346
Kratkočasno berilo.
Če si ti hudič, jez sem pa tudi.
Narodna pravlica.
Bila je revna vdova, posestnica majhne lastnine. Imela je mladega sinčka  in  še  mlajšo  hčerko.    Skerb  za vsak-
danje potrebe jo je mučila, al se več jo je nadlegoval bogat mlinar, kteremu je bila tristo goldinarjev dolžna. Ni mu bilo toliko mar za dnarje, le lastnino njeno je hotel imeti, naj velja kar rado; al vdova mu je ni hotla po nobeni ceni prodati. Vse je poskusil, nič ni pomagalo; vdova je ostala stanovitna kot skala; prosila je milega Boga noč in dan, naj jo reši iz velike zadrege.
IVeko noč se ji sanja, da je njeni sinček s kladvora po zidu mahal, in da so se dnarji iz zida usuli. Premišljevala je svoje sanje do zora, in sklenila je poskusiti; morebit, je djala sama sebi, mi mili Bog da kak zaklad najti. Zgodaj zbudi sinčka, ga prekriža, mu da kladvo v roke, ter mu veleva po zidu udariti. Sinček stori; al zaklad se ne prikaže. Skusi še enkrat ua drugem mestu, mu reče mati. Sinček udari enkrat — dvakrat — trikrat — in dnarji se usujejo iz lonca, kteri je bil uzidan. Veselo prešteje vdova dnarje; bilo jih je polovica več, kakor je bila dolžna. Hvaležnega serca do milega Boga nese bogatemu mlinarja dnarje. Mlinar se spervega čudi, kako je vdova dnarje dobila, ji noče ničesa verjeti, jo začne za tatico zmerjati, rotiti in hudičevati, ter jo požene iz hiše z dnarji rekoči to zemljišče hočem, in ga bodem dobil, ako bi ravno škrat iz pekla prišel. Udova toži Bogu svojo revšino. Jok in upitje vdovino predere oblake.
Kaj si pa mlinar izmisli? Zvita buča zakolje bika, in ko se zmrači, ogerne bikovo kožo z rogovi, gre v vdovino hišo in rujove, da je strah; treska z vratami in se ved© hujši ko peklenska pošast. To terpi celi dolgi teden vsako noč. Ze misli vdova hišo zapustiti in se drugam preseliti, kar pride nekega večera neznan popotnik in jo prosi za prenočišče. Udova ga obderži in mu postelje za pečjo. Tisto noč se mlinar še strašneje našemi, prav kakor hudič. S sajami si namaže obličje in roke; med zobe dene žereč ogelj in se tako poda v vdovino hišo. Tu začne rijoveti, treskati z vratami in razsajati, da je strah; zadnjič prikobaca v izbo, kjer je popotnik ležal in se iz celega gerla zadere rekoč: Jez sem hudič! „Ce si ti hudič, jez sem pa tudia ga pozdravi popotnik, kteri se v strašno peklensko pošast spremeni, in tira skoz vrata mlinarja pred seboj.
Nobeden   ni  več  vidil  mlinarja,   ne  slišal  od   njega, zakaj za hudiča je pekel ne pa zemlja.
Trije bratje.
Narodna pravlica.
Zaspali v Gospodu so oče Andre Burkljež. Trije sinovi, Martin, Juri in Anza so žalovali za dragim očetom, pa se tudi kavsali in lasali za lepo dedšino, ktero so jim oče zapustili.
Juri: Da vama povem, jez hočem petelina; ta lepa žival z rudečim grebenom mi najbolj dopade.
Martin: Jez sem pervorojen; moj bo petelin; ti imej mačka, saj je tudi krasna žival, Anza pa koso; on tak: nič ne velja; ta drobni ferkolin še černega nohta ni vreden. Anza za uho primaže Martina, rekoč: Ti smerkovec, ti žaba! čeravno sem droben, pa sem čverst korenjak; se vaji obed veh ne bojim; moj bo petelin. Srečno! pred smertjo me ne bota vidila več.
Anza popade petelina in gre. Juri zgrabi za ušesa mačka, Martinu pa ostane kosa.
Juri: Bog ve, kam jo je Anza zavil; gotovo za srečo maha; ta prismuknjenec še utegne kak velik gospod biti; nima žaganja v glavi, pa s petelinom že sreče ne bo, ker je naji tak olesičil. Martin! pokopaj očeta; jez grem tudi po svetu, morebit mačka dobro spečam.   Srečno!
Martin: Oče so se le danes umerli; jih še ne smem pokopati. Berž pa ko koso na kosiše denem, se bom tudi jez na pot podal, iskat sreče in bogastva.
Juri: Jih pa pusti; jih bojo že drugi pokopali.
Juri odide z mačkom.    Martin dene koso na kosiše in
347
gre'  tudi  s trebuhom  za  kruhom;   mertvega  očeta  se pogledal  ni  in  ne o če naša za dušo njih zmotil.
„Kakšen človek je to? kakošen klobuk ima, dva lekata visok? suknja mu še čez herbet ne seže? Kaj pa na herbtu v punkeljcu nese? Čudno žival z rudečo kapo, s kervavo brado, in kako čuda dolg nos ima! Cujte — čujte! kak g]as — kikeriki! Takega še nismo slišali; ustavimo tujca". Tako so Anzata občudovali ob svitu polne lune prebivavci nekega mesta na Zamurskem, ki so na hribu stali, čakaje kadaj bo zora poknila. Anza se jih prestraši; al ko vidi, da mu ničesa ne storijo, in le čudno žival ogleduje, jim začne lastnosti petelina razkladati. Zadnjič pravi Anza. Ta žival dan naznanuje; berž ko začne prepevati kikeriki, zora pokne. Oho! ta žival je ravno prava za nas; je ne pustimo več, nam jo moraš prodati, koliko hočeš za žival? Žakelj dnarjev mi prinesite, pa vam jo pustim. Zamurci .grejo v mesto, in pravijo mestnjanom, kako žival ima neznan popotnik na hribu, da, kakor hitro začne prepevati kikeriki, zora pokne, da bi jim ne bilo potreba več hoditi na hrib dneva pričakovati, ko bi čudno rudečo žival imeli, za ktero hoče popotnik z visokim klobukom žakelj dnarjev. Urno mestnjani žakelj z dnarji napolnijo, in ga pošljejo popotniku za petelina. On pa žakelj na rame verze in vesel dalje popotuje, da je petelina tako dobro prodal.
Kako se je z Martinom godilo, vam ne vem povedati druzega, kakor da je siromak prišel med pesjane, kteri so travo s škarjami rezali. Berž ga ujamejo in ošlatujejo, ali ima kaj masti. K sreči ni bilo Martina druzega ko kost in koža. Ti same grile ješ, mu reče jen pesjan; no — koža bi še kaj veljala; odreti te hočemo. Cmu ti je pa to orodje? S tem orodjem si upam danes po celem travniku travo pokositi. Dobro, če nam to storiš, te pa pustimo živega. Martin reže travo, da vse iz njega teče; preden se zmrači, je travnik pokošen. Pesjani debelo gledajo, in ga poprašajo nazadnje, kaj hoče imeti za to orodje. Žakelj dnarjev — Jim reče. Urno napolnijo žakelj s cekini in ga dajo Martinu, kteri je vesel, da je tako dobro koso spečal, naprej potuje.
Juri Burklež sopiha proti neki grajšini, ktera je stala na hribu med drevjem. V žaklju mu maček strašno mevka, on pa žlabodra sam seboj, premika klobuček od ene strani na drugo, in če ga kdo popraša po slovensko kaj ali mu dobro jutro vosi, ga še pogleda ne, zakaj on zna, kar je v drugi deželi, samo nemško, ali nemško, da se Bogu smili. Grajšak, misleč, da je Juri Burklež kak plemenitaš, ga povabi na kosilo. Al kakošno kosilo je bilo to! Miši so po hiši švigale in marsiktera se je prederznila čez mizo potovati. In maček, ubogi maček v žaklji, oj, ta je po mačje godil, mevkal in cvilil, da je bilo joj, zakaj miške so mu dišale, bolj ko Jurju pečenka. Umiral je revež pri polni mizi od glada. »Gospod žlahni! kaj pa imate v žakelji, kar tako čudno prepeva; morebiti je kak imeniten tlč? popraša grajšak Jurja Burkleža. Miške mu dišijo, — in Juri začne popisovati lastnosti mačkove, kako miši lovi itd.; zadnjič se pristavi, da maček bi največ hasnil grajšini. Koliko bi pa hotli za-nj? Žakelj tolarjev. Oj z veseljem jih dam. In pri tej priči je barantija storjena. Grajšak prinese žakelj tolarjev in ga na rame Burkležu zadene, kteri se prav po hochdeutsch poslovi. Že jo pol ure maha, ko zasliši graj-šakove strežnike za njim upiti: Kaj pa maček je? Bil je namreč grajšak pozabil poprašati, od česa maček živi. Juri zarezi: Kar ulovi! Streže pa zastopi ljudi. Oj! ljudi! ljudi je; ni zastonj ta goljuf ga v žaklji nosil, ker se je bal, da bi ga bil samega požerl, — zdihuje streže. Oj po nas je! po nas je! smo že mačku v vampu; ljudi žre! — privpije v grajsino. Grajšak se silno prestraši, ker meni, da on bo pervi mogei v mačkov želodec zlesti; toraj  zapove vsem strežetom,   naj se z gorjačami oborožijo
in čez strašno žival planejo, kadar bode iz odvczanega žaklja skočila; on pa bode od zunej skoz okno gledal, kako bodo njegovo zapoved spolnili. Oj ubogi lačni maček! groznemu gospodu si prišel v pest; kako vesel gleda skoz okno, ko strežeti z gorjačami po tebi mahajo, po tebi, ki s tem, da škodljive miške pokončuješ, toliko dobrega storiš. Nehvaležnost je plača sveta. Dobro! da srečno marsikte-remu udarcu odskočiš; no — zdaj si jo dobro zadel, ravno v okno si tresel, skoz ktero je grajšak tak željno gledal tvojo smert; potegnil jo je kot megla in že leze na bližnjo drevo ves prestrašen. Še enkrat se zažene maček v okno, da se razbije, in prost je pod milim nebom. Strežeti za-kričijo veselo, da so tak silnega sovražnika slavno zmagali in lučajo gorjače za mačkom. Ubogi maček ne ve kam drugam bežati, kakor na drevo, in oj nesrečna kukavica! na tisto drevo, na kterem je grajšak čepel, in se za zadnjo uro pripravljal. Roke so mu oterpnile, padel je z drevesa in si zatelnik zlomil. Bog daj duši dobro, če je zaslužila. Kdor drugim jamo koplje, sam va-njo pade.
Joško Iskrač.