LETO XIV. ŠT. i-2 ŽALEC, 1. I. 1959 IZDAJA KMETIJSKA PROIZVAJALNA POSLOVNA ZVEZA V ŽALCU Osrednja upravna zgradba savinjskih hmeljarjev (del) ter Inštitut za hmeljarstvo Žalec cecno In uG0 k r*. Mat. Prelog:. totoposridek izvirne 1. številke >Slovenskega gospodarj ar, ki je izšla d Mariboru pred 92 leti. Objavljamo ga v ilustracijo članka o slovenski stahorskit dobi. morda pa tudi nekolikanj zavoljo primerjave vsebine naših približno enakih časnikov nekoč in sedaj! (Opomba urednika rHmeljarjat!) je pomenil okno v svet. Kaj kmalu je spoznalo tudi vodstvo slovenskega narodnega gibanja, da ni srednje poti, ki jo je iskalo. Samo dve poti sta bili možni: ali z ljudstvom v revolucijo aii pa brez njega v reakcijo. Vodstvo slovenskega narodnega gibanja se je odločilo za reakcijo. »Novic e« , glasilo slovenskega meščanstva, so pogosto pisale, naj slovenski narod ne posluša »šuntarjev« in »podpihovalcev«; njihovo srce da je tam, kjer je njihov cesar. S tem je bil program zedinjene Slovenije praktično pokopan za dolga desetletja, vse do dokončne osvoboditve leta 1945. Poraz avstrijske armade pri Magenti in Sol-ferinu leta 1859 je pospešil padec Bachovega absolutizma. V času po revoluciji sta se v vladajočem nemškem taboru v Avstriji izoblikovali dve struji, ki sta se menjavali v vladi in deželnih zborih ter usmerjali avstrijsko politiko. Prvo strujo je predstavljalo industrijsko meščanstvo, stremeče po centralistični ureditvi države, kar se je odražalo predvsem v gospodarski in politični nadvladi nemške buržoazije nad nenemškimi narodi. V drugi struji so bili veleposestniki, po večini nekdanje plemstvo, ki je bilo tesno zvezano s cerkvijo, predvsem z visokim klerom. Borili so se za avtonomijo posameznih pokrajin, za čim večje pravice deželnih zborov, da bi se mogli tako vsaj v bolj zaostalih predelih upirati naglemu prodiranju kapitalizma, liberalnih idej in povečanju delavstva. V slovenskem narodnem gibanju sta po letu 1860 prevladovali dve struji, liberalna in klerikalna. Klerikalni tabor je branil predvsem interese katoliške cerkve, glavnega stebra reakcije v tedanji Evropi. Boril se je sicer proti ponemčevanju, podpiral in krepil slovensko narodno zavest, toda videl je v njej predvsem obrambni zid pred vplivi modernega razvoja v svetu. Do ustavne države ni čuti! posebne naklonjenosti in je menil, da absolutizem ni n'č slabši. S strahom je gledal na širjenje svobodoljubnih idej, na slabljenje cerkvenega vpliva v javnem življenju, na delavstvo, na ustanavljanje tovarn, na širjenje kapitalizma in je poskušal zavreti razvojni tok ter ohraniti Slovenijo v bedi, neznanju in zaostalosti. Liberalni tabor pa se je navduševal za vše tiste ideje, ki so bile značilne za liberalno meščanstvo tedanje Evrope: za ustavno vlado, za parlamentarizem, za državljanske pravice, za ločitev cerkve od države, za svobodno pot kapita- 1. Častni gostje na tribuni med slavnostnim zborovanjem na proslavi 90-letnice tabora v Žalcu. (Od leve proti desni): Franc Leskošek-Luka, član Z1S, Franc A n t l o g a , kmet iz Gotovelj pri Žalcu — edini preživeli udeleženec žalskega tabora pred devetdesetimi leti, Ivan Ranči-g a j , predsednik Ob LO Žalec, Miran C v e n k , podpredsednik OLO Celje. Žalski pionirji izročajo cvetje in pozdrave gostom 2. F r a n c Simonič, sekretar Okrajnega komiteja ZKS Celje, govori zbrani množici o pomenu taborskega gibanja in o skupnih nalogah za napredek kmetijstva v Savinjski dolini. 3. Praporščaki telovadnih in drugih društev korakajo na čelu povorke, dne 14. septembra 1958. 4. Pionirka Vukadinovičeva izroča predsedniku okraja Celje Riku Jermanu pozdrave in cvetje. Na fotoposnetku je del gostov in del večtisočglave množice. " 5. Povorka z zastavonoši na čelu se je razvila po okrašenih žalskih ulicah. 6. Častni gostje na tribuni v Šempetru med govorom načelnika TVD Partizan Šempeter Zemljič Mir k a. (Od leve proti desni): (7/9-58) Ivan R a n č i g a j , preds. Ob LO Žalec, Franc Simonič, sekretar OK ZKS Celje, Miran C v e n k , podpredsednik okraja Celje, M i t j a Ribičič, predsednik TVD Partizan Slovenije, Ivan Kovač, sekretar Obč. komiteja ZKS Žalec. ?. Predsednik občine Žalec Ivan R a n č i g a j med pozdravnim govorom ob otvoritvi občinskega telovadnega nastopa in razvitju prapora TVD Partizan v Šempetru, dne ?. septembra 1958. 8. Vzorna ženska vrsta TVD Partizan Mozirje prikazuje lepo in skladno vajo na občinskem telovadnem nastopu v Šempetru v nedeljo, ?. septembra 1958. 9. Združeni pevski zbori iz domače in sosednjih občin (Mozirje, Velenje, Celje), so se jedva zvrstili na tribuni, kjer čakajo na nastop. 10. Med sprevodom so mladinci TVD Partizan Žalec nosili emblem (podobo) Partizana Slovenije. 11. Mladinke in pionirke Savinjskih društev prav strumno korakajo v sprevodu na dan 90. obletnice žalskega tabora. 12 12. Značka tabora v Žalcu 6. septembra 1868. leta. 13. Član olimpijske telovadne vrste Miro Cerar na drogu v Šempetru. Gledalcem je zastal dih ob drznem odskoku. 14. Disciplinirano in ponosno so korakali mladinci in pionirji za svojim voditeljem v povorki na žalskem taboru, dne 14. 9. 1958. 15. Pevci in pevke vseh pevskih zborov so se zvrstili pod vodstvom Draga Predana in Juste H o l o b a r v povorki pred nastopom. 16. Učenci osnovnih šol so si v velikem številu ogledali jubilejno razstavo telesnovzgojnih organizacij, ki je bila v Šempetru in v Žalcu. Pripomba: Razen razstave so vsi fotoposnetki z dveh prireditev: Šempeter, ?. 9. 1958; Žalec, 14. 9. 1958. mm lizma itd. Težnje tega tabora so seveda težnje petičnih. Pravice, ki se zanje navdušuje, ne veljajo za delavca niti za kmečki proletariat ali malega kmeta. Ko zahteva volilno pravico, jo zahteva le za premožne. Da bi jo dali ljudem, ki ne plačujejo davkov, se jim zdi nemogoče in nepošteno. Levo krilo tega tabora je bilo maloštevilno. Njegov najvidnejši predstavnik je bil kritik in pisatelj France Levstik. Nobena od teh struj na Slovenskem pa ni imela za seboj ljudskih množic. V avstrijskih deželah so se prav tako kot v vsej Evropi širile napredne ideje in revolucionarne zahteve po svobodi. Kljub desetletni samovladi reakcije, ki je zlomila revolucijo, se je habsburška monarhija naglo razvijala v moderno industrijsko državo. Odškodnine, ki so jih z največjimi težavami plačevali kmetje za zemljo, so omogočile plemičem, da so se hitreje razvili v kapitalistične veleposestnike, spravljali množice malih in srednjih kmetov na boben, ustvarjali armado brezposelnih, potrebno mladi industriji. V tem so se koristi veleposestniškega tabora ujemale s koristmi liberalnega meščanstva. Poslej drug v drugem nista videla več glavnega sovražnika. Po uvedbi ustavnega življenja sta menjaje se vladala v Avstriji in oba izžemala nenemške narode. S tem se je nasilna germanizacija okrepila in silila slovanske narode na odločnejši odpor. Poraz Avstrije proti zedinjevalnim težnjam Nemcev in Italijanov leta 1866 je prisilil obe nemški struji, da sta se v avstro-ogrski nagodbi sporazumeli z Madžari za delitev oblasti med Avstrijo in Ogrsko. Z dualizmom so slovanski narodi doživeli strahovit poraz, ki so si ga bili sami pripravili. Ti dogodki so v Sloveniji razkrili vso kratkovidnost in omejenost drobtinčar-ske politike in pokazali, da so glavni sovražniki slovenskega naroda doma, v ostankih fevdalnega birokratizma in še posebej v prilagodljivem Bleiweisovem krogu. Slovenci so se znašli v izredno težavnem položaju. Ljudstvo je spregledalo nenačelno politiko slovenskih konservativcev in spoznalo, da je zedinjena Slovenija le fraza in prevara. Z naraščajočim nezaupanjem je sledilo politiki nazadnjaškega vodstva. V tej dobi, imenovani doba čitalnic, se je politična dejavnost omejila le na mesta in trge, kjer so deklamacije, pevski nastopi, plesi in zabave izpopolnjevali čitalniške večere. Ob tem pa se je čitalniška politika izogibala resničnim potrebam in težavam ljudstva z geslom »Svoji k svojim!« Slovensko, povečini še drobno kapitalistično meščanstvo se je borilo z nemškim kapitalističnim pritiskom le za okrepitev domačega trga. Nezadovoljstvo prebujajočih se slovenskih množic je naraščalo. Vedno številnejše delavstvo se je že poskušalo organizirati. Neznosni nemški gospodarski pritisk, ki je pehal slovenskega kmeta v gospodarsko krizo, je povzročil, da so se prebujajoče množice začele oklepati mladoslovencev in njih liberalnejših nazorov. V krajih, kjer se je kapitalizem naglo razvijal, je bilo liberalno meščanstvo močnejše. Pri nas je bil razvoj kapitalizma počasnejši, slovensko meščanstvo je šele nastajalo. Slovenski liberalni tabor je bil šibak, v njem je bilo nastajajoče slovensko meščanstvo, slovenska posvetna inteligenca, ki pa tedaj še ni bila številna in del kmečkih veljakov. Te sile so bile za odločen nastop mnogo prešibke, posebno še v času, ko je po vsej Evropi raslo delavsko gibanje in gnalo tudi mnogo močnejše liberalno meščanstvo v kompromise z reakcijo. Slovenski liberalci so imeli za nasprotnika močno nemško buržoazijo, boriti pa so se morali tudi proti avstrijski vladi. Krepili so se na račun izžemanega slovenskega kmeta. Duhovščine so se bali. Vodili so večinoma klavrno politiko in se naslanjali na konservativni slovenski klerikalni tabor in z njim vred na reakcionarni klerikalizem celotne Avstrije. V teh okoliščinah se je leta 1868 pričela doba taborov na Slovenskem. Tabore je organizirala slovenska liberalna struja. V celoti niso imeli konservativnega, marveč liberalni pečat, čeprav niso potekali v boju proti konservativni struji, ker je bila sloga rfa zunaj ohranjena. Kljub temu pa je bil ugled konservativnega vodstva močno omajan. Na taborih so se zbl.ževale slovenske pokrajine med seboj in se je poudarjala zveza z ostalimi jugoslovanskimi narodi. 2e samo dejstvo, da je bil drugi tabor 6. sep- tembra 1868 v Žalcu in da se ga je udeležilo 15.000 ljudi, dokazuje, da so bili ti kraji naprednejši, narod zavednejši in nemški pritisk močnejši. S tabori je bil slovenski narodni program prvič prenešen iz ozkih dvoran, od gospode med ljudske množice. Geslo zedinjene Slovenije, prvič postavljeno v letu 1848, je znova zaživelo in zajelo širše kroge kot kdaj koli poprej. »Sto-tisoči slovenskih kmečkih množic so vlili v to parolo vse svoje želje in pričakovanja ter ji tako vrnili njeno demokratično in revolucionarno vsebino,« pravi tovariš Kardelj. Še več! Tabori so razglasili novo usmerjenost slovenske politike, ki jo je izzval dualizem: usmerjenost k bratstvu in vzajemni pomoči jugoslovanskih narodov, k skupnemu boju proti madžarskemu in nemškemu pritisku. To je bil nedvomno velik korak naprej v slovenski politiki, prvi poskus, da bi se slovensko narodno gibanje otreslo svojega reakcionarnega črno-žoltega zaveznika. Prav v tem je glavni pomen taborov. Ni čuda, da so tabori v nemških vladnih krogih odjeknili mnogo bolj kot katera koli slovenska politična dejanja pred njimi. Včasih pošiljajo oblasti v bližino taborov vojaške enote, včasih jih prepovedujejo ali izločajo določene točke iz programa. Toda v tem času že tudi slovenski liberalni krogi niso bili več vneti za taborsko gibanje, ki se je nagibalo preveč v smer odločnega in ostrega boja, kar jim seveda ni moglo biti pogodu. Leta 1870 so liberalci z lažmi in klevetami zasuli Levstika, glasnika demokratičnih teženj ter dosledne in načelne liberalne politike. Naslednje leto je bilo že leto Pariške komune, ki je kljub temu, da je bila na oblasti samo sedem mesecev, pretresla Evropo in navdala liberalno meščanstvo z novim strahom pred revolucijami. Zaradi tega je liberalna buržoazija s tabori prenehala. P o njeni krivdi so ostali le epizoda v slovenski zgodovini 19. stoletja, le plamen, ki je zagorel in takoj ugasnil, akcija, ki je zamrla prej, preden je mogla doseči kakršne koli zunanjepolitične, narodnoosvobodilne in socialno-ekonom-ske uspehe. Marmornata spominska plošča na zidu Joštovega mlina pri Celju. Revolucionarno delovanje so poslej pri nas vse do narodnoosvobodilne vojne vodile nove družbene sile, delavci in obubožani kmetje. Slovensko meščanstvo se je zbalo delovnih množic (zlasti še kmečkih, ki so na taborih sproščeno manifestirale nakopičeno revolucionarno energijo in zahtevale odločnejše reševanje socialnih vprašanj) in je odtlej skupno z reakcijo stalno poskušalo zavirati te napredne sile. V teh novih silah je meščanstvo spoznalo svojega najhujšega sovražnika. Zato je v borbi proti lastnemu ljudstvu skušalo vskladiti svoje težnje s težnjami konservativnih krogov, kar se je v nekoliko spremenjenih razmerah ponovilo med leti 1941 do 1945. Tako so se za dolgo časa na stežaj odprla vrata breznačelni, hlapčevski in poniževalni politiki. Šele v narodnoosvobodilni vojni je slovensko ljudstvo do kraja razgalilo in uničilo takšno breznačelno in umazano politiko in za vselej opravilo z njenimi nosilci. Šele narodnoosvobodilna borba je dokončno uresničila zahteve delovnih ljudi, ki so bile postavljene že na taborih, poleg tega pa na temelju svobode in neodvisnosti omogočila razvoj in utrjevanje socialistične demokracije, hitrejši gospodarski napredek in s tem zadovoljevanje osnovnih potreb delovnih ljudi. Vmesna opomba urednika: V nadaljevanju svojega govora je Franc Simonič spregovoril kot okrajni funkcionar o skupnih nalogah, predvsem za napredek kmetijstva v Savinjski dolini. Vsebina zaključnega dela govora Franca Simoniča so torej načelne smernice za takratno prihodnje obdobje, ki pa je zdaj, ob objavljanju govora, že preteklost, oziroma polpreteklost. Zaključek pa kljub temu in v celoti objavljamo, samo zategadelj, da bomo mogli prav na podlagi njega kritično in samokritično oceniti zadnje četrtletje 1958! Marmornata plošča na zidu glavnega vhoda v Upravno zgradbo KPPZ Žalec, ki so jo odkrili 14. septembra 1958, na glavni dan proslav 90. obletnice Tabora v Žalcu, v spomin na tisto obdobje v zgodovini slovenskega naroda, ko je bila vklesana genialna misel Ivana Cankarja šele geslo za našo zgodovino pred zmago NOV 1945! Vsa dolga razvojna pot slovenskega ljudstva je bila vse do osvoboditve pot brezpravnega, izkoriščanega in ponižanega hlapca Jerneja in šele s skupno zmago vseh jugoslovanskih narodov v narodnoosvobodilni borbi smo postali svoji na svojem, pa čeprav svoji na svoji siromašni domačiji. S smotrnim delom smo doslej že marsikaj dosegli, saj se naša socialistična domovina naglo uvršča med gospodarsko razvite dežele, naša notranja ureditev, temelječa na socialistični demokraciji in resničnem humanizmu, pa nam daje jamstvo, da se dejansko borimo za največje in najlepše ideale, ki si jih more človeštvo zastaviti. Zato je prav, če od časa do časa ocenimo prehojeno pot in nadaljnje naloge, ki jih moramo izpolniti, da bi si omogočili večje blagostanje. Če je Savinjska dolina znana po tem, da je bogatejša kot nekateri drugi predeli našega okraja in naše domovine sploh, tedaj ji takega obeležja ne dajejo samo naravni pogoji, saj je zemlja tod, zlasti v osrčju doline, podpovprečno dobra. Vzroki za obstoječe gospodarsko stanje so tedaj še drugje — so v smotrnejšem, naprednejšem delu. Že pred desetimi leti so prebivalci teh krajev v kruti borbi za obstanek in napredek spoznali, da brez uporabe znanosti ni napredka, da uspeh ni odvisen samo od marljivosti, temveč često še prej od spoznanja njihovega razuma. V obdobju nove Jugoslavije pa je kljub silnim materialnim težavam tak način dela dobil poprej nesluten razmah in trdnost v združevanju proizvajalnih sil in v smotrnem i-zkoriščanju družbenih sredstev. Vsakdanji problemi nam često onemogočajo, Del članov zadružnega sveta KZ Šmartno ob Paki med prvim zasedanjem 23. novembra 1958. naloge, ki so še pred nami. Ni nam treba posegati po primerih naglega napredka in socialističnega razvoja izven našega območja, niti ni treba naštevati uspehov industrijske izgradnje na primer v Šoštanju, Velenju itd. Dovolj je že, če primerjamo današnje stanje, kar zadeva proizvodnjo hmelja, sušilnice, žičnice, mehanizacijo, uporabo najsodobnejših agrotehničnih sredstev, hektarske pridelke posameznih kultur, živinorejo, obseg melioracij in regulacij s stanjem pred desetimi leti, pa z veseljem ugotovimo, da smo kljub objektivnim težavam prišli že daleč. Vse to je zraslo iz organizirane sile tukajšnjega prebivalstva, ki zavestno sledi sodobnim socialističnim načelom naše gospodarske politike, in iz skrbno uporabljene družbene pomoči. Ob napredku, ki ga iz dneva v dan doživljamo v gospodarskem, kulturno-prosvetnem in političnem življenju, še posebno v Savinjski in šaleški dolini, prebivalci teh krajev najbolj občutijo bednost in nemoralnost posameznih lažnivih in primitivnih demagogov, ki hočejo ljudi še tu in tam speljati s poti napredka in gotove prihodnosti na pot gospodarske In politične špekulacije, torej na pot nemorale, proč od kremenitega, naprednega značaja, ki že stoletja krasi ta rod delovnih ljudi. Na ledini socialistične izgradnje smo pravzaprav šele temeljito zaorali. Naj nas ne zadovoljijo doseženi uspehi, naj nas ne zbegajo težave, ki jih moramo premagovati! Razvoj kmetijske proizvodnje na področju Savinjske doline, predvsem pa nujnost hitrejšega napredka, zahteva nove, odločne ukrepe. Čeprav upoštevamo mehanizacijo, sušilnice, melioracije, strokovne kadre, se pravi velik napredek na tem področju in pa vsesplošni industrijski napredek v Jugoslaviji, vendarle ne moremo reči, da smo Izkoristili vse možnosti. Materialne in objektivne možnosti za uspešnejšo in smotrnejšo kmetijsko proizvodnjo, zlasti v sodelovanju med zadrugo in zadružniki, so vsekakor še marsikje v veliki meri neizkoriščene. Mnogi primeri v zadnjih letih dokazujejo, da se s sredstvi, ki jih imamo že na razpolago — mislim zlasti mehanizacijo, umetna gnojila, sušilnice, zaščitna sredstva, sortna semena itd. — da doseči ob znižanih proizvodnih stroških mnogo večji hektarski pridelek. Da pa bi mogli smotrneje gospodariti, se morajo razdrobljena zemljišča združiti v večje komplekse. Ob dosedanjem načinu obdelave že primanjkuje delovne sile v važnejših hmeljarskih področjih. Pomanjkanje delovne sile more nadomestiti le močna kmetijska zadruga s potrebnimi stroji in sodobnejšo tehnično opremo. Spričo večjega vlaganja družbenih sredstev v proizvodnjo se zmanjšuje riziko pri zadružniku, Pri volitvah v zadružni svet KZ Braslovče so se 16. septembra 1958 poleg članov in mladine odlično izkazale tudi žene-zadružnice. ki vlaga v proizvodnjo predvsem svojo zemljo in svoje delo, njegovi dohodki in dohodki skupnosti pa naraščajo. Če bo zadruga sodobneje opremljena in če bo neposredno sodelovala v proizvodnji, bo marsikje odpadla potreba po konjih, s čimer se bodo odprle večje možnosti za intenzivno živinorejo, kar pa lahko bistveno poveča dohodke in blagostanje vasi. Ker so naše zadruge z zaščitnimi sredstvi že zadostno opremljene, so že sposobne, da uspešno, v lastni organizaciji opravljajo službo zaščite rastlin. Neposrednih nalog v kmetijstvu je mnogo, zato bodo imeli novi zadružni organi, ki jih bomo volili to jesen, obilo težkega in odgovornega dela, zlasti kar zadeva pravočasno in racionalno organizacijo kmetijske proizvodnje. Posebno za ta del našega okraja je značilno, da skoraj ni večjega kraja brez industrije oziroma večjih obrtnih podjetij. Toda večina industrijskih obratov je stara, kar nalaga našim organom upravljanja v podjetjih in občinah še posebno odgovorno dolžnost in skrb za nadaljnji razvoj proizvodnje in za njeno modernizacijo. Če te naloge ne bomo zadovoljivo in pravočasno opravili, bomo v škodo jugoslovanske skupnosti in seveda tudi v škodo tega okoliša zlagoma postali zaostalo proizvodno področje. Keramična tovarna v Libojah, rudnik Zabukovca, tekstilna tovarna Šempeter in Prebold le s težavo dosegajo minimalno stopnjo rentabilnosti. Takih primerov je v okraju še več. V omenjenih podjetjih je nekaj tisoč zaposlenih delavcev, še več pa je takih, ki zanje ti delavci skrbijo. Zato bomo morali v okviru možnosti združevati sredstva podjetij in občin in sami odločno začeti z reševanjem tega problema. Brezbrižnost nekaterih vodilnih ljudi za stanje v gospodarskih organizacijah in za njihov nadaljnji razvoj, zadovoljnost s stanjem, kakršno pač je, lahko povzroči ogromno škodo tisočem delovnih ljudi, pa tudi skupnosti. Mesto za podjetje in njegove probleme se tu in tam posamezniki in tudi organizacije vse bolj izživljajo z notranjimi trenji, v intrigah, v poveličevanju osebnih zaslug in iskanju privilegijev in neupravičenih koristi. Temu bodo morale naše politične organizacije in organi družbenega upravljanja napraviti konec v korist napredka ter energično očistiti delovne kolektive. Polletni pregled proizvodnje v okraju se po količini v glavnem sklada s postavljenimi plani, ki pa smo jih izpolnili le z večjo potrošnjo delovne sile. V tem je velika slabost. Razpoložljivi čas smo slabše izkoriščali, kot smo predvidevali. Obseg del, ki se opravljajo po normi oziroma akordu, se ni povečal, marveč je zaradi večjega števila na novo zaposlenih nekvalificiranih delavcev in nameščencev relativno močno padel. To predstavlja seve veliko škodo za skupnost in za posameznika in njegovo iniciativnost, ker ga ne moremo plačati po učinku dela. Vsekakor so krivi odgovorni ljudje, sindikalne organizacije in organi upravljanja, ker ne rešujejo — kar zadeva to plat — najvažnejših nalog v podjetju. V naših gospodarskih organizacijah se mnogo razpravlja o sistemu delitve dohodka — često neobjektivno, predvsem pa premalo stvarno. Že ko smo začeli z novim sistemom delitve dohodka in tarifne politike, smo vsi vedeli, da ga ne bomo mogli ostvariti brez težav niti brez posameznih nepravilnosti ter da bo sistem doživel potrebne popravke. Zato moramo to vprašanje začeti reševati resno in objektivno. Zlasti bomo morali pri izboljševanju sistema paziti, da ne bo za enako delo takih razlik, kakršne so ponekod že sedaj; slej ko prej pa bo tudi v prihodnosti dohodek posameznika in podjetja odvisen od uspešno opravljenega dela. Že več let govorimo o nujnosti boljše organizacije dela, o povečanju storilnosti. Čas bi že bil, da bi se seznanili s temi osnovnimi dejstvi socialistične ekonomike, ki vse bolj prodirajo v vsakdanje življenje. Kljub pogostim ugotovitvam, da so plani naših gospodarskih organizacij in še posebno zadrug premalo konkretni, te slabosti vse prepočasi odpravljamo. Konkretno planirajo le tam, kjer predvidevajo vse ukrepe, potrebne za dosledno izvedbo nalog. Če hočemo odpraviti napake in ovire pri delu, je treba pač te ukrepe izvesti. Naši plani govorijo v glavnem le o tonah in drugih merskih enotah, a opuščajo akcije, potrebne za dosego planov. Zategadelj postanejo plani — še posebej v kmetijstvu — često nerealni. Prva seja zadružnega sveta KZ Šmartno ob Paki, 23. novembra 1958. Delegat KPPZ Žalec = član UO Albin Rehar. Po prizadevnem obravnavanju perspektivnega in operativnega plana področne zadruge, po pomenku o poglobljeni obliki sodelovanja »zadruga-kmet«, med. katerim so predlagali upoštevanje gričevnatosti njihovega področja pri dovoljevanju novih hmeljišč (izjemoma tudi manj kot 5 ha!) ter po sprejetju delovnega programa za prihodnje leto 1959, zlasti za prvo (zimsko) obdobje, je zadružni svet KZ Šmartno ob Paki odločno sklenil razgibati AMZ in odbor žena-zadružnic in jim seveda tudi nuditi vsestransko pomoč. Če hočemo uspešno izvrševati tako odgovorne naloge v gospodarstvu, kmetijstvu, obrti, trgovini, v šolstvu, v prosveti in kulturi, skratka v vsem, kar zadeva skrb za delovnega človeka, so nam potrebne usposobljene občine. V komunalnem sistemu nam je nujno potrebna dobra in tako velika občina, da ohsega zaključen gospodarski prostor. Le takšna občina more izkoristiti prednosti na večjem, gospodarsko racionalnem prostoru, kar pa je preskušen pogoj za uspešno usmerjanje in nagel napredek na vseh področjih družbenega življenja. Poglobiti se moramo v cilje in težnje našega komunalnega razvoja in ko bomo spoznali smisel teh naših naporov, bomo laže določili tudi zgodovinsko mesto tradicijam, današnjemu življenju pa bomo dali takšne oblike, kakršne zahtevata čas in uspešen napredek. Pojmovanje občine oziroma komune kot organizacije za administrativne usluge državljanom je zastarelo in preneseno iz minulih obdobij, iz časa administrativnega upravljanja, ko je bilo to neizbežno. Danes je — v skladu s socialistično demokracijo in našim celotnim sistemom — komuna osnovna enota vsega javnega življenja, njegov usmerjevalec in ostvaritelj; zato so pač nekatere občinske tradicije daleč od naše stvarnosti; zlasti pa daleč od potreb in koristi naših delovnih ljudi. V bližnji prihodnosti bo naša naloga, da bomo še bolj usposobili občine v tej smeri. Naše delo moramo usmerjati tako, da bodo imeli od njega vsi delovni ljudje naše socialistične skupnosti čim večje koristi. Nikoli ne bi smeli pozabiti, da je vse, kar delamo v socialistični Jugoslaviji, namenjeno človeku, da bi laže živel in bil v odnosu do soljudi predvsem človek. Za to in samo za to se splača delati in živeti! Opomba urednika: Zdaj, ob zaključku leta 1958, že smemo trditi, da je kleno seme, ki ga je vsejal sekretar OK ZKS Celje, Franc Simonič, v srca udeležencev Tabora v Žalcu, 14. IX. 1958, že vzkalilo in se razrašča! Med zgovornimi, prepričljivimi dokazi so med drugim zlasti vmesni fotoposnetki (zgoraj in spodaj). Vedro razpoloženi člani volilne komisije pri volitvah v prvi zadružni svet KZ Vinska gora 16., novembra 1958. Jaka Slokan: Soočenje treh tisočletij Sri ' S mi Čelni pogled na Dom v Šempetru v Savinjski dolini KRATEK OPIS DOMA V ŠEMPETRU V SAVINJSKI DOLINI /. GOSPODARSKI PROSTORI 4 velika skladišča za u'metna gnojila in poljske pridelke. 2 veliki garaži (zdaj v njih: 9 traktorjev, 21 hmeljskih škropilnic, 1 priročna transportna delavnica z ustreznimi rezervnimi deli). I skladišče za zaščitna sredstva. 1 umetna osemenjevalnica (urejena po zahtevah sodobne higiene). I zbiralnica mleka. I velik trgovinski lokal (še neoddan) s. potrebnimi prostori za skladišče. — kletni prostori za shrambo. 3 moderne sušilnice za hmelj po 16 kvadratnih metrov. — skladišča za svež in suh hmelj (600 kvadratnih metrov). Vse tri sušilnice obratujejo že dve leti. Posušenih nad 20.000 kg suhega hmelja. Članom KZ Šempeter, ki nimajo dovolj lastnih prostorov za ustrezno vskladiščevanje suhega hmelja, je Dom doslej uskladiščil (leta 1958) 6000 kg suhega hmelja. — KZ Šempeter je zgradila v letu 1958 še sušilnico v Rojah (2 X 16 mA) in v Zg. Grušovljah (2 X 16 m3). Neogibna in v načrtu je zgraditev sušilnice za hmelj še za vas Podlog. Vasi Roje, Zg. Grušovlje in Podlog so v območju KZ Šempeter. II. PROSTORI ZA KULTURNE PRIREDITVE 1 velika dvorana s 600 sedeži oziroma okoli 1000 stojišči. (Za večja zborovanja, kino predstave, dramske in druge prosvetne prireditve.) 1 klubska soba. Več večjih sob, kjer se je moč sestajati v manjših skupinah (seje, posvetovanja itd.) (Kino aparatura je last KPD SVOBODA Šempeter. Televizijski in radio aparat.) Ill KOMUNALNI PROSTORI 1 sodobno urejena kuhinja (z ustreznimi postranskimi prostori) za izobraževanje žena-zadruž-mc v gospodinjstvu. 1 vaška pralnica z modernimi napravami za pranje. 2 družinski stanovanji (dvosobni). 4 sobe za samce. Nikoli nisem prav zlahka posredoval javnosti dogodka, ki me je vsega prevzel. V družbenem življenju so namreč dogajanja, ki odvzamejo novinarju dih, roka nekako omrtvi, ne zmore peresa! Biti prepričevalen posrednik med javnostjo in določenim dogodkom taisti dan, pa še pozneje, oziroma biti tak posrednik med sedanjostjo in prihodnostjo, ki ne bo nikoli moral samemu sebi očitati, da je morda le napak sodil in presodil dogodek ter o njem poročal, ni lahka reč! Vendar novinar to stori, stori zavoljo dolžnosti novinarja! Tveganje je usoda novinarja! Njegov edini zapovednik, sodnik in krvnik pa je — njegova vest! 29. novembra 1958 v Šempetru v Savinjski dolini. Ali je sploh moč bolj primerno proslavljati obletnico rojstva nove Jugoslavije, kot so to storili prebivalci Šempetra in okolice 29. novembra letos? Ne! Na balkonu pročelja novega Hmeljarskega doma v Šempetru mi je upravnik Kmetijske zadruge Šempeter Martin Jordan odgrnil nevede zastor pred čudovitim, nenavadnim dogodkom: Soočila so se tri tisočletja! Nikakor ni to prenapeta beseda! Ne in ne! Ta dan, ko da sem videl soočenje treh tisočletij! Pred mano, za slab streljaj daleč, v dolinici, so, zloženi v lesenem provizoriju, mirovali kameniti ostanki grobnic nekdaj mogočnih Rimljanov, vojaških in civilnih potentatov takratne rimske postojanke Celeiae ... Skoraj 2000 let je že zbežalo v večnost... Pred mano se je dvigal v oblake zvonik šempeterske farne cerkve, simbol, ki je z njim pretkana domala vsa Slovenija ... Tudi drugo tisočletje že tone ... Za mano pa so delovni ljudje Šempetra in okolice otvar-jali Dom prihodnosti z geslom, vklesanim v marmornato ploščo na vhodnem stopnišču: »TA ZGRADBA, ZGRAJENA V LETIH 1957-58, JE NAMENJENA GOSPODARSKEMU IN KULTURNEMU NAPREDKU ŠEMPETRA Z OKOLICO.« .Pomislil sem, skoraj videl, kako so si ta dan pogledala iz oči v oči tri tisočletja... 29. novembra 1958 v Šempetru v Savinjski dolini... Na dan 15. obletnice rojstva nove Jugoslavije ... Na rojstni dan novega obdobja Šempetra z okolico. Vinko Jordan, javni uslužbenec ObLO Žalec v svoji delavni sobi v Gotovljah. Vinko Jordan je tihi, skromni ljubitelj starinskih vrednosti, ki v prostem času neumorno odkriva starine ter jih nesebično ohranja skupnosti in zanamcem. Na področju Savinjske doline je doslej rešil že marsikako starinsko dragocenost in jo oddal na pravo mesto, kjer je dostopna vsem, ki se zanimajo za. zgodovino savinjske pokrajine. — Vinko Jordan je mnogo prispeval v znanstvene časopise in revije. Njegov delež pri odkritjih ni majhen! Narobe, prav njemu se moramo zahvaliti, da so začeli prve, naključne najdbe v Šempetru znanstveno reševati pred zobom časa in da bodo po ustrezni rekonstrukciji po vsej verjetnosti v prihodnosti največja turistična privlačnost v Savinjski dolini! Naris grobnice rodbine Priscianov, mogočnikov v Savinjski (takrat rimski) dolini pred 2000 teti. (Visok 490 cm.) Tak bo obnovljen in dopolnjen spomenik rodbine Enijcev, veljakov v naših krajih pred 2000 leti. (Visok 485 cm.) Vinko Kolenc, direktor KG Založe-Sempeter ter prizadeven in uspešen javni delavec v Savinjski dolini. Upravni, nadzorni in gradbeni odbor ter vodilni uslužbenci KZ Šempeter. Z leve na desno: Sede v prvi vrsti: Mirko Zupanc, tehnični vodja Elektro-Celje; Stane Pejovnik, šolski upravitelj; Martin Jordan, upravnik KZ; Alojz Terglav, predsednik bivšega UO KZ; Fanika Brinar, knjigo-vodkinja; Vinko Kolenc novoizvoljeni predsednik UO KZ; Anton Miklavžin, predsednik gradbenega odbora in Franc Cetina, profesor. Stoje v drugi vrsti: Alojz Vrbnjak, kmet-hmeljar; Ivan Voh, kmet-hmeljar; Stane Pravdič, poslovodja KZ; Slavko Cokan, javni uslužbenec ObLO; Vinko Cokan, predsednik AMZ; Ivan Hropot, kmet-hmelja1-; Franc Drča, kmet-hmeljar; Martin Pirc, kmet-hmeljar. Stoje v zadnji vrsti: Jože Sedminek, kmet-hmeljar; Viki Karnovšek, kmet-hmeljar; Anton Satler, kmet-hmeljar; Ivan Lužar, sedanji predsednik Zadružnega sveta KZ; Stefan Amaršek, kmet-hmeljar; Franc Vedenik, kmet-hmeljar; Filip Udrih, vodja strojnega odseka KZ in Jože Piki, kmet-hmeljar. Opomba: Po naključju manjka na fotoposnetku ustanovni član, bivši predsendik UO KZ, član UO KPPZ Žalec, napredni hmeljar in sadjar ter prizadeven in uspešen javni delavec Vinko Ušen iz Zg. Grušovelj. Vzgledno marljiva in požrtvovalna javna delavca: Stane Pejovnik, šolski upravitelj in Anton Miklavžin, uslužbenec v Šempetru v Savinjski dolini. ☆ ☆ ☆ Spet neusmiljen zakon prostora! V skopo od-merjenje stolpce ni moč stisniti ustrezen oris 10 let življenja Kmetijske zadruge Šempeter, graditeljice gospodarskega in kulturnega osredka, ki ga doslej enakega ne zmore nobena vas v Sloveniji! Ali naj se uklonim stiski v prostoru? Ne! Vsaj nekaj surovo orisanih dejstev moram objaviti iz gomile zapisnikov, konceptov, izvlečkov in dokazilnih listin, ki nad njimi bdi predsednik gradbenega odbora Anton Miklavžin. Kot mravlja zbira neutrudno in z ljubeznijo pripravlja A. Miklavžin obsežno dokazilno gradivo za dokumentarni očrt preteklosti Šempetra z okolico in rahlo upa, da bo morda nekoč le še doživel izdajo šempeterskega Zbornika! Izbral sem le bolj značilne dogodke KZ Šempeter v letih 1948—1958, seveda po svojem svobodnem preudarku, v prepričanju, da bo pravkar omenjeni Zbornik temeljiteje, bolj ustrezno in urejeno orisal zadnje desetletje Šempetra in oko- i: — i 14 14. april 1948: Ustanovitev KZ Šempeter. Začasni upravni odbor: Franc Rojnik, kmet iz Sp. Grušovelj — predsednik, Anton Planinc, kmet iz Doberteše vasi — podpredsednik, Anton Miklavžin, uslužbenec iz Šempetra — tajnik. — Odbor se mora izpopolniti, razširiti! 27. december 1948: KZ Šempeter prevzame v upravljanje Lesno skladišče v Šempetru. December 1948: KZ prevzame v upravljanje 5 ha splošnega ljudskega premoženja in poseje od tega 2 ha z žitaricami. V zimi 1948-49- KZ preureja bivše Wolfove zgradbe v skladišča, pisarniške in stanovanjske prostore. Junij 1953: KZ nabavi veliko mlatilnico »Humek. September 1953: Vas Kale se spoji s KZ Šempeter. 13. februar 1954: Izvolitev 1. odbora za gradnje: Franc Zupanc, F>anc Cetina, Slavko Cokan, Alojz Terglav, Vinko Ušen in Anton Miklavžin. Naloga odbora: Postavitev 4 sušilnic za hmelj po 16 kvadr. metrov, strojnih lop, skladišč in osrednje upravne zgradbe. Maj 1954: Ureditev umetne osemenjevalnice. 29. avgust 1954: OLO — gospodarski svet — Celje svetuje odstranitev dotrajalih zgradb in postavitev novih. Razširitev gradbenega odbora na 14 članov. Po- vabilo podpredsedniku OLÖ Celje Miranu C v e n k u za sodelovanje. 15. maj 1955: Viharna skupna seja upravnega in nadzornega odbora, Razprava o zahtevi skupine članov po obnovitvi volitev na občnem zboru zavoljo dvomljivega postopka. Izvolitev Ivana Hropot a za predsednika upravnega odbora. Prisotni: delegati OLO in OZZ Celje ter Hmeljarskega odbora Žalec. Oktober 1955: Ustanovitev poslovalnice v Podlogu. 13. oktober 1955: Viharna skupna seja upravnega, nadzornega in hmeljarskega odbora. Sklicatelj: skupina članov. Predmet razprave: prodaja suhega hmelja letnika 1955. Sklep: Suh hmelj se bo prodajal izključno zadružnemu trgovskemu podjetju »Hmezad« Žalec. Glasovanje: Dva člana proti, ostali za! Prisotni: delegati OZZ m OLO Celje, Hmeljarski odbor in »Hmezad« Žalec. Januar 1956: KZ prispeva iz »H« sklada 900.000 din za popravilo občinskih cest na področju KZ Šempeter. 3. junij 1956: Izvolitev odbora za gradnjo upravnega in gospodarskega poslopja: Vinko Ušen, V inti o Kolenc, Mirko Zupanc, Filip Udrih in Anton Miklavžin. ( Odbor pozneje izpopolnjen in delno izmenjan.) 28. marec 1957: Razpis javne licitacije gradbenih del. Udele-žitev 5 gradbenih podjetij. Gradbena dela prevzame »GRADISc Celje. 2. junij 1957: Žalna seja za uslužbenko Majdo Orešnik, žrtev prometne nesreče. Leto 1957: Sklenitev gradbene pogodbe za upravno poslopje. Začetek izločevanja nekmetijskih dejavnosti iz KZ Šempeter (trgovina!) — Razstava plemenske živine z območja šempeterske in sosednjih kmetijski zadrug na športnem prostoru v Šempetru. — V novembru in decembru traktorski tečaj z veliko udeležbo (stari in mladi). Dosedanji predsednika upravnega odbora KZ Šempeter: 1. FRANC ROJNIK, kmet iz Sp. Grušovelj, izvoljen 14. 4. 1948. 2. SLAVKO COKAN, kmet iz Sp. Roj, izvoljen 8. 12. 1948. 3. FILIP UDRIH, kmet iz Sp. Grušovelj, izvoljen 9. 3. 1952. 4. FRANC ZUPANC, kmet iz Podloga, izvoljen 13. 2. 1954. 5. IVAN HROPOT, kmet iz Zg. Grušovelj, izvoljen 15. 5. 1955. 6. VINKO USEN, kmet iz Zg. Grušovelj, izvoljen 15. 4. 1956. 7. ALOJZ TERGLAV, kmet iz Šempetra, izvoljen 15. 3. 1957. 8. VINKO KOLENC, direktor KG Založe-Sempeter, izvoljen 1. 12. 1958. Upravni in nadzorni odbor KZ Šempeter je imel od ustanovitve do 31. 12. 1957 150 sej! Udeležba: 1. ANTON MIKLAVŽIN, uslužbenec, 10 let raznih funkcij, 124 sej. 2. FRANC CETINA, profesor, 10 let raznih funkcij, 81 sej. 3. FILIP UDRIH, kmet, 9 let raznih funkcij, 117 sej. 4. VINKO USEN, kmet, 9 let raznih funkcij, 73 sej. 5. SLAVKO COKAN, kmet, 8 let raznih funkcij, 69 sej. 6. FRANC ZUPANC, kmet, 8 let raznih funkcij, 66 sej. 7. MIHA VOH, kmet, 7 let raznih funkcij, 90 sej. ☆ ☆ ☆ Ali je še kje v Sloveniji Kmetijska zadruga, ki njeni člani že dlje kot v Šempetru opravljajo tako požrtvovalno odgovorne funkcije? Sicer dopuščam to možnost, vendar rahlo dvomim. V pozitivnem primeru pa čestitam, v pripravljenosti na ustrezen popravek! Fotoposnetek nekdanjih »shramb«r za stroje, naprave in drug material KZ Šempeter v Savinjski dolini. Komentar sploh ni potreben! Na predvečer 29. novembra 1958 so v Šempetru začeli z otvoritvenimi svečanostmi. Predsednik UO KZ Vinko Kolenc je otvoril okusno urejeno razstavo v skoraj vseh pritličnih prostorih Doma. Med vsekakor najbolj privlačne in učinkovite razstavne oddelke je šteti prikaz v naravi glavnih poljedelskih orodij na področju srednje Savinjske doline, od lesenega pluga, mimo železnih plugov vseh vrst, velikosti in znamk (provenience), mimo bran, kultivatorjev itd., pa tja do traktorjev (prav tako več vrst, znamk, oz. provenienc) do velikega kombajna, ki v Šempetru že nekaj let hkrati žanje, mlati, veže slamo v snope ter očisti seme od plev. Prva dela pri izkopavanju jam za temelje novemu DOMU v Šempetru — spomladi 1957. Taisti predvečer 29. nov. 1958 so v Domu v Šempetru predvajali za člane (in njihove svojce) KZ Šempeter čudovit film »Dolina miru«. Za člane je bila predstava brezplačna. Vseh, ki so si film ogledali, pa nihče sploh ni mogel prešteti. Izkušeno oko jih je naštelo najmanj 1200! Verjemimo brez pripomb! Delovno ljudstvo osrednje Savinjske doline že od nekdaj hrepeni po novih obzorjih. Kako je bilo glede na to doslej? Šolski upravitelj iz Šempetra Stane Pejovnik, šolnik, ki ne ostaja le znotraj šolskega obzidja, marveč prizadevno in uspešno sodeluje z drugimi, enakimi javnimi delavci, je o zgodovini kulturnoprosvetne dejavnosti Šempetra z okolico na predvečer svečane otvoritve novega doma takole dejal: »... Kulturno-prosvetno delo v Šempetru ima že močno tradicijo. V neprijaznih razmerah se je razvijala v preteklosti vsa kulturna dejavnost v Šempetru. Temeljni zvrsti kulturnega udejstvovanja, dramska in pevska umetnost, pa moreta vzlic temu govoriti o uspehih. Hotenje šem-peterskih ljudi je bilo namreč dovolj močno, saj je tu pa tam preraščalo celo želje samih zasno-vateljev. Pevsko društvo »Savinjski zvon« je med ljudstvom še dandanes v nezbledelem spominu. Zlasti so se zapisali v kulturno zgodovino nekateri bolj izšolani pevci. Ljudstvo se jih rado spominja, saj so mu prirejali koncerte, ki jih kar čez noč ni moč pozabiti. Prav zavoljo tega bo delo v prihodnosti precej lažje. Pionirji dramske umetnosti so prav tako morali delovati v neugodnih razmerah, brez ustreznih prostorov in ne da bi jih kdorkoli podpiral z znatnejšimi gmotnimi sredstvi. Če so kljub temu uspevali, je treba njihovo delo primerno oceniti! Med obema vojnama so se razmere nekoliko izboljšale, predvsem po zgraditvi bivšega Sokolskega doma, ki je v 20 letih le opravil kot prostor svojo nalogo vse doslej, ko je čas zahteval postavitev ustreznejših prostorov. Dandanes ima delovni človek veliko nalog, ki pa zanje potrebuje ustrezno izobrazbo, to je primerno duševno obzorje. Čas, ki v njem živimo, terja od slehernega državljana, da uporabi vse svoje sposobnosti! Nikako naključje ni, marveč neogibnost razvoja, da je bila pobudnik za zgraditev ustreznega osrednjega poslopja za gospodarsko in kulturno udejstvovanje Šempetra z okolico prav domača kmetijska zadruga! Le-ta je sklenila, da bo zgradila Dom, kjer bo moč nuditi delovnemu človeku dopolnilno izobrazbo z ustreznimi predavanji oziroma potrebno razvedrilo v prostem času. Zlasti potrebujeta tak prostor delavec v kmetijstvu in v krajevni industriji. Da, prav kmečki človek si mora razširiti duševno obzorje! To pa mu mora po svoji vlogi omogočiti kmetijska zadruga. Prav iz teh razlogov je bil postavljen nov Dom. Kakor vselej, prav tako so tudi dandanes posamezniki, ki očitajo, da zajetnost in oprema Doma presegata zahteve kraja. Le tem v razmislek: človek je družbeno bitje, ki teži k združevanju, medsebojnemu spoznavanju in sklepanju prijateljstva. Kar velja za mesto oziroma večje industrijsko središče, velja tudi za sleherno vas. Delovni človek naše vasi že zahteva (pa je tudi upravičen) ustreznejše prostore in sredstva za dopolnilno izobraževanje in oddih. In, če je temu tako, kdo more še trditi, da je šem-peterski Dom prevelik, prevelik tudi v prihodnosti? Ali ni prav do zadnjega kotička napolnjena dvorana na večer pred otvoritvijo Doma potrdila pravilnost zasnutka prostora in opreme v njem? Nihče ne more zaustaviti splošnega družbenega razvoja. Veliki državniki naprednih narodov so pospešili razvoj prav s prosvetljevanjem ljudstev. Duševna preproščina (primitivizem) posameznikov ni nikjer odločala, ne more odločati in tudi v Šempetru ne bo odločala! Kino dvorana? Ali je morda zahteva po filmih za delovnega človeka Šempetra in okolice prevelika in neupravičena? Ne! Film zahteva čas, v katerem živimo, film — sedmo umetnost — je šteti med najbolj učinkovita izobraževalna sredstva! Film nadomešča slabotnejše amaterske dramske storitve. Film bo tudi v Šempetru pomočnik in zaveznik v kulturnemu prosvetljeva-nju, seveda po ustrezni in strogi odbiri...« Kaj naj še poročam o svečani otvoritvi Doma v Šempetru, 29. novembra 1958? Morda tole? Šempeter v Savinjski dolini je letos priredil 3 svečane proslave: 1. 140. obletnico ustanovitve osnovne šole. 2. 80. obletnico ustanovitve gasilskega društva. 3. 10. obletnico ustanovitve kmetijske zadruge ob hkratni otvoritvi velikega Doma. itd., itd....! Vedite, da gornji »itd., itd.« ni morda maska, ki naj pokrije manjšo pomembnost ali celo nepomembnost naslednjih zaporednih številk! Ne! Na sploh je znano, da je prav Šempeter z okolico med tistimi podeželskimi predeli v Sloveniji, kjer moremo že dandanes govoriti o zaznavno visoki kulturni ravni, oziroma o silnem prizadevanju za nenehno rast vseh javnih dejavnosti. Nemara vpliva na razgibanost dejstvo, da je prav Šempeter zemljepisno presečišče prometnih žil: Trojane—Celje in Solčava—Trbovlje? Ali pa bližina večjega delavskega središča — Prebold? Morda in verjetno tudi! • Naj bo, karkoli že, vsekakor drži: Šempeter v Savinjski dolini je dozorel, pripravljen In opremljen je za prihodnost! Zunanji dokaz je postavitev Doma, ki bo ustrezal nemara prav vsem zahtevam družbenega razvoja v novem obdobju! 29. november 1958, dan svečane otvoritve, v spominu sedanjega rodu ne bo nikoli zbledel... Pogled iz klubske sobe v DOMU KZ Šempeter v Savinjski dolini. Zunaj na balkonu prizadevni član gradbenega odbora Mirko Zupanc, uslužbenec iz Šempetra. V ozadju strehe sosednih hiš. Razmišljam na čelnem balkonu v I. nadstropju Doma v Šempetru ... V globeli pod mano so v lesenem provizoriju zloženi, od Savinje v 2000 letih izlizani pohorski kamni — spomin na nekoč silne rimske Enijce in Prisciane... Pred mano je šempetrski osredek v drugem tisočletju ... Neslišno kipi zvonik v nebo ... Za mano pa v Domu žubori množica kmetov, delavcev in izobražencev, možje in ženč, mlado in staro ... Valovi in žubori — otvarja Dom prihodnosti Šempetra v Savinjski dolini in njegove okolice... Začetek novega tisočletja ... Da, na dan svečane otvoritve Doma v Šempetru, ob 15. obletnici rojstva Nove Jugoslavije, 29. novembra 1958, so se soočila tri tisočletja! Okusno urejena razstava Tekstilne tovarne Šempeter v DOMU na dan svečane otvoritve, dne 29. novembra 1958. Gornji grafikon je delo Boža Srebréta, upokojenega profesorja iz Šempetra v Savinjski dolini. B. Srebré je, prav tako kot mnogi drugi, neutrudljiv in požrtvovalen javni delavec v Šempetru! Mimo tega pa temeljit in skrben pri delu. Dokaz je gornji grafikon, ki ga objavljamo ne le v prikaz proizvodnje hmelja KZ Šempeter za določeno dobo, marveč tudi kot nazoren primer, kakšen grafikon je — zarés učinkovit. Po znova pretehtanih podatkih je s številkami, črtami, površinami in v barvi (!) prikazal količino in kakovost pridelanega suhega hmelja na področju KZ Šempeter in vse to primerjal s podatki za vso Slovenijo! Letnik XIV. »HMELJAR« Stran 27 Prof. ing. Vinko Sadar: Na obisku pri britanskih Za starega prijatelja hmeljarstva, ki že nekaj mesecev potuje po Angliji, 'bi se res ne spodobilo, če bi pozabi! obiskati angleške hmeljarje. Tako sem se odločil, da obiščem središče angleškega hmeljarstva v Kentu. Prve hmeljnike sem zagledal pri Otfordu, južno od Londona. Precej sem opazil, da raste tod hmelj na žičnici, ki je mnogo nižja kot pri nas. Napeljan je po poševni žici, vršiči rastlin pa visijo kakor grozdi navzdol. Od tod naprej se hmeljniki vrstijo med sadovnjaki in širnimi pšeničnimi polji. Pšenica ni rumena kot pri nas, čeprav je že zrela in komaj čaka, da jo pospravijo. Dež močno ovira letošnjo žetev v Angliji. Ponekod je pšenica že čisto črna. Tej pokrajini ne pravijo brez vzroka »vrt Britanije«, saj pokrivajo sadovnjaki in vrtnine 20 % vseh njiv. Od 8400 ha hmeljišč, kolikor jih premore Anglija, pridelajo tod na 4400 ha 56 % vse britanske produkcije hmelja. Na kmetijski fakulteti v Wye blizu Ashforda so mi povedali mnogo zanimivega o hmeljarstvu v teh krajih. Angleži hmeljarijo že nekaj stoletij. Hmelj so dobili sredi 16. stoletja iz Evrope in sicer iz Flandrije. Danes leži približno tri četrtine vseh hmeljišč v jugovzhodni Angliji. Hmelja ne prideluje niti Škotska niti Wales niti severna Irska. Tako je hmelj lokaliziran v dveh glavnih proizvodnih področjih in sicer v jugovzhodnem, ki obsega Kent in East Sussex, in v srednjem v okrajih Herefordshire in Worcestershire, le nekoliko hmeljišč leži še okoli kraja Farnham v Surrey-Hampshire. Do zadnje četrtine 19. stoletja so gojili v Angliji hmelj na hmeljevkah, kakor ga mi še dandanes. Ze leta 1860 pa so začeli uvajati žičnice, ki sedaj docela prevladujejo. Za razliko od naših so visoke komaj 4—5 m. Rastline stojijo 180x180 cm do 240X240 cm narazen; iz vsakga štora napeljejo po več trt navzgor po navpični ali poševni žici, na dva načina, ki bomo o njiju še govorili. Na Angleškem gojijo več zvrsti hmelja. V glavnem razlikujejo štiri skupine: skupino gol-dingov, skupino goldingovih varietet, skupino fa-glov in skupino, ki so v njej združene ostale varietete. Ta razvrstitev je bolj trgovska kot znanstvena. Vse varietete bi mogli razvrstiti v tri skupine, v skupino goldingov, faglov (Fugg-les) ter vse ostale križance in varietete. Profesor E. Salmon je na kmetijski fakulteti v Wye vzgojil številne nove varietete hmelja. Danes imajo v Angliji 70—80 varietet. Navedel bom najvažnejše. Zgodnje: Amos’s Early Bird (G), Bramel-ming (G). Srednje pozne: Cobbs (GV), Tutsham (GV), Fuggle. Pozne: Rotmersham Golding (G), Eastwell Golding (G), Petham Golding (G), Mathon Nove Salmonove varietete: Northern Brewer, Burllion Hop, Brewer’s Gold, Pride of Kent, Sunshine Hop, Keyworth’s Early (OJ 47), Key-worth’s Midseason (OR 55), Bramling Cross (G), Canterbury Golding (G). (OT 48), — »1147«. Hmelj razmnožujejo večinoma s sadeži, ki jih jeseni ali spomladi narežejo in posadijo na posebne grede, da se ukoreninijo. Sadijo torej enoletne ukoreninjene sadeže; tako si prihranijo precej časa, dobijo pa tudi mnogo lepše sadeže. Morda bi tudi pri nas kazalo ubrati to pot. V znanstvene namene uporabljajo še grobanice in tudi mlade hmeljeve poganjke. Ker so se v zadnjem času stroji za obtrgo-vanje že povsem udomačili, iščejo nove varietete hmelja, ki bi jih laže obirali s strojem. Rastline naj bi bile krepke, storžje pa enakomerno razdeljeno po trtah in ne nakopičeno pri vrhu. Razume se, da želijo doseči mimo tega pri novih zvrsteh tudi večjo odpornost proti osipanju hmeljeve moke in večjo odpornost proti boleznim. Ker obirajo s stroji, morajo hmelj tako napeljavah, da se storžki enakomerno razvijejo po trtah in da se ne kopičijo v velikih in težkih, med seboj prepletenih vršičih. Poskusi v teh krajih so pokazali, da se pridelek storžja na rastlino poveča, če so trte posajene bolj narazen, da pa je pridelek na hektar manjši, če je na hektar manj rastlin. Za obiranje s strojem morajo saditi rastline bolj vsaksebi ali pa jih napeljati više. Zato bodo napeljavah nove nasade vsaj 5 m visoko, če so sorte močnejše, slabotnejše sorte pa najmanj 4 m. Rastline bodo sadili od 180—240 cm v kvadrat. Za sorto »Fuggle« je najugodnejša razdalja med posameznimi rastlinami 195 cm, najprimernejša višina žičnice pa 4,5 m. Močno sem se začudil, ko so me vprašali, če pridelujemo pri nas »hmelj s semenom« ali brez njega. Sprva jih nisem mogel razumeti, kaj menijo. Nato sem šele izvedel, da angleški hmeljarji pridelujejo le »hmelj s semenom«, kar pomeni, da sadijo moške rastline poleg ženskih, in sicer na 200 ženskih rastlin vsaj eno moško. Hmelj je torej oplojen, zato vsebuje po teži eno četrtino semena. Hmeljarji zatrjujejo, da se oplojeni hmelj mnogo lepše razvije in da napravi lepe in težke storžke. Pri nas zatiramo divji hmelj in uničimo vsako moško rastlino, če jo le o pravem času opazimo, kajti oplojeni hmelj je slabše kakovosti in ni uporaben za varjenje založnega piva, ali kakor mu tod pravijo, za »lager«, marveč le za »beer«, to je navadno, hitro uporabljivo pivo. Angleški pivovarji varijo največ navadnega piva; če želijo izdelovati založno pivo, morajo uporabiti hmelj s kontinenta. Tudi mi ga izvažamo tjakaj. Hmeljarji zatrjujejo, da jim neoplojeni hmelj ne daje dovolj pridelka in da jim ne povrne proizvodnih stroškov, nadalje da britanski pivci zahtevajo trpki, grenki okus piva, ki ga daje le »hmelj s semenom«. Nedvomno bi tukajšnji hmeljarji pridelovali neoplojeni hmelj, če bi ga le mogli primerno draže prodati. Angleški znanstveniki si že prizadevajo, vzgojiti nove sorte, ki bi tudi neoplojene dale dovolj pridelka. Tako jim je uspelo vzgojiti tri-ploidno sorto, ki ne daje mnogo semena, čeprav je oplojena. Na kmetijski fakulteti v Wye je sedaj središče, kjer žlahtnijo in gojijo nove sorte, takšne, ki oplojene ne napravijo mnogo semena, in takšne, ki napravijo večje storžke tudi brez oploditve, pa tudi takšne, ki so odporne proti ovelosti hmelja, ki jo povzroča glivica Verticilium albo-atrum. Tu so mi izjemoma dovolili, vstopiti v njihov poskusni hmeljnik, ker so vedeli, da nisem prišel z njive, marveč z londonskih ulic. Kmetovalcem je namreč vstop strogo prepovedan, da ne bi zanesli s svojih okuženih hmeljišč bolezni semkaj, kjer so zaenkrat pred njo še varni. Bolezen je tako huda, da lahko-uniči cele hmeljnike; vendar še zdaj ne vedo, s čim bi ji prišli do živega. Hmelj enostavno usahne. Pri nas te bolezni nimamo, moramo pa zelo paziti, da je ne zanesemo. Naj bodo torej previdni tisti naši hmeljarji, ki hodijo po svetu po tujih hmeljiščih! Tu razlikujejo dve obliki ovelosti, hujšo in lažjo. Hujši pravijo »valujoča« (fluctuating), milejši pa napredujoča (progressive). Kjer se ta bolezen pojavi, morajo požgati ves nasad. Nato zemljišče polijejo s formalinom in ga pokrijejo z mrežo, da preprečijo raznašanje zemlje. Končno pustijo, da ga preraste trava. Zaradi te bolezni si mrzlično prizadevajo, vzgojiti odporne sorte, ki bi se jih ovelost ne lotevala, kar se jim je deloma že posrečilo. Vzgojili so štiri močno odporne sejance angleških tipov in leta 1959 bodo imeli že dovolj sadik, da bodo zasadili več hmeljišč na raznih mestih v Kentu. Te sejance so izbrali izmed treh tisoč, ki so jih vzgojili leta 1952. V poskusnem hmeljišču fakultete v Wye sem se prepričal, da naš golding najbrž ni golding pač pa fagl. Golding je namreč zelo občutljiv za plesen; peronospora in virozne bolezni ga močno napadajo. Nasprotno pa je fagl manj občutljiv za peronosporo in mozaika sploh nima. Vsi naši hmeljarji dobro vedo, da je naš hmelj odporen in da se uspešno upira peronospori, mozaika pa sploh ne kaže. Za fagl je prav značilna rdečkasta lisa na listnih pecljih. Nisem popolnoma prepričan, vendar se mi zdi, da ima naš hmelj takšne rdeče nadahnjene listne peclje. Če je to res, potem je fagl in ne golding. Mi najbrž imena golding ne bomo mogli kmalu pozabiti, toda bodi že fagl ali golding, naš hmelj se je v naših krajih tako spremenil, da mu raje recimo savinjski ali slovenski hmelj. Čeprav smo ga pred osemdesetimi leti dobili iz Britanije, ima sedaj že domovinsko pravico pri nas in z žlahtnjenjem bomo še nadalje izločali njegove lastnosti, tako da bo res pravi sin slovenskih krajin. Morda bi bil že čas, da izbrišemo ime »štajerski hmelj«, ker je na trgu že dovolj znan in uživa svetovni sloves tudi pod slovenskim ali savinjskim imenom. hmeljarjih Zanimivo je, kako tukaj napeljujejo hmelj. V glavnem na dva načina. Po tako imenovanem Butcherjevem nač'nu in po načinu dežnika. V Žalcu sem slišal za zadnji način ime »kapeFca«. Največ hmelja napeljujejo v Kentu po Butcherjevem načinu. Vendar ima ta način svoje slabosti, ker ne moremo z visokim vozom ali visokim strojem med redi takega hmeljišča. Drugi način je boljši. Kakor vem, preskušajo v Žalcu način »dežn ka«. Po Butcherjevem načinu napeljujejo tako, da so drogi postavljeni v vsaki redi med drugo in tretjo rastlino. Drogovi v redeh so med seboj povezani s tremi žicami, z žico pri tleh, z žico v višini prsi (1,2 m) in z žico pri vrhu drogov. Med prsno in vrhnjo žico je prek hmeljišča napeljana četrta žica, ki povezuje drogove v raznih redeh in daje žičnici trdnost. Rastline so sajene od 180—240 cm v kvadrat. Drogovi so 4—5 m visoki in prav tolikšna je tudi razdalja med njimi. Kadar pa vzgajajo hmelj na »dežnik«, postavijo drogove iste dolžine v vsako drugo vrsto med vsako drugo in tretjo rastlino. Drogovi so utrjeni z glavnimi žicami, ki tečejo ob straneh pri vrhu drogov, in z nosilnimi žicami, ki tečejo vrh drogov po redeh. Vzporedno z redmi pa so pritrjene vzporedne žice s kljukicami, ki nanje pritrdijo navpične vrvice, po katerih napeljujejo hmelj. V Butcher-jevi žičnici napeljejo iz vsakega kupčka po tri trte, jih prepognejo čez prsno žico in speljejo čez prostor med redmi po žici, pritrjeni na gornjo žico. Trte ležijo nagnjene (pošev) in bolje varujejo hmelj pred vetrom, ovirajo pa promet po hmeljišču. Pri »dežniku« napeljejo iz vsakega kupčka po štiri trte, vsako trto pritrdijo na drugo vzporedno žico, v višini prsi pa vse štiri trte na rahlo prevežejo. Tako se širijo trte kot šibke pri dežniku in ne ovirajo prometa. Mnogo žičnic obdajajo okrog in okrog z veliko mrežo iz res kokosovega oreha, da jih varujejo pred vetrom. Razumljivo je, da takšna mreža precej stane, zato nasajajo, kjer le morejo, okrog hmeljišča živo mejo, ki sega tako visoko kakor žica. Večinoma je to topol, ki ga v višini žičnice prirežejo. Žičnice so mnogo nižje kot pri nas zaradi močnejšega vetra, ki tod pogosto piha. Vendar je vprašanje, če je to ugodno za hmelj, ki bi se nemara bolje razvijal na visoki žičnici, kjer imajo rastline več sonca in zraka, napravijo lepše storžke in dajo večji pridelek. Omenil sem že, da hmelj obirajo s stroji. Zanimalo me je, kako ti stroji delajo. Na vprašanje nisem dobil čisto jasnega odgovora. Nekateri trdijo, da stroji nikakor ne morejo popolnoma nadomestiti ljudi, da trgovci raje kupujejo z roko obran hmelj. Drugod spet ti povedo, da stroji delajo kar zadovoljivo. Toda v Angliji končno ne morejo več razglabljati o tem, saj nimajo ljudi za obiranje. Zato so prisiljeni uporabljati stroje. Da pa stroji ne delajo najbolje, se vidi že po tem, ker si prizadevajo, vzgojiti nove varietete, ki bi bile primernejše za obtrgo-vanje s stroji. Kakšne naj bi bile te varietete, smo že povedali. Tu imamo primer, kako v kmetijstvu en rešen problem privleče na dan spet nov problem. S stroji so dejansko nadomestili obirače, toda sedaj se je pojavilo vprašanje, kako vzgojiti nove hmeljeve zvrsti, ki bodo pri-kladnejše za obiranje s stroji. Nekaj podobnega je v poljedelstvu, kjer so kombinirani stroji_ za žetev žita odprli nov problem, kako požeto žito, ki ima navadno več vlage kot pa z mlatilnico omlačeno žito, posušiti do dovoljenega odstotka vlage. Če bi pri nas nameravali uvesti stroje za obiranje hmelja, bi morali s tem računati že sedaj in posaditi nove hmeljnike. Hmelj bi morali saditi bolj narazen, zlasti bi pa morali imeti že primerne zvrsti hmelja, ki bi jih s strojem bolje obtrgavali kakor današnje. Vendar je stroj za obiranje le nujno zlo, ni pa velik napredek v hmeljarstvu. V Angliji si prizadevajo izdelati stroje manjšega tipa, ki bi bili bolj priročni kot so sedanji. Toda tudi tak manjši stroj je še vedno tako velik, da ga ne bi mogli spraviti v žalsko skladišče za hmelj. Imeti mora posebno hišo. Takšen stroj stane v Angliji okoli 4000 funtov, navadna šupa z aluminijasto streho pa 1000 funtov. V našem denarju je to okoli 5 milijonov deviznih dinarjev. Stroj je visok okoli 8 m, lopa pa 15 m; streči mu mora približno 30 ljudi. Dokler imamo dovolj obiračev, ne bomo uvažali takšnih ogromnih strojev. Tu pa obira-čev ni, ker je navadno v času obiranja v septembru že hladno in deževno; obirači so prihajali večinoma iz Londona, od koder jih ni več, odkar malo bolje zaslužijo v industriji. Pri nas je vreme v času obiranja navadno lepo, obiranje pa je hkrati praznik za mlade ljudi. Nimamo torej prav nobenega vzroka, da bi si želeli obirainih strojev. Kar lepo počakajmo, dokler strojev ne bodo še bolj izpopolnili in dokler jih ne bomo nujno potrebovali. Ni namreč nobena težava in umetnost delati z njimi, da bi se morali že vnaprej vaditi upravljanja. Prav zanimive so sušilnice za hmelj. Pravijo jim »oast houses«. To so nizka, okrogla ali štirioglata poslopja s premerom 6—7 m in visoka tudi 7 m; streha se zožuje v nekakšen stožec in se konča s pločevinastim klobukom, kakršnega vidimo pri nas na dimnikih, ki z njimi povečamo kroženje zraka. Sušilnice so čisto preproste; lese so spletene iz žime, na lesi leži kup hmelja in skozenj piha segret zrak. Zdaj jih skušajo modernizirati: kurišče za premog spreminjajo v kurišče za nafto. Najsodobnejše so električne sušilnice. Nafta je sicer cenejša, elektrika je dražja, a je delo z njo tudi prijetnejše in popolnejše. Hmelja pridelajo več kot pri nas, in sicer okoli dve in pol tone na hektar. Povprečno prodajo stari cent hmelja za 28 funtov, kar je nekako 500 deviznih dinarjev za kilogram. Odkupujejo ga zasebniki, a ne na lasten račun, marveč za velika trgovska podjetja, toda pod nadzorstvom odbora za trgovanje s hmeljem (Hop Marketing Board). Ta odbor mora odkupiti ves hmelj, vsak hmeljar pa je dolžan prodati mu ves hmelj. Ta podjetja kupujejo le hmelj določenega tipa ali pa nekatera kupujejo le domači hmelj, medtem ko ga druga le uvažajo. Vsa trgovina s hmeljem se torej odvija po smernicah in pod nadzorstvom omenjenega odbora, ki mu je vlada poverila to uradno dolžnost s posebnim zako- nom. Kot vidimo, tudi tu ni popolnoma svobodne trgovine, ki je vedno škodljiva za hmeljarja. Ne bo odveč, če zapišemo še nekaj misli o kmetijski fakulteti v Wye. Nekoč je bil to samostojen college, se pravi visoka šola z vsemi pravicami. Danes je le del londonske univerze in se ukvarja predvsem s kmetijstvom. Ima kakih 1000 akrov veliko posestvo in kar precej hmelj-nikov. Vse delo za zboljšanje hmelja in pridelovanja hmelja je osredotočeno na tej fakulteti. Na poskusni postaji v East Mallingu so kmalu po prvi svetovni vojni pričeli žlahtniti hmelj, po drugi svetovni vojni pa je delo prešlo na Wye. East Mailing se sedaj v glavnem ukvarja s sadnimi rastlinami; samo fitopatološki oddelek je še ostal tamkaj. Profesor Salmon je pričel žlahtniti hmelj v East Mallingu, pozneje je vse delo prenesel v Wye. Vodja oddelka za raziskovanje hmelja na fakulteti v Wye, dr. Darling, je bil odsoten. Sprejela sta me njegova sodelavca Mr. Farrar in Mr. Neve. Farrar je predvsem žiahtni-telj. Vzgojil je triploidne križance hmelja za novo varieteto, ki bo, čeprav oplojena, napravila le malo semena, vsaj ne več, kakor je sedaj dopustno pri tako imenovanem »nesemenskem« hmelju. Vprašanje je, koliko semena smemo dopustiti v hmelju za varjenje založnega piva. Če triploidni križanec ne bi imel v storžkih več semena, čeprav oplojen, kot ga dopušča tako imenovani »nesemenski« hmelj, potem pravzaprav ni zadržka za uporabo takšnega oplojenega hmelja. Mnogo si prizadevajo vzgojiti sorte, odporne proti ovelosti. Pokazali so mi vse poskusne hmeljnike in tudi rastlinjake, kjer križajo hmelj, in sicer triploidne in diploidne varietete. Nadalje se ukvarjajo tudi z vprašanji o prehrani, fiziologiji in kemiji hmelja. Razveselilo me je, ko sem našel v njihovem poskusnem vrtu tudi savinjski hmelj, pa tudi dejstvo, da so ti ljudje v tesnih stikih z našimi strokovnjaki. Bili so veseli, da jih je obiskal Jugoslovan, ki se vrhu tega zanima tudi za hmelj. Ko sem se v izjemno lepem jesenskem ve- čeru vozil skozi zeleno kentsko pokrajino in skušal ujeti v fotografski aparat hmeljnike, me je nagovorila neznana, preprosta žena, ki se je vozila v istem oddelku, in me vprašala, od kod sem in zakaj se zanimam za hmelj. Ko sem ji povedal, da sem od daleč doma in da me hmelj že dolgo zanima, mi je na dolgo in široko pripovedovala o težavah in uspehih kentskih hmeljarjev in me posebej opozorila na profesorja Salmona, ki da je zdaj bolan, ki pa me bo gotovo sprejel, in da ga moram vsekakor obiskati. Tudi njej je bila pri srcu kentska roža, kot je našim hmeljarjem savinjska. Dala mi je profesorjev naslov, a ga žal nisem mogel obiskati. Videl sem pa, kako silno je priljubljen v teh krajih in kako hmeljarji cenijo njegovo delo. Vse, kar sem videl, se mi je vtisnilo globoko v spomin in dolgo sem razmišljal o dveh stvareh. Ali je pri nas na hmelju najti virusne bolezni ali ne, in če je pri nas ovelost ali je ni. Ali morda mi nismo našli teh bolezni ali jih dejansko ni? Zakaj traja hmelj pri nas samo 12 do 13 let, medtem ko traja ista ali vsaj sorodna varieteta v Kentu 18—20 let? Kje je vzrok? Mar vlažna zemlja ali slabše oskrbovanje, slabše gnojenje? Morda višja toplota? Če je kriva samo prehrana, bi zlahka podaljšali njegovo življenje. Toda naš hmelj je prav dobro oskrbovan in gnojen, vsekakor od vseh kmetijskih rastlin pri nas najbolje. Kje je tedaj vzrok? So mar krive bolezni, kakršne so virusne? Je kriva preskrba z vodo? V Kentu imajo manj dežja kot pri nas, toda zemlja je težja. Vendar v Kentu ne čutijo suše tako pogosto kakor mi. Ali bi se z namakanjem podaljšala življenjska doba hmelja? Je toplota tisto, kar našemu bmelju prej izpije življenjsko moč? Vsekakor moramo vzgojiti dolgotrajnejšo sorto. O vseh teh vprašanjih gotovo že razmišljajo naši strokovnjaki na Hmeljarskem inštitutu v Žalcu, saj sem zvedel, da so v tesni strokovni zvezi z angleškimi hmeljarji in s hmeljarskim oddelkom fakultete v Wye. Izobraženec in kooperacija ? sarinjskem hmeljarstvu Za kaj pravzaprav gre? Živimo v prostoru, kjer je hmeljarstvo dominantna gospodarska dejavnost in v času, ko si zadružne organizacije ob podpori vse družbe na moč prizadevajo, da bi poglobile novo obliko v kmetijski proizvodnji »zadruga—kmet«, oziroma v našem primeru v proizvodnji hmelja. Tokrat ne kanimo šele utemeljevati, da je proizvodna oblika »zadruga—kmet« zares tista najboljša pot, ki bomo po njej uspeli vnesti v kmetijsko proizvodnjo socialistične odnose, dvigniti proizvodnjo samo in z njo gospodarsko in kulturno raven naše vasi. Doba utemeljevanja in prepričevanja je namreč že za nami. Zdaj je na vrsti — uresničevanje! Poglabljanje moderne proizvodne oblike »zadruga—kmet« je na področju OLO Celje, zlasti v osredku Savinjske doline, že dejstvo, ki mimo njega nihče ne sme, oziroma tudi mogel ne bo! Čemu ta trditev? Čemu to opozorilo? Na nesrečo je še precej primerov, ko doživljamo presenetljive izjave, da je temp ali onemu vsebina proizvodne oblike »zadruga—kmet« sploh še skoraj »španska vas«, prav tako pa tudi namen te oblike. In, kar je najhuje, da je med takimi prav nevšečno število •— izobražencev! Kaj bi se sprenevedali! Tu pa tam so še primeri, da se strokovnjak s fakultetno diplomo izvija, češ, da je s sklenitvijo delovnega razmerja »zadolžen« edino za svojo stroko, da se prosvetni delavec na vasi zateka le za šolsko obzidje, da se pisarniška moč opravičuje, češ, da jo njeno delovno mesto tolikanj izčrpava, da ji za proučevanje dogajanj v kmetijstvu ne preostaja niti kanec umskih moči, itd., itd.! To ni izmišljotina, še manj zlohoteno zatrjevanje! Na nesrečo je to ugotovljeno dejstvo, ki terja javno obravnavanje! Ne da bi uporabili izbrane besede, zapisujemo ostro! Izjava, »Mene se realizacija kooperacije nič ne tiče, saj jih je dovolj, ki so zanjo po službeni dolžnosti poklicani«, je sicer prav redek primer, vendar smo jo tudi že doživeli. Na svojo srečo pa besednik enake izjave domala vselej izkorišča tako okolje, ki je v njem primeren pouk teže ali pa sploh neizvedljiv, oziroma, da bi način razlaganja več škodoval kot koristil! Prav zategadelj ne bo napak, če poudarimo v kratkem orisu družbeno vlogo izobraženca dandanes. V novi Jugoslaviji, ki gradi pred očmi in ušesi vsega sveta socialistično urejeno družbo, je tudi vloga izobraženca nova, če jo primerjamo z vlogo nekoč! Dandanes pri nas ne bi smelo biti izobraženca, od kvalificirane pisarniške moči mimo prosvetnih delavcev tja do specializiranih strokovnjakov, ki bi mu ne bilo mar, kaj se dogaja v kmetijstvu na tistem področju, kjer je v teh časih njegovo delovno mesto! V našem primeru pomeni to dogajanje: prizadevanje zadružnih organizacij vseh vrst in območij, da čimprej in čim bolj poglobe novo proizvodno obliko »zadruga—kmet« zlasti v hmeljarjenju na področju OLO Celje, s posebnim poudarkom na glavni osredek, na Savinjsko dolino! Sleherna pisarniška moč, pa naj bo v računovodstvu, v administraciji ali za pisalnim strojem, mora proučiti kooperacijo v hmeljarstvu, če hoče odgovarjati na vprašanja manj poučenih, oziroma, če hoče izpolnjevati svoje prevzete dolžnosti z razumom in srcem! Prosvetni delavec na podeželju, kar tudi je brez ostanka prav ožje hmeljarsko področje, osrednja Savinjska dolina, ne sme ostajati le znotraj šolskih zidov, ne, opazovati, proučevati in pri izboljševanju pomagati mora vsem zadružnim delavcem, po vseh svojih močeh in sposobnostih! Iz šolskih prostorov je treba videti življenje in prihajati v šolo iz življenjskih potreb! Diplomirani strokovnjak! Ni stroke samo zavoljo stroke! Tega tudi nikoli ni bilo! V naši družbi, ki ustvarja nekaj novega, pa je še zlasti strokovnjaku zaupana morda najpomembnejša vloga! Nova Jugoslavija se razvija na podlagi znanstvenega socializma! Diploma katere koli fakultete je legitimacija, ki pravi, da je šteti lastnika v prve vrste borcev za nov družbeni red! Resda naše univerze šele oblikujejo in vzgajajo pravega socialističnega izobraženca. Dandanes res še prihajajo z univerz posamezniki, ki si ne znajo jasno predstavljati svoje vloge v socialistični družbi. Te trditve opiramo na nedavno ugotovitev in sklep ljubljanske akademske mladine: »Na vprašanje: Studij ali politika? je mogoče odgovoriti samo takole: Idejno delo je sestavni del študija, dejavnost izven univerze in sodelovanje pri naši socialistični graditvi dopolnjuje študij in je pogoj, da bodo študentje mogli odgovarjati na vprašanja časa in opravljati naloge, ki jim jih bo zaupala skupnost!« Pravi, socialistični izobraženec je torej resda šele na obzorju! Ko to trdimo, pa nikakor ne zanikujemo dejstva, da so taki izobraženci tu pa tam že na prevzetih delovnih mestih, le pripominjamo, da njih število zavoljo sorazmerne ne-ogibnosti še ne dovoljuje posploševanja! Kaj pa »stara« garda izobražencev? Njim objavljamo v razmislek pesnitev Otona Zupančiča »Vseh živih dan«: Otresite zaduhlih se sanj! Po bliskovo gre vseh živih dan, kdor ga je zamudil — ves klic zaman — doživi ga le, kdor je pripravljen nanj! Kdor koli ne bo doumel časa in prostora, ki v njem živi ter se po njem ravnal, ga bo razvoj neusmiljeno povozil! Le mladina se more opravičevati z nevednostjo, da, v določenih primerih celo z nezanimanjem! Ponavljamo, neusmiljeno neizprosni so naravni zakoni prostora in časa! Ne le zadružni, oz. javni delavec, ki je že po svojem delovnem mestu vključen v borbo za poglobitev nove proizvodne oblike v našem hmeljarstvu »zadruga— kmet«, prav sleherni izobraženec, ne glede na stroko, delovno mesto in starost, je dolžan aktivno poseči v preobraženje odmirajoče miselnosti na podeželju. Ne opravičuje ga prav ničesar, najmanj pa zanemarjeno proučevanje družbene problematike. Cim višje je zadnje šolsko spričevalo, tem večja je dolžnost! j j * * * Ing. Stane Marovt in Anton Šepec Beležke s potovanja v Bruselj Anton Sepec s tovariši na Simplonu in na strehi katedrale v Milanu. Zgoraj: Ing. Stane Marovt in Anton Sepec pred simbolom Pariza — Eiffelovim stolpom. (Ing. S. Marovt, vodja kmetijske službe, A. Sepec, član UO KPPZ Žalec.) I. Od Ljubljane do Bruslja Zbrali smo se od vseh koncev in krajev Slovenije — pisana družba. Pred odhodom še nekaj kratkih navodil. Ob devetih zvečer odhod izpred Putnikovega urada v Ljubljani. Nov avtobus z udobnimi sedeži nas je odpeljal na skoraj dva tisoč kilometrov dolgo pot preko Italije, Svice in Francije do Bruslja — na svetovno razstavo. Vrhnika, Postojna..., bližamo se Sežani. Vedro razpoloženje, ki se je spotoma polastilo izletnikov, je nenadoma zamrlo. Vzrok ni bila pozna ura, niti utrujenost. Bližali smo se namreč meji, kjer nas bodo sprejeli cariniki. Sicer smo drug drugemu zatrjevali, da imamo le dovoljeno število stotakov, a vrag vedi, če ni po pomoti zašel med prtljago kak zelen bankovec ameriškega izvora. S tesnobnimi občutki smo prepustili carinikom, naj poiščejo morebitnega pozabljivca, in se ustavili pred pultom za pregled prtljage. Precej pa moram povedati, da so bili topot cariniki pravcati gentlemani. Se osumili niso nikogar! Pisana, a vendarle poštena druščina. Le vodič Janko je tihotapil primerek nekakšnega akvarela nekam v Pariz. Carinikom se k sreči ni zdel kaj dosti prida in tako je kasneje tudi ta sličica našla svojega lastnika. Z lahkimi srci, na novo prebujeni in razigrani smo nadaljevali pot proti Trstu. Le v naglici smo mogli skozi okna avtobusa pogledati na nočni vrvež velikega mesta in spet nas je objela noč. Ob obali Jadranskega morja in po furlanski nižini smo se vozili ponoči. Zjutraj smo si v Veroni s kratkim sprehodom po mestu pregibali odrevenele ude. Videli smo slovito dvorišče na Julijinem domu, kamor je hodil vasovat zaljubljeni Romeo. Se kratek obisk na grobu obeh zaljubljencev, bežen pogled na ogromni amfiteater in pot nas je vodila naprej do največjega alpskega jezera Garda, starorimskega Lacus Benacus. Zaradi vpliva jadranskega podnebja, ki sega globoko v Padsko nižino, je rastlinstvo ob tem lepem in tihem jezeru nenavadno pestro in bujno. Tod uspevajo malone vse rastline, od vedno zelenih agrumov do flore hladnejših podnebij. Vožnja po Padski nižini je zanimiva zlasti za kmeta. Med gosto sejanimi naselji, ob široki betonski cesti, so se razprostirala rodovitna polja. Ta del Italije je znan po obilju žita in po razviti živinoreji. Bogati nasadi žlahtnega sadja in negovane njive so bežale mimo naših oči. Kmetijstvo v plodni Padski nižini je vzorno in nekako tekmuje z razvito italijansko industrijo. Sicer pa je o sodobno urejenem kmetijstvu Padske nižine že dosti napisanega. Na obzorju so se gozdovi tovarniških dimnikov vedno bolj večali. Bližamo se Milanu, središču italijanske industrije in trgovine. Strahovit promet. Več kot tri tisoč avtomobilov v mestu z milijon in pol prebivalcev. Tod domujeta denar in posel Poleg tega pa ima mesto mnogo lepot in znamenitosti. Omenim naj le dve: pokopališče in katedralo. Milansko pokopališče ni zaman znamenito; brez dvoma je najlepše in najbogatejše na svetu. Razkošne, umetniško gra- jene bazilike in kapelice so domena bogatih milanskih družin. Vrednost nekaterih presega tudi sto milijonov lir. Tako vsaj je zatrjeval pokopališki oskrbnik. Sleherna posamezna gomila, se pravi grob, je umetnina zase. Tisoči grobov in tisoče idej v nagrobnikih in kipih. Nenavadno in neizčrpno bogastvo ...! Kakšno nasprotje, oziroma naše neprijetno presenečenje! Ob vhodu na blesteče pokopališče pa je — Grobnica žrtev nemških nacistov iz druge svetovne vojne! Res da je ob vhodu, torej pred očmi skoraj slehernega, ki si namerava ogledati pokopališče, vendar tako revna glede na velikost, vrednost kamna in obliko, da jo je redko kdo zapazi! Kvečjemu sorodnik ali potomec žrtve italijanskih »zaveznikov«, nemških nacistov, ki ve, da leži ta ali oni v tem neznatnem skupnem zadnjem počivališču! V tej grobnici so zadnji zemeljski ostanki žrtev nemških koncentracijskih taborišč! In, kakor v opozorilo zgodovine, je med žrtvami, pokopanimi v tej skromni grobnici —■ tudi članica nekdanje italijanske kraljevske družine! Druga znamenitost je milanska katedrala. Gradili so jo že malone pet sto let, a še danes ni dograjena. Najbrž tudi nikoli ne bo. Ogromen kolos, ki vliva spoštovanje in sili k občudovanju. Posebno doživetje je sprehod po strehi pod ne-številnimi umetniško izdelanimi stolpi in stolpiči s pozlačenimi kipi. Vsak dan obišče katedralo povprečno tisoč pet sto do dva tisoč izletnikov, predvsem tujcev. To bi naneslo preko pol milijona letno! Kar oddahnili smo si naslednjega dne, ko smo ubežali velemestnemu trušču in hrušču in uživali mirno vožnjo po lepih italijanskih cestah preko še lepših predelov severne Italije. Že po dobri uri vožnje smo prispeli do južne obale najlepšega izmed vseh alpskih jezer, do Lago Maggiore. Ko smo se vozili ob zapadni obali jezera, smo videli, koliko denarja vlaga Italija v turizem. Obala tega romantičnega jezera je do skrajnosti negovana. Od južnega do severnega konca se vleče v dolžini približno tridesetih kilometrov ena sama nepretrgana veriga hotelov, penzionov, zabavišč, kopališč in urejenih parkov. Blago podnebje z bogatim rastlinstvom daje jezeru malone eksotični videz. Kljub pozni sezoni je bil obisk še vedno številen. To je potrjeval posebno obmejni promet na italijan-sko-švicarski meji pod prelazom Simplon. Reka avtomobilov se je neprenehoma vlivala s švicarske strani proti Italiji. Občudovali smo vnemo italijanskih obmejnih stražnikov. Po strmi vožnji proti prelazu Simplon smo bili malce razočarani. Edinstven razgled — kakor pravijo — nam je zakrivala megla, ki se je trdovratno ovijala švicarskih in italijanskih velikanov. Zato smo se hitro spustili v dolino Waliss, ki je po razviti industriji in naprednem kmetijstvu najbogatejša v Svici. Po skrbno urejenih mestih in vaseh smo sklepali, da sta tukaj doma blagostanje in moč. Da, kmetijstvo! Niso ga zaman toliko opevali. Prvo, kar smo opazili v tej dolini, je bila podobna zemljiška razdrobljenost kot pri nas. Zemlja je skrbno obdelana. Vse kmetije so opremljene s stroji, tako da v vsej dolini nismo srečali konja. Poljedelska kultura je prilagojena podnebnim in talnim pogojem. Tod so kmetje močno povečali proizvodnjo in jo tudi kar se da pocenili. Tudi tod, kakor v vsej Svici, je živinoreja zelo razvita in daje poudarek kmetijstvu. Urejeni čredinski pašniki so glavni način izkoriščanja travnatega sveta. Svetlo lisasto govedo pa daje dovolj mesa in mleka za ogromne potrebe švicarskih letoviščarskih mest. Posebnost te doline so sodobne plantaže, nizko in srednjedebelnih hrušk in breskev. Blago podnebje 'ženevskega jezera ugodno vpliva na uspevanje tega žlahtnega sadja. Pridelke prodajajo v mesta ob Ženevskem jezeru, ki je najbolj moderniziran turistični predel tiste dežele, ki je glede na turizem med prvimi na svetu — Svice! Preko Lausane in nepretrganih letoviščarskih naselij ob šestdeset kilometrov dolgi obali Ženevskega jezera smo končno dosegli Ženevo. Lausana je mesto bank, Ženeva pa mesto lepot. Ogromna je palača narodov in znamenit otoček sredi reke pri iztoku iz jezera, kjer je živel in delal Jean Jacqes Rousseau. Posebnost tega mesta je velika cvetlična ura v parku, pa prekrasna nočna razsvetljava in čaroben, sto metrov visok vodomet iz jezera. Za vse premalo časa! Po naporni nočni vožnji skozi meglo smo se naslednjega dne v jutranjih urah približali Parizu. Peljali smo se mimo največjega civilnega letališča v Evropi. Vsake tri minute vzleti ali pristane potniško letalo ene izmed neštetih prekomorskih letalskih linij. Pri Italijanskih vratih smo se zapeljali v Pariz. Metropola Francije je že tolikrat opisana in opevana, da se ne spomnim ničesar izvirnega. Na obiskovalca ne napravijo vtisa samo znamenitosti lepega in ogromnega Pariza, ampak predvsem njegov silni utrip, ki ne miruje ne podnevi ne ponoči. Le podzemna železnica se za nekaj ur ustavi in v tem času najde v njenih toplih hodnikih na tisoče brezdomcev brezplačno, čeprav trdo prenočišče. Zadnji del našega potovanja je pot od Pariza do Bruslja. Vozimo se skozi valovito in bogato severno Francijo. Žitnica dežele. Vasi in kmetije so lepo urejene, kmetijstvo je vzorno. Že z avtobusa je bilo moč spoznati, da je ta del Francije gospodarsko zelo močan prav zaradi razvitega kmetijstva. Prostrana polja in odlični podnebni in talni pogoji omogočajo smotrno uporabo strojev. Visoki pridelki te dežele so splošno znani. Presenetilo nas je dejstvo, da travnikov v našem smislu tukaj sploh ni. Ves travnati svet izkoriščajo kmetovalci le s čredinskimi pašniki. V tem se severna Francija močno razlikuje od Padske nižine v Italiji. Potrebno krmo za živino črpajo italijanski živinorejci le z njiv. V severni Franciji pa se krmi živina od zgodnje pomladi do pozne jeseni na vzorno urejenih čredinskih pašnikih. Le za nekaj zimskih mesecev pripravijo krmo za hlevsko rejo. Razumljivo torej, da so proizvodni stroški za mleko zelo nizki; posebno še, ker tod gojijo vzhodno-fri- Znamenitosti Pariza: (zgoraj levo) Zahodna, (zgoraj desno) Vzhodna železniška postaja; (spodaj levo) Vrata Saint-Denis, (spodaj desno) Vrata Saint-Martin; (v sredini) Kip Republike. zijsko pasmo goveda. Crede rejenih frizijk z nabreklimi vimeni zgovorno dopovedujejo popotniku, da je tod mleka v izobilju. Za slehernega kmeta je pot preko teh predelov Francije izredno lepo in zanimivo doživetje. Na francosko-beigijski meji smo se še s kozarcem dobrega in cenenega vina poslovili od Francije. Hitro smo se približevali našemu cilju — Bruslju. Se dobra ura vožnje in že nas je zajel vrvež mesta, prizorišče svetovne razstave. V tem letu je obiskalo Bruselj preko štirideset milijonov radovednih zemljanov, zato ni čudno, če je bil promet v mestu nenavadno močan. Namestili so nas v novi zgradbi, kjer se bodo po zaključku razstave naselili stanovalci. II. Kako se nam je prilegel počitek, prva pošteno prespana noč našega potovanja! Nismo več hiteli, saj smo bili prepričani, da si bomo mogli v štirih dneh ogledati vse, kar bo vredno ogleda. A kako smo se uštelil Inž. Stane Marovt in Anton S epe c pred »ATOMI UM di ostroumen opazovalec narave, ki jo je spoznaval na svojih potovanjih. Spisal je več knjig o naravi, posebej zanimivo je botanično delce »D e V e g e t ab il ib u s et P l a n t i s« (O rastlinstvu in rastlinah). Besedilo je že dosti bolj izčrpno kot pri Hildegardi, opis rastline, ki jo vedno primerja s trto, zelo točen. Odlomek o hmelju je v VI. knjigi, 2. razprava, 9. poglavje; v slovenskem prevodu se glasi: »Hmelj je zelo dol- ga rastlina, ki ima ročice kot grmičevci, in se vijoč plazi po sosednih rastlinah, jih pokrije in zaduši. Njegove ročice imajo drobne trne, so raskave in ovite, na njih rasejo majhni, široki v obrisu trioglati, raskavi in nazobčani listi, ki so podobni listom trte. Na hmelju rasejo cvetovi (to so storžki), ki prehajajo iz bele v limonovo rumeno barvo in ne odpadejo... Cvetovi imajo močan oster duh, so suhi in topli, sproščajo sluzi in preprečujejo trohnobo tekočin, ki jim jih pridamo; vendar otežijo drobovje. Edini deli te rastline, ki so uporabni, so »cvetovi« (storžki). Med številnimi naravoslovnimi knjigami, ki so izšle za Albertovo, moramo posebej omeniti »Knjigo narave« Konrada v. Megenberga (okoli 1309—14. 4. 1374); »Knjiga narave« — Das Buch der Natur — je prva naravoslovna knjiga v nemškem jeziku. Izdal jo je dr. Fr. Pfeiffer, Stuttgart, 1861. V tem delu, ki je nastalo leta 1349 ali 1350, piše o hmelju v 43. poglavju in nemški tekst bi se v slovenščino preveden glasil takole: »Humulus se imenuje hmelj. Rastlina je pomembno dolge rasti in razpreza svoje vitice po drevju in zidovju, ki na njih rase, kakor robidovje, ki se imenuje latinsko vepres. Hmeljev cvet učinkuje ogrevalno in sušilno ter ohrani dolgo časa to svojo lastnost. Dalje učinkuje sprostilno tudi na zategle sokove v človeškem telesu in drugje. Prepoji tudi tekočine, ki se imenujejo latinsko liquores, in jih ohrani pri moči, tako da se niti ne pokvarijo niti ne strohnijo, če jim dodamo hmeljevo cvetje. Hmelj sam pa otežuje drobovje, njegove edine dobre lastnosti nahajamo v cvetju«. Poleg teh znanstvenikov, ki so navedeni izmed zastopnikov krščanskega kulturnega kroga, so pomembni spisi, ki jih pripisujejo arabskemu zdravniku iz IX. stoletja, Mesui. To ime omenja Albert Veliki često v 2. odstavku omenjenega spisa iz renesančnega obdobja. Po prostem prevodu nemškega teksta, ki ga je oskrbel leta 1561 zdravnik Jacobus Sylvius, povzemamo tole: Mesue uvršča hmelj med ovijalke in trdi, da ga Hmeljarjem želijo polno proizvodnih zmag in srečo v 1959 delovni kolektivi: Tovarna poljedelskih strojev MARIBOR, Jaškova U, TEZNO izdeluje motorne prevozne škropilnice »Savinjka«, prevozne pogonske škropilnice »Gruda« in druge poljedelske stroje. Emajlirano kuhinjsko posodo, pocinkano, brušeno ter pokositreno posodo, higienske in sanitarne artikle, kopalne kadi, senčnike za električno razsvetljavo, transportno embalažo, cestnoprometne znake, ulične in napisne tablice, garderobne omarice ter podobne predmete, nadalje radiatorje, kotle za centralno kurjavo, jeklenke za butan nudi v odlični kvaliteti Tovarna emajlirane posode METALURŠKO-KEMICNA INDUSTRIJA V» CINKARNA“ Celje CELJE se priporoča kmetovalcem z odličnim gnojilom superfosfatom, nudila bo tudi za leto 1959 renomirano kvaliteto modre galice, za vinogradnike pa pripravlja novo zaščitno sredstvo proti peronospori »CINKAN«. Investitorjem nudimo cinkovo žico za pocinkavanje zlasti težjih konstrukcij na licu mesta. Proizvod je preizkušen v veliko zadovoljstvo kupcev v letu 1959. Tovarna usnja Šoštanj lai CELJE IZDELUJE VSE VRSTE KVALITETNEGA USNJA TRGOVSKO PODJETJE Savinjski magazin ŽALEC nudi svojim odjemalcem najcenejše špecerijsko, manufakturno in galanterijsko blago! TOVARNA PERILA, KONFEKCIJE, PREŠITIH ODEJ IN PLETENIN Najnovejši vzorci, ugodne cene! Zahtevajte vzorce in cenik! FOTOGRAFIJE - POVEČAVE Tekstilna tovarna Prebold IZDELUJEMO VSE VRSTE BOMBAŽNIH IN CEL TKANIN TER SE ZA NAKUP PRIPOROČAMO! TISKARNA KLIŠARNA KNJIGOVEZNICA ŠTAMPILJKE Celjska tiskarna Celje NEKAJ OD NEKDAJ, Za razvedrilo DRUGO OD ZDAJ! BISTRA POTEZA — Kako pa si odvadil sosedove kokoši, da jih ni nič več na naš vrt? — Preprosto, žena. Ponoči sem položil na vrtne gredice deset jajc in jih zjutraj vpričo soseda pobral. NA SODNIJI Sodnik: »Torej, priča, koliko ste bili oddaljeni, ko se je primerila avtomobilska nesreča?« Priča: »Osem metrov, petintrideset centimetrov.« Sodnik: »Kako pa veste to tako natančno?« Priča: »Mislil sem si, da .me bo kak tepec vprašal, pa sem zmeril.« DRZNO Ženin: »Pravite, da je vaša hči še premalo pametna za možitev?« Oče: »To se ve! Sicer bi si ne izbrala vas!« PIJANCA SE SE SMRT BOJI Na Irskem je živel kmet John Brown, ki je bil strašen pijanec, pa je kljub temu dočakal visoko starost 120 let. Na njegovem nagrobniku piše: »Pod tem kamnom leži John Brown, ki je po zaslugi močnega piva dočakal 120 let. Nenehno je bil pijan in v pijanosti tako strašen, da se ga je celo smrt bala. Ko pa je bil nekega dne proti svoji navadi po naključju trezen, ga je pograbila smrt in končno le slavila zmago nad tem brezprimernim pijancem.« V SOLI Učitelj: »Janezek, zakaj pa si prišel tako pozno v šolo?« Janezek: »Prosim, pri nas doma bomo dobili fantka!« Učitelj: »Kako pa veš, da bo fantek?« Janezek: »Prosim, zadnjič, ko je bila bolna mamica, smo dobili punčko, zdaj pa, ko je bolan atek, bo gotovo fantek.« 50 % : 50 % Župnik (delavcu): »Žalostno je, dragi prijatelj, da tako hudo preklinjate. Saj ne zinete stavka, da bi ne bilo kletvice v. njem.« Delavec: »Navada, gospod, sama navada. Jaz mnogo kolnem in vi mnogo molite, vsak pa ve, da ne misliva resno, ne vi in ne jaz!« ZADNJI OPOMIN V prejšnjih časih so davkarije počasnim davkoplačevalcem vedno pošiljale opomine. Tako je tudi stric Brešar dobival opomin za opominom in seveda nič ni plačal. Nazadnje pa so se le na davkariji razjezili in pripisali na zopetni opomin »Zadnji«. — »No, hvala bogu,« je dejal stric Brešar, ko je dobil opomin, »zdaj je že enkrat vendar zadnji in bo mir!« SLIKAR NA KMETIH — Dober dan, oče! Saj dovolite, da naslikam vašo kozo, kravo, vola in bika? — Menda ja! Ce hočete, vam še ogledalo prinesem . .. ZVITO Advokat sreča na ulici znanega kmeta-prav-darja iz Savinjske doline, ki ga že dolgo ni videl: »No, kako je kaj, očka?« Kmet: »Koliko pa boste računali, če vam to povem?« MESTNI OTROCI NA DEŽELI Verica: »Kaj ne, mamica, tile lepi mali pujski govorijo ravno tako kakor naš atek, kadar spi!« PUTKA ZA DVE STO DIN ... Avtomobilist je na deželni cesti povozil tolsto kokoš. Komaj je vozilo ustavil, že je privihral kmet in začel metati roke v stratosfero. »Koliko zahtevate zanjo?« je vprašal avtomobilist. »Štiri sto din!« je dejal kmet, »bila je moja najboljša jajčarica«. »Dobro, dam vam dve sto dinarjev in kokoš lahko odnesete!« »Štiri sto!« je vztrajal kmet pri svojem. Ko sta se tako že pol ure prepirala, je prišel mimo popotnik in povprašal po sporu. Razložila sta mu, za kaj gre in tedaj je prišlek dejal avtomobilistu: »Dajte mi dve sto dinarjev!« Tem je priložil še dve sto svojih, dal vse skupaj kmetu, vzel kokoš in se zadovoljen poslovil. Opomba: Le značaj strani, ki smo jo odstopili za razvedrilo ob Novem letu, dovoljuje objavo prvega osnutka neke žalske rojakinje za veder zapis v stihih in morebitno ustrezno uglasbitev! Ne bodimo preveliki puritanci! Morda pa bi bilo le moč do sezone obiranja 1959 ta osnutek predelati? Naj bo ta objava posebne vrste — razpis! „OBIROVCI" SMO TU1. Zbor: Ju-hu-hu! Obirovci smo tu! Vso noč smo se po cug pelai, (žvižg lokomotive) zvečer pa smo v Zave obstal. (Lokomotiva pušča paro) Ju-hu-hu, obirovci smo tu! LI r š k a : D r e j c : Al majo fejstga sina, da bo dal za liter vina? Al imajo lepo hčer, da b rada plavšala zvečer? Jur: Pa kakšne so krave? Vse tolste postave? Al visi v kašti kak prašič? Drugače bo župa zanič! Pa kakšna bo košta? Nam bojo dal kaj mošta? In, kje bomo spal? Na pod al pa v štal? N e ž i k a : In kakšen je hmelj, al je medel al zrel, al je na štange navit, al pa je v drotu skrit? M i c i k a : Pa kakšen je birt? Al kaj grobo zna mirt? Pa kakšni so mat? Al se jih je treba kaj bat? Zbor: Zdaj po Žavcu španciram in hmelj že obiram ... Pa ga obirajte še vi, če vam ta del ne smrdi! Julka: Stangar, Stango! Stangar, Stango! Obirat se mudi! Zdaj hit tudi ti! Stangar: Boš tiho, ti zgaga, ne kliči mi vraga, brez listja obiraj, pa po tleh tud pobiraj! Gospodinja: Al res pogledaš vsak hmelj, če je medel al zrel? »V košaro ta lepga, ta slabga na stran!« Takole vam pridgam vsak ljubi dan. Gospodar: Pa »cufati« ne, to res se ne sme, če hmelj »moko« zgubi, ti še pivo več ne diši! Žalika: (po napevu »Rožic ne bom trgala«) Hmelja ne bom več obirala, sem se ga že naveličala. Rajši v senčici zaspim in k večerji se zbudim. ,Rozika: Ce bom hmelj obirala, dnarce bom zaslužila, gvantec si bom kupila, fantom glave mešala. Zbor: Zdaj po Žavcu španciram, domov se oziram, je hmelj ves obran, zasluži smo pa več ko lan! ? pinus TOVARNA KEMIČNIH IZDELKOV RACE pri Mariboru NUDI INDUSTRIJI IN ŠIROKI POTROŠNJI LIGNIT PO DNEVNIH CENAH IZDELUJE SREDSTVA ZA UNIČEVANJE ŠKODLJIVCEV. HMELJARJI, SADJARJI, VINOGRADNIKI IN POLJEDELCI! UPORABLJAJTE SREDSTVA ZNAMKE PINUS, KI VAM JAMČIJO ZA USPEH »JUTEKS« v Žalec proizvaja: j tehnične tkanine, tkanine za delovne obleke ter jutine PROIZVAJA elektrometalurške proizvode: Ferokrom suraffine, ferokrom carbure — silikrom. — Elektrokemične proizvode: Kalcijev karbid, kalcijev cianamid in mešana gnojila: nitrofoskal ter mleti in taljeni fosfat, elektrokorund, taljeni magnezid. — Komprimirane pline: kisik, acitilen-dissousplin, dušik, zrak embalažne tkanine proizvaja Termalno Svetlo „Zlatorog“ Exportno 12° črno pivo 12° pivo 15° črno pivo AftcieUkika LJUBLJANA CELJE MARIBOR BEOGRAD Öl p zodiaki 2,0-latuice. oli>to‘^a (1938-1958) Jubilejnik specialno 18° pivo Super-Golding 18° pivo JE ZADRUŽNO TRGOVSKO PODJETJE, CIGAR NALOGA JE OSKRBOVANJE KMETIJSKE PROIZVODNJE KMETIJSKIM PROIZVAJALNIM ORGANIZACIJAM POSREDUJE VSE VRSTE KMETIJSKIH STROJEV, OD KOMBAJNOV DO DROBNEGA ORODJA TER VSA UMETNA GNOJILA IN SREDSTVA ZA ZAŠČITO RASTLIN. POSEBNO SKRB POSVEČA SLOVENSKEMU HMELJARSKEMU PODROČJU. POLEG TEGA IMA NA ZALOGI VELIKO IZBIRO REZERVNIH DELOV ZA KMETIJSKE STROJE IN GUME VSEH DIMENZIJ DOBAVLJA TUDI GRADBENI MATERIAL IN MOČNA KRMILA SVOJO DEJAVNOST USMERJA POLEG UVOZA IN OSKRBOVANJA KMETIJSKE PROIZVODNJE TUDI NA STRO-KOVNO-TEHNlCNO službo S SVOJIM DELOM PRISPEVA K NAŠIM SKUPNIM NAPOROM ZA DVIG KMETIJSKE PROIZVODNJE ßzLcla&aaadcawi (Lindiča pti £ zalima btacvio viaaa Lta