220 TRPKA POETIČNOST kih človeških dram in romanov, vrednih MALIH VELIKANOV občudovanja, razmisleka in ubeseditve. O njih, teh »svojih« ljudeh in teh zgod-Ivan Cimerman: Dvodomci bah se je torej namenil napisati primer- (Prešernova družba - Ljubljana - 1991) na reportažna poročila, sledeč njihovemu pripovedovanju in hkrati svojim meditacijam ob poslušanju teh zgodb. Ob tem pa si je z vso intenzivnostjo prizade-Izbrani fragment: »...Že vsa ta leta val, da bi izpisovanju svojih intervjujev mi je tako, kot da skrivam v sebi dva s temi ljudmi vdihnil karseda estetsko in doma, dve domovini. Ena je tista velika, semantično bogat ubeseditveni nadih, ki vleče vsakega prebujenca v svet, druga kar mu je spričo že večkrat preverjene je tista, ki te priklepa, da se ne odtrgaš pisateljske erudicije tudi v polni meri od te izgubljene, žalostne, nore, nepo- uspelo. V Dvodomcih zbrane novele in zabno lepe in ponosnoponižne slovenske črtice so ob vsej svoji reportažnosti čarovnije in poblodiš po tujih deželah v zasnovi in izvedbi dobra, celo vrhun-največ za mesec, dva.« ska proza. Njena reportažna verodostoj- nost je v prid postmodernistični lepo-Očitno je, da sodi Cimermanovo pisanje slovni vrednosti Cimermanovega pisa-v zvrst literarne reportaže. S tem bodi, nja, hkrati pa bogata izraznost te prozne brez želje po kakršnemkoli togem kate- dikcije kot taka osmišlja pripovedoval-goriziranju, povedano samo to, da so čevo reportažno, izpovedno in socialno-avtorja bolj kot akademska literarna fik- razčlenitveno poročanje o naših in tujih cija ter njeni potencialni estetski rezulta- »ljudeh in krajih«, ti pritegnile k pisanju realne življenjske Ključ k razumevanju tega in takšnega zgodbe ljudi, na katere je naletel na svo- pisateljskega postopka nam je v »pred-jih žurnalistično angažiranih poklicnih govoru« z naslovom Moji mali velikani potih. Kot urednik Rodne grude se do- ponudil v premislek in oporo pri branju ma in na tujem srečuje z usodami naših avtor sam. »V času znanstvene fantasti-emigrantov, med katerimi je, po njego- ke,« pravi, »ni zame nič bolj fantastične-vem lastnem zatrjevanju, nič koliko veli- ga, kot so usode malih ljudi iz Sloven- 221 Trpka poetičnost malih velikanov (I. Cimerman) skih goric, Haloz, Prekmurja, s Ptujskega in Dravskega polja v surovem soočenju z življenjem.« Zaupa nam, da je postal »čuječ sopotnik garaških, vztrajnih in dobrovoljnih, do neba vznesenih veseljakov in do pekla razžaloščenih klju-bovalcev, ki se spoprijemajo s svetom.« In v taistem kontekstu še: »Vsi ti moji mali velikani! Samo prisluhnil sem jim lahko, s spoštovanjem zapisal, kar so mi pripovedovali, rahlo prepesnil prerobato besedo ali izraz, a ostal zvest, čimbolj zvest izvirniku ali izvirnici.« Večji del knjige, ki dovolj neprikrito teži k samonikli virtuoznosti izraza, zapolnjujejo novele reportažnega tipa, pripovedujoče zgodbe intervjuvanih »dvo-domcev«, se pravi ljudi, ki jih je življenje zavoljo teh ali onih, predvsem socialnih razlogov in stisk popeljalo na tuje, a so se po dolgih letih vrnili, oziroma se vselej spet vračajo. Črtice, ki imajo drugačno tematsko in izrazno obeležje, saj so izpovedi avtorjevih lastnih doživljanj izza otroških let v domačem kraju sredi Dravskega polja, torej neke vrste »čista« proza v stilu Solzic, so v knjigi le neke vrste dodatek, pa še ta obsega komaj dvoje naslovov. S podobno oznako (te-matsko-motivni sklop, ki izstopa iz glavnine v pripovedni strugi Dvodomcev, četudi jo na določen način dopolnjuje) bi kazalo opredeliti poslednja dva »sestavka« v celokupnem izboru; oba sta, v nasprotju s črticama, katerima sledita, spet reportažno intonirana, vendar pa ne zastavljena v kakršnemkoli smislu žurnalistično, pač pa prežeta s povsem osebnimi avtorjevimi percepcijami soci-opsiholoških in moralističnih doživljanj v domu staršev njegove žene v zavrženi samotnosti kočevskih gozdov. Sicer pa je vsaka izmed obravnavanih tem svet zase, vreden romaneskne obdelave. Dvodomka, prva izmed novel-re-portaž, posreduje trpko življenjsko izpoved nič več mlade, a še vitalne, v prijaznejšo prihodnost verujoče Haložanke, matere treh nedoraslih otrok, ki sicer stalno prebiva v Miinchnu, a se odon-dod po dolgih letih mučne zdomarske odtrganosti spet vsak mesec za nekaj dni vrača v domači kraj, »s parketa nazaj na ilovico«, torej v nasprotni smeri od tiste, ki jo je, mlado dekle, revno vaško lepotico, gnala v svet, »z ilovice na parket«. Ko je takrat odhajala, je bila polna upanja, prepričana, da bo za vselej ušla bedi in nelagodju haloškega doma, a je v moškem, ki se mu je prepustila in se z njim poročila, naletela na onemoglega prevaranta, ki jo je spravil v neodrešljiv življenjski precep. Njegovega fizičnega in materialnega bremena se je po hudih mukah čez leta sicer otresla, eksistencialnih in moralnih posledic te preizkušnje pa seveda ne. Ta ji je izpila mladost in pokopala njena svetla upanja. Grenkoba spominov, boj za preživetje družine brez sprijenega očeta in večna, neodgonetlji-va peza dvodomstva, takšni so preostanki na njenem življenjskem pogorišču. Vendar jim z uporno močjo kljubuje. Sama pravi: »Med dvema domovoma blodimo in z dvema srcema, večno na poti. Za dvoje src pa rabimo dvojno moč.« Trpke spomine nosi s seboj tudi pripovedovalec zgodbe z naslovom v Sva-blandijo po marke, pa žemljico nazaj - zdaj osemdesetletni kmečki mož iz Nove vasi, ki je svojo »travmo« s tujino in dvodomstvom doživel pred kakimi dvajsetimi leti, ko je, nič hudega sluteč, zagazil na življenjsko past in ga je nato veliko stalo, da se je iz nje rešil. Pri šestdesetih je namreč ostal vdovec, pa so mu znanci pripeljali na pot žensko, s katero se je nanovo oženil in ji prepisal polovico svojega posestva, šele po tistih usodnih korakih pa sprevidel, da je naletel na »zajedavko«, ki mu je pila kri, in mu ni preostalo nič drugega, kot da poskusi z markami, zasluženimi v Nemčiji, po neumnem darovano »žemljico« od nje spet odkupiti. Po mnogoterih pe-ripetijah, ki si jih je naložil s tem križem na ramenih, mu je uspelo lastno življenjsko napako popraviti in se vrniti na kmetijo, v svojo »svobodo«. Zdaj, po vsem hudem, kar je za njim, pa bi se ženska spet rada vrnila k njemu, da bi 222 »vkiiper prišla«. A je, sicer zagrenjen, a bivanjsko neporažen, trden kot skala. »Nikdar več,« pribija, »ne na totem ne na onem sveti, ne pri bogeci ne pri luci-feri.« Cimermanov pripovedovalski in opi-sovalski humor, primerno začinjen z narečnimi in žargonskimi posebnostmi, ki jih pri opazovanju in ponazarjanju svojih »malih velikanov« v vseh razsežnostih obvlada, pride do izraza tudi in še posebej v Živih kapljicah Slovenskih goric, reportaži, na veliko nagibajoči se v literarnost, katere »junaka« sta njegova še-gavo zgovorna sobesednika Južek in Franček, pripovedovalca zanimivih prigod iz tujine, kamor sta se bila njega dni odpravila »za srečiko gledat«, njuno pripovedovanje pa se spremeša s potekom umiranja ostarele dninarke ter sodelovanjem tipične vaške srenje v tem po Ci-mermanovo orisanem in s pristno življenjsko toplino posredovanem - grotesknem - dogajanju. Nad vsemi temi fre-skantnimi prizori se razprostira firma-ment dobrodušne humornosti in prijaznega, vserazumevajočega sočutja, kar velja tako za pisca samega kot za njegove pripovedovalce. Pisatelj to svoje doživljanje »živih kapljic« opredeli kot »sprehajanje po svetu fantastike«. Fantastika je temeljna sestavina naracije v obeh zgodbah o »dvodomcih« v Avstraliji - z naslovoma Opalosledec ter Med ilovico in opali. V prvi opisuje svoje snidenje z znanim in uspešnim iskalcem, brusilcem in preprodajalcem opa-lov, nekdanjim Celjanom Štefanom Hribarjem v daljni Adelaidi sredi Velike puščave na avstralskem jugu. Iz tega moža srednjih let, a že osivelih las zvabi nadvse zanimivo in dramatično pripoved o njegovih doživetjih, ki so se zvrstila na poti mladega prebežnika iz domovine, kasnejšega garača v nemških rudnikih, na avstralskih gradbiščih ter na slovitih Opalnih poljih, na razpenjenih valovih usode, katerih plodove zdaj vendarle uživa. Usoda ga je namreč po mnogih trpkih preizkušnjah vendarle obdarovala z uspehom, bogastvom in predvsem ne- Viktor Konjar izmerno ljubeznijo ter zadoščenjem, kar zadeva izbrani poklic. Postal je srečni »uročenec, zakletež v gradu strasti do lepih kamnov... nemirnež, iskalec, pustolovec«, z eno besedo - opalosledec. Druga izmed obeh »avstralskih« reportaž pripoveduje o dolgoletnem, pravzaprav vseživljenjskem opalosledcu naše krvi z drugega zornega kota; skozi optiko njegove zdaj že štiridesetletne hčerke, ki jo je avtor »intervjuval« doma, na Ptujski gori, vse njeno izpovedovanje pa je en sam neizmerni izraz hrepenenja po očetu, čigar moralni lik občuduje in mu pripisuje že kar legendarne razsežnosti. V daljni svet je namreč odšel neposredno po njenem rojstvu, potem ko mu starši njene matere, njegove ljubezni, niso dovolili, da bi se bil, bosjak, priženil v njihov bogataški dom. Toda obema, Roziki in Dragici, materi in hčeri, je ostal »atek« vseh dolgih štirideset let ljubeče zvest. Pošiljal jima je dolarje, da sta si postavili hišo, se pred desetimi leti, po smrti svoje sovražne nesojene tašče z Roziko celo poročil in se zdaj, po štiridesetih letih odsotnosti, končno za vselej vrača domov, ta »trudni haloški Odisej, najboljši atek na vsem širnem svetu..., da izroči svoji hčerki in ženi samega sebe.« V Cimermanovi prozi si podajajo roke živahna epska naracija, tenkočutni pisateljev lirizem, sociopsihološka proniclji-vost, šegavo nastrojena polnokrvnost ponazoritvenega opisovanja ljudi in dogodkov, vse pa je, v duhu najboljšega, kar prek vseh premen in lokov časa izžareva slovenska prozna dediščina (imamo v mislih Kosmača, Prežiha, Kranjca, Ingoliča in še koga izmed »klasikov« - njihove Strice, Lamutove, Srečo in kruh, Samorastnike ali Na tujih tleh in drugo prozo), prežeto s še eno različico iskrene in zavzete »ljubezni« pisca do teh občudovanja vrednih ljudi, njegovih in s tem tudi naših »malih velikanov«. Ob njih, ki jih občuduje in se od njih uči živeti (eden med njimi je njegov tast, ostarela kmečka grča, nekdanji vaški si-lak na zdaj usihajoči kočevski kmetiji, 223 Trpka poetičnost malih velikanov (I. Cimerman) popisan v sklepni noveli-reportaži), se življanja naših anonimnih »malih velika- sam počuti jalovega in to »jalovost« do- nov« v trpkem času, kakršnega nam je volj kredibilno sugerira tudi nam, češ: doživljati, in kot takšni ne le dragoceno »Jaz pa razsipam svoje zlate moči po pričevanje, temveč tudi pozornosti vred- nekakšnih pisarnah ter pišem jalove na pisateljska stvaritev - prizadeto in članke v jalove časopise in knjige.« prizadevno poročilo o dobi in njenih Dvodomci so potemtakem topel in pri- »herojih«. jazen, čeprav hkrati stvaren, prav nič mehkoben »spomenik« v počastitev do- Viktor Konjar