36
Za pustni čas kaj.
Smesnica , pa čisto resnična.
Nekega dne pride k meni na pošto mož, rojen v Cerknici; ki si je kupil tukaj v Križki fari hišico, pa se ženi neki tam na Oblokah. Prosi me, naj bi jez namesti njega, ker sam pisati ne zna, njegovi nevesti pisal. Na vprašanje, kaj da hočem pisati, odgovori mi: tako-le pišite: „Ljuba Marjeta! Srce se mi podaja do tebe"; pišite jej, da jo pustim pozdravit jen jo kušent okol jen okol srca od obeh strani, njenega brata Andrej ca okol jen okol srca od obeh strani, mater okol jen okol srca od obeh strani." Potem mi je še nekaj prav smešnega narekoval, in tako sva pismo zaprla in zapečatila. — Zdaj ga vprašam, kako naj naredim napis na Marjeto in kje da stanuje? Na to mi pravi: pišite: „pol ure od svetega Mihela". Kje pa je zadnja pošta? ga dalje vprašam. „No, kaj nisem povedal, da zadnja pošta je sveti Mehu; pišite: zadnja pošta: sveti Mehii v velikem oltarji na Oblokah, in pišite, da imajo tam dva gospoda.    Potlej se pa pismo ne bo zgubilo".