Leposloven in znanstven, list:
V Ljubljani, dne i. svečana 1892. Leto XII.
Haranova želja.
K o m a n c a.
D
uh pred Ilarana priplava, D d mu od veselja vnet:
»Ilaran, tvoja pot je prava, Kakor duh si čist in svet.
»Zivi dvajset let v samoti, Moli, svet preziraj včs,
Strife t i v duši svoji kroti, Bičaj se in btfdi kfcs!
»K&dar mine let število, Na perotih privcslani,
In naklonim /.a plačilo, Česar želel bodeš sam.«
Duhu odgovarja Haran: »Bogu hvala, če sem čist,
Upaj, in ne bodeš varan, Jaz ostanem vedno ist.«
Ilaran odpovč se čristi, Rodni svoj ostavi grad;
Srčno se upira strasti,
Svfetnih ni ga skrb naslrid.
Logov ne, nI vrtov rožnih, On puščtfv je tihih gfcst.
Čila lc iz knjig pobožnih, Biča se in ceni pfcst.

M
Vedno pa besedam onim Pot odpira v srčni hram:
»Za plačilo ti naklönim, Cesar želel bodeš sam«.
Dvajset mine let spokornih. Harana pokliče duh:
»Ilaran, mož krepostij vzornih, Danes je odprt moj sluh,
»Mnogo želi, žčli pravo, Vse ti dam, kar hočeš lč!«
Ilaran nagne sivo glavo, Tiho misli, glasno dč:
»I).\j življenje s čašo upa, D.\si je ukus gorjup,
Človek nc boji se strupa, Ako s strupom pije — up.
»Večno rad takö bi živel, Kakor žil sem dvajset let.
V sladkem upanji osivel — Upati pričnem naj spet!« . .
Bčre, möli v črni halji, Upov slKdko čuti kdl.
Duh šepeče v sinji dalji: »Ilaran, pravo si odbral!«
Filodem.
Na Gospesvetskem polji.
@lcj, suče meč na vse strani
Na stolu novi knez: »Osveta tujcem«, govori, »A svojcem bodem — jez!«
Zveni iz tisoč krepkih grl Do nčba ljudstva klic: »Naš novi knez zaščitnik vrl Domačih je pravic!«

Volišče ndrod zapusti,
Ostavi s kuezom plan, Junaško zrč v bodoče dni Slovenski Gorotdn.
Grobišče danes je poljč, Prebiva tujec tod — A kdo li mčni, kdo povč, Kje prejšnji — naš je rod ?
y-
Zimska vožnja.

.okril je beli sneg ravdn in grič. In lena megla se nad snegom plazi;
Težko hropčč utrujeni konjič Po zameteni, slabi cesti gazi.
Tii ali tam v ravnini mi čepi Pohlevna koča za zametom skrita,
Tii ali tam ko senca mi stojf Samotna smreka v sneg in noč zavita.
Oh, dolgo že se nisem vozil tod : Po gladkih potih sem predirjal mesta,
A vender mi je vedno in povsod V spomin se vračala ta slaba cesta.
In vračale so ure se bridki, Ki sam prebil sem jih v otožnem časi A glej! Zdaj hiše, koče se gostč — Dh, spet sem v znani, dragi gorski vd
Tam gori še brli jedina luč. Sicer mrtvo vse ... NI ne čuješ glasa.
Obstal je konj. . . Zaškripal v durih ključ Na, dčklica, me zopet, črnolasa!
Radmir.
Kdaj solnce sine mi?
V
jesensko noč sem zrla tožno. Vihar je bučal v nji strašrfn, A po nevihti jutro rožno, Svetdl sem zopet zrla dan.
Razsajal b&j je v duši moji.
Umiril se je krut vihdr; Slovo sem dala sreči svoji . . . Kdaj solnce sine mi? Nikddr!
Cvetäna.
Stari naslanjač.
Bajka. Spisal S. P. (Dalje.)
omnil nisem, da bi bili kdaj prej takd sami in zapuščeni, kakor smo bili sedaj. Vrata so bila na iztezaj odprta iz sobe v sobo; nikogar ni bilo, da bi jih zapiral in vsaj i nekoliko pospravljal po sobah, kjer je bilo vse razvlečeno kakor še nikdar, odkar sem služil na grofovskem domu. Po vsem kar, sem videl in slišal poslednje dni, nisem si upal misliti, da se dobri grof še kdaj vrne med nas. Ali takd tudi ni moglo ostati; brez gospodarja nihče ni na svetu, ne človek, ne stvar, in menda niti mi ne ostanemo. Takd ugibaje začujem iz druge sobe ženski glas. Skoro tudi zapazim, da počasi stopata proti naši sobi kuharica in hišna. Prva je bila že starikasta ženska, druga pa še mlada dčklica, katero je grof nedavno vzel z graščine v mesto. Ko prideta pred garnituro, tedaj me kuharica nekoliko odmakne, in mimo mene gredč pozove tovarišico svojo:
»Le-sčm sčdi, Rezika, k meni na zofo; zakaj se ne bi tudi medve danes čutili nekoliko gospödski, ko se naša gospodičina povzdigne v grofico?«
»Veste kaj, Marijanica,« reče hišna in sčde poleg kuharice na zofo, »meni se pa le čudno zdi, da ga je hotela.«
»Takd sodiš danes, ko si še neizkušeno dekle; za deset let bodeš govorila drugače. Gospä in grofica! To ni karsibodi; grofa in barona tudi nima vsaka za priči, nikar da jo pproča sam škof! To se zgodi le malokdaj in ne vsakomur, najsi plača ne včm koliko. Kar sem jaz v Ljubljani, nc pomnim, da bi bil škof koga poročal. To je kaj posebnega.«
»Ne rečem, da ni, ako bi bila poroka v cerkvi; ali domä v škofovi kapelici, saj ju nihče niti videl ne bode.«
»Videl, videl!« zavrne jo kuharica nejevoljno, »saj poroka ni zatd, da bi ljudje zijala prodajali. Sevčda, ti bi jo rada bolj bahaško, takd kmetsko, da bi za teboj bälo vozili, s samokresi pokali in da bi bila vsa vas po koncil Gospoda take stvari' rajši opravljajo na tihem, in v tem se popolnoma ujemam ž njimi. Ko bi se kdaj možila, poročila bi se tudi jaz brez hrupa kar skrivaj.«
»Bodisi,« odjenja hišna in jo vpraša dalje: »Ali povejte mi, Marijanica, kakd se je vender zgodilo to, da je grof vzel za ženo nekdanjo hišno svojo? Saj bi bil dobil nevest plemenitega stanu, kolikor bi jih hotel!«
»Dobil bi jih, dobil, ako bi bil neumen,« reče kuharica, »toda naš gospod v svojih letih ne potrebuje žene ne zase, ne za svet, ampak treba mu je nekoga, ki mu bode dobro stregel. Zatd pa ne bi našel boljše ženske od naše gospodičine. Nekam čudno je imeti noč in dan tujo žensko v hiši; ljudje so hudobni in si hitro kaj izmislijo. Zatd je na vsako stran bolje, da se je poročil ž njo. Sevčda tu v Ljubljani bi bilo skoro nemogoče; kadarkoli bi stopila čez hišni prag, ozirali bi se ljudje po nji in obirali .kmetsko grofico', ali na Dunaji, tam sc nihče ne bode menil zänja; hodila in vozila se bodeta skupaj v cerkev in v gledališče, na izprehode in kamorkoli bodeta hotela; v visoko druščino pa stari grof itak ne bode več hodil. In ko bi tudi kdaj šel, ona bi mu ne bila na sramoto. Saj se zna vesti, kakor da je res ,od stanu'. Bistre glavice je; pokojna grofica jo je vzela popolnoma mlado k sebi, pošiljala jo k nunam v šolo in jo tudi s&ma vzgajala takd, da bi ji bila za postrežbo in za druščino. Ko je videla, da ji dekle ugaja, preoblekla jo je gospödski in jo povsod jemala s seboj. Kesala se ni, zakaj ko je skoro natd zbolela in ležala dolgo dolgo, lajšala ji je hvaležna dčklica trpljenje in ji stregla z vso ljubeznijo srca svojega, da ji rodna hči ne bi mogla bolje. Blaga gospa je bila kar gi-njena, in pogostoma jo je priporočala grofu, naj po nje smrti on skrbi zanjo. Tudi v hiši je vse preskrbovala namesto bolne grofice, da jc šlo po starem tiru. Grof si po smrti žene svoje ni mogel želeti boljše gospodinje od nje strežnice, in jo je obdržal za .gospodičino'; sedaj pa mu je ,gospd', in prav je takd.«
»Ako bi bil on mlajši, bilo bi že, ali takd star!« ugovarja hišna. »Toliko rečem, ljubši mi je mlad siromak nego star bogatin.«
»Nič se ne boj, saj ne bode ne jednega ne drugega!« odreže se zopet kuharica. »Kdo se mčni za ubogega posla, najsi jc služil v gro-
fovski hiši? Dobrega pol veka sem prebila pod to streho; sile mi ni bilo, in tudi prihranila sem si precčj, toda sedaj ? Iti moram od tod, kjer sem bila kakor domä. Ali kam? Za drugo službo nisem, in brez dela tudi ne morem biti. Poskusila bodem s študenti; za življenje bode že, pa bodem vsaj säma svoja. Res, žalostno je, ako se razdere takd stara domačnosti Kar groza me je jutrišnje dražbe, toda saj me ne bode blizu. — Rezika, nekdo je pozvonil, skoči na hodnik gledat, kdo je. Takoj pridem za tabo; morda je že oskrbnik, da vse pripravi za jutri.«
Do konca sem zvesto poslušal pogovor teh dveh grofovskih služnic, ki sta mi razjasnili vse dogodbe zadnjih dnij. Samo kar je kuharica rekla o neki »dražbi«, tega nisem umel in sem se ž njo bal jutrišnjega dnč, dasi nisem včdel, zakaj. Kuharica je ugenila, da je bil oskrbnik, ki je pozvonil. Tudi ta se je izpremenil. Kadar je prej prišel grofu poročat, kakd je na graščini, stopal je rahlo po svetlih tleh in govoril tiho, danes pa je kresal po sobah kakor okoren drvär, zarenčal izpod Ščctinastih brkov sedaj pa sedaj käko besedo, in vsaka stopinja se je poznala za njim, ker si pred vrati ni odrgnil nog. Nekoliko je pogledal po sobi in takoj zopet odšel, toda po obedu se je vrnil z dvema težäkoma ter s kuharico in hišno. Ne bodem pripovedoval na široko, kar se je godilo sedaj. Znesli so nas in vse ostalo pohištvo v včliko sobo tik hodnika in nas čez noč zaprli kakor jetnike. »Kaj bode z nami?« mislil sem si in od samih skrbij nisem mogel spati; šele proti jutru sem nekoliko zadremal, ali tedaj sem imel strašne sanje in ko sem se vzbudil, bolela me je silno glava.
V tem sem zaslišal rožljanje ključev in se spomnil dobre naše gospodičine. Toda bila je le kuharica, ki je odprla vrata na hodnik na izteääj, potem pa s hišno prinesla mizo, postavila jo za vrata in okolo nje namestila nekoliko stolov. Sedaj so polago ma dohajali tuji ljudje, moški in ženske, gospödski in preprosti, in vsi so obstali na hodniku. Nekateri so tiho čakali, drugi so izpraševali kuharico ali hišno, nekateri so pa stopali Čez prag in se ozirali po nakopičenem pohištvu. »Jakop je tudi že tu«, reče nekdo, in vsi se obrnejo proti stopnicam, na katerih se sedaj pokaže mlad mož srednje rasti. Pod nosom in po bradi je popolnoma obrit, le pod ušesi mu črne ščetine robijo rdeča lica. Imel je nekoliko ponošeno suknjo gospodskega kroja in na glavi črno ploščato kapo z usnjeno strešico nad čelo m. Kuharica nekaj zašepne hišni in odide; videl je nisem več. Spomnil sem se, kar je rekla včeraj, in premišljal, ali se je morda tolikanj bala tega človeka. Toda že jc stal strašni Jakop na pragu in takd hudd
uprl vdme ostre svoje oči, da sem bil kakor uklet. Kar odleglo mi je, ko je zopet stopil na' hodnik, kjer se je začelo živahno gibanje. Oskrbnik z velikim pisanjem v roki in droben gospod s cesarsko kapico sta se nekaj menila; potem je poslednji sčdel za mizo, nateknil nadčnikc in pregledoval pisanje. V tem prinese mož v dolgi Črni suknji, menda birlč, tinte in česar je sicer treba, na drugi strani vrat pa se postavi mestni bdbnar. Prav kislo se drži' in čmerno gleda, kdaj mu gospod namigne. Ljudij se je nabralo precej, ali Jakop je bil najveljavnejši med njimi; in čudno, vsi so ga poznali in ga klicali kar po krstnem imeni kakor domačega človeka ali dobrega prijatelja. On pa jim je nekaj pravil, da so se na glas smijali. Govoril je hitro in mahal z rokami, kakor da zdajci koga poči po obrazu.
Povedal še ni do kraja svoje povesti, ko bdbnar pri vratih za-bobna. Jakop se hitro obrne in stopi prvi k mizi, za katero stoji gospod s cesarsko kapico in nekaj govori. Za njim so tiščali tudi ostali ljudje, in taka gneča je nastala pri vratih, da nisem mogel umeti ničesar, kar se je godilo zunaj. Čul sem posamezne udarce po bobnu in veden klic: »Prvič! Drugič! Kdo dä več?« Kar zazeblo me je, ko je isti glas zakričal: »Garnitura s stolci in naslanjdči osemdeset goldinarjev! Kdo di več?«
»Jaz dam petinosemdeset,« zavrne oblastni Jakop med vrati.
„Jaz devetdeset!« oglasi se lepa visoka gospa, ki se je nekoliko prej prerila skozi množico ter zadovoljno tipala in ogledovala mene in moje tovariše, da sem takoj včdel, kaj namerja z nami. Srce mi je igralo od veselja, ko se je pogajala za nas, zakaj nekaj mi je reklo, da bode vse dobro, le Jakopu ne v pest. Toda Jakop ni odjenjal, ampak ponujal vedno več nego lepa gospä, ki je napdsled umolknila. Zopet je zakričal hripavi glas na hodniku: »Prvič! Drugič I Tretjič! Kdo dä več ?« Nihče se ni oglasil, in bili smo Jakopovi.
Meni se je kar zmračilo, in omedlel sem. Nič ne včm, kakd dolgo se nisem zavčdel; šele hladna sapa in otlo bobnenje pod mano sta me vzdramila. Peljali so nas čez most. Naloženi smo bili drug na drugega na vozičku, katerega je vlekel Čvrst težak, dočim je Jakop potiskal zadi in pazil, da se nismo zvrnili. Onikraj mosta smo zavili na levo stran, peljali se ob Ljubljanici še nekoliko nizdolu in obstali pred črnimi železnimi vrati. Težak se globoko oddahne in si otira znoj z obraza, Jakop pa potegne iz žepa velik ključ in odprč obe železni krili na iztežaj. Ko nas varno zložita z vozd, neseta nas vsakega posebej v temen mrzel hram, kjer je nakopičeno toliko raznovrstnih stvarij, malovredne in prazne šare, da se ni moči geniti. »Kaj bodemo
mi tukaj, in kam nas dencta?« mislim si, ko me težak prvega prinese čez ta grozni prag. Toda Jakop ni kar nič v zadregi; hitro skače sem t er tj ä in tu kaj preloži, tam käj vrže na drugo stran, in skoro izprazni toliko prostora, da nas moreta za silo tesno namestiti; saj itak nismo imeli nobenega opravila, samd da smo bili pod streho. Ko smo zopet vsi skupaj, zaloputne Jakop težka vrata in nas zaklene.
Sedaj nam je bilo res kakor v ječi, ali pa še huje. Ne da bi kje brlela svetilka kakor pri mrličih, ali da bi skozi razpoko predrlo nekoliko solnčnega ali mesečnega svita, ampak temno je bilo kakor v rogu, in ničesar nisem videl nego črno. Geniti se tudi nisem mogel in nisem smel; zakaj ako bi se le malo premeknil ali iztegnil, zadel bi se ob kakšno stvar, ki bi potem sunila drugo in tretjo in takd dalje; vsa ta čudna grmada pa bi se utegnila podreti name in me polomiti. Saj me je bilo dosti strah, ko se je gori na vrhu nekaj s svojo težo nekoliko sesedlo in je potem vse zaporedoma zaškripalo do tal. Sicer sem se popolnoma udal v trdo usodo svojo, saj ni moglo priti nič hujšega več näme, in skoro sem trdo zaspal. Nič se mi ni sanjalo, in popolnoma prerojen in krepak sem se vzbudil, ko je šinila miška mimo mene in se z repom svojim oplaznila ob krivo mojo nogo. Sedaj šele sem mogel mirno presojati žalostno usodo svojo in tolažil sem se, da morda ne bodemo dolgo tukaj. Ako bi le nc bilo takd grozno temno v našem zaporu; za prvi čas bi si ogledoval novo druščino in morda bi po nji mogel käj sklepati za svojo prihodnjost. Ali vedno jednako je bilo temno, in včdel nisem, ali je zunaj dan ali noč. Pustil sem torej to in se zamislil v prejšnje lepe čase, ki sem jih prebil na grofovskem domu. Kaj neki počnč dobra gospodičina, ki me je takd prijetno kratkočasila poslednje dni ? Kaj stari grof? Kaj njega strežnik ? Vseh sem se spominjal in si mislil, ali pač še kdäj vidim koga izmed njih.
Takd sem premišljal dolgo dolgo, in napdsled je venderle zaropotal ključ v ključinici. Vrata zaškripljejo, in na pragu stoji oblastni Jakop, naš gospodar. Duri odprč na izteždj, odprč tudi okno, zamreženo kakor pri ječah, potem pa prebira bogastvo svoje in se sdsebno zadovoljno ozira na nas. Bil je lep dan, solnce je prijazno sijalo, dasi še ni moglo zasijati na naša vrata, ki so gledala proti zapadu. Jaz sem bil zadovoljen, da sem le zopet käj videl. Nove druščine nisem bil nič käj vesel; bile so do cela drugačne stvari, nego smo bili mi, preproste, stare in polomljene. Kär sram me je bilo, da smo morali biti mi grofovski med njimi, ki nismo nič pristojali drug drugemu, in umeti nisem mogel, čemu nas jc Jakop prav za prav
kupil in gnal cčno tako visoko; rajši nas bi bil pustil dni gospč, ki nas bi bila imela takd rada. V tem je Jakop namestil pred vrata nekoliko miz, znosil nanje raznega drobiža, ne da bi vmes postavil le količkaj vredno stvar, dasi jih je imel dovolj v hramu. Kakor bi hotel zasramovati samega sebe pred svetom, razložil je staro zarjavelo želez-nino, ponošene čevlje in škornje, na pol potrte ure, popolnoma zakajene steklenice in drugo obrabljeno posodo. Dvojil nisem več, da ima Jakop vse te stvari na prddajo, in začel sem upati, da nas kdo kupi in reši te grde druščine. Ali glej! Prihajali so le preprosti in siromašni ljudje, in kolikor menj je bila stvar vredna, prej jo je kdo kupil. Moj up je zopet splaval po Ljubljanici, zakaj taki ljudje nas izvestno ne odkupijo.
V tem pride čvrst Gorenjec najlepše moške döbe; soditi po novih jirhastih hlačah, mora biti tudi denaren.
»Dober dan, oče!« pozdravi ga Jakop prav prijazno in mu stopi nekoliko naproti, »kaj pa bi radi? Prav močne lopate imam in tudi nekoliko motik; ali potrebujete kaj cdkelj za kold ali morda železno verigo ? Kaj pa burklje za mater, da bodo lonce v peč devali; prav po ceni jih dam, na pol zastonj.«
»Ničesar ne potrebujem, hvala Bogu,« zavrne ga kmet ponosno, »le takd sem hotel nekoliko pogledati, kaj imate.«
»Vsega imam, česar si kdo želi,« pobaha se Jakop, »le sem stopite, najlepše stvari imam v prodajalnici, da se ne zaprašč in da jih ne zmoči ploha. Človek se trudi in trudi, da b; kaj zaslužil, toda napdsled ima le škodo in izgubo.«
Mož stopi v našo ječo, ali takd zvano »štacuno«, ne da bi se mnogo menil za Jakopove besede; tem radovedneje pa se ozira po mnogovrstnih stvarčh. Najbolj se zagleda v podobe, in sdsebno po volji mu je jedna na platno slikana, ki sloni tik mene med nogami prekopienjenega stola.
»Ta pa ta, oče!« pravi Jakop. »Kaj ne da, lepa je?«
»Res je lepa,« pritrdi mu kmet, »koliko pa hočete zanjo?«
»Prodati je nisem mislil; ravno sem jo pripravil, da jo zvečer vzamem s seboj domdv. Vender bodisi, vam jo dam za dva goldinarja; prav toliko je tudi mene stala, ko sem jo povrhu kupil z mnogimi drugimi stvarmi, saj drugače bi je niti ne bil dobil.«
Mož seže v žep po listnico in odšteje dva goldinarja. Jakop ju hitro vzame in že pripravlja popir, da bi zavil podobo. Zdajci ga mož ustavi, rekši
»Še to mi povejte, kakšen svetnik pa je to, katerega ste mi prodali?«
»To ni svetnik,« odreže se mogočno Jakop, »to je tržaški gu-berner.«
»Kaj? Guberner!« ujezi se Gorenjec. »Kar hitro mi vrnite moja goldinarja; ,pijontarja4 pa nečem, če mi ga tudi zastonj daste.«
Hotč ali nehotč vrne Jakop dna goldinarja, katera kmet zopet dene v listnico. Natd mož nejevoljen odide, ne da bi še kaj rekel.
Takd je potekal dan za dnevom, in hitro mi je mineval čas, ko sem opazoval ljudi, dohajajoče in odhajajoče. Vpraševali so po tem in dnem in mnogo so pokupili, le za nas, za garnituro, menil se ni nihče. Jakop je zmajeval z glavo in rekel: »Preveč novcev sem vteknil v to stvar; ako je skoro ne prodam, ne bode dosti dobička.« Takd preudarja na pragu stojč sam v sebi; kar se mu zasvetijo oči, in hitro se odkrije in pozdravi:
»Dober dan, gospa; ali se pogodiva za garnituro? Včeraj bi jo bil že skoro prodal; dni tuji ljudje, ki stanujejo na ViderČanovem gradu, hoteli so jo imeti kar po sili, toda rekel sem, da je že na pol obljubljena, naj se zopet oglasč morda za tri dni.«
»Kaj to meni, komu obetate in prodajate svoje stvari?« reče lepa gospä, ki sedaj stopi v štacuno in zopet oči poželjivo obrača na nas, kakor takrat na dražbi pri grofu.
»Gospä, nalašč me nečete umeti,« dobrika se ji premeteni Jakop, ki je takoj ugenil, iz kakšnega namena je prišla, »čuval sem jo za vas; še od zadnjič se spominjam, kakd vam je bila po volji, in včdel sem, da pridete pdnjo.«
»Ne včm, kakd bode. Ako mi jo tolikanj privoščite, zakaj mi je pa na dražbi niste pustili?« ugovarja mu ona.
»Ej, gospa, trgovina je trgovina. Zakaj pa ste vi primikali? Le jedno besedo da ste mi zašepetali in prepustili vse meni, in bolje bi bilo za oba. Jaz bi bil garnituro dobil ceneje in bi jo vam tudi prodal ceneje. Živeti moram tudi jaz. Vender, kaj vam za nekaj desetakov več ali menjl Še zmiraj je dosti po ceni; sdma žima je toliko vredna, kolikor zahtevam za vso garnituro z mizo vred.«
Gospa nas zopet tiplje kakor kdo, ki umeje take stvari, in pritrdi: »Kar je res, to je res; žima je najboljše vrsti. Ako ne bi včdela, da so delali pri grofu garnituro doma, ne bilo bi me niti blizu; ali dobra žima, ta me je mikala.«
Jakop zna gospč prigovarjati čimdalje bolj, in skoro se pogodita. Vesel, da se jc iznebil garniture, misli premeteni barantač takoj na
novo trgovino. »Še nekaj imam za vas, gospä,* reče ji, »prav lčpo
sliko z uro in muziko. Vidite, tam gori jo imam; spodaj je mdrje, na pečini grad s pravo uro, in ondu je gora Vesuv. Kadar se navije, oživi kar vsa podoba; gora piha ogenj, ura kaže in bije, a po zadnjem udarci se vsako uro oglasi kratka godbica. Pri vseh ljubljanskih urarjih ne dobite takd umetno zložene ure in podobe zajedno. Kupil sem jo na dražbi pri prejšnjem generalu, ki jo je bržkone prinesel z Laškega. Pristojala bode nad zofo kakor nobena druga stvar.« Gospä se dä pregovoriti in kupi tudi podobo z uro.
Meni je kar srce utripalo od veselja, da pojdemo zopet iz tega hrama, ki so ga zvali »štacuno«. Takd sem se zamislil v negotovo prihodnjost svojo, da niti ne včtn, kakd so nas preselili. Iz sänj me vzbudi šele radostno kričanje otrdk, ki v lepi sobi skačejo okolo nas, sčdajo sedaj na tega, sedaj na drugega izmed nas in nepotrpežljivo čakajo, ko zabija hlapec Miha v zid velik kavelj za novo sliko z uro. Za otroki je stala njih mati, dna lepa visoka gospä, ki se je na dražbi pri grofu prvikrat zagledala vame. Govorila ni, ali videl sem, da tudi ona težko čaka, kdaj bode zopet vse v redu. »Dobro bode,« reče Miha, prime s krepkimi rokami težko uro in jo obesi na kavelj. Natd vzame ključ in navije uro, muziko in »ogenj« na Vesuvu. Otroci kar strmč; ura in godba jim nista neznani, ali kaj je dno, kar se kadi iz gore? Ali gori ? Lojzika, najstarejša sestra, ki je žc hodila v šolo, raztolmači jim, da jc to šopka ali ognjenik. V tem nas mati in Miha namestita prav takd, kakor smo stali pri grofu.	(Dalje prihodnjič.)
Svetilki.
jSvetrtka, lelind dogorčvaj mi, Temö le šc dolgu presevaj mi!
Kad&r mi prijazni tvoj vgasne trak, Zagrne me tajnostno mrkli mrak.
Poslčdnje sem novce za olje dal,	A mrklega mraka je mene strah:
S poslednjo žveplenko sem te prižgal. Zlih bčsov borjenje bi gledal plah . .
Svetilka, lehn«» dogorčvaj mi, Temo lc šc dolgo presčvaj mi!
J. K.
Misli s češke razstave.
Spisal —r—. (Konec.)
»zmerno poučna je bila razstava tudi za slovansko vprašanje. Češki narod je najjasnejši dokaz, da nov o-d o b n a kultura koraka od z a p a d a na vzhod in da je nevarna le onim, ki se ne znajo sami braniti z njenimi pomočki. Na tej resnici ne morejo ničesar izpremeniti vse teorije ruskih in drugih >slavjanofilov«, ki iščejo slovanstva v kmc-tavstvu in zaostalosti. Pravda! sem se nekdaj s takim Rusom in mu v dokaz, kako malo morejo pomagati Cehom v njih vsakdanji borbi za življenje, navajal razne strokovnjaške češke časopise, kakeršnih še Rusi nimajo. Odgovoril mi je na to porogljivo: »Eto už po nČmecki!« Da, nemški, ako že hočete, ali za to češkega kmeta ne iztesnjava Nemec kakor ruskega povsod, kjer se stikata na širokem ruskem jugovzhodu, tako da ruski listi že nekaj let kličejo vlado na pomoč, naj razširi prepovedi, ki so veljavne proti tujcem v poljskih in litevskih gubernijah — mi jih niti za jedno vas ne moremo imeti — še dalje na vzhod. Ne morem tukaj bolj osvetljevati tega vprašanja; omenjam le, da so po isti teoriji Moravani že večji Slovani, in računja se nanje, da se bodo od Čehov še odcepili; popolnoma pravi Slovani pa so šele Slovaki! Ali si morete misliti hvaležnejši predmet za ironizacijo, ako bi stvar sama po sebi ne bila tako žalostna? Smešno pa je, da se celo na Slovenskem vzdržuje listič, ki ima nalogo, da brani jednake nazore!
Praška razstava pa je tudi vsakega človeka, ki ima oči, da vidi, lahko prepričala, da je panslavizcm res strašilo, katero si izmišljujejo naši sovražniki, dasi ne brez pomoči politiških naših otrdk. Je li mogoče, da bi narod, ki ima tako vsestransko razvito individuvalnost, svojo tisočletno in slavno zgodovino, in se je s svojimi močmi v neugodnih razmerah zopet vzpel na odlično mesto; vse to žrtvoval komu drugemu? Pisali so sicer starejši češki pisatelji, in sliši se lahko celo danes semtertja med Cehi, da so pripravljeni vzprejeti kakov vseslo-vanski jezik, ali to so bile v svojo dobo dobrodušne, dandanes so brezzmiselne deklamacije. V politiškem oziru so pa češki državnopravni ideali in terjatev, naj se avstrijski cesar kot dedičin češki kralj tudi krona, naravnost negacija panslavizma, ki si predstavlja, da mora Av-
strija izginiti in ž njo tudi habsburška dinastija, ali pa ta vsaj biti potisnjena kam drugam.
Pokazalo pa se je na češki razstavi, da je seme slovanske vzajemnosti, katero so večinoma tudi Čehi zasejati, prineslo že obilen sad. Češkega uspeha so se veselila vsa slovanska plemena, in Praga je bila za razstave res slovanska Mekka, ki je privabljala toliko Slovanov, kakor še do sedaj nobeno drugo mesto. Poljaki so priromali oficijalno petkrat, vselej v velikem številu, Slovenci so bili tam trikrat, Hrvatje dvakrat, izostali niso Slovaki, Rusini, Srbi iz kraljevine in celo Bolgari, katerih je mnogo vlada sama poslala iz vse kneževine. Koliko pa je bilo v Pragi manjših skupin in posameznih oseb iz širokega slovanskega sveta! Saj se je pot tudi poplačal. Praga zaostaja sicer po velikosti za Varšavo in ruskimi stolicami, ali tako lepo ni nobeno slovansko mesto (po leži se more ž njo meriti le Kijev); toliko starinskih spomenikov, navzlic vsem burjam ohranjenih s täko pieteto, ni v Krakovu in Moskvi, s tako slavno zgodovino se ne more hvaliti nobena slovanska stolica. Čehi pa nc ljubijo samo ^voje zgodovine, ampak jo tudi poznajo. Marsikaj je bilo na razstavi jedinskega, in tako ste tudi videli dve mapi Prage z leta 1419. pred husitskimi boji s takratnimi imeni ulic, s hišnimi številkami in z označenjem hiš, v katerih so stanovale osebe, takrat zgodovinski važne. To je delo prof. V. V. Tomka, in z jednakim se ne more ponašati nobeno evropsko mesto. In kako lepo in mogočno se razvija Praga v našo dobo! V poslednjih desetletjih so poleg nje vzrasla nova mesta; navzlic pičli avtonomiji je Praga neizmerno važno središče industriji, obrtu in trgovini; takisto se odlikuje s svojim znanostnim in umetnostnim življenjem. Dasi je stolica dvojezične dežele in ima celo nemško vseučilišče in več srednjih šol, vender je Praga po svojem jedru bolj češka, nego je Zagreb hrvaški, Buda-Pešta madjarska, ali Peterburg ruski. Ta skoro neverjetni pojav objasnjujejo zgoraj omenjene prednosti Čehov pred drugimi Slovani in narodi na jugovzhodu. Res, to še ni dolgo tako. Marsikateri Čeh si je moral reči, ko je po mnogih letih iz tujih krajev prišel zopet gledat svoje »matičke<: ko smo bili še mladi, vsega tega niti v sanjah nismo pričakovali! Saj so celo slavnemu slikarju Kossaku zaigrale solze v očeh, ko je privedcl na razstavo poljske umetnike in literate in pri pozdravu omenil, kakšna je bila Praga pred 40 leti, ko jo je prvič videl.
Ako je že Praga sama morala navduševati vsakega Slovana, koliko bolj še razstava, kjer si je lahko ogledoval čuda, ki jih ustvarja njegov brat. Razstava pa ni samo razveseljevala očesa in srca, ampak
vsakdo je ž nje odhajal z dobrimi nauki, zlasti pa z zavestjo, da noben narod ni izgubljen, ki se sam ne zapusti. Kake težave in boje je moral prebiti maloštevilni češki narod, obkoljen od mogočnega soseda, da je dosegel take uspehe s svojimi močmi! V tem oziru ni bil nikdo tako kompetenten sodnik kakor Poljaki, pri katerih gotovo ni pogrešati narodnega ponosa. Izmed gostov je prišlo največ Poljakov na razstavo, okolo 5000 ljudij, kar je res velikansko število, sosebno če pomislimo, da so politiški odno.šaji med avstrijskimi Poljaki in vladajočo češko stranko precčj napeti in da ruski Poljaki ne morejo nastopati korporativno. Vender imata oba najbližja soseda toliko skupnega ne samo v jeziku, veri in omiki, ampak tudi v svoji minulosti, da mimohodna politiška konstelacija ne more uničiti iskrenih simpatij. Morebiti še bolj pa je mikal Poljake vzgled Cehov. V poljskih politiških in strokovnjaških listih lahko vedno berete, česa naj se uči Galicija od Češke; v Varšavi se jako brigajo za Češko kulturno življenje, in tam izhajajo prevodi mnogih čeških del. Razstava pa je razvila pravo »pragomanijo«, kateri ni nikdo odrekal opravičenosti. Na banketu, s katerim so se na tretjem izletu, katerega bi lahko imenoval aristokratiškega, poslovili Poljaki, zahvalil se je J. knez Swidrygiello Swiderski začetniku izleta v verzih tc-le vsebine: »Hvala Ti lepa. da si nas pri vedel v zlato Prago, kjer se danes nc sveti zlato, pač pa krepdst in jasni za nas svčti primer, kaj se da doseči z delom in redom! Cehi so nam nekdaj dali vero in mater kraljev, mater Chrobrega. danes nas učč, kako se branimo zlega, nc z orožjem, ampak s težkim delom, kako ostanimo možje, novi vitezi, katerih grb je požrtvovalnost. Tega ne zgrize noben zob časa, v tem grbu je jutranje zore nadeja!«
Poseben vtisek je delala razstava v tem oziru 11a Poljake iz Poznanjskega in Ruskega. Kdor se je brigal tudi za to, kaj poljski listi pišejo o razstavi — pisali so pa med slovanskimi največ in imeli takoj v začetku o nji res izvirne dopise — lahko pove, da bo visokim politikom med avstrijskimi Poljaki vedno težko podpirati zistemo, ki bi hotela tlačiti Čehe in južne Slovane, ker takrat bi jim ne kričali samo mi takd, da bi krika njih ušesa ne mogla prenašati, kakor se je nekoč izrazil krakovski »Czas« sam, ampak v Poljakih samih bi se vzdignila silna burja, zlasti ob Visli in Varti, kjer čutijo, kaj je pritiskovanje. S tem moralnim faktorjem smemo računjati, takisto pa morejo pričakovati tudi Poljaki, da ne sodimo pbljsko-ruskega vprašanja, najglavnejšega v slovanskem svetu, z jednostranskega stališča nekega panrusizma. za katerega niso nikoli marali najboljši ruski možje in
tudi danes nc marajo. Na Češkem se v tem oziru že jasni', kar pričajo razprave K. Kramafa, E. Jelinka, T. Černega, sosebno pa prof. Ma-saryka, katere je v začetku leta 1891. prinašalo glasilo čeških realistov, praški »Čas«. Veselo znamenje je bila tudi popolna zloga med češko »naprednjaško« in poljsko »demokratiško« mladino na shodu slovanskega dijaštva v Pragi. Daj Bog, da bi češka razstava prinesla še več sadu vzajemnega spoznavanja, ki bo na korist vsemu Slovanstvu!
Poljaki so po takem za češke razstave pokazali več slovanskega, ali če hočete »slavjanskega« (v popolnoma neslovenski obliki je morebiti še večji) duha, nego se je pričakovalo v krogih, ki o poljskih razmerah sodijo še vedno po neki starokopitni šabloni. Zato pa Rusi po isti terminologiji ne bi zaslužili imena Slovanov: ni jih bilo v Prago, da bi bila slovanska rodbina popolna. Da ni bilo v Pragi »panslavi-stiških« demonstracij, sosebno otročjega »incidenta« z belimi kapicami, pisalo bi se tudi malo o nji v ruskih listih. Sicer pa govori jeden izmed njih sam (»S. Peterburgskija Vedomosti«, dne 8. avg. 1891): »Redko kogda političeskij absentizm russkago intelligentnago obščestva skazyvalsja tak nagljadno. Redko kogda korporativno — obščestvennoe predprijatie zapadnveh slavjan, nesmotrja daže na svoj nesomnennyj polnyj uspech, priznavaemyj i nedobroželateljami češskago naroda, vozbuždalo u nas, govorja otkrovenno, tak malo vnimanija. Serby, poljaki, chorvaty, daže bolgary davno uže organizovali obščestvennyja poezdki na prazdnik češskago truda i češskoj promyšlennosti. My ostalisb pozadi vsech. Toljko russkich — to i ne bylo do poslednjago vremeni sredi posčtitelej pražskoj vystavki.*
Kdor pozna Ruse, njih življenje in mišljenje, mogel je kaj jed-nakega, dasi ne v tako ostrih besedah, prerokovati brez posebnega preroškega daru in reči Čehom: Bodite veseli, ako se vsak Rus, ki se vrača zdrav iz čeških kopališč, ustavi v Pragi in da polovica onih, ki potuje na evropski zapad in jug, napravi ovinek čez nadvltavsko stolico. Mnogi so to storili, in prišli so tudi pojedinci le zaradi razstave. Več zahtevati pa so mogli le oni, ki so imeli ali posebne pre-tenzijc ali pa vroče želje po jednakih nezrelih demonstracijah, kakeršne so provzročili »ruski gostje iz Kijeva,« t. j. Čehi, med njimi več pravoslavnih neofitov, ki so šele na razstavi pokrili svoje modre glave z »ruskimi« kapicami znanega — pruskega kroja in se morali potem poučiti od ruskih listov, ki so v tej reči pisali jako taktno in se sosebno lotili njene smešnosti, da se Rusi jednakih stanov oblačijo »po evropski bez vsjakich »nacionaljnych otliČek« (»Novoe Vremja«), in da so dunajski publicisti napravili »iz muhe slona« (»St. Petcrb. Vč
domosti«). Korporativnega obiska ni bilo pričakovati od Rusov, ker sploh niso vajeni javnemu življenju in nimajo nI sokol ski h nI pevskih nI drugih podobnih društev. Mnogi bi se jako čudili »procesijam« naših »ferejnov« po nemškem vzoru; saj sem našel celo peterburškega Nemca, ki je nekaj let študiral v Halli, in vender ni mogel razumeti, da se tam civiliziran človek postavi v fraku in beli kravati pri belem dnevi na čelo kakega pevskega društva! Razven tega so Cehi ogromni večini ruskega naroda tuji, ker jih ne veže ž njim ista vera, kar je še vedno celd pri mnogih omikancih znak slovanstva; drugi Rusi se zopet bojč, da bodo imeli neprijetnosti kot »panslavistiški agitatorji,« ker je žal pri naših ljudeh večkrat premalo — takta — tako se mi je nekoč pritožil ruski učenjak, katerega že ni več med živimi — ki jih kar splašijo z rusko himno ali pa s kako napitnico ruskemu carju; drugim se morebiti sedanja doba res ni zdela primerna za nastopanje v skupinah; jeden iz glavnih vzrokov pa jc seveda bil »politiški absen-tizem« ali indiferentizem.
Navzlic vsemu temu jc nekoliko mesecev po vseh listih izraelskega tabora v naši monarhiji in na tujem strašila pošast ruskih gostov, ki namerjajo v Pragi, Bog ve, kaj vse. Kako so se izpuščalc razne race v ves svet, treba je vender nekoliko pojasniti. Reči se mora, da je najprej mnogo zakrivilo glavno češko glasilo. Vsak Čeh, ki jc iz Moskve ali Kijeva naznanil kakemu prijatelju, da namerja priti v svojo domovino in je morda res tudi Ruse nagovarjal, naj potujejo ž njim, izpremenil se je v »ruske goste«, ki pridejo s »posebnim vlakom«. Ko je Izrael na svojo žalost videl, da prihajajo res razni Slovani v Prago, poprijel seje v svoji lakoti sosebno »ruskih gostov*, da spodtika Čehom prirejanje »panslavistiških demonstracij«. To je bilo po njegovem mnenji najbolji pomoček, da se prepreči cesarjevo potovanje v Prago. Poleg tega glavnega namena je bil še drug, precčj važen: razdvojiti Čehe in Poljake, ker to mnogim Nemcem in vsem šmokom ni šlo v glavo, česa Poljaki iščejo v Pragi. »Kölnische Zeitung« se je nekdaj zaletela celo tako daleč, da je napisala: »Es ist wieder eine Sendung Polen in Prag angekommen«. To je seveda najkonservativnejše poljske liste tako razdražilo, da so zahtevali, «naj se tudi takim žurnalistiškim piratom kakor ,Köln. Ztg.' in ,Neue freie Presse'« usta zaprd«, in ne brez uspeha. Da omenjeni priimek ni bil nezaslužen, naj pričajo ta-le fakta. Nekega dne je prinesla »Neue fr. Presse« telegram iz Lvova, da po poročilu poljskih listov pridejo po sebni vlaki iz Moskve in Kijeva, ali v vseh glavnih poljskih dnevnikih, katere sem preiskal zaradi tega, ni bilo o tem ni sluha ni duha. Ker
še to ni pomagalo, pojavila se je nekega večera na prvem mestu vest »iz gotovega praškega vira«, da se ruski pisatelji in žurnalisti iz Moskve in Peterburga pripravljajo na pot v Prago in da hočejo o Čeških razmerah poročati po svojih študijah (oh, da bi le!). To poročilo se je seveda dolgo prežvekovalo, ali ko so na Dunaji že vedeli, da vsi manevri niso nič pomagali, pojavila se je zopet na prvem mestu v večernem listu vest iz jednako »dobrega praškega vira«, da so ruski Žurnalisti odložili svoj pot do oktobra, da ne bi delali Čehom neprijetnostij zaradi cesarjevega prihoda. V spakedrani obliki Bog vč iz kakega nemškega ali angleškega lista je prišla ta vest za nekaj časa v peterburškega »Graždanina«, iz njega jo je zajel le »Dziennik Polski«, ali nekov židek jo je iz Lvova zopet telegrafiral v dunajsko Fichtegasse kot poročilo »poljskih listov*, da Rusi ne če j o priti: v tej obliki se je raca vrnila po nekaterih tednih tja, od koder je iz-letela.
Sploh sem se za češke razstave zopet prepričal, kako večina slovanskih listov rabi neokretno dunajske posrednike, dasi ima rubriko »slavensko novinstvo« in celo s cirilico tiska imena časnikov, samo da jih prekrščuje, ker izvirnika ne vidi, kakor n. pr. »S. Petcrburg-skija Vcdomosti« v »Petrogradskc«. Manjšim uredništvom se še to ne zameri, ali neopustno je, ako napišejo celo »Narodni Listy«, ki vender vedo, kako se delajo telegrami, na podlagi jedne iz omenjenih rac nad črto: »Naj le pridejo naši bratje iz velike in svete Rusije, oni so nam pred vsemi dobro došli.« (Seveda se je ta modrost telegrafirala na Dunaj in romala potem dalje po svetu). Jeden pod-listkar je bil vender še tako oprezen, da je porabil frazo: Čc je res, ker dosedaj prihaja ta vest le z Dunaja. Omenjena glosa prvič ni bila posebno taktna z ozirom na druge Slovane, ki so prihajali brez takih namigov, drugič pa spominja kot tipiški primer našega ruso-filstva nehotč na Gogoljevega gorodničega, ki toži šolskemu nadzorniku, da je učitelj zgodovine prenavdušen — in da je, govoreč o Aleksandru Macedonskem, celo razbil stol, ter h koncu pravi: ,Aleksander Macedonski je seveda junak, ali zakaj stole lamati?« Rusija je res velika, ali znajte že vender tudi mero! Jaz sem prvi, ki bi češki narod svaril šovinizma, ali prepričan sem tudi, da ga ni treba poniževati pred nikomer. Podobna nesrečna, za junake ne posebno spoštljiva misel, bilo je nabiranje za Črnogorce, da se jim omogoči pot v Prago, in javno pisanje o tem.
Tudi v drugih reččh sc je pokazalo, kako malo se še poznamo. Rojakom Šafarikovim so morali Rusini dokazovati, da so samostalna
narodnost; poljske Sokole se je hotelo razveseljevati z rusko himno — državne himne sploh niso igrače — nekov bolgarski oficijoz se je zopet načital toliko panslavizma iz nemških listov, da se mu je zdelo potrebno Bolgare pred odpotovanjem v Prago oprati tega madeža; nekateri govori niso posebno priporočali znanja, taktnosti in politiškega razuma na obeh straneh, še menj pa pripravljenosti govornikov, katera je tam na mestu, kjer se vč, da pojdejo govori v svet. Čudil sem se tudi, da se potovanja v Prago niso primerno pospeševala. Pametni državniki — lahko bi se jim povedalo — mogli bi se z avstrijskega stališča le veseliti, da imajo slovanske narodnosti v monarhiji, to je večina prebivalstva, nekaj skupnega, kar jih zbližuje, saj smo že dovolj razcepljeni, in iz različnih vzrokov vleče vsak na svojo stran. Jednako je moglo prestižu Avstrije le koristiti, če so drugi Slovani videli, na kako visoki stopinji omike in blaginje stoji jedna avstrijskih slovanskih naiodnostij. Tudi Francozom ni škodilo, da so razširili svoje narodopisno znanje in sc prepričali, da ne samo Rusi, o katerih so v zadnjih desetih letih popolnoma izpremenili svoje pojme, ker sila kola lomi, niso barbari, ampak tudi drugi Slovani ne. Morebiti bodo iskre takih simpatij naši državi prej dobro došle, nego se misli. Sploh jc bila češka razstava tudi avstrijsko podjetje, in kdor ni bil strastno zaslepljen, moral se je le veseliti, da se širi slava česke industrije po svetu.
Natančni opazovalec ne more tudi zamolčati nekaterih opazk o slovenskih potovanjih v Prago. Gotovo ni naroda, ki bi Čehe tako spoštoval in ljubil kakor mi Slovenci, in gotovo tudi nikdo ne potrebuje tako njih pomoči kakor mi. Porabiti se mora tedaj vsaka prilika, sosebno takšna, kakeršna je bila češka razstava, da se še bolj utrdč vezi med obema narodoma, zlasti pa, da se oba dobro spoznavata. Ali se to doseže s tem, ako Slovenci ostajajo v senci, tako da se sosebno pri drugem izletu mnogokrat niti njih ime ni imenovalo? Lepo je bilo, da so se Slovenci združili s Hrvati, in tudi pohlevnost je lepo svojstvo, vender ima svoje meje. Pokazalo se je tudi zopet to, kar smo videli v svojo dobo pri slovenskem gledališkem vlaku: takih potov se udeležujejo večinoma le tako zvani »nižji stanovi«, višje in-teligencije pa premalo, razven duhovništva, kateremu bodi vsa čast. Človeka sicer veseli, ko vidi, da je temelj našega naroda zdrav, da se navdušuje in uči, ali svoje poslopje moramo zidati tudi više. Kje ostajajo drugi naši krogi? Tako ubogi nismo, kakor bi človek moral soditi, ako nas ne pozna, in pot v Prago na razstavo, ki je bila pod cesarjevim pokroviteljstvom, vender ni bil kaj posebno nevarnega. Našim županom in drugim avtonomnim veljakom ne bi bilo škodilo, da
6
so si ne samo ogledali razstavo deželnega odbora, mesta praškega in okrajnih zastopov, ampak se tudi seznanili ž njih poslovanjem in se prepričali, kaj velja avtonomija, če jo znajo ljudje dobro rabiti. Tudi osebne dotike z dotičnimi češkimi funkcijonarji bi nam bile le na korist. Mi imamo tudi veliko število mdž, ki se kaj radi hvalijo s svojo ne-zavisnostjo, ali zakaj jih ni videti pri takih izvrstnih prilikah, da bi bila rcprezentacija našega naroda primernejša in popolnejša? Sicer smo demokratiški narod, ali neka hierarhija je povsod potrebna; udje morajo imeti tudi svojo glavo. Jaz spoštujem iz globočine svoje duše vsak stan — v primerno razvitem narodu in v jednaki državi drug drugega le dopolnjujejo — vender ne morem zatajiti, da sem se čudil, ko n. pr. 400 Slovencev in Hrvatov pri vhodu na razstavo ni imelo govornika z višjim stališčem od hrvaškega učitelja ali pa s kakim slavnim imenom. Ako pride narod k narodu, treba se je tudi o vsem prej natančneje dogovoriti, da ni neprijetnostij in nemilih spominov za oba. Sosebno napačno pa je, da se taki dogovori in vse vodstvo prepuščajo podjetniku. Ako teh s t vari j, razven tehniških, ne vzame v roke kako društvo, naj se vsaj ustanovi poseben odbor in naj se mu postavijo na čelo primerni možje, ki že s svojim imenom marsikoga privabijo k skupnemu izletu, ker jamčijo zato, da se bo vršilo vse spodobno. V tem oziru se je bilo mnogo učiti od Poljakov; tako se je n. pr. tri mesece prej oglašalo, da bo poljske umetnike in pisatelje, katerim se je pridružilo mnogo profesorjev in drugih inteligentnih mdž, vodil častiti slikar V. Kossak. Jednako so se vsakokrat izletniki sami najprej natančno dogovorili o programu z društvi, od katerih so se dali vzprejemati. Kak vtisek pa mora napraviti n. pr. dogodek, da so pri tretjem slovenskem izletu ostali sedeži v parteru »Narodnega gledališča«, za katere so se ljudje takrat trgali, na čast Slovencem prazni, po krivdi vodje — podjetnika, katerega že ni bilo več v Pragi? In mnogi češki prijatelji Slovencev niso vedeli, kam naj gredo iskat svojih gostov! Več organizacije nam je treba tudi pri takih prilikah!
Prinesi češka razstava tudi nam Slovencem še druge koristi razven one moralne za vse Slovanstvo! Upam, da so se mnogi rojaki, ki so jo videli, tudi marsikaj učili od nje. Žal, da niso prišli tudi na kmete in v mala mesta, da bi videli, koliko truda, učenja in varčnosti je treba, da se ustvari kaj takega, kakor je bila češka razstava. Godilo bi se mnogim gotovo kakor jednemu iz naših blagih mdž: sanjal je vedno, da bi bil najsrečnejši, ako bi imel veliko češko posestvo. Prišel jc res na Češko, ali ko je videl, kako se mora tam delati, niti sanjal
ni več o taki sreči. Za Boga, ne sodite o Čehih samo po tem, kar berete o njih ali celo slišite od njih samih: češki radikalizem ni tako strašen, še menj pa dosleden, kakor ga rišejo dunajski in po njih tudi naši listi, seveda tudi mnogi Čehi sami; češke demonstracije pa so po svojem jedru prav nedolžne. Češki narod je zaradi vedne in težke borbe za življenje neizmerno praktičen, prozajičen in trezen, ima tako malo praznikov, da so oni, katere vender prireja, precčj podobni njegovi književnosti, ki jc sentimentalna in mnogobesedna iz istih vzrokov.
Velikost in moč češkega naroda delajo njegova prava svoj-stva, o teh pa nam je pripovedovala vsa razstava. Popolno sliko ste dobili, če ste opazovali tudi narod na nji. Razstava mu ni bila zabava ali igrača, ampak sveto delo, katerega ni samo ljubil, ampak tudi marljivo izučeval od kraja do konca; z velikim zanimanjem so se poslušala razna predavanja na razstavi, prirejali so se shodi različnih strokovnjakov, tudi obrtniških, iz vseh čeških dežela. Čustvu za po-stavnost in red, za katero je češki narod vzgojen po mnogoštevilnih svojih društvih, morali ste se čuditi. Delati pota z vrvicami med ogromnim občinstvom, bila je Sokolom skoro igrača; kakor zid je stal narod za društvi in šolskimi otroki pri cesarjevem vhodu po praških ulicah. In kako mirno in resno se je ljudstvo valilo po večerih samo po jednem poti v Prago nazaj i Meni je imponirala svečanostna tišina, ko se je po razsvetljavi na razstavi v predvečer sv. Večeslava nad 70.000 ljudij vsipalo proti mestu; zdelo se vam je, da nikdo niti ne govori. Primerjajte temu veselost Dunajčanov, ko se vračajo pri jednakih prilikah iz Pratra, skoro vsak s svojim lampijončkom: koliko slišite pri tem klicev, vriskov, koliko zabavnih besed in tudi petja! Kaj pa bi se še videlo in slišalo pri nas in v Zagrebu? Se čudovitejša je bila skoro neverjetna zmernost. Na Dunaji so še tudi meseca septembra ljudje prihajali po večerih razveseljevat se na zemlje-delsko in gozdarsko razstavo, in do polnoči je bilo pri vinu povsod živahno; v Pragi pa se je v isto dobo razstava, ko so zamrkli žarki čarobne fontanc, takoj izpraznila, da skoro niste več videli žive duše. Da so bili n. pr. taki lokali kakor turška kavarna zaprti že ob deveti uri, raztomalči vam zapoved policije, ki je bila tudi v takih stvareh neizmerno stroga, ali kdo jc odganjal ljudi od njih pivaren — svoja piva ljubi vender vsak Čeh — vinaren in »oehutnavaren«, da niso čakali jednajste ure, ko se je razstava zapirala? Svojim jugoslovanskim rojakom hočem še rešiti v spomin tudi clve številki, ki se tičeta Čcske zmernosti in treznosti, iz malih vestij čeških časnikov. Kot ku-riozum se je poročalo, da se jc pri slavnosti prvega milijona, ko jc
6*
bilo na razstavi nad 82.000 ljudij s plačanimi vstopnicami, tedaj skupaj gotovo nad 90.000, izpilo* 62.000 litrov piva in 232 vina. Žal, da nimamo zagrebške statistike o jednakih dneh, kaj bi nam pripovedovala o res staroslovanskem gostoljubji in pitji, ki je že tudi jednemu iz hrvaških pesnikov izvilo obupen klic iz domoljubnih prsij? Res, naše življenje je lepše v trenutkih, ko se nam smeje zlato vince med petjem in govorniško povodnijo, zato pa se tudi korenito razlikujemo od Cehov v duševnem, še bolj pa v gmotnem oziru. Koliko kapitala, zdravih močij, talentov, še več pa značajev je že pogubilo naše veselo življenje! Kaj je Hrvaška s svojo veliko avtonomijo nasproti Češki, in kaj bi bila Češka, ko bi imela jednako samostalnost, kako bi jo znala porabiti in čuvati: majhna razpravica o tem bi bila veliko delo kakega hrvaškega rodoljuba!
Mi Slovenci se moremo seveda še menj primerjati Čehom po svoji veljavi, ali drugače smo si gotovo najpodobnejši: živimo v jednakih ali še hujših razmerah, vender tudi naše ljudstvo po svoji omiki in zavednosti stoji više od vseh svojih južnih bratov. Tudi naša dotika s tujimi življi iz ranih dob ni bila brezpogojno škodljiva. Tudi mi smo zidali in še zidamo od zdolaj, ali moramo se izpremeniti tudi v narod v pravem pomenu te besede. Posnemali smo do sedaj Čehe v marsičem, naj nam bodo s svojimi pravimi in dobrimi svojstvi učitelji tudi v bodočnosti! Še bolj nego Češka jc jedna naših dežela popolnoma v naših rokah in ta se vedno oziraj na to, da reprezentira večkrat ves slovenski narod in da mora marsikaj ustvarjati za vse Slovence. Drugače ne pričakujmo pomoči od nikogar, šc menj pa mislimo, da nam bo zreli sad sam padal v naročaj. Čehi bi lahko tudi pred razstavo in sploh pred vsakim spomenikom svoje narodne prebujenosti postavili nadpis, kateri se blišči z »Narodnega gledališča*: »Narod sobč«! Po jednakih potih moramo hoditi tudi mi, zlasti pa pomniti, da so podlaga pravemu napredku in resnični nezavisnosti omika, marljivost, delavnost, zmernost in gmotna blaginja. Naj širi uspeh češke razstave te resnice tudi pri nas!
Biriča Suhodläka najhujši pot.
Spisal F. K. (Konec.) 6.
oršČdk zavije čez hrib, Suhodiak pa proti niže ležečemu Volbenku. Ali duša njegova je ostala gori pri mladi vdovi. Kakd se je sladko smijala in sukala okolo njega in žive oči upirala vänj toli prijazno ali celd zavedno, da mu je ce! Danes mu je Mina bolj ugajala, nego dna rdečelična točajka v Podrtini, zaradi katere jih je moral toliko preslišati od zakonske svoje druže. Ozrč se nazaj. Še gori luč v beli hišici. Kakö ga vabi nazaj! Suhodiak sicer ni poznal moči gorskih Vil, toda take ali jednake so morale biti. Zastonj se braniš, Cene! Premagale so celd Grke, ko so se vračali s trojanske vojske!
In Cene Suhodiak obstane. Kakor severna zvezda mornarjem na razdivjanem morji, takd migljd njemu sredi snežene puščave lučica iz hišice tam gori na robu.
Tedaj mu šine v glavo srečna misel. »Kaj veljä, ako se vrnem k lepi Minici in nočim tam gori? Jutri zarana še dospem lahko na Volbenk.« In Suhodiak se vrne. Kakd lahko se dviga sedaj, in kakd težko je lezel prej v nižavo! Zastonj se ti ne čudijo, moč ljubezni! Celd mdrje vzdiguješ, ko se je zaljubilo v luno, kakor pravi pesnik.
»Ljuba Mina, odpri! Srečna zvezda me je privedla nazaj k tebi,« reče Suhodiak in potrka lahko na okno. Kakd vesela mu hiti Mina odpirat!
»Sedaj pa le urno zopet hruševca na mizo!« zakliče Suhodiak. »Sedaj naj si tudi ubogi uradni trpin käj privošči.«
Bil jc'izredno dobre volje. Ravnokar se je še tresel od mraza, da so mu škripali zobjč tam doli v divjem gozdu. Sedaj pa sedi pri topli peči. Steklenica sladke pijače stoji pred njim. Kakd se prilega grlu, to vč le dni, ki je sam že moral gaziti snežene jarke in griče. Kakd izpreletf jeden sam požirek vse žile! Poleg njega pa sedi drobna Minica. Da je Suhodiak poznal besede nemškega pevca, ki pravi, da je prostora dovolj tudi v najmanjši koči dvema srečnima zaljubljencema, tedaj bi bil izvestno pristavil: »Toda še bolje se jima godi, ako imata zakurjeno peč in dobre pijače steklenico.« Suhodiak je bil srečen !
koprnelo
»Mina, včš kaj, čimdalje bolj mi ugajaš. Ali bi me vzela za mož£ ?« nagovarja jo, zatajivši ženo svojo.
»Kaj bi počela doli med meščani? Vesti se ne znam in tudi oblačiti ne, kakor je navada doli pri vas.«
»Nc skrbi. Temu se hitro priučiš, in gospodski klobuk ti bode prist ojal takd lepo, da bodo celd včliki gospod iz kancelije gledali za tabo in rekli: ,Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da ima Suhodlak tdlco gospd'!«
Suhodlak je obetal Minici klobuk, in v tem popolnoma pozabil, da je obljubil ženi svoji za novo leto nov robec. Pozabil je tudi mnogo drugega, takd da mu je Minica verjela. Moj Bog, katera preprosta dčklica bi se ne dala premotiti, če ji govoriš o klobukih, gospodskih oblačilih in drugih jednakih mičnih stvarčh l
Suhodlak je čimdalje boljše volje. Napdsled si mora s petjem dati odduška. Zapoje prav primerno:
»Sem hodil na rdvte,
Sem ptičke lovil, Sem ptičkom nastavljal, Sem Min'co dobil . . .«
Suhodlak jc na vrhunci sreče. Toda čuj, kaj je to? Z nasprotnega griča se razlegajo krepki glasovi stare narodne pesmi:
»Po goricah je ivje,
Po dolin'cah pa mraz . . .«
Kdo bi utegnil v tem mrazu prepevati po gozdu v največjem snčgu? In vrhu tega Še o mrazu! Ta se ne boji snegä kakor Suhodlak ! Ko petje utihne, zauka prav ta ponočnjak takd močno, da odmeva od Sv. Jošta do Šmarjetne gore.
»Oh, on prihaja, to je njegov glas!« šepne prestrašena Minica in se hitro odmakne od preprijaznega Suhodläka.
»Kdo je ta on, ali pride morda sčm ?« le-ta vpraša boječe. Imel je slabo vest.
Toda ni utegnil dolgo vpraševati. Že se čujejo stopinje, udirajoče se v sneg.
Pri oknu se pokaže kosmata moška glava in grdo zareži. Suhodlak, sedaj ti pojde trda! Kam bi izginil? Pod kldp za mizo zleze, zakaj skrajni čas je.
Minica ne hiti dovolj odpirat, in prišlec telebi takd silno na vrata, da odletč iz zapahov.
»Minica, danes ti ni treba želeti dobrega večera, ker ti ga je želel drug pred menoj.« Takd pozdravi prišlec Visok je, krepak in
ves obrasel. Puško risanico ima na rami, čez pleča pa mu visi ubita lisica. Bil je Tone La ver, kateremu je Suhodläk nosil pozovnico. Minica je bila njegova ljubica, in prav zaradi nje se je spri z očetom, starim logarjem. Kakor je Suhodläk Minici zatajil ženo svojo, takd je tudi ona njemu zamolčala zvezo z Lavrom.
»Birlč Suhodläk je bil tukaj. Ker ni mogel več dalje, morala sem ga vzeti pod streho. Saj je bil k vam namenjen,« takd tolaži Minica razjarjenega ljubljenca.
»Kaj vraga, k nam hoče ta biriški postopač? Da bi me tiral v ječo, kaj ne? Torej nikar da bi prišla ta predpust ti k meni na Vol-benk za ženo, spravil bi me starec rad biricem v rdker In ta potepuh mi hoče še ljubico zavesti, predno ujame mene ? Kam je izginil sedaj ? Pokaži mi ga, da mu nekoliko prerahljam kosti.«
Suhodläk v svojem slabem skrivališči Že misli, da se mu bliža zadnja ura. Pod mizo notri spozna pregreho svojo. Pred oči mu stopi dobra žena Mica, in prav milo vzdihne k sv. Joštu, ki gospodari v tem hribovji ter čuva dobre ljudi in strahuje hudobnike. In res, skoro jc rešen neznosnega zavetja.
Ko Laver kolne biriške kosti, tedaj potegne Suhodläk nogo, ki preveč moli izpod klopi, nekoliko k sebi. Zdajci prekopicnc stol. Laver ga zapazi, skoči kakor besna zver k njemu in ga potegne izpod klopi. Samd jeden mogočen sunek — in Suhodläk se vali v mehkem snčgu doli po strmini.
Kolikor se je tožil danes na sneg, ta trenutek ne more prehva-liti Boga, ki jc podelil snegu tdko mehkobo. Sc jedno dobroto je imelo zänj to prehitro slovd: utegnil ni plačati hruševca. In kakor gotovo jc on cesarski birlč Cene Suhodläk, takd gotovo ga ne bode več blizu! Kdor se zadnji smeje, ta se smeje naj lože.
7-
Ušel je trdim pestčm Lavrovim. Milo se ozrč proti Sv. Joštu, ki ga je rešil tolike nevarnosti, in hvaležne molitve pošilja h Gospodu vojnih trum, ki je mogočnejši od Lavra. Toda kaj sedaj? Sneg mu seza do pasa.
»Lisice imajo jame , in spitani jazbec dremlje v topli jdzbini, samd jaz, nesrečni Suhodläk, nimam mesta, kamor bi naslonil glavo svojo,« takd vzdihuje.
Tedaj pa začuje od hišice, kjer se je nedavno čutil v malih nebesih, popevanje, gotovo nanj napčrjeno:
»Ne hodi na rovte, Ni Mine domd!
Ni moja, ni tvoja, Je Laverjeva.«
Suhodlak zaškriplje z zobmi in zapreti s pestjd. Vender ga obide groza, mislečega, da se morda nocoj še srečata.
Nebd je jasno kakor ribje okd. Neznatnim drobnim kristalom so podobne blesteče zvezde. Rimska cesta pa se sveti kakor srebrn pas, posut z dragimi kameni.
Gozd Volbenk se razprostira pred njim. Toda kje je logarjeva hiša? Molčč gazi na cčlo. Tam iz gošče se mu oglaša sova. Pod strmim javorniškim lesom laja gladna lisica, da ga izprelčtuje groza.
Gazi že debelo uro, sedaj nizdolu, sedaj zopet kvišku. Utrujen je, in noge mu zastajajo. Pride v jarek, podoben zagati. Po njem teče bister studenec. Nad njim se dviguje strmina. Moči mu pojemajo. Ne upa si vkreber. V tem snčgu je ni mogoče pregaziti. Zajedno ga obide spanec. Včliki trud in nekoliko tudi žganje ga je omotilo. Oj, kakd prijetno bi bilo, da si nekoliko počije kar tukaj v snčgu! Vsaj ne zeblo bi več. In res, Suhodlak sčde.
Kakd mehkd, kakd hladilno je! Oči se mu nevedč zapirajo. V duhu pa vidi velikansko plešočo včščo, katere ga jc svarila mälinarjeva hči v Räkovici. Naravnost v Nartovčcvo hišico na robu ga vodi.
Toda uhd, tanko Suhodläkovo uhd, še ni otrpnilo. Čuj, nekakšen šum, kakor bi renčala zverina, zasliši se v obližji. Suhodlak se vzdrami. Oj, groza! Tam gori na vrhu, dober streljäj od njega, premika se nekova pošast. Kaj je, ne more razločiti. Tudi grdo renčanje ali tuljenje mu ni znano.
Zver se mu bliža čimdalje bolj. Oči se ji svetijo, kakor bi ji bil vteknil dva žareča oglja v glavo. Zmiraj grozneje renči. Le še nekoliko korakov jc od njega. Iz dna srca kliče na pomoč Mater božjo in sv. Jošta. Obeta plačati dve maši, ako se reši te pošasti. Sedaj se pošast postavi na zadnje noge. Suhodldku se ježč lasjč, da privzdigujejo kapo. Kaj, ko bi bil pravi peklenšček? Morda je prav ta zadavil Rä-kovčevega Janeza, in sedaj prihaja vrsta nänj, ker se je pri Minici takd pregrešil.
Stemni se mu. Le pošast še vidi pred sabo, vedno večjo in večjo. Urno se prekriža, napnč zadnje moči in skoči na nasprotni rob. Samd jeden neznanski skok — in v velikanskem plazu izgine Suhodlak po
strmini z glavo naprej. Daleč, daleč doli v precčj prostorni ravninici se zopet zavč. Skrivaj pobolšči iz snega, ali grč pošast za njim. Toda vse je tiho. Zleze torej iz plazu, ves opraskan in raztrgan. Lepe nove kape ni moči najti. Bržkone jo je izgubil, ko so se mu od strahu ježili lasjč.
Nič ne dč, da je le rešen grozne pošasti ! Saj ne grč prvič brez kape domdv. Kmetom iz Stranske vasi je nosil pred leti pozovnice na kazensko sodišče. Svojili so si nekov gozd. Tedaj so ves srd, katerega s<5 kuhali na gospodo, ohladili na njem. Zenč, možjč in otroci, vse ga je drevilo daleč iz vasi. In kar je takrat padlo na potrpežljiva pleča, moralo se je tudi voljno prebiti. Kapo so vzeli kmetje, nesli jo v väs kakor bojno trofejo in jo obesili na najvišjo hruško. Ali izkupili so jo! Kakor je pohlevno bežal, takd je ponosno primahal za nekaj dnij v vas. Na vsaki strani ga je spremljal orožnik s svetlim bodalom. Snel je kapo s hruške in imel do danes celd dve. Takrat jih je nasukal, te kmete!
Ko se torej Suhodlak v snčgu zopet zavč, odleže mu. Rešen je dveh nevarnostij. Da je v snčgu zaspal, bil bi zmrznil, in plaz ga je odnesel izpred očij dne mrcine.
Kaj je bila prav za prav tista pošast, tega niti dandanes ne vč. Medved ni bil. Medveda je poznal, da, še predobro se je seznanil ž njim, ko jc nekdaj cigane službeno izganjal, ker so beračili z medvedom. Lopovski cigan jc kosmatimi nalašč popustil verigo, in oščenila ga je zver po rami, da mu je odtrgala rokav in nekoliko kože. Torej medved izvestno ni bil. Volk tudi ni bil, ker je kobacal po dveh. In oči so se mu svetile kakor risu. Kdo vč, ali ni bil pravi peklenšček!
8.
Suhodlak se pozorno ozira. Ne vč, kam bi se obrnil. Toda glej! Človeške stopinje v snčgu, in še nove! Prešlo ni dolgo časa, kar je moral tod nekdo hoditi. Stopinje se skoro razširijo v ozko gaz. Ugleda pred seboj ostrešje neke hiše; gotovo je Lavrova. Vsa je skoraj zasuta v sneg.
Sedaj se čuje glasno vpitje. Tu se prepirajo. Suhodlak zleze na vrh zagrčba ali zapada, ki se malone dotika strehe. Iz nova se mora podričati. Z zagrčba smukne naravnost v vežo, ker so vrata odprta.
Tukaj se mu prikaže zopet nov prizor, ne menj grozen od prejšnjih.
Stari Laver se tišči v kotu. V roki ima kol, s katerim se brani. Sin pa drži napet samokres. Kakd je mogel pred njim priti sem, to je Suhodläku uganka. Se grše gleda nego gori pri Nartovci, ko ga je takd hitro zalučil po strmini.
»Ako ne ustopite tožbe in mi ne izročite hiše, končaj se najino življenje!« kriči mladi La(ver.
»Rajši vidim, da se na čepuljskih peččh belijo moje kosti!« Divje gleda pri teh besedah starec in zaničljivo se grohoče razjarjenemu sinu.
Suhodläku bi se zopet ježili lasjč, da si ni z robcem obczal gole glave, ko je izgubil kapo.
V tem trenutku se prikaže pri vratih strahotna oseba Suho-dläkova. Z belim robcem ima povito glavo, ostali del je pokrit s snežno odejo. Podobnejši je duhu nego biriču.
Oba logarja se ga prestrašita. Suhodlak ne zine besedice, vrže pozovnici na sredo hiše in izgine zopet kakor duh.
9-
Na konci Lavrovcga travnika obstane. Pogleda tja gori proti Sv. Joštu. Pozlačeni križec na zvoniku lepe rdmarske cerkve se sveti na vrhu gore. Na drugi strani se vidi Šmarjetna gora. Brez pota krene naravnost proti nji.
Pride v ozko dolinico. Pretaka jo močen studenec. Kjer je tekel, skopncl je sneg, takd da lahko pri kraji stopa po kdpnem. Toda potok se skoro razlije v široke, močvirne travnike. Pokriti so sicer s snegom, ali pod snegom stoji voda. Do kolena mora bresti vodo, više gori pa rije po snegu.
Takd vender srečno pribrede in prigazi do vasi Gdrenje Bitnje. Ravno za Križnarjevim skednjem izkobaeä iz mlakuž. Trda noč jc Še. Zavije mimo hiše. Zopet nekaj novega Suhodläku! Visoko gori na lestvi vidi precčj veliko, debelo moško osebo. Preveč je že izkusil nocoj, zatd si nc upa ogledati te nove prikazni. Naredi takd, kakor dni izkušeni pes, ki nalašč ni hotel pogledati mačka. Dosti je imel opraviti z včščami, s pošastjo in z logarjem. Noč ima svojo moč.
In Suhodlak koraka dalje, ne menčč se za skrivnosti, ki se godč vrhu lestve. Po ozki gäzi pride srečno na cesto.
Zvezde že bledč, samd danica ima še ves svoj sijaj, ko koraka Suhodlak po savskem mostu nazaj v mesto. Kadar potrka na vežna vrata svojega stanovanja, pride mu Žena vsa objokana naproti:
»Nesrečni človek, kje vender hodiš ? Ali se ti nič ne smilim jaz in deca, da nam napravljaš take skrbi in täko žalost?«
»Bogä zahvali, Mica, in Mater božjo pa sv. Jošta, da me še vidiš živega! Pričakoval nisem, da bodem še kdaj spal domä! Mislil sem, da mi je Bog odločil prihodnje stanovanje med hribi in lesovi,
med medvedi in volkovi. Da, nesrečen je bil ta dan zdme, in srečna ura, ki me je rešila!«
* *
*
Suhodläk si je dobro ogrel prezeble ude, potem pa zopet pokorno služboval dalje. Ostri predstojnik je odšel, in Suhodlaku se je tudi obrnilo na bolje. Deca so mu dorasla; jeden je že pel novo mašo in lahko napravi očetu dve suknji namesto jedne.
Le Volbenk mu ne grč iz spomina. Ko se dolgih zimskih večerov zbira vesela družba vinskih bratcev, zadovoljno srkajočih dobro kapljico pri Golarji, tedaj se razveže našemu Suhodläku jezik in pripoveduje vam po dolge ure o samem Volbenku. Stalni gostje so mu izkitili važnejše dogodke s krepko šalo. Natanko mu opisujejo, kakd visoko so mu stali lasjč, ko so mu odnesli kapo, in kakd se je valil z zajccm. Tudi o včšči ga izprašujejo, ali o nji najrajši molči, le časih se nekoliko namuzne, češ, jaz že včm, kakd je nevarna. Najbolj ga izprašujejo sdsebno lovci, kaj jc bila prav za prav dna zver, ki je imela medvedjo hojo, volčji glas in risje okd. Suhodläk jo je pa le videl in tudi ušel ji jc, hvala Bogu in sv. Joštu!
Trdno jc prepričan, da jc bil sam peklenšček, ki je podpihoval oba logarja — in morebiti celd njega samega tam gori pri Nartovci. Zatd tudi ni pozabil sv. Joštu na čast plačati dveh maš, ker ga je rešil te grdobe.
Ako dobi kdaj plemstvo, tedaj si omisli v grbu gozd Volbenk in v njem sv. Jošta, kakd hudiča seka, nalik sv. Mihaelu. Sv. Jošta pa bode obkrožala velika včšča.
Končujč svoje pripovedovanje, omenim naj še, da je bil mladi logar obsojen na šestnajstmesečni zäpor. Stari logar je kmalu umrl. Hiša pa je pogorela. Govori se o tem požaru to in dno. Razrušeno zidovje še stoji. Sredi njega poganjajo že čvrsti mecesni in borovci. Tudi gozd je svojina tujim posestnikom. Sedaj je že druga ženska njegova lastnica.
Zaradi ženske se je vnel prepir med obema logarjema, ki je napravil toliko muke Suhodlaku. Mlada si še, brdka Rezika, ki sedaj gospodinjiš na Volbenku, zatorej toliko bolj pazi, da se ne priklati zopet v starodavni Volbenk hudobni duh, ki bi motil blagodejno gozdno tihoto!
Fizijološki pomen vode za rastlinstvo.
Spisal Viljem Rohrman.
jeprestano obteka voda našo zemljo; dalje in dalje potuje iz potokov v reke, iz rek v mdrje, iz katerega se zopet ! dviga v nevidnih hlapih, zgoščujočih se visoko pod sinjim nebom v oblake. Te gonijo vetrovi po vsem širem svetu, da kakor dež in druge padavine namakajo zemljo, napolnjujejo izvirke in napajajo žejno rastlinstvo.
Rastline rabijo neizmerno vode za življenje svoje, in kakd neizogibno potrebna je voda zdnje, o tem je izvestno že vsakogar prepričal blagodejni dež, kateri je po daljši suši napojil suha tla.
Da je voda bistven življenski pogoj rastlinam, sklepamo lahko že iz tega, ker je glavni obstojni del vseh rastlinskih organov. V raznih rastlinah je seveda različno mnogo vode, proti njih teži pa vsekdar zeld veliko. Koliko vode imajo posamezne rastline, določimo preprosto takd, da rastline posušimo na zraku in potem stehtamo. Razlika v tčži nam kaže, koliko vode je izpuhtelo iz usehle rastline. Posušena senožetna trava izgubi n. pr. 3 , svoje tčže; iz ioo kg zelene trave dobimo torej povprek 25 kg sena, sušenega na zraku. To send pa še ni popolnoma suho, t. j. popolnoma brezvodno, temveč izgubi po umetnem sušenji pri ioo0 do 1 io° C. še kako sedminko svoje tčže.
Zelnate rastline, sočni plodovi in mesnate korenine so sdsebno vodene. Takd je n. pr. v špinači 88°/0, v paradižniku 92%, v špar-geljnu 930 0, v salati 94%. v kumarah 95%» v gr07-dj'» češnjah, breskvah, hruškah, jabolkih, malinah, jagodah in brusnicah 78 do 89% vode; v krompirji, pčsi in kotenji pa nahajamo 75 do 88% vode. Nekatere povodne rastline in gobe jc imajo 90 do 95%- Vender tudi trdni rastlinski deli so jako vodati. Surovi les ima 40 do 50% vode.
Rastline so torej v obče zeld vodate, in po množini vode, ki je v njih, sklepamo prav lahko tudi, koliko je potrebujejo za življenje. Sevčda so v tem oziru še zeld velike razlike med rastlinami. Površen pogled na zemeljsko odejo nas o tem pouči do dobra.
Površje naše zemlje je čez in čez odeto z rastlinstvom, dasi ga pokriva še mnogo bolj razno vodovje in golo pečevje strmih gora. Ali če pogledamo na dno vode, vidimo, da ie tudi porasteno z naj-raznovrstnejšimi rastlinami; tudi na videz goli planinski vrhovi niso brez njih. Da potrebujejo povddnc rastline in kamenoživke
primeroma s pozemeljskimi rastlinami takisto razne množine vode za obstanek, baš ni treba dokazovati na dolgo in široko. Za-nimlje nas pa vprašanje, zakaj in v čem je voda tolikega pomena za rastlinsko življenje.
Navedli smo že spred i, da je voda poglavitni del rastlinskega telesa. In res nahajamo vodo v vseh najmanjših rastlinskih tvorih — v vsaki staniei, od katerih je rastlina zgrajena, kakor satovje od ne-brojnih cčlic. Vse rastlinske stanice brez izjeme, ki so iz večine mehurčkaste ali vrečaste, napolnjene so s kapljevino, takd zvanim »staničinim sokom«, ki je največ sestavljen od vode. Ali voden ni le staničin sok, temveč tudi trdna staničina kožica, katera obkroža stanice in katero zmatramo gledč na nje nalogo po pravici za okostje rastlinskega telesa. Voda napolnjuje torej vse rastlinsko staničje, in smelo rečemo, da je tista snov v rastlini, od katere jc tudi zlasti zavisna podoba posameznih nje organov.
S toliko množino vode je sorazmerna nje neprecenljiva važnost, katera se v rastlinskem življenji razodeva zlasti v dvojnem oziru. Voda jc namreč osobito jedna n a j v a ž n ej š i h red i 111 i h s n o v i j za rastline in potem tudi posreduje vzprejemanje ostalih trdnih redil-nih s novi j. Razven tega prevaja redilni sok iz organa v organ in se udeležuje vseh prikazov življenja, zlasti prilikovanja in preosnove.
Vode potrebujejo rastline ves čas svojega življenja, od kalcnia do zorenja. Speča kal v semeni se vzbudi šele tedaj, kadar se je semensko zrno o primerni toploti namočilo in napelo ter je voda v zrnu nakopičeno zalogo živeža izpremenila v lahko užitne redilne snovi. Potem predrč vzbujena kal semensko kožico, požene koreninico v zemljo, dočim se vzpenja steblo in listje iz tal. Nekatere rastline potrebujejo že za kalenje izjemno veliko vode; tako n. pr. morajo pridelovalci riža sejati že prej v vodi namočeno seme na preplavljene njive, da dobro izkali. Prav to je reči o vseh močvirnih in povodnih rastlinah.
Ko požene mlada kal koreninico in je ozelenelo prvo listje, že vzprejema vodo vase, in to traja potem nepretrgoma, dokler rase. Neprestano se dviga voda v rastlinah, dokler ne pride v listje, iz katerega zopet nevidno izhlapeva. Obtok vode v rastlinskem telesi jc zelo živahen; od stanice do stanice, od organa do organa se pretaka — od spodnjega konca korenin do najvišje vejice, do zadnjega lista.
Z vodo vred vzprejema rastlina — tukaj mislimo na p o zemeljske rastline — tudi ves živež iz zemlje, sestojčč od raznih mineraliških solij. Ker pa trdne snovi ne morejo predreti koreninske
kožice, da bi stopile v rastlinsko teld, četudi so majhne kakor najdrobnejši prah, morajo biti za vzprejemanjc raztopljene v vodi. Prehod rcdilnih snovij iz zemlje se vrši torej lc s pomočjo vode. V to zvrho je voda, ki obkroža zemeljske drobce, v neprestani dotiki z vodo, ki napaja staničino kožico na koreninah, in ta zopet s staničinim sokom.
Da se vzprejemajo raztopljene redilne snovi, imajo večinoma vse pozemeljske rastline posebne sesalne Staniče, ki so takd rekoč prirastene zemeljskim drobccm. Vsi podzemeljski ali na zemlji ležeči rastlinski deli, katerim je srkati živež iz tal, morajo imeti takšne sesalne stanicc. Mnogi mahovi — jetrenjaki jih imajo na spodnji sträni, ploščato na zemlji razgrnjene steljke (thallus); sicer pa so iz večine tikoma konca rastočih korenin. Sesalne stanice so podobne zelo majhnim in nežnim ccvčm. Na prosto okd se nam vidijo kakor drobni lasci, in zatd jih imenujejo rastlinoslovci tudi »koreninsko lasje«. Časih so lasci takd gosti, da jc koncc korenine prevlečen kakor z žametom. Drobnogled nam kaže, da ti lasci niso drugega, nego zcld iztegnjene in z nežno kožico obkrožene stanicc, polne staničinega soka. Kadar pa je v zemlji vedno dovolj vode in redilnih snovij v neposredni dotiki s koreninsko kožico, ostanejo sesalne stanice ploščate in ne izrasejo v lasce.
V sesalne stanice prihaja voda z raztopljenimi rediinimi snovmi vred po vpoji ali endosmozi. Po tem prirodnem zakonu prestopa menj gosta voda iz zemlje skozi kožico v sesalne stanice, kjer je vodeni sok vedno gostejši. Stanice se zategadelj takd zalijejo z vodo, da nastane tlak (koreninski tlak), s katerim sc pomiče voda tem hitreje iz stanice v stanico, vedno više in više v gorenji del rastline.
Majhna je sicer pojedina stanfea, takd majhna, da jo napolni najmanjša kapljica vode; ali na milijone takih stanic deluje na koreninah kakor sesalne priprave, in neštevilne kapljice se pretakajo v deblo, kjer se družijo v mogočen tok, krožčč po vsi rastlini.
Ako pomislimo, koliko vode posrkavajo rastline, po kakd strmem poti in kako visoko jih pogostoma dvigajo v svojem organizmu — v drevesih tudi po 30—100 m visoko — vprašamo se, kakd se li more voda takd visoko dvigati nasproti zakonom težnosti ?
Poglavitni vzrok temu prikazu nahajamo v takd imenovanem koreninskem tlaku, katerega smo omenili nekoliko prej. Zaradi neprestanega vzprejemanja vode iz zemlje je koreninski tlak vztrajen in nezavisen od vodne porabe. Dogaja se zatd čestokrat, da vzprejtne rastlina več vode iz zemlje, nego je more porabiti in izhlapeti. To opazujemo zlasti spomhidi kakor sploh za najmočnejše rasti. Preobila
voda izteka potem na ranjenih mestih; takd si razlagamo tudi obče znani prikaz, da se obrezane trte spomlädi solzč. Prav takd se solzi tudi drevje, n. pr. breza, javor i. t. d., kakor sploh čvrsto rastoče in močno ukoreninjeno grmovje. Cc deblo blizu tal po čez odrežcmo, vidimo, kakd močno se cedi sok iz njega. Časih je iztekajočega soku čudovito veliko. Na otoku Javi rabijo nekatere lijanaste vrste »Cissus« takd rekoč za vegetabiliške studence. Iz prerezanih trt teče sok namreč takd silno, da je podstavljen kozarec ncdolgo poln čvrste in hladilne pijače. V Indiji dajd nekatere rastline toliko soku, da jih imenujejo »rastlinske studence* (Phytocrene), n. pr. P. gigantea, bracteata i. dr. Če prerežemo počez še mlado cvetno steblo mehikanske rastline »Agave Američana«, takd zvane stoletne aloje evropskih vrtov, izteče za 24 ur kakih 365 g in v tednu dnij 2$oo^sokü. To izcejanje traja 4—5 mescccv, in krepka agava da v tem času do 50 kg soku, od katerega napravljajo Mchikanci opojno pijačo »pulque«.
Koreninski tlak provzročuje tudi tiste kapljice, ki visč pogostoma na koncčh žitnega listja in se kakor biseri leskcčejo v prelepih mavričnih barvah. Te kapljicc iztiska iz listja koreninski tlak; ljudje jih pa napačno tolmačijo za roso. Takd iztisnjene kapljice opazujemo časih tudi pri drugih rastlinah, pri maku, ogerščici, krompirji i. t. d. V suhem zraku se sevčda ne morejo tvoriti take kapljice, ker iztisnjena voda sproti izhlapcva.
Da sc dviga voda v rastlinskem telesi, važno je dalje hlape nje (transpiracija), zaradi katerega odhaja porabljena voda zopet iz rastlinskega telesa. Listne stam'ce in sploh od zraka obkroženi deli rastlinski — izvzemši deblo, odeto z debelo skorjo — oddajajo vodo neprestano kakor nevidne hlapove v zrak. Oddano vodo pa nadomeščajo z novo vodo, katero vzprejemajo iz sosednih stanic. Te jo zopet dobivajo od nižjih stam'c, takd da primerjamo lahko ves ta proces nekakemu sesanju, s katerim sc voda dviguje iz spodnjih rastlinskih delov v listje. Spodaj v koreninah deluje torej tlak, ki potiska vodo navzgor, zgoraj v listji pa delujejo prava sesäla za dviganje vode.
Pri lesnatih rastlinah jezč vodo, dvigajočo se v deblu, zračni mehurčki, ki uravnavajo dviganje vode; zaradi njih se v deblu lahko nabere veliko vode, katero rabijo potem ob suši. V lesnatih rastlinah se zlasti na jesen nabira voda, torej takrat, ko so organi za hlapenje (listje) odpadli. Celd pozimi vzprejemajo korenine iz globokih in gor-
*) I, i j rt ne so rastline, katere so po svoji rdsti podobne navadnemu srobotu (Clematis Viialba).
kejŠih zemeljskih plastij vodo vdse, ki se nabira potem v deblu. Marsikatera vsakdanja prikazen nam potrjuje, da je lesnati del rastlinski pravi vodnjak in regulator za prevajanje soku. Lahko n. pr. opazujemo, kakd poredkoma včne veliko drevje ob suši, dasi izhlapeva ne-ncprcstano obilo vode iz listja, in sicer zategadelj, ker je v deblu in vejah veliko vode; šele tedaj, kadar ta poide, listje včne. Vse drugače je to pri zelnatih rastlinah. Pri buči n. pr. opazujemo iz lahka ob toplih solnčnih dnevih na ovenelem listji, da izhlapi več vode, nego jc morejo posrkati korenine.	(Dalje prihodnjič.)

Pri slovesi.

šiljal bodem ti pozdrave«,	Odšel čez polja in planine
Takd mi rekel je v slovö,	Moj ljubček je med tuji svet
Po ptičkah vsak dan iz daljave«,	Gorč med nama in doline,
Potem mi stisnil je rokö.	Nazaj ga ni že mnogo let.
Žgoli mi ptiček pesmi svoje,
Pozdrava pa ne izroči; Poslušam ga in vem, kaj poje:
Včm to, da ljubček zvest mi m ? ...
Alenka.
Pravljica.
ivljenja, čuj, pravljica v srci speča, Prihaja mžni često iz sred, Ko spev iz davnih časov se glaseča, Caröbna je pravljica td :
»Otrök prežil si dobo sreče zMte,
Obr&z od toge solz ni bil rosrin, Vsak hip je sipal nove sreče ndte — A doba ta — oh, sčn cvetan . . .
V življenje stopil jasnega si lica,
Redkejši vedno bil je sreče s?>j, Z očesom rosnim zrl, kakö krivica Ostavlja zmagovalka bfrj.
Osivel mož . . . Užaljen, samcat toži Sam v starosti ost&l, nezgode sin, Zamrle nstdeje ko cvetje roži,
Zamrl jedino ni — spomin . . .«
Življenja ta pravljica, v srci speča,
Prihaja meni često iz sred, Ko spev iz davnih časov se glaseča, Čarobna je pravljica tri . . .
Rästislav.
Alastor: Šivilja.
97
i v i lj a.
Kje sle, vi dnevi, ko z iglo jekleno
Sebi šivala sem krilo svctUW Gledam pred sabo gomilo zeleno: Njega počiva sreč v nji zvestrf.
Venec poročni in n&deje svoje
V črni sem dela grob l>olečin; Žalna obleka ljubezni je moje Veden, četudi jedini spomin.
Naglo ubadaj, igla jeklena,
Naglo ubadaj in šivaj drobnö, Ž njo pa teci, nitka svilena, Ure kazalci na polnoč gredo !
Alastor.
U
Bolna noč.
^Viharna noč. — V potokih hudournih
Tik hiše voda se vali. Temi ob meni črna, v prsih burnih
Sreč kot skala me teži. Vihar na tli ob cesti drevje ruši,
Nemilo tuli skozi log; Rolrfn ležim na udih in na duši,
Oh, kaj sem pač zadolžil, Bog! Pusti za mrino prčšli dnevi, prazni,
Pred m&no vrsta bolnih dnij . . . Ncznauc, čudne plešejo prikazni
Okrog zatisnjenih očij. Iz tesnih prsij vzdih nem v noč globoko, Na vročo glavo položim si roko. Živim Ii? V duši vstaja mi trpeči Spomin, da sanjal sem nekdij — o sreči . . .
Filodem.
ißaglo ubadaj, igla jeklena,
Naglo ubadaj in šivaj drobno,
/. njo pa teci, nitka svilena, Ure kazalci na polnoč gred«'».
Srečni nevesti šivam to krilo, Ki ga obleče jutrišnji dan;
Ko ji veselje bo lice rdečilo, Prizor to bode čarobno krasen !
Leto za letom igla ubada,
Šivam v samoti drugim ljudčm;
Cesto na delo solza mi pada, Kf jo izvablja žalost oččm.
S e n a n u s.
Spisal A. Funtek.
I.
jamotcn solnčen žarek se je prikradel skozi zamreženo okno pritlične pisärne in trepetal po velikanskih knjigah na pisni mizi knjigovodje gospoda Grcgorija. Zvedavo je posvetil baš na dolgo vrsto dnih številk, katere je zapisala suhotna roka pdstarnega moža v trgovsko knjigo, in razlil blesteč trak po pleši glavi njegovi, le po nekod še obrobljeni s šopki redkih las. Tiho je bilo v pisdrni, samd dvoje peres je praskalo po popirji. Toda ne vselej. Časih se je ustavilo jedno pero, in ondu iz kota pri drugi pisni mizi, do vrha obloženi z zvezki in knjigami, zazvenel jc pritrt vzdih v prašni zrak. Slišati ga ni bilo dosti, in razven vzdiho-valca in gospoda Gregorij a tudi ni bilo nikogar v sobi, da bi se menil zanj; knjigovodja pa se je itak tolikanj zagledal v račune svoje, da je zaprl uhd in srcc slčharnemu pojavu stiskane duše človeške . . .
Da, srce tudi! Gospod Gregorij je mož, ki se nc mčni mnogo za svet in njega bridkosti; kaj li bi mu bilo do takšnih vzdihov, ka-keršni se izvijajo sicer takd veselemu, in po njega sodbi tudi tolikanj lahkoživemu mladeniču, kakor jc dni le pri drugi mizi? Sicer je že po-gostoma čul njega vzdihanje, časih, zlasti v prvi döbi, kar je delal dni Pavel Vode poleg njega, zazvenela mu je sredi najzamotanejših računov pčta ali zvižgana pesem na uhd, da je šinil po konci, kakor bi ga bil gad pičil, in s strogo besedo zatrl razposajenosti, kakeršne ne sodijo v trgovsko pisdrno. Brezuspešen ni bil njega odpor, zakaj mladi tovariš se je le še malokdaj izpozabil tako, da je motil resno delo nič menj resnega knjigovodje; toda popolnoma venderle ni mogel zadušiti živahnosti, katera je kaj slabo pristojala temu zatohlemu prostoru . . .
Resnica je, da nas končno vznemiri še tolikanj rahel Šum, ako se ponavlja redno in vztrajno, in takd se je tudi že gospod Gregorij nekolikokrat zgenil, ko so se na zvočnih valovih rahlo, toliko da čutno, prizibali do njega dni zategli vzdihi. Ali zgenil se je le nevedč, ker je iz početka le uhd čulo dne neobične in prepovedane glasove, nc da bi se jih popolnoma zavčdala duša. Marljivo je pisal dalje, kakor jc že pisal leta in leta, zvest služabnik svojega gospoda, služabnik, kateremu so bile poslovne knjige dražje, nego vse druge knjige
A. Funtck: Scnanus.
99
in knjižice, kakeršne pišejo preprosti ljudje v brezposelnih urah, da ž njimi slepč sami sebe in druge nevedne duše človeške! . . .
Iz nova je vzdihnil Pavel Vodč. Gospod Gregorij pa se sedaj ni samd zgenil, nego odložil je celd perd in preko nadčnikov svojih strupeno pogledal proti mizi v kotu. Ostre so bile te sive oči pod košatimi obrvimi; videti jim je bilo, da so se že davno odvadile gledati prijazneje; tudi obraz je bil toli brezgiben, da si je bilo iz težka misliti dobrovoljen nasmeh na njem. — Počasno se je iztegnil, vzel pipo iz kota pri oknu ter jo tlačil skrbno in premišljeno.
»Danes menda zopet ničesar nc delate, Vodč«, takd napdsled s suhotnim glasom pozdravi svojega tovariša. »Rad bi vas vender vprašal, ali ste že sklenili račun gospoda Slaka, ki seza že nazaj v nekaj let? Terjatve naše pri firmi Zelenčevi ste sevčda že takisto pregledali? In dno menico Kraljevo, to ste prav takd že vknjižili ? In potem — ali prosim vas, Vodč, to me umori! Zdi se mi, da vzdihate že precej dolgo, ne li ?«
Nič odgovora.
»Vi ste neznosen človek! Toliko vam povčm, kar čudim se. da vas naš gospod že davno ni pognal po svetu! To je posledica, ako je človek preusmiljen z ljudmi vaše vrste! Tega si niti misliti ne morem, da bi gospod Zoreč ne poznal vaših nerednostij, ki se každ le prejasno o slčharni priliki. O poslednjem čudovitem naročilu vašem, kjer ste otročje razmišljeni zapisali do ccla druge številke, nego so vam bile ukazane, o tem niti ne trosim premnogo besed, ali to, da vas ne poboljša nobena beseda — no, Vode, zapomnite si: da sem jaz vaš gospodar, niti jeden dan več bi vas ne gledal v pisärni, Bog sam mi bodi priča! Niti jeden dan več, ali slišite?«
»Slišim, gospod Gregorij!« oglasi se dni v kotu in umolkne. Najsi je bil res tolik grešnik, mehki glas njegov je bil venderle jako prikupen.
Gospoda Gregorija sloko teld se popolnoma vzravna na usnjatem naslanjdči. »Slišite, takd ste rekli« izpregovori s poudarkom, »samd slišite in nič drugega? Vi se ne kesate, kaj? In še več! Zdi se mi celd, da se rdgate, vi, mladenič, meni, staremu mdžu? No, toliko vam povčm, doslej sem molčal, ali odslej, da vidite ! O prvi priliki izpre-govorim z gospodom Zorcem resno besedo, in ako je še kaj pravice na svetu . . .«
Knjigovodja ni izgovoril svojega pretenja, zakaj hipoma je ugledal poleg sebe njega, katerega jc hotel opisati gospodu Zorcu, natanko,
kakor je vreden. Pavel Vode je stal pri njem in mu ves prijazen položil roko na räme.
»Kaj bi se jezili, gospod Gregorij I« dejal je brezskrbno. »Moj Hog, saj delam, kolikor morem, no, in ako se časih človeku ne ljubi, da bi se utapljal v tc puste račune, ko mu vender bije živo srce v prsih —«
»Takd? Ne ljubi? Puste račune? Živo srce v prsih? Krasno, Vodč, vi ste vzor vestnega komptoirista! Trgovec bodete. da nič takega 1 Ne ljubi se vam — no, resnično, ako je še käj pravicc na svetu, takega trgovca Bog ne bode dopustil na sramoto vsemu trgovskemu stanu! Sicer pa, do tjä je še daleč, Vodč, predno bodete vi sezali v trgovsko življenje naše! Boga hvalite, ako ostanete še dolgo to, kar ste, nezasluženo plačevani komptoirist gospoda Zorca namreč. Trgovec, vi trgovec!«
In stari gospod raztegne vela ustna na zaničljiv nasmeh in seže po vžigalicah, da zapali pipo svojo. Mlademu mdžu se hipoma zresni obraz, in krepko odgovori:
»Vi zopet govorite neupravičeno, gospod Gregorij! Odkar delam poleg vas —c
»Delate? Vi ne delate ničesar.«
»Vidite, to je iz nova očitanje, kaker.šnega ne zaslužim. Toda vi mi sploh dosihdob še niste dali pohvalne besede, nego vedno se zadirate näme, bodisi, da vam delam po volji, bodisi, da se mi časih pripeti nezgoda, kakeršna se končno nahudi vsakomur, vam tudi —« »Vode, jaz si prepovedujem —«
»Ah, kaj, nezmotni niste! Izurjcnejši ste od mene, to je vse. Kadar bodem jaz posloval toliko let kakor vi, delal ne bodem nič slabše, o tem bodite prepričani. Pomislite sami nase; morda je bil tudi kdäj čas, ko ste —«
»No, kakšen čas?« vzklikne knjigovodja jezno. »Menda me celd poučujete? Vodč, tega vam ne svetujem, sicer —«
»Ne poučujem vas nikakor, gospod Gregorij! Tudi nečem vas poučevati. Reči sem hotel samd, da je bila tudi vam kdäj döba, ko niste gledali svetd jedino le s trgovskega stališča; saj ste bili mladi . .« »Mlad? Da, mlad, ali takšen ne, kakor ste vi! Hvala Bogu!« »Kakor sem jaz!« nasmeje se Vode in se zasuče na peti. »Kolikokrat ste mi že povedali to! Ali recite, gospod Gregorij, kakšen sem vender? Ali jc to pregreha, da se ne zapiram v sobo kakor vi» kadar odhajate iz pisarne? Da hočem käj imeti od svetd, da si časih poiščem vesele družbe, da hodim, recimo v gledališče, na veselice?
Ali res hočete, da bi hodil svojim pdtem, sam, zapuščen kakor vi? Sevčda, prepričan sem, da bi me radi videli takega, in tedaj bi bili morda zadovoljni z menoj, ali pa tudi ne. To ni takd gotovo, zakaj časih ste precčj čudni, gospod Grcgorij!«
Vodčtove besede so gospoda Gregorija zbodle do živega, to se jc videlo iz slčharne poteze na njega obrazu. V prvem hipu jc gledal kakor odrevenel na mladeniča, ki mu je z mirnim glasom pravil tolikanj pikre besede, natd pa jc zrasel in se razkoračil dokaj oblastno.
»To je res lepo!« dejal je rezko in ježil obrvi. »Vode, ta nesramnost zahteva zadostila! In ako je še käj pravice na svetu, poplačate mi te besede. Čuden, jaz čuden! In zadovoljen bi bil, ali pa tudi ne! Bog ne daj, povejte vender, kdo je zadovoljen z vami ? Kdo more biti zadovoljen z vami r In čujte, tega, da hodim svojim potem, sam in zapuščen, kakor se vam je zazdelo reči, tega mi ne očitajte. To sploh ni očitanje. Jaz sam sem si izvolil ta pot, in žal mi ni —«
»Saj to je ravno,« prikima Vode mirno. »Zatd pa se vam je srce toli zakrknilo, da obsojate vsakogar, kdor ne hodi po samotnem poti. Krivični ste ne samd proti meni, nego proti vsemu svetu. In to je zlo, verujte, da je zlo!«
»Vi me ne bodete učili I« razvname sc knjigovodja. «Ali kaj — vredno ni, da bi se pregovarjal. Saj je itak upati, da vas lepega solnčncga dne roka gospoda Zorca potisne prav v dni svet, katerega tolikanj ljubite, in kateri vas tudi ljubi takd. Ilaha, tedaj se bodete že učili, kaj se pravi hoditi po svojem poti! Ali čujte, Vodč, takrat ne bodete znali hoditi, ker se niste nikoli učili! Kaj bi bili vi brez mene, da vas ne drezam, nc vodim jazi No, povejte, kaj?«
Rekši se gospod Grcgorij porogljivo zareži, mladeniču pa udari kri v lice.
»Res je, gospod Gregorij,* izpregovori grenko, »hudo mi ne bode, kadar pojdem odtod. Ali roka gospoda Zorca me ne pahne v svet, nego sam pojdem vänj in dobro bodem hodil po njem — morda käj skoro! In takrat upam, gospod Gregorij, da spoznate krivico svojo, da končno, in bodisi po dolgih letih, celd čutite mojo roko, kakd bode sezala v trgovsko življenje, kakor ste rekli. Mehak nisem, kakor si mislite; vsak vetrič me tudi ne upogne. Ali pri vas, gospod Gregorij, pri vas bi mi utegnilo zledeneti srce v mrzli sapi, katera brije okolo vas! Vi bi mi utegnili uničiti vse veselje do dela, kolikor ga še niste z otrovanimi pušicami svojimi! Takd, da veste!«
Govoril je končno nekoliko krepkeje, nego jc morda hotel. Iz-govorivši pa se jc umiril in lahkodušno stopil k oknu ter gledal iz
tesne mračne sobe v širi jasni svet. Knjigovodji je zastala sapa, in od samega strmenja je položil že prižgano pipo iz rok.
»Tega ne umejem,« zamrmrä napdsled. Vodč se obrne od okna-
»Ne umejetc? No, dobro, da govorim jasno. Zgoditi se utegne, da ostavim to pisarno in začnem tržiti sam zäse.«
Knjigovodja zamahne z rokami in sčde na svoj naslanjač.
»Vi, Vodč? Bog mi zanesi, to je — haha, to je presmešno! Vi in tržiti! Sam zase tržiti!«
Nekaj takega, kar imenujemo sicer smeh, izvije se gospodu Gre-goriju. Toda smeh ni bil, nego samd ustna so se raztegnila, in zagr-gralo mu je.
»Je li, to je čudno?« vpraša Vode že popolnoma miren. »Toda smešno ni. Gospod Gregorij! Saj veste, da nisem kar brez ničesar, in poleg tega — oh, ali to je ravno, oh!«
Začuden gleda knjigovodja svojega tovariša. Naslonil se je na pisno mizo, povesil glavo in vzdihnil, kakor jc žc vzdihal vse popdldnc. In takd je slonel dolgo časa, napdsled pa molčč odšel k svoji mizi in težko sčdel na stol.
»Bog sam umej tega človeka,« zagodrnjä gospod Gregorij. »Prej možuje, kakor da je načelnik prvi trgovini na svetu, in sedaj vzdiha kakor otrok! Trgovec, to ne bode nikdar trgovec!«
Rekši užgč pipo in seže iz nova po peresi.
»Gospod Gregorij!« izpregovori zdajci Vode.
Pdstarni mož nejevoljno zarenči, vender piše dalje.
»Nekaj bi vas vprašal.«
»Za vraga, torej vprašajte! Toda hitro. Ali se vam kaj ne ujema v računu? Čuda bi ne bilo.«
»Ej, pustite račune, nekaj drugega je. Gospod Gregorij, ali kdaj čitate käj drugega, nego poročila o kurzu ?«
»Čemu to vprašanje?«
»Zatd. Glejte« — rekši že stoji Vodč s knjižico v roki pri mizi gospoda Gregorija — »zatd, ker bi vas vprašal, ali ste že kdaj brali to knjižico?«
Knjigovodja po sträni pogleda zlatoobrezani zvezek, katerega mu drži Vodč pred oči.
»Kaj je to? Ne spominjam se.«
»Preščrnove poezije so —«
»Poezije, za Bdga, poezije!« vzklikne gospod Gregorij. »In te nosite s seboj v pisamico, berete jih ccld, nikar da bi delali? Vode, to preseza vse meje. Poezije in trgovske knjige!«
»Res, to se ne ujema, temu ste živa priča vi,« nasmehne se Vodč. »Bodisi, vi jih ne marate, to včm —« »No, torej —«
»Potrpite! Gospod Gregorij, ali ste bili kdaj zaljubljeni ?« Čuden je bil učinek teh besed; mladenič izvestno ni pričakoval takega. Stari knjigovodja je zdajci vrgel perd na odprto knjigo, da je kanila tinta po lično popisanih listih, in razdražen šinil po konci. Hropeč se postavi pred Vodčta in mu srepd gleda v oči.
Mladič, vi si dovoljujete govoriti z mano kakor še nikoli l« vikne mu hripavo. »Marsikatero nemarnost sem prebil od vas, Vodč, sami veste, koliko. ZamiŽal sem z jednim očesom, kaj z jednim, z obema sem zamižal, da nc bi videl vaše malomarnosti, kateri sem tolikokrat priča v tej pisärni, in katerih jedna je že vredna, da bi se za vselej poslovili od tod — ali da bi me smešili vi, ki ne veste ničesar o svetu in nehvaležnosti njegovi, tega vam ne oprostim nikoli! Tega ne pre-bijem! Jaz ali vi! H gospodu Zorcu pojdem, pri tej priči pojdem, in ako je še kaj pravice na svetu, tega ne bode trpel, da bi njega služabnik — kaj pravim, služabnik — njega stari tovariš in prijatelj moral poslušati tolikanj žaleče besede, katere mu govori neizkušen, nezrel mladenič! Sram vas bodi, kesali se bodete pozneje!«
Rekši seže gospod Gregorij po klobuku in palici, da odide. Skrajno začuden ga gleda mladi mož — siromak seveda ne vč, kakd se je nevedoma doteknil tajne rane v srci starega gospoda! »Ali čujte, gospod Gregorij —« Knjigovodja se hipoma obrne do njega. »Z vami nobene besede več!« reče ledeno. »Toda kaj je to hudega, ako sem vas vprašal —« »Jaz si prepovedujem vsako vprašanje, umejeter Vi da bi me pikali —«
»Ali prisegam vam —« Knjigovodja že stoji pri vratih.
»Kar ste hoteli, evo vam! Gospod Zoreč vas vsekakor nauči, kakd se je vesti proti svojim predstojnikom, ako je še količkaj pravice na svetu. Prvič in zadnjič ste mi očitali, da sem bil nekdaj zaljubljen —« »Aha, takö torejl« vzklikne Vodč presenečen. »Haha, torej res, vi, gospod Gregorij, haha!«
Ne more si kaj: krčevito se oprime stola in se glasno zasmeje. Da mu jc povedal Vode, nc včmo, kaj, nič bi ne bilo zbodlo gospoda Grcgorija bolj nego ta vzklik in smeh, in nič bi ga ne bilo
obdržalo v sobi. Takd pa se je razljučen postavil pred Vodčta in dejal zamolklo:
»Izpregovorite še jedno besedo, in Beg mi je priča, da vas pobijem pri tej priči, ako je še kaj pravice na svetu 1«
Gledajoč razpaljenega knjigovodjo, Vode resnično spoznä, da bi bilo najbolje, ako se poda. dasi vč, da ni treba doslovno jemati njegove grožnje. Zat6 se zresni in reče: '»Resnično, gospod Gregorij, oprostite mi, žaliti vas nisem hotel. Saj včm, da niste takd hudi, kakor se delate. Sploh ne umejem, kaj vas je moglo tolikanj razvneti. Nedolžno moje vprašanje, ali ste bili kdaj zaljubljeni — no, no, po-trpite, saj ne mislim ničesar hudega — to mi je prišlo le od tod, ker je moje razmerje takšno . . . kakd bi vam povedal brž — no, sramovati se mi ni treba, ker sem se zaljubil, gospod Gregorij l In še kakd zaljubil — oh, oh!«
Te besede nekoliko utolažijo knjigovodjo. Sicer gleda še jako razkačeno, ali stisnjena ustna sc mu polagoma razklenejo, in zaničljiv izraz se prikaže na njih.
»Bog sam se vas usmili, Vodč! Se tega je bilo treba za brez-umnosti vaše . . .«
Mladenič ga rahlo prime za roko.
»Saj ne tajim, da sem nekoliko drugačen nego sicer. Moj Bog, kdo bi ne bil? Ali to se že zgodi takd, gospod Gregorij, in zatd mi ni treba šteti v zlo, ako vas Časih razdražim nehote. Navzlic vsemu zadiranju me imate celd nekoliko radi — sezite mi v roko, da se zopet sprijazniva! Kaj to, ako si poveva resnico? Jaz vam ne zamerim ničesar, dasi bi časih želel, da bi mi bili nekoliko milejši sodnik.«
Gospod Gregorij molčč postavi palico v kot in obesi klobuk na navadni prostor. Natd sčde in se s komolci podprč ob pisno mizo. Majhen molk nastane. Vodč hodi nemirno po sobi; končno se ustavi pri knjigovodji.
»Ledenega srca nimam v prsih, gospod Gregorij, in popolnoma sem prepričan, da bi ne bilo prav, ako bi ga imel. In ako še prisije žarek vanje, kakor je prisijal meni, tedaj —€
»Stara pesem!« zamrmra knjigovodja.
»Sevčda, stara kakor človeštvo! Mlado srce je občutno; vname se kakor — ne, obrabljene primere nečem! Dovolj, moje se jc vnelo, in zatd —«
»Zatd berete pesmi, je lir* grohoče se gospod Gregorij.
»Mordh. Zaljubljen človek ni za trgovske knjige. Ako že ne morem govoriti, o čemer bi rad, zakaj bi vsaj ne bral, kar se do cela ujema
s sedanjim razmerjem mojim? Verujte mi, lepa pesem v takih hipih čudovito vpliva na srce —«
»Kaj pak, da se še bolj užge tisti brezumni plamen!« zagodrnjd stari knjigovodja in si iz nova užiga pipo.
»Prosim vas, ne govorite takd!« reče Vode iskreno. »Vi sevčda samd živite v svojih knjigah, in brezpametno se vam vidi vse, kar je zunaj njih. To ni dobro, to ni —«
Gospod Gregorij zamahne z roko.
»Pustite to; kadar vam pridejo moja leta, govorili bodete drugače.«
»Vaša leta: Vsekakor. Ali sedaj se mi še razgrinja svet, kateri se vam je že davno zaprl, ker ste sami hoteli takd, in do mene se polje življenje z vsemi svojimi sladkostimi in tudi z bridkostjo svojo. Kadar mi zledeni srce —«
»Kaj pak, ne govorite toli otročje!«
»Da, zledeni srce«, vzklikne Vode, »kakor je zledenelo vam, takrat sevčda mi ne bode do življenja. Ali sedaj mi še bije toplo —«
»Za kdga neki?« roga se gospod Gregorij.
»Za kdga? Za njo.«
»To je sevčda povedano dokaj točno.«
^Bodisi. Kaj bi vprašal po imeni, saj ne ljubim imena! In odkritosrčno vam rečem, gospod Gregorij, niti ne poznam ga. Sploh ne vem ničesar . . .«
»To je popolnoma po vašem,« zareži se knjigovodja iz nova. »Lepa je sevčda, mlada . . .«
»Da, lepa je in mlada!« vzklikne Vodč navdušeno. »Oh, gospod Gregorij, ako bi jo videli, prepričan sem, da bi ne govorili tolikanj porogljivo. Lepota ima moč do slčharnega srca, in bodisi, da je tudi vaše.«
»Ali zopet začenjate?« reče knjigovodja srdito. »Sploh bodi dovolj, Vode. Itak ne umejem, kakd sem mogel toliko časa poslušati vaše neslanosti. Nobene besede več! Priporočal bi vam, da si izbijete vse te neumnosti iz glave — ondu vas čakajo računi, vdnje se zatopite! Točnost, Vodč, to je prvi pogoj dobremu trgovcu, in točnost vam priporočam najbolj. Ako pa že sami nečete delati, pustite vsaj mene. Lep trgovec bodete vi, rad bi vas videl. Za mesec dnij vam zaprd prodajalnico!«
Toliko je Vodč še poznal starega knjigovodjo, da je tedaj raz-memo dobre volje, kadar ga jame učiti in semtertja tudi zbadati. Da ne bi provzročil novega prepira, molčal je in zamišljeno gledal v
tisti košček nebesne modrine, katera se je svetila skozi okno. Gospod Gregorij pa je nadaljeval:
»Takd, takd! Sedaj tudi včm, zakaj takd silite od nas! Dekle vam roji po glavi — no, častitam prihodnji soprogi vaši, ki bode kraljevala v vaši trgovini. Lepo bode to, vzgledno in točno 1 Oženiti se sevčda mislite, kaj ne?«
»In sicer kar najhitreje,« potrdi Vode.
Knjigovodja skomizgne z rameni.
»Kar na roko, je li ?*
»Tega ni treba, gospod Gregorij! Povedal sem vam že, da imam nekaj —«
»Ona tudi?«
»Ona? Kakd li vprašate tako? Saj je niti ne poznam, saj niti ne včm — —«
»No, dobro, dobro!« zareži se knjigovodja in omoči pero. »Samd to vam šc povčm, Vodč, in potem me pustite v miru: Spominjali se bodete še presrečne dobe, ko ste poslovali pri nas, in solznih očij bodete gledali nanjo! Samd prepozno bode ... Ne poznate je! Sevčda, bogata je, da nič takega; žal, da bode bržkone baš obratno! Lep začetek, lep konec! Povčm vam, rad bi učakal ta konec, in ako je šc kaj pravice na svetu, učakam ga. Takrat pa mi ni treba praviti, Vodč -«
»Ah, kaj,« vzklikne mladenič sedaj vcndcrle jezen, »neumnost jc bila itak prevelika, da sem izpregovoril besedo z vami. To bi si bil že lahko prej naštel na prste, da se bodete samd zadirali name kakor po navadi. Vi in ljubezen! Ali prepričani bodite, konca ne učakate, zaklinjam se, da ne! Videli bodete še, kaj vzmore Vodč, ako le hoče!«
Rekši se hipoma obrne in grč trdih korakov k svoji mizi. Gospod Gregorij zahrka porogljivo, kar more, užge pipo in se zaglobi v prejšnje delo. Pokojno je zopet v pisarni, kjer se je nekoliko prej mlado bodro življenje upiralo pdstarni preračunjajoči resnobi; skozi zamreženo okno pa se vsipljejo posamični solnčni žarki, in iz nova praska dvoje peres po popirji . . .	(Dalje prihodnjič.)
Pokončna pisava.
Spisal A. Štritof.
Pokončna se imenuje <3na pisava, pri kateri stoje črke pravokotno na vrsti. I)a bi priporočali to pisavo namesto dandanes v obče navadne ležeče pisave, pri kateri so črke kolikor toliko nagnjene na desno stran proti vrsti, utegne se marsikomu zdeti malenkostno novotarjenje, katero ni vredno, da bi se ogrevali zänje. Ali malenkostna je stvar le na videz; dejanski je takd važnega pomena za zdravje šolske mladine, da so se bavili in se še bavijo z vprašanjem, kakd pišimo, ležeče ali pokončno, premnogi zdravniki posamič in v zdravniških zborih, in da odmevajo uspehi teh zdravniških preiskav novejši čas tudi že v visokih šolskih oblastvih. Nastala je o tem vprašanji šira literatura; za teoretiškim dokazovanjem so prišla praktična potrdila, in dandanes ni d v o j b e, da se bode skoraj jedino pokončna pisava rabila v šoli in natd tudi v živi jen j i.
Ker je torej ta pisava baš sedaj aktuelnega pomena, ustreženi morebiti marsikomu, ako na kratko in pregledno razvijem bistvo in zgodovino za-nimljivega preobrata v pisanji. Zajedno mislim, da treba vsako novost, in bodisi še takö očitih prednostij, večkrat poudarjati in razjasnjevati, da si končno pridobf obče priznanje. — Stvar je sicer iz večine zdravniškega področja, ali izvestno grč tudi učitelju nemala beseda, ker on ima največ prilike praktičnim pötem opažati istinitost teoretiških preiskav.
I)a dobro pojasnim bistvo, s katerim se upravičuje pokončna pisava, treba je poseči nekoliko dalje. Med takö zvanimi šolskimi boleznimi, katere se lotijo mladine do kakega 14. leta, najvažnejši sta dve: kratkovidnost (myopia) in kriva hrbtenica (skoliosis). Statistiški je dokazano, da se širita ti dve bolezni po šolah čimdalje bolj in da sta v posameznih slučajih tem večji, čim više se pomika bolni učenec od razreda do razreda. I)o-tičnih izkazov je na izbero, ali predaleč bi zašel, ako bi jih hotel navajati podrobno. V dokaz, da je resnična naša trditev, zadoščaj nam splošna sodba z najverodostojnejšega mesta, sodba, katero je izrekel c. kr. naj višj i zdravstveni svčt na Dunaji v seji dne 14. svečana 1891. leta, ko se je razpravljalo vprašanje o pokončni pisavi: »Kurzsichtigkeit und Wirbel-
') Kdor se hoče poučiti natančneje, njemu priporočam izvrstno knjigo: »Emanucl Bayr, Steile Lateinschrift. 2. Auflage. Wien 1891*. A. Pichlers Witwe u. Sohn«. 8", 177 str. Cena gld. 1*20. V nji se razpravlja obširno, kakö je nastalo in kako se je razvilo to vprašanje, pridejane so ji fotograliške slike pokončno in ležeče pišočih učenk, na str. 1.—12. pa je zaznaincnovana vsa dotična literatura.
säulcn verkrümmun g nehmen stets zu an Zahl und Hochgradigkeit und verlangen prophylaktische Maßregeln.« Vsakdo je izvestno tudi že opazil sam, da velikemu številu otrok, kateri prihajajo zdravih očij v šolo, slabi vid v šolskih letih in da rase število kratkovidnežev in kratkovidnost säma od razreda do razreda. Koliko mladih ljudij nosi dandanes nadčnike! Skolijoza sevčda ni takö očividna, a zaradi tega se ne pojavlja nič menj pogostoma. — Vzrokov tema boleznima je nedvojbeno mnogo, in izvestno ne tičč samö v šoli. Poleg osebne nagnjenosti ji provzročajo in pospešujejo rasoče šolske zahteve sploh, slaba razsvetljava, nedostatna učila, zlasti predrobni tisek, premala skrb roditeljev in učiteljev, da bi mladina prav sedela, slabe šolske klopi i. t. d. Visoka šolska oblast tudi ni zamudila opažati teh vzrokov in se je trudila, da odpravi njih zlč posledice, kolikor jih ima šola na včsti. Dokaz temu sta /.nana ministerska ukaza, kakö se väruj vid šolski mladini (z dnč 26. listopada 1878. leta št. 15213., in z dne 10. svečana 1880. leta št. 2160.), in določbe o sedenji, vzprejete v nävod /.a pouk na realkah v odstavku za lepopisje (točka 1.). Zlasti se je razpravljalo, vender do sedaj še ne rešilo, vprašanje o primernih šolskih klopčh, ker so se dosedanje preproste klopi zmatrale za glavni povod napominjanih boleznij. Umerjali so klopi natanko po držanji sedečega telesa, da so ustrezale vsem anatomskim in fizijološkim zahtevam, toda praksa je vselej pokazala, da sedi mladina v novih, zdravniško odobrenih klopčh prav takö slabo, kakor je sedela v prejšnjih. Jednako so imele tudi druge oprezne naredbe in določbe le neznatne uspehe. — To je napotilo vestne opazovalce, da so iskali vzrokov tema boleznima še drugje. In res so jih našli tam, kjer bi jih bilo najmenj pričakovati. Spoznali so dosedanjo ležečo pisavo za glavni vzrok kratkovidnosti in krive hrbtenice, ker se zaradi nje glava in život neizogibno drži takö, da je kvarno mladi hrbtenici in mladim oččm. Posledica temu prevažnemu spoznanju je bila, da so zahtevali, naj se škodljiva ležeča pisava odpravi in nadomesti s täko, v kateri ni nevarnosti za zdravje mladine. Ta pa je pokončna p i s a va.
Predno podrobno dokažem to na videz čudno in osupno izjavo, zdi se mi potrebno, podati kratek zgodovinski pregled tega vprašanja. Ležeča pisava ni takö stara, kakor bi človek mislil. Splošno uveljavljena je bila šele v začetku našega stoletja. Prej so pisali ljudje pokončno ali vsaj prav malo nagnjeno, kar izpričujejo ohranjeni stari rokopisi. Grška in latinska paleografija, ki razlaga in razreduje staroklasiških umotvorov rokopise od najstarejše dobe do 16. stoletja, pozna sicer poleg pokončne pisave tudi
') Bayr trdi na str. 18., da jo jc uvedel kaligraf llciurigs v Krcfeldu leta j Spy. (nagnjenje Črk 45°).
kurzivno, toda le-t<1 je bistveno različna od sedaj navadne; nje črke so le malo daleč od navpičnice. >) Jednako nam kažejo zgodovinske listfne do konca 18. stoletja skoro zgolj pokončne ali neznatno nagnjene črke. Kakö pa se je v začetku našega stoletja pojavila ležeča pisava? Odgovor je prav takö kratek kakor osupen: Ležeča pisava ni drugega, nego posledica hitrega in nemarnega pisanja. Ta prvotno le grda navada se jc kmalu udomačila, ker je dobro služila praktični potrebi — hitri pisavi. Razvili so jo razni lepopisci, kateri so metocliško učili, hitrejše črke tudi lepd pisati, in ko se je vzprejela še v šole, prevladala je kmalu splošno v življenji. Le malokdo je ohranil prvotno pokončno pisavo, bodisi tradicijönalno, bodisi po prirodnem nagibu, o katerem slišimo pozneje še nekaj več. Bayr nam podaja v prilogi svoje knjige dva taka rokopisna posnetka pokončno pišočih m6ž iz časov, ko je bila ležeča pisava v splošni navadi. Ljudje so torej hitreje pisali ležeče. — Ali marsikdo je plačal to hitrost z zdravjem očij in hrbtenice. Zvezo teh boleznij z ležečo pisavo je zasledil prvi dr. E l-l i nger in jo izkušal razjasniti v »Wiener medicin. Wochenschrift * leta 1870.2) Sledil mu jc dr. Gross v »Grundzüge der Schulgesiindheitspflege. Nördlingcn, 1878.® Ali ta dva zdravniška pisatelja sta pač zapazila kvarnost ležeče pisave in jo podprla z dokazi, vender v pozitivnem delu, v nasvetih za preosnovo pisanja, nista se niti ujemala, niti se popela do tega, kar smemo dandanes zmatrati za rešitev pisnega vprašanja, do pokončne pisave.8) Le-td je prvi strogo znanstveno utemeljil nje glavni dosedanji zagovornik dr. Schubert v zbornici zdravnikov srednjefrankovskih leta 1880. in v mnogih pozneje izšlih spisih.4) Za njim so dokazovali drugi zdravniki prednost pokončne pisave, n. pr. Cohn, W. Mayer, Daiber, Weber in nezavisno od nemških učenjakov enketa francoskih zdravnikov, katero je sklicalo v Pariz ministerstvo za javni pouk leta 1881., »da se preiščejo vzroki vedno večje kratkovidnosti pri učencih in da se nasvetujejo pomočki za izboljšanje nezdravega stanja.« f>)
*) Prim, n. pr. paleografske vzorce v Iwan Müller's Handbuch der class. Alterthumswissenschaft, I.
,J) »Ueber den Zusammenhang der Augenmuskelthätigkeit mit Skoliose«. Kar tu navajam imen in spisov, vzeto je vse iz Bayrove knjige.
3) V poznejših spisih se je Ellingcr vender pridružil zagovornikom pokončne pisave.
') Glavna dotična dela njegova so: 1) Ueber den Einllüss der rechtsschiefen Schrift auf das Auge des Schulkindes. Aerztl. Intelligenzbl. München, 188 r. in 1882. 1. — 2) Ueber den heutigen Stand der Schiefschrififrage. Berlin. Klin. Wochenschrift, 1884. — 3) Ueber die Haltung des Kopfes beim Schreiben. Graefes Arch., 1886. — 4) Ueber Hcftlage und Schriftrichtung. Zeitschrift f. Schulgcsundheitsptlege, redig. von Kotelmann, Hamburg u, Leipzig, 1889. — 5) Zur Verteidigung der-Steilschrift, ibid. 6) Ueber Steilschriftversuche in Schulen, ibid. 1891. — 7) Ueber senkrechte Schrift in Schulen. Bayerische Lehrerzeitung, 1890.
■'•) Bayr, p. 40.
Vender je bilo tudi nekaj nasprotnikov pokončne pisave, izmed katerih sta najznamenitejša dr. Berlin« in dr. Rem bo ld v skupnem spisu: Untersuchungen über den Einfluss des Schreibens auf Auge und Körperhaltung des Schulkindes. Stuttgart, 1883.* Vnela se je huda, večletna borba med tema dvema zdravnikoma in med Schubertom, a zmagal je Schubert in ž njim pokončna pisava. Schubertove dokaze sta podprla iz nova prof. T o 1 d t in prof. R e u s s na Dunaji. *) Tedaj je dospelo teoretiško dokazovanje do ne-ovržne jasnosti in določnosti. S teoretiškega stališča ni nihče več dvojil o prednosti pokončne pisave. Sedaj je trebalo prebiti še jedno izkušnjo: Kakö se obnese ta pisava v praksi? Za to grč največja zasluga E. Bayru, vodji mestne dekliške šole v VI. dunajskem okraji. Od leta 1889. se že poučuje v njegovem zavodu pokončna pisava z izrecnim namenom, da se dokaže, koliko se ujema dejansko izvajanje pokončne pisave s teoretiškim dokazovanjem. Bavr poučuje takö rekoč pri odprtih durih. Vsakdo se smč v njegovi šoli prepričati na svoje oči, kakö vpliva nova pisava na držanje telesa. In prihajali so prav mnogi, med njimi odposlanci c. kr. najvišjega zdravstvenega svčta na Dunaji. Polagoma so tudi po drugih šolah in ne samö na Dunaji poskušali pokončno pisavo. V šolskem letu 1890791. našteva Bayr2) že 149 takih razredov. Bayr si je izprosil mnenja vseh önih učiteljev, kateri gojč to pisavo, in vzprejel jih jc v drugo izdajo svoje knjige. Ujemajo se čudovito in vsa govorč z a pokončno pisavo. Odločilen pa jc bil ukrep najvišjega zdravstvenega sveta na Dunaji. I/C-tä je sestavil poseben odbor, kateri naj bi temeljito preudaril to vprašanje z oftalmološkega in ortopedskega stališča. Poročevalca profesorja R e u s s in Lorenz sta oddala svoji mnenji4) v seji dnč 14. svečana 1891. leta. Na podlagi teh mnenj je sklenil najvišji zdravstveni svčt: »Splošno se priporoča, uvösti pokončno pisavo za prvi pouk v pisanji, da je 111 oči doseči ravno držanje telesa, zabraniti skrivljenje hrbtenice in odpraviti napake vida.46) Posledica temu sklepu je bila, da se od začetka letošnjega šolskega leta malone po vseh večjih krajih uvaja pokončna pisava. Sedaj se pričakuje samö še, da jo visoka šolska oblast izrecno in splošno ukaže po vseh začetnih šolah. —
J) Prvega mnenje z leta 1889. je natisnjeno pri Kayru na str. 75.-84., drugega predavanje v e. kr. družbi zdravnikov na Dunaji pa v »Wiener klin. Wochenschrift« 1S90. št. 49.
-) p. n i.— 114.
a) Med njimi čitamo na str. 130. tudi izjavo slovenskega učitelja g. Stiasnega.
4) Natisnjeni v »Das österr. Sanitätswesen, 1891«. V slovenskem prevodu ji je prinesel »Učit. Tovariš« v zadnjih dveh številkah leta 1891.
Sklep je objavljen v »Wiener Zeitung« z dnč 17. svečana 1891. leta.
Po tem zgodovinskem pregledu prehajam na meritoriško stvar sämo. Rekel sem, da so zdravniki spoznali ležečo pisavo za vzrok kratkovidnosti in skolijoze in da se pokončna pisava upravičuje baš s tem, ker ustreza zdravstvenim ozirom. Odgovoriti je treba sedaj vprašanju: Zakaj je ležeča pisava škodljiva hrbtenici in oččm, pokončna pa ne?
(Konec prihodnjič.)
Kakö pišimo lastna staroklasiška imena?
(Konec.)
S tem, kar smo rekli do sedaj, vidi se mi vprašanje do kraja rešeno; toda ker se je že izprožilo, razpravimo je temeljito. — Upravičen jc ugovor: kateri razlogi pa nas naj nagibljejo, da pišimo grška in latinska lastna imena z grškim in latinskim ali bolje z grško - latinskim (ta izraz še pojasnimo!) pravopisom? — Odgovor: pijeteta! — I^epa pijeteta to, ki se kaže samö v mrtvih črkah! Črka mori, čuli smo večkrat. Če bi nam mani starih Grkov in Latinccv mogli odgovarjati, rekli bi nam pač, da se na taki pijeteti, ki se pojavlja v p o l klasiškem pravopisu, prav lepo zahva-Ijujejo, in svetovali bi nam blizu tako-le: »Mi Grki in Latinci smo pisali, kakor so nam velevali naši jeziki in naša ušesa (fonetiški), ne brigajoč se za to, kakd so pisali drugi pred nami; pa še vi pišite takd! A nikar nc vlivajte novega vina v stare mehove! Nas pa častite s tem, da našega uma stvore prav pridno čitate in se navzematc dtthd, ki jc v njih!« — Lahom bi se hudo zameril in res delal krivico, kdor bi jim odrekal pijeteto do njih dozdevnih pradedov, latinccv, a to jih ne ovira, da pišejo i latinska lastna imena fonetiški po svoje.
Drugi razlog: »Prepis lastnih imen bodi diplomatiški natančen!« Dasi ne uvidevamo niti ne priznavamo potrebe diplomatiški natančne transkripcije, vender tudi te ne doseza Kermavnerjev pravopis.l) Kermavner se je ravnal po načelu, naj se vzprejmö samö tiste latinske črke, katerim slovenščina nima vrstnic, torej ch, rh, th, x, y, toda ph mu nadomešča domači f in latinski c pa ali k (pred a, o, u in soglasniki in ob konci besed) ali pa c (pred drugimi samoglasniki). Je li ta prepis diplomatiški natančenr Ne daje li misliti, da so Rimljani f in ph govorili jednako, toda c v vsakem izmed navedenih dveh slučajev različno, drugače v ,Cicero', drugače v ,Cacus', in da se je iz grščine vzprejeti z (Zama) glasil kakor slovenski z ?
') Da Grkom in Lntincein Kermavnerjev pravopis ne meri /. jednako mero, temveč da kaže grške končnice n. pr. os, 011 in grške dvoglasnike ai, oi, ei v latinskem refleksu, to bodi omenjeno le mimogredč.
Vender vse troje je krivo, in razlikovanje med c in k je le ustopek poznejši, dandanes pri Nemcih navadni izreki latinski. Torej tudi te prednosti nima Kermavncrjcv pravopis, da bi pospeševal natančnejšo izreko grških in latinskih tujk.
Še tretji vzrok bi se dal navesti v prilog Kermavnerjevi teoriji in se je resnično tudi že navel; ta je: »Tudi Nemci delajo takö«. — Lahko bi a limine odklonili ta vzrok, rekoč, oni po svoje, mi po svoje: »jeder kann nach seiner Fa£on selig werden«. Toda bodisi! Priznajmo ta vzrok, vender dajemo prčcej na pomislek: »Duo cum faciunt idem, non est idem«. Ako pišemo po Kermavnerjevem vzgledu, to uvajamo v domačo azbuko tuje, ndrodu do cela neznane črke, katere so pa Nemcem (razven y) znane vse tudi iz domačih ali udomačenih besed, n. pr. ph v Epheu, in često tudi šc v Adolph, Adolphine, Ludolph, Rudolph, YVestphalen; x v Axt, Hexe, Nixe; tudi y je starejši nemščini mnogo služil in ondu značil = ii ali ji, n. pr. miin = mein, in ni še davno tega, da so pisali scy nam sei. O ch, th, z ni da bi govoril.
Sicer pa vsa čast naobraženosti nemški, ki je poleg francoske in angleške višek vse sedanje omike; ali zategadelj teh närodov nc smemo posnemati slepo. Ravno pravopisje je najslabša stran i Nemcev i Francozov i Angležev. Razumniki teh närodov so samf uverjeni, da njih umetno zve-rižene azbuke nimajo samö nikakeršne vrednosti, ampak da so tudi naravnost škodljive. A. Bechtel, znani spisovatelj francoskih učnih knjig, napisal je (v »Zeitschrift für das Realschulwesen*, XIV. Jahrg. 1889. str. 591.) o francoskem in angleškem pravopisu to-le lapidarno sodbo: »Die streng historische Schreibung hat für den Sprachforscher einen wissenschaftlichen Wert; die heutige conventionelle Schreibung des Französischen und des Englischen hat weder diesen noch einen Bildungswert für den Schüler. Viel Zeit auf die Eindrillung der Orthographie zu verwenden, ist eine Vergeudung der Arbeitskraft*. In dr. I,eo Hurgerstein, odobrujoč Bechtlovo sodbo (v istega časopisa XV. letniku 1890. str. 17 sled.) in priznavajoč »die Wertlosigkeit u. Schädlichkeit eines verkünstelten Chinesenthums speciell in der französischen Orthographie4, po pravici opominja rojake svoje: »Wir können aber bei weitem nicht so ausgiebig vor der uns ferner liegenden französischen Thüre kehren als vor unserer eigenen* ter jim stavlja v vzgled fonetiški osnovani španski in srbski pravopis.
Kdor se zanimlje za pravopisno vprašanje, temu mora biti znano, da se pri Francozih i Angležih i Nemcih pojavlja mogočna struja, ki snuje temeljit pravopisni preobrat, v fonetiški smeri 'sevčda. Da se ni že zvršil, tega jc kriva neodoljiva »vis inertiae*, pri Nemcih pa tudi uradni pravopisi.
— A sedaj se še kdo ogrevaj za tisto pravopisno »kinezarstvo«, katero skoro popuste Nemci sami!
Se jeden razlog baje priporoča Kermavnerjevo prakso, in ta je: sČe le-to popustimo, moral bode latinščine učitelj mnogo popravljati v pisavi antiknih lastnih imen*. No, do sedaj si ta razlog ni upal naravnost na dan, in dobro zänj, da ne; vender če pride, postreže in posveti se mu lahko, kakor mu grč. Toliko pa bi se nam že sedaj lahko očitalo v brk: » Najprej pišite vi svoje domače slovenske priimke pravilno, potem šele oponašajte drugim krivo pisavo lastnih imen, grških in latinskih«.
Da ne zamolčimo ničesar, očita se domači pisavi staroklasiških imen tudi to, da dosledno izvedena tira do »čudnih4, džt, časih celd smešnih oblik; kot take absurdne oblike se navajajo: Tit, Cir, Pir, Kserks. — Dasi ta razlog ni strogo logiški, ampak oportunistiški, vender nekaj besed tudi o njem. Dvojbe menda ni, da je govorjenje o absurdnosti in prikladnosti, lepoglasnosti ali nclepoglasnosti besednih oblik prepir »de gustibus*; kar zveni temu närodu blagoglasno, to je drugemu slaboglasno, in jezikoslovcu je vse blagoglasno, kar je prav. Da nam, ki smo se šolali v nemških gimnazijah, oblike Tit, Cir, Pir, Kserks, neljubo praskajo ušesa, to je morda res, ali takšen subjektiven počutek se ne smč jemati v poštev, kadar se rešuje tako vprašanje. Naši učenci pa so tem oblikam, katere sliševajo v vseh predmetih razven pri latinščini in grščini, takö privajeni, da jih rabijo nc-posiljeno, preprosto, kakor sem se uveril sam; sicer se pa mčni samemu takd godi z obliko Cir, kateri sem se privadil že učenec iz Lesarjevih »Zgodb sv. pisma«.
Rekli smo že, da je misel na antikno pisavo občih imen odločno opustila večina našega učiteljstva. In takd je prav! Vsak närod si izkuša oskodno svoje besedišče spopolniti s tujimi apelativi, kateri so mu potem del svojega besedišča. Kaj čudo, če jih izkuša kar najtesneje spojiti z domačim blagom, katero jih napdsled popolnoma posrka. Take dobro prebavljene tujke ne samö ne škodujejo närodnemu obstoju, temveč närodu celö razširjajo duševno obzorje; zatd so pa tudi nekako merilo närodne naobra-ženosti. A närod tisto spajanje tujk z domačinkami pospešuje s tem, da daje tujkam kolikor mogoče domače lice v glasovih in končnicah, izpre-minja jim po potrebi spol i. t. d. Takö ravnä vsak närod; da ne hodimo dalje, pogledimo zopet k Nemcem, na katere se sklicujemu takö radi. Nemci rekajo Disciplin, Universität, Excellenz, Ellipse, Satire, Medicament, Capitel, der (!) Dialect, Paragraph, das (!) Consulat, das ali der Katheder (xa&s^oa), der Aedil, das Insect, das Verb. — Malokdaj in' le bolj v učen jaški pisavi se tvori i jednina i množina staroklasiški: das Thema — die Themata, poleg die Themen, das lexicon — die Lexica, das Tempus — die Tem-
pora, das Verbum - die Verba poleg die Verben, das Factum — die Facta, der Terminus — diu Termini, a v drugem pomenu der Termin — die Termine. — Toda oblik: »im genetivo, bei den Verbis« i. t. d. se spominjamo samö še iz nemško latinskih ur na gimnaziji, ko so nam vbijali v glavo lepo ubrane memorijalne verze, n. pr.:
»Die Endung o, or, os, e—r und e—s, das der Silben mehr im genet ivo zu sich nimmt, ist für das Männliche bestimmt«.
Torej tudi nemška konservativnost razodeva se samö ondu, kjer se pojavlja lahko, t. j. v pravopisu, ker se nemška azbuka skoro do pičicc ujema z latinsko in grško.
Toda »est modus in rebus*; doslednost nas ne tiraj do dosledničar-stva! Pravila o slovenski pisavi staroklasiških imen izvestno ne rušimo, ako pišemo tujke, kadar jih rabimo vedoma in hotoma kot tujke, is pravopisom i v obliki tistega jezika, iz katerega so vzete. Takö delamo zlasti v naslovih in napisih: znana sta slovenska zavoda Collegium Aloysianum in Collegium Marianum; kranjski deželni muzej se imenuje Rudolphinum. V teh slučajih so se prej močno rabile rčsice (,'), ki se pa dandanes |>o-puščajo. V šolskih knjigah bodemo torej tudi odslej, kakor dosihdob, čitali pri raznih poglavjih take-le naslove: Verba deponentia, verba defectiva, con-secutio temporum, ablativus absolutus i. t. d.
Sedaj še samö nekaj malega o vprašanji, ki se sicer naravnost ne do-staje našega predmeta, toda bi se nam vender utegnilo zastaviti; ne da bi ga hoteli tukaj temeljito rešiti — zatö bi trebalo posebne razprave — samo nekaj svojih mislij hočemo povedati v njem. Ugovarjati bi se nam namreč moglo: »Zakaj pa tujkam iz novejših jezikov rajši puščajmo njih obliko in pravopis?« l) — Gledč na nemška lastna imena odgovor ni težak: ne samö jezika, ampak tudi pravopisa nemškega znanje je med nami takö razširjeno, da celo poštena slovenska imena pišemo nemški. Spakovali bi se torej in se delali afektovano nevedne, ako bi Nemcu Schillerju popravljali krstni list, ko imamo med seboj Schinkouzev, Schussniggov, Suppantschitschev i. t. d. — Z lastnimi imeni drugih novejših närodov pa je naš närod doslej prihajal v dotiko le malo; saj je znano, da je do najnovejšega časa živel v takö neugodnem kulturnem razmerji, tla razven nabožnih knjig skoraj sploh ni čital ničesar. I«thko rečemo, da je bilo preprostemu Slovencu za turških bojev duševno obzorje širše nego poslej pa do našega stoletja. Verjetno jc
Prijaznemu g. dopisniku tržaškemu v odgovor: Vaši sodbi o cirilici moremo pritegniti le deloma in mislimo, da niti cirilica nc bi odpravila težkoč, ki nam jih na-pravlja pisava modernih lastnih imen.
pač, da bi si nžirod vsa druga lastna imena prirejal po svoje, kakor si je nemška in laška; o tem nam pričajo närodne tvorbe kakor: Indija Koman-dija (Koromandel), Dolomacija ali Drmacija (Dalmacija), Rim, Jakin (An-kona), Labin (Albona) Nin (Aenona), Plomin (Flanona), Solin (Salona), Skradin (Scardona), Devin (Divona) pr. ,Cvetje z vertov sv. Frančiška*, V., 6. Toda takih tvorb je premalo, da bi iz njih posneli za vse slučaje zanesljive glaso-slovne zakone, po katerih bi mogli pretvarjati tuja lastna imena ter jim podajati domače lice. Kaj nam torej preostaje, nego rabiti tujko v imenoval-niku v izvirni obliki, ki se nam ponuja v našem vsakdanjem berilu — v nemških časnikih, v ostalih sklonih pa pridevamo končnice -a, -li, -om i. t. d.; mnogi tu rabijo črto veznico, misleč, da se mora pri lastnih imenih no-minativna oblika neizpremenjena kazati v vseh sklonih. Pri imenih, ki se končujejo na samoglasnika e in i, zatikamo zev, ki nastane v zavisnih sklonih, s soglasnikom i: Rudinija, Goetheja, dasiravno so nekateri izkušali bolj po domače pisati Goetheta. I)ä, ta raba se je nekaterim pisateljem takd omilila, da so jo raztegnili celd na domačinke — Šukljeja poleg Suklja — kjer je pa vsekakor neumestna. Närod sklanja krstna imena in priimke na e, ki niso baš redki, takö-le: Tine, Tineta, Rodč, Rodčta i. t. d., in zatrjevalo se mi je, da v Beli Krajini govorč: Sükljd, Šdkljčta i. t. d. — Da pišemo novejših tujih narodov imena izvirno, temu je tudi to vzrok, ker bi bila transkripcija nekaterih jezikov, n. pr. francoskega in angleškega, ki imata svoje posebne glasove, silno težka, da, časih naravnost nemožna. Točne izreke angleških imen ti pa skoro nihče nc vč povedati.
Da pa navzlic vsem težkočani kaže v knjigah, namenjenih preprostemu ndrodu, tudi novejša lastna imena podomačiti, temu ne oporekamo. V novejšem času seza celd naš seljak pridno po novinah in zlasti rad po-zvedava, kaj se godi po širokem svetu; zanimlje ga tudi zunanja politika. Treba mu je čitanje olajšati kolikor možno, plašila pa bi ga ravno množina tujih imen, zal>eleženih z neznanim mu pravopisom. Tukaj ubrati pravi pot in utrditi primerno ralw>, bodi nalog önim možčm, ki v najnovejšem času izdajajo oskromne, a prekoristne lističe za ndrod! V. Be že k.
Češka književnost.
Piše J. L.
(Dalje.)
Kakö se razvija češka književnost glede na vsebino knjig, razvidi se iz »Seznama«, katerega je izdalo društvo knjigarskih pomočnikov za leto 1890. Ta »Seznam« kaže: slovarjev, enciklopedijskih in ktijigopisnih del
8*
15; bogoslovnih 76; modroslovnih 11; iz državoslovja, pravništva, politike, närodnega gospodarstva in statistike 83; za zdravnike, lekarnike i. t. d. 66 ; iz prirodoznanstva 46; za vzgojo, pouk in šolstvo 43 ; spisov za mladino in knjig s slikami 171; iz staroklasiške književnosti 20; zgodovinskih, mesto-pisnih, zemljepisnih, potopisnih in narodopisnih 71; iz književne in kulturne zgodovine, životopisov i. t. d. 34; iz računstva in računarstva 16; iz tehnologije, merstva, staviteljstva, strojarstva, trgovstva in za obrt 30 ; za domače gospodarstvo, kmetovalstvo, gozdarstvo, lov, vrtnarstvo, ribar-stvo 62; za telovadbo, gasilstvo, vojaščino 14; jezikoslovnih spisov, slovnic in čitank 32; iz leposlovja: a) romanov, novel in pripovedek 247, b) pesmij 53 zvezkov; gledaliških iger, opernih tekstov in solovih prizorov 112; iz lepoznanstva, zgodovine umetnosti i. t. d. 39; koledarjev 79 in drugih prosto-nrtrodnih spisov 20; spisov razne vsebine 57. — Skupaj torej okolo 1400 del.
Izmed vseh je leposlovje na prvem mestu s 300 zvezki, na drugem mestu pa so spisi za mladino s 171 zvezki. Značilno in velikega pomena jc tudi število 79 koledarjev, ker se jih večina tiska v mnogih tisočih vsakega gesla; na Češkem ni hiše, kjer bi ne bilo koledarja. Največjo važnost moramo vender prištevati spisom za mladino; tu je začetek, tu je izvir in tudi vzrok vse duševne močf češkega näroda! Da se v češki mladini vedno nc budi veselje do čitanja, izvestno bi se närod tolikanj ne trudil nadalje izobražati samega sebe. Kjer je izobraženost, tam so tudi pomočki za blaginjo, in kjer je blaginja, ondu je tudi nezavisnost, rodoljubna požrtvovalnost in misel za politiško slobodo. I^e izobražen närod si ohrani svoj obstoj, t. j. svojo närodnost — neizobražen närod pa je izobraženemu hlapec, hirajoč v robstvu, dokler naposled ne izumre.
Kakö vrlo se trudi češki närod za svoje izobražanje, vidi se najbolje iz njega časopisov, sosebno iz strokovnih. Čeških časopisov je izhajalo 1890. leta: 401; izmed njih je bilo 36 z 1 prilogo, 3 z dvema in 1 s tremi prilogami. Do malega vse priloge so bile politiških listov in vsebine gospodarske ali pa poučno - zabavne. Po deželah se delč takö - le: na Češko jih pripada 306, na Moravsko in Sleško 59, na Dunaj 2, na Pariz r, na Berlin i in na Ameriko 32. — Izmed njih je bilo 215 popolnoma strokovnih; ostali so bili večinoma (blizu */6) za obče stvari in za vsakdanjo politiko, nekoliko (1/ß) pa za poučno in šaljivo zabavo. Strokovnim listom prištevam tudi 12 perijodiških uradnih listov okrajnih zastopov in c. kr. glavarstev ter 2 ordinarijatna lista, ker to v tem pogledu precčj označuje češko razmerje. Ostali strokovni listi se vrstč tako-le: Listov za bogovestje štejemo 20; za samoupravo 2, pravniških 3, za književnost, znanost in umetnost 6, za prirodoznanstvo 2, za kemijo 1; češki zdravniki imajo 2 lista, lekarniki i; za matematiko in fiziko je 1, za filologijo 2, za zcmljcpisjc in zgo-
dovino i, za arheologijo 1, za tehniko 1, za inženerje in stavitelje 2. — Uradni list zemljcdeljskega sveta za kraljevino češko 1; za gospodarstvo, gozdarstvo, lov, vrtnarstvo in vinarstvo 42, za rejo perutnine 1, za ribar-stvo i, za bučelarstvo 2, za rejo in vadbo psov 1, za domače gospodinje 1. — Vladni list v stvarčh osnovnih šol na Češkem 1, na Moravskem 1; pedagoških listov (za učiteljstvo in za mladino posebej) je 25; list Osrednje matice šolske 1; za glasbo 7; za citriste 1, za gledališke stvari 2. — Za financije 5, za hranilnice in posojilnice 3, za trgovino 1, za trgovsko mladino i; za obrt sploh 2, za cukrovarstvo 1 ; društva v podporo uradnikov cukrovarskih 1 za pivovarstvo 2; za mälinarje 1, peke 2, mesarje 1, krojače 2, čevljarje 3, stolarje 1, rokavičarje 1, fotografe 1, tipografe 3, mehanike i, strojarske delavce, ključarje, kovače i. t. d. 1, zidarske delavce i in za delavce sploh 9; — za gostilničarje 1, list društva za povišanje tujinskega poseta Prage 1; — dijaška 2, ženski list 1, za človekoljubje (priloga) i, za obrambo češke närodnosti v nemških krajčh na Češkem 1 ; za vojaščino 1, list dosluživših vojakov 1. — Sokoli imajo 4 liste, gasilci 4, turisti i, velocipedisti 2, tesnopisci 3, društvo za rezljanje z izrezačo i, socijalni demokratje 2. — Največ časopisov jc torej zemljedelskih, namreč 42 ; v drugi vrsti je pedagogika z 25 listi, v tretji vrsti pa bogoverstvo z 20 listi.
Da more izhajati toliko strokovnih časopisov čeških, temu vzrok je to, da se je združevanje na Češkem razvilo takö kakor morda nikjer drugje na Avstro-Ogerskem. Združevanje je posledica izobraženosti, tii pa pospešuje vsako stroko s tem, da se izdaja strokovne liste, in takö ima skoraj vsako češko društvo tudi svoj list, kar je sevčda češki književnosti na veliko korist.	(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
f IVAN ŽELEZ N I KAK.
Dnč 26. prosinca je umrl po dolgi in mučni bolezni Ivan Železnikar, slovenski pisatelj iu urednik „Slovenskega Naroda". Pokojnik se je porodil v Sliški vasi pri Cerkljah dnč 2&. grudna 1839. leta, dovršil gimnazijske študije v Ljubljani leta 1859. in potem šel na Dunaj, kjer je tri leta poslušal pravoslovje. Natd je vstopil kot notarski kandidat pri g. notarji Radeji v Slovenski Bistrici in leta 1881. po smrti Jurčičevi prevzel uredništvo „Slovenskega Naroda". Mimo obilih člankov politiške vsebine je pisal v lc-t4

časopis „Nedeljska pisma-', ki so se mu časih jako posrečila, poleg tega je bil urednik „Škratu" in pozneje „Brusu". Izmed drugih del omenjamo, da je priredil novo izdajo Razlagove „Pesmarice" in uredil po naročilu upravnega odbora „Nrirodnc Tiskarne" prvi zvezek Za mi ko vi h zbranih spisov. Tudi našemu listu je bil zlasti prejšnja leta zvest sotrudnik in priobčil dokaj lepih spisov („Osapska dolina") in zanimljivih drobnosti („Napoleonove litanije"). Pokojnika sta dičili izredna odločnost in vztrajnost, torej svojstvi, katerih je sösebno živo treba časnikarju slovenskemu ! R. I. P.
Levstikovi zbrani spisi. Lani že smo imeli nekolikokrat priliko govoriti o novi izdaji Levstikovih poezij, katero je po naročilu ljubljanskega knjigarja g. Bamberga pripravljal g. prof. Fr. Leveč; v poslednjem zvezku pa smo zabeležili, da sta že izšla prva dva zvezka, obsezajoča Levstikove poezije, iu izrekli prepričanje, da slovenski ndrod sdsebno veselo vzprejme prelepo izdajo, s kakeršno se dosihdob izvestno ni mogla ponašati književnost naša. Nekako navajeni smo sicer že nekaj let, da se nam sleharno leto za praznike podd novo književno darilo, toda na I^vstikove poezije smo bili sosebno radovedni, prvič, ker si iz raztresenih spisov Levstikovih ni bilo lahko moči ustvarili celotne slike pesnikove, drugič, ker se je našlo v njega ostalini obilo nenatisnjenega gradiva, in tretjič, ker smo bili uverjeni, da dobimo iz roke g. prof. Levca vsestranski dovršeno delo.
O Levstikovem delovanji se je že tolikanj pisalo baš v našem listu, da ni treba iz nova govoriti o njem. Kdor se vender želi poučiti, njega opozarjamo na prelepo razpravo, katero je leta 1889. priobčil v našem listu prof. Stritar, in na zanimljivi spis prof. Levca v prvi številki lanskega letnika. Danes izpregovorimo samd nekoliko splošnih besed o Levčevi izdaji, pozneje pa priobčimo o nji nekoliko podrobnejše poročilo.
Skupna izdaja Levstikovih poezij bi bila že sama po sebi jako zaslužno delo, akotudi bi ji ne bile dodane razjasnjujoče opomnje, kakeršne je priobčil prof. Leveč. Tolmači pesniških del so čestokrat preučeni in zategadelj presuhopami, takd da jih preprosti čitatelj niti ne bere, nego da imajo vrednost samd za književnega zgodovinarja. Ne takd tolmač prof. Levčev. Koliko gradiva jc nakopičenega v njem, zanimljivega vsakomur, koliko stvarij, ki so bile doslej neznane tudi izobraženemu čitatelju ! Kjerkoli se bodo čitale in razlagale Levstikove poezije, ozirati se bode na Levčev tolmač, ki jc že sam po sebi nekakšna analiza Levstikovega duševnega in družabnega življenja. Zategadelj ne moremo prehvaliti izdajatelja, da je priobčil te znamenite svoje opomnje, v katerih tiči precejšen oddelek književne zgodovine slovenske. Druga prednost je ta, da je pri vsaki pesmi ali pridejan vir, kje je izšla, ali letnica, kdaj je dotično pesem Levstik sam priredil za natisek, po nekod tudi letnica, kdaj je bila ta ali dna pesem zložena; vseh letnic sevčda ni bilo moči dognati. Izvestno nam pritrdi vsakdo, da jc stalo urednika mnogo truda in časa, predno jc zbral te prezanimljive podatke, kakeršnih ne dobiš v nobeni drugi pesniški zbirki slovenski.
Uredovanje Levstikovih poezij pa je bilo tudi v marsikaterem drugem oziru zamudno in težko delo. Prvič je treba pomisliti, da so bile spisane v dolgi dobi štiridesetih let, drugič, da jih je Levstik neprestano pilil in prenarejal, časih celo prevest no, ker je često zaradi jednega nedostatnega stika ali verza izpremenil vso pesem, takd da je našel prof. I,evec v rokopisih časih po 15 varijant, iu tretjič, da je bila Levstikova pisava jako različna. Izdajatelj se je torej moral odločili za jedno, in sicer kolikor indči dosledno pisavo; da se je ravnal po Levstikovi pisavi v poslednjih letih, to je popolnoma prav. Jedinosti sevčda ni bilo indči dognati popolnoma, saj se niti ne da doseči v prozi, ako nečemo, da ne zabrišemo one, rekli bi, lahke rose, katera se bliska na duševnih cveticah slčharncga pisatelja; kakd li hočeš doseči dosled-
nost v poeziji! S strogo formalnega stališča nam res ne ugajajo raznotere oblike, ali to dobroto imajo venderle, da se v njih jasno zrcali pesnikovo hrepenenje po čimdalje višji popolnosti, po formalno in stvarno dovršenih proizvodih. Vse izpremembe Levstikove' pač niso bile k&j srečne; marsikaj nam prija bolje v prvi obliki nego v poslednji. Poglejmo samö »U bežnega kralja«, jedno najlepših balad slovenskih! To pesem je Levstik naravnost izpridil, pesniško lepoto je žrtvoval jezikovni čistoti, in odkritosrčno rečemo, da bodemo vselej rajši čitali »Ubežnega kralja« takšnega, kakor je izšel v »Glasniku«, nego takovega, kakor ga je napdsled izpremenil pesnik sam ! —
Prof. Leveč je razvrstil pesmi takö-le: V prvem zvezku čitamo poleg uvoda 121 pesmij, izmed katerih 53 še ni • bilo natisnjenih, natö M öd in elegij, med njimi 4 nenatisnjene; 38 sonetov (28 nenatisnjenih) in končno 29 romanc, balad in legend (9 nenatisnjenih). Skupno podnja torej prvi zvezek dvesto različnih poezij, izmed katerih je malone polovica vzeta iz pesnikovih rokopisov. — Drugi zvezek prinaša 19 otročjih iger v pčsencah, 23 različnih poezij (6 nenatisnjenih), 44 zabavljic in pušic (24 nenatisnjenih), znano satiro »Jčža 11a Parnris« z dodatno, doslej nenatisnjeno pesmijo »List iz Olomuca«, potem obsežno, tudi nenatis-njeno satiro »Ljudski Glas« in končno prevod k ralj edvorskega rokopisa, ki je izšel že leta 1856. v posebni knjižici. Skupaj torej razven napdsled navedenih večjih pesniških del 86 poezij, izmed teh 31 nenatisnjenih. Oba zvezka podajata preko tristo poezij, iz česar se vidi, da je bil Levstik sploh najplodovitejši pesnik slovenski. Od teh tristo poezij dobra tretjina še ni bila nikjer natisnjena.
Že površen pogled ti kaže, kakö mnogostransko je bilo delovanje pesnika Levstika. Sedaj ti zapoje nežno liriško pesem, sedaj epiško, prčcej natö ti izpusti perečo pušfco, kakeršnih nahajaš samo še v Prešernu. Krasne stvari sploh beremo v Levstiku, in sicer toliko, da se ni lahko odločiti, katera pesem jc lepša od druge. Beri one pre-srčne »Otročje igre v pčsencah« in l»eri nato veličastno pe*em »Sovražnikom«; beri odo »Boge in potem pesmi, katere je zložil Levstik ljubljenki svojega srca — iz kratka: odprl knjigo, kjerkoli hočeš, povsod se bodeš čudil silnemu nasprotju, katero se pojavlja v njega čustvovanji; težko ti je verjeti, da je to vse spisalo jedno perö! Zatö je upravičena sodba, da Levstik ni samo najplodovitejši pesnik, nego tudi pesnik najobsežnejšega duševnega obzorja, jednako dičen lirik, epik in satirik! —
Gledč na vse to, kar smo povedali, lahko re'.cmo, da sta pričujoča zvezka Lev-stikovih poezij sploh jedna najlepših zbirk, kar jih imamo. Preglcdujč skupno pesniško stvarjanje pokojnega pesnika, vidimo šele, kolika škoda je bila, da je Levstiku zastala, nikoli pa usehnila pesniška žila, dasi je njega drugo delovanje ncizrecno spešilo razvoj naše književnosti. Levstiku pesniku grč prav tako častno mesto kakor Levstiku kritiku in jezikoslovcu, in zato smo prav živo hvaležni prof. Levcu, da nam je podal to kritiški urejeno zbirko. — Pohvaliti je treba tudi prekrasno zunanjo obliko, ki bi bila na čast slčhami katerikoli tiskarni. Takih knjig se pri nas ne tiska mnogo! Ceno posamičnim zvezkom smo navedli že zadnjič, zatorej danes samo še želimo, da bi občinstvo slovensko dejanski priznalo trud izdajateljev in požrtvovalnost založnikovo. Pri nas, hvala Bogd, še ni izumrlo veselje do prave poezije, in takšno pravo poezijo nahajamo baš v spisih Levstikovih, katere torej iz nova priporočamo k&r najtopleje.
Pegam in Larabergar. Povest. Spisal dr. Fr. D. V Ljubljani, 1891. Založila »Matica Slovenska«. Tiskala Blasnikova tiskarna. 187 stranij. — Tako je popolni naslov zgodovinski povesti, ki je izšla v VI. zvezku »Zabavne knjižnice«, katero izdaja naša »Matica, c Gospod pisatelj je zajel snov svojega dela iz zgodovine celjskih grofov, ki sploh podaja obilo hvaležnega gradiva slovenskim pripovedovalcem, in sicer jo je zajel
i/, one dobe, ko so se različni vel i kaš i poležali za dedščino poslednjega celjskega grofa Urlia, katerega so leta 1456. Ogri ubili v Belem Gradu. Cesar Friderik IU., vdova grofa Urlia, kneginja Katarina, kralj Ladislav Posmrtuik, vsi so si svojili celjsko grolijo, dasi bi po dedni pogodbi z leta 1443. pripadla glavarju habsburške rodovine, kadar bi izumrl rod celjskih grofov. Veliko, lahko rečemo, največjo oblast je imel takrat vojskovodja umršega grofa, Jan Vitovec, ki se je sicer boril v imeni kneginje Katarine, skriv&j pa roval proti nji in skrbel zlasti za svojo slavo in svoj dobiček. Velike zmede so vladale tedaj po krdjinah slovenskih; nekaj plemičev je ostalo pri Vitovci, med njimi sosebno silni Ostrovrhar z Galenl>erga, nekaj pa se jih je ločilo od njega, n. pr. Krištof Lambergar, graščKk na Črnelem, dobro četrt ure od Doba na poti proti Kamniku. Zgodilo se je celo, da je Vitovec hotel ujeti cesarja, katerega je bil povabil v Celje, in ga je končno še oblegal v celjskem gradu. Tedaj je poslal cesar po pomoč na Kranjsko, in plemstvo naše se je res vzdignilo proti oblastnemu »Pehajmu» = 1'egamu Vitovcu, na čelu inu Krištof I^ambergar. Posrečilo se je kranjski vojski osloboditi cesarja. Kralj Ladislav je v tem času umrl, kneginja Katarina se je morala umeknili na Krško, katero ji je ccsar odkazal za vdovščino, in Vrtovcc sam je naposled služil cesarja ter se toli hrabro boril z£nj, da ga je Friderik iz hvaležnosti povzdignil za grofa Zagorskega in bana slovenskih deželft.
Na tej zgodovinski podlagi je spisana povesi »Pegam in I^ambergar.« Priznati moramo, da jc nje »fabula« izumljena prav srečno; tudi je zvršena tako zanimljivo, da odložiš kuj igo iz težka, predno je ne prebereš. Kakor smo že namignili, Pegam ali »Pehajm« (Čeh) je vojskovodja Vitovec, proti kateremu hiti mladi junak Krištof Lambergar na boj. kakor poje znana ndrodna pesem slovenska. Osebe so risane jako spretno in jasno; tudi jih ni več, nego jih je neizogibno potrebno. Resna doba zahteva sevdda resnih ljudij, in takšni so iz večine vsi, kar jih slika pisatelj; skrl>el pa je tudi za zastopnike neprisiljenega humorja, kakeršna sta n. pr. krčmar Tomaž Ložar in Belčev Janez. Sosebno se zanimlje čitatelj za mladega oskrbnika Gregorja, kateremu jc odmerjena celo večja naloga nego Lambergarju samemu, in za nežno, jako simpatiško Tajdo, netjakinjo gorenjegrajskega meniha Benedikta. Njiju ljubezen je opisana tolikanj nežno, da v slovenski književnosti nimamo dosti takšnih popisov. Dobro pogojen jc Ostrovrhar, nekdanji zaročenec Krištofove sestre Ane, juuak, ki se je tolikanj zaljubil v Vitovca, da jc ostavil nevesto svojo; prija nam ludi lo, kako pisatelj riše Vitovca samega in njega razmerje proti kneginji Katarini. Srečno je opisano življenje v gorenjegrajskem samostanu, živo tudi obleganje celjskega gradü, iz kratka: ko čitaš vse te dogodbe, resnično ne vdš, kaj je strogo zgodovinskega in kaj je izmišljenega. Opomnili bi samo to, da je povest po nekod nekoliko nejasna, ali samo na prvi pogled, zakaj zasledili nismo nikjer, da bi se ne razvijala po logiških zakonih; za površnega bralca seveda ni pisana. Tehnika je res vzgledna, in prav iz tega razloga se bere povest jako gladko — prednost, s katero se baš ne ponašajo vse povesti slovenske!
Dasi torej vsebini ni očitati ničesar, nego moramo glasno izreči, da je povest resnično lepo delo, omeniti moramo venderle, da nam jezik ne prija povsod. Pravilen je sicer iz večine, ali lahko bi bil g. pisatelj marsikaj zasukal drugače Najprej smo zasledili hibe proti besednemu redu. Pri nas je sedaj obča razvada, da se n. pr. pomožni glagol tudi v preprostih stavkih postavlja za glagolom; zlasti beremo to v politiških naših časopisih. Tudi v »Pegamu in Lambergarji« čitamo stavke kakor »Na dvorišči stala sta že konja« (10I, »In poleg te žalosti zginjala je njena« (21), »Vse pohištvo kazalo je« (27); podobnih konstrukcij vidimo jako mnogo. Sploh niso euklitikc povsod razpostavljene pravilno: »Oh. da bi mili Bog nc dal mi jučakali tistega dne« (13); »in zidala
in podirala mu gradove« (21); »potem pa šel z Jernejem poklonit se opatu« (26); »da je bil Gregor tako slab politik in tako brezuspešno upiral se njeni logiki (37). Podobne stvari so tudi drugje. — Pisatelj rabi glagole z napačnimi predlogi, ali pa celo rabi predloge tam, kjer jih nikakor ni treba: »Hudovala sta se nad možaki« (36); »prihrula divja vojska v tiho dolino nad mirni samostan« (41); »vedno bode odločnost gospodovala nad neodločnostjo« (44); »Strijca je prisilil smeh nad tako čudnim razumevanjem« (57); »da je ona popolnoma nedolžna nad tem napadom« (106) i. dr. Pogrešno je reči: skrivati (se) pred kom (121, 126) namesto samö skrivati (se) komu. Neslovenski so družilniki kakor »zapaziti s tiho zadovoljnostjo (41), odhajati z veselim prepričanjem (65) i. t. d. Pouajveč se dado izraziti ali s prislovnimi določili z deležniki ali, torej: na tihem zadovoljen, veselo prepričan; takisto bi bilo stavek »z največjo natančnostjo jej je moral povedati« (99.) popraviti takö-le: »kar naj-n at a učne je . . . Prav takö se ne moremo ogrevati za družilnike kakor z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, s solznimi očmi, z ginjenim srcem i. t. d. Ali bi ne kazalo v takih primerih rabiti rodilnika: zavezanih očij, zamašenih ušes, solznih OČij, ginjenega srca? — Dvojina roki, ustni se nam vidi prisiljena; sicer pa tudi pisatelj sam ni dosleden, ker piše lica, z rameni. Zapazili smo tudi nekaj nepotrebnih dostavkov: postopati okrog, obrniti se proč, vrstiti in boriti se med seboj, govoriti, šaliti se, šepetati med seboj; »po sobi ... je hodil gospodar zamišljen sem ter tja« (84); glave skupaj stiskati; proč vreči, proč goniti i. t. d. — Glagola odstraniti se, oddaljiti se sta izvestno nemška; dalje čitamo obdajati nam. obkoljati, obkrožati, d o pada t i se nam. prijati, ugajati, podati se (z največjim dopa-dajenjem! 33), podati se, postati (werden), prestati (nam. prebiti). Pravilni niso izrazi kakor z jedno besedo; nam. iz kratka, občudovati, obžalovali nam. čuditi se, žalovati po kom ali čem; sredstvo nam. pomoček; goljufan nam. prevarjen, oslepavjen; manjkati nam. pogrešati, nedostajati ali kakö drugače; par dnij, par k rat, par trenotij . . . nam. nekoliko, nckolikokrat. Poleg nekaterih manjših pogreškov čitamo stavke: »Koliko tisoč ljudi stori smrt« (156) nam. umrje; »Kako si ima tolmačiti to in ono« (55), »da proti upornikom nobeno postopanje (prav: ravnanje) ni krivično« (123).
Zakaj navajamo vse to? Zatd, ker se v tolikanj lepi knjigi, kakor je »Pegam in Lambergar« strinjaj oboje: lepa vsebina in lepa oblika! Tedaj bi je bil še veselejši vsak čitatelj: öni, ki jo bere samd zaradi zabave, in öni, ki ljubi poleg zabavne vsebine dovršen, blagoglasen jezik! — Iskreno želimo, da bi nam »Matica Slovenska« skoro zopet podala k&j takega, kakor je »Pegam in Lambergar« !
Poezije. Zbirka liričnih pesem, fantazij, humorističuih balad, rapsodij, satir, pri-podob, basnij, prislovic, epigramov, balad in junaških pesem. Zložil: Fran Andrejevii Zakrajski. V Gorici 1891. Založil Anton Jeretič. Tiskal A. M. Obizzi. 144 str. — Našemu listu je jako ljubo, kadar more pohvalno oznanjati proizvode domače književnosti, toda o tej knjigi k&r ne moremo reči priporočilne besede. Dandanes smo vender že napredovali takd, da nam ne more biti odločilen rodoljubni namen, iz katerega kdo pošlje knjigo v dčžel; pesništvo naše mora do dobra zahvaljati strogo kritiko, da se je popelo do denašnjega stališča. V teh najnovejših pesmih pogrešamo vsega, kar smemo in moramo pričakovati od dobrih pesmij, in dasi obeta g. pisatelj mnogo v naslovu, mi nismo našli ničesar. Liriško pesmi niso liriške, hufaoristiške balade so vse drugo, samö ne humoristiške, satire so brez slčharnega žela, pristnega epigrama nismo našli nobenega, junaške pesmi niso niti senca pravih junaških pesmij. Obširno ne moremo utemeljevati svoje sodbe, ker nam je prostor pretesen, samö v obče še izpregovorimo
nekoliko besed. Ko smo Čitali nekatere pesmi, zdelo se nam je, da nam zveni samega Koscskcga jezik na »ho: »Kjer'umira solnca žgoči pik", „V me ni meril trpkih domov lok", „Zibnejo mi v nič, pozabe rop", „In s pustih holmov čujc se tulba sivih pds", ,.Notranjega je Savel znak prepira", „Lažnjivega naj strela govoruua" (sic!), „Ostril je brambe pik", „Pripravljen koj v kolenopad", „Vsake obzirbe prost razvname se", „Sproži cevko vrat", „Prehitel si, pustivši v dvomu brige", „On v groznem hlačetresu nič nc čini", „Ukačem o prikazni čeljust se stegne v pas", ,,Spočeto grof za šalo pod himbe skrije lub", „Kdor hoče jo objeti, naj v sulčbi skusi dlan" i. t. d., i. t. d. Glasno in slovesno moramo ugovarjati, da bi se dandanes še tako grozno mučil jezik slovenski! — V izrazih in podobah ni pisatelj nikakor izbirčen: „V divjem krohotu prokleto hiti" (Turek namreč), „Za hrbtom mu Drenjci pokažejo fige". „Prokleta bolha", „Pro-kleta baba-', „A zdajci nastane krohot, se zbaše ropot'4, „Kar iz golid naravnoč rumeni sok ti žro"(!), „In kakor Ugolina v Pizi že zrem se v kaši", „A da-si zel je sad filozofuha", „Pač grenke so človeku sreče fige", „Ogromnih oslarij si tužna priča", „Sadje najbolj zrelo ne pade samo v žrelo", „Da bi spet napokal se", „Ker osntolil si je gobec". Koliko je še drugih trivijalnostij, katerih niti ne omenjamo! — Stiki so po nekod jako slabi, pevska mera ni povsod izbrana käj srečno. Zakaj beremo toliko pesmij v nihelunški meri, ko je vender jasno kakor beli dan, da ne prija našemu jeziku ? — Iz kratka: ako se pisatelju njega proizvodi res zdč taki, „da ga mora biti resna volja, oteti je pozabljenja," mi mu ne pritrjujemo. Najboljše, kar sploh čitamo v knjigi, to je prevod Heinejevega „Belsazarja", ali še ta ni takšeu, kakeršnega smemo zahtevati po vsi pravici. Omenjamo še, da kazi knjigo mimo vsega drugega premnogo tiskovnih pogreŠkov, ki bi se bili lahko odpravili brez vsakega truda. Ž&l nam je, da moramo toli ostro soditi knjigo Zakrajskega, ali naloga leposlovnemu listu je vender ta, da vestno in nepristranski poroča o proizvodih, kateri se mu pošiljajo na ogled!
Nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti. — Ta knjižica, katero je po naročilu deželnega odbora kranjskega spisal g. Rihard l)ole>u\ vodja deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu, podaja v drugem natisku najpotrebnejše nauke, kakd je zopet zasaditi vinograde, uuičene po trtni uši. Knjižica jc spopolnjena po najnovejših izkušnjah, pojasnjuje jo tudi 25 slik. Cena?
»Pavliha«. Slovenci smo že imeli jako nmogo šaljivih listov, uredovanih kolikor toliko srečno, ali dolgo ni izhajal nobeden, in ko je zamrl, nihče ni posebno jokal po njem. Novo leto nam je zopet prineslo nov humoristiški list »Pavliho«, kateri bode izhajal 15. in 30. dan vsakega meseca, tiskal pa se bode v Trstu. Izdajatelj in odgovorni urednik mu je g. Šitnen Jak. Prva številka, ki se nam je poslala na ogled, obseza dokaj šaljivega berila, žili, da le malo ali nič izvirnega, in nekoliko podob, izmed kaierih pa je dna »Slovenci o Božiči« do cela ponesrečena. »Pavliha« veljri za vse leto 4 gld. Ali bode njega usoda boljša od usode njegovih prednikov, to bodemo šele videli; želeti bi bilo vsekakor.
Pesmi S. Jenka. Prejeli smo dopis, čegar zmisel je ta, da bi se priredila nova izdaja Jenkovih pesmij, ker je prva izdaja že davno pošla; viinjo naj bi se vzprejele sevčda tudi nenatisnjene pesmi iz Jenkove ostabne. — Takšna izdaja je izvestno živo potrebna, in zatd drage volje priobčujemo te vrstice. Govorili smo o tej stväri tudi z g. Giontinijcm, ki je svoje dni kupil Jenkove pesmi, in ker se g. Giontini ne upira novi izdaji, zatd je upati, da se nam vender — dasi ne prčcej — v lepi obliki podadd poezije jednega najboljših pesnikov slovenskih.
Dr. Th. Elze, Zur Geschichte der Reformation in Krain. Znani protestantski župnik in raziskovalec reformacijske döbe na Kranjskem je priobčil v zadnjem zborniku
,Jahrbuch der Gesellschaft fur die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich" (XII. Jhg, IV. Heft) kratko poročilo o j>ovratku Primožu Trubarja na Kranjsko leta 1561. To poročilo je Trubar sam sestavil in je pripravil za natisek v podobi „letečega lista". Naslov mu je: „Kurze Erzählung, wie dem Pr. Trubero auf seiner Reise in Land Chrain ergangcu und was ihm im Anfang seines BerutVs daselbst begegnet, etc. etc. 61 stranij." Nad ta naslov je zapisala tuja roka že v XVI. stoletji: „Neue Zeittungen, was sich in Land Krain zu Laibach mit Primo Trüber und Polydoro Propst und mit andern in Monat Junio und Julio dieses Ol Jahrs hat zugetragen."
Poročilo pripoveduje, da je odpotoval Trubar dnč 9. junija iz Uracha in prišel dnč 22. junija čez Koren na Kranjsko. Dnč 23. junija je prišel na Bled, kjer je ostal tudi nastopnega duč in_j>ropovedoval v grajski kapeli. Dnč 25. junija je dospel v Kranj. Tukaj mu je svetoval „Herr von Eckh", naj nikar ne hodi dalje v Ljubljano, ker sta deželni glavar in škof ljubljanski dobila ukaz, naj zaprečita Trubarju povratek v Ljubljano. Vender se je Trubar odločil, da odjezdi dnč 26. junija (v četrtek) proti mestu, rekši: „Wenn ich heute nicht gen Laibach käme, würden die gutherzigen Christen betrübt und sorgen, ich fürchte und fliehe das Kreuz und die gottlosen würden gestärkt in ihrem bösen Vornehmen wider mich." Dve milji sta mu prišla naproti stari deželni pisar Matevž Khlombner in mestni svetovalec Luka Zweckhl, pol milje pa mu je prijezdilo naproti okolo dvajset vitezov. Četrt milje pod T jubljauo (torej koncem Šiške) ga je pričakoval „ein Haufen Männer und ehrbarer christlicher Frauen und Jungfrauen." Trubar je razjahal, in zbrani protestantje so ga vzprejeli solznih očij. Ko je prijezdil v mesto, zatrobil je začetkom le jeden piskač („Thürmer") s stolpa na gradu na pozavno. Ko pa je prišel v stanovanje k trgovcu Andreju Forestu iz Istre, tedaj so vsi štirje mestni piskači „mit Schalmei und Trometen Te Deum laudamus mit vier Stimmen, ganz wohl und künstlich, länger denn eine Viertelstunde geblasen." Isti čas, ko je prišel Trubar v Ljubljano, umrl je generalni vikarij in korar Nikolaj Školic, katerega so drugi dan pokopali, ne da bi se bil kaj meščanov ali meščank udeležilo pogreba.
Deželni stanovi so izročili Trubarju špitalsko cerkev (v sedanjih Lingerjevih ulicah) in mu ukazali, naj propoveduje na sv. Petra dan nemški. Ker je bil takrat ravno sejem, prišlo ga je tudi nad 40 duhovnikov poslušat, in Trubar je govoril takö, da mu tudi „papisti" niso mogli käj očitati. Pozneje je propovedoval v špitalski ccrkvi vsako nedeljo slovenski in razlagal evangelije in katekizem, vsak četrtek pa nemški. Vender ui bil gotov svoje službe, ker ui včdel, kaj odloči o njem Njega Veličanstvo cesar.
Na konci tega poročila pripoveduje Tru bar. kakö je škof sodil prošta Po I i dor a iz Montagu a ne zaradi konkubinata. Iz te sodbe in še nekaterih drugih podatkih o generalnem vikarji Skofici je moči jasno spoznati cerkveno in nravstveno razmerje v Ljubljani okolo srede XVI. stoletja.	S. A\
Slovensko časopisje. Starodavue naše »Novice« so nastopile svoj 50. tečaj, nekoliko prenovljene po obliki in vsebini. — Celovški »Mir«, katerega je ustanovil pokojni Andrej Einspieler, in čegar krepki glas vztrajno drami koroške Slovence, izhaja od novega leta v večji obliki namesto po dvakrat po trikrat na mesec: dnč 10., 20. in 30. vsakega meseca. Za imovitejše rodoljube veljä 2 gld., za menj imovite pa 1 gld. 50 kr. na leto. — Mariborski »Slovenski Gospodar« je tudi povečal svojo obliko, cena pa se mu je znižala na 2 gld. 50 kr.
Muzejsko društvo. Na obilo obiskanem zboru 'dnč 13. prosinca je predaval g. prof. Julij IValltitr o »Kranjski in Primorski v začetku avstrijske nasiedstvene vojske.« Vlada je sklicala dnč 6. kimovca 1741. leta notranje • avstrijsko obrambeno komisijo v Gradec, da osnuje deželno brambo in zavaruje mejne prehode. Kranjski stanovi se U
prva niso udeležili zborovanja, češ, vsaka dežela ukreni, kar je potreba za nje obrambo in varstvo. Odrekli so za vojsko zunaj dežele vsako davščino v pridelkih, ker itak plačujejo vojni davek. Za mnoge planinske prelaze ob meji bi bilo treba mnogo vojakov, katerih ni moči nabrati v deželi; sdsebno nevarno bi bilo kmetom dajati orožje v roke; sploh ni mdči resno braniti dežele. Voljnejši so bili stanovi, ko so se Štajerci in Korošci posebe obrnili do njih; spominjaje se starega tovarištva izza turških vojsk, obetali so za tri mesece (kimovec, listopad in gruden) vojni prispevek po 3000 gld., toda izrecno so si izgovorili, da se kranjski podložniki »e.\ ratione politica« ne smejo jemati v vojake. Navzlic temu je vlada vender dognala, da je bil iz Kranjske poslan v graško obrambno komisijo zastopnik grof Andrej Danijel Barbo, katerega sta spremljala aktuvar Frančišek Julij pl. Wiesenfeld in vpisovalec Miklav Malič. Toda vezalnega pooblastila ni imel; samd dolžan je bil, o vseh važnih obravnavnih stvarčh po brzovest-nikih poročati v Ljubljano.
Dočim se je v Gradci posvetovala komisija, kakd bi zastopila Bavarcem in Francozom pot na Stirsko, pretila je Avstriji na jugu druga še večja nevarnost. Vlada je dobila od različnih stranij vest, da namerja špansko-napoljsko brodovje napasti avstrijsko obalo, ki je bila skoro popolnoma brez obraml>e. Natd skliče vlada v začetku 1. 1742. poseben shod v Ljubljano, da bi osnovala obrambo avstrijskega obrežja in primorskih dežel. V mestih s pristanom ni bilo malone nolxmih vojnih potrebščin, niti topov, niti smodnika; utrdbe in okopi, vse je bilo propalo. Tržaški mestni glavar, grof Seyfried Ilerbcrstein, opozoril je prvi vlado na nedostatnost obrambnih priprav in predlagal, naj se ustanovi majhno bojno ladjevje in utrdi obala. Za varstvo tržaške luke je nasvetoval, naj se zgradita dva dolga pristanska jeza, ki bi zapirala tujim ladjam pot v luko. Dalje jc predlagal, naj se hitro osnuje deželna bramba, tako imenovana »ccrnida«, katero so primorske dežele že imele iz davnih časov. Delila se je primorska cernida na 4 stotnije (na tržaško, devinsko, avstrijsko-istersko in hrvaško), takisto goriška (na tolminsko, goriško, kraško in gradiško). Po načrtu generalnega majorja barona Keila naj se vzpre-j ema jo v cernido samd možjč od 20.—40. leta; prevelike stotnije naj se razdelč v manjše čete od 20—30 mdž. V vsaki vasi naj jih vadijo desetniki ob nedeljah in praznikih v orožji; zato so oproščeni vsake tlake. Tudi naj se uvede streljanje v tarčo kakor v nemških alpskih deželah. Vse vaje nadzirajo za to imenovani čilstniki; pri pouku naj se rabi deželni jezik. — Ko so v tem napolski korzarji drzno plenili po Jadranskem morji in avstrijskim in drugim trgovcem jemali ladje — med poškodovanci je bil tudi kranjski trgovec Zois — ustanovila je vlada korzarsko flotilo, da zabrani razbojništvo na morji in zasede utrjena mesta. Pri tem so jo sosebno podpirali tržaški trgovci in Senjani, da bi se odškodili za uplenjene ladje. Nekatera mesta so dobila celo dovolilne liste, da smejo pod habsburško zastavo jemati in pleniti sovražne trgovske ladje. — Naposled je govoril g. predavatelj o vladnem načrtu, po katerem naj bi Avstrija in Anglija skupno napadli Napolitansko. V ta namen je oborožila vlada 8 ladij, in to ladjevje je prvikrat zaplulo dnč 2. včlikega srpana 1742. leta, združilo se z angleškim in odplulo i njim pred Genovo. — To velezanimljivo predavanje, katero so poslušalci živahno pohvalili, kazalo je, kako težavno je bilo vladi dobiti izdatno pomoč od posameznih dežel v nevarnih časih, dalje je predavatelj dokazal, da je bilo za Avstrijo nujno potreba prestrojiti upravo in vojaštvo v iednotnem zmislu, ako je hotela vztrajati poleg jed not 11 o urejenih držav.
A. Kaspret.
Slovensko gledališče. Meseca prosinca so se predstavljale do malega zgolj igre, o katerih smo žc poročali, torej zadošča, ako jih samd zabeležimo. Dne 1. prosinca se je igrala veseloigra „Strijc bogatin'1, dnč 3. prosinca burka , Pojdimo na
Dunaj!", dnd 6. prosinca veseloigra „Popolna žena" in opereta „Me.se č niča", dnč 10. prosinca pa burka „Sloveuec iu Nemec". Kar se dostaje te burke, dovoljeno nam bodi venderle uekoliko besed. Naša misel je taka, da takšui proizvodi nikakor ne sodijo na naš oder, zakaj vrednosti prvič nimajo prav nobene, nego bijejo naravnost dobremu ukusu v obraz, drugič pa je tudi naše slovensko razmerje popolnoma drugačno, nego je morda kje na Češkem; trd slovenski gospodar v nas ne najema nemških hlapcev 111 dekel nikoli in nikjer. Česar ne pretirava neslana igra sama, to so slastno pretiravali naši igralci, da se moramo res kar najodločueje upirati takšnim predstavam. Bodisi, da se je igrala burka že pred leti; takrat je bila morda upravičena, ker je bila dramatika slovenska še na slabšem, nego je dandanes, ali sedaj je dobrih iger, resnično lepih salonskih iger, na izbiro, in po teh je treba sezati, saj jih ni dobiti kaj težko!
Dnč 17. prosinca se je predstavljala šaljiva igra „Stri j ček", ki" je itak znana slovenskemu občinstvu iz prejšnjih časov, dnč 24. prosinca pa so se igrali prvikrat „Vragovi zapiski". Veseloigra v treh dejanjih. Francoski spisala Etienne A rag o in Paul Vermond. Preložil —. Le-tii veseloigra ima sicer dokaj preprosto ali jako srečno snov; mimo tega je izvedena toli izborno, da je zanimala občinstvo od prvega prizora do zadnjega. Glavno nalogo je imel g. Borštnik, na čegar korist je bila ta predstava. Občinstvo ga je odlikovalo takoj pri nastopu in tudi večkrat pozneje pri odstrtem pozorišči, dokaz, kakö splošno se cenijo njega izredne zasluge za našo dramatiko. Tudi druge naloge so bile v dobrih rokah, razven naloge Valentinove, o kateri g. Per d an zopet ni znal nI besedice. Kaj čuda, ako je torej popolnoma izpridil najefektnejše prizore ! — „Vragovi zapiski" se izvestno ohranijo ua repertoarji slovenskega gledališči», in mi samd še želimo, da bi se jim pridružilo še muogo takih veseloiger!
Improvizacija Ivana MažuraniČa. Pod tem naslovom je prinesel „Vienac" o včlikem pesniku „Cengič-agc" in spopolnitelji Gunduličevega „Osmana" drobno črtico, katera se nam zdi toli zanimljiva, da podajamo iz nje vsaj važnejše stvari. Leta 1843. pred praznikom sv. Jurija so se zbrali, kakor že večkrat prej, v gostilni, zajedno kavarni Čeha Čcrncga na stari Ilarmici, sedaj Jelačičevem trgu, mladi ilirski književniki Ivan Mažu-ranič, Demeter, Stanko Vraz, Užarevič, Babukid, NiemČic in Bogovič, mimo njih mladi grof Gjuro Erdödy. Ra/.govarjali so se o književnih delih domačih in tujih pisateljev, končno pa je Stanko Vraz obrnil pogovor na sonet in dokazoval, da se tudi v hrvaščini dado zlagati dobri sonetje, ne da bi pesnika težile metriške spone; zajedno je poudarjal, kakö bi bili baš lepi sonetje na diko mladi književnosti ilirski. Vsi mu pritrdč, in nekdo vpraša, ali si upa kdo takö rekoč zvezanih rok na podane stike zložiti sonet. Bogovič zdajci na listek zapiše nastopne stike: voda, nuni, roda, s j eni — poda, izntieni, z«oda, s tie ni — glasi, stoji, časi — moji, da si, tvoji. Družba pozove Ivana MažuraniČa, naj pri tej priči zloži sonet s temi stiki in takö dokaže, da se sonetje lahko zlagajo v blagoglasnem jeziku hrvaškem. Mažuranie se nasmehne, vzame listič s stiki, pregleda jih in napiše ta-lc sonet:
Kud teče Drava, Sava, Kupa votla, Liep narod živi, blag i srodan meni, Liep i blag narod hrvatskoga roda, A živi u strašnih još predsudd sjeni.
Što mu s početka Bog i narav poda, Sad tudjin teži, svojim da izmieni; I da nanese huda i kleta /goda. Na goloj bi nam bilo uniriet stični!
Na domorodni još zanose glasi I domovine bolji dio stoji, A ufat valja, dvč' de i bolji časi.
Dan Gjurdjev slave nad vse versi moji, I s toga, Gjnro, vazda zdravo da si, (A s tobom, brate,) prijatelji tvoji!
Ko je Mažuranid prečital ta sonet, živo so vzklikali prijatelji, mehki Bakubid pa je zaplakal od radosti in sreče. Grof Erdödy je naročil šampanjca, da z žarno kapljo poslavd „Gjurjev dan" in njega dičnega slavitelja. — Omeniti je še, da besede v poslednjem verzu „A s tobom, brate" niso Mažuraničeve. Dotični listek je namreč ob robu natrgan, in prvo polovico poslednjega verza je spopolnila druga roka. — „Veselilo bi nas in zajedno tudi mnoge druge Hrvate", pravi Vienac", „ako čim prej učakamo popolno izdajo Mažuranovičevih književnih del. Nikoli ni prerano ponatiskovati dela takšnih vele-umov!"
Novi grobovi. Nedavno je umrl ruski pisatelj Konstantin Nikolajevič Leonijev, čegar dela se jako cenijo v kujiževno-politiških krogih. Bil je plemič kaluške gubernijc, zvršil na moskovskem vseučilišči zdravniške študije in deloval za krimske vojske v kerški bölnici. Od leta 1887. je živel zgolj književnosti Leontjev je prepotoval ves iztok, kjer jc nabiral snovi za svoja dela. Važnejši spisi so zbrani v moskovski izdaji pod naslovom : »Vostokfc, Rossija i Slavjanstvo«, rade se pa čitajo tudi njega povesti iz novogrškega življenja.
V Parizu je umrl dud 19. grudna m. 1. Aleksander Chodzko, poljski pesnik in pisatelj, poslednji osebni prijatelj Mickiewiczev, v 88. letu döbe svoje. Služil je delj časa za uradnika pri ruskemu poslanstvu v Teheranu in pri konzulatu v Gilanu na južnem bregu Kaspiškega morja. Ker ondotno podnebje ni ugajala njega zdravju, šel je najprej v London, potem v Paiiz in bil po Mickiewiczi imenovan za profesorja slovanskih knji* zev nos t ij v College de France. Bolj nego pesnik slovi Chodzko po drugih delih. Imenujemo zlasti spise »De la litterature saerče chez les Slaves«, francoski prevod ndrodnih pesmij maloruskih, »Specimens of the popular poetry of Persia«, »Etudes philologiques sur la langue Courdd«, »Legendes slaves du moyen age«, »Grammairc palcoslave suivie des textes paleoslaves.« Naslednik Chodžku v Collčge de France je znani profesor Louis Ldger.
Frančišek Voglčeški skladatelj in profesor na konservatoriji praškem, umrl je dnd 30. grudna 1. 1. na Kraljevih Vinogradih v 70. letu dobe svoje. Porodil se jc dnd 20. malega srpana 1821. leta v Vroutku, okraji Zateškem, študiral na praškem konservatoriji in že devetnajstleten mladenič vzbudil občo pozornost s krasnim svojim baritonom v operi »Cosl fan tuttc.« Pozneje je čestokrat nastopal v Mozartovih operah na praškem odru. Skladatelj Vogl slovi zlasti po svojih skladbah »Cigani« (le-td skladba je tudi dobro znaua in omiljena slovenskim pevskim zborom), »Vitava«, »Dum oteovsky« in »Puda vlasteneckd«, izmed katerih so nekatere že popolnoma ndrodne. Pred 20, 30 leti ni bilo na Češkem nobene pevske slavnosti, kjer bi se ne bili zlasti Voglovi »Cigani« peli in poslušali sosebno navdušeno. Dobro znan je tudi njega zbor »Povzbuzeni k tanci.«
Hrvaško gledališče je zadela bridka izguba: dnd 30. grudna je umrl za kapjo, baš ko se je predstavljal Mosenthalov »Ivanjev dvor«, vdliki. umetnik in ljubljenec hrvaškega občinstva Šandor Sajevič v 49. letu dobe svoje.
Dnd 2. prosinca t. 1. je umrl v Varšavi slavist Jožef Perwolf profesor carskega vseučilišča v Varšavi, češki in ruski pisatelj. Porodil sc je leta 1841. v Čimelicih na
Češkem, dovršil gimnazijo v Pisku in potem študiral filozofsko fakulteto v Pragi. Leta 1864. je bil imenovan za asistenta pri knjižnici Češkega muzeja, leta 1869. pa za arhivarja temu zavodu. Leta 1871. mu je bila podeljena stolica zgodovine in književnosti slovanske na vseučilišči v Varšavi. V letih 1861.—1871. je bil soureduik Kobrovega naučnega slovnika in pisal vdnj mnogo člankov o politiški in književni zgodovini nriroda poljskega in ruskega. PreselivŠi se v Varšavo, proučeval je kžtr najpridneje zgodovino obeh teh närodov in v poslednjih letih izdajal v ruskem jeziku veliko delo »Slavjane«, katerega so doslej izšle tri knjige. V njem je hotel pokazati bistveni značaj slovanskega duhrf in zgodovino slovanske ideje, kakor se kaže v književnosti narodov slovanskih. Dela ž&l ni zvršil, vender pa so na srečo našli popoln rokopis četrte knjige, katero skoro izdadö njega varšavski tovariši. Perwolf je bil iskren Slovau, ki pa je znanstveno kritiko družil s pravim rodoljubjem. Njega smrt je velika izguba za vso znanost slovansko.
Dnč 4. prosinca je umrl v Gorici znani pisatelj nemških veselih iger Julius Rosen, porojen Čeh. Njega pravo ime je bilo Nikolaj Duftek. Porodil se je dnč 3. listopada 1833. leta v Pragi, bil do leta i860, v državni službi, pozneje pa je bil dramaturg Karlovega gledališča na Dunaji. Izmed njegovih iger so nekatere preložene tudi na slovenski jezik.
V Pragi je umrl dnč II. prosinca arhitekt Franüilek Schmoranz, ravnatelj državne umetno-obrtne šole praške. Schmorauz je bil jeden najboljših arhitektov avstrijskih, sosebno odličen poznavalec orijentnih zlogov. Delj časa je bival v Siriji, Palestini in Kgiptu, bil celd dvomi arhitekt egiptovskega khediva in zvrsil po njega naročilu mnogo lepih staveb. Na dunajski razstavi leta 1873. je zgradil egiptovski paviljon; mimo tega je imenovati škofijsko palačo v Zadru in v egiptovskem zlogu zgrajeno kopelj v Krapini. Pri konkurzu za zgradbo novega Češkega muzeja je dobil drugo darilo. Leta 1885. je bil imenovan za ravnatelja umetno-obrtni šoli v Pragi in se je mnogo trudil, da se je ta zavod povzdignil do denašnje višine.
Nova češka opera. V minulem meseci se je predstavljala v češkem narodnem gledališči nova komična opera v treh dejanjih »Viola«, katero so po Shakespeareji spisali Adler, Schubert in Novohradsky, uglasbil pa Karl Weis. Opera je popolnoma uspela, in kritika neobično hvali nadarjenost mladega skladatelja.
Bolgarski almanah se bode imenovalo novo zanimljivo delo, ki bode letos izhajalo v Sredci. To bode nekakšna enciklopedija; prvi zvezek bode obsezal 70 do 80 pol. Izdajatelji so P. A. Petrov, T. K. Ljubinov, Sv. Ivovič in Kozma Georgiev.
„Slavjanskaja Muza". Kakor čitamo v »Vienci«, izšla je s tem naslovom v Peterburgu zbirka ruskih prevodov iz raznih pesnikov slovanskih. Vanjo so vzprejete tudi pesmi slovenske, in sicer jedna Preščrnova in šest Gregorčičevih. Na konci ima knjiga kratke životopisne črtice o vsakem pesniku in pisatelji, čegar pesmi ali spise ol>seza. Prejeli je nismo, torej tudi ne moremo natančneje poročati o nji.
Grof Lev Tolstoj je izrekel, da smč vsakdo prevajati njegova dela, ne da bi mu bilo treba plačevati kkj nagrade. Takisto prepušča vse 6no, kar bi odslej spisal in izdal. Povod tej izjavi Tolstega je to, da se mnogi pisatelji obračajo do njega z vprašanji, ali smejo ta ali dni njegov proizvod prevčsti in izdati v tujem jeziku.
Listnica. F. Č—č. (»Pozimi«):
»Li vidite, kakö se vsiplje Iz neba doli beli sneg?«
D&, vidimo in radi Vam potrjujemo, da se vsiplje doli iz neba in da je bel.
»iZ odejo težko že zagrinja Visoki hrib in nizki breg.«
Kako značilna je ona drobna besedica »žec ! Pripoveduje nam, da niste še k?tr nič mislili na sneg, in sedaj — sedaj že res zagrinja s »težko« odejo ne samo visokega hriba, ampak tudi nizki breg. To je resnično žalostno!
»Po snegu tj?t samoten hodim, In glej, sreč mi je težko —«
kaj pak, verjamemo, sneg brčsti res ni prijetno —
»In solze mi rosi jo lice —«
tolikanj hudo pa menda vender še ni! —
»Ko ndnjo mislim, oh, na njo!«
Prosimo Vas, nikar ne mislite ndnjo, vsaj v snegu nc, in dobro bode vsem skupaj, Vam in nam! Dalje Vas sevčda nečemo in ne utegnemo spremljati po snežni stezi. Srečen pot! — J. S. (»Pesem ptica«):
»V noči mžni razcvetela Pesem se je v d nil sred, Zdaj podnevi pa zletela Križemsvet bo pesem ta.
Krila hitra bo razpela Čez gorč, doline tri, In naravnost bo zletela Kakor ptica k ljubici.«
Naravnost k ljubici ? Motite se, predragi gospod, zletela bode naravnost k nam — v koš! — F- J- S. Zadnjikrat izrekamo danes, da brezimnih stvarij ne priobčujemo ; ako hočete, da izpregovorimo o poslanih pesmih, povejte nam svoje ime. Drugič niti več opominjali ne bodemo nikogar, nego vrgli dotično pošiljatev v koš..— F. B. na D. Na Vaše vprašanje odgovarjamo, da priobčimo že v prihodnji številki daljšo jako zanimljivo humoresko »Kolesarjeva snubitev« iz peresa gosp. Janka Kersnika. — P. v S. Nezrelo. — R. S. (»Utrinki«): Dekl^ — sveti/; n/bi — t^bi, to niso rime. Poslana pesem je nerabna. — Vsem drugim gospodom, ki so nam poslali pesmi in druge spise na ogled : Sproti res ne moremo presojati vsega, kar prejemamo; prosimo torej nekoliko potrpljenja.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Gospodske ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.