Pripovedka o jablani.
ekdaj je živela v julrovih krajib zapusčena siromašna vdova s tremi še nedora«Iiini otroci.  Imeli niso drugega premoženja ncgo na pol podrto leseno hišico, v katero je ob deževji lilo kakor skozi rešeto.   Bolehava mati ni mogla potrebnega živoža preskrbeti ne sebi ne otročičem; nialokdaj pa se je pokazal usmiljon človek, ki bi princsel košček kruha gladnej družiuici.
Pred samotno hisico pa jc rastla košata jablana, ki je bila verna priža velikej bedi uboge zapuščene vdove z otroi;i. Vse to jo moeuo pne v soisutji do nesrečnih. Na vzpomlad se miloeutna jablana vsa preobleče t belo evelje. Tako nakitena privabi ranogo drobnih ptičie pevk, ki so otroke saj nekoliko kratkočasilo in tolažile. V viočoin pulctji jo dobra jablana razgrnila pred hisioo bladilno senc.o, v kateroj se je drnžinica tudi uekoliko ok]-epča)a. Jablana jc svoje veje tako lepo razprostrla, da niti jeden solm"nih žarkov ni posijal skozi. Na jesen pa je bilo vse polDO lepo rndečib jabolk. Jablaua je veje skoraj do tal upoguila, da so otroci z rotitjami laže aegali po zrolih jabolkih.
To je vaeridJjivemu Ijogu zolo dopalo; jablaaa se nju je s svojim raijo-čutjem zolo prikupila. V podobi prelepega augela stopi k njej, rekoč: nSe celo ti Jescna stvar imaš sočutje do ubogih zapuščenih sirof, zatorej ne bodeš odslej več imela, kakor smrt, bledega, nedišeeega cvetja iu sadja, nego cvet bodi ti be-Jorudot1- in prijetno dehteč, a sad rumenorudec, moiino dehteč in dolgo sta-noviten.   Tako se je tudi zgodilo.
Omeniti je w> treba, da je bila jabiaria po storjencm grehu, ki sta ga storila Adam in Eva v raji, zgnbila vse dobrc in lepe lastnosti, a jdaj jih je po railosti božjej zopet dobila.
lz tega se vidi, kako všeč je Bogu, ako pomagamo zapuščenim sirotain.
J. Volkov.