JOŽE DEŽMAN Žrtvam Alojzij Pavel Florjančič mi je poslal prijazno pismo, v katerem sprašuje, koliko vem o množičnih grobiščih zamolčanih žrtev, ki so ostale na naših tleh po drugi sve tovni vojni. Tudi Gorenjska je pokrita z grobo\ i žrte\. ki jih je bilo prepovedano ob jokovati, se jih spominjati. In prepovedano jih je bilo pokopati. Kakšen vihar se je dvignil, ko je Spomenka Hribar predlagala spravno obeležitev vseh žrtev vojne. Hribarjeva je izhajala iz. osebne izkušnje, ko se je srečala z zamolčano smrtjo v svo ji družini. Divji bes. ki ga je njena zahteva po spoštovanju do vsake smrti povzro čila v partijskih vrstah, nam pove. da je zadela v temelje sistema. Sistema, ki je gradil prav na monopolu nad delitvijo živih in mrtvih na naše in »vaše«. Ko Alojzij Pavel Florjančič raz.iski.ije usodo ljudi, ki so bili pobiti v Crngrobu in Pevnem, prav tako kot Hribarjeva izraža svoj protest proti temu. da človeka obravnavaš, kot so nekoč crknjene pse. Njegovo raziskovanje je delo usmiljenja in izkaz državljanskega pogu ma. Zavzema se za pravice mrtvih do spodobnega pokopa in pravico njihovih svoj cev do žalovanja. To pa so velike stvari. In veliko nas je. ki bi lahko vsak na svoj način razbijali totalitarne predsodke in tabuje. Naj bodo moje vrstice poziv k besedi in opredelitvi. Morda bomo lahko potem, ko premagamo najhujše tabuje in predsodke, postavili vprašanje tako, kot se sprašujejo ob vzhodnonemški tajni politični policiji. Jeseni 1984 je bilo v Nemški demokratični republiki več kot sto tisoč aktivnih špicljev. V štiridesetih letih obstoja države jih je bilo več kot pol milijona. Vsak trideseti držav ljan NOR je bil vohljač. Vohljanje je bistveno določilo mentaliteto NDR. Pa vendar se je na koncu izkazalo, da so tovrstne lajne službe dinozavri iz preddemokratičnih časov, drage, neučinkovite in zastarele. So škodljive tako notranje- kot zunanje politično. Zaradi večnega sprenevedanja je v takem sistemu težko ločiti resnico od laži. In po razpadu režima se je pokazalo, da je nemška politika tudi po padcu Berlinskega zidu ravnala tako kot po letu 1945. Tudi zdaj je dala prednost zaščiti storilcev pred zaščito žrtev. Da je bil sistem delitve ljudi na tiste, ki vohljajo, in tiste, ki so zasledovani, že med drugo svetovno vojno tako razpreden, da lahko vzhodnonemške ugotovitve brez težav presadimo na slovenska tla, nam priča že nekaj podatkov iz partizanskega okrožja Jesenice (zajema Bled, Bohinj, radovljiško Deželo in Gornjesavsko dolino). Od okoli 36.000 prebivalcev je bilo v partizanski politični policiji »v okrožnem in okrajnih obveščevalnih oddelkih Ozne 20 oseb, krajevnih poverjenikov oziroma kontrolorjev je bilo 55, kurirjev in administratorjev več kot 20. poleg njih pa je ver- 207 LUSKI RAZGLEDI -iH jetno delovalo več kot 250 zaupnikov. Ob zaupnikih, ki so poročali stalno, so de lovali še informatorji na točkah, kjer so partizani občasno pričakovali podatke. Ti niso bili dosti manj številni kot zaupniki. Torej je poleti 1944 za Ozno delalo več kot 500 oseb in tipalka Ozne je prišla na manj kot L00 prebivalcev'. Taka množica pre ganjalcev je seveda potrebovala množico sumljivih. Na različnih seznamih dom nevnih in verjetnih nasprotnikov partizanskega gibanja je bilo že med vojno več kot 2500 oseh. število sovražnih Drugih je po vojni še naraslo, saj so iz volilnih sezna mov na volitvah v ustavodajno skupščino v novembru 1945 črtali v okraju Radovljica 10 odstotkov volilnih upravičencev.- Države res raje ščitijo zločince kot žrtve. Tako je Italija po drugi svetovni vojni zaščitila svoje fašiste. Avstrija svoje naciste. Slovenija pa v kontekstu druge Jugoslavije in samostojne Slovenije komuniste, ki bi jih lahko obdolžili vojnih zloči nov. Množična vpletenost prebivalstva v totalitarna teroristična nasilja pa povzroča tudi kolektivno sprenevedanje. Pol milijona nacistov v Avstriji, dvesto tisoč komu nistov v Sloveniji. To so ogromne številke. In mnogi meti enimi in drugimi nis(m)o bili samo pasivni člani, ampak s(m)o aktivno sodelovali v nacističnem oz. komu nističen! režimu. Tabuji, ki so Pili ukazani glede sistemsko zapovedanih zgodovinskih resnic, so bili tabuji, ki so jih z ustrahovanjem vzdrževali pripadniki režima, s strahom pa ustra hovani, ki so z molkom izražali svojo podložnost. In prav z revizioni.stičnim mitom, da se o zločinih ni nič vedelo, mnogi vodilni slovenski politiki, kulturniki, znanstve niki, duhovniki in drugi predstavniki elit zmanjšujejo svojo soodgovornost, ker niso upali spregovoriti o partijskih zločinih. Vendar so vedeli in so se podrejali ukazane mu molku. Npr. Stane Gabrovec piše o tem. kako so se v socialističnih krožkih namesto o partijskih doktrinah takoj po vojni pogovarjali »o tistih tisočih pomorjenih (število je bilo takrat še negotovo), ki so bili živi med nami v imenih klasičnih lilo- logov Janeza Remica. Janeza Klariča. zgodovinarja Janeza Tominca in toliko drugih.« V isti sapi pa za Kocbekov intervju iz leta I9~5. v katerem je spregovoril o pobojih domobrancev, pravi, da »nedvomno stoji na začetku slovenske pomladi. Ne vpraša pa se. ali ni bila zima tako dolga prav zaradi molka, na katerega s(m)o pristajali. Zato so tabuji in strah še dandanes tako živi. še huje. namesto partizanskega pot- lačevanja in potvarjanja nam prodajajo rev izionistične inačice istega blaga. Resnica pa je bolj zapletena od mitskih poenostavitev. Tako resnica resnice kot resnica laži. Združevanje mrtvih po prvi svetovni vojni Brezje slovenskim žrtvam svetovne vojne. Tak je naslov brošure, ki jo je leta 1937 izdala Zveza bojevnikov v Ljubljani v spomin 15. obletnice, odkar se zbirajo bo jevniki po svetovni vojni na Brezjah, in 30. obletnice kronanja čudodelne podobe Marije Pomagaj. Na platnicah brošure je natisnjen seznam darovalcev za spomenik slovenskim vojnim žrtvam na Brezjah-. V častnem odboru so bili ban Natlačen, nadškof Jeglič, škofa Rozman in Tomažič. rektor svetišča in gvardijan na Brezjah, ljubljanski, mariborski, celjski in ptujski župan, predstavniki županske zveze. Tedaj so predvidevali: 208 •Na prostora pred cerkvijo naj bi nastal velik park. v katerem bodo spomeniki naših zaslužnih mož in Marijinih častilcev. Tu naj bi stal grob neznanega slovenskega vojaka, spomin vseh slovenskih vojakov, katerih trupla leže križem sveta. po vseh deželah, kjer je vihra/a vojna morija. Spomenik naj bo priča velikim žrtvam, ki jih je prinesel slovenski narod za svojo svobodo, dasi se je bojeval za tujo korist ... Načrti so izgotovljenipo šoli našega svetovnega mojstra arh. prof. Plečnika, ki je poveril izdelavo osnutkov arhitektu \ dlentinčiču. izvedbo tega načrta pa je prevzela /.veza bojevnikov, da se tako oddolži umrlim vojakom i: svetovne vojne in da pod krepi vero v pomoč Nje, h kateri so se zatekali v najhujših dneh in pri kateri se zbi rajo vsako leto v zahvalo in počaščen je." Postavitev temeljnega kamna je bila 29. avgusta 1937. Idejo za srečevanje slovenskih veteranov prve svetovne vojne na Brezjah sta dala \ojna kurala Jernej Hafner in Frane Bonač. Zlasti slednji je bil izredno aktiven organizator in »največ je njegova zasluga, da se je po Sloveniji postavilo nad 200 spomenikov žrtvam svetovne vojne.» Leta 192 i se je ob desetletnici začetka prve svetovne vojne zbralo na Brezjah več ki >i It).ooo veteranov. \a Brezjah je bila ustanovljena tudi -Zveza slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne.- Društvo si je nadelo za nalogo predvsem podpirati bedne tovariše, skrbeti za vdove in sirote v svetovni vojni padlih in se spominjati umrlih vojakov. Prvi predsednik Zveze je bil Martin Colarič. za njim pa general Rudolf Maister. Leta 1937 so načrtovali, da bodo zahtevno preureditev parka pred baziliko ures ničili do naslednjega leta. ko naj bi se »v pozni pomladi ali v začetku poletja ... izvršil prevoz kosti umrlega neznanega slovenskega vojaka v grobnico na Brezje. Pri tej svečanosti bi sodelovale vse slovenske župnije s tem, da bi prinesle v posebnih žarah prst z domačih pokopališč kot simbol naše skupnosti in skupnih žrtev vseh Slovencev v svetovni vojni.- Gornja pripoved govori o tem. kako je slovenska skupnost skušala osmisliti žrtve prve svetovne vojne. Kljub žrtvi za tujca so jih proglasili za junake domovine in tako cerkvene kot banov inske oblasti so vzpostavljale simbolno enotnost Slovencev s po stavljanjem spomenikov in veteranskimi zborovanji. Proces je bil pretrgan z. drugo svetovno vojno in ne moremo sklepati, kako bi potekala gradnja spomenika neznanemu junaku na Brezjah niti tega, ali bi poleg gradnje narodne enotnosti ob žrtvah razvili tudi kritično obravnavo prve svetovne vojne kot velikega zločina imperialističnih držav. Takega sodelovanja svetne in duhovne oblasti pri vzpostavljanju narodne enot nosti kot po prvi. po drugi svetovni vojni ni bilo. Ločevanje mrtvih po drugi svetovni vojni Ko sem bil še gimnazijec, smo si ogledali razstavo o talcih na Gorenjskem. Med podobami tiste razstave me spremlja prizor, na katerem Ivanka Poljanšek, p.d. Še- mančkova Johanca iz Žirov. umiva ubitega dr. Ernesta Demšarja, ki ga je 13. sep tembra 19 11 umoril domobransko-četniški odred.1 Johanca. ki opravlja junaško delo 209 li >SKI i;.\/i,u i a te Iranci Poljcinšek, pil. Semančkvva Jobana iz Žimi' umiril ubitega ilr. Umestil Demšarju pokopavanja žrtve. To je naša Pieta. Lahko je prispodoba žena. ki so pokopavale svoje može, možje žene. sirote svoje očete, starši svoje sinove in hčere. Preti več ko! 20 ieti je bil eden mojih prvih razgovorov z materjo mladeniča, ki je bil zaprl v italijanskem zaporu v Spoletu. Od tam je odšel v italijanske partizane in padel. Mati je po vojni odšla ponj. Na skrivaj ga je izkopala, položila kosti v kovček in jih pretihotapila čez. mejo. V strahu, da ji sina ne bi vzeli, ga je imela več ki za kopanega v vrtu, šele nato ga je položila v družinski grob. Moja stara mama je odšla po padlega sina Jožeta na Oblakovo planino na Jelovico. Ker je bil z njim zakopan še neznani partizan, so oba prenesli v družinski grob v Lescah. In potem so se z\ rstili še tisoči usod. ki sem jih srečeval med svojim raziskovalnim delom. Vsaka po svoje pretresljiva in vsaka na svoj način obsoja zločinski nacifašizem. ki je pretresel teme lje sveta in povzročil neizmerna gorja. Zamolčane žrtve so v moj zgodovinski spomin prihajale počasneje. In še vedno prihajajo. In vsako srečanje z njimi je na nek način vnovična obtožba režima, ki je prav tako metal svet s tečajev in povzročil neizmerno gorje. Po drugi svetovni vojni je v svet mrtvih posegla revolucionarna partijska volja. Žrtve prve svetovne vojne so bile odrinjene v pozabo in ni bilo opravljeno potrebno kritiško spraševanje o (ne)smislu slovenske žrtve v prvi svetovni vojni. Nič bolje se ni godilo svetu mrtvih iz druge svetovne vojne. Več kol trideset tisoč mrtvih so izrinili iz javnega spomina in jih tabuizirali. S tem so prikrili najhujši komunistični in najhujši nacistični zločin. Gre za Slovence, ki so jih partizani pobili kot svoje resnične, še bolj pa v revolucionarni vročici izmišljene nasprotnike, in za Slovence, ki so jih nacisti protipravno mobilizirali v nemško voj sko in so tam padli. Vsaka od teh kategorij žrtev šteje okoli IS.()()() oseb. S tem je partija v svetu mrtvih izvršila tisto delitev. ki jo je izvršila tudi v svetu živih. Tudi žive je razdelila na posvečen partijski del in neposvečene druge. V par tijsko odrešeno onostranstvo so smeli le padli partizani, usmrčeni sodelavci parti zanskega gibanja in civilne žrtve okupatorskega in kolaboracionističnega nasilja. In za tiste, ki so umrli »pasje smrti«, v partijskem svetu mrtvih ni bilo prostora. 210 Čustveni temelj teh delitev je bilo "avantgardno sovraštvo«, kot ga imenuje Spomen- ka Hribar. Hribarjeva poudarja, da -je kontroliranje in podrejanje vsega družbenega življenja nujnost, ki izhaja iz principa avantgardnostt. ... Sam princip avantgardnosti uvaja v družbeno življenje nezaupanje med ljudmi, podcenjevanje, onemogočanje, skratka: sektaštvo.« Dvig partije na piedestaJ je povzročil spust tistih, ki so partiji nasprotovali ali ji niso brezpogojno sledili, v prekletstvo. Nanje je bil odprt lov. Tako kot nacisti so tudi partijci dobili neomejene pravice /a razpolaganje nad življenjem Drugih - listih ki »niso več z nami-: -Še več. vsem takim ne smemo priznati, da bi sploh bili - ljud je: oni so golazen-, ki naj se -Iztrebi-, -gnojna rana«, ki jo je treba izžgati z razbe ljenim železom-, oni so »pasji sinovi in za pse je primerna pasja smrt. Groza »pasje smrti- še ni odrešena, še ni odkopana in pokopana. Groza pasje smrti-, ki so jo zagrešili okupatorji, ki so ločevali ljudi v luči rasne ga sovraštva, in groza »pasje smrti«, ki smo si jo prizadeli sami v bratomorni moriji. Pod zvezdo Fotografija groba padlih padlih borcev v graščinskem vrtu graščine katzenstcin v Begunjah kaže partizana, ki straži grobove, na katerih stojijo križi, nad grobiščem pa kraljuje brezov križ s trnjevo krono. Fotografija priča, kako je prve povojne Tiho domovanje borcev z Lipanske planine na vrtu gestapoi skega morišča r Begunjah < 1945) (iz knjige Slavko Smole j: Gorenjska r miru, trpljenju in svobodi, Radovljica 1955) 211 LOŠKI RAZGLEDI 48 lz gozdov so se vrnili mrtvi junaki (iz knjige Marka Smolej: Gorenjska r miru. trpljenju in svobodi, Radovljica 7955J pokope obvladovalo tisto religijsko-etično krščansko hotenje, ki mrtve prepušča božji sodbi. Na drugi fotografiji, ki prikazuje pokop prekopanib partizanskih žrtev na Jesenicah, je že napovedana sprememba časov." Zvezda je položena nad križ, mrtvi so namenjeni partijski paradi. Potem se je partijsko dirigiranje / ritmi smrti nadaljevalo. Križ je s spomenikov padlih, ki jih je častila partija, izginil, zažari pe terokraka zvezda. Partija ni žalovala, partija je z mrtvimi gradila svojo utopijo na zemlji. Zato so partijski spomeniki konkurenca krščanskim znamenjem, poskus osvo jitve simbolnega prostora. Tudi to kaže, da je bila komunistična herezija v bistvu zelo sorodna krščanski, le da jo je zaznamoval božji kompleks - domišljija, da je človek lahko enak Bogu. Vest Ne komunistični ne nacistični zločinci še niso položili vseh računov pred sodbo zgodovine. Na enih in drugih leži težek križ. 27. maja 1957 je partizan v Zgornjih Bitnjah pripovedoval svoje spomine/ Svojo pripoved je začel s tem. kako je bil za božič leta 19-40 od bivših jugoslovanskih orožnikov aretiran zaradi ponarejanja denarja. »Zaprt sem bil v Ljubljani in obsojen na L8 mesecev zapora. V ječi sem bil skupaj z ljudmi, ki so bili zaprti zaradi poli tičnega udejstvovanja, bili so komunisti in se borili za pravice delovnega ljudstva. Posebno viden je bil Anton Sever iz Ljubljane in neki študent iz Niša. Ta študent je največ govoril o komunistični partiji in borbi za pravice ljudstva, delavstva. V zaporu sem dobil prve pojme o delavski borbi in gibanju delavcev po svetu. TLI sem začel razmišljati in se zanimati za politično, medtem ko se v stari Jugoslaviji nisem zani mal za politiko.« 212 /RIVAM Ob razpadu prve Jugoslavije so kriminalce konec maja 194] izpustili, političnih jetnikov pa ne. Kak teden po pripovedovalčevem prihodu domov je devet političnih jetnikov pobegnilo iz zaporov in štirje so prišli k njemu. Ker so oplenili trgovino v Zabnici, so orožniki zasliševali pripovedovalca in njegovo sestro, vendar so ju izpustili. Pripovedovalec je še naprej sodeloval s partizanskih gibanjem. 13. marca 1943 je pred aretacijo pobegnil v partizane. Po razbitju Prešernove brigade na Zirovskem vrhu je postal spremljevalec partizanskega funkcionarja, nato je bil ime novan za »komandirja VOS-a grupe-, se pravi skupine Varnostno-obveščev alne službe ali enostavneje povedano: partizanske politične policije. Odgovoren je bil za območje -teren od šk. Loke do Kranja«. Sprva so bili štirje, nato 11. Od teh je eden pobegnil k domobrancem in je bil usmrčen po vojni. Potem je pripovedovalec povedal o njihovem delu: Kol ojačana grupa VOS-a smo dobivali od nadrejene komande naloge za razne likvidacije. Moja grupa je med drugim likvidirala sledeče izdajalce in nemške podrepnikc. Pripovedovalec je naštel 11 imen. Ob vsakem je povedal logiko dokaznega postopka in nakazal način usmrtitve. Pripovedovalec je bil rojen leta 1918. V času, ko je imel pravico odločati o življenju in smrti, je bila torej star okoli 23 let. Brez izo brazbe in brez etičnih zavor. S podobnimi vrstniki okoli sebe. Njegova pripoved razkriva vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmr titvah odločali in jih izvrševali. Kako strašno zapleteno je bilo vojno dogajanje, nam pripoveduje zgodba o člo veku, ki so ga dolžili, da je iz koristoljubja ustrelil iz zasede- nekoga iz Hitenj, da je hotel ubiti še nekoga iz. Stražišča in da je imel na vesti še en rop. Zaradi teh zloči nov so ga nemške oblasti zaprle. Iz zapora je pobegnil skupaj z nekim partizanom. Skupaj sta prišla v partizansko enoto. Tam so zločinca obsodili na smrt in ga ustrelili na pogorišču njegove hiše. katero so mu požgali Nemci radi tega. ker je pobegnil iz. zapora, njegovo ženo in otroke so pa že preje Nemci izselili.« Večina ljudi je bila usmrčenih po logiki verbalnega delikta«. če bi se izrazili v dik ciji druge Jugoslavije. Tako je bilo dovolj za ustrelitev: - »vodil Vermantschauft (\\ ehrmannschaft - op. JI)), bil navdušen in zagrizen hitlerjanc, stalno vohunil za partizani in teroriziral domače ljudi po hribovskih vaseh« - »je bil hud nasprotnik partizanov in govoril, da bo vsakemu partizanu, ki ga bo ujel odsekal glavo« - »navdušen hitlerjanec. stalno vohunil za partizani in simpatizerji OP. Ti so se morali stalno skrivati pred njim...« - dezertiral iz partizanov in izdal važne stvari« - bil izredno navdušen za Nemce in le podpiral, bil sovražno razpoložen do par tizanov in njihovimi somišljeniki.« - »bil zagrizen nasprotnik OF in zelo nevaren za partizane in somišljenike OF« - -zagrizen nemškutar teroriziral in ovajal delavce v tovarni in odkrito sodeloval / Nemci - »ovajal simpatizerje OF, bil strah in trepet prebivalstva Kranja in okolice - »sta bila izdajalca domačih ljudi. Radi njih so se vršile aretacije in preiskave.- 213 LOŠKI RAZGLEDI /s' - »dezertiral iz. partizanov in vse izdal žandarjem. kar je vedel. In so tako dobili točne podatke o vseh obveščevalcih.« Za iste delikte- je NI usmrčen še en človek. - »izdajalec in pristaš Nemcev - »gestapovski izdajalec in obveščevalec. Ta je stalno vohunil za partizani.« - -sta bila izdajalca. Svojega sina sta dala v nemško žandarmerijo.« - »hud nasprotnik partizanov in osebno vodil po godzovih nemške zasede.« - »je izdal partizane na Hupi v mlinu.« - »dezertiral iz NOV.« - dezertiral od partizanov. - hud hitlarjanec in strah prebivalcev Stražišea ter okolice. Ne glede na raven ( ne klokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljan in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Izrek obsodbe je opravil partizanski politični tribu na! (partijski organi in politična policija), nato pa je sledila usmrtitev. Nobeden od obsojencev, o katerih je tu govora, ni prišel pred redno partizansko sodišče. Ustrelili so jih v okolici domačih krajev ali kar na domu: - ustreljen v gozdu za vasjo v Bitnjah« - ustreljen v gozdu v Bitnjah« - Zjutraj so ga člani VOS-a privezali k drevesu pri T. J. v Stražišču in ga tam ustrelili.« - »Zjutraj ob 6.3" uri so prišli i člani VOS-a na njegovo stani >v anje v nemških uni formah. Sam sem bil v uniformi poručnika (oberleitnanta), K. je imel gestapovsko uniformo. Njemu sem sporočil, da ga partizanska komanda poziva, da se tekom ted na javi na vezo. ta pa se je izgovarjal, da ga boli noga in da ne more hoditi. Rekel sem mu. naj ga- v posteljo, če res boli noga. istočasno sem ga prosil, če lahko kaj prispeva za partizane. Ta se je vsedel na posteljo in začel brskati po denarnici, medtem sem ga ustrelil in je bil takoj mrtev. Njegova žena se je tako prestrašila, da je padla v nezavest.- - »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen pod Planico. - in na svojem stanovanju bil likvidiran.« - »Ubit je bil na stanovanju.- - »Oba sta bila radi lega obsojena na smrt in odpeljana na grapo za Šutno in tam ustreljena.- - »Pri mlinu zaslišan in obsojen na smrt ter tudi ustreljen.' - »Bil ustreljen v bitenskih gozdovih. - »Oba sta bila radi izdajalske nature obsojena na smrt in ustreljena v gozdu.« - »Ustreljen v gozdu nad Pozirnem.« - »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen.« - Partizanskega dezerterja so ujeli med potjo, »ko je bežal proti domu. Ujeli smo ga ko je šel iz Planice, ga odvedli v gozd. ga tam zaslišali in obsodili na smrt. Bil je ustreljen.« - Tudi drugega partizanskega dezerterja so ujeli meti begom. -Dobili smo ga na Cepulah. ga odvedli v gozd ter ga tam ustrelili.« 214 ŽRTVAM - Partizan je imel nalogo ustreliti človeka v Straži.šču. Zaradi psa ni mogel clo žrtve. »J. mu je ukazal naj spravi psa v pasjo uto, da bo lahko vstopil. Vrtnar je vedel. za kaj gre, zaradi česar je streljal s pištolo naj. in ga smrtno zadel. J. je obdržal pri sotnost duha. sprožil brzostrelko ter tako smrtno zadel vrtnarja. Oba sta obležala pred vrtnarijo mrtva.« Pripovedovalec nam tako leta I9S- taksativno našteva 22 oseb. ki jih je usmrtila njegova skupina partizanske politične policije clo poletja 1944. V tem času so pobili osem nemških orožnikov. Potem se je politična policija reorganizirala, skupine so združili v brigado in pripovedovalec je postal komandir »prve gorenjske čete«: •Imel sem sektor od Kranja do škofje Loke. Kamnika in vse škofjeloške hribe. Včeti sem imel 62 mož in smo bili oboroženi s 13 minalje/i, d brzostrelkami in vsi s pištolami. Delali smo likvidacije po vsem terenu in šli \ pomoč tudi brigadam, v kolikor je bilo to potrebno. Ocenjujemo, da so partizani na Gorenjskem med drugo svetovno vojno in po njej pobili več kot ISOO Slovencev. Krepko več, kot so pobili okupatorjev. Način obso janja in usmtvevanja je bil tudi drugod ravno tako neusmiljen in brezpraven kot v primerih, ki jih je naštel pripovedovalec. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava verjetno štela pripovedovalca med sto rilca vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo. Sodna obravnava zoper pripovedovalca ne bo možna, ker je medtem že umrl. Vendar sojeno mu je bilo drugače. Tako kot drugi, ki so usmrtili neoboroženega sočloveka, si je tudi pripovedovalec naložil hudo breme. Če se po slogu pripove dovanja leta 1957 zdi. da se mu je njegovo ravnanje zdelo opravičljivo in nepro blematično, pa njegova starost omogoča domnevo, da ga je strla vest. Umrl je kot težek pijanec. Mnogi drugi so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In nji hova vest je bila njihova kazen. Tako se je partijska delitev na nebesa in pekel sprevrgla v svoje nasprotje. Sojeni postajajo sodniki. Brez kesanja in odpuščanja so sodniki samega sebe obsodili na pekel. Vendar tabu. ki ga je partijska oblast naložila družbi, je bil močan in je še vedno močan. Le malokdo si upa govoriti o pobojih, le malokdo je pripravljen sprožiti postopke za osvetlitev teh travmatičnih dejanj. Še vedno si mnogi zatiskajo oči in ušesa, ko bi bilo treba javno spregovoriti o krivicah, ki so bile storjene. Zato je vsaka pripoved pomembna. In vsaka pobuda, naj bo vsak človek spodob no pokopan in prepuščen sodbi večnosti. In naj vodi k temu, da se nam bo duša razprla vsaj toliko, da pripoved olajša stisko: razdelimo jo in s pripovedjo varjemo sledi, preprečujmo potlačenje, pozabljanje, laganje. Osvetlitev zgodovine z ravni osebnega, vsakdanjega doživljanja omogoča dvom v mitološke konstrukte. v božji kompleks in zapovedano vero v sovraštvo. Prav tako kot pripoved in izpoved je pomembno tudi. da zavržene telesne ostan ke nesrečnih žrtev, ki so ostale nepokopane. odkopljemo in jih položimo k večne mu počitku. 215 LOSKi RAZGLEDI Iti Opombe 1 Lienhard Wavvr/vn DerBlaue, DasSpitzelsysk'm cierDDR. Berlin 1991. •'Jože Dežmun: Ljudska sodba. Borec, januar 199-4. št. 526—528, sir. 16.1—167. Slane Gabrovec: Pot vEmavs. v Alojz Rebula: Skoziprvo zagrinjalo, Celje 199 i. str. 11, 21. Fotuteka Gorenjskega muzeja, inv. št n9 20. Miha Naglic, ustni vir. Spomenka Hribar: Avantgardno sovraštvo in sprava, \orii revija, št. s-. Obe fotografiji sla i/ knjige Slavku Smolej: Gorenjska v miru. trpljenju, borbi in svobodi. Radovljica ll)SS. Jože Dežman: Žrtiv druge svetom? vojne. Očrt raziskave - občina Radovljica. Borec, januar 19K9. sil". (>S-h_. Kopija v osebnem arhivu avtorja. 216