LETNIK V. slovenka šTEV. 7. SVOBODA ŽEN. IVANKA. TRST. Sodobno žcpsko vprašanje je v glav- nem vprašanje ženske svobode. O tej svo- bodi pa vladajo še vedno strašno zmedeni pojmi. Isti izvirajo iz popolnega nepoznanja vzrokov in ciljev ženskega gibanja ter so — poleg cinične sebičnosti — edini vzrok, da ima ženska emancipacija toliko nasprot- nikov in sovražnikov. Te pavšalne in nestvarne nasprotnike in sovražnike ženske emancipacije navadno že beseda „emancipacija" tako vznemiri in razdraži, kakor da bi pomenjala najne- poštenejše in najpogrešnejše načelo pod solncem. V dno duše razžaljeni in razsajeni začno naštevati baje gorostasne posledice, ako bi se ženam priznala popolna svoboda. Ženske da bi zasedle vse službe, katere sedaj zavzemajo moški, ker bi delale za manjšo plačo, kakor se že sedaj kaže na pošti in drugod, moški pa bi morali pri- jeti za šivanko in kuhalnico... Ženstvo da bi se razudalo in nič več da bi ne bilo najti nežnih in krotkih deklic, ki so sedaj tako sladka, neobhodna uteha moškemu t srcu. utrujenemu in zbeganemu po javnih poslih, po življenju v brutalnem svetu ... Nič več da bi tudi ne bilo pravih srečnih zakonov ; kajti emancipirana ženska bo smela, ako bo le hotela — in hotela da bo baje nedvomno — iskati si zabave po razciih javnih lokalih, v različnih družbah in na vsakter način ... In kadar bi prišla emancipirana soproga o polunoči ali tudi še-le v jutro zaspana in utrujena domu, bi jej ubogi mož ne smel nič reči radi tega in jej nič očitati — saj se je ženskam pri- znala popolna svoboda, in delati smejo, kar ? kakor se jim poljubi. Ne — tako vskli- kajo ti užaljeni možje — ne in ne ! Žena je že po naravi določena za dom in za pokorščino. Mož ima skrbeti za eksistenco, a žena mora njemu služiti, ga spoštovati ter mu biti udana in pokorna kakor sužnja.*) Na vsa taka in jednaka izvajanja se je v „Slovenki" že opetovano odgovarjalo; a menda ne bo škodilo, ako tudi sedaj zopet zabeležimo par opazek. Kar se tjče eksistenčne konkurence mej možem in ženo, katera je za moške pravcati „bav-bav", treba pred vsem pomniti, da ženske niso iz kake ekstrava gance ali kaprice stopile v eksistenčni boj, marveč da so jih v ta boj — v polnem obsegu besede — potisnile in prisilile razmere oz. posledice socijalnega razvitka človeške družbe. Ako pa ta ženska eksistenčna konkurenca moškim za- res postaja opasna vsled izkoriščanja žen- skega dela — je to le krivda moških samih. Zakaj pa moški vseh stanov, v katerih že delujejo ženske, dovoljujejo, da se istim daje manjše plače, nego se jih je dajalo ali se jih daje moškim za isto delo, zakaj se jih branijo v svoje organizacije ter zavračajo vsako skupnost interesov in vsako skupno borbo v varstvo istih. Gospodje mislijo, da s tem uduše žensko konku- renco, faktično pa le pospešujejo izkori- ščanje ženskega dela, v čemer tiči edina opasnost za moško delo in edini nezdravi in nepravilni odnošaj v tej konkurenci. Vedno in vedno moramo namreč imeti pred očmi neodoljivo dejstvo, da so ženske prisiljene v eksistenčni boj, p r i s i - ljene k delu za vsako plačo, in da bodo de- lodajalci — bodisi, da je to država ali pa *) Cisto te besede je v debati o ženskem vprašanju napram pisateljici teh vrstic nedavno rabil nek žurnalist. 169 zasebniki — vedno pripravljeni, izrabljati to okolnost v svojo korist. V svojem lastem in- teresu bi torej postopali moški, ako bi se zav- zeli za jednakovrednost ženskega dela ter zahtevali dosledno za svoje ženske stanovske tovarišice jednake plače in jednakih pravic. Potem jim bo žensko delo opasno le še v slučaju, da bi bilo isto boljše od njiho- vega — a to za Boga, vendar nikomur ne pride na pamet... O nežnosti in krotkosti ženstva, ki bi se razbili ob emancipaciji, naj ne izgubljam besed. Kdor ne ve, da le svoboda more vzgojiti popolnega človeka, popolno ženo, vredno in zmožno vehke ljubezni, in kdor si mesto prave, popolne žene želi brezpo- membne, bedaste igračice — je to njegova stvar, in prepričan sme biti — to bodi po- vedano v tolažbo vsem takim možem — da bode kljub vsem zmagam emancipacije vedno lahko našel žensk po svojem srcu .. . Glede nesrečnega vpliva emancipacije v zakonu je pa stvar jako jednostavna. V zakonu, sklenjenem na podlagi obojestran- ske osebne svobode, zgubi emancipacija takorekoč ves svoj pomen in svojo ve- ljavnost. V takem svobodno — s tem se- veda nikakor nočemo reči : necerkveno skle- njenem zakonu, stopi na mesto vsakega drugega prava — ljubezen. To je edina in vrhovna postava ki sme in mora določati razmerje mpj možem in ženo v zakonu. Vendar pa je emancipacija žen velevažen činitelj z ozirom na zakon. Ona namreč obseza in provzroča možnost popolnoma svobodnega sklepanja zakonske zveze, kar je temeljni pogoj za nraven in srečen zakon. Emancipacija dela pot pravi svobodni, ne- minljivi in sveti ljubezni mej možem in ženo, prosti vsake nizkotne sebičnosti in umazanosti. Taka ljubezen pa mej zakonci nedvomno izključuje vsako senco nezve- stobe in tudi vsako naj rahlejšo žalitev na to ali ono stran in vsako kršenje zakonskih dolžnosti. V zakonu se emancipacija kot taka torej popolnoma umakne ljubezni in so na to stran gospodje nasprotniki lahko brez skrbi. Seveda pa emancipacija po svojem pravilu izključuje zakone, v katerih bi mož smel postopati z ženo kakor z brez - pravno sužnjo, ki mora biti vesela, da jej njen gospodar ne meče samo drobtinic, marveč jej celo dopušča, sedeti za njegovo mizo ter tudi sicer z njo postopa kakor z ljubo mu stvarico . . ., ki seveda nima pra- vice protestirati, ako si on, mož in gospo- dar, išče zabav in utehe zunaj hiše in pri- haja domu o pollinoci ali pa ob jutranjem svitu. Že iz teh opazek je kolikor toliko raz- vidno, kaj prav za prav pomeni emanci- pacija in svoboda žen — namreč po pojmih resnih zastopnic in zastopnikov sodobnega ženskega gibanja, in ne morda gotovih razuzdank, katerim je emanaipacija le — pretveza. Svoboda, katero zahteva sedanje žensko gibanje za žene, ni ničdruzega, nego pra- vica do osebne svobode, ki po naravnem zakonu pripada vsakemu človeku, ali z drugo besedo : ta svoboda v svojem bistvu ni nič druzega, kakor eksistenčno pravo. O tem pravu pa piše naš dr. Janez Ev. Krek, bivši drž. poslanec pete skupine na Kranjskem in po prepričanju krščanski socijalec, v svojem sedaj izhaja- jočem »Socijalizmu«*) mej drugim tako-le : „. . . . Ker pa mora človek živeti, zato tudi sme živeti, zato ima pravico da živi. To življenje pa ni samo živalsko, marveč je tudi osebno. Človek je umno bitje, ki ima svobodno voljo, zato je oseba. Pravico ima tedaj, da živi kakor oseba. Eksistenčno pravo je vsled tega osebno pravo. Zato pa ne more biti nikdar dovo- ljeno, da bi se s človekom delalo kakor s stvarjo, da bi se prodajal in kupoval, kakor se blago prodaja in kupuje.**) Su- *) „Socijalizem". Spisal dr. Janez Ev. Krek. Izdaja „Slovenska kršč.-socijalna zveza". Ljubljana. **) Kako radikalno obsoja to načelo reglementirarjo prostitucijo ! 170 ženjstvo je torej proti natornemu pravu. Sužnjev nima gospodar kot osebnih bitij, marveč kakor svojo stvar, svoje orodje. Eksistenčno pravo potemtakem izključuje vsako suženjstvo". Dalje piše dr. Krek: »Prva teh pravic (ki izvirajo namreč iz človeš. osebnosti) je pravica do osebne svobode. Brez svobode ni osebjiega življe- nja. Ko pravimo, da ima človek pravico živeti kakor oseba, trdimo že s tem, da ima pravico do osebne svobode. Saj je ravno zato oseben, ker ima um in voljo in si lahko sam določa svoje delovanje. Tega pa ne more, če ni osebno svoboden«. Potem piše dr. Krek: »Druga važna pravica, ki izvira iz osebnosti, je pravica osebne enako- sti. Kot ljudje smo si vsi enaki; nobeden nima več, nobeden manj osebnih pravic, ker je natora pri vseh ljudeh enaka člo- veška natora. V sccijalnem življenju ne more biti populne enakosti, kakor smo že dokazali (to se seveda nanaša na prejšnja razpravljanja v „Socijalizmu") ; toda z ozi- rom na eksistenčno pravo in na pravice, ki so z njimi v zvezi, smo si vsi enaki«. Govore o telesnem eksistenčnem pravu piše dr. Krek mej drugim : »Ćlovik pa nima samo pravice ohra- njati si telesnega življenja, marveč sme tudi skrbeti, da si je izpolnjuje. Pravico ima, da si pridobi pripomočkov, s katerimi si olajša, olepša, oslasti svoje bivanje na na svetu. Vse to izvira samo po sebi iz njegovega eksistenčnega prava. »To pravo ni samo nekakšna pravica do miloščine. Miloščina se daje le iz lju- bezni ; priznavanje eksistenčnega prava pa je zahteva stroga pravičnost«. O duševnem eksistenčnem pravu piše dr. Krek sledeče : »Človeške osebnosti glavni del je duša. Po eksistenčnem pravu ima torej vsakdo tem večjo pravico, da si ohrani in spopol- nuje svoje dušo, čim višja je duša nad telesom«. »V tem oziru ima pravico, da razvija svoje dušne zmožnosti, svoj um in svojo Voljo. Krivično je torej, Če se komu vzarriti priložnost primernega dušnega razvoja«. Tako piše krščanski socijalec dr. Krek o eksistenčnem pravu. Slovenskemu žen- stvu nujno priporočamo, da si opetovano prečita te odstavke, da se mu njih pomen vtisne globoko v dušo ... To je pro- gram ženske emancipacije. Na te odstavke pa opozarjamo tudi one mnogo- številne Slovence, ki so nasprotni ženski svobodi — morda se jim vendar posveti v glavi. . . Končno smo le še radovedni, kako bi dr. Krek eventuelno oporekal naši trditvi, da vse, kar je v »Socijalizmu« napisal o eksistenčnem pravu, velja za vse človeštvo, torej tudi za ženske ? To nas res zanima, kajti, da bi kratko in malo izjavil, da ženska ni »človek«, o katerem edino go- vori o razlaganju eksistenčnega prava— tega vse eno ne moremo verjeti. Vsekako nas navedena Krekova izvajanja opravičujejo, da ga smatramo svojim zvestim somišlje- nikom. PRAVICA DO ŽIVLJENJA. ZOFKA KVEDER. PRAGA. Drama v štirih dejanjih. OSEBE : Zima Ivan, trgovec, Marija, njegova žena, Pepi, njun sin, Berta, njuna hči. Maks, daljni sorodnik, Ponikvar, bogat trgovec, Dolinšek, župnik. Čas : sedanjost. Soba, v ozadju, na desno in levo vrata. Pohištvo, kakor v boljši meščanski hiši, na levo kanapé, mala okrogla miza, trije naslonjači, spredaj pisalna miza z nastavkom in knjigami, na desno v kotu peč, zadi mal harmonij, ob strani obešalnik za obleko in kredenca, od vrat proti gledalcu šivalna mizica, blizu zraven amerikanski, zibalni stol; sredi velika miza s stoli, po stenah slike. 171 Prvi prizor. Pepi in Marija. Pepi sedi v malem vozičku, kakor jih imajo hro- mi, poleg pisalne mize in lista med knjigami. Marija jemlje servijeto iz kredence in jo razgrinja na jednem vogalu velike mize v sredi. Pepi je 27 let star in hrom, njegov obraz je bled, lasje svitli. Njegova mati je 50 let stara, okrogla. Marija: Moj Bog-, ali ima človek dela! Koliko je pa ura, Pepi ? Pepi (pogleda na uro, ki visi nad pisalno mizo:) Pol jednajstih prošlo, mama. Marija : Na, to je nekaj ! Moram v kuhinjo ; naj si Berta sama priredi. Gotovo je danes mnogo ljudi doli v prodajalni. Pepi : Da, vrata se vsak čas odpirajo in zapirajo. Marija : Prav, prav ! Kakor nalašč. Gospod Ponikvar je danes tukaj, naj vidi. Pepi : Ostane pri nas na obedu ? Marija : Seveda, seveda. Petičen mož, petičen. Hm. to bi bilo nekaj za našo Berto. Ah ! Pepi: Ta?! Pa ta je prestar! Marija : Prestar ? Kakor se vzame. Cvenk ima, to je glavno, na to se gleda. Pepi: Berta ga ne bo hotela. Zastonj računate. Marija: Hotela?! Hm, pametna je in naposled kdo jo bo vprašal ? ! (še domisli) : Na, moram v kuhinjo, kdo se bo s teboj pregovarjal ! Moj Bog, pol jednajstih, in gospod Ponikvar pride na obed ! Človek je že čisto neumen od dela. (Odhaja skozi desna vrata.) Pepi (hitro :) Ti, mama ! Žejen sem, malo vode te prosim ! Marija (godrnja:) No ja, noja! Moj Bog, toliko posla ! (Mu nalije kozarec vode in odide.) Drugi prizor. Pepi sam, pozneje Berta. Berta je 22 let stara in ima črne lase. Jako lepa jc. Pepi (pije vodo, hoče, da postavi kozarec na pisalno mizo, a ta mu pade iz rok na tla. Jezno :) Oh ! Berta (pride skozi desna vrata, vesela, sveža) : Dobro jutro, Pepi ! Danes je krasno ! Polna prodajalnica kupcev ! Oh, da, ob tacih dnevih je lepo sedeti pri blagajni. Samo kasiraj, kasiraj, v jedno mer. Frajlica, go- spod, dama, stara mamica z dežele, služ- kinja, — Človek dela Študije! (Prekine se): Mama nič pripravila ! In danes imam stra- šen glad, kaj misliš: od sedmih sem doli. (Jemlje iz kredence sir in sadje, vedno govoreč) : Ha, ha, ali je kratkočasilo ! In kako različno ti plačuiejo ! Hm, kaka dama ti odda svoj konto s tako prezirljivo gesto, kakor da ima tisočake v denarnici, služkinje vselej dvakrat preštejejo. Kateri redko zahajajo v prodajalnico, so nespretni in vsi rdeči zadrege. Ali se kedaj natihoma smejem ! (Sede in začne jesti. Najedenkrat opazi temni obraz svojega brata) : Kaj ti je, Pepi ? Pepi : Ah, nič ! Vprašujem se samo, zakaj sem prav za prav na svetu ! Berta: Tvoje stare litanije! Oh, ti, ti, ti ! (Stopi k njemu in mu gladi lase) : Kako SIDO ZOpet sentimentalni ! (Zagleda razbit kozarec na tleh) : Ah, to je bilo ! N0, to je res vredno tacih misli ! (Pobira glaževino) : Kakor da se to ne more vsakemu pripetiti. Pepi : Ali mene boli ! Ne morem se ganiti, kakor otrok sem, toliko da me ne pitate ! Kaj je to življenje ? ! In mlad sem, čutim, hočem biti zdra'". jak, ali ne mo- rem ! Živa klada ! Kaj misliš, da nič ne mislim, nič ne čutim? Vidiš, včasih mi zazveni nekaj v prsih, zdi se mi, da sem lehak, kakor veter, in svež, kakor majevo jutro. Zvihral bi venkaj v svet, ah, divjal bi, živel bi, užival svet in mladost in giba- nje. Berta, jaz sem včasih strašen! Zakaj so me pustili, da sem vzrasel, da sem pri- šel do spoznanja tega strašnega prokletstva, ki leži nad menoj ! Vidiš, kadar te vidim tako mlado, zdravo, polno bujnega življe- nja — Berta, jaz te sovražim ! Vse ljudi mrzim, ki so zdravi in srečni ! Berta (tiho, nežno gladeč mu lase): Umiri se, umiri se ! Nikar tako, nikar ! Pepi (strastno) : Umiri se ? ! Ha, ha ! Ali če leta in leta, vsak dan, vsako uro čutim, 172 da nisem človek, kakor vi drugi ? ! Če čutim, da sem nič, da ne morem nič. Če mnogokrat psa zavidam ? ! Če ničesar ne morem ! Kakor da sem vkovan v večne verige. Berta, ti ne veš, ti ne veš, kako je to ! Berta: Umiri se, umiri! Glej, saj ni tako strašno, glej ! Ali nimaš duše, kakor mi, in lepše, kakor mi ! Toliko zakladov imaš v duši, tako bogat si. Ali kaj koristi drugim njihova prostost ? Kaj ima pes od tega, če se lahko giblje, a ne sluti, da je to sploh kaj vredno? In jaz od mojega zdravlja, od moje mladosti, kaj imam ? Toliko kipečega življenja je v meni, toliko vročih želja, mamljivih sanj, — a kam gre vse to? Izhlapi, Bog zna kam, in jaz nisem nič druzega, kakor kasirka v prodajalni svojega očeta, nič nimam, kakor le, da sploh živim. A kaj je to, vprašam te, kaj?! Pepi : Da živiš ? To je vse ! Pravico — imaš, da živiš, iz sebe živiš ! Nikog-ar ne potrebuješ, ti živiš! Ali jaz^?! Pustite me samega, in poginiti moram. Vsaka ura, katero (sem na svetu, je miloščina drugih. Moje življenje je priberačeno, ukradeno. Berta: Bodi pameten, bodi pameten! Pepi : Kaj morda nisem ?! Pa mi reci, v kako svrho me vzdržujete ? Ali bom kedaj komu ?? korist ? ! Ali bom v prid človeštvu ? ! S čim je opravičena moja eksi- stenca ? Ali bom zaslužil jeden sam obed celo svoje življenje ? Vse na svetu ima svoj cilj in svojo svrho, kak cilj imam jaz ? Kaj sem samo zato na svetu, da imaš ti brata in oče in mati sina ? ! Berta : Ali prosim te, kak cilj imam jaz, kaka je moja svrha ? ! Pepi : Ti si sama sebi cilj in svrha. Ti se sama vzdržuješ v življenju, zato imaš pravico do njega. Dokler more človek sam iz sebe živeti, tako dolgo ima pravico, da živi in da živi, kakor hoče sam, po svoji volji. Tretji prizor. Pepi, Berta, Marija. Marija : No, Berta ali še nisi gotova s svojim zajutrkom ? V prodajaln1' je vse polno ljudij. Neprenehoma se čuje žvenča- nje steklenih vrat gor skozi strop. Berta. Saj že grem. Samo še jedno jabolko si vzamem. Marija: Prav, prav! Kdo je pa pri blagajni ? Berta : Ah, to Maks napravi. Marija: Ali ni v komptoiru ? Berta: Da, ali za nekaj časa vendar laglje on knjige pusti, kakor da bi me kateri od komijev zastopai. Vse polno ljudi je. Marija : No, in ti, Pepi, nečeš nič ? Pljučka imam zunaj. Kisla pljučka imaš tako rad. Hočeš malo ? Naš tatek najbrž ne pride, in potem ostanejo. Pepi : Jaz nečem nič ! Berta : Danes je zopet tako čuden. Marija : Vedno je jednak. Jaz le ne vem, kaj hoče ! Nehvaležen je. Kaj ga ne nosimo na rokah! Ali mu je kaj hudega?! Oh, kake križe ima človek z otroci ! (Zunaj na hodniku zvoni.) Kdo bo spet to ? Najbrž kaj za v kuhinjo. Z Bog"om otroci! Toliko imam dela ! In ta naša kuharica, prav nič ne razume in ne sliši. Reci ji stokrat, stori tako, ne, ona mora obdržati svojo, (že pri vratih): In da ne pozabim! Povej Berta, Maksu, da se za obed preobleče. Da ga ne vidim v njegovi oguljeni suknjici ! Go- spod Ponikvar pride, pa nečem, da bi mi delali sramoto ! Tudi ti, Berta, obleci kaj čednejšega. Kaj svitlega, da ne boš kakor nuna. (Odide.) Četrti prizor. Pepi, Berta. Pepi : Omožiti te hočejo, veš. Berta: Mene? Pepi : Koga neki ! Berta : Pojdi, pojdi ! (S prisiljenim smehom): Ha, ha, mene ? ! 173 Pepi : In veš s kom ? Berta: Noh Pepi: S Ponikvarjem. Berta : Smešno ! In to naj ti verjamem ? Ta bi bil lahko moj oče. In potem tak surov, nadut človek ! Kje si pa to slišal ? Pepi : Mama mi je povedala. Berta : Mama ! Samo, da ni nič huj- šega ! Če bi bilo vse res, kar mama go- vori . . . Ha, ha ! Ponikvar ! . . . Ali sedaj moram doli. Samo ne bodi zopet senti- mentalen ! (Popravlja si pred zrcalom frizuro ) Pepi: Sentimentalen ! Misliš — da je to res samo sentimentalnost ? ! Cele dneve sedeti na jednem prostoru, vedno sam, kakor mrtev, med tem ko vi drugi delate, ko . . . Ah, ne smem misliti! Berta : Saj imaš knjige. Če hočeš poš- ljem k knjižaru, mogoče ima zopet kaj novega. Pepi : Ah, knjige ! Sit sem jih že. Same misli, fantazije ... In potem, kolikor več čitam, toliko bolj se mi toži po življenju. Vidiš, po življenju, ki bi ga čutil prav blizu, tako v sebi, v srcu, v duši, vkrA... In če bi bilo tudi samo gorje ! Boja bi htel, tako da bi se mi vse mišice napele, da bi mi vsa duša vzkipela. Jaz mislim, da bi ozdravel, da bi se mi udje razve- zah. Ali tako, tukaj ? '. Mama me zjutraj obleče, vsi mi strežete — razmehkužili ste me. Nekaj bi morda vse jedno mo- gel. Vidiš, z desno roko lahko malo gi- bljem, vsi prsti so gibljivi, — samo dvi- gniti je ne morem prav. Ali če bi se vadil, če bi tako z vso silo hotel dan na dan, par let, če ni drugače, misliš, da bi res ne prisilil narave, da mi da več pro- stosti ? Sc spominjaš, kako ste me pitali ? Ni še dolg'o. A sedaj, če sklonim glavo, glej, se lahko s prsti dotikam ust. Skoro brez pomoči jem. Berta : Moj Bog, moj Bog, ne govori vedno tako ! Ti, ti ! (Ginjena, nežno pritiska nje- govo glavo k sebi.) Pepi : Saj me razumeš, kaj ne ? Ö jaz vem. Ti veš, da je vse res, kar govorim, samo iz usmiljenja molčiš. Ah jaz vem, da me razumeš. Zato ti toliko povem. Samo tebi. Samo tebe imam rad, vidiš ! Ne hodi še doli ! Se malo ostani. Tako težko mi je samemu. Berta: Saj ostanem, ako želiš. Pepi : Da, da, ostani. Meni je, kakor da ti nekaj preti, Berta, kakor da te mo- ram čuvati pred nečim težkim. Vidiš Berta, ti ne veš, koliko zavisti je včasih v mojem srcu proti tebi. Strah me je. Ali ne boj se, to je vse tako čudno, nejasno, nikdar bi ti ne mogel storiti kaj zalega. Nikdar ! Vse dobro ti želim. Kakor da je nekaj tistega v tebi, česar sam nimam. Nekaj mo- jega. Boli me to, ali tako sem srečen ob jednem. Ti, ti moraš živeti, Berta. Polno, svoje življenje. Vidiš, jaz tako hočem. Ne- kaj onega, česar jaz nimam, je v tebi, in zato moraš biti močna, jaka. Kakor da je neka moč odvzela meni vse moje sile, da na- gradi tebe. Ti imaš svoje in moje, dvojni fond. Pomisli. Nekdaj sem zdvajal nad teboj, takrat, ko si ubogala očeta iti ostala doma v prodajalni. Hotela si v svet, učiti se, ?? velikimi cilji si hrepenela. Ali ne veš, kako si sanjarila, da študiraš medi- cino, da boš zdravila uboge, da ustanoviš velik hospital za revne otroke ? Takrat sem jaz s teboj sanjaril. Ali veš, kako sva se skupaj učila ? Ali oče ni htel. Niti liceja nisi smela dovršiti. In ti si ubogala, nekako tiho si resignirala. In jaz sem takrat obu- pal nad teboj. Mislil sem, da ni nič ener- žije v tebi, nič sile, nič odpora. Ali zdaj vem, da takrat še ni bil čas zato. Bila si še otrok, takrat pred šestimi leti. Ali se- daj, Berta, sedaj pazi ! Pazi, da te ne okra- dejo ! Zdi se mi, da te čakajo velike stvari. Ne jemlji Ponikvarja ! Berta : Ali prosim te, kaj vendar mi- sliš ! Ne, ne, trgovali z menoj ne bodo. Sploh pa . . ., mislim, da prcčrno gledaš brat. — 174 Pepi : Tako ? Jaz mislim, da ne. Berta : Ali to bi bilo podlo, če bi me silili. Pepi : In takrat, ko si morala ostati doma ? Berta : Takrat ... ? Ne vem . . . Morda so imeli najboljše namene . . . Pepi : Najboljše namene ? ! Hm ! Tudi sedaj bodo prišli z najboljšimi nameni. A ne veruj. Njihova sebičnost se skriva za takimi frazami. Ne bodi tako zaupljiva. Berta: Kako govoriš?! Očetu in ma- teri menda vendar smem verjeti?! Pepi: O verjemi mi, da se dandanes marsikaj skriva v naših družinah. Ljube zen, pro&im te, kaj pa je to, ljubezen ? ! Sebičnost je, če se prav premisli. Zakaj ljubimo ? Ker je že v tem, da ljubimo, toliko sreče in blaženstva za nas same, da bi he smeli iskati še drugačne nagrade. Recimo ljubezen starišev do otrok. Ali nas ljubijo radi nas samih, ali zaradi nas samih kaj žrtvujejo ? Ne, v najboljem slu- čaju nas ljubijo, ker smo njihovi, ker smo njihova last, njihovi otroci ? A pozneje, kaj meniš, da ostane mnogo takih idealnih družin, kjer vlada le idealna, nesebična ljubezen med vsemi? Ah, kaj še! Oni tir- jajo od nas ljubezni, zahtevajo hvaležnosti, naša dolžnost, — zatrjuje se nam, — naša dolžnost je, povraćati jim dobrote, katere smo od njih sprejeli. In to je res, brez- srčno bi bilo od nas, da jih ne ljubimo, da jim ne storimo vsega, kar je v naši moči. Ali prosim te, od kje imajo pravico zah- tevati od nas našo srečo, takorekoč naše življenje ? Oni so odživeli svoj del, a ven- dar hočejo še več. Del otrok, naš del, ho- čejo ! Hvaležnost ! V imenu hvaležnosti pridejo : zdaj se žrtvujte, mi potrebujemo žrtev ! In vsi dobri otroci v romanih in novelah in v življenju mečejo vse upe od sebe, vso mladost in se s sladkimi solzami vesele, da so tako dobri, poslušni. Ta da svoj cilj, svoj poklic, svoje prepričanje, drugi ljubezen, srečo — življenje dajo, in kar jim ostane, je samo še topo vegetira- nje, — življenje ni več. Berta : Ali to je strašno ! Zakaj mi to pripoveduješ ? ! Ti, tvoje govorjenje je bo- gokletno ! Pri nas ni tako. Kako imajo tebe radi ! Pepi : Kaj ne, mene, od katerega ne morejo pričakovati ničesar ! Ali jaz ne govorim za-se, za tebe govorim. Za te, čuješ ! Jaz čutim, da bodo prišli k tebi v imenu dolžnosti, hvaležnosti, ljubezni . . . Jaz to vem in nečem, da se vržeš proč brez misli, v neumnosti, v ekstazi nekega sugeriranega čustva. Nečem ! Ker jaz jih ne ljubim, vidiš, kakor je predpisano v katekizmu. Tako so mi tuji, tako grozno tuji! Niti hvaležnosti ne čutim. Prav nič! Kadar me mama zjutraj oblači in zdihuje, da sem ji v pokoro, kadar nejevoljno suva moje telo iz jedne strani na drugo, vidiš, takrat zatisnem oči, zamižim, ker je moj pogled prepojen s sovraštvom. Stisnem ustnice, ker bi drugače zakričal : vrzite me na gnoj! Zakaj me mučite?! In končno. Povej mi : v resnici kaj sem jim ? Jaz ču- tim : očeta je vselej sram, kadar mora kakemu tujcu pokazati: »in tojemojsin.« In mati ? Mati je ponosna pred Bogom in pred ljudmi na svojo veliko čednost, na angeljsko požrtvovalnost, s katero me ob- lači, s katero skrbi, da ne segnijem v lastnem gnoju in da moj želodec ne trpi pomanjkanja. A ona je angelj, in nebesa so ji gotova ! Berta, Berta nihče nima trohe ljubezni za-me ! Berta : Pepi, kako moreš to trditi ! Pepi: Ne pridi mi s sentimentalnimi lažmi. Ne iščem jih. Ti si dobra. Da, da ti si dobra. Nekaj svitlega je v tebi. A ti si še otrok, Berta ! Nič ne misliš. Za vse se zanimaš, samo o sebi ne razmišljaš nič. Prav nič ne ve5, kaj hočeš. Berta: Naposled imaš prav. Ali čemu razmišljati! Vse pride samo od sebe. Pepi : Da, vsili se ti od zunaj ! 175 Berta : Jaz ne vem, ali jaz ne vidim nič strašnega v življenju. Cel dan delam, in to me napravlja tako prosto, srečno, nevezano. Doli v prodajalni, kjer se vse giblje in dela, mi nikdar ne pride na mi- sel, da ne spadam sem, da bi morala postati nekaj druzega. Vsi so veseli, pa sem še jaz vesela. In moji cilji ? ! Nimam jih ! Jaz mislim, da že pridejo sami od sebe, da nič ne zamudim. Da, jedenkrat pride vse, in vrata v življenje se mi odpro na stežaj. In potem stopim venkaj v boj, sveža in mlada s smehom na ustnicah. Pepi : Da in pušice bodo letele na te in braniti se boš morala, ako ne boš ho- tela podleći. Berta : In če ! Ne bode me bolelo. Krasno je biti mlad in živet:, samo živeti. Gledati, kako vstaja zarja, kako sveti solnce, čakati mrak, sanjariti v noči o novem dnevu ! Lepo je ! Ne vem, kako sva prišla do teh neprijaznih pogovorov, tako sem srečna ! In moj mir mi je ljub in drag. Čakam, čakam... nekaj lepega, krasnega... Pepi : Da, čakaj in pazi, da ti ne za- grnejo tvojega sobica z večnimi zagrinjali. Odpirajo se ti vrata v življenje, ali hoteli te bodo voditi po drugih potih, kakor misliš ti. Berta : Molči, molči ! Ah, tako lepo mi že dolgo ni bilo v duši. Zunaj sije solnce. Da je danes nedelja, peljala bi te venkaj pod lipe. Tako opojno duhte. Pepi: Taka si, glej. Niti jedna temna misel ti ne ostane v duši. Samo solnce te je. A sedaj idi, idi. Berta: Resnično, zadnji čas je. (Nahod- niku zazvoni.) Najbrž me že kličejo. Adio ! (Odhaja. Iz hodnika se čuje govorjenje.) Peti prizor. Pepi, Berta, Zima in Marija. Berta (se vrača) : Oče je prišel. Pravi, naj ne hodim doli. Žima (55 let star, visok, še jako krepek mož. Govori ženi, ki prihaja takoj za njim): Ali, kadar ti povem, da nečem. Pusti me že v miru s tvojimi prigrizki. Kakor da nimam druzih skrbi ! Marija: Ali tatek, tatek ! Zakaj se tako razburijaš ! Morda malo juhice? Obed ne bo še tako brzo na mizi. Zima (vrže klobuk na stol) : K vragu ! S kože bi skočil! Mir mi daj, pa basta ! In molči, prosim te ! Bil sem sam v kompto- iru. Celo dopoldne sem sedel nad knjigami. Ni mi do jedi. Ali Ponikvar pride na obed; skrbi, da bode pošteno kosilo. Marija : Seveda, seveda. Ponikvar je fin mož in razvajen. Ali naša Bertka tudi ni . . ., nu, jaz si mislim svoje. Dobro bi bilo. Zima : Mora biti ! A kje je Berta ? Ali da, tu si. Drugič mi ne stoj celo do- poldne zgoraj, razumeš. Berta: Pepi je bil tako sam, pa . . . Zima : Pepi ? ! Pepi nima ničesar uka- zovati. Navadi naj se, saj ima itak naj- lepše življenje na svetu. Brez skrbi . . . Prokleto, kaj bi dal . . . Toda res, Berta ! Govoriti imam s teboj. Želim, da si dru- gačna proti Ponikvarju. Ne občuj ž njim, kakor s starim gospodom. To je razžaljivo. In prijaznejša bodi, skrajno prijaznejša . . . Berta : Kako to mislite ? Zima : Kako to mislim ? ! Vraga, jaz ti ne bom razkladal, in ovinki niso moja navada. Z jedno besedo, on te hoče za ženo, in jaz želim, da mu ne delaš zaprek. Marija : Snubil jo je že ? ! Vidiš, vidiš, ali ima dekle srečo. Bertka, Bertka, .moj zlati, srečni Otrok ! (Hoče jo objeti.) Berta: (katera mateie niti ne opazi): Kako?! Kaj pravite ? ! . . . Ponikvarjeva žena? ! ... Ne, ne. Recite mu kar naravnost, da ga nečem ! Zima (osupnjen): Nečcš ga?! To sem pa res radoveden ! Glej. neče ga ! Ali, če ti povem, da si moraš oblizniti vse prste, da te sploh hoče ! Polovico miljonarja ! Berta : Njegov denar me ne briga. Nečem ga, 176 Marija: Moj Bog, moj Bog, ti otroci! Ne bodi vendar nespametna, Bertka ! Zima : Nečeš ? ! In če jaz zapovem, če hočem ! Idi sedaj doli, in da mi opoldne ne delaš neprilik, razumela ? ! Ti vzameš Ponikvarja, in basta ! (Hoče, da otide skozi vrata v ozadju.) Berta (strastno) : Ne, nikdar ! nikoli ! In če me ubijete ! Zima (se obrne. Oče in hči si stojita nasproti in se merita): Ah!' A-a-ah ! Marija : Joj, to dekle, ta Berta ! Joj, joj ! Berta (po pavzi) : Ne, nikoli ! Zima : Nikoli ? Berta : Nikdar. Zima: In če ti zapovem, če zahtevam?! Berta : Zato nimate pravice ! Marija : Bertka, Bertka ! Zima (svoji ženi nevoljno): Ne mešaj se vmes ! (Nakrat Berti po kratkem a hudem boju) : In če te prosim ? . . . Berta (ne razume prav) : Će prosite ? . . . Zima : Da, prosim ! (Položi ji roke na rame, mehko) : Bodi pametna, Berta. To ni tiran- stvo. Mora biti! Zaradi nas vseh ! (Pokratki pavzi) : Jaz stojim na robu propasti. Jedino Ponikvar me more rešiti. Drugače smo berači . , . Niti obleka, katero nosimo, ni naša. — Berta (klone) : Moj Bog ! Marija : Kaj praviš ? Kaj govoriš ? Berači ?! Mi ?.. . Mi berači ? . . . Saj ni res ! . . . Nemogoče ! . . . Daj no, govori ! (Stresa Zimo za rame.) Zima : Pusti me ! Marija (vzdihuje in joka) : Oh. oh ! In to sem morala doživeti ! Nekaj tacega ! Tako sramoto ! Oh ! Zima (Berti) : Da, Berta ! Daleč sem došel ! Prositi moram, svoje otroke moram prositi ! Berta : Oče ! (Se ga oklene) : Pepi (ki je doslej molčal, pomembno) : Berta ! Berta (se izvije očetu iz rok) :' Ne, ne, ?? morem ! Zima: Ne moreš ?! Potem ... potem... potem mi ne preostaje druzega . . . Potem sem zgubljen. Berta, ali res hočeš, da vsi propademo? . . . Da postanem berač na svoje stare dni ?! ... da stradava z ma- mo? ! . . . In Pepi ! . . . Ali hočeš . .. Pepi (mu pretrga besedo) : Ne govorite O meni ! Ne zlorabljajte mojega uboštva v vaše namene ! Zima, (kakor, da ne čuje sinovih besed) : Ali hočeš, da pride Pepi v ubožno hišo, ali da ga vozi kdo okrog in berači zanj po hišah? ! . . . Berta! Berta : Ah, oče ! Ah, oče ! Pepi: Berta, kaj sem ti pravil?! Spa- metuj se ! Življenje hočejo ! Mladost, srečo ! Zima : Kaj govori ? Berta: Ah oče, ne morem, ne morem! Zima : Ne moreš ? ! . . . Nečeš, reci raje ! Marija: Neče ? ! ... O, nehvaležnica !... Beračiti nas pusti! A kedo te je zredil, kedo ? ! Na teh rokah sem te nosila ! S svojim mlekom sem te dojila ! . . . In zdaj ne more in neče ! O-o-o ! Ti . . . Pepi : Kaj jo grdite ? ! . . . Če ste ji dali življenje, imate li zato pravico zahte- vati ga zopet nazaj ! Marija : Jaz sem njena mati, ona me mora ubogati ! Zima : Kaj moram tudi jaz obžalovati, Berta, da imam hčer ? ! Berta ! Berta : Pustite me ! Saj moram znoreti ! Samo danes me pustite ! Zima (Mariji): Pustimo jo! Ponikvar mi je dal teden dni premisleka. Naj premisli ! (Odide s svojo jokajočo se ženo skozi srednja vrata v ozadju.) Berta (stoji nekaj časa sredi sobe potem se vrže na kolena pred brata) : Ti mi pomagaj ! (Skriva obraz v bratovem naročju in plaka.) Pepi (sedi mirno, ljubezen in sočutje se mu bereta na obrazu. Z desno roko ji hoče pogladiti lase, aH Bertina glava leži tako, da je njegovi tresoči se prsti lie morejo doseči. Bolestno) : Berta ! (Zagrinjalo pade.) 177 UPLJIV GOSPODARSKEGA RAZVOJA NA ŽENO. ABDITUS. LJUBLJANA. V šestnajstem stoletju je pričel fevda- lizem biti svoj smrtni boj z novim, mladim, da, revolucionarnim kapitalizmom. Fevdalizem je bil utemeljen v kmet- skem in rokodelskem načinu proizvajanja. Vendar tudi le tó v okviru sejrnskih za- drug. — Ta način produkcije je uplival tudi na duševno življenje človeštva. Kakor danes, takó je bilo i tedaj vse javno in pri- vatno življenje odvisno od gospodarstva, ki je izviralo iz omenjenega načina produkcije. Toda že se je pričelo z novim načinom produkcije. V 14. stoletju že najdemo po nekaterih severnih italijanskih mestih pod- jetja, ki so imela značaj kapitalistične pro- dukcije. Ta podjetja so se deloma razvila v industrijo. — V Italiji se je torej tako- rekoč porodil kapitalizem. Kajti tudi trgov- ska italijanska mesta so bila Drva, ki so se vsled svojega razvoja odtegnila smeri fevdalizma. Italijanski trgovec je kmalu pričel privažati v svojo domovino iz daljnih, tujih dežel razne surovine in jih doma izdelavati po svojih svobodnih, plačanih delavcih. Pa to je bilo težko ; mnogokrat ni bilo dobiti pripravnih svobodnih delavcev, ki bi bili primorani prodati svojo delavno moč. Bistvo novega načina proiz- vajanja pa je zahtevalo svobodnega delavca. Ne radi tega, da bi smel ta novo ustvar- jeni človek to svobodo sam uživati, temveč radi tega, ker je bila ta dozdevna svoboda potrebna za njegoveg'a gospodarja in nje- govo podjetje ; novi način produkcije je torej zahteval svobodne ljudi radi tega, da so to svobodo zamog'li oni, ki so bili go- spodarsko najmočnejši, izrabiti za sebe.1) To je bil prvi temelj kapitalizma. Dasi *) V kolonijah je bil razvoj kapitalizma odvisen od sužnosti. V plantažah južne Amerike je bila ta su- žnost prvi pogoj za vzdržavanje istih. Ta sužnost pa je biia strašnejša in ostudnejša nego odvisnost v časih fevdalizma. Tudi v Evropi je bila osebna odvisnost za kapitala v današnjem smislu še ni bilo, bil je vendar navzoč kapital trgovca. Le-tâ je deloval naravnost uničevalno na stari način produkcije. V šestnajstem stoletju, sta si stala torej fevdalizem in kapitalizem v smrtnem boju nasproti. Klic kapitalizma po svobodi je kmalu našel odmeva v ro- kodelskem stanu, ob enem pa se je i v učenjaških krogih porodila nova struja, humanizem, ki je protežirala monarhistični absolutizem, kateri se je paralelno s kapi- talizmom razvijal in se končal z besedami kralja Ludovika XIV. : Država sem jaz ! Razloček, ki je vladal v fevdalizmu med kmetstvom, rokodelci in deloma meš- čani na eni in plemstvom na drugi strani, se je v novem proizvajalnem načinu raz- širil v povse drugo obliko. Ko je padla moč naturalnega gospodarstva, je stopila na dan nova moč, denar, Naturalij se ni zamoglo prenašati daleč po svetu in jih ne pošiljati v oddaljene kraje, to tem manj, ker ni bilo takih prometnih sredstev, kakor danes. Denar pa je potoval hitro in brez težav; bil je za menjavo priklad- nejši in imel vse lastnosti prednosti v sebi. Z razvojem kapitalističnega gospodarstva rasla je tudi moč denarja. S kapitalizmom pa je nastal nov raz- red : Moderni proletarijat. V gospodarskem oziru je napram drugim razredom zasledo- val pot nekdanjega antikega proletarjata ; vendar se je glede svojega stališča v družbi od antikega zelo razločeval. — Industrija se je zapričela, in ceneno fabrično delo se je nastajalo velikem slogu. Razlika med prostim delavcem in gospodarjem, kapita- listom, ki je izrabljal dozdevno svobodo delavca zâ-se, je rasla in se večala. Nastala je doba brezobzirnega razred- nega boja. _ razvoj kapitalistične produkcije v začetku ravno takó potrebna, kakor pozneje sužnost v kolonijah. Primerjaj : Karl Marks, Kapital I. (Fabrikant und Bojar). Vendar je bistvo kapitalizma pozneje v razvoju potrebovalo »svobodnega« delavca, 178 Novi način produkcije pa je imel za nasledek novo obliko mislij in novo vse- bino istih. Toda vsebina se je — naravno — menjavala mnogo hitreje nego oblika. V Italiji se je povodom trgovine z orien- talskimi deželami spoznala stara helenska literatura, ki je novemu materijelnemu in duševnemu življenju ustrezala bolje nego ista rimska. Fevdalno gospodarstvo se je razvilo v kapitalistično, in nov svetski nazor je zmagoval nad starim. Ves ta gospodarski proces je mogočno uplival na vse razrede družbe, kakor tudi na oba spola, na Moža in Ženo. V prvotnem komunizmu je bila Žena upoštevan ud družbe, kajti obstoj skup- nosti je bil od njenega dela ravno tako odvisen, kakor od dela Moževega. V javnosti je torej Žena stala na istem stališču, kakor Mož. Prihodom patrijarhalične srednjeveške družine se je to izpremenilo. Žena je po- stala docela izolirana. V javnosti je postala nepoznana reč, a v družini je bila dekla svojega moža. Čimbolj so izginjale tradicije prostnega komunizma tem globlje je padal upliv Žene. To se je godilo namreč radi tega, ker vzdržavanje hišnega gospodarstva ni bila več stvar skupnosti. * Vsled novo nastalega razmerja v družbi je postalo plemstvo ekonomično nepotrebno. Velika večina plemstva je prišla na nič vsled potratnosti, ki je prihodom kapitali- stičnega gospodarstva zavladala takó pri plemstvu, kakor pri kraljih. Kralj je z veseljem gledal potratnost, luksurijoznost plemstva ; upal je, da se s tem poveča njegova absolutistična moč. Videl pa ni nevarnosti, ki je pretila i njemu. Kajti kmalu i kralju i plemstvu niso več zado- ščali dohodki zemljišč. Pomagati je moralo bogato meščanstvo, in tedaj ni bil več daleč čas, ko je postalo plemstvo, s kra- ljem vred, odvisno od kapitala.1) Velika francozka revolucija se je, dasi so bili predpogoji za njo navzoči, vršila v znamenju : ali naj postane kraljestvo orodje kapitala, klera ali plemstva. Prvi je zma- gal. Obglavljenje Ludovika XVI. Kapeta ni imelo nobenih posledic. Kajti kmalu je nov, silnejši car prevzel »kraljestvo brez kralja«, ali kakor so ga zvali, »meščansko republiko.« Da ni prišel Napoleon, prišel bi nedvomno kdo drugi. Pogoji za pravo, ljudsko republiko še niso bili dani.2) Zmage meščanov so pomenile zmago kapitala. Toda že leta 1830. je zadnjikrat zmagalo kapitalistično meščanstvo z moderno pro- letarsko maso. Proletarijat je bil zadnja gosp. rasa v družbi in se je od antikega v toliko razločeval, da je imel poslednji še en razred pod seboj, katerega je izko- riščal in izrabljal, dočim prvi tega nima. Zato moderni proletarijat ne more zahtevati samo premene svojega položaja, svojega razrednega stališča v družbi, temveč jedino le odpravo razrednega gospodstva. * * * Posamično hišno gospodarstvo je bilo ekonomična potreba nižjih stanov : kmeta in rokodelca. S tem posamičnim hišnim gospodarstvom pa je bil ozko zvezan po- samičen zakon. Niti kmet, niti obrtnik, niti rokodelec ni zamogel svojega obrta samo- stojno izvrševati, če ni bil oženjen. Kakor je obrt in kmetija v gospodarju imela svo- jega voditelja, takó je tudi hišno gospo- darstvo, h kateremu so spadali tudi hlapci, dekle in pomočniki kot člani družine; po- ') Meščanstvo se je tedaj gospodarsko zelo po- vzdignilo. Meščanski pisatelji so se naravnost norčevali iz rapidnega propadanja plemstva, ki je postalo odvisno od njih. Se danes je znanih več spisov, ki to n»ovržno dokazujejo. Tudi Slovenci imamo prestavo »DonKišota« — zelo ponesrečena prestava — ki je satira na propad viteštva. 2) Razredni razloček, ki je bil utemeljen v raz- voju kapitalističnega načina produkcije, tega ni dopuščal. 179 tfebovalö svöjo vrhovno voditeljico, ki je naravno morala biti žena gospodarja. Le- ta dva sta torej bila drug za druzega go- spodarsko potrebna, nujna, dasi si nista bila jednaka. Mož je posedoval oblast nad Zeno. —¦ Drugačna pa je bila stvar pri mest- nem juristu, zdravniku in posebno pri trgovcu. Tem ženitev ni bila ekonomična sila. Z njegovega socijalnega, gospodar- skega stališča bilo mu je jednako, ali se je oženil ali ne. Oženil se je, če je to za- htevala ljubezen ali kak drug nagon. Ce je potreboval denarja, gledal je, da je do- bil bogato nevesto. Ta Žena, soproga ju- rista, zdravnika, trgovca pa ni sama oprav- ljala raznih hišnih del. Dobila je Ženo, ki je bila gospodarsko slabejša, da ji je ta to delo opravila. V e- lik del ženske emancipacije leži v emancipiranju od posamičnega hi- šnega gospodarstva.1) Prej omenjena Žena se je od tega emancipirala s tem, da je to delo naložila svoji slabejši soženi. To je bila osvoja s zasužnjenjem svoje bližnjice. S to emancipacijo bog"ate meščanske Žene pa je začelo trpeti staro patrijarha- lično družbinsko življenje. Ta emancipacija se je izvedla ravno takó, kakor v cesar- skem Rimu. Potrebna delavka je postala nepotrebna izkoriščevalka. Taka »emanci- pirana« Žena pričela se je pečati s stvarmi, ki so bile »neženske« ; to ni več odgovar- jalo starim tradicijam. Ta Žena je hotela govoriti v javnosti, pa smejali so se ji, ker večina Žen še ni bila prosta upliva fevdalnega načina produkcije in ker torej tudi v duševnem oziru ni dosegala prve. Vsled razmer je torej nastalo novo, svo- bodnejše spolsko občevanje. Na dan so prišle stvari, ki so korumpirale družbinsko življenje. V tem trenotku, ko se je to zgo- dilo, pa je bil tudi pogin, padec tega še nerazvitega gospodujočega razreda gotov in utemeljen. Razvoj kapitalističnega gospodarstva je napredoval ter ustvarjal nove ekono- mične potrebe. Brez teh bi se vladujoči razredi ne mogli dolgo vzdržati. A zmeš- njava bi bila gotova, ko bi ekonomični pogoji ne bili za drug red1) navzoči, ko bi se kaka taka ekonomična sila, potreba, odstranila. Taka ekonomična potreba je prostitucija. Ves napor in boj proti njej je brezvspešen, če isto socijalne razmere, iz- virajoče iz gospodarske osnove družbe, zahtevajo in utemeljujejo.2) Kapitalizem ne pade nikdar, kakor tudi fevdalizem ni. Če socijalisti pravimo, da bodemo vrgli kapitalistično gospodar- stvo, se mora to razumeti takó, da hočemo s podpiranjem razrednega boja pospe- šiti razvoj kapitalizma v kolektivi- zem. Tu bode Žena napredovala glede svojega stališča v družbi. Cela stvar je odvisna od razvoja ; a ker je razvoj gotov, je tudi emancipacija Žene gotova. Ta razvoj mora tudi Žena pospešiti. Jasno je, da je vsaka emancipacija v raz- redni družbi le mogoča z zasužnjenjem svo- jega bližnjika. V tem smislu je tudi umevati sedanje meščansko žensko gibanje. Nazor o emancipaciji med proletarko in meščanko kapitalističnega značaja je torej nepremosten. Doseči se mora splošna ženska emancipacija. Razredni razloček med Ženo in Ženo ima za nasledek razredni boj — in prav ta boj povspeši splošno žensko emancipacijo, ker ravno ta razlika pome- nja izhod iz kapitalizma v kolektivizem. Žena se mora torej z ramo ob rami z ') Glej tudi : Friedrich Engels, der Ursprung der Familie, des Privateigentums und des Staats. 1) Za brezrazredno družbo 2) August Bebel : Die Frau und der Socialismus. 180 Možem vdeležiti razrednega boja na celi črti.1) Velik del tega razvoja pa pripada še bodočnosti. RUSKI PROFESOR 0 ŽENSKEM VPRAŠANJU NA SLOVENSKEM.2) PRIOBČIL R. D. LJUBLJANA. Znani slovanski lingvist profesor J. ? au d o u i n de Cou rtenay je 1. 1872—73. v spisu »Xektere opazke ruskega profe- sorja« v goriški »Soči« opisal utise, ki jih je prejel o Slovencih, potovaje po naši ožji domovini. Pri tem se je precej obširno izrazil tudi o ženskem vprašanju na Slo- venskem. Ker bode ta spis pač malokomu več pristopen, upam, da ustrežem cenjenim čitateljkam »Slovenke«, ako podam nekaj glavnih misli iz njega. G. profesor omenja, da je povsod na- hajal mnogo več pameti in zaupljivosti med ženskami.3) nego med moškimi, ako- ravno se pri Slovencih, kakor tudi skoro pri vseh evropskih ljudstvih, šteje ženske navadno kot primadone med domačo ži- vino, in meni, da to zaničevanje žensk mora postajati vedno večje vsled uredbe seda- njih evropskih konstitucij in vsled uvedbe občne vojaške dolžnosti. Z uvedenjem kon- stitucije so dobili moški svobodščine in privilegije, da zamorejo samo oni voliti in voljeni biti, dočim je to ženam zabranjeno. Občna zgodovinska resnica pa je, da kadar je eden del človeštva bolj priviligiran in dobi več predpravic in svobodščin, tedaj pada drugi v še večjo odvisnost od prvega. Splošna vojna dolžnost jači v možkih ži- valske instinkte in vzbuja v njih še moč- nejšo zavest svoje fizične moči. Da so intelektualne moči popolnoma ednake pri moških kakor pri ženskih, imel se je pisa telj priliko prepričati, kakor pravi, pri vsakem koraku. Da si ženske prirojeno pamet veliko zvestejše hranijo nego moški, se razvidi že iz tega, da ne pijejo toliko in da sploh ne zapravljajo tako rade pri- rojenih moči. Da pa ženske, kar se tiče višje omike in poznanja občnih zadev, stoje na nižji stopinji kakor moški, temu se ni čuditi; ker jih moški spol vedno odstra- njuje od šole in javnega življenja. Baudouin de Courtenay navaja potem slučaj nekje iz Kranjskega, kjer je neki gospod prišel iz bližnjega trga pijan in strašno hud. Da si ohladi jezo, je začel grdo psovati svojo deklo — ker je poza- bila dati kokošim zobati. Ko si je drznila njegova sestra ugovarjati, da dekla ni ničesar kriva, počel je i sestro zmerjati z najgršimi psovkami ter ji nazadnje grozil z zaušnicami. In vse to vpričo vseh hlap- cev in dekel in vpričo njega, tujca, zna- nega le nekoliko ur. Ako se je plemeniti gospod tako obnašal proti svoji sestri, kaj pa si moramo misliti o preprostih kmetih? Sicer pa pravi pisatelj, da je večkrat imel priliko opazovati več surovosti med »omi- kano« gospodo, nego med neolikanimi kmeti. To zaničevanje žensk, ki se vsak ko- rak pojavlja v praktičnem življenju, ima globok temelj v naziranju moškega spola. Ženska ima samo toliko veljave, kolikor je potrebna za moške. Tako n. pr. moramo ženske sicer omikati, pa ne zaradi njih samih, ne zaradi tega, da bi razsvetlili njih um in jim dali v roke orožje, s kate- rim bi si zamogle pridobivati vedno bolj ') Danes se Žena v veliki obilici porablja za razne stroke po tovarnah. (Tob. tov., pisarne, brzojav, pošta in dr.) Tu je dela za pospešitev ogromno. Kaj, ko hi se pričelo s strokovnimi organizacijami Žene. Te bi tudi na Slovenskem že lahko prosperirale. Samo energije je treba in pa dela, dela. Ustanovljati splošna ženska društva ne velja, ker bi bili tu zastopani vsi razredi ; to ni utemeljeno v obstoječih gosp. razmerah in zató to nič ne šteje. Op. pis. 2) Nekatere izraze obdržal sem tako, kakor jih rabi g. pisatelj. 3) Ta prispevek bo mnogim baš sedaj dobro do- sai, ko biva slavni Ruš zopet med Slovenci. Op. ur. 181 neodvisno stališče in razširjati okrožje svo- jega delovanja, ampak le z oz'rom na po- sestnike žensk, na moške, t. j. le radi tega, da se iz ženskega spola rekrutirajo naše matere, sestre, žene, ljubice itd., ki gotovo uplivajo na moške, s katerimi pri- dejo v bližnjo dotiko. V domačem življenju bodi toraj ženska kuharica in perica, v javnem pa eksaltirana pupa, ki bi s svojo lepoto naj navduševala in spodbujala moške k pogumnemu delovanju za domovino, omiko in svobodo: — to bi bili naj idejah žensk po zgoraj omenjeni teoriji. Ravno tako moramo skrbno odgojevati kravo, ker nam daje, dokler živi, mleka, kopajo zakoljemo, skuhamo iz nje juho, napravimo pečenko itd., a nepobitna resnica je, da čimbolje je mleko, juha in pečenka, timveč moči zadobi oni, ki jih uživa! Moški je v prirodi sploh kralj vsega, ženska pa njemu podložna stvar ; v državi je državljan samo moški, ženska mu je sužnica in robotnica. Ženske same so se s svojim sedanjim položajem že tako sprijaz- nile, da se. jim zdi, popolnoma opravičen in neobhodno potreben.1) Ravno tako se suženj privadi sužnosti, da se mu zdi ne- mogoče drugače živeti, ter da se strahoma obrača od onega, ki mu ponuja svobodo ! Pisatelj zaključuje svoj članek z nadejo, da bodo z ene strani pogumne ženske ne- prenehoma tirjale ednakopravnosti, z druge pa. da bodo čut pravičnosti in svobodna omika vzbujali v možkib vedno več nag- njenosti, zadostovati opravičenim tirjatvam žensk. * Priznati se mora, da je sloviti ruski učenjak precej trpko označil podrejeno stališče slovenske žene. Toda mar li temu ni tako ? Še sedaj mora hoditi žensko gi- banje trnjevo pot, a pred 30 leti ni bilo v nas niti govora o opravičenosti ženskih tirjatev. Zatoraj moramo biti g. Baudouinu, ki se še sedaj gorko zanima za kulturno življenje Slovencev, le hvaležni, da se je že pred toliko leti glede tega vprašanja postavil na tako resnicoljubno stališče. + ALEKSANDRA NIKOLAJ EVNA BAHMETJEVA. BOŽIDAR TVORCOV. KALUGA. S poslednjim dnem meseca maja je tiho ugasnila najstarša ruska pisateljica za otroke i priprosto ljudstvo A. N. Bali- me t j e v a. Moskovske novine so priobčile tem povodom mnogo biležek, iz kterih smo doznali, da je bil pogreb umrše nenavadno lep i prazničen. V cerkvi, v kteri -;o rajno odpevali, govorilo je mnogo duhovnih go- vornikov, mej njimi tudi protojerej Buhar- jév — kak predsednik društva »razširjenja duhovno-nravstvenih knjig sredi ruskega naroda«, torej društva, smeri katerega so slične se slov. družbo sv. Mohorja. V las- kavih, ganljivih i resničnih potezah je očrtal trajni spomin velike pisateljice iz čisla (števila) redkih ruskih ljudij, popol- noma udane istinam i duhu pravoslavnega krščanstva. Rajna je pomagala, ko so sno- vali rečeno društvo, ter je nad 30 let bila najdelavnejša njegova sočlanica. Prospeh društva je bodril delavnost pokojne, ktera si je tako pridobila nevenljive zasluge v razširjenji brezbrojnih duhovno-nravstvenih izdanj mej priprostim občinstvom i kmeč- kim ljudstvom. A. N. je bila iz roda H o v- rinih, kteri se mej ruskim dvorjanstvom slavijo i po svoji starosti, i po svoji nadar- jenosti i delavnosti. Rodila se je 1. 1824. Njena odgoja je bila domača i skrbna od- goja, a koncem 30. let min. veka živela je se svojo rodbino v Rimu. Tu se je se- znanila s Turgenjevim, Stankevičem i dru- gimi odličnimi svojimi sorojaki, potovavšimi po Italiji i izučavšimi to deželo klasične umetnosti. 1) Ne sme se pozabiti, da je citirani članek bil pisan pred 30 leti. 182 Kakor pripoveduje sam Turgenjev, je Stankevič 1. 1840. prvokrat dal Šušu (tak so v šalo zvali A. N.) prebirati Schiller-ja. Spretnemu dekliču je bilo 16 let. V takj umni i elegantni družbi se je nadepolna mlada pisateljica vozila po rimski okolici ter si ogledovala spomenike slavne pre- teklosti. Potem se je gospodična Hovrina po- ročila s P. V. Bahmetjevim. Nastopilo je carstvo Aleksandra II. Sam car. a ž njim i rusko dvorjanstvo, spomnil se je ruskega pripostega naroda, spomnil se je tudi nje- govih otročičev. Vsi dobri i zmožni ljudje začeli so pomagati svojemu zapuščenemu bratu i sestri. Tudi naša A. N. počutila je silen poriv (nagon) notranje sile ter je nastopila javno na tvorišču narodne sloves- nosti, na kojem si je v teku skorej celih 50 let spletala vence ljubezni i slave narodove. Mi malenkosti opuščamo. Leta 1857. izdala je A. N. prvi svoj veliki i premični trud: »Pripovedke za otroke o zemeljnem življenji Odrešenika.« Črez leto je priobčila marljiva pisateljica »Podvigi (slavna deja- nja) i čudeži sv. Aposteljnov.« Taistega leta izdala je A. N. prav mično i poučno delce »Crtice iz življenja izbranih Svetni kov.« Leta 1863. obelodanila je A.N. »Pri- povedke iz zgodovine krščanske Cerkve«, a nekoliko mescev pozneje, pa št tistega leta, »Pripovedke iz ruske cerkovne zgo- dovine.« Vse te knjige ne plesnejo. v omarah i na policah raznih knjigarn i čitalnic, ampak razširjene so v celih stoti- nah tisoč iztisov po vsej kmečki Rusiji, i mnogomiljoni priprosti ruski na- rod zajema iz njih istini (resnični) blagor krščanskega duha, duha potrpežljivosti, duha milosti, duha tolažbe i ljubezni v gorju i trpljenju solzne doline. Vse te knjige pisane so v premičnem, priprostem jeziku književnem, a ne v ljudski tara- barščini-mešanici, s ktero so v raznih tol- stih žurnalih hoteli zasuti ruski, priprosti ljud nekteri sodobniki A. N., znani v ruski literaturi pod imenom »narodnikov« ; pa poslednjih narod ni priznal za svoje zve li carje, a ostali so za-nj sui generis- lucus a non lucendo .. . Gospo Bahmet- jevo pa je priznala za svojo istin- sko i prosvitlenejšo hčer pisateljico vsa gramoma (čitajoča) ruska zemlja. Celo izborno društvo »ljubiteljev ruske slovesnosti« v Moskvi izbralo je A. N. uže leta 1864. svojej častnoj sočlanicoj, kakor poroča v »M. V.« eden iz plamenih častilcev A. N. — g. D. Da, večen spo- minek si je postavila A. N. se svojimi brezsmrtnimi spisi i deli mej ruskim pri- prostim ljudstvom, globoko žalujočim na mogili svoje velike učiteljice — nastavnice; trajnega spomina stoj Aleksandra Niko- laj e vna tudi med zamejnim slov an st- vom, kazeča mu vir, iz kojega naj tudi njegovi nrrodoljubci črpajo prosveto na- rodno, če hočejo, da bi ne ostala brez- plodnoj . . . FEMINIZEM V ZRCALU SLOVEN- SKEGA NOVINSTVA. LEDA. TRST. Tako malo popularne ideje, kakor je ideja o ženski osamosvoji, še na Sloven- skem ni bilo. Kdor se je postavil v službo tej misli pri nas, bodi prepričan, da naleti povsodi na najhujši odpor. Sicer si naše stranke in strančice, naši listi in lističi, leže vedno drug drugemu v laseh, le kedar se gre za žensko vprašanje, nastane med naj- ljutejšimi nasprotniki idiličen mir in složno so pripravljeni nezreli študenti brez poli- tične barve, hinavski farizeji, katerih ne manjka v katoliškem taboru, in sanjarji med socijalnimi demokrati, da zavijajo, ob- rekujejo, blatijo in lažejo v dosego »vzvi- šenega« namena, da bi zgradili jez mogočni reki prepričanja, da je žena polnopraven človek, kateremu tičejo vse človeške pravice. 183 O mladi gospodi, ki se je na Dunaju zbrala k Sisifovemu delu, da stoči vse slovenske stranke v en velik sod, bi niti ne govorili. Presmešno se nam zdi, pre- pirati se z ljudmi, ki hočejo z visokega kuruliškega stolca na smrt obsoditi vse slovenske stranke, ki hočejo govoriti celo v veliki politiki prvo besedo, ki se drznejo smešiti Zupančiče in Ilešiče, pa še sami niso svetu podali drugega dokaza vsposob ljenosti nego tega, da imajo jako zmedene pojme o Danvinizrnu, poleg njih pa lep zaklad psovk in — Reclamov leksikon tujih citatov na razpolago. Ker so pa ti gospodje, pod pretvezo nadstrankarstva, premotili nekaj pisr.teljev in pisateljic, ka- tere visoko čislamo tudi mi, da služijo za štafažo v njihovi komediji »Žaba in vol«, zato se žalibog moramo baviti s temi sodniki feminizma. Manj nas je presenetilo nasprotstvo »glasila krščansko mislečih učiteljev in vzgojiteljev.« Stranka, kateri pripadajo ti možje, si je utepla v glavo, da je žensko gibanje na Slovenskem obrnjeno proti krščan stvu, torej Slovenstvu škodljivo, in za to ga hoče po vsej sili zatreti. Do- kaze za to nam pa je ostala ta stranka dolžna, ker jih nima. — To je najmilejši razlog, s katerim si hočemo tolmačiti odpor slov. katolikov proti feminizmu. Najbolj nas je presenetilo nasprotova- nje socijalnih demokratov, oziroma »De- lavca-Rdečega prapora«, ki uporablja vsako priliko in nepriliko, da napada naš list. Drugod so socijalni demokrati ženskemu gibanju pravični, semtertje so mu edini zaščitniki ; pri nas pa se ravnajo po na- čelu : Vogel, friss, oder stirb ! Zdi se nam namreč, da zahtevajo od nas popolno ka- pitulacijo pred njihovo avtoriteto — ali pa boj na nož. Tudi tej stranki moramo enkrat za vselej povedati, da ji nočemo tlačaniti nikdar, nego da hočemo zmagati s svo- jimi idejami, slonečimi na krščanski morali, ali pa v tem boju častno pasti, * * * Po tem občem uvodu nekaj besed »Jugu« v album. P. n. gg. Derganc & Cie. (tvrdka »Jug«) so se predrznih drgniti se tudi ob žensko vprašanje. »Stope« — bile so na vodo — so se jim menda pokvarile, o domači po- litiki se ne upajo več pisati, ker dobivajo za svoj »nepristranski« trud zaušnice z leve in desne; nekaj pa vendar morajo čečkati, da napolnijo p.edale svojega lista. Lotili so se torej predmetov, o katerih niso priča- kovali reagiranja: »prirode« in pa ženskega vprašanja. V »razgledu po prirodi« pišejo med drugim o koncu sveta, umetni toči in o kitajskih poljubih. Mnogostransk je pač ta razgled ... a tudi ne popolnoma. Ali je g. J. K. že kaj slišal o entropiji? Tudi ta bi se dala porabiti... Tudi razmotrivanja glede feminizma niso posebno globoka. To bi sicer nič ne škodilo. A mladi gospodje krog »Juga« znajo biti zelo, zelo zlobni. Zdi se nam, da so $p hodili v šolo pri »Slovenskem učitelju« in — nikjer drugod. Zato se moramo že baviti s temi gospodi, ki so modrost pili pač iz — sodov, ne pa iz čaše. »Prav soditi (feminizem) more le tisti, ki je dobro proučil žensko naravo, po- sebnosti telesa in duše, zasledoval socijalni razvoj ženske pri starih in novih kulturnih narodih, ki pozna nje stališče pri divjakih (Avstralija in otoki, Indijanci, afričanska plemena)«. Lepo ! Priporočamo gu. Spectatorju, da se ravna po tem navodilu. Lahko gre, kot pristaš Darwinov, še dalje ter prouči žensko vprašanje tudi pri šimpanzu in orangutangu. Videl bo, da so poslednji časih vestnejši v izpolnjevanju rodbinskih dolžnosti nego marsikateri moderni, aka- demično izobražen mož. >Glavna težnja ženskega gibanja je emancipacija, to je oproščenje iz moške nadoblasti in vseh konvenoi jonalnih 184 za ko no v in nazorov, ki izključujejo žensko iz javnosti«. Malo dvoumno povedano, pa recimo, da g. Spectator noče zavijati ! »Emancipovanke zahtevajo isto mo- ralo za oba spola (Ali vam ni prav tako ?) jednakost in iste prav ic e za oba spola. (Gotovo !) Mnogo so že dosegle, odprte so jim šole in uradi, dandanes so ženske že zdravnice, in advokatinje. Prvoboriteljice »ženskih pravic« odločno trdijo in doka- zujejo, da sta mož in žena po naravi enaka. Pravi pomen teh vspehov (Katerih? Jas- nost, poleg tolikih tujk. pač ni stvar »Juga« !} ocenimo dostojno, če pomislimo, da so grški prirodoslovci in zdravniki, kakor Hipo- krat es in Aristoteles imeli žensko za pol človeka«... Torej modernim slovenskim študentom so stari grški prirodoslovci in zdravniki — ideali in učitelji, na katerih besede prise- gajo. Bravo. Zakaj pa ne navajajo tudi Platona? Ta sodi o ženi malo drugače. »Tudi Koran ima žensko za nepopolno bitje in ji odreka paradiž«. Za Hipokratom — Mohamed in potem še »Jugov« Spectator ! Sedaj pa smo ubite ! »V prvih časih krščanstva so se na- hajale ženske socijalno v neugodnih raz- merah, veljale so za izvor vsega greha in in zla ker je Eva zapeljala Adama, — o ti nedolžni Adam! Tertulijan pravi: »Ženska, hodi vedno v žalosti in cunjah, oči polne solza. Ti si uničila človeški rod«. Sv. H ij e romin piše: »Ženske so vrata hudičeva, pot krivice, želo škorpijonovo«. Kanonsko pravo določuje da je le mož ustvarjen po božji podobi, ne ženska, zato naj mu ženska služi in mu bodi dekla.« Kje pa je g. Spectator študiral ka- nonsko pravo? Želeli bi — tudi tu citate! »Neki Acidalius je spisal učeno (?) razpravo, da ženska sploh ni človek. Ta spis je dal povod, da se je na cerkvenem koncilju v Maconu (6. stoletje) prepiralo, če ima ženska sploh dušo?« Torej take gl.iposti mora upoštevati tisti, ki hoče* soditi o ženskem vprašanju! Glava nas že boli ! Preidimo preko iznajdbe ga. Spectatorja, »da je tudi v Atenah kipelo žensko vprašanje po raz- svetljenih glavicah« — na dnevni red, pa se pomudimo pri sledečih trditvah : »Nikakor pa ni opravičen in utrjen temelj, na kateri opirajo emancipovanke svoje zahteve, ker ni dokazano, da je moška in ženska narava enaka ampak nasprotno. Ženska ima manj in redkejšo kri, manjša pljuča in možgane (že davno o vržena laž, ki je pa sicer do- cela irelevantna, ker imajo tudi idijotje velike buče ! Op. ur.), — razlike nahajamo v lobanji, zobeh, medenici (Becken), polti in koži, tolšči, okroglosti udov, mišičju. Kot kurijozum navajam, da je izračunal anatom Wald e y er, da prevladujejo po odstotkih pri moškem mišice rok, pri žen- ski muskulatura jezika(!)« Sedaj vidite, drage čitateljice, zakaj ne morete in ne smete biti ravnopravne z modrim Spectatorjem »Jugovim< : zato, ker imate manj krvi in redkejšo, manjša pljuča in možgane (manj nego pri Specta- torju pač ni mogoče !) razlike v lobanji (Spectatorjeva je gotovo zelo trda), v zobeh (!) in — medenici ! Pa tudi okroglost udov upliva na duševne zmožnosti. Spectator mora plavati v tolšči, ker je našel tako duhovita mesta, ki potrjujejo njegovo sveto prepričanje. Dalje piše g. Spectator: »Pritrditi mo- ramo Angležu A 11 a n u, ki pravi : Moje stal šče je, da obstoje globoki, prirodni in trajni razločki v duševni in moralni omiki. (To pa, to !) obeh spolov, vsporedno s fi- zično organizacijo. Primerjajmo moški in ženski skelet, studirajmo muža in žensko v fizijološkem in patološkem položaju, v zdravju in bolezni ; opazujmo filozofsko nje respektivne težnje, opravila, razveseljevanje, 185 nje nagibe, poželenje ; pomislimo, kako ulogo igrata oba spola v zgodovinirrr(!) — in težko se pridružimo paradoksni tr- ditvi, da ni nikakega spolnega razločka duha in da je ta duševna različnost (če pa je ni?!) obeh spolov zg-olj posledica vz- goje. Ženska z moškim duhom je ravno tako anomalna stvar, kakor ženska z mo- škimi prsimi, z moškimi kolki, z moško muskulaturo ali brado«. Bodi dovolj ! Ti površni citati iz pi- sateljev, katerih g. Spectator bržkone niti citai ni, dokazujejo samo to, da je gospod Spectator »velik« nasprotnik feminizma. A kdo bi ne spoštoval poštenega prepri- čanja? Ker torej pri gu. Spectatorju pred- postavljamo to, kar imenuje Latinec »bona fides« (»dobra vera« — vidite, da znamo tudi me rabiti tujke!), svetujemo gu. »pi- satelju«, naj si poprej ogleda sovražnika, proti kateremu se je podal v »boj krvavi«. Sedaj namreč g. Spectator ne vé, kaj je feminizem, kaj je emancipacija. V klasični grški in rimski dobi feminizma, ženskega gibanja, v našem smislu ni bilo! To si naj g. Spectator zapomni, ali pa nas ovrže s citati, toda s takimi, katere bo mogoče kontrolirati. Ako nas mladi g. Spectator uboga, radi sprejmemo ponujeno rokavico in upamo, da bo potem spektralna analiza Specta- torjevih člankov ugodnejša nego je bila danes. Danes nam je spectrum pokazal: »H, O«. »Jugu« pa čestitamo na takih sotrud- nikih. Dobro je vsekako, da se glasni dunajski areopag pokaže semtertje v svoji pravi reakcijonarski luči, da bodo ga ve- dele ceniti napredne Slovenke. * Tudi »Slovenski učitelj« nam je podal v svoji 12. letošnji številki tako va- žen dokument pristno slovenske neumnosti in krščanske (?) zlobe, tako godljo zgodo- vinskih laži, drznih sofizmov in nesramnih obrekovanj, da se nam je ista sprva zdela bolj humoristična in n. pr. bolj »Brivcu« pri- kladna, nego pa resnemu pedagoškemu listu. Ker bi se pa utegnilo naš molk raz- lagati za soglašanje ali zavest o krivdi, moramo nekoliko komentirati monstrum, ki ga je v navedenem listu ponudil ver- nim ovčicam neki —k. pod naslovom : »Važnost ženske vzgoje.« Po primerni ali neprimerni samohvali, da je list, ki profanira sliko in ime veli- kega pedagoga in resnicoljuba vladike Slomška, priobčil že mnogo člankov o ženskem vprašanju, prehaja člankar in médias res. Ako nam kdo obljublja razjasniti »pravi pomen žene v človeški družbi in nevarnosti, katere mu (pomenu?) sedaj prete«, mu mi naivneži seveda to verjamemo. In zlasti, če nam obeta še »zgodovinske podatke«, kdo bi se branil slediti gu. —ku na polje historije, ki je baje učiteljica življenja! »Emancipacija žen ni nov pojav« — to je stara resnica v toliko, da namreč emancipacije ni iznašel g. —k., kateri pa še si menda tudi ni na jasnem glede tega pojma, kajti zdi se, da umeva on s to be- sedo še vedno le spolno nebrzdanost, brez vseh ovir, nekako neženiranost v nastopa- nju, kakor so si ta pojem ugotovili neki plitveži na podlagi spisov George Sandotje, ker niso umeli njenega nesrečnega življe- nja in ker so le površno čitali njene spise ali pa tudi samo slišali govoriti o njih. Glede pojma bi vsekako morali biti pred vsem na čistem, kajti to spričevalo nam mora dati vsak nepristranski opazovalec, da take »emancipacije«, ki bi obstajala v spolni razuzdanosti in v nečimernih, usilji- vih zunanjih oblikah, nismo nikdar zago- varjali, še manj pa jo širili. Pravzaprav bi bilo torej nepotrebno, dalje se pričkati z g. —k, ki sam najbolj ve, da zavija resnico, da bi tem lažje udaril po nasprot- nicah. To sicer ni viteško postopanje, pa tudi ne krščansko, a dejstvo ostane vendar le dejstvo. 186 »Že doba rimskih cesarjev je poznala mnogo slovečih emancipirank.« »Emanci- pirank« v našem smislu doba rimskih cesarjev ni poznala. Julija, Agripina, Mesalina in Faustina imajo z našimi eman- cipirankami manj skupnega, nego grški učitelj suženj, katerega je »cenila mlada Rimka«, z modernim slovenskim učiteljem g. —kom. Kakor je dandanes nemogoče, da bi vladali v Evropi grozoviteži kakor Neron, ravno tako je nemogoče, da bi imeli Neronovih mater — Agripin, čeprav bi bil ves svet »emancipiran«. Ako cenjeni g. —k v svoji zgodovinski resničnosti trdi, da so gori naštete razuz- danke, s katerimi meče nas slo- venske emancipiranke v en koš, sad »emancipacije«, moramo mu reči, da laže. Vzroki razuzdanosti so tičali v občem propadanju rimskega cesarstva ; zlasti ima mnogo na vesti suženjstvo. »Emancipacije« Rimci za dobe cesarjev ne poznajo, kajti to besedo in pripadajoče gibanje nahajamc prvič še le pri Fourieru za časa Francoske julijske revolucije. »Hysteron-proteron« bi bil, ako bi kdo trdil, da so bile grške hetere razuzdane, vsled tega, ker so bile izobražene, dočim je vendar zgodovinsko dokazano, da je bila s heterstvom združena kot ne- kak privilegij prilika za izobrazbo. V Rimu pa je bil le ozek krog najvišjih oseb de- ležen tistih svoboščin, katere imenuje g. —k emancipacijo. Velika večina žen je ostala še vedno navezana na dom ter ni imela zunaj istega nobenih pravic. Avgust je sicer dovolil, da so bile udove, ki so imele več otrok, brez varuha, Klavdij je dopustil, da so si izbirale varuha po svoji volji, Teodozij je osvobodil vse neomožene žene varuštva — a to se še nikakor ne da primerjati z nagibi in smotri novodobnega ženskega gibanja. Razuzdanost za časa rimskih cesarjev se ne da tajiti ; da se jo pa piše na račun ženskega gibanja, to je zlobna falzifikacija zgodovine, ako ni brez- primerna neumnost. Da niso bile samo žene tiste dobe pokvarjene, nam dokazujejo isti rimski pisa- telji, na katere se sklicuje (menda je kaj slišal o njih zvoniti) g. —k. Naj omenimo samo grozno razširjeno ljubezen do dečkov ! Ali je tudi to bila posledica ženske eman- cipacije ? Sofist, kakor g. —k, bi morda dokazal tudi kaj takega. Zakaj pa g. —k, ki išče v vrstah žen za dobe rimskih cesarjev le pikanterije, ni povedal tudi, da so rimski cesarji očitne raz- uzdanke proganjali in dali moriti, daje mo- rala omenjena Agripina na povelje Nero- novo umreti, daje Mesalino dal usmrtiti cesar Klavdij, da je Julija na povelje Tiberijevo gladu poginila v Regiju — a da je Mark Avrei dal Faustino proglasiti — za bogi- njo ter ji postaviti svetišče ? ! S tem smo se dotaknili druge zgodo- vinske laži v navedeni šušmariji, trditve ga. —k o vražah in čarodejstvih. Res je. da v višjih krogih takrat ni bilo več Rim- ljana ali Rimljanke, ki bi verjela v svo- jega Jupitra in svojo Juno. A tudi tega žalostnega znamenja občega propadanja ni zakrivila — emancipacija, katere ni bilo, kakor ni bilo niti emancipirank, pa naj jih g. —k še tako natanko opisuje. Mlada »domina« se je baje sramovala dela. Hotela je biti učena. Vse je kri- tikoval a. Sramovala se je rodnega jezika. Vere ni imela nobene. Važno opra- vilo ji je bilo ples in telovadba — celo borenje v Evinem kostimu, pa ljubezenske spletke in godba, »o katere škodljivem vplivu beremo često britke tožbe« ... Ni čuda, da je ta strašna emancipacija vrgla ob tla veličastno rimsko državo ! To je sicer tretja laž, a kaj za to ! Vsak gimnazijalec bi ga. —k lahko poučil o globljejih vzrokih propasti rimskega ce- sarstva. V nadi, da mu kateri dijak stori to uslugo, preidem na važnejšo točko : »Vse to se obnavlja v naši dobi!« Torej me emancipiranke, ki se borimo iz 187 etičnih in gospodarskih nagibov za ravno- pravnost žene, se sramujemo dela!1) In vendar so med nami koleginje ga. —ka, ki si morajo ob manjši plači ravnotako kakor on služiti svoj kruh ; med nami je takih, ki si z velikimi žrtvami pritrgajo toliko, da lahko pojdejo na dunajski peda- goga študirat — emancipacije ; takih, ki se pri pošti in telegrafu, v zasebnih pisar- nah, povsod zapostavljene za moškim, po- šteno trudijo za svoj vsakdanji kruh ; pisa- teljic, ki od pisateljevanja, dasi ne sijajno, vendar pošteno živijo, — in kljub temu nam je g. —k zalučal v obraz, da se ves naš sloj sramuje dela ! Hočemo biti učene ! Da, to je res, tega se ne sramujemo, a ne iščemo uče- nosti pri takih sofistih in lažnjivcih, kakor je g. —k, ampak na virih resnice. Vse kritikujemo . . . Verjamemo, da je g. —k ženska kritika, da-si ni siste- matična, ker ni delo superijornega moškega duha, precej neprijetna, a take smo in ostanemo me emancipiranke ! Sramujemo se baje tudi rodnega je- zika. To nam mora g. —k še le dokazati. Ako bi pa večkrat še čitale v mili slo- venščini take gluposti kakor njegovo »važ- nost ženske vzgoje«, je že mogoče, da se tudi to zgodi ! Ples in telovadba ! Jaz, za se, ne ple- šem, vem pa, da so plesale punce že pred »emancipacijo« rimske dobe; tudi telova- dile so pred Rimljankami že Grkinje, zlasti v Sparti, torej tudi to ni zasluga ali krivda emancipacije. G. —k, ki je tako temeljito podkovan v zgodovini starega veka, našel bi tudi v srednjem veku »emancipirank«, kakor jih on imenuje, podobnih razuzdanim rimskim damam. Morda je že kaj slišal o nekem Vinfridu, ki je leta 741. bridko tožil, da si drže frankovski dijakom po več — pri- *) Emancipacija vendar gre za tem, da našemu spolu pribori priložnost za delo in s tem neodvisnost ! Op. ur. ležnić . . . Morda je slišal tudi kaj o Karolu »Velikem« — proglašenem svetnikom, in o Ludviku »Pobožnem« in o krasnih vzgle- dih, ki sta jih dajala glede nravnosti. Morda je tudi čul, da je bilo na katoliških konci- lih večkrat po več tisoč prostitutk in da je na tisoče teh nesrečnic spremljalo svete križarske vojske ! To *o bile same »eman- cipiranke« v Vašem smislu, g. —k ! Hic Rhodus, hic salta ! Tako smo prišli do konca. V celem članku, lucus a non lucendo —, s katerim g. —k nikakor ni pokazal pravega pomena žene — ampak le svojo sofistiško umet- nost ali pa velikansko neumnost ¦ - našli smo le eno besedo, ki nam ugaja : h i- n a v s t v o ! Punktum. * »Rdeči prapor«1) se je v svoji šte- vilki od 19. julija ves nervozen obregnil ob naš članek »Prostitucija«. Neki g. a—b. je našel namreč v tem članku »poleg raz- nih po dobrih vhih posnetih podatkov« »toliko pomot«, da si je štel v najnujnejšo dolžnost, te pomote popraviti. G. a—b. pa je te »pomote« presneto slabo popravil, kajti mesto da bi bil naše trditve z dokazi ovrgel in dokazal 'nasprotno resnico, je rabil le obče indignirane fraze in sofiste- rije. Pred vsem pa se g. a—b. odlikuje v podtikanju. No, mi bi na to nestvarno zaletavanje g. a—b ne reagirali, ker leži odgovor za vsakega, ki čita naš list, tako- rekoč na dlani. A naš molk bi marsikdo lahko smatral tudi drugače, t. j. tako, ka- kor da nas je g. a—b. prepričal, da smo se v onem članku res motili. Zato na kratko malo pojasnila gu. a—b. ! G. a—b. si takorekoč samo hladi usta ter nas skuša poučevati o stvareh, o kate- rih smo si že dolgo na jasnem, kar bi lahko vedel tudi g. a—b., ako bi citai naš list. Tako smo n. pr. že opetovano iz- rekli svoje mnenje o današnji morali ter jo tudi v spornem članku brez ovinkov :) Ta del je pisan v uredništvu. 188 obsodili. Seveda pa nismo kar ničuverjeni 0 tem, da bi se morala človeške družbe vzdignila le tedaj oziroma že tedaj, ko bi se sveta izginila razlika stanov. To je puhla fraza, ki mislečemu človeku ne more impo- nirati. G. a—b. nam je tudi pozabil pove- dati, kako si prav /.a prav predstavlja to oguljeno »enakost« in pozabil tudi pove- dati, kdaj in kako jo dosežemo. A vzemimo, da človeštvo res kdaj pride do splošne gmotne enakosti — kdo nam je porok, da bo splošno gmotno bla- gostanje v človeku zatrlo vse njegove zle instinkte in sosebno spolno razuzdanost ? Zgodovina in vsakdanja izkušnja nas po- učujeta, da gmotno blagostanje samo na sebi človeka nikakor ne dela dobrega t. j. moralnega; k temu človek potrebuje vzgoje, potrebuje idealov, potrebuje moralnih načel. Temu mora pritrditi vsak razsoden človek, ki ni materijalist in ne smatra telesnega uživanja za edini smoter človeškega živ- ljenja. Ga, a—b. ogorčenost proti izrazu »čistost« vsekako jako diši po takem ma- terijalizmu. G. a—b. namreč pravi, da be- seda »čistost« označuje spolno občevanje kot samo po sebi nečisto, kar je »hinavski absurdum«, katerega treba s koreninami iztrebiti. Iz teh in nadaljnih besed g-, a—b. se nikakor ne da spoznati za gotovo, ali priznava sploh kak nraven zakon v spol- nem občevanju ali ne. Iz njegovega na- sprotstva proti zakonu v sedanji obliki, ali bolje proti neločljivosti zakona, se da sklepati, da je za takozvano svobodno ljubezen. Načelo te svobodne ljubezni pa dovoljuje, da moški ali ženska, kolikorkrat hočeta, premenita svojega tovariša v spol- nem občenju ter se združita v isti smoter z drugim, kakor se to godi v svobodni na ravi t. j. v živalstvu. To pa je z ozirom na etično vrednost človekovo absurdnost non plus ultra, ali direktneje: prostitucija v novi obliki. Da, dragi g. a—b., naše načelo je in ostane nerazdružljiv zakon, ali če hočete, večna ljubezen. Vsako spolno občevanje, ki nima tega načela, nam je nečisto, ne- moralno. Spolni nagon sam po sebi pa nam nikakor ni nečist, kakor ni želja po jedi in pijači požrešnost ; nečisto je spolno občevanje v onih slučajih, kadar ne teme- lji v etičnem čutu ljubezni. Pa o tem pri- hodnjič v posebnem članku. Torej, g. a—b., mi ponovno prizna- vamo, da je revščina velika pospeševate- ljica obrtne prostitucije — a samo s strani žensk ! Ponovno pa tudi povdarjamo, da se mej prostitutkami nahaja dovolj žensk, katerih nikakor ni beda prignala v pro- past, marveč kriva vzgoja, ab z drugo be- sedo moralna propalost, želja po razkošnem življenju, po flirtu, nagon k lenačenju itd. Ko bi bila revščina edini, glavni vzrok prostitucije, bila bi popolna uganjka dejstvo, da morajo trgovci z dekleti še vedno rabiti razna sleparstva in laži, da dobe novega blaga, o tem, ko je še toliko in toliko žensk prisiljenih po revščini, da si služijo dovolj grenki vsakdanji kruh kot služkinje ali delavke v tovarnah, magaci- nih, rudokopih, pri zidarjih ter sploh v najnižjem, najtežjem in najslabše plača- nem delu. Tudi te ženske se sicer v velikem številu udajajo možkim pred ali izven za- kona, a to ne za denar, marveč iz ljubezni, in morda bolje: iz lakomišljenosti in zauplji- vosti, in le prečesto se dogaja, da so te ženske tudi v gmotnem oziru izkoriščane in izrabljane od svojih ljubimcev. Resnica pa je tudi, da je mej delavskim ženstvom mnogo žen in deklet, ki se zavedajo svo- jega dostojanstva in se več ali manj lepo zahvaljujejo za razne zgolj ljubimske po- nudbe od strani moških. — Potem pa smo mimogrede omenili, da po naši sodbi k prostituciji spada vsako spolno občenje, ki ni utemeljeno v ljubezni. Seveda imamo mi o ljubezni malo drugačne kočljivejše pojme nego jih kaže g. a—b. Od tod menda tisto inače nerazumljivo naglašanje in 189 besedičenje o moralizovanju in sanjarenju oziroma pomotah. No, g", a—b. naj vé, da tudi mi smatramo tozadevne svoje na- zore za prave, a njegove za pogrešene —¦ kakor se nam sploh socijalno demokratična načela in dejanja ne zde nezmotljiva. Soci- jalnih demokratov tudi ne mislimo zapro- siti za pomoč v boju proti prostituciji, kajti njim ne kaže stopiti v ta boj, ako hočejo, da se vrsta njih pristašev in istih slepa po- korščina in slepo sledenje za voditeljstvom izdatno in nevarno ne skrči. Sicer pa je gu. a—b. morda tudi znano, da je eden izmed onih mnogoštevilnih zdravnikov, ki so se izrekli o prostituciji, trdil, da bi se moški ne hoteli odreči pro- stituciji; tudi ko bi bila odpravljena vsa revščina sveta kot vzrok iste, ter bi bili raje pripravljeni, jemati v zakon propale ženske ... G. a—b. nam tudi podtika stvari, ka- terih ni v spornem članku. Pravi namreč, da hoče naš članek dokazati, da je prosti- tucije kriva glavno možka pohota, dočim pravi naš članek doslovno: »Glavni vzrok vsake prostitucije in pred vsem »obrtne« — o kateri edini bodi tu govora — je nedvomno kriva vzgoja moških in ženskih.« V tem zmislu se vrši čudi vse nadaljno doka- zovanje o vzrokih in posledicah obrtne prostitucije. Torej : ali g. a—b. našega članka ni v celoti prečital ali pa nam iz kakoršnihkoli vzrokov in iz kakoršnihkoli namenov podtika omejenost in neumnost. Tak način debatiranja pa najmanj ni re- sen. Naravnost bedasta pa je začetna opazka o >;po dobrih virih posnetih podat- kih.« Kaj hoče g. a—b. s tem reči? Ali, da on in vsi socijalno demokratični pisa- telji črpajo podatke, katerih njihovi spisi kar mrgole — iz svoje osebne izkušnje, torej da so živeli od nekdaj in povsod oz. da so vsevedni ? Taka malenkostnost ni najboljše znamenje za resno in globoko prepričanje onega, ki hoče nasprotniku dokazati bitstvene pomote njegovega pfe- pričanja. Na druge sofisterije, fraze in pod- tikanja v g. a—b. članku ne reagiramo. Kdor čita naš list, bo si lahko sodbo na- pravil sam, v »luft« pa ne maramo govoriti. Povemo le še to, da nikakor nismo voljni prostituciji pustiti svobodnega polja vse dotlej, da pride zaželjeni vek polne enakosti in svobode. Prvič nam manjka vera v to teorijo in še bolj v nje uresničenje, drugič pa nam je žal vsake posamezne žrtve pro- stitucije. Kar se slednjič tiče opazke, da je naše moraliziranje in neuspešno delovanje naravnost škodljivo, ker »odbija ljudi, ki se navdušujejo za kako stvar, pa ne do- zive nikdar koraka naprej« — lahko bi, ako bi hoteli biti zlobni, primenili iste besede — mutatis mutandis — na delova- nje in uspehe socijalnih demokratov . . . Isto velja glede passus-a o »lepih be- sedah«. Zakaj pa socijalni demokrati ni- majo poguma, da bi od »lepih besed«, tiskanih in govorjenih, prešli k propagandi z dejanji ? BOJ PROTI ALKOHOLU. SESTAVILA NADA. TRST. Hvaležni moramo biti Slovenkam, zbra- nim okrog našega lista, da so si poleg boja proti prostituciji zapisali na prapor tudi boj proti alkoholu. Prva in poslednji sta med seboj v ozki, vzročni zvezi, in tudi alkoholizem je utemeljen v nezdravih so- cijalnih razmerah. Seveda se pa moramo na drugi strani bati, da si je »Slovenka« s tem sklepom nakopala na glavo še več hudih sovraž- nikov, nego jih je izzval na pozorišče njen boj — žal samo z »lepimi« besedami — proti prostituciji. Moški svet je pač tak, da nasprotuje vsakemu, ki se drzne lotiti njegovih navadic ... 190 Vendar smemo po okoliščinah soditi, da najde antialkoholizem v Slovencih ra- zmerno manj sovražnikov nego drugod, n. pr. na Gališkem. O tej blaženi domovini »žlahte« in poljskih zidov je povedal zastopnik av- strijske vlade, ministerski predsednik dr. pl. K o erb er, na 8. mednarodnem kon- gresu proti alkohalizmu, ki se je vršil aprila meseca t. 1. na Dunaju, mično . do- godbico. Pred dvema letoma je namreč spal neki gališki kmet tri dni v svoji rakvi — kataleptiško spanje : bil je navidezno mrtev. Ko se je prebudil, je zatrjeval, da je bil v tem času v nebesih ter si tam iz- prosd podaljšanje življenja, a pod pogojem, da nastopi med rojaki kot misijonar proti pijančevanju. Uspehi priprostega seljaka so bili velikanski. V nekoliko mesecih je imel večkrat desettisoč pristašev, ki so se odrekli žganju. Vsled tega je nastala groza med žlahto, t. j. med veleposestniki, ki izdelujejo žganje in ga prodajajo na drobno, sami ali po vaških Židih, in ki svoje de- lavce, namesto z denarjem, plačujejo z žganjem. Kdor pozna upliv, ki ga ima poljsko viteštvo že mnogo let na vlado, se ne bode čudil, če mu povemo, da se je žlahti posrečilo, vtakniti omenjenega apo- stola zdržnosti v ječo, kjer še menda danes vzdihuje ... Več in trajnejših uspehov je pač imel drug propovednik antialholizma, Mohamed. Še dandanes se vzdržuje okolo 200 milijonov njegovih vernikov opojnih pijač. Da so že pred Mohamedom stari sve- topisemski preroki rohneli proti pijanče- vanju, je znano. Zlasti preroka Amos in Jezaijas sta si prizadevala prepričati izvo- ljeno ljudstvo, kako škodljivje upliv opojnih pijač. Poslednji nam svedoči, da je bilo pijančevanje celo strast'duhovnikov. Z ne- kega mesta v istem preroku pa bi se dalo tudi sklepati, da so bile i bogate Židinje in njih brezskrbne hčerke udane pijan- čevanju. Će se spomnimo še, da si je že očak Noa zasadil svoj »hribček« ter se opijanil, prepričali smo se, da je pijančevanje skoro tako staro kakor človeški rod sam. Za to imamo svedoka tudi v Homerju, ki na mnogih mestih govori o vinu, katero pa so Grki izvečine pili pomešano z vodo. Stari Egipčani, Rimci, Galci in Germani so si delali pivo iz žita. Slovani posebej, če se ne motim, iz prosa (prim. Davorin Trstenjak: »Panonica«), a med — medica — je bila znana starim Slovanom in skan- dinavskim narodom. Zlasti stari Nemci so se odlikovali po svoji ljubezni do opojnih pijač; še danes se Nemci v veselih družbah radi pohvalijo, da so njih pradedje »še vedno enkrat pili«, ko so odhajali. V srednjem veku pa so si pridobili pred vsem nemški študenti »zaslug« na tem polju; ustanovili so cele opravil- nike, kdaj in kako se naj pije. Vsak praznik, vsak oseben dogodek jim je dal povoda, da so pili. Tako so se izcimili določeni običaji o pijančevanju, ki so y veljavi še dandanes pri nemškem in nenemškem di- jaštvu, a tudi v meščanstvu in v višjih krogih. A dosedaj ni nastopil drug Mohamed, da-si bi bil zapadnemu svetu istotako po- treben, kakor nekdaj orijentalcem ! Še-le leta 1803. se je v Bostonu, v Zjedinjenih državah severne Amerike, usta- novilo prvo društvo temperenclarjev, kate- remu je sledila cela vrsta podobnih društev v Ameriki, odkoder je prešlo gibanje proti pijančevanju okoli leta 1830. tudi v Evropo, pred vsem na Angležko. Toda ta društva niso imela zaželjenega uspeha, ker se niso zavedala, da je alkoholizem izvečine posledica socijalne bede ter da ni trajnega zboljšanja na tem polju brez socijalne reforme. Ameriška društva zdržnosti so se le osmešila, da-si so dosegla n. pr. leta 1851. V državi Maine prepoved prodajanja opojnih 191 pijač, kajti Amerikanci so odsihđob do- bivali alkohol iz lekarne. Naravnost blazno pa je počenjanje gospe Kanie Nation, ? kateri večkrat poroča amerikanska »Nova domovina«. Ta dobra gospa ni ostala pri »lepih« besedah, ampak je šla alkoholizmu krepkejše do živega ; začela je z nahujs- kanimi tolpami rušiti krčme, pivovarne in žganjarje. V Evropi si je ohranilo to gibanje vsekako vrednejše in primernejše oblike ter je tudi bolj koristilo. Tako je pater Teobald Mathev v 3. in 4. desetletju mi- nolega veka zbral na Irskem milijone so- mišljenikov krog sebe, ki so se vsi z obljubo zavezali, da se več ne dotaknejo žganje. Tudi pruski baron Seid, ki je v 40. letih romal od mesta v mesto ter pri-- digoval proti pijančevanju, je storil mnogo dobrega. V Ženevi je 1. 1877. ustanovil župnik Röchet društvo »modri križ«, ki ima isti namen ter šteje že nad 200 po- družnic. Zlasti blagonosno pa deluje leta 1883. v Casselu ustanovljeno »društvo proti zlo- rabi opojnih pijač«. Isto stoji na stališču, da je opravičen le boj proti nezmernemu pitju, ter dela zlasti na to, da se zbol]Š4Jo družabne razmere, ki sedaj silijo delavca in kmeta, da iščeta tolažbe v alkoholu. Važen korak naprej pa je storilo to gibanje zadnji čas, kar se prirejajo med- narodni shodi zdravnikov, socijologov in drugih učenjakov proti alkoholizmu. Na minolem dunajskem kongresu so bile po svojih odposlancih zastopane vse važnejše države, kar nam priča, da so vlade začele spoznavati nevarnost, ki preti narodom od alkohola, ter da so državniki pripravljeni, storiti kaj pozitivnega proti proti tej bo- lezni človeške družbe. V boju proti alkoholizmu prednjači Rusija, ki je uvedla monopol na žganje ; isti ji nese 350 milijonov rubljev dobička, od katerega porablja en del v svrhe društev proti alkoholizmu. Listi baš pišejo o nekem statističnem delu Stanislava Pro- perja, ki je došel, na podlagi vestnega proučavanja, do naslednjih zaključkov:Vsled monopola na žg-anje se je na Ruskem vse- kako zmanjšalo pijančevanje. Zl?sti zapi- ranje žganjarij ob nedeljah je zelo koristno. Prodajalec žganja, ki mora sedaj biti dr- žavni uradnik, ne sme dajati žganja na upanje, potrošači si nabavljajo svoje po- trebe za nedeljo že v soboto, ko so še trezni, ter kupujejo manj nego prej ob nedeljah. Da ima monopol dobre posled'ce, dokazujejo tudi zapisniki ruskih ječ, ka- zenskih in eksekucijskih sodišč. Je - li tudi v Avstriji gibanje proti alkoholizmu opravičeno ? V odgovor naj sledi nekaj statistike. Avstrijski minister za uk in bogočastje Härtel je na omenjenem kongresu poročal, da je leta 1897. v enem samem industrijskem okraju potrošilo 25.000 prebivalcev za dva milijona kron alkohola, torej povprečno vsaka oseba za 80 K. — V celi Avstriji pa se je minolega leta iz- pilo opojnih pijač za 1600 milijonov kron ! Povprečno je potrošil vsak prebivalec v enem letu 9 litrov žganja, 19 litrov vina in 65 litrov piva. Na Češkem je bilo zadnja leta 25.000 policiji znanih pijancev, na ka- tere smemo računiti 75.000 otrok, ki so zaradi strasti svojih roditeljev izpostavljeni največji duševni in telesni bedi . . . Na Dunaju pije polovica šolskih otrok! To je strašno, kajti baš mladina do 16. leta bi naj ne poznala alkohola. Zlasti obsojati je starše in zdravnike, ki dajejo deci konjak in podobne stvari v — okrepčanje. Do- kazano je, da alkokol škoduje telesnemu razvoju, pa tudi na živčevje upliva po- gubno. Prof. Kassowitz je poročal, da se taki učenci vidno slabejše uče nego vzdržni. Isti minister za uk je rekel, da se v Avstriji polovica blaznih rekrutira iz bivših alkoholikov; istotako je pripisati 60 —80 °/0 surovih zločinov in 30—40 °/0 samomorov akutnemu zastrupljenju po alkoholu. 192 Nesreča pijančevanje se prenaša na potomstvo. Bournville je poročal, da so našli pri looo idijotih (bebcih) 471 krat kronjčni alkoholizem očeta, 84 krat ma- tere, a v 65 slučajih sta bila pijanca oče in mati. Tudi božjast otrok je navadna posledica pijančevanja roditeljev. Zanimiva je izjava nekega učitelja v vi- norodnih krajih na Spodnjem Avstrijskem. Isti pravi, če so katerikrat učni uspehi prvega letnika posebno slabi, da je to go- tovo znamenje — dobre vinske letine pred šestimi leti. Dr. Wlassak z Dunaja je dokazal, da pojema sposobnost za seštevanje že, kadar izpijemo '/s litra piva. Po večjih količinah piva (2—3 1.) pojema ta sposobnost ra- pidno. Škodljivi upliv na razum se kaže 24 ur in dalje... Že pri 3/4 litrih piva začnemo, ko čitamo, delati pogreške, iz- puščati besede itd. Posledice pijanosti je opažati več dni. « H koncu dodajmo še znanstveno opre- delbo (definicijo) pijanca. Kdor je pijanec ? Vsakdor, pri komur je opažati upliv alko- hola, izvirajoč iz ene pijanosti, ko nastopa že upliv druge. Kdor pa samo včasih, v večjih presledkih, razveseli svoje srce s primerno količino dobrega vina ali svežega piva, ta še ni pijanec, tudi ne, če bi sem- tertje g'loblje pogledal v kozarec. A taki atentati na telesno in duševno ravnotežje ne smejo slediti pogostoma drug za drugim. Obsojati je torej zlorabo alkohola, dočim je raba istega kot povžitnine — predmeta uživnnja —¦ opravičena. PRAVILA „SPLOŠNEGA SLOVEN- SKEGA ŽENSKEGA DRUŠTVA." I. Ime, sedež in krajevni delokrog društva. § i. Ime društva je: »Splošno slovensko žensko društvo.« Sedež ima v Ljubljani, vendar pa se razteza delokrog društva na slovenske pokrajoe v kronovinah : Kranj- ska, Koroška, Štirska in Primorska, II. Namen društva. § 2. Namen društvu je skrbeti, da se povzdigne izobrazba rednih njegovih čla- nov, in sicer sploh, posebej pa še v soci- jalnih vedah — in da se nadarjene in revne deklice izšolajo. § 3. Svoj namen dosega društvo z vsemi primernimi sredstvi, zlasti pa: a) s poučevanjem v pisani in govorjeni besedi ter prirejanjem učnih krogov ter javnih in društvenih predavanj, b) z razširjanjem literarnih proizvodov, c) z ustanovitvijo čitalnic in knjižnic, d) s prirejanjem skupnih izletov, ve- selic, koncertov in drugih zabav, e) s podpiranjem nadarjenih revnih deklic v svrho večje šolske in stanovske strokovne izobrazbe, /z ustanavljanjem društvenih podružnic. III. Društveniki, njih pravice in dolžnosti. § 4. Društveniki »Splošnega sloven- skega ženskega društva« so: a) ustanov- nice (ustanovniki), b) redne društvenice, c) podporniki, d) častne društvenice (društ- veniki). Redne društvenice morejo biti le osebe ženskega spola, dopolnivše 16 leto, pod- porniki pa le osebe .moškega spola, usta- novniki in častni društveniki smejo biti osebe ženskega in moškega spola. Ustanovniki (ustanovnice) plačajo en- krat za vselej 20 kron. Redne društvenice plačujejo na leto po 1 krono in najmanj ravno toliko tudi podporniki ; vrhu tega plačati je rednim društvenicam in podpor- nikom ob pristopu po 40 vinarjev vpisnine. Društvenike sprejemlje odbor in le častne društvenice (društvenike) imenuje glavna skupščina v znak posebnih zaslug za društvo. Prve društvenice (društvenike) sprejme pri- pravljalni odbor, ki skliče osnovalni shod, pri katerem se izvoli prvi odbor. § 5. Vsi društveniki so obvezani po zmožnosti in mogočnosti pospeševati društ- vene name.ne, ter so v enaki meri deležni 193 društvenih dobrot ; zlasti imn vsak društve- nik brez izjeme pravico vdeleževati se društvenih zborov, shodov, izletov, preda- vanj in zabav, ter staviti na glavni skup- ščini predloge. Le pravica glasovanja na glavnih skupščinah ter aktivna in pasivna volilna pravica (izvzemši pasivne volilne pravice v pregledništvo računov in razso- dišče) pristoje le rednim društvenicam in ustanovnicam. § 6. Društveništvo preneha : i) kadar društvenik prostovoljno iztopi, naznanivši to društvenemu odboru vsaj mesec dnij pred pretekom društvenega leta, 2) kadar odbor izključi društvenika, ki je ravnal zoper čast in namen društva. Zoper tako izključenje kakor tudi zoper zabranitev sprejema do- pusten je priziv na glavno skupščino. 3) ob sebi, ako društvenik ni plačal članarine vsaj po preteku pol leta po sprejemu. IV. Vodstvo društva. § 7. Društvo vodi odbor, obstoječ iz predsednice, 8 odbornic in 2 namestnic. Odbor voli iz svoje srede podpredsednico, blagajničarico, tajnico, knjižničarico in zad- njih treh namestnice. V delokrog odbora spada zlasti: 1) oskr- bovanje društvenega imetja, 2) sprejemanje in izključevanje društvenikov, 3) skliceva- nje in vodstvo glavne skupščine, 4) dolo- čevanje in vodstvo društvenih naprav in prirejanj, 5) predlaganje častnih članov, 6) določevanje društvenega glasila in drugih tiskovin, 7) ustanavljanje in nadzorovanje podružnic. § 8. Odbornice opravljajo svoj častni posel, ako tega drugače ne določi glavna skupščina, brezplačno ter so odgovorne glavni skupščini. Vse društvene oklice in objave podpisati ima predsednica ali nje namestnica in jedna odbornica. Odbor je sklepčen, ako je navzočih s predsednico ali nje namestnico vsaj 5 odbornic. Pri glasovanju odločuje absolutna večina, ako je enako glasov, odločuje predsednica, Na zunaj zastopa društvo predsednica oz. nje namestnica. V. Glavna skupščina. § 9. Društveno leto se pričenja s 1. januvarjem. Tekom tega meseca se ima vršiti tudi vsakoletna redna skupščina. Vrhu tega se skliče tudi tekom leta izredna glavna skupščina, ako to sklene odbor ali pa zah- teva najmanj 30 društvenikov. V delokrog glavne skupščine spada zlasti: 1) volitev predsednice, odbornic in namestnic, računskih preglednikov in raz- sodišča za prihodnje društveno leto, 2) sprejemanje letnega poročila, računskega zaključka in proračuna, 3) razsojevanje o prizivih zoper odločbe in sklepe odbora, 4) prememba pravil, 5) volitev častnih društvenikov, 6) sklepanje o samostalnih predlogih. Glavna skupščina je skleDČna, kadar je navzočih najmanj 30 društvenic oziroma ustanovnic in častnih društvenic ter sklepa z absolutno večino glasov; za spremembo pravil pa je treba dvetretjinske večine, in za sklepanje o razhodu društva treba naj- manj navzočnosti dveh tretjin vseh društ- venic in večina treh četrtin glasujočih. VI. Pregled računov in razsodišče. § 10. Redna glavna letna skupščina voli izmed društvenic 2 preglednici društvenih knjig- in računov, ki imata vsak čas pra- vico pregledovati društvene knjige in ra- čune in revidirati blagajnico, zlasti sta obvezani to storiti koncem društvenega leta ter poročati o uspehu glavni skupščini. § 11. Društvene prepire razsoja in po- ravnava na glavni skupščini izvoljeno raz- sodišče, obstoječe iz dveh društvenikov ženskega spola, ki izvolita predsednika; ako se v tem ne zjedinita, določi predsednika žreb. Zoper odločbe razsodišča ni priziva. VII. Društveno imetje. § 12. Društveno imetje obstoja izred- nih prispevkov društvenikov, iz prostovofj- 194 nih darov in volil, prispevkov iz dohodkov društvenih prirejanj in društvenih naprav. Vsi dohodki društva se smejo uporab- ljati le v društvene namene. V slučaju razpusta ali razhoda društva pripade druš- tveno imetje »Gospodinjski šoli« v Ljubljani v svrho oskrbovanja in uživanja, dokler se ne ustanovi novo društvo z enakimi nameni. Glavna skupščina, ki sklene razhod društva, pa sme z imetjem tudi drugače razpolagati. VIII. Podružnice. § 13. Podružnicam je namen povspe- ševati in olajševati društven' delokrog-. O dozvolitvi ustanovitve podružnice sklepa društveni odbor, kateri določi vsaki po- družnici tudi okoliš. § 14. Podružnica obstoja iz vseh društ- veni kov dotičnega okoliša. § 15. Opravila podružničina opravlja njen odbor, katerega voli podružničina skupščina za dobo enega leta. Odbor ob- stoja iz načelnice in dveh odbornic. § 16. Podružničin odbor sprejema društ- venike, naznanja iste društvenemu odboru, poroča o delovanju podružnice in stavlja nasvete ter izvršuje v svojem okolišu društ- vene sklepe. • § 17. Načelnica podružnična skliče vsako leto podružničino skupščino, ki ima pravico in dolžnost voliti odbor ter skle- pati o rečeh, ki spadajo po teh pravilih v področje podružnice. Ako se tiče nasvet vsega društva, naznaniti ga je takoj društ- venemu odboru. § 18. Vsaka podružnica si sme sesta- viti svoj posebni red, ki se pa mora z določili teh društvenih pravil natanko ujemati in potrjen biti od društvenega odbora. § 19. 0 razhodu kake podružnice od- ločuje nje skupščina. Posebna imovina po- družnice pripade v tem slučaju društvu. Namen »Sploš. slov. ženskega društva* je, kakor kažejo pravila, kulturen t. j. izobraževalen. Našemu ženstvu je krvavo treba temeljitejše in resnejše izobrazbe, kakor jo ima danes. Sai je žalibog res, da večina Slovenk skoro nima pojma o dru- gem, nego o svojih osebnih oz. družinskih potrebah gmotnega značaja. Vsi drug-i po- javi življenja, ki so tako silno važni za posameznika kakor za skupno družbo, so jim neznani in tuji, kolikor le mogoče. Zato ni čudno, ako se njih pogovori vrte le okrog klobukov, bluz itd., ali pa okrog znancev in znank. Čudno tudi ni, da moški o ženski ne znajo druzega, nego delati ji poklone in lomiti prazne fraze ali pa tudi zabavljati. Saj se le redko najde žensko, s katero bi se dalo pametno govoriti o resnih stvareh. Zenstvu pač manjka po- trebne duševne izobrazbe. Zato je tako prazno in brezpomembno njih življenje, in škoda je močij, ki se tako gube in ginejo, ne da bi dosezale svoj namen: popolnenje in izkoriščenje. Vsak razumnik mora le želeti, da se »Splošno slov. žensko društvo« krepko razvije in utrdi, da bo čim lažje in v čim večji meri izvedlo svoj program, da nam izobrazi in vzgoji ženstvo, ki bo lahko vsestranki poraben ud naroda. A k temu treba pred vsem dejanj, dela, ne le od strani odbora, marveč tudi od strani ostalega ženstva, ki naj se zgane ter nav- duši za to društvo in naj mu v obilem številu pristop-. Pa tudi gospodje moški, ki tako radi zabavljajo čez plitkost in borniranost ženstva, naj se zavzamejo za prospeh tega društva ter pomagajo pre- gnati duševno temo, v kateri se nahajajo ženske. Odbor sam pa se mora seveda najbolj pridno gibati, inače nam društvo zaspi v povojih, in to bi vendar bilo škoda ! Torej : vsi na krov ! 195 „OKUSIL ZGODAJ SEM TVOJ SAD, SPOZNANJE . . ." LEDA. TRST. Že večkrat sem mislila pisati o kočlji- vem vprašanju, kdo in kako naj razkriva otrokom največji misterij človeškega živ- ljenja, a vedno sem zopet odložila pero, enkrat tudi že uničila rokopis, ker nisem čutila v sebi dovolj moči, da zaodenem svoje misli v obliko, ki bi ne bila odurna, ampak vredna vzvišenega in važnega pred- meta in taka, da bi ne škodila, kjer treba koristiti. Te dni pa sem našla spis, katerega vodilna misel se popolnoma ujema z idejo, ki jo imam sama o !tej stvari. Pisan je tako, da se tudi pedant ne more nad njim spodtikati ; zato ga hočem v sledečem, kolikor mogoče vestno, posneti. V izvrstnem berolinskem ženskem listu »Die Frau«, v zvezku za mesec marcij 1901., piše o tem vprašanju Helena C h r i s t a 11 e r pod naslovom : »P o gl a vj e o vzgoji otrok« tako-le : »Težko bi še na katero drugo vpraša- nje otrok matere in vzgojitelji tolikokrat tako nespretno in nespametno odgovarjali nego na vprašanje: odkod so otroci? Dejstvo, da otroci vse le preradi verjamejo, zavaja roditelje, da si o tem vprašanju od početka nagromadijo težav, katerih pozneje nikakor ne morejo premagati. Zares, čuditi se mo- ramo, da se te tako pogrešne prakse ni že zdavna opustilo. So-li morda starši po- zabili na svojo lastno mladost ? Ali ne vedo več, da vse, kar starši skrbno taje in za- krivajo, deci na vsak način razkrijejo drugi, nepoklicani ljudje, in še kako ! Zares, zdeti se nam mora, kakor da bi imeli starši slabo vest, ker so roditelji — vsaj tako si to postopanje tolmači otrok, ko je izve- del resnico, pa gleda nezaupno na najdražje osebe, katere je morda prvikrat zalotil na laži. Nesreča postane, še večja zaradi tega, ker deca svoje poznanje življenja, pridob- ljeno za hrbtom staršev, izvečine skriva ter isto še le slučajno izda z nečistim sme- hom ali mučnim zardevanjem, kadar se govori o kaki reči, ki je v zvezi ž njih skrivnostjo. Načeloma priznavajo starši, da ima prav, kdor opozarja na te nedostatke — a pri lastni deci se drže stare prakse. Primerjajte mestno deco in deco s kmetov, pa vidite takoj veliko razliko : poslednji vedo več, so tudi robatejši, a naravnejši so, odkritejši in za to — nrav- nejši. Je-li kdo že preživel spomlad na kme- tih, ne da bi z občudovanjem zapazil ne- izmerno rodovitost narave ? Deco, ki nima za nič toliko zanimanja, kakor za živali, rastline, cvetje, njo docela prevzame in navduši to prekipeče življenje. Tu vidijo otroci, kako si ptički znašajo gnezdeča, tam se z materjo vred veselijo kokoši, ki vali svoje mladiče. In ko 21. dne čepijo ob gnezdu, ne upajo se dihati, čujejo, kako mali kljunčki kljujejo lupino; drgetajo ra- dosti, ko drže prvo, z mahom obraščeno piško v rokah, dočim jim mati pripoveduje, kako je malo življenje nastalo. Počele ure čepe v grmovju ter prisluškavajo ptičem, ko vaHjo in krmijo svoje mladiče. Pri sosedu se vesele ljubkih kožic in rožnatih pujskov, in celo grdo, staro svinjo gledajo v neki preobraženi luči. Kdo bi zamogel preslišati njih rado- vedno vpraševanje ali jim odgovarjati s praznimi izgovori, kedar vam javljajo, ble- f-tečih oči, da jim je sosedov Janezek re- kel, da dobi njegova zajka mlade ? Ali jih ona tudi vali ? Ne. Izračunajo si dobo, ko morajo malčki priti na svet, ganjeni opa- zujejo, kako si zajka ruje dlako s prsi, da pripravi ž njo mladičem mehko gnezdeče. »Takšne so mame«, opomni morda sedem- letni Francek modro — pa poljubi svojo mamico ... In kako skrbe za zajko ; le najfinejša krma se jim zdi za njo primerna. Smešno je slišati malo triletno Miciko, kako nežno in spoštljivo gladi zajko po dlaki ter bratce in sestrice podučuje : »Le zelo, 196 zelo rahlo, mlade nosi, pa bi jih sicer bolelo !« Od soseda se čuje otožno mukanje kravino. Otroci stoje ob ogTaji, pa vpra- šajo sosedovega dečka : »Kaj pa je vaši rdečki?« »Teli se« jim odgovarja. Pa pri- tečejo zopet k materi za po pojasnilo »Ali to rdečko boli ?« Strah se jim slika na obrazih. »Da«, jim poreče, »pa kadar ima potem svoje tele, pozabi samega veselja na vse bolečine.« S tem jih je pomirila, in oni odhajajo zopet na svoje opazovališče, kajti ta dogodek jih razburja in zanima. Zdajci se prikaže, svetlih oči, sosedov fant pred vrati hleva. »Telička imamo, pridite, smete ga videti!« Kakor blisk so onstran ; leteč mimo Vas, vam zakličejo veselo vest. Zvečer pa se ne morejo napripovedovati, kako je mladič sesal in kako ga je rdečka veselo in nežno lizala. Pride dan, ko začnejo delati zaključke ; najstarejša deklica, osemletna, najpoprej : »Mama, ali ljudje tudi valijo, ali pa dobi- vajo žive mladiče?« »Žive, kakor zajka in kravica.« Nekaj časa otroci molče pre- vdarjajo, na enkrat pa se tesno oklenejo matere, v svesti si popoinega jedinstva ž njo, pa jo hočejo zadušiti z izrazi svoje ljubezni. Mnogo več ne bodo vprašali, kajti vse se jim zdi docela naravno, samo po sebi umljivo. Semtertje opazujejo otroci matere, ki dojijo svoje otroke, kar je na kmetih povsodi lahko videti, ter se veselijo, da malčku tekne ; pripeti pa se tudi, da teti iz mesta, ki povpraša po »štorklji«, samo- zavestno odgovore: »K nam štorklja ne pride, mi dobimo naše otroke sami!« Do sem, to mi vsakdor prizna, je vse prav in v redu. Kako pa, če otroci po- vprašajo dalje ? In gotovo povprašajo. To poletje so me gledali otroci, ko sem plela moško špinačo ter puščala rasti le žensko. O tej priliki sem jih seznanila s čudeži plojenja; videli so semenski prašek in opazovali čebele, kako so smukale iz cvetov moških kumar v ženske ter tako prenašale semenski prašek. Pokazala sem jim na vrtu vrbo, katere drug je rastel na sosedovem travniku, opozorila sem jih na razločke v cvetju buče in melone. Nekega dne so našli kopo mrtvih če- bel pred ulnjakom. Izprašavali so me in pripovedovala sem jim o lenih »očetih« čebel, ki požro svojim otrokom ves med, a sami nočejo nič delati, in kako jih če- bele umorijo, kadar so oplodili kraljice. »Kako oploddi?« »No, kakor ste videli na rastlinah ; samci pri živalih imajo tudi tak semenski prašek, a tu mu pravimo seme, in samice, ki pridejo ž njim v dotiko, do- bijo potem mlade.« Umor trotov je vzne- miril mojega sinčka. »Jeli, potem so pa ptički boljši očetje, ker krmijo svoje mlade in jim prinašajo črvičke?« »Seveda, ti so mnogo pridnejši ; tako pridni so pa skoro vsi očki.« »JeT, naš!« zaupili so vsi štirje soglasno. »Da, naš«, sem se zasmejala, »njega pa zato tudi ne umorimo, nego . . . ?« »Ljubimo ga!« In ker je baš prihajal po stezici med gredami, morali smo mu takoj dokazati, da vemo ceniti razloček med njegovo skrbnostjo in med malopridnimi troti. Nekega dne je stalo moje devetletno dekletce pred jaslicami z Jezuškom, pa me je zamišljeno vprašalo: »Mama, ti si nam pokazala, kako raste sočivje in sadje, o ljudeh pa vendar ne vem prav za gotovo, kako je». To vprašanje sem pričakovala že delj časa in sklenila sem, da povem resnico, čeprav 5e ne vse. »No«, sem de- jala«, kakor morajo pri rastlinah biti izpol njeni razni pogoji, da dobimo sad, namreč : cvesti morajo, solnce mora sijati, dež mora rositi na nje, tako tudi pri ljudeh. Pred vsem pa morata mož in žena biti že ve- lika, morata imeti dom ter biti sposobna, da hranita družino. Potrebno je tudi, da se imata rada, tako zelo rada, da bi hotela vse življenje biti drug pri drugem, da se žena joče, kadar je mož žalosten, kedar je !97 on vesel, da se raduje tudi ona, in da si ne želita nič ljubšega, neg'o da sta skupaj po dnevi in po noči, kedar bedita in spita...« »Jeli, potem se poročita?« »Da, tako to imenujemo, in potem dobita tudi otročiče, ki rastejo v materi, kakor jabolka na jablani«. S tem odgovorom so se otroci zado voljili in zadostoval jim bo še za dolgo. Na slučajna vprašanja po nesrečnih zakonih, nezakonskih otrocih, zakonih brez otrok itd. lahko vsaka mati sama odgovori, raz- lagaje otrokom take prikazni kot nekaj abnormalnega, ki izvira iz človeških slabosti. Prepričana sem, kolikor prej pojasnimo otrokom ta temeljna vprašanja, toliko boljše bo, da ne pride kdo nepoklicanih ter ne najde mati že strupene pleveli, kjer je mi- slila da je še nedotaknjena zemlja. Z raz- širjajočim se razumom potem lahko razšir- jamo tudi spoznanje. Učimo otroke, kako resno dolžnost imajo dečki in dekleta, da si obvarujejo svoje telo čisto in sveto, in kaka beda bi sledila za nje in za njih deco iz tega, če bi to dolžnost zanemarili. Tudi nauk iz anatomije in higijene, ločen po spolih, bi štirinajst- in večletni mladini ne škodil. Sramotno in nevarno pa je, če ostane človek o tem, kar se ga tako živo tiče, v popolni temi, dočim morda natanko pozna pogoje, v katerih živijo krokodili. Marsikateri lahkomišljen zločin na zdravju mladih deklet bi izostal, dočim se sedaj zgodi, ker mladenke ne poznajo daleko- sežnih posledic in ker obče svaritve, ki jih sedaj slišijo, zaradi nedoločnosti ne napra- vijo nobenega utiša. So slučaji, v kojih morajo starši že prej jasnejše govoriti, nego v dobi, ko nastppa zrelost ; namreč v vsakem slu- čaju, ko morajo otroci radi vzgoje ali iz drugih vzrokov rano zapustiti hišo in pa, ako se je bati, da jih kdo zapelje, ali pa, če slutijo podedovano nagnjenost. Lahko se opozori otroke na to, da tudi nežni popki cvetja ne prestanejo nobene grobe dotike, da se, če bi se to zgodilo, cvetje slabo ali pa sploh ne razvija in da slab sad rodi. Samo po sebi pa se razume, da ne smemo otroka, ki se je v tem oziru že pregrešil, preveč prestrašiti, da mu ne vzamemo vse nade v bodočnost. Mislim, da se zamoremo izogniti mnogim skalam, ob katerih se je razbilo že toliko mladih bitij, ako pustimo, da naši otroci na tak način rastejo z naravo, v nedolžno- sti, dasi ne v nevednosti. Poslednja je redek dar slučaja, prva pa sad pametne vzgoje, katere bi se nobena mati zaradi nespamet- nih presodkov ne smela bati«. BELEŽKE. Priloga. Današnji številki prilagamo književni oglas »Goriške tiskarne« A. Gabršček v Gorici : »Ruska antologija v slovenskih prevodih.« Banka „Slavija". Življenski oddelek tega proslulega slovanskega zavoda napre- duje čim dalje mogočnejše in se vsled svojega razvoja prišteva med prve življen- ske zavarovalnice v obče. Za preteklo leto je bilo podanih 5638 ponudeb za kapital 15,682.000 K, od i. januvarja do 30. marca i ?? i. pa je bilo predloženih 1523 oglasil za kapital 3,470.000 K. — Zavarovanega kapitala je bilo za leto 1900. izplačanega 1,057.095 K 74 vin., v letu 1901. od janu- varja do marca pa 320.463 K 75 vin. Ves čas bančinega obstoja je bilo izplačanih 66,195.901 K 65 vin. Rezervni fondi iznašajo koncem 1900. leta 22,914.972 K 90 vin. — »Slavija« razdeljuje kot vzajemen zavod ves čisti dobiček svojim členom. Te divi- dende je bilo dosedaj izplačane členom- zavarovancem 812.291 K 84 vin. Društvo služkinj. Služkinje v Cincinatu so si zasnovale društvo, čegar namen je zboljšanje položaja služkinj. Dalje je v programu društva : Ime »posel« se ima odpraviti in ostati smejo le specijelni iz- razi : kuharica, hišina itd. Podpiranje bol- 198 nih ali brezposelnih služkinj. Članice se zavežejo : i) opravljati v službi le tista dela, za katera se jih je sprejelo. Riera to zahtevo prelomi, se v prvo posvari, drugič kaznuje z 2 dol. globe, tretjič se iz društva izključi ; 2) predno spretine mesto, ogledati si poselsko sobo ; 3) na nobena nepotrebna vprašanja službodajalca ob spre- jemu odgovarjati ; 4) ne staviti nobenih neopravičenih zahtev in ob izrednih izho- dih in odpovedbah ne povedati nikakih neresničnih vzrokov ; 5) zahtevati, da smejo sprejemati obiske, kajti vsako dekle ima pravico, imeti ljubega, kako naj bi se drugače omožila ? ter je dolžna iz spošto- vanja do sama sebe, da se z njim ne snide na cestnem oglu ; 6) pri delu biti čista in brhka (kadar bo društvo močnejše, bo zahtevalo isto tudi od službodajalcev) ; 7) zahtevati dobro hrano in mir pri jedi, ravnotako čas za kopanje ; 8) ne delati za manj, nego za 2 dolarja in 50 centov na teden ter za plačo ne jemati starih oblek ; 9) v nobeni hiši služiti, kjer gospodinja klepeta čez njene privatne zadeve ali brez njene vednosti pride v njeno sobo, da raz- brkava njene stvari. Ameriške služkinje so radikalne v svojih zahtevah. Pozor „Secesion." Kuhinjska posoda od sivega emaj- liranega železa, prekaša vse druge enake izdelke na trpežnosti in vztrajnosti ter je zelo po ceni in brez konkurence. Za- loga popolne kuhinjske oprave. No- vost, te vrste je patentovani stroj Zii kuhanje kave ali čaja, ki deluje sam od sebe, ne da bi ga bilo treba nad- zorovati. Izključno prodajo ima Anton Amadeo zaloga železja, kovin in kuhinjskih potrebščin TRST — ulica Barriera vecchia 5 - TRST Zavarovanje življenja je eminentne važnosti za vsacega človeka, osobito pa za gospodinje in matere V marsikateri obitelji je življenje moža oziroma oëeta edini kapital, od katerega je odvisen blagor cele družine. Ako mož predčasno umrje in zapusti nepreskrbljeno udovo z otroci, je često cela rodbina izpostavljena najhujši bedi. Skrbni soprogi toraj ne more biti vsejeduo, ako so soprog oziroma otroci zavarovani ali ne. Z zavarovanjem na življenje je možno: Varovati družino za slučaj smrti rediteljeve, preskrbeti otrokom tioto, zagotoviti obstanek za- konskim, množiti rodbinsko premoženje, višati privatni kredit trgovcu, obrtniku itd. Pod najugodnejšimi pogoji sprejema „SLAVIJA" vzajemno zavarovalna banka v Pragi zavarovanja na smrt in doživetje, dote otrokom in pokojnine. Ker ves čisti dobiček pripada členom, se po petletni zavarovalni dobi zmanjšujejo uplačila. Doslej se je členom plačalo dividende K 7UJ54P28 Keserve in fondi znašajo „ 2057949P88 vsa dosedanja izplačila pa „ 62922942-86 Pojasnila radovoljno daje Generalni zastop banke „Slavije" v Ljubljani — v Gospodskih ulicah št. 12. — 199 Kjer sta shajališči vseh Slovanov v îrstu ______IP priporoča lastnik Anton Šorli O Na razpolago so vsi slovanski in drugi ^— častniki.-- Posebne sbramile za parüjago cenjenim gostom. ( „Slovenke" lanskiietnik ) - Tržaška posojilnica in hranilnica - legistroma zadruga z omelenim poroštvom, ulica S. Francesco št. 2, I. n. (Slovanska Čitalnica). 4 4. zvezek več izvodov želi kupiti uredništvo „Slovenke" Hranilne uloge se sprejemajo od vsakega, če tudi ni ud zadruge in se obrestujejo po 4°/0 Rentni davek od hranilnih ulog plačuje zavod sam. Posojila dajejo se samo zadružnikom jn sicer na uknjižbo po ?'///'^ ua menjico po 6°/0 na zastave po ?1/,0/,,. Uradne ure so : od 9—12 dopoludne in o