45 Zabavno berilo. Krvina. Zgodovinsko-romantičen obraz. v Ceski spisal Prokop Chocholousek, poslovenil Podgoričan. Mogočno topi grmć iz Rosafe-skadarske trdnjave: tisoč in tisoč odmevov vzbujajo po albanskih gorah. Oh, kamo so izginili Skanderbegovi časi, ko je 700 topov tudi tisoč in tisoč vojščakov vabilo pod prapor sv. Križa domovini in veri na brambo! Arbanasi so ljuti ruvači v boji; al po smrti mogočnega Kastrijote Skanderbeg-a so narodovi prepiri proklestili Mohame-danu pot čez albanske gore, in od tistega časa, kar je polumesec posvetil in sveti po gorah in dolih te domovine, kar so se Arbanasi odpovedali Kriščevej veri, od tiste dobe gine n&rod, ginejo Arbanasi — da-si so hrabri; ne poznajo druzega nego boj, ali njih kosti se bele po arabski pušči, ali se suše pod žgočim tuniškim solncem, nektere pa gnjijć v črnej zemlji podonavskih kneževin, le malokteri Arbanaš umrje na mesti, kjer je stala njegova zibelj; skadarski paša Mustafa Bušatli se slehernim strelom kliče tisoč in tisoč mož pod svoj 46 trorepi barjak (prapor), ki ga je — meni nič — tebi nič — nateknil na bastiji Rosafi, ter svoje Arbanase kliče na boj se Carigradom, se padišahom, z azijskimi Mohamedani; rad bi zatrl krivovernega sultana in zopet poprejšnjo staro slavo oživil koranu. Ali — paši ni nič do korana; sam in njegovi Arbanasi se malo menijo, kaj ukazuje koran, kaj zahtevajo „ulemje", saj so tako rekoč polovični „giauri" v svojej veri; le nove naprave turške carjevine so na poti tem mogotcem, vidijo vže namreč, da peša njih moč in da mora kmalu vsehneti; zato kriče: „Vera prorokova je v nevarnosti!" — njih jate pa po izgledi vrešče: „Vere prorokove se je oklenila nevarnost!" 30.000 vojnikov, ljutih ruvačev Arbanašev, vstalo je 1831. 1., vzbudili so jih topje Mustafe Bušatlija. Dolgo časa je vže tega, kar se niso več tepli z nizam-om, *) zatoraj vsi gore, da bi se skoro zgrabili. Hoj, ali bo še zemlja krvava, ko se sprimejo se sultanovim nizam-om, ki mu načeluje veleslavni Rešid-paša. — Po Skadri in po okrožji vse mrgoli turškega vojščaka, Bojani po obeh obalah tabore bojevalci, komaj branijo šajke — skadarske in iz okrožja, da tako ali tako vzdrže edinost na obćh obalah. Po skadarskem jezeri brhka ladjica pluje od črnogorskega otoka Morakoviča naravnost v Bojanin iztok. Vže je meju arbanaškimi šajkami. Postaren moški sedi zadaj in suče čolnič; gotovo je dober vesl&r, ker je toliko šajk okrog in okrog, na vse strani švigajo, pa ob nobeno ne zadene se svojo ladjico. Spredaj pa sedita dva druga moška, na pol mlajša, če ne več; le mladost ji razlikuje od starega veslarja; kroj in orožje imajo vsi trije enako, za pasom ima vsak dva dolga samokresa, ob levem boci handžar, sredi ladijice pa ležć tri puške. Zavzeti jih pogledujejo Arbanasi — te tri plavce v ladijici; pa saj jih poznajo, poznajo svobodne črnogorske sinove, ki se do zdaj niso še vdali v boji tudi mohamedanskemu Bošnjaku ne, in ako Bog dade, ne vdade se jim nikoli, temuč kakor se leta stičejo z leti, tako ne mara, ali kaj ta nemara, dedstvo svojih pradedov nastopijo z brati rojaci vred v Bosni, Hercegovini in tu celo medi Arbanasi, dedstvo, ki so ga pradedje izgubili na Kosovem polji. Arbanaš je ljut ruvač, ni varno stepsti se z njim, res ne; ali kaj je vsa njegova krutost v primerji se črnogorsko močjo, ko handžar zaleskeče Crnogorcu v pesti? — „Kaj pa ti hote!" — čudijo se drug drugemu Arbanasi in kažo zv bližnjih obal in šajek ladijico in Crnogorce. Ali Črnogorci neskrbno plujć dalje tako, kakor bi ne bili med krvoločnim sovražnikom: nič ne zapazijo arbanaškega zavzetja, ki so ga vzbudili se svojo na-zočostjo, le ladijica jim je na mari, da ne bi z njo zadeli ob ktero šajko — ter zvrnili se, ker človek ne more varno voziti ozkih šajek — izdolbenih samo iz enega drevesa. Zdaj pa zdaj stari veslar pogleda na obali ob Bojani tako, kakor bi koga iskal med zgnje-čenimi Arbanasi; na enkrat pa pokima z glavo in ladijico žene k desnej obali. Tu stoji moški — po drago-cenej obleki in po qrožji kapitan, miga z obema rokama, kriči in kliče Črnogorce: „Sem, le sem zaveslaj, ti stari Krvina! Ali si morebiti vže oslepel od samega dima ali kaj? — Ko bi to pred nekoliko leti bilo zgo-dilo^se vže" — obrne se na okrog k nazočim, ker vidi, da Crnogorci k obali veslajo, — „znajte, dragi moji, marsiktera mati bi se ne bila jokala." Ladija prireze do obale, starček vzdigne svojo puško sredi ladijice, obesi jo čez pleča in skoči na obalo tako na lehko, kakor kak mladeneč — dvajset let star še le. *) Nizam je redna turška vojska. „No, kako pa je kaj, Lazo?" — povpraša ga stotnik Arbanaš, drugi pa se izvedavo kakor otroci tlačijo okrog starčka tako, da je komaj razprostrl roke. „I tako no, kapitan Topčić!" — odgovori in pogibije z rokama. Iz tega odgovora ni nič gotovega izvedel stotnik Topčić, zato ga debelo pogleda. „Jaz moram brž odpluti, kapitan" — pove zopet starček — „ne morem na ogled ostati tu, kapitan Topčić, daj tedaj, prosim, pelji me k vezirju!" Stotnik Topčić si fez pomakne na zatilnik in po-svćdra brke; zdaj je nekoliko mogočnejši vpričo svojih tovarsev in pokornih, ker so čuli, naj Črnogorca Laza spremi k vezirju; videli so, da je vže čakal ga, to ni drugače, gotovo je kapitan vezirjev zaupnik — ošabno odide, stari Črnogorec pa za njim, a ne ozre se ni na desno ni na levo, tako, kakor ne bi videl nobenega Arbanasa, nikakoršnih priprav na vojsko. Mlada spremnika sta ostala v ladijici Arbanašem na ogled. Sicer sta še mlade krvi; tabor množne vojske z bojnimi pripravami vred, kaj^takega je nadnavadno, ali nič ne miče mladenških Črnogorcev vse to: videla sta vže takove priprave in Arbanase — v ljutem boji; rajša sta se stegnila po vitkej ladijici, da ji greje božje solnce. „Gledite, tedaj k vezirju!" — čudijo se Arbanasi vse križem. „„Pozor, junaci!"" — eden izmed njih jako važno opazi tako, kakor bi mu bil vso skrivnost vže razodel kdo, „„pozor, nekaj bode, kar koli!"" — „„„Res je to!""" — potrde poslušalci, pa so vedeli to, kar poprej. Ura mine za uro; mlada Črnogorca v ladijici sta vže nekolikrat obrnila se, da ju solnce ne bi pražilo samo na tistej strani. Enemu je vže do dobrega vroče, dene roke pod glavo — in ravno bi bil sladko zaspal, kar ga tovariš dregne. „Oče!" — le s to besedo mu je razodel, zakaj je izdramil ga. To trenotje stari Lazo se stotnikom vred pride iz gradii Rosafe pred Skadro k svojej ladijici nazaj. A zdaj se mu ne mudi tako, kakor se mu je mudilo poprej : zdaj pa zdaj se vstavita s kapitanom in razgo-varjata, na vse strani se ozirata tako, kakor bi hotel prešteti vse prapore, in izvedeti, kteri narod je okrog tega ali tega barjaka. Topčić sam mu pomaga izvedeti vse: se hinavsko oholostjo kaže šest bunčukov (konjskih repov), ki se v zraci vijo nad taborom na pozlačenih drogeh. „Ko bi sultan ukazal priti na vojsko, ta krivoverec, kaj meniš, ali bi videl toliko bunčukov v njegovem tabori?" naposled povpraša starega Krvine, kaže in šteje prapore posamesnih arbanaških pokolenj, in vskrikne: „Hoj, Lazo, ta vojska, ko bi prihrula na Crnogoro, razrila bi jo do dna kamenenega srca!" Lazo se milo posmehne in ozre na stotnika Top-čića, ki je zarudel, menda bolj zaradi svoje nepremišljenosti nego zaradi svojega bahanja, kajti do cela je bil prevrjen, Arbanaš — da je vsakemu kos. „Kaj bi nizam mogel takej vojski?" — povpraša zopet Topčić, „govori le ti, stari perjanica, povedi, ali ta moč sultanovega nizam-a ne razžene tako, kakor veter pleve razprši, — to ti bode gorje v sultanovem serajli" — potrdi še naposled. „Kdo bi vedel vže zdaj to, kaj še bode, kapitan Topčić!" — odgovori Lazo. „Ta opazka je arbanaškega kapitana čudno omra-čila: vpre oči v Črnogorca, zavzet odmaje z glavo in molče ga spremi prav do ladijice. Ladijica odrine od obale, a Lazo jo požene nazaj v jezero. „Po dveh dneh se vidiva v Prilipici!" — zavpije za njim kapitan Topčić. „Po dveh dneh!" — povzeme Lazo, in vsi trije 47 jamejo močno veslati: Bojana je prodka na svojem iztoči v skadarsko jezero, (Dal. prih.) 60 Zabavno berilo. K r v i n a. Zgodovinsko-romantičen obraz. Oeski spisal Prokop Chocholoušek, poslovenil Podgoričan. (Dalje.) Tri ure vže veslajo, in zdaj so še le jezeru na desnej , jugovzhodnej obali, kjer se cesta kakih tisoč korakov od jezera začne krebri in dalje in dalje drži ob propasti; vije se medi skalnimi zijalkami noter do Prizrena; tu paše šardaške gore, od kodar potlej beži na dve strani: v Bosno in na Kosovo polje po enej strani, v Maeedonijo in Prilipico in dalje v Monastir pa na enej. Tu vsi trije poskaeejo na kopno, Lazo se obrne: pred njim kipe črnogorski vrhovi, za jezerom 61 se vidi sveti Nikolaj, Staven, Moraković vidi črnogorske otoke, in zdi se nm, da na bastiji vidi brate Crnogorce, da vidi reko, Crnojević po imeni, kako valove podi v jezero; dolgo časa gleda na ljubo Crno goro, tako dolgo, da mu je otemnelo oko, da se mu je za-solzilo. „Ali vas še kedaj pozdravijo moje noge, ljube gore?" — šepeče sam sebi — „ve ste mi bile zavetje, varno sem počival vam v naročji, in ko bi mogoče bilo, ozdravela bi rana mojega srca v tujej očini, ali —? — Oj, ne zaceli se, ko bi jo izpiral sam s& svojo krvijo!" Zdaj umolkne, kakor bi se bil vlastne misli vstra-šil, otere z dlanjo obraz in obrne se k svojema mladima spremljevalcema rekoč: „No, draga moja, še enkrat se ozrita po našej svetej Črnej gori, ali jo še kedaj vidita ali ne, to sam Bog zna, človek ne." Mladeniča se pogledata; da bi domovine nikoli več ne videla, da bi morala umreti na tujem sveti, ne v njenem naročji, oh, to je gorje Črnogorcema! Eden hoče izpregovoriti in nekaj povprašati, ali ker sta vajena slepo slušati očinim ukazom, zato molči in pobesi glavo. Starček — ne lćta, temuč dušna žalost mu je raz-orala obraz, da-si ni mogla skloniti njegovega telesa, ni oledeniti njegovih udov — starček nekoliko Časa motri mladeniča: „Dobro slutim vajino bolest, sina! Saj je z menoj na vsem sveti taka, ali jaz sem imel in poznal drugo domovino nego vidva, ki poznata le Crno goro." „Ktero drugo domovino?" — povprašata oba na enkrat. „Zdaj še ne morem, ali prav za prav tu ne smem razodeti vama očine minulosti" — odgovori Lazo — „tu nam pogled na arbanaški tabor, na tabor teh Kriščevih sovražnikov, kali svete spominke, in sleherno trenotje kdo prijezdi mimo nas. Brzo se tedaj poslovita od Crne gore, še denes moram nekaj učiniti." — Ne zmeni se zdaj več za mladeniča, temuč odide in vže je na prvem holmci, predno ga sina dospeta zopet. Vže davno se je noč razlegla po krajini; zvezde migljajo na jasnem nebu tako, če prav mesec ne sveti, da človek vendar-le dobro pozna cesto. Visoko po šar-daških gorah vže koračijo stari Lazo in njegova sina. Gotovo starček dobro pozna pot, ker ne ide po tistej cesti, kodar solunske karavane v Skadro potuj6, in ker ne hiti po cesti, ki se zmerom vijuga, in ki je ovinkasta tako, da bi bilo treba, da se ogne zdaj propasti, zdaj skoro omotično visokih skal. Lazo ide naravnost: ob propadih in čezi skalovje, le kjer je lćs tam pa tam pregost, ondukaj obstoji — ter zdanjost primerja nekdanjosti. „Ondi-le je poprej bil les, a zdaj gola skala čepi tam", — na pol omeni sam sebi — „ta božji ogenj bi ves les skoro sam zapalil, ali to je dobro, da zopet drug vzraste. Res da, presneto res: marsikaj se je spremenilo teh dvajset let! Ta mlada hra-ščina tamkaj-le, ravno zdaj zeleni, poprej pa ni bilo ae travice ne ondukaj; saj dobro znam, tu sem bil često na oprezi." — Zopet korači naprej. — Zdaj pridejo na teme nekemu hribu. Dosti velika plan se razprostira za tem hribom, a ravno pred njim jo skalovje robi, okrog in okrog tako, kakor skladje iz zgolj granita. Mladeniča ne znata, da so vže davno zapustili cesto v Prizren , da je krajina zmirom neugodnejša in divja, kajti premišljata očeta, zakaj je denes ves skrivnosten, res čuden, tako, da še nikoli ni bil takov; pa še njegove opazke pri skadarskem jezeru, te so vso izveda-vost izbudile v njih. Tedaj ni Črnogorec po rodi? Kje pa, kje neki je stala njegova zibelj? Čudovito! „No, sina!" — Lazo na enkrat zasopen izprego-vori in obstoji — „puški na mir in ozrita se po okrozi. Nad babuškim strmcem bedi cela truma orlov hajdukov, solunske karavane vže znajo, zakaj zavijajo na levo k Prizrenu." „Zoper hajduke, zoper te slavne turške morilce, nisem streljiva vzel s seboj", — opazi eden obeh sinov, in trkne s puško ob tla. „S pravoslavnimi kristijani se ne bodem ruval, ti so pravi bratje nam Crnogorcem" — pritrdi drugi brat. „A tako Bogdan? tako tedaj Vuk?" — stresne oča glavo. „To ni nič kaj posebnega, ker sta se mu sina vprla, ko jima je vstavil orožje, Crnogorca imata prav, zakaj in kako to. Saj vladika sam ne sme ukazati: tjekaj idite, tam bojujte; glavarji in starešine ogovore vojsko tako: junaci, tako in tako je, kaj menite vi, do tega je zopet, da Črnogorska pokaže svojo moč! — Ko izvedo, kaj in kako, zavrisnejo junaci in zgrabijo sovražnika, da ne vzeme več v misel, kedaj se je lotil Črne gore; da nete, tega ne črhne nobeden, in to ostane. Tako se mora vesti vladika, veče pravice pa tudi oča nima do svojih sinov. „Dobro, sina!" — pohvali ji oča po nekolikem premišljenji. To je pošteno. Ali kako bi hajduk pravoslavnega kristijana ločil od prokletega Mohamedana v temi? Ali poznata hajduško živenje? Meni je njih geslo neznano tako, kakor vama, kdor pa tega ne pozni, temu ni varno bližati se njih taborju." (Dalje prihodnjič.) 78 Zabavno berilo. K r v i n a. Zgodovinsko-romantičen obraz. v Ceski spisal Prokop Chocholoušek, poslovenil Podgoričan. (Dalje.) Po teh besedah sina molče vzemeta vsak svoje orožje in koračita za očetom, ki hiti naravnost k ozkemu babuškemu prodoru. A ne ide skoz-nj, temuč poprijemlje se skoro navpik po skali na desno. Z levico se lovi za drevesca med skalnimi razpokami in vspesno komara navzgor, sina pa za njim. Tam pa tam drži naprej kraj groznih propasti pot tako ozka, ko bi človek le enkrat napak stopil, pa je pokopan na veke. Dve uri sopišejo po skalah, skoro so vže na temenu; todi je pot ugodnejši — med bohotnim smrečjem in med jelkami, zato laže ido dalje. „Kako si je ta les opomogel" — šepeče Lazo sam sebi — »pred dvajsetimi leti so stale tu same palice še, lehko bi jih bil ob koleno zlomil človek." — Na enkrat obstoji, „Vskrijta se!" — šepne sinoma, in to trenotje vsi trije stoje — vsak za svojim drevesom z namerjeno puško. Sina strmita v temo, al ne vidita ničesar. Polnoč je vže kedaj minula, dani se vže, v gostem lesu pa je še zmirom tema. „Brate hajduk!" — krikne Lazo v temi —- „ne streljaj na pravoslavnega kristijana; morali bi vrniti ; a l škoda bi bilo našega streljiva, ki ga imamo le za pro-kletega Mohamedana." „Ni Arbanas ni Turek bi me ne zavohal tu" — oglasi se nekdo, kakih trideset korakov daleč — „kdo ti sme verovati, da si pravoslaven kristijan, a ne izdajica?" „Crna gora!" — vskrikne Lazo. „Idi, nikar ne blazni" — odgovori zopet tisti glas; „hajduk jšče in često najde zavetje v Crnej gori; al česa bi Crna gora iskala vhajduškem taborji? — Kdor si — lažeš!" — Močen žvižg se razlegne po lesu, in z več strani se oglase odgovori. „To je izboren junak" — omeni Lazo sam sebi — „boljšega stražnika ni nego je ta. — Sina le na pleča zopet naše puške; ni drugače, zajeti smo: moramo iti pred hajduškega harambašo. Hajduk se mora tako in nikakor drugače ne varovati izdajstva." Pokaže se iz svojega zavetja; sina komaj stopita k njemu, vže sta zastražena okrog in okrog. „To ste junaci" — Lazo mirno izpregovori hajdukom, ki je pet ali šest stopilo jih okrog njega — „dobro stražite. Ne tratite dragega časa, jaz se ne utegnem muditi, gotovo tudi vi ne; jez sem pravoslaven kristijan; saj te gore me ne mara bolje poznajo nego marsikterega izmed vas". „Oj, ta bi bila prava" — oglasi se eden — „poprej si pa djal, da je Crne gore naročje tvoje zatišje! — Ali vendar-le, zdi se mi, da sem tvoj glas vže slišal nekje, a dolgo časa je menda tega, ker se ne morem spomniti, kje". 79 Lazo se nagne k njemu, da bi ga laže izpoznal. „Ha, davno je vže tega, Stanko, in ko bi na tvojem obrazu ne poznal te obrunke, ki te je zaznamoval z njo panduraga skadarskega vezirja v Halkandelen-u, gotovo ne bi vedel, kdo si". Hajduk Stanko se začudi tej opazki. „Kaj ? ali ti znaš to?" — vskrikne zavzet, za obe rami prime Laza, in vtakne svoj nos prav v obraz mu. Na enkrat se obrne k svojim tovarišem in odkrije. „Bratje!" — izpregovori z ginljivim glasom, „hvalo Kristu in njegovima roditeljema, da zopet vidim svojega davnega harambašo. Vi ga poznate le iz pesem po njegovih zaslugah; odkrijte se! Slavni harambaša L a z o Vukotić stoji med nami." „Zivio harambaša Vukotić!" — zavrisnejo hajduki in čapke sučejo nad glavami. Lazo hladno sprejme to čest; radosten nasmeh mu je pohvala privabila na obraz; al precej je zopet zginil z njega; pobesi glavo in z dlanjo si zakrije obraz. Al kmalu se zopet izdrami in resno, kakor bi še bil, ali prav za prav, kakor bi zopet bil harambaša: „Tiho, junaci, tiho! Ne tratimo časa! — Kje pa taborite, kje je vaš harambaša Milenko?" „Tudi to zna, kdo je naš harambaša!" — zavzet omeni Stanko. „Ne zameri, dragi harambaša, kdo pa sta ta dva tvoja spremnika?" „Moja sina; nisem sam prišel" — odgovori Lazo, „le idimo" — opomni. Ne zajet, temuč na čeli svojim sinom Lazo čez četrt ure stopi v tabor med hajduke. V trijeh vrstah stoje hajduci v velikem polukrogu, sredi njih pa je harambaša Milenko, in spredaj plapola ogenj, da se vse dobro vidi okrog, kaj je to, kaj to. Lazo se začudi, ko zagleda toliko hajdukov. „Oj, kako haj duška slava raste vsako leto lepše in lepše; prokletega Mohamedana skrbi, da pogine hajduštvo; pozdravljam vas v imenu Kriščevem, bratje junaci i" — Tako Lazo ogovori hajduke. „Tudi mi te pozdravljamo v tem svetem imenu" — odzdravi harambaša Milenko v imenu vseh. „Kaj pa ti" — ogovori ga na enkrat — „ali se ti je vže zgnju-silo na tujem, da si zato prišel na naše svobodne gore, da mučeniški umrješ v boji s Turkom in poturčencem?" „Crna gora nam ni tujstvo, brate harambaša!" — odvrne Lazo. „Ne, to ni, Bog ne dajvtega!" — Milenko z rokami maha po zraku. „Iz Orne gore si prišel tedaj, Vukotić? Prignala te je toraj zdanja tihota na gore, tam je vražje tiho ves čas, kar je umrl stari orel — vladika Peter". „Caki malo, Milenko!" — skoči mu Lazo v besedo; „mlad orel se kmalu operi; saj ne bode zmerom tako tiho. Ne, ni me to pripodilo na šardaške gore." „Tedaj pa govori" — razhudi se harambaša Milenko — „povedi, kaj te je prisililo zopet k nam, k svojim nekdanjim bratom, ki si jih zapustil", Lazo se vspne. „Nikar!" — zakriči — „nihče me ne sme spominjati tiste strašljive minolosti tako dolgo časa ne, dokler sam ne pomeknem zavoja z nje." „Znam to, znam" — odvrne Milenko omračen, ali menil sem, da je zdaj tista prilika, o kterej si obljubil zavreči zavoj". „Vže je tu" — potrdi Lazo in divje radostno se mu posveti oko — „harambaša Lazo Vukotić stoji med vami!" Kar sta do zdaj čula in videla sina, to vse jima še bolj vnema zavzetje, zdaj še le jameta izpoznavati, kaj so pomenile očine besede pri skadarskem jezeru ; tem rajša bi zdaj izvedela, kakova okolnost je očeta prisilila, da si zatišja poišče na Crnej gori; kaka okol- nost mu je branila, da njima svojima sinoma, noter do danes ni hotel razodeti ničesar o svojej minolosti. Vrhi tega pa nju dušo bolj in bolj zanima vse, kar vidita in čujeta. „Tedaj je vže tisti čas zdaj?" — povpraša Milenko. „Dobro toraj. Deset nas je bilo pred dvajsetimi leti, ko smo ti prisegli. Junaci Vukotićevi!" obrne se k hajdukom — „stopite pred vašega harambašo! Po denes vas ne veže več poslušnost, ki ste mi jo prisegli o mojej izvolitvi za načelnika." Zdaj stopi bliže devet hajdukov, starih mož junakov, močnih še zmerom tako, kakor so močne šardaške skale, med njimi Stanko, iz vrste ostalih hajdukov, in postavijo se v vrsto pred svojim davnim harambašo Vukotićem Lazo. Harambaša Milenko se zopet obrne k hajdukom. „No, zdaj vidite junaci, kaj se je zgodilo" — ogovori jih — „izvolili ste si mene za harambašo, obljubili ste mi vernost, in Bog je priča, zvesti ste bili svojej obljubi. Jaz pa sem vam obljubil, da vas ne zapustim, le ko bi Bog zahteval to in vi. Slišali ste tedaj harambašo Vukotića, ki svoje junake vabi k sebi, mene pa veže obljuba, to vam je Božja volja. Po zdaj nisem več vaš harambaša, danes stopim zopet v vrsto Vuko-tičevih junakov". Hajduci se odkrijo — na znamenje, da so zadovoljni z njegova željo. Al nobeden izmed vseh hajdukov ne izpregovori ne besedice; hajduk se mora po-vsodi in v vsem vesti tako, kakor bi odrezal, pa tudi, ko bi vsak svojo gonil, saj bi nikoli ničesar ne učinili, a hajduška slava bi ginila; le posled srčnosti in slavnosti cvete hajduštvo. (Dal. prih.) 102 Zabavno berilo. Krvina. Zgodovinsko-romantičen obraz. v Ceski spisal Prokop Chocholoušek, poslovenil Podgoričan. (Dalje.) „Junaci!" — govori Milenko dalje — „izbrati si morate novega harambaso, ni dobro živeti brez načelnika — najmenj časa ne!" — Vzeme čapko z glave, izpuli iz nje zlato per6, ki se je vihalo na njej, in odpne rdeči, zlato protkani pas — znamenja svojega vodstva, le samokres in handžar, vlastnino, vzeme s seboj: samokres zarije v nedrije, handžar pa obesi na verižico ob boci, na verižico, ki je plen ali pa bisur-manske buče z bojišča nosil domu na njej. Pero in rdeči pas položi na sredo hajduškega okroga, sam pa stopi za harambaso Lazo Vukotiča, v vrsto njegovih junakov. Ostali hajduci stopijo v koruselj; razgovarjajo se nekoliko časa in posvetujć, koga bi izbrali za harambaso. „Tako je dobro, tako hočemo to!" — čujo se posamezni glasi nekamo skrivnostnih hajdukov. Brzo se porazumo, stopijo zopet v vrsto, najstarejši med njimi pak zapusti tovariše, zavihne brke, popravi pas na sebi, pomekne čapko na stran, vzdigne od tal zlato pero in rdeči harambaški pas in stopi nekoliko bliže k trumi Vukotičevih junakov. „Taka je tedaj volja in zahteva tukaj zbranega junaštva", — jame posebno važno govoriti. „Gnjusi se nam, da bi še dalje bili zaničevana raja, gnjusi se nam gorje in dozdanja zatira v turškej sužnosti; prišli smo na gore zato, da bi tu svobodno, živoslavno živeli; da bi osvetili vže toliko sto let v sužnosti ječeče kristijanstvo; da bi se bili s Turkom in poturČencem — Kriščevej veri na zmago in hajdu-štvu na slavo. Ne bi bilo pa se nam vendar vse po všeči stekalo tako, kakor se nam je dozdaj, da si nismo bili izvolili harambaše, vrlega junaka, ki je vladal naše moči in kemu smo bili poslušni v vsem, kar se tiče boja in napadov. Harambaša Milenko je bil dober oče svojim junakom, vsi se mu zahvaljamo zato; al poznamo voljo božjo, da ne more večidel časa biti naš oča harambaša, varno pa ni biti brezi glavarja* Zatega del smo sklenili, in taka je tudi naša želja in zahteva: Lazo Vukotić, ti nam bodi oča harambaša po zdaj i" Lazo Vukotić pobesi glavo, zabliska mu radost v očeh, al obotavlja se; sam ne zna, ali bi vzel ali ne pero in harambaški pas; drugače misli se mu pode po glavi; le strmi v hajduške vrste in šepeče sam sebi: „Tri sto tako izbornih junakov, pa bode češčeno Kri-ščevo ime!" Pak hajduci drugače sodijo njegovo molčanje, zatega del le silijo va-nj: „Vzemi perć, Vukotić!" — tako vpijć, ta glasnejše nego ta. — „Menda vendar nečeš razdvojiti našega bratrstva, ki vže toliko let živo cvete, stari junak?" — »»Bog je priča"" — kričć ne-kteri drugi — „ „zdrav ne pojdeš od tod, če se sam ne vdadeš! — Vzemi, no vzemi no, tri sto vragov!"" — kriče hajduci vse križem. „„„I no, harambaša""" — oglasi se Milenko — „„„primi vendar za pero in opaši se s pasom. Tri sto vrlih junakov ne dobodeš, kedar bi jih hotel, za svojo namero, ki praviš, daje zdaj ugoden čas jej. Boljših junakov ne najdeš nikjer.""" Lazo Vukotić stresne z glavo; vstopi se prav po konci in ozre okrog tako jasno, tako mirno, da sta se do cćla zavzela njegova sinova, nikoli ga nista še videla takega, zmirom mu je neka skrivna, neizumljiva žalost mračila obraz. Morebiti ga je bolest minila o tistem trpkem nasmehu, ko ga je izpoznal njegov bivši hajduk Stanko, ko gaje pozdravil, pozdravil svojega nekdanjega harambaso, in ko so ga Stankovi tovarši pozdravili z vriskom. Stopi k hajduku, ki mu podaja pas in perd; grobova tihota nastane okrog in okrog. „Dajte mi tedaj pero in harambaški pas" — zvučno izpregovori — „zgodi se vaša želja, junaci; her hočete sami, pa bodem vaš oča harambaša!" 103 „Živio oča harambaša Lazo Vukotić!" — vri-sčejo hajduci in čapke mečejo kvišku. Stopijo zopet v trumo, zgrnejo se k svojemu novemu harambaši, snemo mu č&pko z glave, eden izmed hajdukov, besednik, okrasi mu jo se zlatim peresom, in zdaj roma čapka iz rok v roke; ko pa zopet pride Lazi va-nje, ko se pokrije z njo, z nova kriče hajduci: „Živio harambaša Lazo Vukotić! Živio junaštvo!" Besednik ga hoče opasati z rudečim pasom, a tovariši mu ga potegnejo iz rok; jamejo se gnjesti okrog starega Laze tako, da se mora razprečiti, zato da trdnejše stoji, da ne omahne, kar bi bilo slabo znamenje, hajduci bi se zbali in izbrali drugega harambašo, pod krilom takega harambaše, ki se mu zvehra, ko ga pašo; v takega načelnika varstvi bi jim izpodletela vsaka nakana. Suj6 se, cel6 pod nosove se drezajo, drug drugemu trgajo pas iz rok, tako da, ko bi ne bil iz trdne robe, na kose bi ga razpotegnili. A vendar-le ne zabijo Laze Vuk o ti ća; toda harambaša trdno stoji v tej gnječi, tako trdno, kakor v razburjenem morji. Naposled ga opašo; Lazo se ves čas še genil ni, še menj pa, da bi ga bili podrli. Se enkrat vskriknejo hajduci zdaj: „Živio harambaša Lazo Vukotić! Živio junaštvo! Gorje Mohamedanu!" Potem se jamejo objemati; drug druzega poljubljajo, vošijo si srečo pod praporom novega harambaše, novega očeta; vošijo si novo slavo —- novo blagost. (Dalje prihodnjič.) . 111 Zabavno berilo. Krvina. Zgodovinsko-romantičen obraz. Česki spisal Prokop Chocholoušek, poslovenil Podgoričan. (Dalje.) Že davno ogenj ne gori več, saj ga tudi ni treba, kajti solnce vže vzhaja; o njegovem prvem svitu haj-duci pozdravljajo Lazo Vukotiča — svojega haram-bašo. Se le pred dvema daema je Lazo se svojima sinoma vred zapustil Črno goro, zdaj pa načeluje vže tri sto junakom, takim, da ne srčnejših. Učinjen je tisti kos dela, ki ga je omenil poprej sinoma. Čaka še nekoliko časa, da potihne hajduški vrisk, a nestrpnost mu ne dade, da bi se dolgo mudil, rad bi začel svoj posel — čem poprej, tem raji. Začne toraj z rokama mahati po zraku, naj utihnejo, ker jim mora še nekaj povedati. „Dosti je vže našega veselja, junaci!" — krikne naposled — „rad bi z vami še nekoliko govoril. Zdaj vendar-le potihnejo, nihče ne bi mogel verovati, da so se ravnokar gnjeli; vže stoje zopet v vrstah okrog svojega harambaše. Lazo drži svoja sina za roci. „ Junaci!" —jame govoriti harambaša Vukotic — „nisem prišel sam, pripeljal sem se seboj svoja sina, sina materina, ki je za bisurmanski lesk izdala svojega Boga, moža in svoje brate. Tam-le so: Milenko, Stanko, Gabriel in drugi še, ki so bili z menoj pred dvajsetimi leti, vsem je znano to." — Zdaj umolkne, glas se mu trese, solze mu kapljejo po strhlem lici. Sina zarudita, — ne mara je sram ju takega rodu. „Poginilo mi je mnogo junakov" — začne zopet dalje govoriti Lazo čez nekoliko časa — „naši čini so bili drzoviti, slava nam je res rastla, ali kaj je pomoglo to, junaci so mi ginili. Da ne bi bili naposled vsi le gola žrtva, ne mara jaz tudi — v nevspešnih bojih, in da se vresniči vera: Bog kaznuje vže na tem svetu, zapustim svoje junake, le obljubiti so mi morali, da bodo precej zbrani na prvi moj klic, jaz pa jim prise-žem, da me ne bode med-nje poprej , nego da pride čas za pravično kazen. A ta čas je napoknil!" — vkrikne tako silno, da se daleč okrog razlegajo njegove besede. „Dvajset let sem se skrival po črnej gori" — Lazo Vukotic pripoveda zopet dalje — „ali nisem zabil svojih sovražnikov, sovražnikov naših, junaci! Gojil sem svoja sina, tu sta vam oba, prava junaka, dobro znate govoriti nju puški, dobro znata sukati handžar, šestnajst let stara sta bila vže v bojih z menoj zmerom, nista praznovala nobenkrat, kader je bilo treba vihtiti orožje. Nista se z vrgla po materi, al do danes nista še slišala ničesar, kdo sem bil jaz, kdo je bila nju mati. Črnogorski sem ji gojil in Črnogorca ostaneta, naj sta deda moje druge domovine, zdravje pa naj jima cvete po Božjej milosti. Težka naloga se nam obeta, junaci. Za tega del ju nihče ne oviraj po dovršenem posli, ime Vukotic, to ne sme več živeti med hajduci — Vukotičevnaje oskrunila to imč." Živa pohvala se raztegne v hajduških vrstah, ali zopet utihnejo; harambaša govori dalje: „To je moja želja, kar se tiče mojega rodii. — Al junaci!" — na- enkrat besedo zasukne drugam — „kaj ste učinili, ker ste se zaupali obljubam skadarskega vezirja? — Res, prav res je to, da vam je obljubil, kako se bode po-tezal za rajo, da bode pravoslavni kristijan to, kar je Mohamedan. — Sramota, ker se je junaštvo zavrglo tako, da bojuje le za to, česar berač prosi, da bi psu enako živel, ob drobtiuah, ki padajo z mize ošabnega bogatina! Moje dni je bil boj za sv. Križ in polurne -secu na pokoro, in da bi pes Turek vrnil to, kar je pradedu pobral; ali ima hajduštvo zdaj drugače načelo?" Hajdukom to očitanje poobesi glave; Milenko od same sramote ne zna, kam bi pogledal, ker je bil res sporazumljen se skadarskim vezirjem, pa harambaša! Tem huje se prestraši, ko ga neusmiljeni stari harambaša Lazo očito ogovori: „Govori Milenko! Kako je mogoče to, da seje tako zgodilo?" „Ne znam, harambaša", — potaji se Milenko — „kako da veš ti vse to? Menil sem, da bode tako dobro". „0 ta zagovor se nam dobro splača še" — skoči mu Lazo v besedo — „saj odmerimo pa tudi s tako mero. Mustafa bi nas rad prevaril, ali mi ne ponesemo, kakor ta lisjak, vlastne kože h krznarju; dobro znamo, da jastreb ne izvali goloba, Turčinova in poturčenčeva obljuba je dim nad dimnikom. Junaci! deset let utegne minuti, pa ne bode take prilike, da bi se Turek tepel s Turkom tako, kakor se zgrabijo ta pot, koliko pa hajduk privaruje svinca?" Na enkrat se vspno hajduci, raztegne se krik iz njihovih vrst. „Kak možak je ta harambaša!" — omenjajo poluglasno drug drugemu — „ta zn&, kaj in kako!" „Menim, da me umete, junaci, zatoraj dobro!" — začne zopet dalje govoriti harambaša. „Hvalimo Krista, našega Gospoda, in vse svetnike in svetnice Božje, da se sami mor6 ti prokleti sovražniki Kriščeve vere. Če le mi hajduci hočemo, pa ne vstan6 več, da do cela izkrvavž. Le mi hajduci priborimo to, česar bi nihče ne mogel pribojevati. — Mustafa znd prevarjati rajo ; žalibože! ker je ta ljud takov, kakoršni so otroci sploh: vsakemu milostivemu posmehu veruje precej , in vendar-le ni večega sovražnika pravoslavnemu kristijanstvu nego je Bušatli-jev rod, ta izdajniški rod, ki mora poslednji iz njega biti Mustafa, ali pa sem zastonj prišel zopet na skadarske gore. — Junaci!" — vskrikne in stopi malo bliže — „Mustafa-paša je bil škit in korenina izdajstvu moje žene, Mustafa in kadija v Kiuprili sta prva grešnika, ta dva sta grešila — razkalila naj-duštvo in kristijanstvo. Milenko, Stanko in vsi drugi, stopite bliže, požalujte tu-le zaradi hajduške osode, zaradi pravoslavnih bratov kristijanov, žalujte po njih, ki so jih ti vragovje podavili." Al še Milenko se ne upa pred-enj stopiti, s kratka: nobeden ne, le besednik, ta se drzne, ta je tudi v itneni vseh druzih Lazo Vukotica oglasil za harambašo, in ta zdaj povzdigne glas: „Ali ne mara res meniš, da smo taki, da ne verujemo tvojim besedam? Sram bi te moralo biti, harambaša! — Dosti si nam uže razodel, zdaj nam odkaži le opravek!" „Ni jih vrlejših junakov" — ?mmGJ?i Vukotic sam sebi — „bogme ne poznam značajnejših do denes. — 112 Prav tedaj, junaci!" — ogovori jih glasno zopet. „Po-slušajte tedaj svojega harambašo!" (Dalje prihodnjič.) 118 Zabavno berilo. Krvina. Zgodovinsko-romantičen obraz. Ceski spisal Prokop Chocholoušek, poslovenil Podgoričan. (Dalje.) Zdaj vstane šum, hajduci stopijo prav blizu k ha-rambaši, zato da ne bi preslišali nobenega njegovega ukaza. Da bi besede prodirale na vse strani, jame Lazo po kratkem molčanji na lahko govoriti tako-le: „Denes Mustafa svoje Arbanaše odpelje iz Skadre, jutri pride v Prilipico, in iz Prilipice v Monastir, kjer je Rešid-paša s peščico svojega nizam-a. Mustafa — če res čez Prilipico pojde dalje, ko sklesti nizam, bratje, strašno gorje zadene potlej pravoslavno kristijanstvo, toda raji imam Turka nego Arbanaša, tega psa poturčenca. Al potlej, bratje, boljše nam vendar-le bode, ko bodemo imeli le enega sovražnika, menim v Carigradu, nego da imamo v vsakem koti enega ali celo več gospodov — krutejših nego so šardaški volčje in medvedje. Nizam morebiti tudi ne bode moral toliko pretrpeti, Arbanaš se ljuto ruje v boji; žalibože, da je to res! Zatega del bi jaz rad: Milenko, stopi na čelo, vzemi sž seboj polovico junakov in hiti naprej v Prilipico. Tamkaj bivajo pravoslavni kristijanje, gotovo ti bodo poslušni. Mustafo sprejmite slovesno tako, kakor ga Skadra ni pozdravila še nikoli, tako da Arbanaši vse svoje žive dni niso še videli take cesti. Ženstvo in otroci naj se umekno le na gore, tamkaj jim bode prijetnejše med divjimi zvermi, nego bi jim bilo blizu poturčenih Arba-našev. Precej denes v Monastir pošlji kakega varnega sela k Rešid-paši: oznani mu prihod vezirja Mustafc Sam pak se ogni slehernega boja; ko hitro izveš, da se nizam mora sprijeti z Arbanaši, pobegni — narav-nost v Kiuprilo. Zdaj znaš, kaj ne?" Milenko prikima, ukaže hajdukom, naj se razdvoje, in obrne se k drugej trumi: „No, junaci, tedaj z Bogom!" — Tako se poslovi in kar naravnost odide. ,,Zdravi, bratje! Zdravi!" — poslavljajo se hajduci s hajduci. „Stanko la — opomni zopet harambaša, ko Milenko za goro izgine, hajduci — „to polovico pa ti popelješ po krajini, posamesno jih razpošlji od vasi do vasi, da rajo posvare, naj miruj6, saj jim ni nič na mari to, če se Mohamedan kolje sam se seboj. Mustafa je sicer pregovoril rajo, ali hajdukom bodo vendar verovali, saj se s Turkom in poturčencem ne borimo za-se, saj se sečemo le njim na bramboin svetemu Križu; lehko jih človek pregovori, tako lehko, kakor otroke, toda vam bodo vendar verovali! Ali, čuj, Stanko! jutri na večer se snideva v samostanu nad Kiuprilo. Z Bogom, junaci!" „Z Bogom, harambaša!" — poslavljajo se hajduci in odhajajo. Lazo Vukotic ostane sam se svojima sinoma. Dolgo časa gleda za hajduci; potlej se obrne k sinoma; dolgo časa molče gleda zdaj tega, zdaj tega. Z vsega obraza se mu smeja nekovo blagostno čutje, da sina še nikoli nista videla ga takega. Naposled stari oče razprostre roke, objeme oba zaporedoma, poljubja jima čela — in vroče solze se mu utrinjajo in udirajo po licih. „Uboga sina!" — izpregovori — „dvajset let sem vama tajil svojo bolest; nisem hotel svoje neblagostne minolosti razodeti. Slišala sta, kaj seje zgodilo, k ter a matije porodila vaji; al naučil sem oba ljubiti drugo mater; bogme, Črna gora je vredna sinovske ljubezni." Deset dni: dan za dnevom gine. V tem se Arbanaši skadarskega vezirja snido z Rešid-ovim nizam-om; al tepeni so bili. Milenko se je vrlo vel po ukazu svojega harambaše, verno so mu pomogli prilipški kristijanje. Mustafa-vezir in njegovi Arbanaši se vgnjezdijo v Prilipici; pet dni vže rajajo tu. Ali Rešid ta čas zbere svoj nizam in drugo vojaštvo, ki je samo rado šlo z njim na vojsko se sovražnikom Arbanašem. Pelje jih iz Monastira na bojno vajo, ali prav do večera so na poti. „Junaci!" — ogovori vojsko — /»jutri zjutraj še le bode ogled zgodaj v Prilipici!" — Vso noč po-tujo, zjutraj zgodaj so še le v Prilipici: Arbanaši se branijo ljuto tako, kakor levi; al morajo se umakniti nizam-u. Kakor bi jim gorelo za petami, tako dero k babuškemu prodoru, na višek. Tu se razpostavijo po zatišji, po vrheh — in sin zavaruj6. Tako za nasipi čakajo Rešidovega nizam-a, kteremu je spredaj Nami k -paša, nov skadarski vezir — namesti Mustafe Bušatlija. Kakih tisoč korakov od arbanaškega taborja stoji truma vojščakov na takem kraji, da jim vojska ne bi mogla ničesar. A to niso Turci, niti Arbanaši, vsakdo jih izpozna precej na prvi pogled, da so hajduci. Eden arbanaških kapitanov dolgo časa z nasipa strmi v to trumo, na enkrat pa se mu razvedri v glavi: udari se po čeli: „Slepec, kako sem neumen! — To je Lazo, stari pes. Da, da, res je! Jasni vezir se je pogovoril s tem „giaurom", pa vendar-le je izdal Arbanaše. Tudi mene, kapitana Topčica je olisičil, toda le enkrat me je speljal na led!" Ta samogovor ustavi grom Namik-pašinih topov. Krogle žvižgajo po zrači: skrivajo se v nasipe in skačejo v zidovje — v samostan, ki ima pod svojim krilom babuški prodor in mesto Kiuprilo. Nizam vrešči in divja v samostan, ali predno pri-lomasti čez prvi holm, vmekne se zopet ves razkropljen: mnogo mrtvih in ranjenih je zadej; okrog samo- 119 stana je polno izurjenih strelcev Arbanašev: njih „dje-ferdne"*) ne grme zastonj. Petkrat se nizam in prostovoljne jate zalete, da bi amogli samostan, ali vsak pot jih odbij6; niso jim več na mari vodniki, da-si na vse kriplje vrešče, naj se zalete še enkrat: prostovoljne jate se vže vmičejo. Harambaša Lazo Vukotic je zapazil to, zatoraj omeni svojim junakom: „Saj sem znal, Turek se ne more po robi postaviti Arbanašu. Ali neznansko gorj6 se privleče na nas, Če se vmekne nizam. Bratje junaci, naj Arbanas izkusi hajduško moč!" „Živio!" — radostno zagrme hajduci, ko jih vže peče, če prav so se dozdaj le čudih, zakaj ne smejo streljati. „Le brž nekdo k Namik-paši", — ukaže harambasa — „sporoči mu, samostan — da je naš na prvi gibljej — al le, če se nihče iz njegove vojske ne gene v mesto Kiuprilo." Na vso sapo eden izmed hajdukov ulije k Namik-pašL „Ali se niste mogli poprej odločiti, kako in kaj ?" — paša radosten odgovori — „toda vendar-le, bodi-si tako ali tako!" Hajduci se vrno. (Konec prihodnjič.) 126 Zabavno berilo. Krvina. Zgodovinsko-romantičen obraz. v Ceski spisal Prokop Chocholousek, poslovenil Podgoričan. (Konec.) Arbanaško djeferdane grme od samostana; ali ko hitro polovica hajdukov vstane in se svojimi puškami odgovori Arbanašem, puhne jih zopet polovica dalje. Pak na enkrat se ustavijo — skrijo za grmovje in skalo, vstrele v samostan in čakajo, da prva polovica pride zopet na vrsto. Tako vr6 okrog skale, nizam jih na glas hvali, cel6 Arbanaši ne morejo drugače: oznanijo jim s kričem svoje zavzetje. Res, kdo bi zmogel tako hajduško moč? Samostan je njih, če prav se Arbanaš brani tako, kakor bi bil vtekel. Zopet je izgubila arbanaška vojska in ni druge pomoči zdaj: vse beži, kakor more kdo. „Lazo, Lazo, ti stari pes!" — kriči kapitan Top-čic, le čaki, saj se še snideva, če se ne vidiva" — ni še dogoril, vže ga podere gorka krogla. Vže se mrači, ko harambaša Lazo Vukotic pride v mesto Kiuprilo; zelo mrtvo je povsodi. „Le kadijo, ljuba sina, le kadijo poiščita!" — ukaže — „njo najdem sam! Milenko, Stanko, Gabriel, le-sem!" Ali Gabriela ni, ugasila mu je život arbanaška krogla predi samostanom. „Bogdan, Vuk, za menoj!" — kliče skoro ves iz-premenjen; na enkrat se mu obraz pooblači, divje mu bliska ok6; išče in išče, kar zagleda, česar je iskal: strašen vskrik mu privre iz prs; žene se k nekemu bivališču, le enkrat butne s puško — in odpr6 se duri; teka po domi; povsodi je pusto in prazno. „Ali so te nesramnice tudi pobegnile iz harema?" kriči Lazo Vukotic in buha v duri; na enkrat se odpro in Lazo prigrmi noter. Tu stoji pred njim ženstvo bogatega bega; plane med-nje in zgrabi za lase eno. Zavoj se jej odgrne, fez zleti iz glave: to je ženska — stara kakih štirideset let, pa je še zdaj zala; kako krasna je bila še mlada! Ko ga pogleda, zgrudi se na kolena; tema jo spreleti, ali vendar vidi strašnega sodnika pred seboj. „Oh, Kriščeva ljubezen! — Lazo prizanesi mi, pusti me, da se izpokorim!" — prestrašena vskrikne in krčevito vspenja roke. A Lazo jej ne odgovori, temuč nastavi puško; predno sina skočita k njemu — pok! in ženska se zgrudi na tla. „Tudi Boga bi bila rada prevarila, greš-nica!" — kriči Lazo. To pa ni pošteno, harambaša!" — oglasi se hajduk Milenko — „neobsojenega ne smeš ubiti nikogar, pa še prosila je v imenu Kriščevem". Lazo težko diše; zamišljen strmi v kri, ki bruha ženski iz globoke rane; velike potne srage mu rose čelo. „Ali je bila to najina mati, oče?" — povpraša Bogdan s trpkim pogledom in glasom. „Da, to je bila vajina mati!" — nezadovoljen odgovori Lazo. Bogdan se obrne od njega. „Idi, Vuk" — ogovori brata — „če prav je grešila tako ali tako, vendar-le je bila najina mati, idi toraj, zakopljeva jo v blagoslovljeno zemljo." Zavijeta truplo v šarenico, vzela sta jo v haremu. „Z Bogom, oče, z Bogom!" — poslovita se obd zaporedoma, ko sta mimo njega odnesla truplo. Lazo puško spusti na tla; opre se na-njo, zato da ne bi omahnil; dolgo časa strmi za sinoma, ko mu izgineta izpred oči, ne obrne svojega pogleda od duri; otare si obraz z dlanjo. „Hahaha!" — posmehne se — „hajduk se ščetini za tega del, jabelko ne pade daleč od drevesa, celo onadva me zapustita, da-si sem jima bil oče in mati celih dvajset let. — Naj me le!" — stresne z glavo — „tudi to pleme mora poginiti." — To trenotje, da-si miren na videz, vendar-le je strašen. Njegovi hajduci ga poznajo, zato se nobeden ne upa izpregovoriti. „Ka-dija — kje je!" — oglasi se nenadno. Hajduci pokažo venkaj. Brž odido na ulico, kadijo vže vleklo mrtvega, Turci sami so ga ubili. „Dva je vže zadela božja pravica" — omeni Lazo, ko zagleda Kadijo — „ta je bil največi krivičnež o tej zadevi" — in jame gledati okrog sebe; naposled oči vpre v Milenka: „Zdi se mi, da sem tebe slišal, da to ni pravica!" „Da, jaz sem omenil to, Lazo Vukotic!" — drzno stopi pred-enj Milenko — „v imenu Kriščevem te je prosila, da jej prizaneseš, in vera in šega odkazujete čas za pokoro. Ce telo ostane oskrunjeno, naj se duša omije". Hajduci stoje* okrog svojega harambaše; ni jim na mari Turek, ki je za hajduci prodrl v mesto Kiuprilo in lomi v hiše; ali ker je le ženstvo, ki mu je poroštvo svetost mohamedanskega harema, ostalo doma, zato je to izkusilo surovost frankistanski omikanega nizam-a. Ko se tako smelo opraviči Milenko, hajduci skoro enoglasno potrde: „Res je to, harambaša! Nisi prav učinii ne!" Lazo se ozre okrog sebe; zaničljiv posmeh se mu zaziblje na ustnih. „Ali veste, kaj se je izgodilo?" — trpko povpraša; — „da boste znali: izdala je Boga, izdala svojega moža in brate; in več nego trideset vrlih junakov je poginilo posled njenega izdajstva. Trikrat smo sodili njeno izdajo, pa vselej smo jej odsodili smrt. — Zgodilo se je tako, kakor je bilo odsojeno, tako, kakor zahteva šega in vera, ti Milenko pak in vi ju- naci", — umolkne, obesi puško čez ramo — „poberite se, vi niste junaci!" — Obrne se od njih in izgine v temi. * * Zopet topi grme iz Skadre po albanskih gorah, toda ta pot krogle žvižgajo iz skadarske trdnjave; oglašajo se v trdnjavo Rosafo. Arbanaš ne hruje več pod svoje barjake, saj je vže dvakrat tepena bila arbanaška vojska, neče toraj še enkrat krvaveti. V Rosafi zaplapola prapor — bel, topi utihnejo. Mustafa Bušatli se je podal: dobil je glas, da posled podišahove milosti sme v Aziji prebiti svoje dni. Od-peljo ga iz Skadre k Antivari; tu stopi na morje. Predno odpluje, pozdravi ga nek mož — vže postaren, ali vendar še krep&k, le glava — nekdaj mu je mogočno čepela na močnem životi, ta je pobesena, nihče ne bi potrdil, da je to Lazo Vukotic, da-si mu še zdaj ni ugasnilo oko. „Mustafa Bušatli!" — zavpije — ,,zdaj poznaš BogL! Zadela te je kazen, ker si gojil izdajstvo ženske, Bogu neverne, možu nezveste. Prisegel sem ti osveto, in ko ne bi mene bilo, ne bi Rosafa bila nizam-ova. Mustafa se ozre v svoj grad in vidi, da res nizam hrmi v njegov in njegovih pradedov bivališče. Utrne se mu solza iz očesa in zakrije obraz s plaščem, še enkrat hoče pogledati svojega sovražnika, ali ni ga več : izginil mu je izpred oči med popotnimi.