 LETNIK V.
slovenka
 šTEV. 7.   
SVOBODA ŽEN. IVANKA. TRST.
Sodobno žcpsko vprašanje je v glav-
nem vprašanje ženske svobode. O tej svo-
bodi pa vladajo še vedno strašno zmedeni
pojmi. Isti izvirajo iz popolnega nepoznanja
vzrokov in ciljev ženskega gibanja ter so
— poleg cinične sebičnosti — edini vzrok,
da ima ženska emancipacija toliko nasprot-
nikov in sovražnikov.
Te pavšalne in nestvarne nasprotnike
in sovražnike ženske emancipacije navadno
že beseda „emancipacija" tako vznemiri in
razdraži, kakor da bi pomenjala najne-
poštenejše in najpogrešnejše načelo pod
solncem. V dno duše razžaljeni in razsajeni
začno naštevati baje gorostasne posledice,
ako bi se ženam priznala popolna svoboda.
Ženske da bi zasedle vse službe, katere
sedaj zavzemajo moški, ker bi delale za
manjšo plačo, kakor se že sedaj kaže na
pošti in drugod, moški pa bi morali pri-
jeti za šivanko in kuhalnico... Ženstvo
da bi se razudalo in nič več da bi ne bilo
najti nežnih in krotkih deklic, ki so sedaj
tako  sladka,   neobhodna uteha moškemu
t
srcu. utrujenemu in zbeganemu po javnih
poslih, po življenju v brutalnem svetu ...
Nič več da bi tudi ne bilo pravih srečnih
zakonov ; kajti emancipirana ženska bo
smela, ako bo le hotela — in hotela da
bo baje nedvomno — iskati si zabave po
razciih javnih lokalih, v različnih družbah
in na vsakter način ... In kadar bi prišla
emancipirana soproga o polunoči ali tudi
še-le v jutro zaspana in utrujena domu, bi
jej ubogi mož ne smel nič reči radi tega
in jej nič očitati — saj se je ženskam pri-
znala popolna svoboda, in delati smejo, kar
? kakor se jim poljubi. Ne — tako vskli-
kajo ti užaljeni možje — ne in ne ! Žena
je že po naravi določena za dom in za
pokorščino. Mož ima skrbeti za eksistenco,
a žena mora njemu služiti, ga spoštovati
ter mu biti udana in pokorna kakor sužnja.*)
Na vsa taka in jednaka izvajanja se
je v „Slovenki" že opetovano odgovarjalo;
a menda ne bo škodilo, ako tudi sedaj
zopet zabeležimo par opazek.
Kar se tjče eksistenčne konkurence
mej možem in ženo, katera je za moške
pravcati „bav-bav", treba pred vsem
pomniti, da ženske niso iz kake ekstrava
gance ali kaprice stopile v eksistenčni boj,
marveč da so jih v ta boj — v polnem
obsegu besede — potisnile in prisilile
razmere oz. posledice socijalnega
razvitka človeške družbe. Ako pa ta
ženska eksistenčna konkurenca moškim za-
res postaja opasna vsled izkoriščanja žen-
skega dela — je to le krivda moških samih.
Zakaj pa moški vseh stanov, v katerih že
delujejo ženske, dovoljujejo, da se istim
daje manjše plače, nego se jih je dajalo
ali se jih daje moškim za isto delo, zakaj
se jih branijo v svoje organizacije ter
zavračajo vsako skupnost interesov in vsako
skupno borbo v varstvo istih. Gospodje
mislijo, da s tem uduše žensko konku-
renco, faktično pa le pospešujejo izkori-
ščanje ženskega dela, v čemer tiči edina
opasnost za moško delo in edini nezdravi
in nepravilni odnošaj v tej konkurenci.
Vedno in vedno moramo namreč imeti
pred očmi neodoljivo dejstvo, da so ženske
prisiljene v eksistenčni boj, p r i s i -
ljene k delu za vsako plačo, in da bodo de-
lodajalci — bodisi, da je to država ali pa
*) Cisto te besede je v debati o ženskem vprašanju
napram pisateljici teh vrstic nedavno rabil nek žurnalist.
169
zasebniki — vedno pripravljeni, izrabljati to
okolnost v svojo korist. V svojem lastem in-
teresu bi torej postopali moški, ako bi se zav-
zeli za jednakovrednost ženskega dela ter
zahtevali dosledno za svoje ženske stanovske
tovarišice jednake plače in jednakih pravic.
Potem jim bo žensko delo opasno le še v
slučaju, da bi bilo isto boljše od njiho-
vega — a to za Boga, vendar nikomur ne
pride na pamet...
O nežnosti in krotkosti ženstva, ki bi
se razbili ob emancipaciji, naj ne izgubljam
besed. Kdor ne ve, da le svoboda more
vzgojiti popolnega človeka, popolno ženo,
vredno in zmožno vehke ljubezni, in kdor
si mesto prave, popolne žene želi brezpo-
membne, bedaste igračice — je to njegova
stvar, in prepričan sme biti — to bodi po-
vedano v tolažbo vsem takim možem —
da bode kljub vsem zmagam emancipacije
vedno lahko našel žensk po svojem srcu .. .
Glede nesrečnega vpliva emancipacije
v zakonu je pa stvar jako jednostavna. V
zakonu, sklenjenem na podlagi obojestran-
ske osebne svobode, zgubi emancipacija
takorekoč ves svoj pomen in svojo ve-
ljavnost. V takem svobodno — s tem se-
veda nikakor nočemo reči : necerkveno skle-
njenem zakonu, stopi na mesto vsakega
drugega prava — ljubezen. To je edina
in vrhovna postava ki sme in mora določati
razmerje mpj možem in ženo v zakonu.
Vendar pa je emancipacija žen velevažen
činitelj z ozirom na zakon. Ona namreč
obseza in provzroča možnost popolnoma
svobodnega sklepanja zakonske zveze, kar
je temeljni pogoj za nraven in srečen zakon.
Emancipacija dela pot pravi svobodni, ne-
minljivi in sveti ljubezni mej možem in
ženo, prosti vsake nizkotne sebičnosti in
umazanosti. Taka ljubezen pa mej zakonci
nedvomno izključuje vsako senco nezve-
stobe in tudi vsako naj rahlejšo žalitev na
to ali ono stran in vsako kršenje zakonskih
dolžnosti. V zakonu se emancipacija kot
taka torej popolnoma umakne  ljubezni in
so na to stran gospodje nasprotniki lahko
brez skrbi. Seveda pa emancipacija po
svojem pravilu izključuje zakone, v katerih
bi mož smel postopati z ženo kakor z brez -
pravno sužnjo, ki mora biti vesela, da jej
njen gospodar ne meče samo drobtinic,
marveč jej celo dopušča, sedeti za njegovo
mizo ter tudi sicer z njo postopa kakor z
ljubo mu stvarico . . ., ki seveda nima pra-
vice protestirati, ako si on, mož in gospo-
dar, išče zabav in utehe zunaj hiše in pri-
haja domu o pollinoci ali pa ob jutranjem
svitu.
Že iz teh opazek je kolikor toliko raz-
vidno, kaj prav za prav pomeni emanci-
pacija in svoboda žen — namreč po pojmih
resnih zastopnic in zastopnikov sodobnega
ženskega gibanja, in ne morda gotovih
razuzdank, katerim je emanaipacija le —
pretveza.
Svoboda, katero zahteva sedanje žensko
gibanje za žene, ni ničdruzega, nego pra-
vica do osebne svobode, ki po naravnem
zakonu pripada vsakemu človeku, ali z
drugo besedo : ta svoboda v svojem bistvu
ni nič druzega, kakor eksistenčno
pravo. O tem pravu pa piše naš dr.
Janez Ev. Krek, bivši drž. poslanec pete
skupine na Kranjskem in po prepričanju
krščanski socijalec, v svojem sedaj izhaja-
jočem »Socijalizmu«*) mej drugim tako-le :
„. . . . Ker pa mora človek živeti, zato
tudi sme živeti, zato ima pravico da
živi. To življenje pa ni samo živalsko,
marveč je tudi osebno. Človek je umno
bitje, ki ima svobodno voljo, zato je oseba.
Pravico ima tedaj, da živi kakor oseba.
Eksistenčno pravo je vsled tega osebno
pravo. Zato pa ne more biti nikdar dovo-
ljeno, da bi se s človekom delalo kakor s
stvarjo, da bi se prodajal in kupoval,
kakor se blago prodaja in  kupuje.**) Su-
*) „Socijalizem". Spisal dr. Janez Ev. Krek. Izdaja
„Slovenska kršč.-socijalna zveza". Ljubljana.
**) Kako radikalno obsoja to načelo reglementirarjo
prostitucijo !
170
ženjstvo je torej proti natornemu pravu.
Sužnjev nima gospodar kot osebnih bitij,
marveč kakor svojo stvar, svoje orodje.
Eksistenčno pravo potemtakem izključuje
vsako suženjstvo". Dalje piše dr. Krek:
»Prva teh pravic (ki izvirajo namreč
iz človeš. osebnosti) je pravica do osebne
svobode. Brez svobode ni osebjiega življe-
nja. Ko pravimo, da ima človek pravico
živeti kakor oseba, trdimo že s tem, da ima
pravico do osebne svobode. Saj je ravno zato
oseben, ker ima um in voljo in si lahko sam
določa svoje delovanje. Tega pa ne more, če
ni osebno svoboden«. Potem piše dr. Krek:
»Druga važna pravica, ki izvira iz
osebnosti, je pravica osebne enako-
sti. Kot ljudje smo si vsi enaki; nobeden
nima več, nobeden manj osebnih pravic,
ker je natora pri vseh ljudeh enaka člo-
veška natora. V sccijalnem življenju ne
more biti populne enakosti, kakor smo že
dokazali (to se seveda nanaša na prejšnja
razpravljanja v „Socijalizmu") ; toda z ozi-
rom na eksistenčno pravo in na pravice,
ki so z njimi v zvezi, smo si vsi enaki«.
Govore o telesnem eksistenčnem pravu
piše dr. Krek mej drugim :
»Ćlovik pa nima samo pravice ohra-
njati si telesnega življenja, marveč sme
tudi skrbeti, da si je izpolnjuje. Pravico
ima, da si pridobi pripomočkov, s katerimi
si olajša, olepša, oslasti svoje bivanje na
na svetu. Vse to izvira samo po sebi iz
njegovega eksistenčnega prava.
»To pravo ni samo nekakšna pravica
do miloščine. Miloščina se daje le iz lju-
bezni ; priznavanje eksistenčnega prava pa je
zahteva stroga pravičnost«. O duševnem
eksistenčnem pravu piše dr. Krek sledeče :
»Človeške osebnosti glavni del je duša.
Po eksistenčnem pravu ima torej vsakdo
tem večjo pravico, da si ohrani in spopol-
nuje svoje dušo, čim višja je duša nad
telesom«.
»V tem oziru ima pravico, da razvija
svoje dušne zmožnosti, svoj um in svojo
Voljo. Krivično je torej, Če se komu vzarriti
priložnost  primernega  dušnega  razvoja«.
Tako piše krščanski socijalec dr. Krek
o eksistenčnem pravu. Slovenskemu žen-
stvu nujno priporočamo, da si opetovano
prečita te odstavke, da se mu njih pomen
vtisne globoko v dušo ... To je pro-
gram ženske emancipacije. Na te
odstavke pa opozarjamo tudi one mnogo-
številne Slovence, ki so nasprotni ženski
svobodi — morda se jim vendar posveti
v glavi. . .
Končno smo le še radovedni, kako bi
dr. Krek eventuelno oporekal naši trditvi,
da vse, kar je v »Socijalizmu« napisal o
eksistenčnem pravu, velja za vse človeštvo,
torej tudi za ženske ? To nas res zanima,
kajti, da bi kratko in malo izjavil, da
ženska ni »človek«, o katerem edino go-
vori o razlaganju eksistenčnega prava— tega
vse eno ne moremo verjeti. Vsekako nas
navedena Krekova izvajanja opravičujejo,
da ga smatramo svojim zvestim somišlje-
nikom.
PRAVICA DO ŽIVLJENJA. ZOFKA
KVEDER. PRAGA.
Drama v štirih dejanjih.
OSEBE :
Zima Ivan, trgovec,
Marija, njegova žena,
Pepi, njun sin,
Berta, njuna hči.
Maks, daljni sorodnik,
Ponikvar, bogat trgovec,
Dolinšek, župnik.
Čas : sedanjost.
Soba, v ozadju, na desno in levo vrata. Pohištvo, kakor
v boljši meščanski hiši, na levo kanapé, mala okrogla
miza, trije naslonjači, spredaj pisalna miza z nastavkom
in knjigami, na desno v kotu peč, zadi mal harmonij,
ob strani obešalnik za obleko in kredenca, od vrat
proti gledalcu šivalna mizica, blizu zraven amerikanski,
zibalni stol; sredi  velika miza s stoli, po   stenah slike.
171
Prvi prizor.
Pepi in Marija.
Pepi sedi v malem vozičku, kakor jih imajo hro-
mi, poleg pisalne mize in lista med knjigami. Marija
jemlje servijeto iz kredence in jo razgrinja na jednem
vogalu velike mize v sredi. Pepi je 27 let star in hrom,
njegov obraz je bled, lasje svitli. Njegova mati je 50
let stara, okrogla.
Marija: Moj Bog-, ali ima človek dela!
Koliko je pa ura, Pepi ?
Pepi (pogleda na uro, ki visi nad pisalno mizo:)
Pol jednajstih prošlo, mama.
Marija : Na, to je nekaj ! Moram v
kuhinjo ; naj si Berta sama priredi. Gotovo
je danes mnogo ljudi doli v prodajalni.
Pepi : Da, vrata se vsak čas odpirajo
in zapirajo.
Marija : Prav, prav ! Kakor nalašč.
Gospod Ponikvar je danes tukaj, naj vidi.
Pepi : Ostane pri nas na obedu ?
Marija : Seveda, seveda. Petičen mož,
petičen. Hm. to bi bilo nekaj za našo
Berto. Ah !
Pepi: Ta?! Pa ta je prestar!
Marija : Prestar ? Kakor se vzame.
Cvenk ima, to je glavno, na to se gleda.
Pepi: Berta ga ne bo hotela. Zastonj
računate.
Marija: Hotela?! Hm, pametna je in
naposled kdo jo bo vprašal ? ! (še domisli) :
Na, moram v kuhinjo, kdo se bo s teboj
pregovarjal ! Moj Bog, pol jednajstih, in
gospod Ponikvar pride na obed ! Človek
je  že  čisto neumen od dela.  (Odhaja skozi
desna vrata.)
Pepi (hitro :) Ti, mama ! Žejen sem, malo
vode te prosim !
Marija (godrnja:) No ja, noja! Moj Bog,
toliko posla ! (Mu nalije kozarec vode in odide.)
Drugi prizor.
Pepi sam, pozneje Berta. Berta je 22 let stara in ima
črne lase. Jako lepa jc.
Pepi (pije vodo, hoče,  da  postavi  kozarec  na
pisalno mizo, a ta mu pade iz rok na tla. Jezno :) Oh !
Berta (pride skozi desna vrata, vesela,  sveža) :
Dobro jutro, Pepi ! Danes je krasno ! Polna
prodajalnica kupcev ! Oh, da, ob tacih
dnevih je lepo sedeti pri blagajni. Samo
kasiraj, kasiraj, v jedno mer. Frajlica, go-
spod, dama, stara mamica z dežele, služ-
kinja, — Človek dela Študije! (Prekine se):
Mama nič pripravila ! In danes imam stra-
šen glad, kaj misliš: od sedmih sem doli.
(Jemlje iz kredence sir in sadje, vedno govoreč) : Ha,
ha, ali je kratkočasilo ! In kako različno
ti plačuiejo ! Hm, kaka dama ti odda svoj
konto s tako prezirljivo gesto, kakor da
ima tisočake v denarnici, služkinje vselej
dvakrat preštejejo. Kateri redko zahajajo
v prodajalnico, so nespretni in vsi rdeči
zadrege. Ali se kedaj  natihoma  smejem !
(Sede in začne jesti. Najedenkrat opazi temni obraz
svojega brata) : Kaj ti je, Pepi ?
Pepi : Ah, nič ! Vprašujem se samo,
zakaj sem prav za prav na svetu !
Berta: Tvoje stare litanije! Oh, ti, ti,
ti ! (Stopi k njemu in mu gladi lase) : Kako SIDO
ZOpet sentimentalni !  (Zagleda  razbit  kozarec na
tleh) : Ah, to je bilo ! N0, to je res vredno
tacih misli ! (Pobira glaževino) : Kakor da se
to ne more vsakemu pripetiti.
Pepi : Ali mene boli ! Ne morem se
ganiti, kakor otrok sem, toliko da me ne
pitate ! Kaj je to življenje ? ! In mlad sem,
čutim, hočem biti zdra'". jak, ali ne mo-
rem ! Živa klada ! Kaj misliš, da nič ne
mislim, nič ne čutim? Vidiš, včasih mi
zazveni nekaj v prsih, zdi se mi, da sem
lehak, kakor veter, in svež, kakor majevo
jutro. Zvihral bi venkaj v svet, ah, divjal
bi, živel bi, užival svet in mladost in giba-
nje. Berta, jaz sem včasih strašen! Zakaj
so me pustili, da sem vzrasel, da sem pri-
šel do spoznanja tega strašnega prokletstva,
ki leži nad menoj ! Vidiš, kadar te vidim
tako mlado, zdravo, polno bujnega življe-
nja — Berta, jaz te sovražim ! Vse ljudi
mrzim, ki so zdravi in srečni !
Berta (tiho, nežno gladeč mu lase): Umiri se,
umiri se ! Nikar tako, nikar !
Pepi (strastno) : Umiri se ? ! Ha, ha ! Ali
če leta in leta, vsak dan, vsako uro čutim,
172
da nisem človek, kakor vi drugi ? ! Če
čutim, da sem nič, da ne morem nič. Če
mnogokrat psa zavidam ? ! Če ničesar ne
morem ! Kakor da sem vkovan v večne
verige. Berta, ti ne veš, ti ne veš, kako
je to !
Berta: Umiri se, umiri! Glej, saj ni
tako strašno, glej ! Ali nimaš duše, kakor
mi, in lepše, kakor mi ! Toliko zakladov
imaš v duši, tako bogat si. Ali kaj koristi
drugim njihova prostost ? Kaj ima pes od
tega, če se lahko giblje, a ne sluti, da je
to sploh kaj vredno? In jaz od mojega
zdravlja, od moje mladosti, kaj imam ?
Toliko kipečega življenja je v meni, toliko
vročih želja, mamljivih sanj, — a kam gre
vse to? Izhlapi, Bog zna kam, in jaz nisem
nič druzega, kakor kasirka v prodajalni
svojega očeta, nič nimam, kakor le, da
sploh živim. A kaj je to, vprašam te, kaj?!
Pepi : Da živiš ? To je vse ! Pravico
— imaš, da živiš, iz sebe živiš ! Nikog-ar
ne potrebuješ, ti živiš! Ali jaz^?! Pustite
me samega, in poginiti moram. Vsaka ura,
katero (sem na svetu, je miloščina drugih.
Moje življenje je priberačeno, ukradeno.
Berta: Bodi pameten, bodi pameten!
Pepi : Kaj morda nisem ?! Pa mi reci,
v kako svrho me vzdržujete ? Ali bom
kedaj komu ?? korist ? ! Ali bom v prid
človeštvu ? ! S čim je opravičena moja eksi-
stenca ? Ali bom zaslužil jeden sam obed
celo svoje življenje ? Vse na svetu ima
svoj cilj in svojo svrho, kak cilj imam
jaz ? Kaj sem samo zato na svetu, da imaš
ti brata in oče in mati sina ? !
Berta : Ali prosim te, kak cilj imam
jaz, kaka je moja svrha ? !
Pepi : Ti si sama sebi cilj in svrha.
Ti se sama vzdržuješ v življenju, zato imaš
pravico do njega. Dokler more človek sam
iz sebe živeti, tako dolgo ima pravico, da
živi in da živi, kakor hoče sam, po svoji volji.
Tretji prizor.
Pepi, Berta, Marija.
Marija : No, Berta ali še nisi gotova
s svojim zajutrkom ? V prodajaln1' je vse
polno ljudij. Neprenehoma se čuje žvenča-
nje steklenih vrat gor skozi strop.
Berta. Saj že grem. Samo še jedno
jabolko si vzamem.
Marija: Prav, prav! Kdo je pa pri
blagajni ?
Berta : Ah, to Maks napravi.
Marija: Ali ni v komptoiru ?
Berta: Da, ali za nekaj časa vendar
laglje on knjige pusti, kakor da bi me
kateri od komijev zastopai. Vse polno
ljudi je.
Marija : No, in ti, Pepi, nečeš nič ?
Pljučka imam zunaj. Kisla pljučka imaš
tako rad. Hočeš malo ? Naš tatek najbrž
ne pride, in potem ostanejo.
Pepi : Jaz nečem nič !
Berta : Danes je zopet tako čuden.
Marija : Vedno je jednak. Jaz le ne
vem, kaj hoče ! Nehvaležen je. Kaj ga ne
nosimo na rokah! Ali mu je kaj hudega?!
Oh, kake križe ima človek z otroci ! (Zunaj
na hodniku zvoni.) Kdo bo spet to ? Najbrž
kaj za v kuhinjo. Z Bog"om otroci! Toliko
imam dela ! In ta naša kuharica, prav nič
ne razume in ne sliši. Reci ji stokrat, stori
tako, ne, ona mora obdržati svojo, (že pri
vratih): In da ne pozabim! Povej Berta,
Maksu, da se za obed preobleče. Da ga
ne vidim v njegovi oguljeni suknjici ! Go-
spod Ponikvar pride, pa nečem, da bi mi
delali sramoto ! Tudi ti, Berta, obleci kaj
čednejšega. Kaj svitlega, da ne boš kakor
nuna. (Odide.)
Četrti prizor.
Pepi, Berta.
Pepi : Omožiti te hočejo, veš.
Berta: Mene?
Pepi : Koga neki !
Berta : Pojdi, pojdi ! (S prisiljenim smehom):
Ha, ha, mene ? !
173
Pepi : In veš s kom ?
Berta: Noh
Pepi: S Ponikvarjem.
Berta : Smešno ! In to naj ti verjamem ?
Ta bi bil lahko moj oče. In potem tak
surov, nadut človek !  Kje si pa to slišal ?
Pepi : Mama mi je povedala.
Berta : Mama ! Samo, da ni nič huj-
šega ! Če bi bilo vse res, kar mama go-
vori . . . Ha, ha ! Ponikvar ! . . . Ali sedaj
moram doli. Samo ne bodi zopet senti-
mentalen ! (Popravlja si pred zrcalom frizuro )
Pepi: Sentimentalen ! Misliš — da je
to res samo sentimentalnost ? ! Cele dneve
sedeti na jednem prostoru, vedno sam,
kakor mrtev, med tem ko vi drugi delate,
ko . . . Ah, ne smem misliti!
Berta : Saj imaš knjige. Če hočeš poš-
ljem k knjižaru, mogoče ima zopet kaj
novega.
Pepi : Ah, knjige ! Sit sem jih že. Same
misli, fantazije ... In potem, kolikor več
čitam, toliko bolj se mi toži po življenju.
Vidiš, po življenju, ki bi ga čutil prav
blizu, tako v sebi, v srcu, v duši, vkrA...
In če bi bilo tudi samo gorje ! Boja bi
htel, tako da bi se mi vse mišice napele,
da bi mi vsa duša vzkipela. Jaz mislim,
da bi ozdravel, da bi se mi udje razve-
zah. Ali tako, tukaj ? '. Mama me zjutraj
obleče, vsi mi strežete — razmehkužili
ste me. Nekaj bi morda vse jedno mo-
gel. Vidiš, z desno roko lahko malo gi-
bljem, vsi prsti so gibljivi, — samo dvi-
gniti je ne morem prav. Ali če bi se
vadil, če bi tako z vso silo hotel dan na
dan, par let, če ni drugače, misliš, da bi
res ne prisilil narave, da mi da več pro-
stosti ? Sc spominjaš, kako ste me pitali ?
Ni še dolg'o. A sedaj, če sklonim glavo,
glej, se lahko s prsti dotikam ust. Skoro
brez pomoči jem.
Berta : Moj Bog, moj Bog, ne govori
vedno tako ! Ti, ti ! (Ginjena, nežno pritiska nje-
govo glavo k sebi.)
Pepi : Saj me razumeš, kaj ne ? Ö jaz
vem. Ti veš, da je vse res, kar govorim,
samo iz usmiljenja molčiš. Ah jaz vem, da
me razumeš. Zato ti toliko povem. Samo
tebi. Samo tebe imam rad, vidiš ! Ne hodi
še doli ! Se malo ostani. Tako težko mi
je samemu.
Berta: Saj ostanem, ako želiš.
Pepi : Da, da, ostani. Meni je, kakor
da ti nekaj preti, Berta, kakor da te mo-
ram čuvati pred nečim težkim. Vidiš Berta,
ti ne veš, koliko zavisti je včasih v mojem
srcu proti tebi. Strah me je. Ali ne boj
se, to je vse tako čudno, nejasno, nikdar
bi ti ne mogel storiti kaj zalega. Nikdar !
Vse dobro ti želim. Kakor da je nekaj
tistega v tebi, česar sam nimam. Nekaj mo-
jega. Boli me to, ali tako sem srečen ob
jednem. Ti, ti moraš živeti, Berta. Polno,
svoje življenje. Vidiš, jaz tako hočem. Ne-
kaj onega, česar jaz nimam, je v tebi, in zato
moraš biti močna, jaka. Kakor da je neka
moč odvzela meni vse moje sile, da na-
gradi tebe. Ti imaš svoje in moje, dvojni
fond. Pomisli. Nekdaj sem zdvajal nad
teboj, takrat, ko si ubogala očeta iti ostala
doma v prodajalni. Hotela si v svet, učiti
se, ?? velikimi cilji si hrepenela. Ali ne
veš, kako si sanjarila, da študiraš medi-
cino, da boš zdravila uboge, da ustanoviš
velik hospital za revne otroke ? Takrat
sem jaz s teboj sanjaril. Ali veš, kako sva
se skupaj učila ? Ali oče ni htel. Niti liceja
nisi smela dovršiti. In ti si ubogala, nekako
tiho si resignirala. In jaz sem takrat obu-
pal nad teboj. Mislil sem, da ni nič ener-
žije v tebi, nič sile, nič odpora. Ali zdaj
vem, da takrat še ni bil čas zato. Bila si
še otrok, takrat pred šestimi leti. Ali se-
daj, Berta, sedaj pazi ! Pazi, da te ne okra-
dejo ! Zdi se mi, da te čakajo velike stvari.
Ne jemlji Ponikvarja !
Berta : Ali prosim te, kaj vendar mi-
sliš ! Ne, ne, trgovali z menoj ne bodo.
Sploh pa . . ., mislim, da prcčrno gledaš
brat. —
174
Pepi : Tako ? Jaz mislim, da ne.
Berta : Ali to bi bilo podlo, če bi me
silili.
Pepi : In takrat, ko si morala ostati
doma ?
Berta : Takrat ... ? Ne vem . . . Morda
so imeli najboljše namene . . .
Pepi : Najboljše namene ? ! Hm ! Tudi
sedaj bodo prišli z najboljšimi nameni. A
ne veruj. Njihova sebičnost se skriva za
takimi frazami. Ne bodi tako zaupljiva.
Berta: Kako govoriš?! Očetu in ma-
teri menda vendar smem verjeti?!
Pepi: O verjemi mi, da se dandanes
marsikaj skriva v naših družinah. Ljube
zen, pro&im te, kaj pa je to, ljubezen ? !
Sebičnost je, če se prav premisli. Zakaj
ljubimo ? Ker je že v tem, da ljubimo,
toliko sreče in blaženstva za nas same, da
bi he smeli iskati še drugačne nagrade.
Recimo ljubezen starišev do otrok. Ali
nas ljubijo radi nas samih, ali zaradi nas
samih kaj žrtvujejo ? Ne, v najboljem slu-
čaju nas ljubijo, ker smo njihovi, ker smo
njihova last, njihovi otroci ? A pozneje, kaj
meniš, da ostane mnogo takih idealnih
družin, kjer vlada le idealna, nesebična
ljubezen med vsemi? Ah, kaj še! Oni tir-
jajo od nas ljubezni, zahtevajo hvaležnosti,
naša dolžnost, — zatrjuje se nam, — naša
dolžnost je, povraćati jim dobrote, katere
smo od njih sprejeli. In to je res, brez-
srčno bi bilo od nas, da jih ne ljubimo,
da jim ne storimo vsega, kar je v naši moči.
Ali prosim te, od kje imajo pravico zah-
tevati od nas našo srečo, takorekoč naše
življenje ? Oni so odživeli svoj del, a ven-
dar hočejo še več. Del otrok, naš del, ho-
čejo ! Hvaležnost ! V imenu hvaležnosti
pridejo : zdaj se žrtvujte, mi potrebujemo
žrtev ! In vsi dobri otroci v romanih in
novelah in v življenju mečejo vse upe od
sebe, vso mladost in se s sladkimi solzami
vesele, da so tako dobri, poslušni. Ta da
svoj cilj, svoj poklic, svoje prepričanje,
drugi ljubezen, srečo — življenje dajo, in
kar jim ostane, je samo še topo vegetira-
nje, — življenje ni več.
Berta : Ali to je strašno ! Zakaj mi to
pripoveduješ ? ! Ti, tvoje govorjenje je bo-
gokletno ! Pri nas ni tako. Kako imajo
tebe radi !
Pepi : Kaj ne, mene, od katerega ne
morejo pričakovati ničesar ! Ali jaz ne
govorim za-se, za tebe govorim. Za te,
čuješ ! Jaz čutim, da bodo prišli k tebi v
imenu dolžnosti, hvaležnosti, ljubezni . . .
Jaz to vem in nečem, da se vržeš proč
brez misli, v neumnosti, v ekstazi nekega
sugeriranega čustva. Nečem ! Ker jaz jih
ne ljubim, vidiš, kakor je predpisano v
katekizmu. Tako so mi tuji, tako grozno
tuji! Niti hvaležnosti ne čutim. Prav nič!
Kadar me mama zjutraj oblači in zdihuje,
da sem ji v pokoro, kadar nejevoljno suva
moje telo iz jedne strani na drugo, vidiš,
takrat zatisnem oči, zamižim, ker je moj
pogled prepojen s sovraštvom. Stisnem
ustnice, ker bi drugače zakričal : vrzite me
na gnoj! Zakaj me mučite?! In končno.
Povej mi : v resnici kaj sem jim ? Jaz ču-
tim : očeta je vselej sram, kadar mora
kakemu tujcu pokazati: »in tojemojsin.«
In mati ? Mati je ponosna pred Bogom in
pred ljudmi na svojo veliko čednost, na
angeljsko požrtvovalnost, s katero me ob-
lači, s katero skrbi, da ne segnijem v
lastnem gnoju in da moj želodec ne trpi
pomanjkanja. A ona je angelj, in nebesa
so ji gotova ! Berta, Berta nihče nima trohe
ljubezni za-me !
Berta : Pepi, kako moreš to trditi !
Pepi: Ne pridi mi s sentimentalnimi
lažmi. Ne iščem jih. Ti si dobra. Da, da
ti si dobra. Nekaj svitlega je v tebi. A ti
si še otrok, Berta ! Nič ne misliš. Za vse
se zanimaš, samo o sebi ne razmišljaš nič.
Prav nič ne ve5, kaj hočeš.
Berta: Naposled imaš prav. Ali čemu
razmišljati! Vse pride samo od sebe.
Pepi : Da, vsili se ti od zunaj !
175
Berta : Jaz ne vem, ali jaz ne vidim
nič strašnega v življenju. Cel dan delam,
in to me napravlja tako prosto, srečno,
nevezano. Doli v prodajalni, kjer se vse
giblje in dela, mi nikdar ne pride na mi-
sel, da ne spadam sem, da bi morala
postati nekaj druzega. Vsi so veseli, pa
sem še jaz vesela. In moji cilji ? ! Nimam
jih ! Jaz mislim, da že pridejo sami od sebe,
da nič ne zamudim. Da, jedenkrat pride
vse, in vrata v življenje se mi odpro na
stežaj. In potem stopim venkaj v boj,
sveža in mlada s smehom na ustnicah.
Pepi : Da in pušice bodo letele na te
in braniti se boš morala, ako ne boš ho-
tela podleći.
Berta : In če ! Ne bode me bolelo.
Krasno je biti mlad in živet:, samo živeti.
Gledati, kako vstaja zarja, kako sveti solnce,
čakati mrak, sanjariti v noči o novem
dnevu ! Lepo je ! Ne vem, kako sva prišla
do teh neprijaznih pogovorov, tako sem
srečna ! In moj mir mi je ljub in drag.
Čakam, čakam... nekaj lepega, krasnega...
Pepi : Da, čakaj in pazi, da ti ne za-
grnejo tvojega sobica z večnimi zagrinjali.
Odpirajo se ti vrata v življenje, ali hoteli
te bodo voditi po drugih potih, kakor
misliš ti.
Berta : Molči, molči ! Ah, tako lepo
mi že dolgo ni bilo v duši. Zunaj sije
solnce. Da je danes nedelja, peljala bi te
venkaj pod lipe. Tako opojno duhte.
Pepi: Taka si, glej. Niti jedna temna
misel ti ne ostane v duši. Samo solnce te
je. A sedaj idi, idi.
Berta: Resnično, zadnji čas je. (Nahod-
niku zazvoni.) Najbrž  me   že kličejo.   Adio !
(Odhaja. Iz hodnika se čuje govorjenje.)
Peti prizor.
Pepi, Berta, Zima in Marija.
Berta (se vrača) : Oče je prišel. Pravi, naj
ne hodim doli.
Žima (55 let star, visok, še jako krepek mož.
Govori ženi, ki prihaja takoj za njim): Ali, kadar ti
povem, da nečem. Pusti me že v miru s
tvojimi prigrizki. Kakor da nimam druzih
skrbi !
Marija: Ali tatek, tatek ! Zakaj se tako
razburijaš ! Morda malo juhice? Obed ne
bo še tako brzo na mizi.
Zima   (vrže klobuk na stol) :   K   vragu ! S
kože bi skočil! Mir mi daj, pa basta ! In
molči, prosim te ! Bil sem sam v kompto-
iru. Celo dopoldne sem sedel nad knjigami.
Ni mi do jedi. Ali Ponikvar pride na obed;
skrbi, da bode pošteno kosilo.
Marija : Seveda, seveda. Ponikvar je
fin mož in razvajen. Ali naša Bertka tudi
ni . . ., nu, jaz si mislim svoje. Dobro bi bilo.
Zima : Mora biti ! A kje je Berta ?
Ali da, tu si. Drugič mi ne stoj celo do-
poldne zgoraj, razumeš.
Berta: Pepi je bil tako sam, pa . . .
Zima : Pepi ? ! Pepi nima ničesar uka-
zovati. Navadi naj se, saj ima itak naj-
lepše življenje na svetu. Brez skrbi . . .
Prokleto, kaj bi dal . . . Toda res, Berta !
Govoriti imam s teboj. Želim, da si dru-
gačna proti Ponikvarju. Ne občuj ž njim,
kakor s starim gospodom. To je razžaljivo.
In prijaznejša bodi, skrajno prijaznejša . . .
Berta : Kako to mislite ?
Zima : Kako to mislim ? ! Vraga, jaz
ti ne bom razkladal, in ovinki niso moja
navada. Z jedno besedo, on te hoče za
ženo, in jaz želim, da mu ne delaš zaprek.
Marija : Snubil jo je že ? ! Vidiš, vidiš,
ali ima dekle srečo. Bertka,  Bertka, .moj
zlati, srečni Otrok ! (Hoče jo objeti.)
Berta: (katera mateie niti ne opazi): Kako?!
Kaj pravite ? ! . . . Ponikvarjeva žena? ! ...
Ne, ne. Recite mu kar naravnost, da ga
nečem !
Zima (osupnjen): Nečcš ga?! To sem pa
res radoveden ! Glej. neče ga ! Ali, če ti
povem, da si moraš oblizniti vse prste, da
te sploh hoče ! Polovico miljonarja !
Berta : Njegov denar me ne briga.
Nečem ga,
176
Marija: Moj Bog, moj Bog, ti otroci!
Ne bodi vendar nespametna, Bertka !
Zima : Nečeš ? ! In če jaz zapovem, če
hočem ! Idi sedaj doli, in da mi opoldne
ne delaš neprilik,   razumela ? ! Ti vzameš
Ponikvarja, in basta ! (Hoče, da otide skozi vrata
v ozadju.)
Berta (strastno) : Ne, nikdar ! nikoli ! In
če me ubijete !
Zima (se obrne. Oče in hči si stojita nasproti
in se merita):   Ah!' A-a-ah !
Marija : Joj, to dekle, ta Berta ! Joj, joj !
Berta (po pavzi) : Ne, nikoli !
Zima : Nikoli ?
Berta : Nikdar.
Zima: In če ti zapovem, če zahtevam?!
Berta : Zato nimate pravice !
Marija : Bertka, Bertka !
Zima (svoji ženi nevoljno):   Ne mešaj  se
vmes !   (Nakrat Berti po kratkem  a   hudem boju) :
In če te prosim ? . . .
Berta  (ne razume prav) : Će prosite ? . . .
Zima : Da, prosim ! (Položi ji roke na rame,
mehko) : Bodi pametna, Berta. To ni tiran-
stvo. Mora biti! Zaradi nas vseh ! (Pokratki
pavzi) : Jaz stojim na robu propasti. Jedino
Ponikvar me more rešiti. Drugače smo
berači . , . Niti obleka, katero nosimo, ni
naša. —
Berta (klone) : Moj Bog !
Marija : Kaj praviš ? Kaj govoriš ?
Berači ?! Mi ?.. . Mi berači ? . . . Saj ni
res ! . . . Nemogoče ! . . . Daj no,  govori !
(Stresa Zimo za rame.)
Zima : Pusti me !
Marija (vzdihuje in joka) : Oh. oh ! In to
sem morala doživeti ! Nekaj tacega ! Tako
sramoto ! Oh !
Zima (Berti) : Da, Berta ! Daleč sem
došel ! Prositi moram, svoje otroke moram
prositi !
Berta : Oče ! (Se ga oklene) :
Pepi (ki je doslej molčal, pomembno) : Berta !
Berta (se  izvije očetu iz rok) :' Ne,   ne,   ??
morem !
Zima: Ne moreš ?! Potem ... potem...
potem mi ne preostaje druzega . . . Potem
sem zgubljen. Berta, ali res hočeš, da vsi
propademo? . . . Da postanem berač na
svoje stare dni ?! ... da stradava z ma-
mo? ! . . . In Pepi ! . . . Ali hočeš . ..
Pepi (mu pretrga besedo) :   Ne  govorite   O
meni ! Ne zlorabljajte mojega uboštva v
vaše namene !
Zima, (kakor, da ne čuje sinovih besed) : Ali
hočeš, da pride Pepi v ubožno hišo, ali
da ga vozi kdo okrog in berači zanj po
hišah? ! . . . Berta!
Berta : Ah, oče ! Ah, oče !
Pepi: Berta, kaj sem ti pravil?! Spa-
metuj se ! Življenje hočejo ! Mladost, srečo !
Zima : Kaj govori ?
Berta: Ah oče, ne morem, ne morem!
Zima : Ne moreš ? ! . . . Nečeš, reci
raje !
Marija: Neče ? ! ... O, nehvaležnica !...
Beračiti nas pusti! A kedo te je zredil,
kedo ? ! Na teh rokah sem te nosila ! S
svojim mlekom sem te dojila ! . . . In zdaj
ne more in neče ! O-o-o ! Ti . . .
Pepi : Kaj jo grdite ? ! . . . Če ste ji
dali življenje, imate li zato pravico zahte-
vati ga zopet nazaj !
Marija : Jaz sem njena mati, ona me
mora ubogati !
Zima : Kaj moram tudi jaz obžalovati,
Berta, da imam hčer ? ! Berta !
Berta : Pustite me ! Saj moram znoreti !
Samo danes me pustite !
Zima (Mariji): Pustimo jo! Ponikvar mi
je dal teden dni premisleka. Naj premisli !
(Odide s svojo jokajočo se ženo skozi srednja vrata v
ozadju.)
Berta (stoji nekaj časa sredi sobe potem se vrže
na kolena pred brata) : Ti mi pomagaj ! (Skriva
obraz v bratovem naročju in plaka.)
Pepi (sedi mirno, ljubezen in sočutje se mu
bereta na obrazu. Z desno roko ji hoče pogladiti lase,
aH Bertina glava leži tako, da je njegovi tresoči se prsti
lie morejo doseči. Bolestno) : Berta !
(Zagrinjalo pade.)
177
UPLJIV GOSPODARSKEGA RAZVOJA
NA ŽENO. ABDITUS. LJUBLJANA.
V šestnajstem stoletju je pričel fevda-
lizem biti svoj smrtni boj z novim, mladim,
da, revolucionarnim kapitalizmom.
Fevdalizem je bil utemeljen v kmet-
skem in rokodelskem načinu proizvajanja.
Vendar tudi le tó v okviru sejrnskih za-
drug. — Ta način produkcije je uplival
tudi na duševno življenje človeštva. Kakor
danes, takó je bilo i tedaj vse javno in pri-
vatno življenje odvisno od gospodarstva, ki
je izviralo iz omenjenega načina produkcije.
Toda že se je pričelo z novim načinom
produkcije. V 14. stoletju že najdemo po
nekaterih severnih italijanskih mestih pod-
jetja, ki so imela značaj kapitalistične pro-
dukcije. Ta podjetja so se deloma razvila
v industrijo. — V Italiji se je torej tako-
rekoč porodil kapitalizem. Kajti tudi trgov-
ska italijanska mesta so bila Drva, ki so
se vsled svojega razvoja odtegnila smeri
fevdalizma. Italijanski trgovec je kmalu
pričel privažati v svojo domovino iz daljnih,
tujih dežel razne surovine in jih doma
izdelavati po svojih svobodnih, plačanih
delavcih. Pa to je bilo težko ; mnogokrat
ni bilo dobiti pripravnih svobodnih
delavcev, ki bi bili primorani prodati svojo
delavno moč. Bistvo novega načina proiz-
vajanja pa je zahtevalo svobodnega delavca.
Ne radi tega, da bi smel ta novo ustvar-
jeni človek to svobodo sam uživati, temveč
radi tega, ker je bila ta dozdevna svoboda
potrebna za njegoveg'a gospodarja in nje-
govo podjetje ; novi način produkcije je
torej zahteval svobodne ljudi radi tega, da
so to svobodo zamog'li oni, ki so bili go-
spodarsko najmočnejši, izrabiti  za sebe.1)
To je bil prvi temelj kapitalizma. Dasi
*) V kolonijah je bil razvoj kapitalizma odvisen
od sužnosti. V plantažah južne Amerike je bila ta su-
žnost prvi pogoj za vzdržavanje istih. Ta sužnost pa je
biia strašnejša in ostudnejša nego odvisnost v časih
fevdalizma. Tudi v Evropi je bila osebna  odvisnost za
kapitala v današnjem smislu še ni bilo,
bil je vendar navzoč kapital trgovca. Le-tâ
je deloval naravnost uničevalno na stari
način produkcije. V šestnajstem stoletju,
sta si stala torej fevdalizem in kapitalizem
v smrtnem boju nasproti. Klic kapitalizma
po svobodi je kmalu našel odmeva v ro-
kodelskem stanu, ob enem pa se je i v
učenjaških krogih porodila nova struja,
humanizem, ki je protežirala monarhistični
absolutizem, kateri se je paralelno s kapi-
talizmom razvijal in se končal z besedami
kralja Ludovika XIV. :  Država  sem jaz !
Razloček, ki je vladal v fevdalizmu
med kmetstvom, rokodelci in deloma meš-
čani na eni in plemstvom na drugi strani,
se je v novem proizvajalnem načinu raz-
širil v povse drugo obliko. Ko je padla
moč naturalnega gospodarstva, je stopila
na dan nova moč, denar, Naturalij se ni
zamoglo prenašati daleč po svetu in jih ne
pošiljati v oddaljene kraje, to tem manj,
ker ni bilo takih prometnih sredstev,
kakor danes. Denar pa je potoval hitro
in brez težav; bil je za menjavo priklad-
nejši in imel vse lastnosti prednosti v sebi.
Z razvojem kapitalističnega gospodarstva
rasla je tudi moč denarja.
S kapitalizmom pa je nastal nov raz-
red : Moderni proletarijat. V gospodarskem
oziru je napram drugim razredom zasledo-
val pot nekdanjega antikega proletarjata ;
vendar se je glede svojega stališča v družbi
od antikega zelo razločeval. — Industrija
se je zapričela, in ceneno fabrično delo se
je nastajalo velikem slogu. Razlika med
prostim delavcem in gospodarjem, kapita-
listom, ki je izrabljal dozdevno svobodo
delavca zâ-se, je rasla in se večala.
Nastala je doba brezobzirnega razred-
nega boja.
_ 
razvoj kapitalistične produkcije v začetku ravno takó
potrebna, kakor pozneje sužnost v kolonijah. Primerjaj :
Karl Marks, Kapital I. (Fabrikant und Bojar). Vendar
je bistvo kapitalizma pozneje v razvoju potrebovalo
»svobodnega« delavca,
178
 

Novi način produkcije pa je imel za
nasledek novo obliko mislij in novo vse-
bino istih. Toda vsebina se je — naravno
— menjavala mnogo hitreje nego oblika.
V Italiji se je povodom trgovine z orien-
talskimi deželami spoznala stara helenska
literatura, ki je novemu materijelnemu in
duševnemu življenju ustrezala bolje nego
ista rimska. Fevdalno gospodarstvo se je
razvilo v kapitalistično, in nov svetski
nazor je zmagoval nad starim.
Ves ta gospodarski proces je mogočno
uplival na vse razrede družbe, kakor tudi
na oba spola, na Moža in Ženo.
V prvotnem komunizmu je bila Žena
upoštevan ud družbe, kajti obstoj skup-
nosti je bil od njenega dela ravno tako
odvisen, kakor od dela Moževega. V javnosti
je torej Žena stala na istem stališču, kakor
Mož. Prihodom patrijarhalične srednjeveške
družine se je to izpremenilo. Žena je po-
stala docela izolirana. V javnosti je postala
nepoznana reč, a v družini je bila dekla
svojega moža. Čimbolj so izginjale tradicije
prostnega komunizma tem globlje je padal
upliv Žene. To se je godilo namreč radi
tega, ker vzdržavanje hišnega gospodarstva
ni bila več stvar skupnosti.
*
Vsled novo nastalega razmerja v družbi
je postalo plemstvo ekonomično nepotrebno.
Velika večina plemstva je prišla na nič
vsled potratnosti, ki je prihodom kapitali-
stičnega gospodarstva zavladala takó pri
plemstvu, kakor pri kraljih. Kralj je z
veseljem gledal potratnost, luksurijoznost
plemstva ; upal je, da se s tem poveča
njegova absolutistična moč. Videl pa ni
nevarnosti, ki je pretila i njemu. Kajti
kmalu i kralju i plemstvu niso več zado-
ščali dohodki zemljišč. Pomagati je moralo
bogato meščanstvo, in  tedaj   ni  bil  več
daleč čas, ko je postalo plemstvo, s kra-
ljem vred, odvisno od kapitala.1)
Velika francozka revolucija se je, dasi
so bili predpogoji za njo navzoči, vršila v
znamenju : ali naj postane kraljestvo orodje
kapitala, klera ali plemstva. Prvi je zma-
gal. Obglavljenje Ludovika XVI. Kapeta
ni imelo nobenih posledic. Kajti kmalu je
nov, silnejši car prevzel »kraljestvo brez
kralja«, ali kakor so ga zvali, »meščansko
republiko.« Da ni prišel Napoleon, prišel
bi nedvomno kdo drugi. Pogoji za pravo,
ljudsko republiko še niso bili dani.2) Zmage
meščanov so pomenile zmago kapitala.
Toda že leta 1830. je zadnjikrat zmagalo
kapitalistično meščanstvo z moderno pro-
letarsko maso. Proletarijat je bil zadnja
gosp. rasa v družbi in se je od antikega
v toliko razločeval, da je imel poslednji
še en razred pod seboj, katerega je izko-
riščal in izrabljal, dočim prvi tega nima.
Zato moderni proletarijat ne more zahtevati
samo premene svojega položaja, svojega
razrednega stališča v družbi, temveč jedino
le odpravo razrednega gospodstva.
*        *
*
Posamično hišno gospodarstvo je bilo
ekonomična potreba nižjih stanov : kmeta
in rokodelca. S tem posamičnim hišnim
gospodarstvom pa je bil ozko zvezan po-
samičen zakon. Niti kmet, niti obrtnik, niti
rokodelec ni zamogel svojega obrta samo-
stojno izvrševati, če ni bil oženjen. Kakor
je obrt in kmetija v gospodarju imela svo-
jega voditelja, takó je tudi hišno gospo-
darstvo, h kateremu so spadali tudi hlapci,
dekle in pomočniki kot člani družine; po-
') Meščanstvo se je tedaj gospodarsko zelo po-
vzdignilo. Meščanski pisatelji so se naravnost norčevali
iz rapidnega propadanja plemstva, ki je postalo odvisno
od njih. Se danes je znanih več spisov, ki to n»ovržno
dokazujejo. Tudi Slovenci imamo prestavo »DonKišota«
— zelo ponesrečena prestava — ki je satira na propad
viteštva.
2) Razredni razloček, ki je bil utemeljen v raz-
voju kapitalističnega načina produkcije, tega ni dopuščal.
179
tfebovalö svöjo vrhovno voditeljico, ki je
naravno morala biti žena gospodarja. Le-
ta dva sta torej bila drug za druzega go-
spodarsko potrebna, nujna, dasi si nista
bila jednaka. Mož je posedoval oblast nad
Zeno. —¦
Drugačna pa je bila stvar pri mest-
nem juristu, zdravniku in posebno pri
trgovcu. Tem ženitev ni bila ekonomična
sila. Z njegovega socijalnega, gospodar-
skega stališča bilo mu je jednako, ali se
je oženil ali ne. Oženil se je, če je to za-
htevala ljubezen ali kak drug nagon. Ce
je potreboval denarja, gledal je, da je do-
bil bogato nevesto. Ta Žena, soproga ju-
rista, zdravnika, trgovca pa ni sama oprav-
ljala raznih hišnih del.
Dobila je Ženo, ki je bila gospodarsko
slabejša, da ji je ta to delo opravila. V e-
lik del ženske emancipacije leži v
emancipiranju od posamičnega hi-
šnega gospodarstva.1) Prej omenjena
Žena se je od tega emancipirala s tem,
da je to delo naložila svoji slabejši soženi.
To je bila osvoja s zasužnjenjem svoje
bližnjice.
S to emancipacijo bog"ate meščanske
Žene pa je začelo trpeti staro patrijarha-
lično družbinsko življenje. Ta emancipacija
se je izvedla ravno takó, kakor v cesar-
skem Rimu. Potrebna delavka je postala
nepotrebna izkoriščevalka. Taka »emanci-
pirana« Žena pričela se je pečati s stvarmi,
ki so bile »neženske« ; to ni več odgovar-
jalo starim tradicijam. Ta Žena je hotela
govoriti v javnosti, pa smejali so se ji,
ker večina Žen še ni bila prosta upliva
fevdalnega načina produkcije in ker torej
tudi v duševnem oziru ni dosegala prve.
Vsled razmer je torej nastalo novo, svo-
bodnejše spolsko občevanje. Na dan so
prišle stvari, ki so korumpirale družbinsko
življenje. V tem trenotku, ko se je to zgo-
dilo, pa je bil tudi pogin, padec tega še
nerazvitega gospodujočega razreda gotov
in utemeljen.
Razvoj kapitalističnega gospodarstva
je napredoval ter ustvarjal nove ekono-
mične potrebe. Brez teh bi se vladujoči
razredi ne mogli dolgo vzdržati. A zmeš-
njava bi bila gotova, ko bi ekonomični
pogoji ne bili za drug red1) navzoči, ko
bi se kaka taka ekonomična sila, potreba,
odstranila. Taka ekonomična potreba je
prostitucija. Ves napor in boj proti njej je
brezvspešen, če isto socijalne razmere, iz-
virajoče iz gospodarske osnove družbe,
zahtevajo in utemeljujejo.2)
Kapitalizem ne pade nikdar, kakor
tudi fevdalizem ni. Če socijalisti pravimo,
da bodemo vrgli kapitalistično gospodar-
stvo, se mora to razumeti takó, da hočemo
s podpiranjem razrednega boja pospe-
šiti razvoj kapitalizma v kolektivi-
zem. Tu bode Žena napredovala glede
svojega stališča v družbi. Cela stvar je
odvisna od razvoja ; a ker je razvoj gotov,
je tudi emancipacija Žene gotova.
Ta razvoj mora tudi Žena pospešiti.
Jasno je, da je vsaka emancipacija v raz-
redni družbi le mogoča z zasužnjenjem svo-
jega bližnjika. V tem smislu je tudi
umevati sedanje meščansko žensko
gibanje.
Nazor o emancipaciji med proletarko
in meščanko kapitalističnega značaja je
torej nepremosten. Doseči se mora splošna
ženska emancipacija. Razredni razloček med
Ženo in Ženo ima za nasledek razredni boj
— in prav ta boj povspeši splošno žensko
emancipacijo, ker ravno ta razlika pome-
nja izhod iz kapitalizma v kolektivizem.
Žena se mora   torej   z  ramo   ob   rami   z
') Glej tudi : Friedrich Engels, der Ursprung der
Familie, des Privateigentums und des Staats.
1) Za brezrazredno družbo
2) August Bebel : Die Frau und der Socialismus.
180
Možem vdeležiti razrednega boja na celi
črti.1)
Velik del tega razvoja pa pripada še
bodočnosti.
RUSKI PROFESOR 0 ŽENSKEM
VPRAŠANJU NA SLOVENSKEM.2)
PRIOBČIL R. D. LJUBLJANA.
Znani slovanski lingvist profesor J.
? au d o u i n de Cou rtenay je 1. 1872—73.
v spisu »Xektere opazke ruskega profe-
sorja« v goriški »Soči« opisal utise, ki jih
je prejel o Slovencih, potovaje po naši
ožji domovini. Pri tem se je precej obširno
izrazil tudi o ženskem vprašanju na Slo-
venskem. Ker bode ta spis pač malokomu
več pristopen, upam, da ustrežem cenjenim
čitateljkam »Slovenke«, ako podam nekaj
glavnih misli iz njega.
G. profesor omenja, da je povsod na-
hajal mnogo več pameti in zaupljivosti
med ženskami.3) nego med moškimi, ako-
ravno se pri Slovencih, kakor tudi skoro
pri vseh evropskih ljudstvih, šteje ženske
navadno kot primadone med domačo ži-
vino, in meni, da to zaničevanje žensk mora
postajati vedno večje vsled uredbe seda-
njih evropskih konstitucij in vsled uvedbe
občne vojaške dolžnosti. Z uvedenjem kon-
stitucije so dobili moški svobodščine in
privilegije, da zamorejo samo oni voliti in
voljeni biti, dočim je to ženam zabranjeno.
Občna zgodovinska resnica pa je, da kadar
je eden del človeštva bolj priviligiran in
dobi več predpravic in svobodščin, tedaj
pada drugi v še večjo odvisnost od prvega.
Splošna vojna dolžnost jači v možkih ži-
valske instinkte in vzbuja v njih še moč-
nejšo zavest svoje fizične moči. Da so
intelektualne moči popolnoma ednake pri
moških kakor pri ženskih, imel se je pisa
telj priliko prepričati, kakor pravi, pri
vsakem koraku. Da si ženske prirojeno
pamet veliko zvestejše hranijo nego moški,
se razvidi že iz tega, da ne pijejo toliko
in da sploh ne zapravljajo tako rade pri-
rojenih moči. Da pa ženske, kar se tiče
višje omike in poznanja občnih zadev, stoje
na nižji stopinji kakor moški, temu se ni
čuditi; ker jih moški spol vedno odstra-
njuje od šole in javnega življenja.
Baudouin de Courtenay navaja potem
slučaj nekje iz Kranjskega, kjer je neki
gospod prišel iz bližnjega trga pijan in
strašno hud. Da si ohladi jezo, je začel
grdo psovati svojo deklo — ker je poza-
bila dati kokošim zobati. Ko si je drznila
njegova sestra ugovarjati, da dekla ni
ničesar kriva, počel je i sestro zmerjati z
najgršimi psovkami ter ji nazadnje grozil
z zaušnicami. In vse to vpričo vseh hlap-
cev in dekel in vpričo njega, tujca, zna-
nega le nekoliko ur. Ako se je plemeniti
gospod tako obnašal proti svoji sestri, kaj
pa si moramo misliti o preprostih kmetih?
Sicer pa pravi pisatelj, da je večkrat imel
priliko opazovati več surovosti med »omi-
kano« gospodo, nego med neolikanimi
kmeti.
To zaničevanje žensk, ki se vsak ko-
rak pojavlja v praktičnem življenju, ima
globok temelj v naziranju moškega spola.
Ženska ima samo toliko veljave, kolikor je
potrebna za moške. Tako n. pr. moramo
ženske sicer omikati, pa ne zaradi njih
samih, ne zaradi tega, da bi razsvetlili
njih um in jim dali v roke orožje, s kate-
rim bi si zamogle pridobivati  vedno bolj
') Danes se Žena v veliki obilici porablja za
razne stroke po tovarnah. (Tob. tov., pisarne, brzojav,
pošta in dr.) Tu je dela za pospešitev ogromno. Kaj,
ko hi se pričelo s strokovnimi organizacijami Žene. Te
bi tudi na Slovenskem že lahko prosperirale. Samo
energije je treba in pa dela, dela. Ustanovljati splošna
ženska društva ne velja, ker bi bili tu zastopani vsi
razredi ; to ni utemeljeno v obstoječih gosp. razmerah
in zató to nič ne šteje. Op. pis.
2) Nekatere izraze obdržal sem tako, kakor jih
rabi g. pisatelj.
3) Ta prispevek bo mnogim baš sedaj dobro do-
sai, ko biva slavni Ruš zopet med Slovenci. Op. ur.
181
neodvisno stališče in razširjati okrožje svo-
jega delovanja, ampak le z oz'rom na po-
sestnike žensk, na moške, t. j. le radi
tega, da se iz ženskega spola rekrutirajo
naše matere, sestre, žene, ljubice itd., ki
gotovo uplivajo na moške, s katerimi pri-
dejo v bližnjo dotiko. V domačem življenju
bodi toraj ženska kuharica in perica, v
javnem pa eksaltirana pupa, ki bi s svojo
lepoto naj navduševala in spodbujala moške
k pogumnemu delovanju za domovino, omiko
in svobodo: — to bi bili naj idejah žensk
po zgoraj omenjeni teoriji. Ravno tako
moramo skrbno odgojevati kravo, ker nam
daje, dokler živi, mleka, kopajo zakoljemo,
skuhamo iz nje juho, napravimo pečenko
itd., a nepobitna resnica je, da čimbolje
je mleko, juha in pečenka, timveč moči
zadobi oni, ki jih uživa!
Moški je v prirodi sploh kralj vsega,
ženska pa njemu podložna stvar ; v državi
je državljan samo moški, ženska mu je
sužnica in robotnica. Ženske same so se s
svojim sedanjim položajem že tako sprijaz-
nile, da se. jim zdi, popolnoma opravičen
in neobhodno potreben.1) Ravno tako se
suženj privadi sužnosti, da se mu zdi ne-
mogoče drugače živeti, ter da se strahoma
obrača od onega, ki mu ponuja svobodo !
Pisatelj zaključuje svoj članek z nadejo,
da bodo z ene strani pogumne ženske ne-
prenehoma tirjale ednakopravnosti, z druge
pa. da bodo čut pravičnosti in svobodna
omika vzbujali v možkib vedno več nag-
njenosti, zadostovati opravičenim tirjatvam
žensk.
*
Priznati se mora, da je sloviti ruski
učenjak precej trpko označil podrejeno
stališče slovenske žene. Toda mar li temu
ni tako ? Še sedaj mora hoditi žensko gi-
banje trnjevo pot, a pred 30 leti ni bilo v
nas  niti govora   o  opravičenosti  ženskih
tirjatev. Zatoraj moramo biti g. Baudouinu,
ki se še sedaj gorko zanima za kulturno
življenje Slovencev, le hvaležni, da se je
že pred toliko leti glede tega vprašanja
postavil na tako resnicoljubno stališče.
+ ALEKSANDRA NIKOLAJ EVNA
BAHMETJEVA. BOŽIDAR TVORCOV.
KALUGA.
S poslednjim dnem meseca maja je
tiho ugasnila najstarša ruska pisateljica za
otroke i priprosto ljudstvo A. N. Bali-
me t j e v a.
Moskovske novine so priobčile tem
povodom mnogo biležek, iz kterih smo
doznali, da je bil pogreb umrše nenavadno
lep i prazničen. V cerkvi, v kteri -;o rajno
odpevali, govorilo je mnogo duhovnih go-
vornikov, mej njimi tudi protojerej Buhar-
jév — kak predsednik društva »razširjenja
duhovno-nravstvenih knjig sredi ruskega
naroda«, torej društva, smeri katerega so
slične se slov. družbo sv. Mohorja. V las-
kavih, ganljivih i resničnih potezah je
očrtal trajni spomin velike pisateljice iz
čisla (števila) redkih ruskih ljudij, popol-
noma udane istinam i duhu pravoslavnega
krščanstva. Rajna je pomagala, ko so sno-
vali rečeno društvo, ter je nad 30 let bila
najdelavnejša njegova sočlanica. Prospeh
društva je bodril delavnost pokojne, ktera
si je tako pridobila nevenljive zasluge v
razširjenji brezbrojnih duhovno-nravstvenih
izdanj mej priprostim občinstvom i kmeč-
kim ljudstvom. A. N. je bila iz roda H o v-
rinih, kteri se mej ruskim dvorjanstvom
slavijo i po svoji starosti, i po svoji nadar-
jenosti i delavnosti. Rodila se je 1. 1824.
Njena odgoja je bila domača i skrbna od-
goja, a koncem 30. let min. veka živela
je se svojo rodbino v Rimu. Tu se je se-
znanila s Turgenjevim, Stankevičem i dru-
gimi odličnimi svojimi sorojaki, potovavšimi
po Italiji i izučavšimi to deželo klasične
umetnosti.
1) Ne sme se pozabiti, da je citirani članek bil
pisan pred 30 leti.
182
Kakor pripoveduje sam Turgenjev, je
Stankevič 1. 1840. prvokrat dal Šušu (tak
so v šalo zvali A. N.) prebirati Schiller-ja.
Spretnemu dekliču je bilo 16 let. V takj
umni i elegantni družbi se je nadepolna
mlada pisateljica vozila po rimski okolici
ter si ogledovala spomenike slavne pre-
teklosti.
Potem se je gospodična Hovrina po-
ročila s P. V. Bahmetjevim. Nastopilo je
carstvo Aleksandra II. Sam car. a ž njim
i rusko dvorjanstvo, spomnil se je ruskega
pripostega naroda, spomnil se je tudi nje-
govih otročičev. Vsi dobri i zmožni ljudje
začeli so pomagati svojemu zapuščenemu
bratu i sestri. Tudi naša A. N. počutila
je silen poriv (nagon) notranje sile ter je
nastopila javno na tvorišču narodne sloves-
nosti, na kojem si je v teku skorej celih
50 let spletala vence ljubezni i slave
narodove.
Mi malenkosti opuščamo. Leta 1857.
izdala je A. N. prvi svoj veliki i premični
trud: »Pripovedke za otroke o zemeljnem
življenji Odrešenika.« Črez leto je priobčila
marljiva pisateljica »Podvigi (slavna deja-
nja) i čudeži sv. Aposteljnov.« Taistega
leta izdala je A. N. prav mično i poučno
delce »Crtice iz življenja izbranih Svetni
kov.« Leta 1863. obelodanila je A.N. »Pri-
povedke iz zgodovine krščanske Cerkve«,
a nekoliko mescev pozneje, pa št tistega
leta, »Pripovedke iz ruske cerkovne zgo-
dovine.«
Vse te knjige ne plesnejo. v omarah
i na policah raznih knjigarn i čitalnic,
ampak razširjene so v celih stoti-
nah tisoč iztisov po vsej kmečki
Rusiji, i mnogomiljoni priprosti ruski na-
rod zajema iz njih istini (resnični) blagor
krščanskega duha, duha potrpežljivosti,
duha milosti, duha tolažbe i ljubezni v
gorju i trpljenju solzne doline. Vse te
knjige pisane so v premičnem, priprostem
jeziku književnem, a ne v ljudski tara-
barščini-mešanici, s ktero so v raznih tol-
stih žurnalih hoteli zasuti ruski, priprosti
ljud nekteri sodobniki A. N., znani v ruski
literaturi pod imenom »narodnikov« ; pa
poslednjih narod ni priznal za svoje
zve li carje, a ostali so za-nj sui generis-
lucus a non lucendo .. . Gospo Bahmet-
jevo pa je priznala za svojo istin-
sko i prosvitlenejšo hčer pisateljico
vsa gramoma (čitajoča) ruska zemlja.
Celo izborno društvo »ljubiteljev ruske
slovesnosti« v Moskvi izbralo je A. N.
uže leta 1864. svojej častnoj sočlanicoj,
kakor poroča v »M. V.« eden iz plamenih
častilcev A. N. — g. D. Da, večen spo-
minek si je postavila A. N. se svojimi
brezsmrtnimi spisi i deli mej ruskim pri-
prostim ljudstvom, globoko žalujočim na
mogili svoje velike učiteljice — nastavnice;
trajnega spomina stoj Aleksandra Niko-
laj e vna tudi med zamejnim slov an st-
vom, kazeča mu vir, iz kojega naj tudi
njegovi nrrodoljubci črpajo prosveto na-
rodno, če hočejo, da bi ne ostala brez-
plodnoj . . .
FEMINIZEM V ZRCALU SLOVEN-
SKEGA NOVINSTVA. LEDA. TRST.
Tako malo popularne ideje, kakor je
ideja o ženski osamosvoji, še na Sloven-
skem ni bilo. Kdor se je postavil v službo
tej misli pri nas, bodi prepričan, da naleti
povsodi na najhujši odpor. Sicer si naše
stranke in strančice, naši listi in lističi,
leže vedno drug drugemu v laseh, le kedar
se gre za žensko vprašanje, nastane med naj-
ljutejšimi nasprotniki idiličen mir in složno
so pripravljeni nezreli študenti brez poli-
tične barve, hinavski farizeji, katerih ne
manjka v katoliškem taboru, in sanjarji
med socijalnimi demokrati, da zavijajo, ob-
rekujejo, blatijo in lažejo v dosego »vzvi-
šenega« namena, da bi zgradili jez mogočni
reki prepričanja, da je žena polnopraven
človek, kateremu tičejo vse človeške pravice.
183
O mladi gospodi, ki se je na Dunaju
zbrala k Sisifovemu delu, da stoči vse
slovenske stranke v en velik sod, bi niti
ne govorili. Presmešno se nam zdi, pre-
pirati se z ljudmi, ki hočejo z visokega
kuruliškega stolca na smrt obsoditi vse
slovenske stranke, ki hočejo govoriti celo
v veliki politiki prvo besedo, ki se drznejo
smešiti Zupančiče in Ilešiče, pa še sami
niso svetu podali drugega dokaza vsposob
ljenosti nego tega, da imajo jako zmedene
pojme o Danvinizrnu, poleg njih pa lep
zaklad psovk in — Reclamov leksikon
tujih citatov na razpolago. Ker so pa ti
gospodje, pod pretvezo nadstrankarstva,
premotili nekaj pisr.teljev in pisateljic, ka-
tere visoko čislamo tudi mi, da služijo za
štafažo v njihovi komediji »Žaba in vol«,
zato se žalibog moramo baviti s temi
sodniki feminizma.
Manj nas je presenetilo nasprotstvo
»glasila krščansko mislečih učiteljev in
vzgojiteljev.« Stranka, kateri pripadajo ti
možje, si je utepla v glavo, da je žensko
gibanje na Slovenskem obrnjeno proti
krščan stvu, torej Slovenstvu škodljivo,
in za to ga hoče po vsej sili zatreti. Do-
kaze za to nam pa je ostala ta stranka
dolžna, ker jih nima. — To je najmilejši
razlog, s katerim si hočemo tolmačiti odpor
slov. katolikov proti feminizmu.
Najbolj nas je presenetilo nasprotova-
nje socijalnih demokratov, oziroma »De-
lavca-Rdečega prapora«, ki uporablja vsako
priliko in nepriliko, da napada naš list.
Drugod so socijalni demokrati ženskemu
gibanju pravični, semtertje so mu edini
zaščitniki ; pri nas pa se ravnajo po na-
čelu : Vogel, friss, oder stirb ! Zdi se nam
namreč, da zahtevajo od nas popolno ka-
pitulacijo pred njihovo avtoriteto — ali pa
boj na nož. Tudi tej stranki moramo enkrat
za vselej povedati, da ji nočemo tlačaniti
nikdar, nego da hočemo zmagati s svo-
jimi idejami, slonečimi na krščanski morali,
ali pa v tem boju častno pasti,
*       *
*
Po tem občem uvodu nekaj besed
»Jugu« v album.
P. n. gg. Derganc & Cie. (tvrdka
»Jug«) so se predrznih drgniti se tudi ob
žensko vprašanje. »Stope« — bile so na vodo
— so se jim menda pokvarile, o domači po-
litiki se ne upajo več pisati, ker dobivajo
za svoj »nepristranski« trud zaušnice z leve
in desne; nekaj pa vendar morajo čečkati,
da napolnijo p.edale svojega lista. Lotili so
se torej predmetov, o katerih niso priča-
kovali reagiranja: »prirode« in pa ženskega
vprašanja. V »razgledu po prirodi« pišejo
med drugim o koncu sveta, umetni toči in
o kitajskih poljubih. Mnogostransk je pač
ta razgled ... a tudi ne popolnoma. Ali je
g. J. K. že kaj slišal o entropiji? Tudi ta
bi se dala porabiti...
Tudi razmotrivanja glede feminizma
niso posebno globoka. To bi sicer nič ne
škodilo. A mladi gospodje krog »Juga« znajo
biti zelo, zelo zlobni. Zdi se nam, da so
$p hodili v šolo pri »Slovenskem učitelju«
in — nikjer drugod. Zato se moramo že
baviti s temi gospodi, ki so modrost pili
pač iz — sodov, ne pa iz čaše.
»Prav soditi (feminizem) more le tisti,
ki je dobro proučil žensko naravo, po-
sebnosti telesa in duše, zasledoval socijalni
razvoj ženske pri starih in novih kulturnih
narodih, ki pozna nje stališče pri divjakih
(Avstralija in otoki, Indijanci, afričanska
plemena)«.
Lepo ! Priporočamo gu. Spectatorju,
da se ravna po tem navodilu. Lahko gre,
kot pristaš Darwinov, še dalje ter prouči
žensko vprašanje tudi pri šimpanzu in
orangutangu. Videl bo, da so poslednji
časih vestnejši v izpolnjevanju rodbinskih
dolžnosti nego marsikateri moderni, aka-
demično izobražen mož.
>Glavna težnja ženskega gibanja je
emancipacija, to je oproščenje iz moške
nadoblasti in vseh konvenoi jonalnih
184
za ko no v in nazorov, ki izključujejo žensko
iz javnosti«.
Malo dvoumno povedano, pa recimo,
da g. Spectator noče zavijati !
»Emancipovanke zahtevajo isto mo-
ralo za oba spola (Ali vam ni prav tako ?)
jednakost in iste prav ic e za oba spola.
(Gotovo !) Mnogo so že dosegle, odprte so
jim šole in uradi, dandanes so ženske že
zdravnice, in advokatinje. Prvoboriteljice
»ženskih pravic« odločno trdijo in doka-
zujejo, da sta mož in žena po naravi enaka.
Pravi pomen teh vspehov (Katerih? Jas-
nost, poleg tolikih tujk. pač ni stvar »Juga« !}
ocenimo dostojno, če pomislimo, da so grški
prirodoslovci in zdravniki, kakor Hipo-
krat es in Aristoteles imeli žensko za
pol človeka«...
Torej modernim slovenskim študentom
so stari grški prirodoslovci in zdravniki —
ideali in učitelji, na katerih besede prise-
gajo. Bravo. Zakaj pa ne navajajo tudi
Platona? Ta sodi o ženi malo drugače.
»Tudi Koran ima žensko za nepopolno
bitje in ji odreka paradiž«.
Za Hipokratom — Mohamed in potem
še »Jugov« Spectator ! Sedaj pa smo ubite !
»V prvih časih krščanstva so se na-
hajale ženske socijalno v neugodnih raz-
merah, veljale so za izvor vsega greha in
in zla ker je Eva zapeljala Adama, — o
ti nedolžni Adam! Tertulijan pravi:
»Ženska, hodi vedno v žalosti in cunjah,
oči polne solza. Ti si uničila človeški rod«.
Sv. H ij e romin piše: »Ženske so vrata
hudičeva, pot krivice, želo škorpijonovo«.
Kanonsko pravo določuje da je le
mož ustvarjen po božji podobi, ne
ženska, zato naj mu ženska služi in
mu bodi dekla.«
Kje pa je g. Spectator študiral ka-
nonsko pravo? Želeli bi — tudi tu citate!
»Neki Acidalius je spisal učeno (?)
razpravo, da ženska sploh ni človek. Ta
spis je dal povod, da se je na cerkvenem
koncilju v Maconu (6. stoletje) prepiralo,
če ima ženska sploh dušo?«
Torej take gl.iposti mora upoštevati
tisti, ki hoče* soditi o ženskem vprašanju!
Glava nas že boli ! Preidimo preko
iznajdbe ga. Spectatorja, »da je tudi v
Atenah kipelo žensko vprašanje po raz-
svetljenih glavicah« — na dnevni red,
pa se pomudimo pri sledečih trditvah :
»Nikakor pa ni opravičen in utrjen
temelj, na kateri opirajo emancipovanke
svoje zahteve, ker ni dokazano, da
je moška in ženska narava enaka
ampak nasprotno. Ženska ima manj in
redkejšo kri, manjša pljuča in možgane
(že davno o vržena laž, ki je pa sicer do-
cela irelevantna, ker imajo tudi idijotje
velike buče ! Op. ur.), — razlike nahajamo
v lobanji, zobeh, medenici (Becken), polti
in koži, tolšči, okroglosti udov, mišičju.
Kot kurijozum navajam, da je izračunal
anatom Wald e y er, da prevladujejo po
odstotkih pri moškem mišice rok, pri žen-
ski muskulatura jezika(!)«
Sedaj vidite, drage čitateljice, zakaj
ne morete in ne smete biti ravnopravne
z modrim Spectatorjem »Jugovim< : zato,
ker imate manj krvi in redkejšo, manjša
pljuča in možgane (manj nego pri Specta-
torju pač ni mogoče !) razlike v lobanji
(Spectatorjeva je gotovo zelo trda), v zobeh (!)
in — medenici ! Pa tudi okroglost udov
upliva na duševne zmožnosti. Spectator
mora plavati v tolšči, ker je našel tako
duhovita mesta, ki potrjujejo njegovo sveto
prepričanje.
Dalje piše g. Spectator: »Pritrditi mo-
ramo Angležu A 11 a n u, ki pravi : Moje
stal šče je, da obstoje globoki, prirodni in
trajni razločki v duševni in moralni omiki.
(To pa, to !) obeh spolov, vsporedno s fi-
zično organizacijo. Primerjajmo moški in
ženski skelet, studirajmo muža in žensko
v fizijološkem in patološkem položaju, v
zdravju in bolezni ; opazujmo filozofsko nje
respektivne težnje, opravila, razveseljevanje,
185
nje nagibe, poželenje ; pomislimo, kako
ulogo igrata oba spola v zgodovinirrr(!)
— in težko se pridružimo paradoksni tr-
ditvi, da ni nikakega spolnega razločka
duha in da je ta duševna različnost (če pa
je ni?!) obeh spolov zg-olj posledica vz-
goje. Ženska z moškim duhom je ravno
tako anomalna stvar, kakor ženska z mo-
škimi prsimi, z moškimi kolki, z moško
muskulaturo ali brado«.
Bodi dovolj ! Ti površni citati iz pi-
sateljev, katerih g. Spectator bržkone niti
citai ni, dokazujejo samo to, da je gospod
Spectator »velik« nasprotnik feminizma.
A kdo bi ne spoštoval poštenega prepri-
čanja? Ker torej pri gu. Spectatorju pred-
postavljamo to, kar imenuje Latinec »bona
fides« (»dobra vera« — vidite, da znamo
tudi me rabiti tujke!), svetujemo gu. »pi-
satelju«, naj si poprej ogleda sovražnika,
proti kateremu se je podal v »boj krvavi«.
Sedaj namreč g. Spectator ne vé, kaj je
feminizem, kaj je emancipacija. V klasični
grški in rimski dobi feminizma, ženskega
gibanja, v našem smislu ni bilo! To si naj
g. Spectator zapomni, ali pa nas ovrže s
citati, toda s takimi, katere bo mogoče
kontrolirati.
Ako nas mladi g. Spectator uboga,
radi sprejmemo ponujeno rokavico in upamo,
da bo potem spektralna analiza Specta-
torjevih člankov ugodnejša nego je bila
danes. Danes nam je spectrum pokazal:
»H, O«.
»Jugu« pa čestitamo na takih sotrud-
nikih. Dobro je vsekako, da se glasni
dunajski areopag pokaže semtertje v svoji
pravi reakcijonarski luči, da bodo ga ve-
dele ceniti napredne Slovenke.
*
Tudi »Slovenski učitelj« nam je
podal v svoji 12. letošnji številki tako va-
žen dokument pristno slovenske neumnosti
in krščanske (?) zlobe, tako godljo zgodo-
vinskih laži, drznih sofizmov in nesramnih
obrekovanj, da se nam je ista sprva zdela
bolj humoristična in n. pr. bolj »Brivcu« pri-
kladna, nego pa resnemu pedagoškemu
listu. Ker bi se pa utegnilo naš molk raz-
lagati za soglašanje ali zavest o krivdi,
moramo nekoliko komentirati monstrum,
ki ga je v navedenem listu ponudil ver-
nim ovčicam neki —k. pod naslovom :
»Važnost ženske vzgoje.«
Po primerni ali neprimerni samohvali,
da je list, ki profanira sliko in ime veli-
kega pedagoga in resnicoljuba vladike
Slomška, priobčil že mnogo člankov o
ženskem vprašanju, prehaja člankar in
médias res.
Ako nam kdo obljublja razjasniti »pravi
pomen žene v človeški družbi in nevarnosti,
katere mu (pomenu?) sedaj prete«, mu mi
naivneži seveda to verjamemo. In zlasti, če
nam obeta še »zgodovinske podatke«, kdo
bi se branil slediti gu. —ku na polje
historije, ki je baje učiteljica življenja!
»Emancipacija žen ni nov pojav« —
to je stara resnica v toliko, da namreč
emancipacije ni iznašel g. —k., kateri pa
še si menda tudi ni na jasnem glede tega
pojma, kajti zdi se, da umeva on s to be-
sedo še vedno le spolno nebrzdanost, brez
vseh ovir, nekako neženiranost v nastopa-
nju, kakor so si ta pojem ugotovili neki
plitveži na podlagi spisov George Sandotje,
ker niso umeli njenega nesrečnega življe-
nja in ker so le površno čitali njene spise
ali pa tudi samo slišali govoriti o njih.
Glede pojma bi vsekako morali biti pred
vsem na čistem, kajti to spričevalo nam
mora dati vsak nepristranski opazovalec,
da take »emancipacije«, ki bi obstajala v
spolni razuzdanosti in v nečimernih, usilji-
vih zunanjih oblikah, nismo nikdar zago-
varjali, še manj pa jo širili. Pravzaprav bi
bilo torej nepotrebno, dalje se pričkati z
g. —k, ki sam najbolj ve, da zavija
resnico, da bi tem lažje udaril po nasprot-
nicah. To sicer ni viteško postopanje, pa
tudi ne krščansko, a dejstvo ostane vendar
le dejstvo.
186
»Že doba rimskih cesarjev je poznala
mnogo slovečih emancipirank.« »Emanci-
pirank« v našem smislu doba rimskih
cesarjev ni poznala. Julija, Agripina,
Mesalina in Faustina imajo z našimi eman-
cipirankami manj skupnega, nego grški
učitelj suženj, katerega je »cenila mlada
Rimka«, z modernim slovenskim učiteljem
g. —kom. Kakor je dandanes nemogoče,
da bi vladali v Evropi grozoviteži kakor
Neron, ravno tako je nemogoče, da bi
imeli Neronovih mater — Agripin, čeprav
bi bil ves svet »emancipiran«.
Ako cenjeni g. —k v svoji zgodovinski
resničnosti trdi, da so gori naštete razuz-
danke, s katerimi meče nas slo-
venske emancipiranke v en koš,
sad »emancipacije«, moramo mu reči, da
laže. Vzroki razuzdanosti so tičali v občem
propadanju rimskega cesarstva ; zlasti ima
mnogo na vesti suženjstvo. »Emancipacije«
Rimci za dobe cesarjev ne poznajo, kajti to
besedo in pripadajoče gibanje nahajamc
prvič še le pri Fourieru za časa Francoske
julijske revolucije. »Hysteron-proteron« bi
bil, ako bi kdo trdil, da so bile grške hetere
razuzdane, vsled tega, ker so bile izobražene,
dočim je vendar zgodovinsko dokazano,
da je bila s heterstvom združena kot ne-
kak privilegij prilika za izobrazbo. V Rimu
pa je bil le ozek krog najvišjih oseb de-
ležen tistih svoboščin, katere imenuje g.
—k emancipacijo. Velika večina žen je
ostala še vedno navezana na dom ter ni
imela zunaj istega nobenih pravic. Avgust
je sicer dovolil, da so bile udove, ki so
imele več otrok, brez varuha, Klavdij je
dopustil, da so si izbirale varuha po svoji
volji, Teodozij je osvobodil vse neomožene
žene varuštva — a to se še nikakor ne da
primerjati z nagibi in smotri novodobnega
ženskega gibanja. Razuzdanost za časa
rimskih cesarjev se ne da tajiti ; da se jo
pa piše na račun ženskega gibanja, to je
zlobna falzifikacija zgodovine, ako ni brez-
primerna neumnost.
Da niso bile samo žene tiste dobe
pokvarjene, nam dokazujejo isti rimski pisa-
telji, na katere se sklicuje (menda je kaj
slišal o njih zvoniti) g. —k. Naj omenimo
samo grozno razširjeno ljubezen do dečkov !
Ali je tudi to bila posledica ženske eman-
cipacije ? Sofist, kakor g. —k, bi morda
dokazal tudi kaj takega.
Zakaj pa g. —k, ki išče v vrstah žen
za dobe rimskih cesarjev le pikanterije, ni
povedal tudi, da so rimski cesarji očitne raz-
uzdanke proganjali in dali moriti, daje mo-
rala omenjena Agripina na povelje Nero-
novo umreti, daje Mesalino dal usmrtiti cesar
Klavdij, da je Julija na povelje Tiberijevo
gladu poginila v Regiju — a da je Mark
Avrei dal Faustino proglasiti — za bogi-
njo ter ji postaviti svetišče ? !
S tem smo se dotaknili druge zgodo-
vinske laži v navedeni šušmariji, trditve
ga. —k o vražah in čarodejstvih. Res je.
da v višjih krogih takrat ni bilo več Rim-
ljana ali Rimljanke, ki bi verjela v svo-
jega Jupitra in svojo Juno. A tudi tega
žalostnega znamenja občega propadanja ni
zakrivila — emancipacija, katere ni bilo,
kakor ni bilo niti emancipirank, pa naj
jih g. —k še tako natanko opisuje.
Mlada »domina« se je baje sramovala
dela. Hotela je biti učena. Vse je kri-
tikoval a. Sramovala se je rodnega
jezika. Vere ni imela nobene. Važno opra-
vilo ji je bilo ples in telovadba — celo
borenje v Evinem kostimu, pa ljubezenske
spletke in godba, »o katere škodljivem
vplivu beremo često britke tožbe« ... Ni
čuda, da je ta strašna emancipacija vrgla
ob tla veličastno rimsko državo !
To je sicer tretja laž, a kaj za to !
Vsak gimnazijalec bi ga. —k lahko poučil
o globljejih vzrokih propasti rimskega ce-
sarstva. V nadi, da mu kateri dijak stori
to uslugo, preidem na važnejšo točko :
»Vse to se obnavlja v naši dobi!«
Torej me  emancipiranke, ki se borimo iz
187
etičnih in gospodarskih nagibov za ravno-
pravnost žene, se sramujemo dela!1) In
vendar so med nami koleginje ga. —ka,
ki si morajo ob manjši plači ravnotako
kakor on služiti svoj kruh ; med nami je
takih, ki si z velikimi žrtvami pritrgajo
toliko, da lahko pojdejo na dunajski peda-
goga študirat — emancipacije ; takih, ki
se pri pošti in telegrafu, v zasebnih pisar-
nah, povsod zapostavljene za moškim, po-
šteno trudijo za svoj vsakdanji kruh ; pisa-
teljic, ki od pisateljevanja, dasi ne sijajno,
vendar pošteno živijo, — in kljub temu
nam je g. —k zalučal v obraz, da se ves
naš sloj sramuje dela !
Hočemo biti učene ! Da, to je res,
tega se ne sramujemo, a ne iščemo uče-
nosti pri takih sofistih in lažnjivcih, kakor
je g. —k, ampak na virih resnice.
Vse kritikujemo . . . Verjamemo, da
je g. —k ženska kritika, da-si ni siste-
matična, ker ni delo superijornega moškega
duha, precej neprijetna, a take smo in
ostanemo me emancipiranke !
Sramujemo se baje tudi rodnega je-
zika. To nam mora g. —k še le dokazati.
Ako bi pa večkrat še čitale v mili slo-
venščini take gluposti kakor njegovo »važ-
nost ženske vzgoje«, je že mogoče, da se
tudi to zgodi !
Ples in telovadba ! Jaz, za se, ne ple-
šem, vem pa, da so plesale punce že pred
»emancipacijo« rimske dobe; tudi telova-
dile so pred Rimljankami že Grkinje, zlasti
v Sparti, torej tudi to ni zasluga ali krivda
emancipacije.
G. —k, ki je tako temeljito podkovan
v zgodovini starega veka, našel bi tudi v
srednjem veku »emancipirank«, kakor jih
on imenuje, podobnih razuzdanim rimskim
damam. Morda je že kaj slišal o nekem
Vinfridu, ki je leta 741. bridko tožil, da
si drže frankovski dijakom po več — pri-
*) Emancipacija vendar gre za tem, da našemu
spolu pribori priložnost za delo in   s   tem neodvisnost !
Op. ur.
ležnić . . . Morda je slišal tudi kaj o Karolu
»Velikem« — proglašenem svetnikom, in
o Ludviku »Pobožnem« in o krasnih vzgle-
dih, ki sta jih dajala glede nravnosti. Morda
je tudi čul, da je bilo na katoliških konci-
lih večkrat po več tisoč prostitutk in da
je na tisoče teh nesrečnic spremljalo svete
križarske vojske ! To *o bile same »eman-
cipiranke« v Vašem smislu, g. —k ! Hic
Rhodus, hic salta !
Tako smo prišli do konca. V celem
članku, lucus a non lucendo —, s katerim
g. —k nikakor ni pokazal pravega pomena
žene — ampak le svojo sofistiško umet-
nost ali pa velikansko neumnost ¦ - našli
smo le eno besedo, ki nam ugaja : h i-
n a v s t v o ! Punktum.
*
»Rdeči prapor«1) se je v svoji šte-
vilki od 19. julija ves nervozen obregnil
ob naš članek »Prostitucija«. Neki g. a—b.
je našel namreč v tem članku »poleg raz-
nih po dobrih vhih posnetih podatkov«
»toliko pomot«, da si je štel v najnujnejšo
dolžnost, te pomote popraviti. G. a—b. pa
je te »pomote« presneto slabo popravil,
kajti mesto da bi bil naše trditve z dokazi
ovrgel in dokazal 'nasprotno resnico, je
rabil le obče indignirane fraze in sofiste-
rije. Pred vsem pa se g. a—b. odlikuje v
podtikanju. No, mi bi na to nestvarno
zaletavanje g. a—b ne reagirali, ker leži
odgovor za vsakega, ki čita naš list, tako-
rekoč na dlani. A naš molk bi marsikdo
lahko smatral tudi drugače, t. j. tako, ka-
kor da nas je g. a—b. prepričal, da smo
se v onem članku res motili. Zato na
kratko malo pojasnila gu. a—b. !
G. a—b. si takorekoč samo hladi usta
ter nas skuša poučevati o stvareh, o kate-
rih smo si že dolgo na jasnem, kar bi
lahko vedel tudi g. a—b., ako bi citai naš
list. Tako smo n. pr. že opetovano iz-
rekli svoje mnenje o današnji morali ter
jo  tudi  v  spornem članku brez  ovinkov
:) Ta del je pisan v uredništvu.
188
obsodili. Seveda pa nismo kar ničuverjeni
0 tem, da bi se morala človeške družbe
vzdignila le tedaj oziroma že tedaj, ko bi
se sveta izginila razlika stanov. To je puhla
fraza, ki mislečemu človeku ne more impo-
nirati. G. a—b. nam je tudi pozabil pove-
dati, kako si prav /.a prav predstavlja to
oguljeno »enakost« in pozabil tudi pove-
dati, kdaj in kako jo dosežemo.
A vzemimo, da človeštvo res kdaj
pride do splošne gmotne enakosti — kdo
nam je porok, da bo splošno gmotno bla-
gostanje v človeku zatrlo vse njegove zle
instinkte in sosebno spolno razuzdanost ?
Zgodovina in vsakdanja izkušnja nas po-
učujeta, da gmotno blagostanje samo na
sebi človeka nikakor ne dela dobrega t. j.
moralnega; k temu človek potrebuje vzgoje,
potrebuje idealov, potrebuje moralnih načel.
Temu mora pritrditi vsak razsoden človek,
ki ni materijalist in ne smatra telesnega
uživanja za edini smoter človeškega živ-
ljenja. Ga, a—b. ogorčenost proti izrazu
»čistost« vsekako jako diši po takem ma-
terijalizmu. G. a—b. namreč pravi, da be-
seda »čistost« označuje spolno občevanje
kot samo po sebi nečisto, kar je »hinavski
absurdum«, katerega treba s koreninami
iztrebiti. Iz teh in nadaljnih besed g-, a—b.
se nikakor ne da spoznati za gotovo, ali
priznava sploh kak nraven zakon v spol-
nem občevanju ali ne. Iz njegovega na-
sprotstva proti zakonu v sedanji obliki, ali
bolje proti neločljivosti zakona, se da
sklepati, da je za takozvano svobodno
ljubezen. Načelo te svobodne ljubezni pa
dovoljuje, da moški ali ženska, kolikorkrat
hočeta, premenita svojega tovariša v spol-
nem občenju ter se združita v isti smoter z
drugim, kakor se to godi v svobodni na
ravi t. j. v živalstvu. To pa je z ozirom
na etično vrednost človekovo absurdnost
non plus ultra, ali direktneje: prostitucija
v novi obliki.
Da, dragi g. a—b., naše načelo je in
ostane  nerazdružljiv zakon, ali če hočete,
večna ljubezen. Vsako spolno občevanje,
ki nima tega načela, nam je nečisto, ne-
moralno. Spolni nagon sam po sebi pa
nam nikakor ni nečist, kakor ni želja po
jedi in pijači požrešnost ; nečisto je spolno
občevanje v onih slučajih, kadar ne teme-
lji v etičnem čutu ljubezni. Pa o tem pri-
hodnjič v posebnem članku.
Torej, g. a—b., mi ponovno prizna-
vamo, da je revščina velika pospeševate-
ljica obrtne prostitucije — a samo s strani
žensk ! Ponovno pa tudi povdarjamo, da
se mej prostitutkami nahaja dovolj žensk,
katerih nikakor ni beda prignala v pro-
past, marveč kriva vzgoja, ab z drugo be-
sedo moralna propalost, želja po razkošnem
življenju, po flirtu, nagon k lenačenju itd.
Ko bi bila revščina edini, glavni vzrok
prostitucije, bila bi popolna uganjka dejstvo,
da morajo trgovci z dekleti še vedno rabiti
razna sleparstva in laži, da dobe novega
blaga, o tem, ko je še toliko in toliko
žensk prisiljenih po revščini, da si
služijo dovolj grenki vsakdanji kruh kot
služkinje ali delavke v tovarnah, magaci-
nih, rudokopih, pri zidarjih ter sploh v
najnižjem, najtežjem in najslabše plača-
nem delu.
Tudi te ženske se sicer v velikem
številu udajajo možkim pred ali izven za-
kona, a to ne za denar, marveč iz ljubezni,
in morda bolje: iz lakomišljenosti in zauplji-
vosti, in le prečesto se dogaja, da so te
ženske tudi v gmotnem oziru izkoriščane
in izrabljane od svojih ljubimcev. Resnica
pa je tudi, da je mej delavskim ženstvom
mnogo žen in deklet, ki se zavedajo svo-
jega dostojanstva in se več ali manj lepo
zahvaljujejo za razne zgolj ljubimske po-
nudbe od strani moških. — Potem pa smo
mimogrede omenili, da po naši sodbi k
prostituciji spada vsako spolno občenje, ki
ni utemeljeno v ljubezni. Seveda imamo
mi o ljubezni malo drugačne kočljivejše
pojme nego jih kaže g. a—b. Od tod
menda tisto inače nerazumljivo naglašanje in
189
besedičenje o moralizovanju in sanjarenju
oziroma pomotah. No, g", a—b. naj vé,
da tudi mi smatramo tozadevne svoje na-
zore za prave, a njegove za pogrešene —¦
kakor se nam sploh socijalno demokratična
načela in dejanja ne zde nezmotljiva. Soci-
jalnih demokratov tudi ne mislimo zapro-
siti za pomoč v boju proti prostituciji, kajti
njim ne kaže stopiti v ta boj, ako hočejo,
da se vrsta njih pristašev in istih slepa po-
korščina in slepo sledenje za voditeljstvom
izdatno in nevarno ne skrči.
Sicer pa je gu. a—b. morda tudi znano,
da je eden izmed onih mnogoštevilnih
zdravnikov, ki so se izrekli o prostituciji,
trdil, da bi se moški ne hoteli odreči pro-
stituciji; tudi ko bi bila odpravljena vsa
revščina sveta kot vzrok iste, ter bi bili
raje pripravljeni, jemati v zakon propale
ženske ...
G. a—b. nam tudi podtika stvari, ka-
terih ni v spornem članku. Pravi namreč,
da hoče naš članek dokazati, da je prosti-
tucije kriva glavno možka pohota, dočim
pravi naš članek doslovno:
»Glavni vzrok vsake prostitucije
in pred vsem »obrtne« — o kateri
edini bodi tu govora — je nedvomno
kriva vzgoja moških in ženskih.« V
tem zmislu se vrši čudi vse nadaljno doka-
zovanje o vzrokih in posledicah obrtne
prostitucije. Torej : ali g. a—b. našega
članka ni v celoti prečital ali pa nam iz
kakoršnihkoli vzrokov in iz kakoršnihkoli
namenov podtika omejenost in neumnost.
Tak način debatiranja pa najmanj ni re-
sen. Naravnost bedasta pa je začetna
opazka o >;po dobrih virih posnetih podat-
kih.« Kaj hoče g. a—b. s tem reči? Ali,
da on in vsi socijalno demokratični pisa-
telji črpajo podatke, katerih njihovi spisi
kar mrgole — iz svoje osebne izkušnje,
torej da so živeli od nekdaj in povsod oz.
da so vsevedni ? Taka malenkostnost ni
najboljše znamenje za resno in globoko
prepričanje   onega,   ki  hoče   nasprotniku
dokazati bitstvene pomote njegovega pfe-
pričanja. Na druge sofisterije, fraze in pod-
tikanja v g. a—b. članku ne reagiramo.
Kdor čita naš list, bo si lahko sodbo na-
pravil sam, v »luft« pa ne maramo govoriti.
Povemo le še to, da nikakor nismo voljni
prostituciji pustiti svobodnega polja vse
dotlej, da pride zaželjeni vek polne enakosti
in svobode. Prvič nam manjka vera v to
teorijo in še bolj v nje uresničenje, drugič
pa nam je žal vsake posamezne žrtve pro-
stitucije.
Kar se slednjič tiče opazke, da je
naše moraliziranje in neuspešno delovanje
naravnost škodljivo, ker »odbija ljudi, ki
se navdušujejo za kako stvar, pa ne do-
zive nikdar koraka naprej« — lahko
bi, ako bi hoteli biti zlobni, primenili iste
besede — mutatis mutandis — na delova-
nje in uspehe socijalnih demokratov . . .
Isto velja glede passus-a o »lepih be-
sedah«. Zakaj pa socijalni demokrati ni-
majo poguma, da bi od »lepih besed«,
tiskanih in govorjenih, prešli k propagandi
z dejanji ?
BOJ PROTI ALKOHOLU. SESTAVILA
NADA. TRST.
Hvaležni moramo biti Slovenkam, zbra-
nim okrog našega lista, da so si poleg boja
proti prostituciji zapisali na prapor tudi
boj proti alkoholu. Prva in poslednji sta
med seboj v ozki, vzročni zvezi, in tudi
alkoholizem je utemeljen v nezdravih so-
cijalnih razmerah.
Seveda se pa moramo na drugi strani
bati, da si je »Slovenka« s tem sklepom
nakopala na glavo še več hudih sovraž-
nikov, nego jih je izzval na pozorišče njen
boj — žal samo z »lepimi« besedami —
proti prostituciji. Moški svet je pač tak,
da nasprotuje vsakemu, ki se drzne lotiti
njegovih navadic ...
190
Vendar smemo po okoliščinah soditi,
da najde antialkoholizem v Slovencih ra-
zmerno manj sovražnikov nego drugod,
n. pr. na Gališkem.
O tej blaženi domovini »žlahte« in
poljskih zidov je povedal zastopnik av-
strijske vlade, ministerski predsednik dr.
pl. K o erb er, na 8. mednarodnem kon-
gresu proti alkohalizmu, ki se je vršil
aprila meseca t. 1. na Dunaju, mično . do-
godbico. Pred dvema letoma je namreč
spal neki gališki kmet tri dni v svoji rakvi
— kataleptiško spanje : bil je navidezno
mrtev. Ko se je prebudil, je zatrjeval, da
je bil v tem času v nebesih ter si tam iz-
prosd podaljšanje življenja, a pod pogojem,
da nastopi med rojaki kot misijonar proti
pijančevanju. Uspehi priprostega seljaka
so bili velikanski. V nekoliko mesecih je
imel večkrat desettisoč pristašev, ki so se
odrekli žganju. Vsled tega je nastala groza
med žlahto, t. j. med veleposestniki, ki
izdelujejo žganje in ga prodajajo na drobno,
sami ali po vaških Židih, in ki svoje de-
lavce, namesto z denarjem, plačujejo z
žganjem. Kdor pozna upliv, ki ga ima
poljsko viteštvo že mnogo let na vlado, se
ne bode čudil, če mu povemo, da se je
žlahti posrečilo, vtakniti omenjenega apo-
stola zdržnosti v ječo, kjer še menda danes
vzdihuje ...
Več in trajnejših uspehov je pač imel
drug propovednik antialholizma, Mohamed.
Še dandanes se vzdržuje okolo 200 milijonov
njegovih vernikov opojnih pijač.
Da so že pred Mohamedom stari sve-
topisemski preroki rohneli proti pijanče-
vanju, je znano. Zlasti preroka Amos in
Jezaijas sta si prizadevala prepričati izvo-
ljeno ljudstvo, kako škodljivje upliv opojnih
pijač. Poslednji nam svedoči, da je bilo
pijančevanje celo strast'duhovnikov. Z ne-
kega mesta v istem preroku pa bi se dalo
tudi sklepati, da so bile i bogate Židinje
in njih brezskrbne hčerke udane pijan-
čevanju.
Će se spomnimo še, da si je že očak
Noa zasadil svoj »hribček« ter se opijanil,
prepričali smo se, da je pijančevanje skoro
tako staro kakor človeški rod sam. Za to
imamo svedoka tudi v Homerju, ki na
mnogih mestih govori o vinu, katero pa
so Grki izvečine pili pomešano z vodo.
Stari Egipčani, Rimci, Galci in Germani
so si delali pivo iz žita. Slovani posebej,
če se ne motim, iz prosa (prim. Davorin
Trstenjak: »Panonica«), a med — medica
— je bila znana starim Slovanom in skan-
dinavskim narodom.
Zlasti stari Nemci so se odlikovali po
svoji ljubezni do opojnih pijač; še danes
se Nemci v veselih družbah radi pohvalijo,
da so njih pradedje »še vedno enkrat pili«,
ko so odhajali. V srednjem veku pa so si
pridobili pred vsem nemški študenti »zaslug«
na tem polju; ustanovili so cele opravil-
nike, kdaj in kako se naj pije. Vsak praznik,
vsak oseben dogodek jim je dal povoda,
da so pili. Tako so se izcimili določeni
običaji o pijančevanju, ki so y veljavi še
dandanes pri nemškem in nenemškem di-
jaštvu, a tudi v meščanstvu in v višjih
krogih.
A dosedaj ni nastopil drug Mohamed,
da-si bi bil zapadnemu svetu istotako po-
treben, kakor nekdaj orijentalcem !
Še-le leta 1803. se je v Bostonu, v
Zjedinjenih državah severne Amerike, usta-
novilo prvo društvo temperenclarjev, kate-
remu je sledila cela vrsta podobnih društev
v Ameriki, odkoder je prešlo gibanje
proti pijančevanju okoli leta 1830. tudi
v Evropo, pred vsem na Angležko. Toda
ta društva niso imela zaželjenega uspeha,
ker se niso zavedala, da je alkoholizem
izvečine posledica socijalne bede ter da ni
trajnega zboljšanja na tem polju brez
socijalne reforme.
Ameriška društva zdržnosti so se le
osmešila, da-si so dosegla n. pr. leta 1851.
V državi Maine prepoved prodajanja opojnih
191
pijač, kajti Amerikanci so odsihđob do-
bivali alkohol iz lekarne. Naravnost blazno
pa je počenjanje gospe Kanie Nation, ?
kateri večkrat poroča amerikanska »Nova
domovina«. Ta dobra gospa ni ostala pri
»lepih« besedah, ampak je šla alkoholizmu
krepkejše do živega ; začela je z nahujs-
kanimi tolpami rušiti krčme, pivovarne
in žganjarje.
V Evropi si je ohranilo to gibanje
vsekako vrednejše in primernejše oblike
ter je tudi bolj koristilo. Tako je pater
Teobald Mathev v 3. in 4. desetletju mi-
nolega veka zbral na Irskem milijone so-
mišljenikov krog sebe, ki so se vsi z
obljubo zavezali, da se več ne dotaknejo
žganje. Tudi pruski baron Seid, ki je v
40. letih romal od mesta v mesto ter pri--
digoval proti pijančevanju, je storil mnogo
dobrega. V Ženevi je 1. 1877. ustanovil
župnik Röchet društvo »modri križ«, ki
ima isti namen ter šteje že nad 200 po-
družnic.
Zlasti blagonosno pa deluje leta 1883.
v Casselu ustanovljeno »društvo proti zlo-
rabi opojnih pijač«. Isto stoji na stališču,
da je opravičen le boj proti nezmernemu
pitju, ter dela zlasti na to, da se zbol]Š4Jo
družabne razmere, ki sedaj silijo delavca
in kmeta, da iščeta tolažbe v alkoholu.
Važen korak naprej pa je storilo to
gibanje zadnji čas, kar se prirejajo med-
narodni shodi zdravnikov, socijologov in
drugih učenjakov proti alkoholizmu. Na
minolem dunajskem kongresu so bile po
svojih odposlancih zastopane vse važnejše
države, kar nam priča, da so vlade začele
spoznavati nevarnost, ki preti narodom od
alkohola, ter da so državniki pripravljeni,
storiti kaj pozitivnega proti proti tej bo-
lezni človeške družbe.
V boju proti alkoholizmu prednjači
Rusija, ki je uvedla monopol na žganje ;
isti ji nese 350 milijonov rubljev dobička,
od   katerega   porablja  en  del   v   svrhe
društev proti alkoholizmu. Listi baš pišejo o
nekem statističnem delu Stanislava Pro-
perja, ki je došel, na podlagi vestnega
proučavanja, do naslednjih zaključkov:Vsled
monopola na žg-anje se je na Ruskem vse-
kako zmanjšalo pijančevanje. Zl?sti zapi-
ranje žganjarij ob nedeljah je zelo koristno.
Prodajalec žganja, ki mora sedaj biti dr-
žavni uradnik, ne sme dajati žganja na
upanje, potrošači si nabavljajo svoje po-
trebe za nedeljo že v soboto, ko so še
trezni, ter kupujejo manj nego prej ob
nedeljah. Da ima monopol dobre posled'ce,
dokazujejo tudi zapisniki ruskih ječ, ka-
zenskih in eksekucijskih sodišč.
Je - li tudi v Avstriji gibanje proti
alkoholizmu opravičeno ? V odgovor naj
sledi nekaj statistike. Avstrijski minister za
uk in bogočastje Härtel je na omenjenem
kongresu poročal, da je leta 1897. v enem
samem industrijskem okraju potrošilo 25.000
prebivalcev za dva milijona kron alkohola,
torej povprečno vsaka oseba za 80 K. —
V celi Avstriji pa se je minolega leta iz-
pilo opojnih pijač za 1600 milijonov kron !
Povprečno je potrošil vsak prebivalec v
enem letu 9 litrov žganja, 19 litrov vina
in 65 litrov piva. Na Češkem je bilo zadnja
leta 25.000 policiji znanih pijancev, na ka-
tere smemo računiti 75.000 otrok, ki so
zaradi strasti svojih roditeljev izpostavljeni
največji duševni in telesni bedi . . . Na
Dunaju pije polovica šolskih otrok! To je
strašno, kajti baš mladina do 16. leta bi
naj ne poznala alkohola. Zlasti obsojati je
starše in zdravnike, ki dajejo deci konjak
in podobne stvari v — okrepčanje. Do-
kazano je, da alkokol škoduje telesnemu
razvoju, pa tudi na živčevje upliva po-
gubno. Prof. Kassowitz je poročal, da se
taki učenci vidno slabejše uče nego vzdržni.
Isti minister za uk je rekel, da se v
Avstriji polovica blaznih rekrutira iz bivših
alkoholikov; istotako je pripisati 60 —80 °/0
surovih zločinov in 30—40 °/0 samomorov
akutnemu zastrupljenju po alkoholu.
192
Nesreča pijančevanje se prenaša na
potomstvo. Bournville je poročal, da so
našli pri looo idijotih (bebcih) 471 krat
kronjčni alkoholizem očeta, 84 krat ma-
tere, a v 65 slučajih sta bila pijanca oče
in mati. Tudi božjast otrok je navadna
posledica pijančevanja roditeljev.
Zanimiva je izjava nekega učitelja v vi-
norodnih krajih na Spodnjem Avstrijskem.
Isti pravi, če so katerikrat učni uspehi
prvega letnika posebno slabi, da je to go-
tovo znamenje — dobre vinske letine pred
šestimi leti.
Dr. Wlassak z Dunaja je dokazal, da
pojema sposobnost za seštevanje že, kadar
izpijemo '/s litra piva. Po večjih količinah
piva (2—3 1.) pojema ta sposobnost ra-
pidno. Škodljivi upliv na razum se kaže
24 ur in dalje... Že pri 3/4 litrih piva
začnemo, ko čitamo, delati pogreške, iz-
puščati besede itd. Posledice pijanosti je
opažati več dni. «
H koncu dodajmo še znanstveno opre-
delbo (definicijo) pijanca. Kdor je pijanec ?
Vsakdor, pri komur je opažati upliv alko-
hola, izvirajoč iz ene pijanosti, ko nastopa
že upliv druge. Kdor pa samo včasih, v
večjih presledkih, razveseli svoje srce s
primerno količino dobrega vina ali svežega
piva, ta še ni pijanec, tudi ne, če bi sem-
tertje g'loblje pogledal v kozarec. A taki
atentati na telesno in duševno ravnotežje
ne smejo slediti pogostoma drug za drugim.
Obsojati je torej zlorabo alkohola,
dočim je raba istega kot povžitnine —
predmeta uživnnja —¦ opravičena.
PRAVILA „SPLOŠNEGA SLOVEN-
SKEGA ŽENSKEGA DRUŠTVA."
I. Ime, sedež in krajevni delokrog društva.
§ i. Ime društva je: »Splošno slovensko
žensko društvo.« Sedež ima v Ljubljani,
vendar pa se razteza delokrog društva na
slovenske pokrajoe v kronovinah : Kranj-
ska, Koroška, Štirska in Primorska,
II. Namen društva.
§ 2. Namen društvu je skrbeti, da se
povzdigne izobrazba rednih njegovih čla-
nov, in sicer sploh, posebej pa še v soci-
jalnih vedah — in da se nadarjene in revne
deklice izšolajo.
§ 3. Svoj namen dosega društvo z
vsemi primernimi sredstvi, zlasti pa:
a) s poučevanjem v pisani in govorjeni
besedi ter prirejanjem učnih krogov ter
javnih in društvenih predavanj,
b) z razširjanjem literarnih proizvodov,
c) z ustanovitvijo čitalnic in knjižnic,
d) s prirejanjem skupnih izletov, ve-
selic, koncertov in drugih zabav,
e) s podpiranjem nadarjenih revnih
deklic v svrho večje šolske in stanovske
strokovne izobrazbe,
/z ustanavljanjem društvenih podružnic.
III. Društveniki, njih pravice in dolžnosti.
§ 4. Društveniki »Splošnega sloven-
skega ženskega društva« so: a) ustanov-
nice (ustanovniki), b) redne društvenice, c)
podporniki, d) častne društvenice (društ-
veniki).
Redne društvenice morejo biti le osebe
ženskega spola, dopolnivše 16 leto, pod-
porniki pa le osebe .moškega spola, usta-
novniki in častni društveniki smejo biti
osebe ženskega in moškega spola.
Ustanovniki (ustanovnice) plačajo en-
krat za vselej 20 kron. Redne društvenice
plačujejo na leto po 1 krono in najmanj
ravno toliko tudi podporniki ; vrhu tega
plačati je rednim društvenicam in podpor-
nikom ob pristopu po 40 vinarjev vpisnine.
Društvenike sprejemlje odbor in le častne
društvenice (društvenike) imenuje glavna
skupščina v znak posebnih zaslug za društvo.
Prve društvenice (društvenike) sprejme pri-
pravljalni odbor, ki skliče osnovalni shod,
pri katerem se izvoli prvi odbor.
§ 5. Vsi društveniki so obvezani po
zmožnosti in mogočnosti pospeševati društ-
vene name.ne, ter so v enaki meri deležni
193
društvenih dobrot ; zlasti imn vsak društve-
nik brez izjeme pravico vdeleževati se
društvenih zborov, shodov, izletov, preda-
vanj in zabav, ter staviti na glavni skup-
ščini predloge. Le pravica glasovanja na
glavnih skupščinah ter aktivna in pasivna
volilna pravica (izvzemši pasivne volilne
pravice v pregledništvo računov in razso-
dišče) pristoje le rednim društvenicam in
ustanovnicam.
§ 6. Društveništvo preneha : i) kadar
društvenik prostovoljno iztopi, naznanivši to
društvenemu odboru vsaj mesec dnij pred
pretekom društvenega leta, 2) kadar odbor
izključi društvenika, ki je ravnal zoper čast
in namen društva. Zoper tako izključenje
kakor tudi zoper zabranitev sprejema do-
pusten je priziv na glavno skupščino. 3)
ob sebi, ako društvenik ni plačal članarine
vsaj po preteku pol leta po sprejemu.
IV. Vodstvo društva.
§ 7. Društvo vodi odbor, obstoječ iz
predsednice, 8 odbornic in 2 namestnic.
Odbor voli iz svoje srede podpredsednico,
blagajničarico, tajnico, knjižničarico in zad-
njih treh namestnice.
V delokrog odbora spada zlasti: 1) oskr-
bovanje društvenega imetja, 2) sprejemanje
in izključevanje društvenikov, 3) skliceva-
nje in vodstvo glavne skupščine, 4) dolo-
čevanje in vodstvo društvenih naprav in
prirejanj, 5) predlaganje častnih članov, 6)
določevanje društvenega glasila in drugih
tiskovin, 7) ustanavljanje in nadzorovanje
podružnic.
§ 8. Odbornice opravljajo svoj častni
posel, ako tega drugače ne določi glavna
skupščina, brezplačno ter so odgovorne
glavni skupščini. Vse društvene oklice in
objave podpisati ima predsednica ali nje
namestnica in jedna odbornica. Odbor je
sklepčen, ako je navzočih s predsednico
ali nje namestnico vsaj 5 odbornic. Pri
glasovanju odločuje absolutna večina, ako
je enako glasov, odločuje predsednica, Na
zunaj zastopa društvo predsednica oz. nje
namestnica.
V. Glavna skupščina.
§ 9. Društveno leto se pričenja s 1.
januvarjem. Tekom tega meseca se ima
vršiti tudi vsakoletna redna skupščina. Vrhu
tega se skliče tudi tekom leta izredna glavna
skupščina, ako to sklene odbor ali pa zah-
teva najmanj 30 društvenikov.
V delokrog glavne skupščine spada
zlasti: 1) volitev predsednice, odbornic in
namestnic, računskih preglednikov in raz-
sodišča za prihodnje društveno leto, 2)
sprejemanje letnega poročila, računskega
zaključka in proračuna, 3) razsojevanje o
prizivih zoper odločbe in sklepe odbora,
4) prememba pravil, 5) volitev častnih
društvenikov, 6) sklepanje o samostalnih
predlogih.
Glavna skupščina je skleDČna, kadar
je navzočih najmanj 30 društvenic oziroma
ustanovnic in častnih društvenic ter sklepa
z absolutno večino glasov; za spremembo
pravil pa je treba dvetretjinske večine, in
za sklepanje o razhodu društva treba naj-
manj navzočnosti dveh tretjin vseh društ-
venic in večina treh četrtin glasujočih.
VI. Pregled računov in razsodišče.
§ 10. Redna glavna letna skupščina voli
izmed društvenic 2 preglednici društvenih
knjig- in računov, ki imata vsak čas pra-
vico pregledovati društvene knjige in ra-
čune in revidirati blagajnico, zlasti sta
obvezani to storiti koncem društvenega
leta ter poročati o uspehu glavni skupščini.
§ 11. Društvene prepire razsoja in po-
ravnava na glavni skupščini izvoljeno raz-
sodišče, obstoječe iz dveh društvenikov
ženskega spola, ki izvolita predsednika; ako
se v tem ne zjedinita, določi predsednika
žreb. Zoper odločbe razsodišča ni priziva.
VII. Društveno imetje.
§ 12. Društveno imetje obstoja izred-
nih prispevkov društvenikov, iz prostovofj-
194
nih darov in volil, prispevkov iz dohodkov
društvenih prirejanj in društvenih naprav.
Vsi dohodki društva se smejo uporab-
ljati le v društvene namene. V slučaju
razpusta ali razhoda društva pripade druš-
tveno imetje »Gospodinjski šoli« v Ljubljani
v svrho oskrbovanja in uživanja, dokler
se ne ustanovi novo društvo z enakimi
nameni. Glavna skupščina, ki sklene razhod
društva, pa sme z imetjem tudi drugače
razpolagati.
VIII. Podružnice.
§ 13. Podružnicam je namen povspe-
ševati in olajševati društven' delokrog-. O
dozvolitvi ustanovitve podružnice sklepa
društveni odbor, kateri določi vsaki po-
družnici tudi okoliš.
§ 14. Podružnica obstoja iz vseh društ-
veni kov dotičnega okoliša.
§ 15. Opravila podružničina opravlja
njen odbor, katerega voli podružničina
skupščina za dobo enega leta. Odbor ob-
stoja iz načelnice in dveh odbornic.
§ 16. Podružničin odbor sprejema društ-
venike, naznanja iste društvenemu odboru,
poroča o delovanju podružnice in stavlja
nasvete ter izvršuje v svojem okolišu društ-
vene sklepe. •
§ 17. Načelnica podružnična skliče
vsako leto podružničino skupščino, ki ima
pravico in dolžnost voliti odbor ter skle-
pati o rečeh, ki spadajo po teh pravilih v
področje podružnice. Ako se tiče nasvet
vsega društva, naznaniti ga je takoj društ-
venemu odboru.
§ 18. Vsaka podružnica si sme sesta-
viti svoj posebni red, ki se pa mora z
določili teh društvenih pravil natanko
ujemati in potrjen biti od društvenega
odbora.
§ 19. 0 razhodu kake podružnice od-
ločuje nje skupščina. Posebna imovina po-
družnice pripade v tem slučaju društvu.
Namen »Sploš. slov. ženskega društva*
je, kakor kažejo pravila, kulturen t. j.
izobraževalen. Našemu ženstvu je krvavo
treba temeljitejše in resnejše izobrazbe,
kakor jo ima danes. Sai je žalibog res, da
večina Slovenk skoro nima pojma o dru-
gem, nego o svojih osebnih oz. družinskih
potrebah gmotnega značaja. Vsi drug-i po-
javi življenja, ki so tako silno važni za
posameznika kakor za skupno družbo, so
jim neznani in tuji, kolikor le mogoče.
Zato ni čudno, ako se njih pogovori vrte
le okrog klobukov, bluz itd., ali pa okrog
znancev in znank. Čudno tudi ni, da moški
o ženski ne znajo druzega, nego delati ji
poklone in lomiti prazne fraze ali pa tudi
zabavljati. Saj se le redko najde žensko,
s katero bi se dalo pametno govoriti o
resnih stvareh. Zenstvu pač manjka po-
trebne duševne izobrazbe. Zato je tako
prazno in brezpomembno njih življenje, in
škoda je močij, ki se tako gube in ginejo,
ne da bi dosezale svoj namen: popolnenje
in izkoriščenje. Vsak razumnik mora le
želeti, da se »Splošno slov. žensko društvo«
krepko razvije in utrdi, da bo čim lažje
in v čim večji meri izvedlo svoj program,
da nam izobrazi in vzgoji ženstvo, ki bo
lahko vsestranki poraben ud naroda. A
k temu treba pred vsem dejanj, dela, ne
le od strani odbora, marveč tudi od strani
ostalega ženstva, ki naj se zgane ter nav-
duši za to društvo in naj mu v obilem
številu pristop-. Pa tudi gospodje moški,
ki tako radi zabavljajo čez plitkost in
borniranost ženstva, naj se zavzamejo za
prospeh tega društva ter pomagajo pre-
gnati duševno temo, v kateri se nahajajo
ženske. Odbor sam pa se mora seveda
najbolj pridno gibati, inače nam društvo
zaspi v povojih, in to bi vendar bilo škoda !
Torej : vsi na krov !
195
„OKUSIL ZGODAJ SEM TVOJ SAD,
SPOZNANJE . . ." LEDA. TRST.
Že večkrat sem mislila pisati o kočlji-
vem vprašanju, kdo in kako naj razkriva
otrokom največji misterij človeškega živ-
ljenja, a vedno sem zopet odložila pero,
enkrat tudi že uničila rokopis, ker nisem
čutila v sebi dovolj moči, da zaodenem
svoje misli v obliko, ki bi ne bila odurna,
ampak vredna vzvišenega in važnega pred-
meta in taka, da bi ne škodila, kjer treba
koristiti.
Te dni pa sem našla spis, katerega
vodilna misel se popolnoma ujema z idejo,
ki jo imam sama o !tej stvari. Pisan je
tako, da se tudi pedant ne more nad njim
spodtikati ; zato ga hočem v sledečem,
kolikor mogoče vestno, posneti.
V izvrstnem berolinskem ženskem listu
»Die Frau«, v zvezku za mesec marcij
1901., piše o tem vprašanju Helena
C h r i s t a 11 e r pod naslovom : »P o gl a vj e
o vzgoji otrok« tako-le :
»Težko bi še na katero drugo vpraša-
nje otrok matere in vzgojitelji tolikokrat
tako nespretno in nespametno odgovarjali
nego na vprašanje: odkod so otroci? Dejstvo,
da otroci vse le preradi verjamejo, zavaja
roditelje, da si o tem vprašanju od početka
nagromadijo težav, katerih pozneje nikakor
ne morejo premagati. Zares, čuditi se mo-
ramo, da se te tako pogrešne prakse ni
že zdavna opustilo. So-li morda starši po-
zabili na svojo lastno mladost ? Ali ne vedo
več, da vse, kar starši skrbno taje in za-
krivajo, deci na vsak način razkrijejo drugi,
nepoklicani ljudje, in še kako ! Zares, zdeti
se nam mora, kakor da bi imeli starši
slabo vest, ker so roditelji — vsaj tako
si to postopanje tolmači otrok, ko je izve-
del resnico, pa gleda nezaupno na najdražje
osebe, katere je morda prvikrat zalotil na
laži. Nesreča postane, še večja zaradi tega,
ker deca svoje poznanje življenja, pridob-
ljeno za  hrbtom  staršev,  izvečine skriva
ter isto še le slučajno izda z nečistim sme-
hom ali mučnim zardevanjem, kadar se
govori o kaki reči, ki je v zvezi ž njih
skrivnostjo. Načeloma priznavajo starši, da
ima prav, kdor opozarja na te nedostatke
— a pri lastni deci se drže stare   prakse.
Primerjajte mestno deco in deco s
kmetov, pa vidite takoj veliko razliko :
poslednji vedo več, so tudi robatejši, a
naravnejši so, odkritejši in za to — nrav-
nejši.
Je-li kdo že preživel spomlad na kme-
tih, ne da bi z občudovanjem zapazil ne-
izmerno rodovitost narave ? Deco, ki nima
za nič toliko zanimanja, kakor za živali,
rastline, cvetje, njo docela prevzame in
navduši to prekipeče življenje. Tu vidijo
otroci, kako si ptički znašajo gnezdeča,
tam se z materjo vred veselijo kokoši, ki
vali svoje mladiče. In ko 21. dne čepijo
ob gnezdu, ne upajo se dihati, čujejo, kako
mali kljunčki kljujejo lupino; drgetajo ra-
dosti, ko drže prvo, z mahom obraščeno
piško v rokah, dočim jim mati pripoveduje,
kako je malo življenje nastalo. Počele ure
čepe v grmovju ter prisluškavajo ptičem, ko
vaHjo in krmijo svoje mladiče. Pri sosedu
se vesele ljubkih kožic in rožnatih pujskov,
in celo grdo, staro svinjo gledajo v neki
preobraženi luči.
Kdo bi zamogel preslišati njih rado-
vedno vpraševanje ali jim odgovarjati s
praznimi izgovori, kedar vam javljajo, ble-
f-tečih oči, da jim je sosedov Janezek re-
kel, da dobi njegova zajka mlade ? Ali jih
ona tudi vali ? Ne. Izračunajo si dobo, ko
morajo malčki priti na svet, ganjeni opa-
zujejo, kako si zajka ruje dlako s prsi, da
pripravi ž njo mladičem mehko gnezdeče.
»Takšne so mame«, opomni morda sedem-
letni Francek modro — pa poljubi svojo
mamico ... In kako skrbe za zajko ; le
najfinejša krma se jim zdi za njo primerna.
Smešno je slišati malo triletno Miciko, kako
nežno in spoštljivo gladi zajko po dlaki
ter bratce in sestrice podučuje : »Le zelo,
196
zelo rahlo, mlade nosi, pa bi jih sicer
bolelo !«
Od soseda se čuje otožno mukanje
kravino. Otroci stoje ob ogTaji, pa vpra-
šajo sosedovega dečka : »Kaj pa je vaši
rdečki?« »Teli se« jim odgovarja. Pa pri-
tečejo zopet k materi za po pojasnilo »Ali
to rdečko boli ?« Strah se jim slika na
obrazih. »Da«, jim poreče, »pa kadar ima
potem svoje tele, pozabi samega veselja
na vse bolečine.« S tem jih je pomirila, in
oni odhajajo zopet na svoje opazovališče,
kajti ta dogodek jih razburja in zanima.
Zdajci se prikaže, svetlih oči, sosedov fant
pred vrati hleva. »Telička imamo, pridite,
smete ga videti!« Kakor blisk so onstran ;
leteč mimo Vas, vam zakličejo veselo vest.
Zvečer pa se ne morejo napripovedovati,
kako je mladič sesal in kako ga je rdečka
veselo in nežno lizala.
Pride dan, ko začnejo delati zaključke ;
najstarejša deklica, osemletna, najpoprej :
»Mama, ali ljudje tudi valijo, ali pa dobi-
vajo žive mladiče?« »Žive, kakor zajka in
kravica.« Nekaj časa otroci molče pre-
vdarjajo, na enkrat pa se tesno oklenejo
matere, v svesti si popoinega jedinstva ž
njo, pa jo hočejo zadušiti z izrazi svoje
ljubezni. Mnogo več ne bodo vprašali, kajti
vse se jim zdi docela naravno, samo po
sebi umljivo.
Semtertje opazujejo otroci matere, ki
dojijo svoje otroke, kar je na kmetih
povsodi lahko videti, ter se veselijo, da
malčku tekne ; pripeti pa se tudi, da teti
iz mesta, ki povpraša po »štorklji«, samo-
zavestno odgovore: »K nam štorklja ne
pride, mi dobimo naše otroke sami!«
Do sem, to mi vsakdor prizna, je vse
prav in v redu. Kako pa, če otroci po-
vprašajo dalje ? In gotovo povprašajo.
To poletje so me gledali otroci, ko
sem plela moško špinačo ter puščala rasti
le žensko. O tej priliki sem jih seznanila
s čudeži plojenja; videli so semenski prašek
in   opazovali   čebele,   kako   so   smukale
iz cvetov moških kumar v ženske ter tako
prenašale semenski prašek. Pokazala sem
jim na vrtu vrbo, katere drug je rastel na
sosedovem travniku, opozorila sem jih na
razločke v cvetju buče in melone.
Nekega dne so našli kopo mrtvih če-
bel pred ulnjakom. Izprašavali so me in
pripovedovala sem jim o lenih »očetih«
čebel, ki požro svojim otrokom ves med,
a sami nočejo nič delati, in kako jih če-
bele umorijo, kadar so oplodili kraljice.
»Kako oploddi?« »No, kakor ste videli na
rastlinah ; samci pri živalih imajo tudi tak
semenski prašek, a tu mu pravimo seme,
in samice, ki pridejo ž njim v dotiko, do-
bijo potem mlade.« Umor trotov je vzne-
miril mojega sinčka.
»Jeli, potem so pa ptički boljši očetje,
ker krmijo svoje mlade in jim prinašajo
črvičke?« »Seveda, ti so mnogo pridnejši ;
tako pridni so pa skoro vsi očki.« »JeT,
naš!« zaupili so vsi štirje soglasno. »Da,
naš«, sem se zasmejala, »njega pa zato
tudi ne umorimo, nego . . . ?« »Ljubimo
ga!« In ker je baš prihajal po stezici med
gredami, morali smo mu takoj dokazati,
da vemo ceniti razloček med njegovo
skrbnostjo in med malopridnimi troti.
Nekega dne je stalo moje devetletno
dekletce pred jaslicami z Jezuškom, pa me
je zamišljeno vprašalo: »Mama, ti si nam
pokazala, kako raste sočivje in sadje, o
ljudeh pa vendar ne vem prav za gotovo,
kako je». To vprašanje sem pričakovala
že delj časa in sklenila sem, da povem
resnico, čeprav 5e ne vse. »No«, sem de-
jala«, kakor morajo pri rastlinah biti izpol
njeni razni pogoji, da dobimo sad, namreč :
cvesti morajo, solnce mora sijati, dež mora
rositi na nje, tako tudi pri ljudeh. Pred
vsem pa morata mož in žena biti že ve-
lika, morata imeti dom ter biti sposobna,
da hranita družino. Potrebno je tudi, da
se imata rada, tako zelo rada, da bi hotela
vse življenje biti drug pri drugem, da se
žena joče, kadar je mož žalosten, kedar je
!97
on vesel, da se raduje tudi ona, in da si
ne želita nič ljubšega, neg'o da sta skupaj
po dnevi in po noči, kedar bedita in spita...«
»Jeli, potem se poročita?« »Da, tako to
imenujemo, in potem dobita tudi otročiče,
ki rastejo v materi, kakor jabolka na
jablani«.
S tem odgovorom so se otroci zado
voljili in zadostoval jim bo še za dolgo. Na
slučajna vprašanja po nesrečnih zakonih,
nezakonskih otrocih, zakonih brez otrok
itd. lahko vsaka mati sama odgovori, raz-
lagaje otrokom take prikazni kot nekaj
abnormalnega, ki izvira iz človeških slabosti.
Prepričana sem, kolikor prej pojasnimo
otrokom ta temeljna vprašanja, toliko boljše
bo, da ne pride kdo nepoklicanih ter ne
najde mati že strupene pleveli, kjer je mi-
slila da je še nedotaknjena zemlja. Z raz-
širjajočim se razumom potem lahko razšir-
jamo tudi spoznanje. Učimo otroke, kako
resno dolžnost imajo dečki in dekleta, da
si obvarujejo svoje telo čisto in sveto, in
kaka beda bi sledila za nje in za njih deco
iz tega, če bi to dolžnost zanemarili. Tudi
nauk iz anatomije in higijene, ločen po
spolih, bi štirinajst- in večletni mladini ne
škodil. Sramotno in nevarno pa je, če
ostane človek o tem, kar se ga tako živo
tiče, v popolni temi, dočim morda natanko
pozna pogoje, v katerih živijo krokodili.
Marsikateri lahkomišljen zločin na zdravju
mladih deklet bi izostal, dočim se sedaj
zgodi, ker mladenke ne poznajo daleko-
sežnih posledic in ker obče svaritve, ki jih
sedaj slišijo, zaradi nedoločnosti ne napra-
vijo nobenega utiša.
So slučaji, v kojih morajo starši že
prej jasnejše govoriti, nego v dobi, ko
nastppa zrelost ; namreč v vsakem slu-
čaju, ko morajo otroci radi vzgoje ali
iz drugih vzrokov rano zapustiti hišo in
pa, ako se je bati, da jih kdo zapelje, ali
pa, če slutijo podedovano nagnjenost. Lahko
se opozori otroke na to, da tudi nežni
popki cvetja ne prestanejo  nobene   grobe
dotike, da se, če bi se to zgodilo, cvetje
slabo ali pa sploh ne razvija in da slab
sad rodi. Samo po sebi pa se razume, da
ne smemo otroka, ki se je v tem oziru že
pregrešil, preveč prestrašiti, da mu ne
vzamemo vse nade v bodočnost.
Mislim, da se zamoremo izogniti mnogim
skalam, ob katerih se je razbilo že toliko
mladih bitij, ako pustimo, da naši otroci
na tak način rastejo z naravo, v nedolžno-
sti, dasi ne v nevednosti. Poslednja je redek
dar slučaja, prva pa sad pametne vzgoje,
katere bi se nobena mati zaradi nespamet-
nih presodkov ne smela bati«.
BELEŽKE.
Priloga. Današnji številki prilagamo
književni oglas »Goriške tiskarne« A.
Gabršček v Gorici : »Ruska antologija v
slovenskih prevodih.«
Banka „Slavija". Življenski oddelek
tega proslulega slovanskega zavoda napre-
duje čim dalje mogočnejše in se vsled
svojega razvoja prišteva med prve življen-
ske zavarovalnice v obče. Za preteklo leto
je bilo podanih 5638 ponudeb za kapital
15,682.000 K, od i. januvarja do 30. marca
i ?? i. pa je bilo predloženih 1523 oglasil
za kapital 3,470.000 K. — Zavarovanega
kapitala je bilo za leto 1900. izplačanega
1,057.095 K 74 vin., v letu 1901. od janu-
varja do marca pa 320.463 K 75 vin. Ves
čas bančinega obstoja je bilo izplačanih
66,195.901 K 65 vin. Rezervni fondi iznašajo
koncem 1900. leta 22,914.972 K 90 vin.
— »Slavija« razdeljuje kot vzajemen zavod
ves čisti dobiček svojim členom. Te divi-
dende je bilo dosedaj izplačane členom-
zavarovancem 812.291 K 84 vin.
Društvo služkinj. Služkinje v Cincinatu
so si zasnovale društvo, čegar namen je
zboljšanje položaja služkinj. Dalje je v
programu društva : Ime »posel« se ima
odpraviti in ostati smejo le specijelni iz-
razi : kuharica, hišina itd. Podpiranje bol-
198
nih ali brezposelnih služkinj. Članice se
zavežejo : i) opravljati v službi le tista
dela, za katera se jih je sprejelo. Riera
to zahtevo prelomi, se v prvo posvari,
drugič kaznuje z 2 dol. globe, tretjič se iz
društva izključi ; 2) predno spretine mesto,
ogledati si poselsko sobo ; 3) na nobena
nepotrebna vprašanja službodajalca ob spre-
jemu odgovarjati ; 4) ne staviti nobenih
neopravičenih zahtev in ob izrednih izho-
dih in odpovedbah ne povedati nikakih
neresničnih vzrokov ; 5) zahtevati, da smejo
sprejemati obiske, kajti vsako dekle ima
pravico, imeti ljubega, kako naj bi se
drugače omožila ? ter je dolžna iz spošto-
vanja do sama sebe, da se z njim ne snide
na cestnem oglu ; 6) pri delu biti čista in
brhka (kadar bo društvo močnejše, bo
zahtevalo isto tudi od službodajalcev) ; 7)
zahtevati dobro hrano in mir pri jedi,
ravnotako čas za kopanje ; 8) ne delati za
manj, nego za 2  dolarja  in 50 centov na
teden ter za plačo ne jemati starih oblek ;
9) v nobeni hiši služiti, kjer gospodinja
klepeta čez njene privatne zadeve ali brez
njene vednosti pride v njeno sobo, da raz-
brkava njene stvari. Ameriške služkinje so
radikalne v svojih zahtevah.
Pozor „Secesion."
Kuhinjska posoda od sivega emaj-
liranega železa, prekaša vse druge enake
izdelke na trpežnosti in vztrajnosti ter
je zelo po ceni in brez konkurence. Za-
loga popolne kuhinjske oprave. No-
vost, te vrste  je  patentovani stroj Zii
kuhanje kave ali čaja, ki deluje sam
od sebe, ne da bi ga bilo  treba  nad-
zorovati. Izključno prodajo ima
Anton Amadeo
zaloga železja, kovin in kuhinjskih potrebščin
TRST — ulica Barriera vecchia 5 - TRST
 Zavarovanje življenja 
je eminentne važnosti za vsacega človeka, osobito pa za
gospodinje in matere
V marsikateri obitelji je življenje moža oziroma oëeta edini kapital, od katerega je
odvisen blagor cele družine. Ako mož predčasno umrje in zapusti nepreskrbljeno udovo z
otroci, je često cela rodbina izpostavljena najhujši bedi. Skrbni soprogi toraj ne more biti
vsejeduo, ako so soprog oziroma otroci zavarovani ali ne. Z zavarovanjem na življenje je možno:
Varovati družino za slučaj smrti rediteljeve, preskrbeti otrokom tioto, zagotoviti obstanek za-
konskim, množiti rodbinsko premoženje, višati privatni kredit trgovcu, obrtniku itd.
Pod najugodnejšimi pogoji sprejema
„SLAVIJA"
vzajemno zavarovalna banka v Pragi zavarovanja na smrt in doživetje, dote otrokom in pokojnine.
Ker ves čisti dobiček pripada členom, se po petletni zavarovalni dobi zmanjšujejo uplačila.
Doslej se je členom plačalo dividende K    7UJ54P28
Keserve in fondi znašajo „ 2057949P88
vsa dosedanja izplačila pa „ 62922942-86
Pojasnila radovoljno daje
Generalni zastop banke „Slavije" v Ljubljani 
— v Gospodskih ulicah št. 12. —
199
Kjer sta shajališči
vseh Slovanov v îrstu
______IP
priporoča lastnik Anton Šorli O
Na razpolago so vsi slovanski in drugi
^—   častniki.--
Posebne sbramile za parüjago cenjenim gostom.

( „Slovenke" lanskiietnik )
- Tržaška posojilnica in hranilnica -
legistroma zadruga z omelenim poroštvom,
ulica S. Francesco št. 2, I. n.
(Slovanska Čitalnica).
4
4. zvezek več izvodov
 želi kupiti uredništvo „Slovenke" 
Hranilne uloge se sprejemajo od vsakega, če
tudi ni ud zadruge in se obrestujejo po 4°/0
Rentni davek od hranilnih ulog plačuje
zavod sam.
Posojila dajejo se samo zadružnikom jn sicer
na uknjižbo po ?'///'^ ua menjico po 6°/0
na zastave po ?1/,0/,,.
Uradne ure so : od 9—12 dopoludne in o<?
3—4 popoludne.
Izplačuje se : vsaki  ponedeljek od 11—12
dopoludne  in  vsaki četrtek   od 3—4 po-
poludne.
Pobtno hranilnični račun 816.004.
5

Odlikovan fotografski A.  Jerkič
 atelier .   
v  GORICI
Gosposka   uliea  št ev.   7.
edini zalagatelj c. kr. drž. uradniške zveze za Goriško,
sprejema vsa v fotografsko stroko spadajoča dela.
Novi, velikomestno urejeni atelier odgovarja
vsem modernim zahtevam te stroke.
Razglednice, lepše Mor vse Manie, 20—25 gid. tisoč.
Na zahtevo se pride fotografovat dotični kraj.
2—12
Nikaka skrivnost ni več, 
sam brez vsake priprave in težave najfineje likerje po fran-
coskem zistemu s pomočjo ekstratov ; isti stanejo za vsakih
5 litrov likeijev in sicer: Tropinovec, Al)siut, Vermut, Ruski
pelinovec, Češki liker, Kimel po 80 kr; slivovec, rum,
češnjevec, alaš, alpski liker po S5 kr. in Konjak Benedik
tlnec, Chartreuse, Plzenski liker po 95 kr. Razpošiljam proti
predplačilu v znamkah ali s poštno nakaznico; po poštnem
povzetju 10 kr, več. Vsaki pošiljatvi pridenen navodilo, kako
se napravi liker. Preprodajalcem, če naročijo več blaga, se
cene mnogo znižajo. 2—12
JOSIP GOMBAČ, TRST, ULICA GEPFA 16. II.
Slovenke !
Spominjajte se
družbe
 Cirila h Metoda
in
zavoda sv. Nikolaja
v Trstu.

 Kavarni 
 , TRG0VIN8KA" iN NEMŠKA"