Cene Avguštin Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi Slika 1. Kamnolom v dolini Peračice okrog leta 1900. V lopi na desni so na grobo obdelovali kamen in ga nato prepeljali v kamnoseško delavnico na Cernivcu. Mož v temni obleki na sredi slike je mojster Kocijančič 40 Cene Avguštin i Kpcijančičeva kamnoseška delavnica na Černivcu pri Radovljici 2e stoletja dolgo se na kamnolom zeleno obarvanega vulkanskega groha, ali kot mu na Gorenjskem pravijo, zelenega kamna v dolini Peračice nedaleč od vasi Černivec pri Brezjah veže bogata kamnoseška tradicija. Uporabnost gradiva so zaradi nje- gove nizke trdote poznali že Rimljani, ki so nam npr. v Lescah zapustili zanimivo oblikovan nagrobnik, danes shranjen v Gorenjskem muzeju v Kranju. V srednjem veku je zaradi uporabe drugih gradiv zanimanje za peraški kamen upadlo. Znova se kaže v času pozne gotike, ko npr. iz njega izklešejo vrsto bogatih profiliranih oken na gradu Kamnu pri Begunjah. V 16. stoletju so peraški kamnoseki vneto sodelovali pri razširitvenih in utrdbenih delih na istem gradu in pri zidavi posa- meznih graščin v njegovi bližini. Vse to kaže, da so pri ponovni obuditvi kamno- loma imeli odločilno besedo grofje Lambergi, tedanji lastniki Kamna in dela okolice. Ti so kamnolom uporabljali predvsem za svoje potrebe, zunaj begunjskega okoliša so se nam iz tega časa ohranili le posamezni spomeniki, kot so npr. nekateri še na poznogotski način oblikovani okenski okviri meščanskih hiš v Radovljici. Po letu 1600 začne število kamnoseških izdelkov iz zelenega groha prav hitro na- raščati. Ne le kmet in meščan, tudi cerkev, gradovi in graščine postanejo stalni naročniki izdelkov iz peraškega kamna. Ta porast kamnoseške dejavnosti sprav- ljamo v zvezo z novim lastnikom ali vsaj uporabnikom kamnoloma — družino Koci- jančičev, prednikov še danes živečih in do nedavnega delujočih kamnosekov na Černivcu. Po izročilu se je Kocijančičev rod v začetku 17. stoletja priselil na Go- renjsko s Primorskega, za to govori tudi ime. Delovna spretnost, občutek za ob- liko in posluh za stilne značilnosti dobe, ki jih kažejo že prvi izdelki, dokazujejo, da je mojster zrasel v okolju z močno in kvalitetno kamnoseško tradicijo, po kateri je od nekdaj slovela prav Primorska. Najpomembnejši izdelki so v tej dobi cerkveni portali, ki bi jih lahko razvrstili v več različnih tipov od preprostega pravokotnega vhodnega okvira s profiliranim napuščem ali portalov s trikotnim čelom, voluto ali frizom nad polkrožno ali pravokotno vhodno odprtino, do izrazito monumen- talno zasnovanih primerov, ki jih predstavljata npr. portala pri sv. Luciji pod Dobrčo (I. 1658) ali v Bitnjah v Bohinju (I. 1673). Večino kamnitih vhodov prerašča bogat ornamentalni okras, vzet iz zakladnice renesančnih vzorov: trlglifi, luske, rozete, školjke, biserni niz, palmete itd. Tudi profili posameznih arhitekturnih detajlov, kot so napušči, grede, baze in kapiteli ali oblike pilastrov s kanelirami, se nasla- njajo na oblikovne predloge, s kakršnimi se srečujemo v evropski renesančni arhitekturi. Zelja po zapolnitvi oz. dekoraciji praznih ploskev približuje nekatere teh portalov zlasti arhitekturi oltarjev 17. stoletja, od koder so mogli prevzeti poleg nekaterih ornamentalnih oblik {dragulj z okovjem, vitica itd.) tudi motiv kril ob straneh navpičnih vhodnih nosilcev. Kakovost izdelkov, kot jo kažejo npr. cerkveni vhodi na Savi na Jesenicah iz leta 1606, na Bregu pri Žirovnici iz leta 1629, pri Sv. Luciji pod Dobrčo in drugod, je Kocijančičem kmalu zagotovila naroč- nike tudi iz vrst meščanov in kmetov na področju radovljiške ravnine in njenega obrobja. Leta 1618 je izdelala delavnica celotni kamnoseški okras zunanjščine in notranjščine izrazito renesančno obarvanega Mallyjevega dvorca v Tržiču, leta 1634 pa po podobnem načelu zgrajene plemiške hiše na Linhartovem trgu št. 3 v Radov- ljici. Med kmečkimi domovi, ki so se v dobi renesanse osvobodili vezi gole funkcio- nalnosti in se polagoma izoblikovali v bogatejše in formalno bolj raznolike orga nizme, naj omenimo nekatere hiše, opremljene z izdelki peraške delavnice, pred- vsem v okolici Bleda in Žirovnice. Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 41 Slika 2. Prve priče oživitve peraškega kamnoloma v srednjem veku — poznogotski okenski okviri v vrhnjem nadstropju gradu Kamna Slika 3. Kocijančičeva hiša na Cernivcu pri Radovljici. V neposredni bližini je stala kamnoseška delavnica 42 Cene Avguštin i S postavitvijo glavnega in stranskega portala cerkve v Bitnjah v Bohinju leta 1673 in leto kasneje glavnega vhoda pri Sv. Duhu ob Bohinjskem jezeru je delavnica obsegla s svojimi izdelki tudi bohinjski kot in izpodrinila domače kamnoseštvo, ki nam je prav tako zapustilo nekaj zanimivih spomenikov. Prvi ohranjeni primer novih oblikovno naprednejših Kocijančičevih izdelkov v mejah kmečkega stavbar- stva je portal hiše št. 79 na Bohinjski Beli iz konca 17. stoletja. Z izdelavo bogatih cerkvenih portalov se je delavnica uveljavila tudi na področju, ki ga je do tedaj z izdelki oskrbovala kranjska kamnoseška delavnica (Puharji?). V 2. polovici 17. stoletja je izdelala glavni portal za Rupo in Huje na samem pragu Kranja, medtem ko je že nekaj desetletij prej izklesala vhod v cerkev v Srednjem Bitnju. Medtem ko so morali Lambergi še sredi 16. stoletja zaupati izdelavo kamnoseškega okrasa notranjščine graščine v Dvorski vasi tujemu kamnoseku, so se peraški kamen in izdelki iz njega pridobili v 17. stoletju tolikšno veljavo, da je bila Kocijan- čičeva delavnica soudeležena pri veliki prezidavi graščine Katzenstein v Begunjah v 2. polovici 17. stoletja; zanjo je izdelala vse kamnoseške dele arkadnega dvo- rišča in glavnega stopnišča. Leta 1680 je sodelovala pri prezidavi gradu Turn pri Preddvoru in pri baročnih prezidavah gradu Kamna, o tem govorijo ob zavaro- vanju grajskih razvalin najdeni kamnoseško izdelani deli. Po svojih temeljnih arhitekturnih in ornamentalnih sestavinah se kamnoseški izdelki peraške delavnice v 17. stoletju z neko zakasnitvijo sicer navezujejo na renesanč- ne, posebno v 16. stoletju po vsej srednji Evropi razširjene vzore, po kompoziciji posameznih arhitekturnih detajlov in po načinu krašenja ploskev pa pomenijo pokrajinsko posebnost in zanimiv prispevek Gorenjske arhitekturi oziroma kamno- seštvu naše renesančne dobe. V 18. stoletju se je dejavnost Kocijančičeve delavnice razširila tudi v zgornje- savsko dolino in izpodrinila dotedanji vpliv koroške kamnoseške dejavnosti, na jugu pa je segla do Šmarne gore. Medtem ko je za peraško delavnico v prvi polo- vici 18. stoletja značilno vztrajanje pri oblikah 17. stoletja ter ohranjevanje obsega izdelkov, se je v 2. polovici stoletja vrsta izdelkov zmanjšala, in sicer v skladu z nekim poenotenjem baročnega oblikovnega programa. V cerkvenem kamnoseškem dekorju je prevladoval v tem času portal z ušesi ter s profilirano preklado in podboji. Zdi se, da je v tej dobi peraška kamnoseška dejavnost zašla v oblikoven zastoj, saj zahtevnejša dela zopet opravljajo tuje delavnice in le obrobna dela so zaupana domačemu kamnoseku. Izjemi v tem pomenita cerkvene portala v Zasipu in Križah, ki z delom svojega ornamentalnega dekorja vplivata tudi na nekatere portale zgod- njega 19. stoletja. Tudi iz vrst plemiških naročnikov so v 2. polovici 18. stoletja usahnila malone vsa naročila, čeprav se je delavnica še v začetku stoletja uspešno uveljavila pri kamnoseški opremi radovljiške graščine in baročnega parka. Morda ima nazadovanje svoje vzroke tudi v slabem gospodarskem položaju Gorenjske, predvsem njenih mest v 2. polovici 18. stoletja, saj iz vrst meščanov v tej dobi skoraj ni naročil. Ena redkih izjem je portal hiše št. 24 na Linhartovem trgu v Ra- dovljici In še ta je izdelan v slogu sodobnih kmečkih portalov. Nasprotno pa je kmečka arhitektura na Gorenjskem v kasnem 17. in v 18. stoletju doživela svojevrsten razcvet. Kmečka, posebno gospodarsko bolje situirana grun- tarska hiša, ki je že od kasnega srednjega veka ob razvijajočih se gospodarskih pogojih počasi bogatila svoje tlorisne, prostorske in plastične sestavine, je v tej Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 43 Slika 4. Cerkev na Bregu pri Žirovnici. Renesančni portal Iz leta 1629. Za 17. stoletje značilen izdelek peraške delavnice Slika 5. Renesančne line za zvonove v stolpu cerkve na Sp. Otoku pri Radovljici — izdelek Kocijančičeve delavnice dobi pod vplivom grajske in meščanske arhitekture izoblikovala tip t. i. kmečkega j dvorca, ki v primerjavi s starejšo arhitekturo daje večji poudarek komunikacijskemu j središču — veži, izoblikovanju nadstropnosti in plastični obogatitvi fasade, pogosto j s poudarkom na centralni osi. Pri tem je dobil kamnoseški okras, kot so portali in okna, poseben pomen. Značilni primeri kmečke arhitekture te dobe, pri kateri ; se je s svojimi izdelki uveljavila Kocjančičeva delavnice, so npr. Legatova hiša v Lescah, kmečki dvorec v Hlebcah ali v Sp. Dupljah. Med skromnejše, toda obli- kovno dognane in zaradi uporabe različnih gradiv slikovite stavbe spadajo npr. nekatere kmečke hiše v Ljubnem, Sp. Gorjah in drugod. Kamnoseški okras se pri teh in tudi drugih kmečkih stavbah omejuje na bolj ali manj za vso Gorenjsko značilno obliko polkrožnega portala s temenskim kamnom in preprostim kapitelom : ter na pravokotna okna s profilnim napuščem in podstavkom. Med izjeme štejemo bogate portale, kot jih lahko najdemo npr. na kmečki hiši v Hlebcah pri Lescah (danes v Gorenjskem muzeju v Kranju). Z zboljšanjem gospodarskega položaja naročnika v zvezi z razvojem trgovine, pro- meta, obrti in fužinarstva konec 18. in v začetku 19. stoletja se je razširil tudi i obseg stavbnih nalog, ki so poživile kamnoseško dejavnost na Gorenjskem. Z ob- > segom naročil je raslo tudi število novih delavnic ali so se širile stare: v Kranju, j kjer so delovali Puharji, v Moravski dolini, v Škofji Loki in na meji Gorenjske v j Savinjski dolini, kjer je zrasla v Žalcu v prvi polovici 19. stoletja pomembna kamno-J 44 Cene Avguštin seska delavnica, ki je zalagala s svojimi Izdelki široko območje Štajerske prav do praga Maribora. Značilno za te delavnice je bilo, da so se v oblikovnem pogledu bolj ali manj opirale na sodobne srednjeevropske, predvsem koroške in severno- štajarske vzore in so se tako počasi [pač zaradi vedno bolj pogostih neposrednih stikov in žive izmenjave oblikovnih dosežkov) včlenile v proces določenega po- enotenja arhitekturnega snovanja; ta je dobil svojo končno podobo v 2. polovici 19. stoletja z izoblikovanjem 1.1. avstrijskega uradnega sloga, ki je zrastel iz okvira historizirajočih teženj sočasne evropske arhitekture. Nasprotno pa je bolj kot arhitekturno sosedstvo vplivala na izoblikovanje delav- niškega sloga peraškega kamnoseštva 19. stoletja lastna tradicija in prav v duhu ljudske umetnosti preoblikovanje ustaljenih stilnih značilnosti. Močna konserva- tivnost je to kamnoseško dejavnost še bolj približevala zakonitostim ljudskega snovanja. V 19. stoletju je Kocijančič s svojimi deli zalagal velik del Gorenjske, s posameznimi izdelki pa je segel prav do Kamnika, Moravč, Ljubljane in celo onstran Karavank v obmejna področja Koroške. V Kranju In okolici je s svojimi cenejšimi izdelki tekmoval s Puharjevo kamnoseško delavnico, uveljavljal pa se je celo na takratnem škofjeloškem področju. Tudi izbira kamnoseških izdelkov je v primeri z 18. stoletjem zrasla. Portalom, arkadnim stebričem, okenskim okvi- rom, dušnikom, levam in zidnim vitrinam v kmečkih hišah, kapelicam in znamenjem so se pridružile klesane klopi in ograje, zidne kapelice in odprte lope. Cerkvena arhitektura se je podobno kot v 18. stoletju nekako ogibala izdelkov Kocijančičeve delavnice in opremljala stavbe z bolj obstojnimi kamnoseškimi iz- delki. Le skromnejše podružnice so se zadovoljevale z izdelki iz zelenega groha. Mesto plemiškega naročnika je prevzel v 19. stoletju lastnik fužin in tako se je v tem času na Gorenjskem izoblikoval poseben tip fužinarskih dvorcev, kakršne poznamo npr. Iz Stare Fužine, Bohinjske Bistrice, Jesenic, Kamne gorice; le-ti po- menijo v oblikovnem pogledu nadaljevanje oz. obujanje tradicije renesančnih fuži- narskih dvorcev, ki jih nahajamo v Železnikih in v Kropi in so zrasli iz vzorov podeželske graščinske arhitekture 16. stoletja. Bogat kamnoseški okras fasadne ploskve, posebno njene središčne osi, je v večini primerov izdelek Kocijančičeve delavnice, ki je podobno kot nekdaj na gradu Kamnu, Katzensteinu ali v cerkvenih portalih 17. stoletja tudi tu pokazala vso svojo zmogljivost In zmožnost. Medtem ko so na starejših primerih, kot je npr. Zoisova graščina v Stari Fužini, ki je na- stala krog leta 1800, prevladovali še stari baročni elementi, je Kapusova graščina v Kamni gorici iz zgodnjega 19. stoletja že oblikovana po novem klasicističnem načinu, ki se mu je moral podrediti tudi kamnosek. Podobno je s Tomanovo hišo v istem kraju. Pri njej se je uveljavil za zgodnje 19. stoletje značilni tip portala z levjo glavo. Vzporedno z arhitekturo fužinarskih dvorcev se je v Kropi in Kamni gorici razvil tip fužinarske stanovanjske hiše, ki se je po svojem tlorisnem sestavu in bogastvu arhitekturnih členov približal meščanski arhitekturi te dobe, deloma pa se je ravnal po značilnostih okoliške kmečke hiše. Veliki požari, ki so leta 1811 prizadeli Kranj in Tržič, leta 1835 pa Radovljico, so močno spremenili podobo teh mest ter vplivali tudi na organizacijo tlorisa prosto- rov in zunanjščine meščanskih hiš. Arhitekturni program baročne dobe in program klasicizma sta si pri gorenjski meščanski hiši zelo sorodna. Tako je marsikatero stilno pobudo, ki jo barok ni mogel realizirati, kasneje uresničil klasicizem. Podobno se je doba 1. polovice 19. stoletja lotila preoblikovanja in krasitve nekdanjih skoraj praznih fasadnih ploskev s tem, da jih je prepredla s pilastrl, zidci in drugim pla- stičnim ornamentnim dekorjem, kar je drugod, npr. v Ljubljani, storil že barok. Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 45 Slika 6. Baročni portal iz prve polovice 18. stoletja v predmestju Kranja (Savski breg) Slika 7. Kamna gorica. Za kasno 18. stoletje značilen izdelek Kocijančičeve delavnice — portal z glavo na temenu loka Slika 8. Vhod v zakristijo iz 18. stoletja pri cerkvi sv. Petra nad Begunjami Slika 9. Kocijančičev portal iz klasicistične dobe (po letu 1800) z ohranjenimi baročnimi elementi (Kranj) 46 Cene Avguštin Spremenila se je le oblika arhitekturnih členov, načelo oblikovanja pa je ostalo isto. Druga polovica 19. stoletja je hotenje po krasitvi pročelij mestnih hiš spre- menila v pravo modo. Hiše so dobile plastično preoblikovan in bahav izraz, ki je postal značilen za takratno malomeščansko podobo gorenjskih in seveda tudi dru- gih slovenskih mest. Podoben pojav kot pri meščanski opažamo tudi pri kmečki arhitekturi. Tudi pri njej se v bistvu še nadaljuje arhitekturni program baročne dobe. Podobno kot v mestih je vplivalo novo obdobje postopoma le na spremembo arhitekturnih čle- nov in na izmenjavo gradiva; v skladu z uveljavljanjem novih požarnih redov so les počasi nadomeščali s kamnom. Oblikovanje nadstropnosti je postalo pri boga- tejših kmečkih stavbah skoraj pravilo in s tetn v zvezi so rasle tudi zahteve pri krasitvi povečanih fasadnih ploskev z istimi elementi, kot jih je poznala meščanska hiša. V tem pogledu lahko na podeželju že od srede 19. stoletja spremljamo živo dejavnost, ki se je končala šele na pragu našega časa. Hotenje po poživitvi fasad- nih ploskev so kazala v tem času z arkadnimi hodniki poživljena pročelja hiš, kakršno poznamo npr. s Kokrice pri Kranju ali iz okolice Domžal in ki imajo svoj daljnji vzor še v renesansi. Bolj iz funkcionalnih razlogov kot zaradi poživitve fasade so nastala odprta pritličja pri kovačijah, vodnih obratih in drugod. Kot v 18. stoletju tudi v tem času dvoriščne arkade še niso izgubile pomena. Iz mest so se razširile na podeželje, kjer so jih opremljali s svojevrstnimi klasicističnimi oblikovnimi dodatki. Na obogatitev arhitekturne podobe gorenjskih mest in vasi je v tem času še vedno vplival program zidave dvorcev po starem renesančnem vzoru (prim. Drnča, Tržič, Radovljica itd.), le da je nekdanjega plemiškega lastnika v 19. stoletju zamenjal meščan in na vasi gruntar ali manufakturist, podobno kot smo v drugačnem zapo- redju to ugotovili pri fužinarski arhitekturi. Z razvojem blagovnega in poštnega prometa se je poleg omenjenih arhitekturno bogateje zasnovanih stavb v 19. stoletju razvil poseben tip arhitekture: t. i. poštne postaje in vozarske gostilne; te srečujemo ob vseh glavnih cestah, ki vežejo Gorenjsko z Ljubljano, Štajersko, Koroško in Italijo. Vse oblikovno ne pripadajo enotnemu tipu, večkrat se vežejo na obliko v višino in širino razširjene in za določene kraje značilne kmečke domačije, ki so ji dodana obsežna gospodarska poslopja. Dober izhod pri povečevanju stanovanjskih površin družbeno šibkejših stanov je pomenilo od srede 19. stoletja nastajanje t. i. hiš s frčado, ki so se najprej razvile pri družbeno ne povsem jasno opredeljenih hišah na mestnem obrobju, in so se v drugi polovici stoletja prenesle tudi na vas. Začetek tega razvoja je mansardno čelo, ki se polagoma razvija v samostojno, iz fasadne osi štrleče in večkrat na stebrne ali slopne nosilce oprto telo. Pobude za njegov razvoj lahko iščemo v osred- njem, s trikotnim čelom sklenjenem rizalitu v fužinarski, plemiški ali bogatejši meščanski arhitekturi prve polovice 19. stoletja, medtem ko same začetke tega načina oblikovanja fasad lahko zasledimo že v kasni renesančni dobi v arhitekturah s poudarjeno fasadno osjo. Klasicizem je v svojem podedovanem prizadevanju po oživitvi fasadnih ploskev temeljito zamenjal nekdanje preprostejše portalne in oken- ske odprtine in pri tem segel tudi v notranjščine stavb, ki so začele dobivati boga- tejši videz. Bogati in obširni stavbni program 19. stoletja, ki so ga narekovale nove potrebe in oblike življenja, je postavil tudi kamnoseški dejavnosti na Gorenjskem velike Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 47 Slika 10. Kmečka hiša v Srednji vasi pri Kranju iz prve polovice 19. stoletja s portalom baročne oblike Slika 11. Kamnit okenski okvir in dušnik iz srede 19. stoletja na kmečki hiši v Srednji vasi pri Kranju i 48 Cene Avguštin ! in številne naloge. Vzporedno z gospodarsko blaginjo je rastlo tudi prizadevanje meščanov po zunanji uveljavitvi njihovega ekonomskega in socialnega položaja. Tako je našla peraška delavnica v meščanu močnega odjemalca posebno ob obnovi pogorelega Tržiča In Radovljice in deloma tudi Kranja; njemu se je kmalu pridružil tudi kmet. Vzporedno z njima je manifestirala, kot smo videli, svoje ne samo utilitaristične, temveč tudi stilne zahteve fužinarska arhitektura in seveda tudi druga stavbarska dejavnost. v 19. stoletju so uredili Kocijančiči na Cernivcu v samem kamnolomu velik obrat, ki je zaposloval okrog dvajset kamnoseških pomočnikov. Kamnoseški delavci, ki so delali in se vzgajali v delavnici, so prihajali z malih kmečkih domačij v okoliških vaseh: Černivca, Noš, Leš, Brezij, Zgornjega in Spodnjega Otoka, Peračice, Mošenj itd. Kot še danes pomnijo, je Imelo v teh vaseh veliko hiš svojega kamnoseka, v primerjavi s sicer skromno arhitekturo stanovanjske stavbe odlikuje te domove Izredno bogat kamnoseški okras, delo domačega kamnoseka. Med stilno najbolj značilnimi Izdelki delavnice stojijo v 1. polovici 19. stoletja na prvem mestu portali, ki jih po naročniku lahko delimo na kmečke, meščanske, fužinarske in cerkvene. Kmet je postavljal navadno drugačne, v primeri z drugimi naročniki skromnejše zahteve in je večkrat vztrajal pri že ustaljenih konservativnih oblikah. Tako je za kmečko podeželje tudi v 19. stoletju še vedno značilen nekdanji baročni portal enostavne polkrožne oblike s poudarjenim temenskim kamnom in kapiteli. Počasi se je spreminjalo le njegovo razmerje, postal je vitkejši ali pa se mu je sploščil lok (Podljubelj, Bohinjska Bistrica). Dediščino baroka je prenesel v 19. stoletju tudi t. i. portal z ušesi [npr. Voglje) in s profiliranimi podboji, ki jih pozna tudi meščanska arhitektura (Begunje, Tržič itd.). Med zapuščino baročnega ornamentalnega dekorja je bil najpogostnejši baročni okvirni motiv, ki je preprezal nošene in noseče dele portala In se kazal tako na vasi kot v mestu [Šenčur, Ra- dovljica itd.). Kasnobaročna sakralna in fužinarska arhitektura sta vplivali na Izob- likovanje t. i. portala s cofi (Zasip, Križe, Kranj, černivec itd.). Kasnobaročnega tipa so tudi portali s stiliziranim rastlinskim okrasjem v ločnem segmentu med pravokotno okvirno arhitekturo portala in polkrožno vhodno odprtino (Brezje, Čer- nivec, Bodešče). Ta tip dekoracije sta poznala renesansa in barok in je pri nas •¦azširjen na vasi, po mestih in fužinarskih naseljih (Tržič itd.). Tudi portali z motivi volute imajo svoje vzore v kasnobaročnem cerkvenem kamnoseštvu, le da jih je kamnosek v 19. stoletju poljubno razmeščal po površini portala (Zasip, Noše). Motivika kasnobaročnega t. i. »Zopfstila« se je ohranila v portalih z listnatimi venci na Dobravi, v Kamni gorici in drugod. Ponekod se je ta motiv omejil le na temenski kamen [Bohinjska Bela, Tržič itd.). Posebno močno razširjeno skupino portalov sestavljajo vhodi s figuralnim sklepnikom, ki se po vsej Evropi od rene- sanse čez barok vzdržujejo daleč v klasicistično obdobje [Radovljica, Brezje, Kamna gorica, Černivec itd.). Za klasicistično obdobje peraške kamnoseške dejavnosti je značilen tudi tip portala z levjo glavo, ki ga srečujemo na Brezjah, na Spodnjem Otoku, v PangerščicI pri Kranju, v Tržiču, Kamniku in v Radovljici. Zdi se, da je kmečkemu naročniku kamnoseških izdelkov bližji svet baročnih oblik kot pa rene- sančne forme, ki so blizu bolj hladno, če hočemo bolj klasicistično razpoloženemu meščanu. Tako so za renesanso nekdaj tipični portali z vrhnjo svetlobo (npr. Tržič) ali portali z napuščem, oprtim na konzole [Tržič, Kranj), dalje portali, ki imajo paličasto obliko friza, ki ga v drugačni kombinaciji srečujemo že v Kocijančičevih portalih 17. stoletja [Radovljica), ter končno portall s kaneliranimi pilastrl, ki jih nahajamo npr. v Radovljici in Tržiču, zelo pogostni v našem meščanskem gradivu.. Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 49 Slika 12. Klasicistični portal iz zelenega kamna na fasadi nekdanjega župnišča v Lomu nad Tržičem Med arhitekturno najbolj monumentalno izdelane portale peraške delavnice šteje- mo v tem času polkrožno ali pravokotno oblikovan vhod, vkomponiran v pravokoten arhitekturni okvir z dvema predstoječima stebroma (Tržič, Jesenice), ki se je iz bogatejšega baročnega in kasnejšega klasicističnega srednjeevropskega meščan- skega okolja prenesel tudi na Gorenjsko. Nedvoumno razpoznavno znamenje ce- lotne klasicistične portalne arhitekture je postal že okrog I. 1800 stari antični in renesančni motiv rozete, ki jo je peraška delavnica v vseh mogočih kombinacijah na široko uporabljala kot okras temenskih kamnov (npr. Zgoša), segmentnih polj 4 — Slovenski etnograf 50 Cene Avguštin Siil