Marija Makarovič
OBLAČILNA KULTURA AGRARNEGA PREBIVALSTVA
V 19. STOLETJU*
O noši slovensl<ega agrarnega prebivalstva v 19. stoletju so znana, vsaj za nekatera ob-
močja, še kar številna pričevanja, vendar večinoma enostranska. Slikovno in pisno gradi-
vo prikazuje, prav tako kot ohranjena oblačila in oblačilni dodatki zvečine le pražnjo,
predvsem kmečko* žensko in moško nošo. O obleki podeželskih obrtnikov in delavcev so
na voljo redke upodobitve iz prve polovice 19. stoletja in nekaj številnejše fotografije iz
konca 19. stoletja. Podobno velja za otroško nošo, ki je nekajkrat upodobljena, opisana
pa pravtako izjemoma (npr. Levstik, str. 101, 102).
Že v krajevnih, kaj šele pokrajinskih opisih je noša nenatančno in glede na oblačilne značil-
nosti manjših območij zvečine le posplošeno opisana. Opisi noš iz druge polovice 19. sto-
letja so, razen redkih izjem, le deloma pričevalni, ker so povzeti po opisih iz prve polovice
19. stoletja in pogostoma predelani. Upodobitve noš so, če izvzamemo pičle skupinske
upodobitve, le unikatni in bržkone reprezentativni primerki moške in ženske obleke.
V muzejskih zbirkah ohranjena oblačila so na splošno zbrana po estetskih kriterijih, prev-
ladujejo posamezni kosi, kompletov je malo (Makarovič, Zbirka, str. 70). In končno so v
celotnem gradivu malokrat povsem določno opisani oblačilni razločki med revnejšimi in
premožnejšimi in le nekajkrat razlike med pražnjo in delovno nošo ali med zimsko in letno
obleko in obleko mlajših in starejših ljudi.
Takšna pričevanja o slovenski kmečki noši so bila doslej deloma upoštevana v obravna-
vah posameznih oblačilnih kosov (npr. Ložar, Rokavci; Makarovič, Srajce) in temeljnem
pregledu slovenske ljudske noše (Ložar, Noša). V samostojnih in bolj celostno zastavlje-
nih delih so upoštevani poleg naštetih še drugi pričevalni podatki o oblačilni kulturi v prvi
(Baš, Kultura) in tudi drugi polovici 19. stoletja (Makarovič I, Makarovič II).
V naslednjih poglavjih navajam kar najbolj strnjen oblikovni in vsebinski pregled oblačilne
podobe kmečkega in deloma tudi drugega podeželskega prebivalstva. Poudarjam, da sem
v tem pregledu na podlagi danih in med njimi pretrežno osamljenih pričevanj, lahko orisala
le posplošene vzorce oblačenja in raznih drugih sestavin oblačilne kulture v agrarnem
okolju 19. stoletja.
I. Tipološka in pokrajinska opredelitev noše
II. Okoliščine oblačilnih sprememb
III. Posebni dejavniki oblačilnih sprememb
VI.  Oblačilni pomeni in funkcije
V.   Glavna družbena in gospodarska gibala razvoja noše
I. Tipološka in pol<rajinsl(a opredelitev noše
Spričo intenzivnejših družbenih in gospodarskih sprememb Je bil razvoj slovensl<e l<:meč-
l(e noše v 19. stoletju zelo razgiban. Po oblikovni plati se razkriva noša dveh različnih
videzov: na prehodu v 19. stoletje in približno do sedemdesetih let 19. stoletja so
še vedno opazne večje razlike v noši prebivalcev posameznih pokrajin in nekaterih
Zato je tudi v pričujočem besedilu večinoma govor o l<mečki noši in manj o oblačenju drugega agrarnega pre-
bivalstva.
248     Marija Makarovič
manjših območij. Razločl<i v l<rojih moških in ženslcih oblačil, blagu in barvah obleke so še
očitnejši v primerjavi s sočasno meščansko nošo. Od srede 19. stoletja pa so se razlike v
noši, ki so že na zunaj razločevale prebivalce posameznih območij, postopno zmanjševa-
le. Proti koncu 19. stoletja je prevladal podoben, če že ne poenoten oblačilni videz skoraj
na vsem slovenskem ozemlju.
Tako kot v kmečki noši prejšnjih stoletij se kažejo tudi v noši 19. stoletja poteze posamez-
nih oblačilnih slogov. V noši prve polovice 19. stoletja so izpričane tudi nekatere podedo-
vane sestavine iz prejšnjih stoletij. Poleg oblačil, ki sodijo še po sredi 19. stoletja med sta-
rodavnejše kulturno imetje (npr. kožuh iz ovčje kože, si. 16; plašč iz ličja) in izpričujejo
srednjeveške (npr. istrsko žensko srajčno oblačilo, si 3) in baročne prvine (npr. škornji z
zavihami, si 2, nizki čevlji s peto in okrasno sponko, vezeninska ornamentika, si. 16, se
pojavljajo tudi sodobnejša, iz mestne mode prevzeta oblačila. Med njimi so bili nekateri
oblačilni kosi prevzeti neposredno (npr. bidermajerski moški plašč z enim ali dvema večji-
ma ovratnikoma (si. 17), priležno krojena ženska žlahtna jopa" (Kordesch, str. 4), „Spen-
zer" (Goldenstein, si. 9), drugi pa so bolj ali manj predelani, vendar ne toliko, da ne bi
spoznali moških in ženskih oblačil, krojenih pod vplivom empirske (visoko krojeno krilo z
modrcem, visoko krojene moške hlače in kasnejše bidermajerske mestne oblačilne mode
(npr. klobuk z visokim oglavjem in ozkimi kraji, stoječ in poškrobljen srajčni ovratnik (Ma-
karovič II, str. 21) in ugotovili bolj ali manj izrazitih prvih historičnih oblačilnih slogov.
Pri izbiranju kriterijev za tipološko opredelitev noše se je pokazal prav za 19. stoletje kot
najustreznejši oblikovni, krojni kriterij. Predvsem na podlagi krojev in nekaterih dodatnih
oblačilnih sestavin se kaže približno do sedemdesetih let 19. stoletja vrsta pokrajinskih in
tudi krajevnih razlik v kmečki noši. Po sredi in zlasti proti koncu 19. stoletja pa je, kot re-
čeno, vsaj oblikovno izpričan enotnejši oblačilni videz v večjem delu slovenskega ozemlja.
Nekako do sedemdesetih let 19. stoletja razlikujemo na podlagi krojev ohranjenih oblačil
in upodobljenih moških in ženskih noš tri poglavitne tipe noš. V glavnem so bili razširjeni
na alpskem, panonskem in primorskem območju. Zato jim pravimo alpski, primorski in pa-
nonski oblačilni tip, čeravno sega na primer noša alpskega tipa na skrajnih mejah v pri-
morski in panonski svet. Tako kot med nošami posameznih oblačilnih območij ni ostrih
meja, so marsikje tudi pri nošah mejnih območij opazni oblačilni vplivi mejašev. V tej za-
devi so poučna nekatera pričevanja. Pri opisu prekmurske noše iz leta 1820 je na primer
omenjeno, da nosijo prebivalci ob Muri po zgledu svojih štajerskih sosedov črn kožuh do
ledij, prebivalci okoli madžarskega kraja Šalovci pa po madžarski šegi kratek, bel in okra-
šen usnjen kožuh (Csaplovics, str. 76). O vzhodni Slovenski Štajerski obstaja podatek za
leto 1845, da so nosili Podravci in Haložani daljše srajce, tako kot zagorski Hrvatje, tisti
prebivalci pa, ki so „bliže Nemcov, imajo skoro celo nemško obleč" (KrempI, str. 235).
Najbolj vsestransko je opozoril na oblačilne in druge neizrazitosti v mejnih področjih opi-
sovalec noše za gospostvo Krka na Koroškem leta 1838, kjer da „v dolini Gline kmet ni ne
Slovenec ne Nemec, nima ne te niti one ljudske noše, nima značaja tega niti onega"
(Krka).
1.1. Alpski tip noše (aipsito oblačilno območje)
Podobno krojeno obleko so splošneje nosili približno do sedemdesetih let 19. stoletja na
Gorenjskem, Koroškem (pri Zilji, v Rožu, Podjuni, Kanalski in Mežiški dolini). Notranjskem
in Dolenjskem nekako do Kostanjevice, na Primorskem (razen v Slovenski Istri in nekate-
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     249
rih vaseh okoli Trsta) in na Slovenskem Štajerskem (razen v vzhodnem delu). Čeprav ima-
jo poglavitna moška in ženska oblačila navedenih območij enak osnovni kroj, se kažejo pri
posameznih nošah v raznih predelih večji in manjši razločki. Opaznejši so predvse v
ženski noši, moška noša je precej podobna na vsem alpskem oblačilnem območju. Za
žensko nošo na alpskem oblačilnem območju je značilno dolgo in široko krojeno krilo z
modrcem (si. 1), za moško pa oprijete ali ohlapne, toda krajše, nekako do pod kolen sega-
joče hlače (si. 2).
Pri orisu moške in ženske noše so upoštevani poleg upodobitev in ohranjenih oblačilnih
kosov tudi pisni viri, ki na splošno prikazujejo nošo v okolici mest in trgov, na območju
okrajnih gosposk, nabornih okrajev, župnij in pokrajin. Največ pričevanj je za posamezna
leta v obdobju od leta 1811 do leta 1844. Zaradi nazornejše predstave o obsegu tega
krajevno določenega gradiva navajamo po posameznih pokrajinah kraje, odkoder izvira.
Koroško: Dobrla vas, Kapla — Zgornje in Spodnje Jezersko; Krka (upoštevani so podatki
za dolino Gline), Osoje, Pliberk, Podklošter, Rožek, Šmohor; Vetrinj, Mežiška dolina. Slovenj
Gradec; Gorenjsko: Bohinj, ljubljanska predmestja: Krekovo, Šiška, Tomačevo; Smled-
nik, Škofja Loka; Dolenjsko: Boštanj, Kostanjevica, Mirna, Ribnica, Ruperčvrh, Stična,
Trebnje, Višnja Gora, Žužemberk; Notranjsko: Bistra, Idrija, Planina, Polhov Gradec, Po-
stojna, Senožeče, Snežnik, Vremska dolina; Slovensko Štajersko: Brestanica, Fala,
Hrastovec, Jarenina, Konjice, Podsreda, Ravno polje pri Ptuju, Slivnica pri Mariboru, Stu-
denica. Savinjska in Šaleška dolina; Tržaška okolica: Znani so le posplošeni opisi noše v
vaseh okoli Trsta; Goriško: Vipava; Benečija: Špeter Slovenov; Rezija: Posplošeni opisi
rezijanske noše;
Na podlagi gradiva o moški in ženski noši v teh pokrajinah navajamo kar najbolj strnjen
pregled posameznih oblačil in oblačilnih dodatkov (nadrobnejšo obdelavo glej: Makarovič
I, str. 62-355).
Žensko nošo sestavljajo poleg belih, nekako do pasu segajočih rokavcev, večinoma dolgo
krilo z modrcem in različna pokrivala, obuvala in vrhnja oblačila. Razlike se kažejo v krojih
rokavcev in predvsem v dolžini ter gubanju kril in v pokrivalih.
Rokavci so bili na vsem območju žensko delovno in pražnje oblačilo, ki je spredaj do
konca ali le do sredine prerezano (si. 1). V gradivu se nekajkrat omenja pri rokavcih
drobno počez rahlo prešito gubanje (Brestanica, Bohinj, Ruperčvrh), ki ga poučneje kaže-
jo ohranjeni rokavci (npr. SEM, inv. št. 9301) in upodobitev Kranjice leta 1838 (Golden-
stein, si. 18). Okrasni pomen imajo tudi modri tkani trakovi na ozkem pokončnem ovrat-
niku, ozkih manšetah (si. 1 ) in ponekod tudi na ramenih, kot pričajo npr. rokavci iz Žabnic
v Kanalski dolini (Deklica, str. 21 5 in si. XXI). Poleg navadnih gumbov so rabili za zapen-
janje tudi okrasno oblikovani kovinski gumbi. Rokavci so bili vedno krojeni iz belega bla-
ga, npr. iz tanjšega pražnjega ali debelejšega grobega hodnega platna za delavnike ali iz
tovarniških bombažnih tkanin, perkala in muslina, za pražnje dni.
Predvsem mandrijerski pražnji rokavci so bili vsaj že sredi 19. stoletja vezeni z belo
bombažno nitjo (Zupančič, str. 121), kot kažejo ohranjeni rokavci iz konca 19. stoletja
(si. 1 5). Posebnost v izvedbi ovratnega dela kažejo ziljski rokavci, ki imajo večji, z drobni-
mi naborki obdan ovratnik (Šmohor, si. 7).
Spodnje krilo se redkokdaj omenja, na primer leta 181 2 za naborni okraj Fala (Fala), kjer
je zapisano, da je telo „spaceno zavoljo množine spodnjih kril" (Baš, Opisi, str. 34) in za
Zlljanke leta 1838, da nosijo čez kolena segajoče spodnje krilo, ki se pri plesu spodaj po-
tegne skupaj s trakcem (Šmohor).
250     Marija Makarovič
SI. 1. Kmečka ženska pražnja noša, Škofja Lo-
ka, leta 1838 (Goldenstein)
O krojih spodnjih kril so poučnejša ohranjena krila iz druge polovice 19. stoletja. To so na
pas krojena in v pasu drobno nabrana krila iz grobega ali finejšega domačega platna in tu-
di iz kupljenih belih bombažnih tkanin; pražnja so okrašena z belo ročno ali strojno vezeni-
no, ročnimi ali strojnimi čipkami.
Krilo z modrcem sestavlja v pasu prerezano in drobno nabrano ali tudi v dolge gube po-
loženo in večinoma do gležnjev segajoče krilo, ponekod, npr. pri Smledničankah (Makaro-
vič II, si. IX) in nekaterih Štajerkah (Pajek, str. 213) s krajšim, splošneje pa do pasu sega-
jočim modrcem (si. 2). Krojno različico pomeni kratko, približno do kolen segajoče krilo
Ziljank (si. 7). Kratko krojena krila so vsaj že leta 181 5 nosile tudi Dolanke v jugovzhod-
nem delu Slovenskih goric (Hrastovec: Dolenci).
Krila so bila krojena iz doma pridelanih tkanin, to je iz črno, modro ali rjavordeče barvane-
ga in tudi nebarvanega platna, iz črne, rjave, modre oziroma temno modre, rdeče in zele-
ne raševine ali mezlana, iz sivega, črnega, rjavega in modrega sukna, tudi iz grobega suk-
na in rdeče-belo progastega blaga, tkanega iz turške in iz bele domače preje (Kordesch,
str. 284). Že pred sredo 19. stoletja so pražnja krila in krila premožnejših kmetic krojena
tudi iz tovarniških tkanin; na primer iz temnega, rdečega, zelenega in modrega volnenega
blaga, dalje iz cica, rožastega cica, cajga, belega ali vzorčastega perkala, kambrika in tudi
raznobarvnega kambrika, katuna, temno modrega kamelota, nankinga, zelenega ali črne-
ga muslina, špangoleta in škotskega blaga. Temna enobarvna krila iz mezlana, raševine
ali tudi platna in cajga so bila spodaj, predvsem na Gorenjskem in v delu Slovenskega Šta-
jerskega zarobljena z zelenim ali modrim, za dlan širokim, večinoma svilenim trakom
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     251
(Podsreda), nnandrjere pa so imele poleg zelenih tudi rdeče trakove (Zupančič, str. 21).
Ohranjena krila iz druge polovice 19. stoletja imajo nad robom krila našite ožje žametne
trakove (npr. SEM, Inv. št. 6760).
V prvi polovici 19. stoletja so bili modrci večinoma krojeni iz drugačnega blaga kot krilo.
Poleg domačih tkanin so bile cenjene tudi tovarniške: kambrik in rožasti kambrik, cajg,
damask, volneno blago, pikčast menčester, svila in brokat. Zlasti brokatni modrci so bili
okrasno pošiti ob robovih in po šivih z ozkimi črnimi žametnimi trakovi (npr. Goldenstein,
si. 18; npr. SEM, inv. št. 800).
Pod vplivom mode so vsaj ponekod krila razširjali obroči (Trdina I, str. 166), kar pa so
kmečkemu modnemu oblačenju nenaklonjeni sodobniki ostreje obsojali kot druge, manj
opazne modne vplive (Globočnik, str. 289 — 290).
Med pokrivali se največkrat omenja peča. To je štirikotno in na glavi v trikot preganjeno
pokrivalo iz finega belega platna, muslina, perkala in batista. Poleg bele vezenine, s kate-
ro so bile peče okrašene na vsem območju, se osamljeno omenja leta 1814 tudi črna
cvetlična vezenina (Slivnica). Znanih je več načinov zavezovanja: poleg preprosto polože-
ne peče tudi na vrhu glave ali na tilniku (si. 1, 8, 17). Peča je bila najbolj razširjeno de-
lovno in pražnje pokrivalo, ob cerkvenih praznikih in tudi posvetnih prireditvah (npr. ljuds-
kih veselicah, Zarnik, št. 334). Peče „z mrežami in zobci" so izdelovale še leta 1870 šivil-
je v Višnji gori (Trdina I, str. 21).
Ženske so navadno nosile pečo samostojno, ponekod pa tudi z drugimi pokrivali. V delu
Kranjskega sojo pokrile čez večjo avbo in jo zavezale pod brado (Kordesch, str. 108): po
vsej verjetnosti so pečo nosile čez manjšo avbo ponekod na Štajerskem leta 1811 (Roga-
tec). V ljubljanski okolici so si ženske pozimi nadele najprej s kožuhovino obrobljeno ka-
po, čeznjo pa vrhu glave zavezale pečo (Kordesch, str. 4).
Ponekod na Štajerskem, na primer v nabornem okraju Fala in gosposki Jarenina, so nosile
pečo in klobuk (Fala, Jarenina). Štajerke so klobuk poveznile čez pečo.
Na Koroškem (v Rožu, Podjuni, Mežiški in Kanalski dolini) so bile ženske pokrite z majhno
priležno kapo z okrasnim zadnjekom na tilniku (Makarovič, Pokrivala, si. na str. 95; npr.
SEM, inv. št. 6234). Vsaj na območju okrajne gosposke Osoje so nosile tudi Slovenke
čez kapo polsten klobuk z nizkim okroglim oglavjem in velikimi kraji (Osoje). V okrajni go-
sposki Dobrla vas so nosile hkrati kar tri pokrivala, podobno kot vidimo na upodobitvi
kmečkega para iz Savinjske doline iz leta 1811 (Geramb, si. 140). Čez kapo so nosile pe-
čo in vrh peče klobuk (Osoje).
Med Koroškimi pokrivali je nekaj posebnega ziljski pinti (Šmohor),iz tankega platna v obli-
ki manjše rute krojeno pokrivalo, obdano na sprednjem robu s pasom v drobne gube polo-
ženega blaga. Pod pintI so Ziljanke zavezale še pisano svileno ali bombažno ruto (si. 7).
Zavijačka, ki se omenja leta 1838 kot posebno pokrivalo v Bohinju (Kordesch, str. 248),
je bila znana v Zgornje Savski dolini tudi še konec 19. stoletja (npr. Benesch). Po vsej ver-
jetnosti so jo še v začetku 19. stoletja nosile ponekod drugod na Kranjskem (Obleka,
str. 73).
Poleti so hodile ženske ob delavnikih marsikje bose (Goldenstein, si. št. 48) ali pa so bile
obute tako kot je bilo v navadi ob nedeljah in praznikih, ko so šle k maši. Za Kranjsko (npr.
Kordesch, str. 4, 40) se leta 1838 omenjajo nižji škornji, v istem času so nosile škornje iz
telečjega usnja tudi Idrijčanke (Idrija), dalje ponekod na Štajerskem (Hrastovec: Dolanci,
Rogatec) in tudi na Dolenjskem (Heinko III, str. 214), Kostanjevica). Visoki čevlji, vezivni
252      Marija Makarovič
čevlji ali podvezanke so v prvi polovici le redkokje izpričani (npr. Jarenina). Pod vplivom
meščanske obutve krojeni čevlji so se splošneje razširili do konca 19. stoletja po večjem
delu alpskega ozemlja. Izjemo pomenijo kraji okoli Trsta in na Goriškem. Tam so bili še
vedno v navadi, podobno kot v prvi polovici 19. stoletja, nizki čevlji (si. 8).
Poleg rdečih so ženske obuvale tudi bele nogavice, pletene iz domače volne in tudi že iz
bombaža. Ponekod na Štajerskem (Slivnica, Jarenina), Koroškem (Rožek) in na Notranj-
skem (Senožeče) so bile v navadi poleg rdečih in belih tudi modre nogavice.
Na pas krojen in pod pasom drobno nabran predpasnik je znan kot dopolnilo pražnji in
delovni ženski noši na vsem alpskem območju, razen v Osilnici (Kordesch, str. 320).
Prevladovali so dolgi, do roba ali nekoliko nad rob krila segajoči predpasniki (si. 1, 8).
Izjemo pomeni prav tako kot krilo, nekako do kolen segajoč in v drobne gube položen
predpasnik Ziljank (si. 7).
Poleg belih se omenjajo črni, modri in svetlo modri, rožasti, pisani in beli predpasniki z
drobnimi belimi ali raznobarvnimi cvetličnimi vzorci. Krojeni so bili iz belega ali modro bar-
vanega domačega platna, modrega ali črnega, škrobljenega in glajenega, tudi potiskane-
ga platna, finega temno modrega in bleščečega glajenega platna, dalje cajga, cica, katu-
na, svile, tafta in tula.
Ovratna ruta je bila znana med oblačilnimi dodatki na vsem alpskem oblačilnem ozemlju.
Tako sklepamo po pisnih pričevanjih. Na upodobitvah noš pa velikokrat manjkajo rute,
vsaj pri delovno opravljenih ženskih (Goldenstein, si. št. 48). K brokatnim, že tako okrasnim
modrcem, večinoma niso nosile naprsnih rut. Rute so bile narejene iz platna in barvanega
platna, damaska, kambrika, volne, svile. Poleg rdečih, rumenih, svetlih, rožastih in vzor-
častih rut se omenjajo pisane bombažne ali svilene, progaste bombažne in rožaste iz rde-
čega grobega sukna. Razen Ziljank, ki so si trikotno preganjeno ruto polagale čez prsi in si
jo zavezovale zadaj (si. 7), so si na ostalem alpskem ozemlju polagale ruto okoli vratu in
po prsih.
Poleg kovinskih pasov iz kositra, medenine in redkeje iz srebra (Heinko III, str. 214), so
bili v navadi tudi usnjeni pasovi s kositrnimi ali srebrnimi zakovicami (Kordesch, str. 40).
Kot pričajo tudi ohranjeni primerki so bili umetelno vkovani tudi razni cvetlični vzorci (npr.
SEM, inv. št. 2442), Zlljanke (Šmohor) in če lahko verjamemo osamljenemu podatku, tu-
di nekatere Štajerke, so obešale okoli pasu (Pajek, str. 215) usnjen, s pavovimi peresi ve-
zen pas (npr. SEM, inv. št. 5981 ). Pasovi so rabili za obešanje ključev ali noža (Russ, si.
140), ponekod na Dolenjskem še leta 1870 (Trdina, str. 264), v ruperčvrski gosposki so
si z njim tudi spodrecale krilo, vsaj tako piše leta 1838 v edinem viru o taki rabi (Ruperč-
vrh).
Ob hladnejših dneh so bila v navadi različna vrhnja oblačila, nekatera so sodila tudi k letni
pražnji noši. Poleg oprijeto krojene daljše jope (Kordesch, str. 248), je bil vsaj na Kranj-
skem v prvi polovici 19. stoletja razširjen tudi špenzer, oprijeta do pasu segajoča jopa
(Goldenstein, št. 9). Jope so bile krojene iz modrega in črnega sukna, črnega in rjavega
grobega sukna (npr. Podsreda), dalje iz flanele, špangoleta, kambrika in tudi svile. Do pa-
su krojeni špenzerji so pogosto, kot pričajo ohranjeni primerki iz črnega, temnorjavega in
temnomodrega sukna (npr. SEM, inv. št. 9258), dalje rožastega cica, cajga, žameta in
platna (npr. SEM, inv. št. 2869). Predvsem črne in rjave suknene jope so bile včasih pod-
ložene z rdečim (Kordesch, str. 4) ali modrim blagom (Dobrla vas).
V posplošenih podatkih o noši se zlasti za Gorenjsko večkrat omenjajo kožuhi (si. 17).
Stvarnih, na posamezna območja vezanih pričevanj pa je malo. Zato sklepamo, da so le
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     253
redke in med njimi verjetno bogatejše ženske pozimi nosile črn ali bel kožuh iz ovčje
kožuhovine, po osamljenem podatku pa tudi iz kože govejih repov aH kastriranih ovnov
(Slivnica).
Peščica virov o pričeski priča, da so starejše in mlajše ženske spletale lase v eno ali dve
kiti in po podatku za ljubljansko predmestje iz leta 1838, lase razčesavale v prečo po sre-
dini glave (Kordesch, str. 180). Vsaj za jugovzhodni del Slovenskih goric je sporočeno le-
ta 1815, da so dekletom visele z rdečo turško prejo prepletene kite po hrbtu (Hrastovec:
Dolanci). V Bohinju pa so poleg mlajših bržkone tudi starejše ženske nosile navzdol spuš-
čene kite, kot pričata istočasni opis in upodobitev leta 1838 (Kordesch, str. 248). Po
upodobitvah, na katerih se vidijo le nekoliko širši prameni las izpod pokrivala sklepamo,
da so si ženske splošneje, kar potrjujejo tudi nekateri viri (Heinko III, str. 214), v kite sple-
tene lase zvile okoli ali vrhu glave in jih pričvrstile z glavnikom (Goldenstein, si. št. 18).
Še manjkrat kot pričeska so izpričani trakovi za lase. Dvoje, troje podatkov ne kaže po-
sploševati. V Šiški so leta 1838 nosile nad čelom dva ozka, počezna trakova iz žameta
(Kordesch, str. 180), v Savinjski in Šaleški dolini in na konjiškem območju pa prav tako v
prvi polovici 19. stoletja dva črna žametna traka (KrempI, str. 214). Dekleta v jugovzhod-
nem delu Slovenskih goric so vsaj okoli leta 1815 imele privezane čez čelo štiri do pet svi-
lenih trakov različnih barv, ki so viseli z enako dolgimi kitami čez hrbet. Trakovi so pričali
o nedolžnosti dekleta — tisto, ki jo je zapravilo, ni smelo nositi trakov (Hrastovec:
Dolanci).
Moško nošo sestavljajo poleg srajce, kratkih dokolenskih oziroma podkolenskih hlač in
telovnika razna pokrivala, obuvala in druga dopolnila. Večje razlike med moškimi nošami
so v glavnem le v hlačnih krojih. V večjem delu alpskega oblačilnega območja so bile v na-
vadi oprijeto krojene hlače, pri mandrjerih v tržaški okolici pa podobno kot v Slovenski
Istri ohlapno, hlamudravo krojene hlače.
SI. 2. Kmečka moška pražnja noša, Smlednik,
leta 1842 (Goldenstein)
254      Marija Makarovič
Srajce so bile v vsem 19. stoletju krojene v dveh krojnih izvedbah, to je iz dveh stanov,
prednjega in zadnjega, brez ramenskega šiva ali z ramenskim, trapezasto rezanim vstav-
kom, ki ločujeta prednji in zadnji del. Pri tej izvedbi srajce je značilno bogato gubanje na
rokavih in pri vratnem delu (si. 2). Tudi izvedba (Makarovič, Srajce, str. 43) ovratnika je
bila različna. Nekatere srajce so imele ob vratu in zapestju ozek obrobek (si. 2), druge pa
manjši ali večji, koničasto ali zaobljeno krojen ovratnik. Vsaj že sredi 19. stoletja so pone-
kod moški nosili srajce z večjimi, trdo poškrobljenimi ovratniki (Heinko III, str. 378). Po
osamljenem podatku so imele pražnje srajce našite na ovratnem in manšetnem obrobku
okrasne plave trakove (Slivnica) ali rdeče vzorčaste trakove, kot kažejo ohranjeni primer-
ki. Srajce so bile krojene iz domačega grobega lanenega ali tudi konopljenega platna, za
pražnje dni pa iz finejšega platna, muslina, perkala in madapolana.
Oprijeto krojene hlače so segale navadno le do pasu, izjemoma so bile krojene tudi precej
čez pas (Smlednik). Ob razporku na levi in desni hlačnici so se zapenjale z gumbi ali zave-
zovale s trakoma pod kolenom. Hlače so bile iz rjavega, črnega, sivega, redkokdaj belega
sukna (Snežnik, Senožeče), dalje iz rjave raševine ali mezlana in črno barvanega platna ali
iz črnega kozjega, ovčjega in po osamljenem podatku za ljubljansko okolico, tudi iz pasje-
ga usnja (Kordesch, str. 4). Po podatku iz Slivnice pri Mariboru, leta 1814 naj bi moški
nosili rumene usnjene hlače (Slivnica). Po osamljenem podatku pa so imeli leta 1845 hri-
bovci okoli Šoštanja hlače iz domačega lodna, toda dolgo krojene (Musy, str. 47). Pražnje
irhaste hlače so bile ob zunanjih robovih in na sprednjem delu okrasno vezene s črno, do-
bro povoskano nitjo. Ohlapno krojene hlače tržaških okoličanov črne ali modre barve pa
so bile spodaj zarobljene ali podšite z rdečim suknom (J. G. V., str. 50, si. 3). Dolgo kroje-
ne „pantalone" se na alpskem oblačilnem območju sredi 19. stoletja le izjemoma omenja-
jo, na primer za Ribnico leta 1842 (Heinko II, str. 378).
Telovnik je bil sestavni del moške obleke na vsem alpskem oblačilnem območju. Pri po-
dobno krojenih telovnikih so bili manjši razločki le pri izvedbi ovratnega dela, ki je imel po-
končni ali priležno krojen ovratnik (si. 2, si. 17). Kovinski in včasih tudi posrebreni gumbi,
ki so prišiti enovrstno ali dvovrstno, so rabili za zapenjanje, pa tudi kot okras in znak
premožnosti.
V prvi polovici 19. stoletja so bili telovniki pogosto krojeni iz rdečega in redkeje iz belega
sukna (Senožeče); omenjajo se tudi grobo sivo in črno sukno, dalje črn, rdeč, črnomoder,
barvast in rožast menčester, rožast pike in cajg ter karirasto blago in druge tovarniške
tkanine, na primer kitaj, potiskano platno, katun, kambrik, cajg, žamet in svila. Poleg naš-
tetih barv se omenjata še sinje modra in zelena barva telovnikov.
Nekateri škrlatni telovniki so prešiti ob robovih in okoli vratu z okrasno vrvico zlate barve,
kot priča poleg ohranjenih telovnikov tudi osamljen podatek za okolico Polhovega gradca,
Dobrovo in Vrhniko (Kordesch, str. 420) in na Zgornjem in Spodnjem Jezerskem so bili
vsaj okoli leta 1838 črni sukneni telovniki obrobljeni z zeleno obrobo (Kapla).
Vrhnja oblačila, kot so kratek jopič (špenzer) in daljši suknjič, suknja, plašč, kožuh, v
različnem obsegu dopolnjujejo moško nošo na alpskem ozemlju. V gradivu so jopiči in
suknjiči večinoma premalo natanko opredeljeni, zato tudi glavne podatke o obeh oblačilih
povzemamo skupaj. Za jopiče in suknjiče se omenja temna, svetla, bela, rdeča, svetlo
modra, modra, temno modra in črnosiva barva. Krojeni pa so bili iz sukna ali ovčje, doma-
če volne, dalje grobega sukna, lodna, menčestra, flanele, raševine, platna, cajga in kal-
muka. Med barvami iz sukna krojenih oblačil so znane bela, siva, modra, zelena, temno
rjava, črnosiva in črnikasta, suknjiči iz grobega sukna pa so bili beli, sivi, ščukastosivi, rja-
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju      255
vi, črni in črnorjavi, iz menčestra najpogosteje modri in iz mezlana tudi beli (npr. Ruperč-
vrh).
Prav tako kot na telovnikih so bili za zapenjanje in za okras tudi na jopičih in suknjičih priši-
ti kovinski, včasih tudi roževinasti gumbi. Okrasnega pomena je bila tudi rdeča podloga,
kije nekajkrat omenjena pri črnih, modrih ali zelenih suknjičih (npr. Kordesch, str. 4). V vi-
rih se le malokrat omenja suknja, ki je segala, kot pričajo tudi redke upodobitve, nekako
do srede meč ali gležnjev (Kordesch, str. 108). Suknje so bile krojene iz sukna, grobega in
padovanskega sukna ter lodna. Poleg zelene barve se omenja še siva, rjava in kavnorjava
barva sukenj. Natančneje pa so bile suknje iz svetlorjavega, rjavega, sivega, črne-
ga ali zelenega sukna (Rožek, Slivnica, Rogatec), iz grobega sukna pa črne ali rjave barve
(Postojna, Ravno polje), dalje iz lodna sive ali rjave barve (Osoje) in iz rjavega padovan-
skega sukna (Kordesch, str. 4). Pri rjavih suknenih in padovanskih suknjah se omenja tudi
rdeča podloga (Heinko III, str. 213; Kordesch, str. 4).
Iz meščanske bidermajerske noše prevzet plašč je značilno krojen z enim ali dvema večji-
ma ovratnikoma (si. 17). Po posplošenih pričevanjih so bili plašči modre ali črne in črnosi-
ve barve, nadrobneje pa iz sivega grobega sukna (Slivnica), svetlomodrega, črnega, sive-
ga, temnozelenega ali rjavega sukna (Heinko III, str. 213; Kordesch, str. 420; Postojna).
Med pokrivali se na alpskem oblačilnem območju omenjajo poleg klobukov tudi kape.
Splošneje razširjeni klobuki so bili dveh videzov: s širokimi kraji in nizkim oglavjem (si. 2)
ali višjim oglavjem in ožjimi kraji. Slednji so bili razširjeni predvsem na Koroškem (Šmohor,
Vetrinj), pa tudi ponekod na Kranjskem (Stična, Postojna). Po vsej verjetnosti so kmalu
po sredi 19. stoletja pomenili že staromodnejše pokrivalo (Levstik, str. 13).
Poleg črnih polstenih klobukov so v poletnem času nosili moški tudi svetle ali črne slamnike.
Kapa iz polšjih kožic je v prvi polovici 19. stoletja izpričana le za okolico Polhovega grad-
ca, Dobrovo in Vrhniko (si. 17; Kordesch, str. 420). Bržkone so jih tedaj kot kasneje nosili
tudi drugje na Kranjskem. Sredi 19. stoletja so bile v navadi tudi krznene (Lippich, str.
107) in z zelenim žametom obdane kape v ljubljanski okolici (Kordesch, str. 4) in pri trža-
ških okoličanih (si. 3).
Kožuh je izrazito zimsko oblačilo in je bil razširjen predvsem na Kranjskem in Koroškem.
Za prvo polovico 19. stoletja je v tej zadevi najbolj poučna Goldensteinova upodobitev moš-
kega iz ljubljanske okolice, ki je oblečen v kožuh bele barve (Kordesch, str. 4). Pričeval-
nejši ohranjeni kožuhi so na hrbtnem delu vezeni z raznobarvno volno (si. 16), redki imajo
uvezeno tudi letnico (npr. SEM, inv. št. 9950), proti koncu 19. stoletja pa so prišli v mo-
do tudi kožuhi, okrašeni z raznobarvnim usnjem (npr. SEM, inv. št. 1618).
Med obuvali so bili najbolj razširjeni visoki škornji z zavihami (si. 2), razen ponekod na
Štajerskem (Jarenina) in tržaški okolici, kjer so nosili nizke čevlje (J. G. V., str. 50). Na
Koroškem (Pliberk, Dobrla vas) in na Štajerskem pa so nosili tudi visoke čevlje, podvezan-
ke (Fala, Jarenina). Poredko se že v prvi polovici 19. stoletja omenjajo kot delovno obuva-
lo tudi cokle (Kapla); čeprav domnevamo, da so jih vsaj v vseh hribovskih predelih že te-
daj, kot vemo za konec 19. stoletja, splošneje nosili (Makarovič, Zapiski). Do kolen ali
nižje segajoče nogavice, so bile večinoma modre, bledomodre ali bele barve in pletene ali
valjane iz domače volne. V virih se za razne kraje omenjajo tudi bombažne nogavice (Ro-
gatec, Ravno polje). V Benečiji so obuvali moški poleg modrih tudi rdeče nogavice (Proce-
sia, str. 103).
Na Koroškem (Goldenstein, si. 23) in ponekod na Štajerskem so moški nosili pod klobu-
kom dolgo, proti vrhu glave koničasto kapo s cofom. Ohranjene kape so tkane iz črne
256      Marija Makarovič
svile z raznobarvnimi progami (npr. SEM, inv. št. 7853), v pisnih virih so izpričane tudi
kosmate kape (KrempI, str. 235).
Za alpsko oblačilno območje so večinoma izpričane ovratne rute. Kvadratno krojene in
okoli vrata trikotno preganjane rute so bile iz svile ali bombaža, določneje iz cica, kambri-
ka, pa tudi platnene in volnene, za Koroško (Dobrla vas) se omenja celo črna tančica. V
nadrobnostih se omenjajo pisane svilene, bombažne in volnene rute, rdeča zidana ruta,
dalje navadna in posplošeno tudi rožasta ali raznobarvna ruta (npr. Kapla, Škofja Loka).
Med dopolnili moške noše se le osamljeno omenja trebušni pas ali opasica. Tako za na-
borni okraj Rogatec leta 1811 volnen in za Zgornje in Spodnje Jezersko leta 1838 rdeč
bombažni in svilen trebušni pas (Kapla). Na upodobitvi iz leta 1876, ki predstavlja moško
nošo v Konjicah in Slovenski Bistrici pred sredo 19. stoletja, nosi moški preko hlač in
suknjiča trebušni pas (Geramb, si. 105). Po sredini 19. stoletja vsekakor redki pasovi
so tudi že pred tem sodili v imetje premožnejših moških (Mencinger, str. 80).
V kakšnem obsegu so nosili moški ob delavnikih predpasnike, ne moremo ugotoviti. O
tem vprašanju je na voljo le osamljeno pričevanje in sočasna upodobitev zimsko opravlje-
nega moškega z modrim predpasnikom iz ljubljanske okolice sredi 19. stoletja (Kordesch,
str. 4; Goldenstein, si. št. 8).
Moški so imeli v glavnem enako pričesko, to je spredaj kratke, na tilniku pa nekoliko dalj-
še lase (si. 2).
1.2. Primorski tip noše (primorsko oblačilno območje)
V Slovenski Istri, Brkinih in nekaterih vaseh okoli Trsta (npr. Skedenj, v Bregu) je pred-
vsem kroj ženskih oblačil bistveno drugačen kotna alpskem in panonskem oblačilnem ob-
močju.
Za žensko nošo jo značilno dolgo, v pasu neprerezano oblačilo z rokavi in brez rokavov, za
moške pa široke, nekako pod kolena segajoče hlače, kakršne so značilne tudi za tržaške
mandrijere.
Noša primorskega oblačilnega območja je v pisanih in slikovnih virih 19. stoletja skromno
izpričana. Med pričevalnejšimi viri iz srede 19. stoletja je le Goldensteinova upodobitev
ženske in moške istrske noše iz leta 1838 in sočasni opis obeh noš (Kordesch, str. 72),
dalje Tischbeinova upodobitev Škedenjke, leta 1842, Vidmarjev opis istrske noše, leta
1857 (Vidmar, str. 338) in upodobitvi tržaških in koprskih okoličanov iz druge polovice
19. stoletja (si. v: Spinčič, str. 217). O krojih, barvah in blagu oblačil pa se natančneje
poučimo po ohranjenih nošah iz druge polovice 19. stoletja. Ohranjene so predvsem žen-
ske noše, moška noša je izpričana le z nekaterimi kosi.
Ženske so splošneje do sedemdesetih let 19. stoletja nosile tale, po starejšem kroju nare-
jena oblačila:
Z značilnim klinastim vstavkom na hrbtni strani krojena srajca iz belega lanenega ali
bombažnega platna je spredaj neprerezana in z dolgimi širokimi rokavi. Rokava sta na zu-
nanji strani okrašena po vsej dolžini, navadno s črno ali temnorjavo vezeno progo. Kadar
je po vsej dolžini vstavljen čipkast vložek, je na vsako stran vezena po ena proga (si. 4).
Istranke so imele rokavne proge izvezene tudi z rdečo bombažno nitjo (Makarovič, Istra,
str. 44). Z rdečo ali črno vezenino je bil okrašen tudi rokavni zavihek na vsaki strani z la-
neno ali bombažno nitjo šivane čipke. Vrhu srajce se oblači spodnji in zgornji kamižot. To
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     257
SI. 3. Kmečka ženska pražnja noša, Skedenj pri Trstu, leta 1842 (Kandier)
je spredaj po vsej dolžini prerezano oblačilo, krojeno iz belega, rjavega ali črnega platna in
tudi bombažnega blaga. Oblačilo, ki je v ramenih široko krojeno, ima prav tako kot srajca
zadaj klinast vstavek. Zato je zadnja stran precej širša od prednjih dveh. Posebnost belih
in temnih kamižotov pa je drobno ročno gubanje, ki teče nekako od srede hrbta navzdol
(npr. SEM, inv. št. 5949).
V zimskem času so vsaj Istranke nosile enako krojeno in prav tako drobno nagubano
suknjo z rokavi ali brez njih iz grobega rjavega sukna,, podloženo z rdečim volnenim bla-
gom (Kordesch, str. 72). Premožnejše so nosile suknje iz črnega finega tovarniškega suk-
na. Takoimenovana »žlahtna suknja" je bila prav tako kot suknja iz grobega sukna, okraš-
ena na ramenskem in obeh prsnih delih z raznobarvno vezenino (npr. SEM, inv. št. 5943).
Po osamljenem podatku naj bi Istranke v drugi polovici 19. stoletja nosile tudi bele in
skromno vezene kožuhe (Makarovič, Istra, str. 14). Kdaj so začele zlasti mlajše ženske
nositi kratko, rahlo oprijeto jopico, fanelco, ne vemo natanko. Ohranjene jopice iz bele
ali svetlomodre tovarniške volnene tkanine so iz konca 19. stoletja.
Edino žensko pokrivalo na primorskem oblačilnem območju je peča. To je prav tako kot
na alpskem oblačilnem območju belo, iz finega platna ali perkala krojeno pokrivalo, naj-
večkrat obdano s čipkami in belo drobno vezenino (npr. SEM, inv. št. 6210). Istranke so
si jo zavezovale pod brado (Prem) ali vrhu glave tako, da sta vogala trikotno preganjane
peča štrlela levo in desno. Škedenjke so si vogal na desni strani spodvihale ( si. 3).
258      Marija Makarovič
Zlasti Istranke so prav tako kot moški obuvale opanke (Kordesch, str. 72), nosile pa so
vsaj že sredi stoletja tudi nizke čevlje, ki naj bi imeli, po osamljenem pričevanju „visoke
podpetnice in so bili spredaj na dolgo vrezani" (Vidmar, str. 115). Nogavice so bile ple-
tene iz bele ovčje volne in nad gležnjem prevezane z modrim trakom (Kordesch, str. 72).
Sredi stoletja so najbrže za pražnje dni obuvale tudi že bele bombažne nogavice.
Preko vrhnjih oblačil so si vsaj še sredi 19. stoletja opasale pisan, volnen pas (Vidmar,
str. 338).
Ne vemo natanko, kdaj so prišli v modo predpasniki. Na upodobitvah, ki kažejo žensko
nošo po sredi 19. stoletja, so predpasniki že narisani (Spinčič, str. 217).
Moško nošo na primorskem oblačilnem območju so poleg bele srajce sestavljale že ome-
njene ohlapno krojene krajše hlače in oprijeto krojene dolge hlače, ter razna pokrivala in
obuvala.
SI. 4. Kmečka moška pražnja noša, Skedenj pri
Trstu, sreda 19. stoletja
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     259
Po pičlih pričevanjih povzemamo, da so bile moške srajce podobno krojene kot na alps-
kem oblačilnem območju. Vsaj še sredi 19. stoletja so bile v navadi širše, z ramenskim
vstavkom in naborki krojene srajce. Srajce so bile vedno bele, iz lanenega ali bombažnega
blaga.
Poleg široko krojenih in že pri noši alpskega tipa opisanih hlač (si. 4), ki so bile razširjene
na vsem primorskem ozemlju, so predvsem Istrani, če ne že tudi Brkinci (S. P. str. 55),
nosili verjetno v zimskem času bele, „po madžarski šegi" tesno oprijete hlače (Kordesch,
str. 72), iz belega grobega sukna z modrimi obšivki ob stranskih hlačnih robovih in na tre-
bušnem delu. V Istri in Brkinih so nosili še po sredi 19. stoletja, kot je izpričano tu-
di za leto 1838 (Prem), telovnik in daljšo suknjo iz rjavega, grobega domačega sukna.
Oblačili sta bili obrobljeni z modrimi ali rdečimi trakovi (Prem). Po upodobitvah sodeč, so
vsaj okoli Trsta nosili pražnje oblečeni moški tudi svetle telovnike, najbrž iz tovarniških
tkanin (si. 4).
Poleg nizkih čevljev so zlasti v Istri in Brkinih obuvali tudi še opanke (Prem) in bele ali
modre nogavice (Vidmar, str. 338).
Od pokrival se je vsaj še v Istri in Brkinih ohranil sredi stoletja črn polsten klobuk, z nizkim
oglavjem in širokimi kraji, okrašen z volneno vrvico zlate ali svetle barve (Prem) in z zele-
nim žametom obdana kapa. To sta pokrivali, ki sta bili v navadi tudi ponekod na alpskem
območju (Kordesch, str. 4).
1.3. Panonski tip noše (panonsko oblačilno območje)
V Beli Krajini, jugovzhodni Dolenjski, na vzhodnem Slovenskem Štajerskem in v Prekmur-
ju sta se moška in ženska noša bistveno razlikovali od noš na ostalem slovenskem ozem-
lju, in sicer v oblačilnih krojih in barvah uporabljenega blaga, beljenega ali nebeljenega do-
mačega platna. Za žensko nošo je bila značilna dvodelna krojena obleka, to je krilo, na pas
in rokavci, za moško pa daljše in tudi krajše, toda široko krojene platnene in v zimskem
času ponekod tudi oprijete bele suknene hlače.
O noši panonskega oblačilnega območja so zlasti za Belo Krajino in del vzhodne Sloven-
ske Štajerske na voljo dokaj poučni pisni in za Belo Krajino tudi slikovni viri. Edina starejša
opisa moške in ženske noše v Prekmurju sta precej nenatančna in zato le delno pričevalna
(Csaplovics, str. 75 ss in Bellosics, str. 22).
Krajevno opredeljen viri z Dolenjskega in Slovenskega Štajerskega so za Dolenjsko (Bela
Krajina in jugovzhodno Dolenjsko): Osilnica, Poljane, Krupa, Kostanjevica, Čatež, Vinica,
Pobrežje; za Slovensko Štajersko: Ormož, Hrastovec, Goričani, Slovenske gorice.
Dravsko, Mursko in Ptujsko polje.
Žensko nošo so sestavljali rokavci, krilo na pas in poleg peče tudi nekatera druga, kapam
podobna pokrivala. Poleg škornjev so bili ponekod v navadi tudi visoki čevlji in nogavično
obuvalo, črapi. Redkeje se je nosil predpasnik in malokje ovratna ruta.
Tudi na panonskem oblačilnem območju so ženske nosile zgoraj kratke rokavce, ki so se-
gali nekako do pasu in v delu Štajerske še višje. Vsaj tako razumemo zapis iz leta 1813
„Srajcka je najbrž za voljo svoje kratkosti, saj obstaja skoraj samo iz rokavov, dobila v do-
mačem jeziku ime Rokavci" (Baš, Opisi, str. 42). V Beli Krajini (Krupa, Poljane) in občini
Čatež (Kostanjevica) so bili rokavci, podobno kot na alpskem območju spredaj drobno na-
gubani in krojeni iz grobega ali navadnega domačega platna. Sklepamo, da so podobno
260      Marija Makarovič
SI. 5. Kmečka ženska pražnja noša. Poljanska
dolina ob Kolpi leta 1838 (Goldenstein)
krojene rokavce oblačile tudi ženske na vzhodnem Slovenskem Štajerskem, le da so bili
vsaj za pražnje dni iz perkala (Baš, Opisi, str. 18). Ponekod na Štajerskem (Ormož) so si
ženske rokavce pod vratom zavezovale z rdečimi trakovi.
Na pas krojeno daljše krilo je bilo ponekod na panonskem oblačilnem območju po dolžini
drobno nagubano (Krupa, Poljane, Hrastovec: Dolanci). Prevladovala so iz belega navad-
nega ali grobega platna krojena krila (Krupa, Kostanjevica, Ormož). Na Štajerskem so
predvsem za pražnje dni oblačile tudi barvana platnena krila (Baš, Opisi, str. 18), ali krila
iz zelene ali modre volnene preje (Hrastovec: Dolanci).
Splošno pokrivalo je bila tudi tukaj peča, krojena iz platna, perkala in pri premožnejših iz
muslina (Ormož). Poleg čipk (Hrastovec: Dolanci) se omenja tudi vezenina, na primer iz
rdeče volne (Krupa). Na ohranjenih belokranjskih pečah iz konca 19. stoletja je poleg rde-
če pogostejša bela vezenina (npr. SEM, inv. št. 5904).
Ponekod v Beli Krajini (Krupa) in na Dolenjskem (Kostanjevica) so pokrivale pečo čez belo
platneno avbo. To je bila bržkone manjša, glavi priležna avba, ki se omenja tudi za Prek-
murje (Csplovics, str. 77). Samo v Poljanski dolini so poročene nosile koničasto oblikova-
no platneno kapo, pocelj (Poljane), okrašeno s klekljanimi čipkami (si. 18), kot pričajo tu-
di ohranjeni primerki (npr. SEM, inv. št. 7444).
Poleg nizkih čevljev ali škornjev, ki so izpričani predvsem za čateško občino (Kostanje-
vica) in del vzhodne Slovenske Štajerske, so bili ponekod v navadi visoki čevlji (Baš,
Opisi, str. 18) ali čevlji s približno 2,5 cm visokimi petami (Heinko III, str. 222). V Poljan-
ski dolini so poleti obuvale volnene copate iz bele volne, okrašene z rdečimi in rumenimi
nitmi (Poljane).
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     261
V Beli Krajini in čateški občini (Krupa, Poljane, Kostanjevica) so prevladovale rdeče in po
podatku iz okrajne gosposke Krupa počez nagubane nogavice (Krupa). V Poljanski dolini
so ženske obuvale iz debele črne in bele volne pletene nogavice, okrašene z raznobarvni-
mi čopi (Poljane).
Med vrhnjimi oblačili se le osamljeno omenja kratek jopič, špenzer za vzhodno Slovensko
Štajersko (Baš, Opisi, str. 18). V občini Čatež in pri hribovitejših predelih kostanjeviške
gosposke so prav tako kot v Beli Krajini oblačile daljše sul<nje. Iz belega, grobega doma-
čega sukna krojeno oblačilo je bilo poleti brez rokavov, zimske suknje pa so imele rokave
(Kostanjevica, Krupa, Poljane). Ob robovih so bile suknje okrašene z modrimi (Poljane) ali
z rdečimi trakovi (Krupa). Suknen, iz grobe volne tkan „zobon" so pozimi oblačile tudi v
Prekmurju (Csaplovics, str. 77).
Ponekod v Beli krajini so se vsaj že pred sredo 19. stoletja opasovale z daljšim, okoli 3 do
4 metre dolgim volnenim pasom iz črne (Krupa), ali rdeče, bele in modre volne (npr. SEM,
inv. št. 1048).
Ovratne rute so nosile le redkokdaj; npr. v ormoški gosposki svilene (Ormož), Ščavničar-
ke ter one z Murskega polja pa rdečeprogaste bombažne in le za pražnje svilene (Baš, Opi-
si, str. 18).
Kar zadeva pričesico, se nekajkrat omenja, da so neporočene nosile kite, prepletene z
rdečimi volnenimi trakovi ali prejo (Hrastovec: Dolanci; Poljane, si. 5), poročene so si v ki-
te spletene lase zavijale okoli glavnika ali pa so jih spletle v eno kito, ki jim je izpod peče
visela po hrbtu (Baš, Opisi, str. 18).
V kakšnem obsegu so ženske nosile čelne trakove, parte, ne vemo natanko. Po osam-
ljenem pričevanju so nosile čez čelo trak iz žameta Ščavničarke in ženske na Murskem
polju (Baš, Opisi, str. 18), belokranjska dekleta pa so si vsaj še sredi 19. stoletja privezo-
vale okoli čela parto, to je trak iz rumene svile, ki je bil okrašen z lesketajočimi se kamni in
biseri (Kobe, str. 164). Ali kot se prav tako posplošeno poučimo še za šestdeseta leta, da
so ponekod v Beli krajini dekleta nosile „z baršunom obšit in z biseri in granaticami okra-
šen trak", parto (Barle, str. 25). Poučnejše so ohranjene parte. To so ožji rdeči sukneni
trakovi, okrasno pošiti z raznobarvnimi koraldami (si. 19).
Srajca, hlače, telovnik in razna vrhnja oblačila za hladnejše dni so bili glavni deli moške
noše, ki jo dopolnjujejo razna obuvala, med pokrivali pa pretežno klobuk.
Moški so nosili na panonskem oblačilnem območju podobno krojene srajce kot na osta-
lem slovenskem ozemlju. Tako dommevamo po upodobitvah iz prve polovice 19. stoletja
(si. 6), ker se iz istega časa ni ohranila nobena moška srajca. Prevladovale so iz grobega
domačega platna krojene srajce (npr. Kostanjevica, Krupa, Ormož). Za Poljansko dolino
pa se poleg platna omenja tudi muslin (Poljane). Srajce so nosili k široko krojenim platne-
nim hlačam vedno vrhu hlač. Razlike so bile v dolžini srajce, ki jih opisovalci naše noše
sredi 19. stoletja večkrat omenjajo. Na primer za vzhodno Slovensko Štajersko: „krez
breguše imajo robačo (srajco). Pešničari dugo skoro do kolena, Ščavničari ino Murščanji
celo kratko kumaj do breguš, Podravci ino Haložani pa dugšo, do pol bedre" (KrempI, str.
235).
Na vsem ozemlju so nosili na splošno iz grobega belega domačega platna krojene hlače.
Tako kot pri srajcah so bile tudi pri hlačah razlike predvsem v dolžini in ponekod tudi v širi-
ni hlačnic. Bržkone so najširše krojene hlače nosili v Prekmurju, kot pričajo redki ohranjeni
primerki (SEM, inv. št. 331) in upodobitev iz konca 19. stoletja (Makarovič II, si. 41).
262      Marija Makarovič
SI. 6. Kmečka moška pražnja noša, Stari trg
ob Kolpi, leta 1838 (Goldenstein)
Drugi podatki o tem so premalo natančni, ker posplošeno omenjajo samo „siroke" hlače
(npr. Velika N.). Kar zadeva dolžino hlač so Belokranjcem segale čez meča (si. 6), prebi-
valcev Ptujskega polja do gležnjev (Baš, Opisi, str. 22), Pesničarjem pa do kolen (Baš,
Opisi, str. 22). V večjem delu panonskega oblačilnega območja so nosili pozimi tudi dolge
oprijete hlače iz belega sukna (npr. Krupa, Poljane, Kostanjevica, Ormož), v Priekiji (Baš,
Opisi, str. 29) in Prekmurju (Csaplovics, str. 76) so nosili modre hlače in v jugovzhod-
nem delu Slovenskih goric tudi črne (Hrastovec: Dolanci). Tako kot smo videli že pri istrs-
ki moški noši, so bile hlače ob stranskih robovih in spredaj na trebuhu okrasno pošite, na
primer v Poljanski dolini z zelenim ali modrim (Poljane) in v čateški občini z rdečim ali mo-
drim trakom (Kostanjevica).
Moški so nosili deloma podobno krojene telovnike kot na alpskem oblačilnem območju
(si. 6). Krojeni so bili, kot se v virih posplošeno omenja iz sukna, tudi grobega sukna, caj-
ga in svile in natančneje iz temnega, rdečega, zelenega in modrega sukna, bele flanele, ali
pikeja in pisanega blaga (npr. Poljane in Hrastovec: Goričani).
Vrhnja oblačila so bila razširjena v različnem obsegu. Suknjič iz grobega sukna se omenja
leta 1838 za gosposko Krupa (Krupa). Do kolkov krojeno oblačilo iz belega sukna, je bilo
okrašeno z modrim ali rdečim krajcem (Heinko, str. 221). Kratke bele jopiče iz grobega
sukna so oblačili tudi v Poljanski dolini (Poljane). V Priekiji so nosili bel suknen suknjič,
„čoho". Kupovali so jih na Madžarskem (Baš, Opisi, str. 29), kot je sporočeno tudi za na-
borni okraj Ormož, kjer da so suknjiče bele ali pepelnato sive barve iz grobega sukna ku-
povali tudi na Hrvaškem (Ormož).
Suknje iz belega grobega sukna, ki so bile v letnem času brez rokavov so nosili na Dolenj-
skem predvsem v ravninskih predelih krškega okraja in v občini Čatež (Heinko lil, str.
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     263
217), v Beli krajini pa v gosposki Krupa (Heinko lil, str. 221 ) in v Poljanski dolini, odkoder
je tudi podatek, da so bile okrašene z zelenimi ali modrimi vrvicami (Poljane).
Po pičlih podatkih povzemamo, da so plašče nosili predvsem na vzhodnem Slovenskem
Štajerskem in v Prekmurju. Bili so dveh krojnih izvedb: gaban iz belega grobega sukna, z
velikim četverokotnim ovratnikom, enako krojen kot na Madžarskem ali Hrvatskem (Veli-
ka N.) in iz črnega ali modrega sukna po bidermajerski mestni modi krojen plašč z enim ali
dvema ovratnikoma (Krupa). Podobno krojen plašč iz rčedega sukna so si v Poljanski doli-
ni ogrinjali — vsaj leta 1838 — le še poročni zastavniki (Kordesch, str. 212). Poprej pa so
bili splošneje v navadi (Poljane).
V kakšnem obsegu so moški pozimi nosili kožuhe, ne vemo, ker so podatki o tem vpraša-
nju pomanjkljivi. Pogosteje so jih oblačili na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju. Črne,
do ledij segajoče kožuhe so nosili prebivalci Murskega polja, v okolici Šalovec pa kratek
bel in okrašen kožuh, po madžarski šegi (Csaplovics, str. 76).
Med pokrivali je na panonskem oblačilnem območju prevladoval črn polsten klobuk z niz-
kim oglavjem in širokimi krajci. Torej enako pokrivalo, kot je bilo v istem času, to je v prvi
polovici 19. stoletja, razširjeno na alpskem in deloma primorskem oblačilnem območju.
Klobuke z visokim oglavjem, okrašene ob praznikih z velikim dišečim šopkom, so v istem
času pokrivali le Ščavničarji in na Murskem polju (Baš, Opisi, str. 18). Natančneje je izpri-
čana kapa le za Poljansko dolino, kjer so se pokrivali moški z okroglo kapo iz rdečega suk-
na, okrašeno s trakovi in z žametom (Poljane, si. 6).
Če posplošimo podatke o obuvalih, so na primer v občini Čatež poleti hodili moški bosi
(Heinko III, str. 217), v ormoškem nabornem okraju pa tako predvsem revnejši in posli
(Ormož). Ob nedeljah in pozimi so obuvali škornje, in sicer v krški ravnini in občini Čatež
iz govejega usnja (Heinko III, str. 217), na vzhodnem Slovenskem Štajerskem in v Prek-
murju pa iz tanjšega kordovanskega usnja (Baš, Opisi, str. 18; Ormož, Velika N.). Čevlji
na vezalke, podvezanke se le posamič omenjajo za Belo krajino (Krupa, Poljane), domne-
vamo, da so bili do neke mere razširjeni tudi na ostalem ozemlju. Vsaj ponekod v Beli kraji-
ni so nosili poleg cokel (Krupa) tudi opanke (Krupa, Poljane).
Nogavice se malokrat omenjajo. V gosposki Krupa so obuvali kratke iz belega grobega
bombaža (Krupa), v Poljanski dolini pa prav tako kratke nogavice iz bele volne, ki so bile
zgoraj različno barvane in pretkane s svileno nitjo (Poljane).
Na Krškem polju, v okrajni gosposki Kostanjevica in Krupa ter v Poljanski dolini so sredi
19. stoletja opasovali ožji (približno štiri prste širok) usnjen pas čez srajco (Krupa, Polja-
ne, Kostanjevica; Heinko III, str. 221), v Osilnici pa pas z dvema majhnima zaponkama
(Osilnica). Ponekod na Štajerskem so vsaj za pražnje dni opasovali svileno ruto (Baš, Opi-
si, str. 18), prebivalci jugovzhodnega dela Slovenskih goric pa rdeč pas iz kamelje dlake
(Hrastovec: Dolanci).
Ovratne rute so ob praznikih nosili ponekod na vzhodnem Štajerskem (Baš, Opisi, str.
18; Hrastovec: Dolanci), v Poljanski dolini pa nekateri ženini tudi dve rdeči čez prsi prekri-
žani ruti (Kordesch, str. 274).
Moški so pričesko na panonskem oblačilnem območju oblikovali podobno kot na osta-
lem slovenskem ozemlju. Vsaj tako pričajo upodobitve, na katerih imajo spredaj kratke,
zadaj pa daljše lase (si. 6). Po nekem podatku so v Poljanski dolini pred letom 1838 nosili
moški kito (Heinko lil, str. 226). ,
264     Marija Makarovič
SI. 7. Kmečka ženska pražnja noša, Zilja,
leta 1838 (Goldenstein)
SI. 8. Pražnja noša tržaške okoličanke,
prva polovica 19. stoletja
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     265
1.4. Različice noš v prvi polovici 19. stoletja
V pregledni obravnavi posameznih oblačilnih kosov so izpričane poleg podobnih in enakih
tudi različne oblačilne sestavine, ki določujejo različice noš posameznih oblačilnih območij.
Na alpskem oblačilnem območju so različice v ženski noši določljive predvsem s pokrivali,
z dolžino in gubanjem kril ter nekaterimi vrhnjimi oblačili.
V sestavi temeljnih oblačilnih sestavin ženske noše (krilo z modrcem in rokavci) so izpri-
čane na alpskem oblačilnem območju te različice: noša s pečo, npr. na Dolenjskem, 1802
(Makarovič II, si. XII), v Šiški, 1838, v okolici Škofje Loke, 1838 (si. 1), v okolici Begunj
na Gorenjskem okoli leta 1835 (NG), okoli Trsta prva polovica 19. stoletja (si. 8) in v Go-
riških Brdih, 1812 (Baš, Kultura, str. 49), noša z avbo, npr. v Krakovem, 1838 (Kor-
desch, str. 144), noša s (koroško) kapo na vsem koroškem ozemlju razen pri Zilji (si. 7),
noša z zavijačko, npr. v Bohinju, 1838 (Goldenstein, si. 15) in okolici Begunj na Gorenj-
skem, 1838 (NG), noša z visoko avbo in pečo, npr. v Trnovem okoli leta 1820 (Kordesch,
str. 108), noša s priležno avbo in širokokrajnim klobukom, npr. v Zgornji Savinjski dolini,
okoli leta 1811 (Russ, si. 140), noša s čelnim trakom in pečo, npr. v okolici Rogaške Sla-
tine, okoli leta 1811 (Russ, si. 137), noša s pintljem in kratkim, drobno nagubanim krilom
pri Zilji (si. 7), noša s tako imenovano žlahtno jopo v ljubljanski okolici (Kordesch, str. 4),
med Rogaško Slatino in Brežicami okoli leta 1811 (Russ, si. 138) in v Beneški Sloveniji,
1812 (Baš, Kultura, str. 53), zimska noša s kožuhom na primer v Tomačevem, 1838
(Kordesch, str. 4), v okolici Polhovega Gradca, Dobrove in Vrhnike 1838 (si. 17).
Različice v moški noši so določene predvsem s kroji hlač, obuvali in nekaterimi gornjimi
oblačili. To je noša z oprijetimi irhastimi hlačami, npr. v okolici Škofje Loke (Goldenstein,
si. 4) in noša z ohlapno krojenimi hlačami, kakršno so poznali v nekaterih vaseh okoli
Trsta (si. 4). Pri navedenih nošah so razločki tudi v obuvalih. Zato razlikujemo nošo s
škornji na vihala, npr. v okolici Smlednika leta 1838 (si. 2) in nošo z nizkimi čevlji, npr. na
Vipavskem (Kordesch, str. 325), nošo s krajšo ali daljšo suknjo, npr. v Slovenskih gori-
cah, v delu Dravskega in Ptujskega polja in na vzhodnem robu Pohorja okoli leta 1808
(Geramb, si. 134), v Savinjski dolini, okoli leta 1811 (Russ, si. 140), v Trnovem okoli leta
1820 (Kordesch, str. 108), v Beneški Sloveniji, 1812 (Baš, Kultura, str. 51) in v Goriških
Brdih 1812 (Baš, Kultura, str. 47), nošo z bidermajerskim plaščem, npr. v okolici Polho-
vega Gradca, Dobrove in Vrhnike 1838 (si. 17), zimsko nošo s kožuhom v Tomačevem,
1838 (Kordesch, str. 4).
Na panonskem oblačilnem območju oznamujejo različice posebna pokrivala oziroma glav-
na okrasja. To je noša poročenih Poljank s koničasto oblikovano kapo, pocljem (si. 5),
noša s šapljem okinčane poljanske neveste (Kordesch, str. 212) in poljanska dekliška no-
ša s svojevrstno urejeno pričesko (si. 5). Dvoje noš, to je noša v Rogaški Slatini, 1811, z
ohlapnim padajočim, na vozel zavezanim oblačilom (Russ, si. 136) in noša iz Osilnice
1838, ki imata sestavine panonskega (belo krilo in rokavci) ter alpskega (krilo z modr-
cem) oblačilnega območja, pa je prehodnega videza (Kordesch, str. 320).
Različic noš z ostalih območij (vzhodno Slovensko Štajersko, Prekmurje) zaradi pomanj-
kanja pričevalnejših upodobitev ali ohranjenih oblačilnih kosov ne kaže določati. Glede na
dosedanje pičlo znanje o nošah navedenih območij, bi bilo določevanje bolj ugibanje. To
velja tudi za moško in žensko nošo, ki naj bi jo nosili v pokrajini med Dravo in Muro (Gol-
denstein, si. 35—49).
Različice moških noš so prav tako kot pri ženskah še najbolj jasno določljive za Belo kraji-
no, zlasti za Poljansko dolino. Med njimi je bila v večjem obsegu razširjena moška noša z
266     Marija Makarovič
SI. 9. Kmečka moška in ženska pražnja noša,
Mokrice, leta 1870 (Arsenovič)
daljšo brezrokavno suknjo, zobunom, iz belega sukna, npr. v Osilnici 1838 (Kordesch, str. :
320). Za moško nošo v Poljanski dolini ob Kolpi je značilno posebno pokrivalo, rdeča in \
okrašena kapa (si. 6). Posebna noša ženitovanjskega zastavnika v Poljanski dolini je izpri- :
čana predvsem z rdečim suknenim plaščem, in že omenjeno rdečo kapo in dolgimi belimi i
suknenimi oprijetimi hlačami (Kordesch, str. 212). Moška zimska noša s škornji, belimi
suknenimi hlačami in belo sukneno suknjo iz okolice Brežic okoli leta 1811, je tudi še kas-
neje značilna zimska noša na širšem območju (Russ, si. 9); le da so npr. v pokrajini med
Dravo in Muro ter v Prekmurju značilni iz belega sukna po madžarski šegi krojeni plašči,
suknje in suknjiči (Goldenstein, si. 66).
II. Okoliščine oblačilnih sprememb
Sredi 19. stoletja in nadalje se je predvsem pražnja kmečka noša postopoma spreminjala
pod vplivom mestne mode. Spremembe so bile sprva opazne predvsem v oblačilnih
tkaninah. Doma izdelano blago (platno, raševina, sukno) so nadomeščale tovarniške tka-
nine. Sčasoma so se uveljavila tudi vidneje pod vplivom mestne mode krojena oblačila.
Uvajanje sodobnejših oblačilnih značilnosti ni potekalo povsem enakomerno.
1.
Na delu slovenskega ozemlja, zlasti na alpskem območju, je šel oblačilni videz že pred sre-
do 19. stoletja vštric s preprostejšo mestno oblačilno modo precej izenačeno. Noša na
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     267
večjem delu alpskega območja je bila tedaj najbolj razvita oblačilna oblika na slovenskem
ozemlju. Takšna oblačilna raven se je oblikovala spričo ugodne zemljepisne lege, ki je
omogočala neposrednejše stike z ostalo srednjo Evropo in njeno napredno oblačilno omi-
ko, spričo dobrih prometnih zvez in dokaj trdne gospodarske podlage precejšnjega dela
njenih prebivalcev.
Oblačilne spremembe, ki so se pokazale na alpskem območju v razmeroma kratkem ob-
dobju so morale biti precej očitne. Vsaj tako sklepamo iz takratnih pričevanj. Ugotovitve
sodobnikov o večjih oblačilnih spremembah na Gorenjskem, Notranjskem in Štajerskem
so precej podobne kot iz leta 1838 za koroško gosposko Osoje: »Originalna obleka prebi-
valcev tukajšnjega okraja je bila zaradi želje po novi modi, ki je zajela tudi najnižje ljudske
plasti, docela izpodrinjena, da so se razen omenjenih kap in klobukov, ki pa so čisto preo-
blikovani, vsi ostali kosi pri ženski obleki povsem spremenili v blagu in kroju in se vedno
bolj približujejo siceršnji meščanski noši, kar se je zgodilo tudi z moško obleko" (Osoje).
V nekaterih opisih noše so dane še stvarnejše primerjave o manjšanju oblačilnih razloč-
kov. Na primer opisovalci ljudske noše na Dolenjskem in Notranjskem so radi primerjali
krajevno nošo z nošo ljubljanske okolice ali s kranjsko nošo. Tako je bilo npr. leta 1838
sporočeno za okrajno gosposko Snežnik, da „v okraju ni nikakršne posebne ljudske noše,
kajti prebivalci Loža so že zdavnaj zamenjali svojo posebno dolgo suknjo s kratkim moder-
nim suknjičem, pa tudi sicer se oblačijo moderno kakor v okolici Ljubljane" (Baš, Opisi,
str. 160). Opisovalec noše iz okrajne gosposke Idrija pa je v istem letu zapisal: „Ljudska
noša v tem okraju se tako pri moškem kakor tudi pri ženskem prebivalstvu v bistvu v niče-
mer ne razločuje od ljudske noše pri vseh drugih prebivalcih na Kranjskem" (Baš, Opisi,
str. 168).
Prej, ko je stekla železnica, je skozi slovenske dežele tekel živahen promet iz severnih
dežel v reško, tržaško in beneško pristanišče. V nekaterih predelih so se prebivalci dodat-
no ali pretežno ukvarjali s prevozništvom tudi za razne potrebe domačega prebivalstva.
Prevozništvo, ki se je dalo še bolj kot nekdanje tovorništvo izkoriščati za trgovanje na svoj
račun, je prav tako kot istočasno razvito krošnjarstvo vnašalo v našo kmečko nošo nove
poteze. Furmani so prinašali ženskam svilene rute, blago in nakit (Makarovič, Noša II, str.
89). Spričo kolikor toliko uspešnega prometa se je povečala tudi kupna moč kmečkih, s
prevozništvom zaposlenih družin. To se je kazalo tudi v obleki. Vsaj tako moremo razu-
meti pričevanja z dveh precej oddaljenih območij. „Predvsem zaradi neomejenega kroš-
njarstva je izginila noša med vsemi sloji" je bilo leta 1838 sporočeno iz gosposke Osoje
(Osoje). In v istem času podobno tudi iz gosposke Ribnica: „Odkar je v tem kraju prišlo do
prenaseljenosti in zato domači izdelki ne zadoščajo za obstanek, je večina prebivalcev v
tukajšnjem okraju prisiljena, da se preživlja s kupčijo v raznih pokrajinah. Zato so šle v iz-
gubo vse ljudske posebnosti in izvirnosti v naši noši" (Ribnica).
O približevanju ali zbliževanju z mestno nošo so sredi 19. stoletja poročali tudi iz štajer-
skih predelov: npr. leta 1846 iz župnije Dobje pri Planini (Dobje), Šentvid pri Planini (Šent-
vid) in leta 1844 iz okraja Žovnek (Žovnek).
2.
V delu slovenskega ozemlja je tudi v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja izpričan počas-
nejši oblačilni razvoj — na primer v predelih in pokrajinah z nižjo življenjsko ravnijo, kot so
Bela krajina, Prekmurje, Slovenska Istra, itn. Največkrat so bili to tudi odročnejši predeli s
268      Marija Makarovič
slabimi prometnimi zvezami in tudi področja, v katerih so tudi v drugih kulturnih sestavi-
nah izpričane počasnejše spremembe.
Navzven se je zamudništvo skoraj najočitneje kazalo v oblačilnem videzu. Ta je še vedno
razločeval prebivalce nekaterih območij. Na podlagi redkih stvarnih pričevanj in med njimi
zlasti upodobitev Nikole Arsenoviča, okoli leta 1870 (Trdina I, str. 197; prim, tudi Orel,
str. 179) so določljive različice moških in ženskih noš za naslednje kraje: Prosek, Breg pri
Trstu, Gorjansko, Sežana, Vipava, Kras, Metlika, Mokrice (si. 9; Arsenovič).
V zadnjem četrtletju 19. stoletja (in v 20. stoletju nekako do prve svetovne vojne), so no-
sili po starejši modi krojeno, deloma pa tudi že preoblikovano starejšo obleko tudi še v ne-
katerih drugih odmaknjenih in hribovskih predelih, npr. v Zgornjesavski dolini, zlasti v Ra-
tečah in Podkorenu, v Bohinju, na Zilji in ponekod v Beli krajini (npr. na Vinici, Preloki, v
Adlešičih in Poljanski dolini). V istem obdobju so v nekaterih vaseh okoli Trsta zlasti sta-
rejše ženske nosile nekdanjo pražnjo nošo kot slovesno oblačilo za posebne, predvsem
cerkvene priložnosti. To opažamo tudi v nekaterih drugih slovenskih krajih na Gorenj-
skem in Dolenjskem. V obeh pokrajinah so vsaj že v sedemdesetih letih za velike praznike
rade pokrivale strojno tkane in vezene peče iz tila. Ali kot je zapisano o udeleženkah maše
v Zalogu na Dolenjskem: »Ženske imele skoraj vse peče. Nekatere bile kaj malo oblečene
(krilo kafe barve, zelene kočamajke ali surke, na glavah lepe svilnate robce ali drage mre-
žaste peče)" (Trdina I, str. 117).
Za zadnje četrtletje 19. stoletja potrjujejo tudi nadrobnejše primerjave noš podoben, če že
ne poenoten oblačilni videz skoraj na vsem slovenskem ozemlju. Zanj so bila značilna so-
dobneje, pod takratnimi srednjeevropskimi modnimi vplivi krojena oblačila. To pa pomeni
na splošno pri ženskah, vsaj za pražnje dni, iz raznih tovarniških tkanin krojeno krilo na
pas, priležno jopo in kot edino pokrivalo ruto in le ob nekaterih svečanostih tudi pečo
(npr. Trdina I, str. 93), pri nedeljsko opravljenih moških pa prav tako iz tovarniških
tkanin krojene dolge hlače z belo srajco, s telovnikom in z daljšim suknjičem (si. 12). Sta-
rejše oblačilne sestavine so postale večinoma redkost. O tem so znana iz raznih krajev
podobna pričevanja kot za Dolenjsko že leta 1870: „23. maja. Maša v Prečnem in proš-
njena procesija v Stražo. Sila ljudi — Možki bili skoraj vsi v dolgih hlačah in zavihanih re-
keljcih, ženskim videl sem na glavi več robcev kot peč" (Trdina I, str. 89). „24. maja pro-
cesija v Zalogu. Na 10 robcev komaj ena peča, na 20 dolgih hlač še ne ene kratke" (Trdi-
na I, str. 89). O korenitejših spremembah oblačilnega videza se večinoma podobno pouči-
mo, kot na primer leta 1878 za šentjernejsko okolico: „Pred nosili so vse iz domačega bla-
ga, prtene hlače celo v nedeljo gruntarji, zdaj pa vlada dragi cajg in štof in sukno" (Trdina
I, str. 170).
4.
Končno je sreda 19. stoletja (Baš, Kultura, str. 234 ss) in zlasti obdobje taborskega giba-
nja tudi čas, ko se je oblikovala narodna noša. To je nekakšna, na podlagi kmečke noše,
oblikovana uniforma za izpričevanje slovenske nacionalne zavesti in pripadnosti sloven-
skemu narodu (si. 10; Makarovič, Noša, str. 53, ss). Za nekatere kraje je značilno, kot se
na primer poučimo za novomeško okolico leta 1870, da so ženske ponovno začele pokri-
vati za nekatere slovesnejše priložnosti že opuščene peče: „Peče bile so že močno opusti-
le, ali so zmagale zdaj zopet popolnoma svoje tekmece robce (Trdina I, str. 123). Peče so
zmagale tako odločno, da sem videl v Prečni komaj še dva ali tri robce. Kakor miasma širi
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     269
SI. 10. Ženska narodna noša, Kamnik, leta 1894
270     Marija Makarovič
se narodna misel in šega tudi v onih krogih, ki nimajo nobene politične in narodne zavesti :
(Trdina I, str. 150).
Narodna noša se je oblikovala v agrarnem in do neke mere še bolj v urbanem okolju. Poleg <
premožnejših kmečkih žensk so jo ob posebnih priložnostih oblačile tudi nekatere, pred- i
vsem uglednejše meščanke in druge ugledne ženske: „Še posebno pa sta vsem dopadli i
gospa baronovka de Treaux (Detro), rojeno Zoisovo in njena mala hčerka, obe napravljeni i
v narodno obleko z belima pečama na glavi" (Dopisi, str. 308). Tudi v kratkočasnici „Do-
bro jutro", ki so jo igrali v ljubljanski čitalnici leta 1863, so bili nastopajoči gospodje in go-
spodične oblečeni „v naši domači kmetiški obleki" (Čitavnica, str. 414). Pevke Glasbene
matice iz Ljubljane pa so bile ob nastopu na Dunaju pokrite z avbo (Štritof, str. 19).     j
III. Posebni dejavniki oblačilnih sprememb 1
Razvoj kmečke noše ni potekal povsem enakomerno. Nekateri posebni dejavniki so imeli i
zdaj večji, zdaj manjši pomen za oblikovanje noše in so povzročali hitrejše ali počasnejše i
prevzemanje vsakokratnih sodobnejših oblačilnih značilnosti. Med najpoglavitnejšimi so i
bili: premoženjsko stanje, zemljepisni položaj, namembnost noše, starost in spol nosil-1
cev. Določneje povedano: mestom bližji, premožnejši in mlajši ljudje so se na splošno hi-
treje ravnali po vsakokratni oblačilni modi kot revnejši in tisti v odročnejših krajih in kot j
starejši ljudje.
1.
Stopnja gmotne ravni je pospeševala ali zavirala prevzemanje sodobnejše oblačilne mo-
de. To potrjujejo poleg posplošenih predvsem določneje opredeljena pričevanja. Tako je
bilo na primer leta 1814 zapisano za okrajno gospodko grad Slivnica, da so ženske nosile
ob nedeljah in praznikih platnena krila, premožnejše pa tudi že krila iz tovarniških tkanin,
to je trpežne bombažne tkanine, modro ali rdeče progaste ali modre in granatne barve
(Slivnica). Tudi iz opisa ženske noše v okrajni gosposki Ruprčvrh leta 1838 se poučimo,
da so nosile npr. revnejše in tudi starejše ženske pretežno obleko iz domačih tkanin,
premožnejše in bolj nečimrne pa kupivno volneno in bombažno blago, na primer kambrik,
perkal, muslin in svilo (Ruperčvrh). Revnejši so v primerjavi s premožnejšimi zaostajali tu-
di v sprejemanju sodobnejše oblačilne mode ali nekaterih modernejših oblačilnih kosov.
Vsaj tako sklepamo po opisu moške noše v gosposki Postojna iz leta 1838; v njem piše,
da nosijo premožnejši tudi plašč iz temnozelenega ali rjavega sukna s srednjevelikim ov-
ratnikom (Postojna). Pod vplivom bidermajerske mode krojen plašč iz črnega ali modrega
sukna, z enim ali dvema ovratnikoma, je v istem času tudi v okrajni gosposki Krupa v Beli
krajini izdajal premožnejšega nosilca (Krupa).
2.
V večjem obsegu se je kazal vpliv zemljepisnega položaja na oblačilne spremembe v
vsem 19. stoletju, vsaj tako pričajo poleg pisnih tudi slikovni viri. Posplošeno povzema-
mo, da se je noša dosti hitreje spreminjala v bližini večjih središč kot v odročnejših in pro-
metnim zvezam odmaknjenih krajih. Zato je splošneje označeval hribovske kmete staro-
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     271
SI. 11. Ženska noša ob večjih praznikih, Moste pri Ljubljani, konec 19. stoletja
272      Marija Makarovič
modnejši oblačilni videz, ki seje kazal v staromodneje krojenih oblačilih in domačih tkani-
nah (Russ, si. 140). Ravninski in zlasti mestom bližji kmetje pa so ponekod prav izstopali
s sodobneje krojenimi oblačili, narejenimi iz tovarniških tkanin.
Tako npr. piše v poročilu o noši v gosposki Konjice leta 181 2, da se „obleka slovenskega
kmeta v tem okraju v ravnini znatno razlikuje od obleke gorjancev" (Baš, Opisi, št. 52). Iz
nadaljnjega opisa sledi, da so bili slednji še vedno pretežno oblečeni v staromodnejša
oblačila izdelana iz grobega domačega sukna in platna. Ravninski kmetje pa so imeli so-
dobneje krojena oblačila in izdelana iz finejših in tudi že iz tovarniških tkanin. Podobne raz-
like so bile omenjene leta 1814 tudi za prebivalce na vznožju Pohorja in v ravnini ter hri-
bovske Pohorce (Slivnica).
Poleg doma pridelanih tkanin so bila za hribovske kmete značilna bolj staromodno obliko-
vana pokrivala. Na primer leta 1838 so se v občini Kostanjevica pokrivali moški v ravnin-
skih predelih s črnimi polstenimi klobuki z visokim oglavjem, v goratem svetu pa s klobuki
z nizkim oglavjem in širokimi krajci (Kostanjevica).
V zvezi s tem so poučne tudi nekatere upodobitve noš. Po njih so bile npr. kmetice iz ljub-
ljanske okolice leta 1838 moderneje oblečene kot tiste iz odročnejših pokrajin, na primer
iz Bele krajine, Bohinja, pokrajine med Dravo in Muro (Kordesch, str. 180, 212). Za drugo
polovico 19. stoletja so pričevanja o vplivu zemljepisne lege na oblačilni razvoj razmero-
ma skromna, vendar s podobno vsebino, kot je bilo zapisano leta 1864 za tržaško okoli-
co: „Tisti, ki so bližje mesta posnemajo celo preproste meščane, kar se tiče oprave..."
(J.G.V., str. 50).
Precej več podatkov navaja za konec 19. stoletja ustno izročilo, ki priča, da so ponekod v
hribovitejšem svetu in odročnejših predelih (npr. na Paškem Kozjaku, v hribovju med Mo-
zirjem, v južnem delu Bele krajine) še vedno izdelovali in nosili domače tkanine in iz njih
staromodneje krojena oblačila, zlasti starejši (Makarovič, Zapiski).
3.
Ta podatek se ujema s starejšimi pričevanji, po katerih je tudi starost med dejavniki, ki so
vplivali na hitrejše ali počasnejše sprejemanje oblačilne mode. Vsaj za prvo polovico 19.
stoletja so znana dokaj številna pričevanja o tem, da so na splošno mlajši prej kot starejši
prevzemali sodobneje in iz tovarniških tkanin krojena oblačila. In če primerjamo v tem ozi-
ru razmerje med spoloma, vidimo, da so se vsaj ponekod ženske prej kot moški oprijele
sodobnejše mode in se oblačile, če so le mogle, bolj gizdavo in potratno.
Opisovalci noše največkrat posplošeno navajajo, da se mlajši oblačijo moderneje. Tako je
bilo na primer zapisano za kuracijo Bele Vode leta 1845: „...tudi je opaziti, da začenjajo
zdaj posebno mladi ljudje nositi meščansko nošo iz zelo finega sukna in cajga" (Baš, Opi-
si, št. 69). Podobno se poučimo za župnijo Dobje pri Planini leta 1846: „MIadi hočejo biti
ob nedeljah in praznikih mestno oblečeni" (Dobje).
Poleg posplošenih podatkov o oblačilnih spremembah je tudi nekaj omemb o spremem-
bah v posameznih oblačilnih sestavinah. Na primer leta 1838 je bilo zapisano za idrijsko
gosposko, da si „mlajsi moški ovijajo okoli vratu svileno ali bombažno ruto, pri priletnih pa
je vrat navadno čisto gol" (Idrija). Za gosposko Beljak pa istega leta zvemo, da se „pri
mladih ženskah, ki skrbijo same zase in so bolj seznanjene z mestno potrošnjo, cesto do-
bivajo krila, špenzerji, predpasniki cenenih, a ne posebno trpežnih vrst cica, bombažne
nogavice, nizki čevlji..." (Beljak).
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju      273
Pričevanja iz konca in srede 19. stoletja o vodilnejši vlogi žensk pri posnemanju sodobnej-
še mode so si dokaj podobna. Mimogrede povedano, so tudi vedno enako slikovita, če so
jih prispevali moški. Na primer leta 1846 za župnijo Luče: „Zenske se bolj ženejo za luksu-
zom" (Luče) ali za lokalijo Gomilsko: „Posebno ženski spol noče od drugačnih oblačil celo
nič več slišati..." (Cafov F, str. 43). Zanimivo je, da so oblačilne spremembe in z njimi po-
vezano povečano oblačilno porabo sodobniki, in tudi podeželani ocenjevali na razne nači-
ne, toda vedno odklonilno. Na primer na Dolenjskem: „Lišp je prevelik, zl. ženski, včasih
dosti bila je 1 kiklja iz domačega platna spodaj, zdaj mora jih biti 5, 7 in tem bolje, če jih je
10, in vse so kupevne. Spakarija je strašna" (Trdina I, str. 196).
4.
Če povzamemo na drugem mestu omenjena pričevanja, je bilo v agrarnem okolju pri-
laščanje vsakokratne oblačilne mode najprej opazno v pražnji noši. Zato posploše-
no ugotavljamo, da je v primerjavi z delovno pražnja naprednejša oblika noše v ag-
rarnem prav tako kot v „purgarskem" okolju. Vsaj tako priča podatek iz leta 1871 za
Dolenjsko, po katerem so hodili po zgledu gospode tudi „purgarji, obrtniki kramarji... —
saj v nedeljo s capami po naj novejem kroju sešitimi" (Trdina II, str. 471). Podobno se
poučimo za nekatere druge kraje že sredi 19. stoletja. Na primer zapisovalec, ki je leta
1847 zbiral gradivo o noši v Šentvidu pri Ponikvah, je zapisal, da je „delovna obleka zlasti
pri revnejšem razredu zelo cenena, pogosto zelo revna in izdelana iz doma pridelanega
blaga, edino praznična (nedeljska) presega tako pri moških, kot tudi ženskah kmečke me-
je. Vse mora biti po najnovejšem kroju, večidel iz finega blaga narejeno tako, da človek
vidi odlično damo namesto kmečkega dekleta" (Šentvid pri Planini).
Naj bo omenjeno, da se je nemalokrat kazal v pražnji noši, zlasti starejših vaščanov, sta-
romodnejši tudi več desetletij star modni videz. Ohranjala sta ga varčnost nosilcev,
skrbno varovanje pražnje obleke in tudi kakovost tertrpežnost blaga (Makarovič, Zapiski).
IV. Oblačilni pomeni in funkcije
Tudi v 19. stoletju je imela obleka poleg zaščite telesa še nekatere druge pomene in funk-
cije. Največkrat so izpričane z vso obleko, včasih pa le z nekaterimi oblačilnimi kosi ali sa-
mo z okrasjem. Nekako do sedemdesetih let 19. stoletja, ponekod pa tudi še kasneje, je
mogoče šteti nošo v agrarnem okolju kot pokrajinsko razločevalno prvino. Dalje kaže no-
ša socialno razslojenost. Zlasti pražnji oblačilni videz je praviloma razločeval revnejše in
premožnejše vaščane in med njimi velja vnejše posameznike. Bile pa so tudi izjeme, ko so
skušali npr. posli zakriti svoj nižji družbeni položaj z lišpavim oblačenjem. Poleg temeljne
delitve na delovno in pražnjo nošo so opazni oblačilni razločki tudi v obleki za nekatere
običajske in druge priložnosti. Oblačilne razlike (npr. v pokrivalih in pričeskah, barvah in
kakovosti blaga), so opredeljevale starejše in mlajše ali poročene in samske ter zimsko in
poletno opravljene vaščane.
Obleka ali nekateri oblačilni kosi so imeli v 19. stoletju tudi druge pomene. Obleka je bila v
različnem obsegu še vse 19. stoletje del plačila kmečkim in drugim poslom, to je hlap-
cem, deklam, pastirjem, pesternam. Nekateri oblačilni kosi so pomenili po nenapisanih
pravilih ljudskega prava obvezen ženitovanjski dar. O nekdanjem pomenu, oz. cenjenju
274      Marija Makarovič
obleke pričajo oporoke in zapuščinski zapiski. Obleka je pomenila poleg hrane in stanova-
nja glavno sestavino preživnine staršev zapisano v izročilnih pogodbah.
1.
Če na kratko povzamemo, kar je bilo pri obravnavanju oblikovne oblačilne podobe
obširneje povedano, je še po sredi 19. stoletja med nekaterimi drugimi kulturnimi se-
stavinami zlasti noša vidneje razločevala prebivalce na alpskem, panonskem in
primorskem oblačilnem območju. Oblačilne razlike so bile tudi med prebivalstvom manjš-
ih območij, kot je na primer natančneje zapisano za Slovensko Štajersko leta 1853:
„Trzni dnevi v Mariboru, Ptuju, Radgoni in Celju kažejo najboljši pregled noš in dialektov
štajerskih slovenskih plemen, predvsem pa proščenja v Gradišču v Slovenskih Goricah,
na Ptujski gori, pri Lovrencu, v Šentjurju pri Celju, pri Duhu na Ostrem vrhu, v Radmirju,
Svetini,... Kakšna raznovrstna razločnost od obleke pol nemško napravljenega Goričana
od navadne noše Poljanca, ki mu srajca in čez njo kožuhu podobna čoha vihra ob telesu,
do Haložana v beli suknji, obrobljeni z rdečimi vrvicami, podobno kot praetexta, ali v plaš-
ču iz modrega grobega sukna" (Puff, nav. po Baš, Opisi, str. 20).
V zadnjih desetletjih 19. stoletja so naštete in številne druge krajinske oblačilne razlike s
sprejemanjem mestne oblačilne mode vedno bolj izginjale. O tem priča tudi primerjava fo-
tografij z nošami, ki izvirajo iz raznih slovenskih pokrajin. Fotografije in ohranjena oblačila
pa sočasno kažejo skoraj od primerka do primerka manjše ali večje izvedbene razločke pri
sicer podobno krojenih in zlasti ženskih oblačilih (si. 12—14). Vse kaže, da so se proti
koncu 19. stoletja z industrijskimi tkaninami in okrasnimi dodatki (trakovi, steklenimi ko-
raldami, čipkami, itn.) povečale možnosti za oblikovanje osebnega, z unikatno obleko iz-
raženega stila.
2.
Gmotno stanje štejemo med poglavitne dejavnike oblačilnih sprememb sredi 19.
stoletja. Tudi pri pomenskih členitvah noše agrarnega prebivalstva opažamo, da je
oblačilno razlikovanje posameznikov in družinskih skupnosti odsev njihove gmotne in
družbene ravni. O tem so na voljo nekateri prav poučni podatki. Poleg posplošenih se
omenjajo tudi povsem določne družbene oblačilne razlike, tj. med revnejšimi in premož-
nejšimi prebivalci, posli in drugim agrarnim prebivalstvom.
Če povzamemo, so se pogosto razlikovale obleke revnejših in premožnejših najprej po ka-
kovosti blaga. Vsaj že sredi 19. stoletja, ko so revnejši vaščani splošneje nosili obleko iz
domačih tkanin, so bile obleke premožnejših že iz tovarniškega blaga (npr. Ormož, Šent-
vid pri Planini, Ruperčvrh). Ob koncu 19. stoletja, ko je prevladovalo za krojenje moških in
ženskih oblek tovarniško oblačilno blago, pa so imeli revnejši manj kakovostno volneno
ali bombažno obleko (Makarovič, Zapiski). Bile pa so tudi izjeme, kot se lahko poučimo le-
ta 1870 za novomeško okolico. Tamkaj so se dekleta bojda preveč lišpavo oblačile, ker
so mnoge segale „v tem ali bi saj hotele segati čez svoj stan" (Trdina I, str. 245).
Revščina se je najočitneje kazala v bornih in zakrpanih oblekah tudi pri nekaterih popotnih
vaščanih kot priča upodobitev in opis noše iz Istre ali okolice Prema (S. P., str. 55; Kor-
desch, str. 72). Berače pa je, kot povzemamo po osamljenih pričevanjih izdajal poleg bed-
ne obleke tudi nenavadni oblačilni videz (npr. Levstik, str. 92).
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     275
SI. 12. Kmečka moška in ženska pražnja noša, Ribnica na Pohorju, konec 19. stoletja
276      Marija Makarovič
SI. 13. Pražnje oblečena družina z velike kmetije, Sovjak, leta 1885
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     277
SI. 14. Pražnje oblečen trgovec in posestnik z ženo, Pilštajn, okoli 1898
278      Marija Makarovič
O ravni gmotnega stanja so marsilcdaj pričale le nekatere oblačilne sestavine. Na primer v
ormoškem nabornem okraju so leta 1813 revnejši in posli hodili okoli doma bosi, drugi
vaščani pa so nosili škornje iz črnega ali kordovanskega usnja (Ormož). Bogato vezeni mo-
ški kožuhi z alpskega območja že sami po sebi pričajo, da so si jih lahko kupili le petičnejši
kmetje (si. 18). Podobno velja za ženske kovinske pasove, zlasti srebrne in usnjene, ki so
bili okrašeni s srebrnimi zakovicami (Makarovič, Umetnost, str. 490; Kordesch, str. 40).
Kot pove podatek iz leta 1877, so srebrni pasovi obdržali ceno tudi v času, ko niso bili
več v modi (Svarilo, str. 22).
Hkrati z obleko ali celo bolj kot obleka, je nekatere premožnejše kmetice označevalo veze-
ninsko okrasje na pokrivalu. V tem smislu je treba razumeti podatek iz leta 1838 za go-
sposko Idrija. Tamkaj so ženske nosile peče z vezeninami ali brez njih, v skladu s premo-
ženjskim stanjem (Idrija). Podobno velja tudi za Stično in novomeško okolico leta 1843,
kjer so imele le premožnejše ženske čelnike avb vezene s pravo zlato ali biserno vezenino
(Heinko III, str. 214). Nižjo življenjsko raven pa je poleg obleke lahko izpričevalo tudi po-
ročno okrasje; tako priča sicer osamljen podatek iz leta 1846, da je imela nevesta, oso-
benjska hči na glavi le „prost šapeljc ali venec iz rožmarina, brez loša in druziga kinča"
(Prigodbe, str. 24).
Razločki v noši bogatejših in revnejših so se kazali tudi v najbolj drobnih malenkostih. O
tem priča na primer podatek za Vremsko dolino leta 1838. Tam so imeli revnejši na jopi-
čih namesto belih ali rumenih kovinskih gumbov našite le zaponce (Senožeče).
Če povzamemo, je gmotno stanje omogočalo in tudi izpričevalo višjo ali nižjo oblačilno ra-
ven. Izjemoma pa je bilo lahko tudi drugače. Vsaj tako priča dvoje, leta 1876 v novomeški
okolici zapisanih podatkov: „Baharija s slabo obleko pri dolenjskih bogatinih, češ jez bi
lahko nosil se imenitno, pa nečem" (Trdina II, str. 528). „Bahatost kažejo na razen na-
čin, kmetiški tudi stem, da se nenavadno borno oblačijo, češ, mi bi se lahko drugače nosili,
ali nismo bahači..." (Trdina II, str. 612). Po osamljenem pričevanju ne moremo sklepati
kakšen obseg je imel ta pojav. Primerjava s podobnimi pojavi priča o lažni skromnosti ali o
pretirani varčnosti, ki je bila ponekod drugje značilna za nekatere velike kmeta (Makaro-
vič, Zapiski).
Kljub velikim družbenim spremembam je v 19. stoletju še vedno prevladovalo po-
dedovano mnenje, naj bi obleka odražala višji ali nižji družbeni položaj tudi med ag-
rarnim prebivalstvom. V skladu s takšno naravnanostjo so člankarji v raznih zvezah
pretirano obsojali oblačenje, ki se ni skladalo z omenjenimi normami. Zviška in posmehlji-
vo napisani članki so se vrstili zlasti sredi 19. stoletja, ko je bilo zabrisovanje družbenih
oblačilnih razlik dokaj očitno. Na primer leta 1845: „... Kdo pa nosi, kar se v naših krajih
naredi? Kdo drugi, ko bolj premožni gospodarji, gospodinje, sinovi, hčere razumnih kme-
tovavcov in pa kak siromak: družini je vse to preveč priprosto — preslabo. Tibet, kazimir
in clo Žida mora hlapce, dekle pokrivati! Dekla, če nima zlate avbe ali pa z drazimi špicami
obšite peče, tenjke, vse na drobno nakrišpane skoz in skoz navotljene rute ali pa dragiga
pajčolana, pravi, da jo je sram v cerkev iti..." (Družina, str. 143). Tudi desetletje kasneje
se omenja oblačilna potrata poslov in poudarja, da „gre kervavi dinar, ki si ga posli prislu-
žijo, po nepotrebnem lišpu rakom žvižgat..." (Lišpanje, str. 22).
Ne tako redki podatki pričajo, da so se vsaj že sredi in 19. stoletja in kasneje, skušali po-
nekod agrarni proletarci in med njimi zlasti mlajši posli (Skraber, str. 190) in dninarji, prav
z nošo poistovetiti z uglednejšimi in veljavnejšimi vaščani. Za Dolenjsko se na primer pou-
čimo leta 1871, da so nekatere dekle zato, da bi se lepo oblekle, pretirano varčevale, tudi
pri hrani, če so šle na dnino, da so nekaj več zaslužile: »... in tako si omišljajo laglje razen
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju      279
lišp: šest pol široke kiklje s taceljni etc. Ena ima vsaki mesec novo kikljo s pomočjo čez-
mernega nečloveškega stradanja..." (Trdina II, str. 463).
Kakšne so bile razlike v oblačilnem imetju revnejših in bogatejših vaščanov, ne moremo
natančneje ugotoviti zaradi pomanjkanja podatkov. Pomanjkljiva so tudi že tako pičla pri-
čevanja o virih za oblačilno porabo, kot priča na primer podatek z naselje Sv. Ivan v po-
stojnskem okrajnem glavarstvu leta 1889, ki pravi, da se „dobiva denar večinoma iz goz-
da" (Glavarstvo, str. 47). Zato tudi zelo posplošeno ugotavljamo, da so imeli premožnejši
v svoji garderobi po več parov oblek, perila in obuvala, revnejši pa le za sproti, to je za
vsek dan in za nedeljo po eno obleko. To je potrjeno tudi za šentjernejsko okolico leta
1870 (Trdina I, str. 245).
Zaradi več vzrokov (npr. izplačevanja deležev, odplačevanja dolgov, številnih otrok v dru-
žini) so se tudi na nekaterih večjih kmetijah skromno, če že ne revno oblačili, o čemer pri-
ča število oblačil. Med poučnejšimi pričevanji je zapis z Dolenjskega iz leta 1871 : „Po dve
srajci in dva ošpeteljna je navadno dolnje obleke za moške in za ženske. Če je več hčeri, v
trdnih kmečkih hišah nimajo za nedeljo dostikrat vse skupaj več ko eno samo kikljo ali pre-
gačo in zato gre zjutraj v cerkev ena, druga ob desetih, tretja pa včasih le k nauku" (Trdi-
na I, str. 354).
Pri izpolnjevanju podobe o oblačilnem imetju si do neke mere lahko pomagamo tudi z za-
puščinskimi zapisniki. V splošnem je bilo v zapuščinah manjših kmetov in bajtarjev precej
manj oblek kot pri večjih kmetih. Na primer: v zapuščini 28. februarja 1838 umrle Manje
Vertačnik s Planine pri Šentvidu sta bili le 2 slabi krili, 2 jopiča, 1 par nogavic, 1 ruta, 1
avba in 2 (nečitljivo). Vse skupaj je bilo ocenjeno na 4 goldinarjev in 37 krajcarjev (Ver-
tačnik). V zapuščini leta 1842 umrle Marije Pečovnik s Pečovnikove hübe na Razboru so
bila poleg skrinje iz trdega lesa vpisana še naslednja oblačila: 1 novo, 1 ponošeno in 1 sla-
bše krilo, 2 srajci, 2 modrca, 2 predpasnika, 1 ponosen kožuh, 1 suknen špenzer, 1 par
volnenih nogavic in 1 par iz sukanca, 1 par suknenih podvezank. Obleka je bila ocenjena na
6 goldinarjev in 34 krajcarjev (Zapuščina). Prevžitkar Luka Skaberne pa je leta 1839 za-
pustil tudi naslednje oblačilne kose: 1 grobo srajco ocenjeno na 24 krajcarjev, 1 fino sraj-
co (40 kraje), 1 klobuk (20 kraje), 1 modro pisano rutico (12 kraje), 1 srajco (30 kraje),
1 suknjič (20 kraje), 1 rdeč (20 kraje) in 1 črn telovnik (12 kraje) (Skaberne).
Ti in še nekateri drugi podatki pričajo, da je vsaj v gospodarsko zaostalejših krajih prevla-
dovala, sodeč po zapuščinah bajtarjev in kmetov, borna obleka, kije bila pri bajtarjih že na
meji oblačilne ravni.
3.
Temeljna delitev na delovno In pražnjo obleko je narekovalo po eni strani telesno in ;
nemalokrat umazano delo agrarnega prebivalstva, po drugi strani pa posvečevanje nedelj :
in praznikov. To potrjujejo tudi podobni podatki, kot je na primer ta iz leta 1873 za novo- :
meško okolico: „Za važno in potrebno smatra se dvojna obleka, delavna in praznična" j
(Trdina II, str. 536). i
Kar zadeva delovno nošo, poudarjamo, da ne kaže posploševati peščice virov o njej, med :
drugim tudi zato ne, ker so z različnih območij sporočene do neke mere različne stopnje j
delavniške oblačilne ravni. Označene so kot raztrgana obleka (Dobje), v dobrem stanju ali I
raztrgana (Slivnica), starejša in slabša obleka (Rogatec). Bile pa so tudi izjeme, če verja- !
memo bržkone pretirani splošni oceni delovne noše na Kranjskem iz leta 1846. Poročeva-1
280     Marija Makarovič
lec je namreč zapisal, da so bili hkrati z domačimi tudi posli doma in na polju (torej ob de- i
lavnikih), oblečeni tako, „de bi skorej mislili, de mora biti tukaj izverstno bogastvo in '
premoženje" (Oglednik, str. 147).
V precejšnjem nasprotju s poročili o borni delovni obleki je pražnji videz leta 1838 upo-1
dobljene, sicer bosopete žanjice (Goldenstein, št. 48). Nemara je bilo tedaj v navadi, kot ;
je znano za stoletje kasneje (Makarovič, Dobrepolje, str. 11 ), da so se ženske za nekatera -
kmečka opravila (npr. za žetev, spravilo krme) čedneje oblekle.
Nedeljam in praznikom, ki so bili v 19. stoletju povezani s splošnejšo udeležbo pri nedeljskih
in prazničnih mašah, je bila namenjena posebna pražnja ali semanja obleka (Novičar, str. ;
139). Ta se je vsaj po snažnosti in kakovostnejšem blagu razločevala od vsakda-
nje. Kot je bilo že v drugi zvezi povedano, je bila ponekod nedeljska obleka vsaj pri mlaj-
ših vaščanih naprednejša, sodobnejša oblika noše. Pri starejših ljudeh, ki so zaradi
SI. 15. Vezenina na ramenskem delu ženskih pražnjih rokavcev, okolica Trsta, konec 19. stoletja,
(SEM)
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     281
varčnosti ali pomanjkanja denarja tudi po več let ali celo desetletij oblačili ob nedeljah isto
pražnjo obleko, pa je marsikdaj izpričan staromodnejši pražnji oblačilni videz. O tem so
znana poleg slikovitejših (npr. Levstik, str. 184) tudi skromna, vendar vseeno poučna pri-
čevanja. Na primer iz leta 1865: „K stranski mizi se vsedeta moža v irhastih hlačah, jirho-
vina je bila kaj široka in zelo lepo napeta, v čevljih na kveder in štembalih čez koleno, v
pruštofih po stari šegi, to se pravi: kolarje po koncu in vsaki svojo belo firmažasto marelo
pod pazduho" (Zarnik, str. 305).
Koliko so se razlikovale obleke za večje in manjše praznike ne moremo natančno ugotovi-
ti. Po nekaterih in med njimi le redkih povsem določenih podatkih iz srede in konca 19. sto-
letja sklepamo, da so se poleg žensk tudi moški za praznike čedneje oblekli. V tej zadevi je
nadvse poučen opis dekliške in poselske obleke v Stični na šesto nedeljo po veliki noči iz
leta 1844 (Skraber, str. 190). Z visoko oblačilno ravnijo so bile med njimi vsaj navzven, v
obleki, zabrisane družbene razlike. Z Dolenjskega je tudi skoraj tri desetletja kasnejši opis
pražnje noše v Prečni: „0 s. resnem telesu silen lišp povsod. Ženske skoraj vse v pečah,
na premnogih kaj bogato omreženih in pripetih zgoraj v gizdav greben z brojnimi bučka-
mi" (Trdina, str. 213). Poleg vezenih peč so sodili k pražnji noši tudi vezeni rokavci (si. 15).
Če povemo še drugače: po celotedenskem garanju in nemalokrat tudi umazanem de-
lu so ljudje v agrarnem okolju le ob nedeljah in praznikih počivali in počitek oznamovali tu-
di s snažno pražnjo obleko. Ali kot je bilo slikoviteje zapisano leta 1873: „0 praznikih mo-
ra vse čisto i doljne kiklje... delavnik je kmet, praznik gospod, 6 dni v dreku, blatu, 1 dan v
škrlatu in zlatu" (Trdina II, str. 535 — 536). Peščica veljavnejših pričevanj o stanovanjski
kulturi in higieni (gl. tudi Keršič) nam obenem govori tudi o oblačilni in osebni higieni. Ta je
SI. 16. Zraznobarvnovolnovezennnoškikožuh,
Gorenjsko, sreda 19. stoletja, (SEM)
282      Marija Makarovič
bila med tednom, ob delavnikih, precej nižja kot ob praznikih, kar se sklada z obravnava-
nim delavniškim in svetešjim oblačilnim videzom. Na primer za arveški okraj na Slovens-
kem Štajerskem (danes je večidel v Avstriji) je bilo leta 1811 zapisano o podložnikih:
„Leži namreč na golem lesu v svoji delavniški obleki. Ne umiva se, ne čedi svojega života
in ne pere svojega bornega razcapanega oblačila ves teden, razen za nedeljo ali praznik,
ko gre v cerkev" (Kuret, str. 58, 59).
V nizu oblačilnih opisov prevladujejo tisti o poletni obleki pri agrarnem prebivalstvu. Zato
lahko sklepamo le na podlagi peščice pričevanj in ohranjenih zimskih oblačil, da so vsaj
ponekod moški in ženske nosili pozimi vrhu enojne ali dvojne marsikje čisto letne obleke,
zimska, kožuhovinasta ali suknena oblačila (primerjaj edini natančnejši opis letne in
zimske noše za naborni okraj Ormož leta 1813: Baš, Opisi, str. 41, 42). Predvidevamo,
da sta revščina in pomanjkanje zimskega oblačilnega blaga krojili borno in pomanjkljivo
zimsko oblačenje. Vsaj tako sklepamo po dveh, treh opisih, ki sodijo v panonsko oblačilo
območje. Za prebivalce jugovzhodnega dela Slovenskih goric je sredi 19. stoletja podob-
no zapisano kot o Belokranjcih in tistih iz Čateža: da je pomanjkljiva platnena obleka v
zimskem času vzrok za številne epidemije, griže (Puff, cit. po Baš, Opisi, str. 21), prehla-
de (Delimarič, str. 15) in nezgodne porode (Delimarič, str. 19).
4.
Sredi 19. stoletja so različna pokrivala še vedno, zlasti v panonskem oblačilnem območju
označevala zakonski stan žensk. Peča, ki naj bi bila nekdaj samo pokrivalo zakonskih
žena (Ložar, Noša, str. 228), je do srede 19. stoletja ta pomen v glavnem že izgubila.
Vsaj tako sklepamo po pomanjkanju pričevanj v tej zadevi. Izjemo pomeni pesem s Štajer-1
SI. 17. Kmečka zimska ženska in pražnja noša,
Polhov gradeč, Dobrovo, Vrhnika, leta
1838, (Goldenstein)
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     283
SI. 18. Žensko pražnje pokrivalo „jalba", Podzemelj v Beli krajini, konec 19. stoletja, (SEM)
skega, v kateri se omenja peča kot zakonsko pokrivalo (Štrekelj, str. 329) in še peščica
drugih pričevanj (npr. Heinko III, str. 222). Ohranila pa so ga ponekod tudi še po sredi 19.
stoletja druga, kapam podobna pokrivala, ki se omenjajo za Prekmurje in Belo krajino (Bel-
losics, str. 262; Kobe, str. 164; si. 5, 16). Zanimivo pa je, da so se proti koncu 19. stoletja,
to je v obdobju uveljavitve sodobnejše mestne oblačilne mode v agrarnem okolju še na-
dalje ohranili marsikateri oblačilni znaki, oblačilna govorica v smislu razlikovanja samskih
in poročenih pa je zamrla. Določneje povedano: z ruto so se pokrivale poleg samskih in
poročenih žensk tudi deklice (Makarovič, Zapiski).
Med življenjskimi in zlasti ženitovanjskimi šegami ima povsem določene pomene tudi
obleka in še bolj oblačilno okrasje. Za poroko sta imela ženin in nevesta praviloma novo
obleko „snazno opravo" (Mulec, str. 1 5; Žurman, str. 30). Nekatere neveste so še v drugi
polovici 19. stoletja imele obleko, za katero so same pridelale laneno in volneno blago,
ker so prejo same spredle in tudi stkale. Za sredo 19. stoletja pa je o tem znan le osamljen
podatek za osobenjsko hči (Prigodbe, str. 24). Vsaj v drugi polovici 1 9. stoletja je bilo v
navadi, da je imel ženin, okoli Rogatca pa tudi starešina in svatje, ogrnjen plašč (Žurman,
str. 30). Po podatkih iz konca 19. stoletja so si plašče večinoma izposojali prav za
ženitovanje (Makarovič, Zapiski). V novomeški okolici je imel ženin plašč ali burnus že te-
daj, ko se je šel ženit, ker „brez plašča ali burnusa bi se nevesti zamerili" (Trdina I, str. 16).
Na splošno je ženitovanjska noša malokdaj opisana (npr. RipšI, str. 181; KrempI, str.
241) in še manjkrat istočasno opisana in naslikana (Kordesch, str. 212). V bistvu je bila
ženitovanjska noša pražnja obleka, ki se ni razločevala od siceršnje pražnje noše. O tem
pričajo podobni, kot navedeno redki opisi, na primer za okolico Rogatca: „Obleka ženina,
starešine in svatov pa je: suknjena černa kamižola, irhače (irhaste hlače), iz rdečega suk-
284      Marija Makarovič
SI. 19. Okrasni ženski čelni trakovi „parte", Bela krajina, druga polovica 19. stoletja, (SEM)
na lajbelc (mala kamižola) in pa černe škornje. Ženske pa imajo bele janke (kikle), černe
predpasnike (Szhurze) in rudeče robce okoli vrata" (Žurman, str. 30).
Pogosteje kot ženitovanjska obleka se omenja okrasje, ki je vidneje oznamovalo ženina,
nevesto in svate. Na primer leta 1848 je zapisano za istrske Slovence, da imajo na dan
poroke vsi svatje vence na klobukih, ženin in kum pa imata največji venec. Nevesta pa
„se od drugih devic razloči, de ima vso glavo s svilnatimi verbci ovito, kteri po plečah doli
visijo, in odzadej na glavi ima svitlo kronico" (Zdešar, str. 62). Za okolico Rogatca je po-
datek iz leta 1859, da ima nevesta „v nekaterih krajih veliko avbo vso ovenčano, na nji pa
majhen venec na glavi kakor družice (Žurman, str. 30; prim, tudi RipšI, str. 181). Šopke
za ženina, obe starešini in za deverja, ki jih je kupila nevesta, so plačali njeni starši (Žur-
man, str. 30).
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     285
Nezakonskinn materam ni bilo prizanešeno niti na poročni dan. Vsaj že v drugi polovici 19.
stoletja je bilo oblikovano povsem določeno označevanje, ki jih je razločevalo od deviških
nevest. O tem je bilo zapisano leta 1871 v novomeški okolici: „Nevesta imela že pred de-
te, ergo prišla poleg šege v cerkev brez venca z robcem krog glave. Sedela je v kotu vsa
objokana, solze so ji padale na prsi, nič ni govorila (Trdina I, str. 330).
Venec je bil prav tako kot belo oblačilo znamenje devištva. Zato so ga imele, npr. v Zalo-
gu na Dolenjskem, kot se poučimo leta 1870, prvoobhajanke (Trdina I, str. 117) ter mla-
de ali stare device tudi na parah. Ali kot se nazorneje poučimo leta 1842; „Čez eno uro jo
tovarišice čedno umijejo, v belo krilo oblečejo, lep deviški venec iz zeleniga rožmarina v
lase zapletejo, paternoster v roke in čeden zvezek dišečih rožic" (Slomšek, str. 236). Po-
dobno tudi leta 1845 (Kruh, str. 112). Le osamljeno se poučimo o obleki pogrebcev pri
istrskih Slovencih: „Moski, kteri gredo za mertvim so oblečeni v svoji sukneni obleki, če je
ravno toplo in poleti" (Zdešar, str. 148).
Z ženitovanjskimi šegami je povezana tudi oblačilna bala in razno oblačilno darovanje
(gl. tudi Tomažič). Najprej nevestina bala. Premožnejši starši so pripravili hčeram poleg
pohištva tudi obleko (npr. Zdešar, str. 48; Matičetov). Revnejše so si morale balo največ-
krat same zaslužiti, najbolj uboge pa je niti niso imele. Izmed redkih znanih popisov bal iz-
virajo štirje s Krasa. Dekleta so se poročila v obdobju 1827 do 1893, to je leta 1827,
1837, 1842, 1853. Oblačilna bala prve je bila ocenjena v skupnem znesku 119 goldinar-
jev, druge 96, tretje 115 in četrte zaokroženo 226 gld. Po vrstnem redu pa so imele v bali
po 10, 8, 14, 13 kril, 3, 4, 3, 1 jopo, 9,6,9,14 spodnjih kril, 13, 10, 1 5, 6 rokavcev, 8,
9, 23, 5 pokrival (peče in rute), 7, 7, 10, 13 predpasnikov, 2, 2, 3, 3 pare čevljev, 2, 2,
O, O nogavic. Nevesta, ki se je poročila leta 1837 je imela še dve ovratni ruti, tista, ki se je
poročila leta 1842 je imela križ in par uhanov in poročena leta 1893 pa 12 srajc in zlatni-
no vredno 45 gld. (Matičetov; Sirk).
Primerjava podatkov kaže, da sta imeli najbolj bogato balo nevesti, ki sta se poročili leta
1827 oz. 1893. Doma sta bili z večjih kmetij kot ostali dve — a tudi bala drugih dveh ni bi-
la skromna.
Na ženitovanje so vezana še druga oblačilna obdarovanja. Na primer za Istrske Slovence
je zapisano leta 1848, da takoj po končanem dogovarjanju in pogodbi o nevestini doti
„daruje ženin nevesti kakošno ruto ali kakošni križ ali serce pozlačeno, kteriga potlej na
persih nosi, nevesta pa vsim da cvetličice, ktere nosijo na klobuku do pira" (Zdešar, str.
48). Na dan poroke, ko pridejo v nevestino hišo, „poda ženin nevesti en par postoli (čev-
ljev) in en par nogavic, tako tudi njeni materi, če je še živa, sicer pa tisti, ktera je hišna go-
spodarica. Nevesta obuje te nogavice in postoli, zakaj samo v teh sme iti k poroki (Zde-
šar, str. 62). Ko pride nevesta na ženinov dom „odpre mati ženina vrata, vrže ženinu in
nevesti ruto za vrat in jih pelje tako v hišo, in jih objame; to ruto obderže nevesta za dar"
(Zdešar, str. 136). Leta 1854 pa se poučimo za Goriško, da je družica darovala gonjačem
belo ruto in šopek (Šege, str. 54).
Taka in druga obdarovanja z oblačili pri katerih vidijo nekateri strokovjaki tudi druga ozad-
ja, pa pričajo predvsem o takratni veliki ceni oblačil ali oblačilnih dodatkov.
Naj na tem mestu omenimo, da je imelo cvetje v času snubljenja in svatovanja prav dolo-
čen in s t.im. predmetno nemo govorico označen pomen. Na primer sredi 19. stoletja je
istrska Slovenka poslala ženinu, če je privolila v snubljenje, cvetlice, v nasprotnem prime-
ru pa pelin (Zdešar, str. 39). V novomeški okolici pa je bilo zapisano leta 1879, da so de-
kleta pošiljale, največkrat po prijateljicah, fantom v znak naklonjenosti ali v vzpodbudo
šopek cvetja (Trdina I, str. 244).
286      Marija Makarovič
5.
V 19. stoletju je bila vsaj na delu slovenskega ozemlja obleka (poleg hrane in stanovanja)
glavni zaslužek poslov. Ponekod so prejemali poleg obleke tudi plačilo v denarju.
0 plačevanju poslov z obleko, je ohranjen nadvse poučen zapis iz leta 1821 za gosposko
Podsreda: „Tu je navada, da se posli ne plačujejo, temveč samo v obleki, in sicer hlapcu
na leto kot nedeljska obleka srajca iz pražnjega platna, hlače iz črnega usnja, suknen telov-
nik z rokavi, podtelovnik ali telovnik, klobuk in hlače, nato druge, reševinaste hlače; škor-
nje jim dajejo templati po potrebi.
Dekli se na leto plačuje kot nedeljska obleka muzelanka, zvečine iz sukna ali blaga iz ka-
melje dlake, redko iz (srednje dobrega) blaga iz debelodlake, močne volnene preje, spodaj
obrobljena s širokim žametnim trakom, modre iz svile, poisrajca iz finega platna, obšita z
modrimi trakci, par novih škornjev, cajgast rožast predpasnik, naglavna ruta iz perkala,
avba s formom po načinu, ki je tu v celjskem okrožju splošno v navadi, usnjen pas okra-
šen s kositrom ali tudi pas iz bele pločevine, naglavni, širok trak iz črnega žameta, kot de-
lavniška obleka iz hodničnega platna, dve poisrajci, dve krili z modrcem, dva predpasnika,
naglavna ruta in škornje jim dajo templati po potrebi" (Baš, Opisi, str. 50).
Vsaj kar zadeva denar, se je bolje godilo koroškim poslom, saj so prejemali poleg obleke
tudi plačilo. Leta 1833 je prejemala dekla na večji Lamprehtovi kmetiji v Črni letno 14 gld
(2 gld so ji dali za likof), v obleki pa eno modro krilo, svileno ruto, par nogavic in dva para
čevljev (Protokol i). V Selah v Rožu je približno v istem času prejemal hlapec letno 14 gld
plače in 3 gld za likof, dalje 2 para podvezank, 2 srajci, 1 usnjene hlače, 1 lodnaste hlače,
1 lodnast jopič in 1 par volnenih nogavic v skupnem znesku 11 gld in 12 krajcarjev. Dekla
pa je zaslužila še te oblačilne kose; 2 srajci, 1 cicasto krilo, 2 avbi, 1 moder in 1 bel pred-
pasnik, 1 životec, 2 para nizkih čevljev in 1 par volnenih nogavic v skupni vrednosti 8 gld
in 10 krajcarjev (Protokol II).
Primerjava obeh zneskov kaže, da je skoraj pol več zaslužila črnjanska dekla, kar zadeva
oblačil pa je imela več „lona" selška dekla. Zato ugotavljamo, da ni bilo bistvenih razlik pri
že tako pičlem zaslužku.
V primerjavi s koroškimi posli so približno desetletje kasneje prejemali na primer na Koz-
janskem hlapci in dekle poleg manjših plač tudi manj obleke. Na primer leta 1843 je zaslu-
žil hlapec, ki se je udinjaj na območju planinske gosposke na leto 16 gld plače In obleko.
Dekla pa je dobila letno 10 gld, par škornjev in eno obleko (Kuret, str. 133). V gosposki
Jurklošter pa so bile nekaj bolje plačani kot v gosposki Planina, zato so prejemali manj
obleke. Tamkaj je hlapec zaslužil navadno 20 gld na leto, dekla pa 12 gld, na leto so ji dali
še par škornjev, hlapcu pa ene prtene hlače (Jurklošter). Približno enako so zaslužili posli
tudi na Dolenjskemleta 1870, čeprav so po denarni reformi prejemali večje vsote, npr.
hlapec 50 goldinarjev in obleko (Trdina III, str. 830), dekla pa 24 goldinarjev in obleko
(Trdina I, str. 247). Naj bo še omenjeno, da so videli bajtarski pa tudi nekateri kmeč-
ki sinovi in hčere v udinjanju na kmetijah edino možnost, da si poleg hrane zaslužijo oble-
ko ali denar za obleko. Ali kot se poučimo za novomeško okolico leta 1870: „Dekleta gre-
do rada od doma dostikrat še ko jim starši žive, zato ker jim ne napravljajo potrebne oble-
ke..." (Trdina i, str. 289).
Če posplošimo sicer redka pričevanja o oblačilni porabi poslov, so letno lahko kupili komaj
eno obleko. O tem priča tudi podatek za novomeško okolico leta 1870: »Plača dekelska je
komaj za obleko, ker so cape drage in slabe..." (Trdina I, str. 289).
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     287
Kar zadeva nakup obleke, se je še slabše godilo tistim poslom, ki so del zaslužka ali ves
zaslužek hočeš nočeš dajali staršem. Po podatkih za obdobje med svetovnima vojnama
so največkrat tako ravnali hlapci ali dekle, ki so podpirali bolehne starše ali nepreskrbljene
brate ali sestre (Makarovič, Zapiski) . Znane so poleg teh tudi drugačne porabe zaslužka in z
njim povezano pomanjkanje obleke. O tem priča naslednji zapis za Dolenjsko iz leta 1870,
ki pa ga ne kaže posploševati: „Dekle dobivajo tod kaj slabo plačo (po 24 f in le malo čez
včasi), zraven pa nekatere še pijančujejo ali jim poberejo denarje ljubčki ali brezvestni sta-
rši in zato ima le malokatera dosti potrebne obleke. Ob nedeljah ali pozimi izposodijo si
marsikako jopo ali kikljo etc. od tovarišic ali gospodinj" (Trdina I, str. 176).
O pomenu, ki ga je uživala v 19. stoletju (in še vse do srede 20. stoletja) obleka ali po-
samezni kosi obleke, priča tudi to, da se navaja v oporokah, izročilnih pogodbah in za-
puščinskih zapisnikih.
Za ilustracijo navajamo le nekaj primerov: leta 1836 je bila pri sv. Lenartu v Zabukovju v
slovenščini napisana oporoka. Hkrati z drugimi volili je zapisano, da izroča darovalka tudi
morebitno obleko kot plačilo za dosmrtno oskrbo (Medvejšek). Posestniki npr. iz ljubljan-
ske okolice so natančneje volili posamezne oblačilne kose in dodatke. Med njimi na primer
Luka Traven z Gline: „Imam jest en prou lepi pele ali sukna tega dobo za menoj moj sin Ja-
kob, ta bol ura žepna uzame mati ina da potlej kterima se bo nji za prav zdelo. Ta slaba
sukna pa slabi žepno uro dobo moj mlajši Janez" (Oporoka J.T.). Poigruntar Tomaž Bab-
nik iz Bizovika je med drugim zapustil. „Ta bolj suknjo volim stricu Janezu Babniku, spi.
Pogačarju, en star kožuh pa Mraku" (Oporoka T.B.). Posestnik na Fužinah je daroval kom-
pletno obleko in sicer „rekele, lajbelc, hlače, čevle, srajco in gate" (Oporoka J.B.).
V izročilnih pismih so si prevžitkarji izgovorili poleg hrane tudi potrebno obleko, kar je obi-
čajno na kratko zapisano, na primer: „Svoji materi mora ženin dajati poleg hrane potrebno
obleko" (Oporoka J.S.). Navedeni in tudi drugi, vsebinsko enaki podatki pričajo, da je po-
menila poleg stanovanja hrana in obleka v 19. stoletju še vedno edine in glavne potrošne
postavke slovenskega agrarnega prebivalstva.
Končno naj še omenimo, da je imela v 19. stoletju obleka velik pomen pri raznih človeko-
ljubnih delih. Poleg denarja je bila najpogostejše darilo pogorelcem v raznih slovenskih va-
seh. O tem pričajo zahvale župnikov, ki so največkrat prosili in se potem tudi zahvaljevali
v imenu pogorelcev: „lz domače fare sim le jez v roke dobil 111 gld, 37 kraje; obleko pa
posebno platnene tolikanj, da nisem le pogorelcev obilno obdaroval, temuč de sim zdaj
še nekaj ušpetelnov na šentursko goro poslal" (Arko; Torkar).
Obdarovanje revnih otrok z obleko je med drugim sodilo tudi v čitavniško dejavnost, na
deželi in zlasti v mestih (npr. Ljubljana, str. 429).
Vsaj že proti koncu 19. stoletja so začeli v nekaterih šolah praznovati t.i. božičnico. Ob
tej priložnosti so marsikje obdarovali revnejše otroke z obleko. V črnjanski šoli so na pri-
mer leta 1892 obdarili 54 rudarskih otrok s čevlji in nekatere tudi z obleko (Kronika). Rev-
nejšim šolarjem (74 po številu) v Kamni Gorici so leta 1895 razdelili razno obleko, vredno
200 gld. Obdarovanih je bilo 74 otrok (Kamna G.). V ljubljanskih mestnih šolah je bilo leta
1898 obdarovanih 197 ubožnih otrok s toplo zimsko obleko (Božičnica).
288     Marija Makarovič
V. Glavna družbena in gospodarska gibala razvoja noše
Opaznejše oblikovne in vsebinske spremembe v kmečki noši 19. stoletja so omogočile
nekatere, že proti koncu 18. in potem v 19. stoletju bistveno spremenjene družbene in
gospodarske okoliščine. Njihov vpliv na sočasni razvoj kmečke noše se kaže, prav tako
kot v nekaterih drugih sestavinah kmečke kulture, na različnih ravneh.
Če povzamemo, se je tudi v prejšnjih stoletjih razvijala kmečka noša v različnih okolišči-
nah, ki so oblikovale noše posameznih obdobij. Zato so bolj ali manj opazne v noši agrar-
nega prebivalstva, npr. poleg renesančnih in baročnih potez tudi sestavine kasnejše obla-
čilne mode. Vsekakor pa se je noša starejših obdobij v glavnem razvijala v okviru razlik, ki
so jih razni družbeni redi uvajali med ljudi; njihova posledica je bila razločevanje prebi-
valstva po obleki glede na družbeni položaj (Vilfan, str. 26). Prav različna obleka je že na
zunaj ločevala ljudi po njihovi družbeni pripadnosti. Še v 16. stoletju so bila prizadevanja
po ločevanju ljudi na »žametasto in prteno gospodo" zelo velika. O tem priča vsebina
predpisov o obleki in blagu, ki so ga smeli po takratnih policijskih redih nositi posamezni
sloji. Kasnejši in v 18. stoletju vedno bolj redki oblačilni predpisi so bili le še moralnega
značaja (Vilfan, str. 39). O tem pričajo tudi viri iz 19. stoletja, po katerih so zlasti duhov-
niki obsojali oblačilno nečimrnost. V prvi polovici 19. stoletja je na primer takratni metliški
župnik skušal zatreti dolge črne pasove Belokranjic (Navratil, str. 391). Župnik v tržaški
okolici pa je menda zatrl nošo razkošnih pokrival nevest na Primorskem (J.G.V., str. 50).
Podobna in druga moralna prizadevanja, ki so se tikala tudi posnemanja sodobnejše pre-
prostejše mestne oblačilne mode so bila večinoma neuspešna, zakaj uredbe, ki so nekdaj
določevale razločevanje posameznih stanov že na zunaj, po obleki, že dve stoletji niso bi-
le več v veljavi.
V tej zadevi so nadvse poučna še vedno s preostanki stare miselnosti o oblačilnem loče-
vanju ljudi prežeta pričevanja iz srede 19. stoletja (in še kasneje). V njih sodobniki — to
navajamo tudi v drugi zvezi, tako rekoč samo še nemočno tarnajo in obžalujejo, da se
kmet od meščana, hlapec od gospoda ne ločita več (npr. Pevec, str. 204; Metlar, str.
148).
Marčna revolucija leta 1848 na Dunaju je vsaj posredno vplivala tudi na spremembe v
kmečki noši. Čeravno so bile nekatere svoboščine, ki jih je prinesla, znova odpravljene, je
zemljiška odveza ostala. Kmetje postal lastnik zemlje. V letih po marčni revoluciji, ko no-
ve davščine še niso bile urejene, so zlasti mestom bližji kmetje uspešno prodajali razne
pridelke mestnim prebivalcem (Prijatelj, str. 85).
Takšno stanje je opisano tudi v Novicah leta 1851; „Tri leta skorej že kmet gosposkam
desetine, davkov itd. ne plačuje, kar na polji pridobi, žito, živino itd. meščanom za dragi
dnar prodaja. — Marsikteri kmet je zdaj bolj gospod, kot gospodi, ki v mestu žive. Pravijo,
de je srebro večidel na kmetih (ne vem, če je res), pa to je gotovo, da grunt in se kar on
pridela, veliko veči ceno ima kakor pred tremi leti (Melcer, str. 26).
Po marčni revoluciji izboljšana življenjska raven se je kazala tudi v noši (npr. Šege, str.
58). V zvezi s tem napisani članki pričajo o tem, da so bile oblačilne spremembe precej
velike. Zato so jih sodobni člankarji večkrat omenjali. Vsekakor pa je treba imeti pred oč-
mi, da so spočetka veljale le za del, mestom bližjega prebivalstva. V odročnejših in gospo-
darsko šibkejših krajih je bil oblačilni razvoj počasnejši. Prizadeto napisani članki pa soča-
sno izražajo tudi dokaj enostransko gledanje piscev na družbeno in gospodarsko napredo-
vanje slovenskega kmeta (Makarovič, Noša M, str. 90).
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     289
Kmečka noša se je občutneje preoblikovala v spremenjenih družbenih in tudi gospodars-
kih razmerah. Kmetov družbeni in gospodarski položaj se je začel izboljševati že pod vla-
do Marije Terezije. Velikega pomena je bila ustanovitev okrožnih uradov „kresij", ki so
sprejemale tudi kmečke pritožbe zoper zemljiškega gospoda. S terezijansko davčno knji-
go je bila ločena podložniška posest od gosposke, davki pa so bili predpisani za vsako po-
sebej. Tudi nekatere druge reforme so natančneje določile obveznosti podložnikov do
fevdalnega gospoda in omogočile drugim kmetom, da so v večji meri razpolagali s svojim
imetjem (Kardelj, str. 35). Jožef II je uvedel še naprednejše ukrepe. S podložniškim in ne-
voljniškim patentom je odpravil nevoljništvo, olajšal gibanje kmečkega prebivalstva in ve-
čjo izbiro poklicev (Kardelj, str. 134).
Zgodovinarji poudarjajo, da so omenjene reforme Marije Terezije in Jožefa II., čeravno ni-
so nastale zavoljo kmetovih potreb, temveč zavoljo potreb nastajajočega meščanstva,
zbudila kmetov družbeni ponos in dvignile ugled kmečkega stanu. Zemljiški gospodje so
morali zmanjšati pritisk na kmeta, če so jih hoteli obdržati na svoji zemlji (Gestrin, str.
16). S spremenjenim stanjem, ki v 19. stoletju nikakor ne kaže idealne podobe, se je začel
zmanjševati nekdanji veliki prepad med kmeti in gospodo. Postopno zbliževanje se je ka-
zalo na raznih ravneh. Navzven je bilo opazno predvsem v noši.
Oblačilne spremembe so torej omogočile spremenjene družbene razmere. Istočasno pa so
jih omogočale tudi velike gospodarske in med njimi zlasti tehnične spremembe in večje
možnosti za zaslužek.
Pri opisih oblačilnih sprememb sredi 19. stoletja se večkrat omenjajo spremembe v
uporabi oblačilnega blaga, kot smo natančneje navedli pri obravnavanju posameznih
oblačilnih kosov. Če povzamemo, so prihajale v rabo za krojenje moških in ženskih
oblačil zlasti na alpskem oblačilnem območju razne tovarniško izdelane tkanine iz volne,
bombaža in svile v večjem obsegu pred sredo 19. stoletja. Tako sklepamo po zadevnih
poročilih iz okrajnih gosposk na Koroškem (npr. Osoje, Pliberk, Dobrla vas), na Dolenj-
skem (npr. Stična, Ribnica, Ruperčvrh), Notranjskem (npr. Postojna, Vipava, Planina) in
na Slovenskem Štajerskem (npr. Hrastovec, Ravno polje, Ormož).
Poraba tovarniškega blaga je bila v bližini mest še opaznejša kot na podeželju. Nekateri
člankarji prav dramatično opisujejo takšno stanje, na primer: „Slovenc se pri obdelovanju
zemlje še zmiram stare šege derži, pri obleki se pa po novih modah suče. Naši dedi so no-
sili sukne domačiga pridelka; ... Nima sadaj Slovenc razun srajce in včasi hlač ne ene niti
domačega pridelka na životu. Vprašajmo da zakaj ne? — Odgovoril bi, da mu obleka drajše
hodi, če si jo doma pripravi, kakor če jo kupi. — Zna to resnica biti, alj kako dolgo pa ter-
pijo te pisane cunje? V gojzd se ne sme ž njimi prikazati" (Konšek, str. 129).
Že Ivan Prijatelj je leta 1938 navedel dejanske vzroke povečane porabe kupivniga blaga
na kmetih v prvi polovici 19. stoletja. Med drugim pravi, da so „zacele svobodna obrt, in-
dustrija in trgovina, neovirano od prejšnjih carinskih pregrad metati med kmete ceneno
fabriško oblačilno blago, mnogo privlačnejše za oko" (Prijatelj, str. 86).
Tehnična revolucija, ki jo je povzročil izum parnega stroja in mehaničnih statev, je krepko
posegla v dotedanje izdelovanje tkanin. V večjih tekstilnih industrijskih obratih sojo izde-
lovali hitreje in ceneje. Še v dobi fevdalizma so ustanovili na Slovenskem prve tekstilne
obrate, med njimi predilnice, suknarne, tkalnice in barvarne. V letih 1724 do 1803 je de-
lala suknarna v Ljubljani. Leta 1795 je začela obratovati suknarna v Zgošah pri Radovljici
in delovala je še proti koncu 19. stoletja (Šorn, str. 116). Tovarna sukna v Škofji Loki je
bila ustanovljena leta 1838, poslovala je še pred prvo svetovno vojno. Leta 1826 je bil
290     Marija Makarovič
ustanovljen tekstilni obrat v Ajdovščini, leta 1837 pa bombažna predilnica in tkalnica v
Ljubljani, čez 2 leti tekstilna tovarna v Št. Pavlu pri Preboldu (Kobe, A., str. 15 ss). V
kakšnem obsegu so ti in drugi tekstilni obrati zalagali s svojimi izdelki kmečko prebivalst-
vo v 19. stoletju, ne vemo natančno. Na podlagi raznih podatkov lahko sklepamo, da so
velik del proizvodnje pokupili tudi kmetje. O tem pove nekaj več podatek iz leta 1844:
„Dva tržiška mojstra veliko tavžent vatlov pavolnika na leto izdelata in s svojo robo kmeti-
ce cele kranjske dežele in drugih bližnjih okrajev oblačita (Bleiweis, str. 179).
Za nazornejšo predstavo o obsegu tovarniške proizvodnje volnenih in bombažnih tkanin,
ki so konec 18. in v večjem obsegu proti sredi 19. stoletja izpodrivale domače tkanine,
navajamo še nekaj podatkov: Ob koncu 18. stoletja je samo stanovska suknarna v Ljub-
ljana izdelala 3400 kosov sukna v približni dolžini 80.000 metrov (Šorn, str. 117). V trži-
ški barvarni in tiskarni so na leto izdelali 15.000 kosov barvaste in tiskane kotenine še v
štiridetih letih 19. stoletja. V Zgošah pa od 1000 do 1400 kosov sukna (Šorn, str. 120).
V ljubljanski predilnici in tkalnici so npr. leta 1875 izdelali 40.000 kosov raznih tkanin
(Kobe A., stgr. 28).
Ti in drugi podatki pričajo, da so izdelovali v slovenskih tekstilnih tovarnah vedno več
bombažnih in volnenih tkanin. Poleg domače proizvodnje pa je treba upoštevati tudi ved-
no večjo proizvodnjo tujih tovarn. Leta 1864 je bilo v vsej avstro-ogrski monarhiji 5.858
predilnih strojev (Kresz, str. 90).V osemdesetih letih so tekstilni izdelki iz čeških, morav-
skih in šlezijskih tovarn tako rekoč preplavili tudi.naše ozemlje. Sejmarji in prekupčevalci
so prinašali na letne sejme predvsem z Moravskega obilo tekstilnega blaga. Bilo je lepše
za oko, primerno kmečkemu okusu in lahko v primerjavi s težkim platnom in suknom. Tu-
di cena blaga je bila ugodna, le v trpežnosti se ni moglo meriti z domačimi tkaninami. To
so sodobniki, ki so se zavzemali za doma izdelane tkanine, radi poudarjali (npr. Konšek,
str. 129). Kljub temu so kmetje kupovali za oko privlačno blago, ki je bilo narejeno po
kmečkem okusu, sprva za praznično, kasneje pa tudi za delovno obleko.
Pri širjenju tovarniških tkanin in nekaterih oblačilnih izdelkov (npr. rute, nogavice, suknji-
či, plašči, čevlji, klobuki) med kmečko prebivalstvo ima velik pomen sejmarstvo. Že sam
način prodajanja je bil za kmete neke vrste družaben dogodek. Poseben čar mu je dajalo z
barantanjem združeno (navidezno) popuščanje cene in z njim povezan občutek dobre
kupčije.
V obdobju rasti slovenskih tekstilnih obratov in povečane porabe tovarniških tkanin sredi
19. stoletja je začelo zamirati izdelovanje domačega platna in sukna (npr. Mohorič, str.
171 ). V časnikih zasledimo že v štiridesetih letih 19. stoletja vse bolj pogoste ugotovitve,
da lanarstvo in suknarstvo zamira (Bleiweis, Suknarji, str. 93 ss). Znane so različne pobu-
de, da je treba lanarstvo ponovno pospeševati (Britovšek, str. 227).
Zaradi jasnejše predstave o tem vprašanju povejmo, da je bilo še v prvi polovici 19. sto-
letja na Kranjskem zasejanih z lanom in nekaj malega s konopljo približno 3.450 ha površi-
ne (Britovšek, str. 227). Po sredi 19. stoletja je gojenje lanu neprestano upadalo (Britov-
šek, str. 231). Na prehodu v 20. stoletje je pridelovanje lanu v oblačilne namene tako re-
koč zamrlo (Makarovič, Zapiski). Podobno seje dogajalo tudi z ovčjerejo, kije dajala suro-
vine za izdelovanje volnenih tkanin, sukna in raševine. Tako so na primer samo na Slo-
venskem Štajerskem našteli 1857. leta 37.074 ovac (Kotnik, Sukno, str. 10). Na slo-
venskem ozemlju so po statističnih podatkih gojili na primer leta 1869 še 289.623 ovac,
od tega največ na Primorskem, to je 88.428 repov (Novak, str. 384), proti koncu stoletja
pa precej manj. To je obdobje, ko je vedno bolj zamiralo tudi pridelovanje volne v oblačilne
namene, ohranjalo se je le še v hribovitejših območjih, npr. na Gorenjskem, Štajerskem in
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     291
Dolenjskem, kot se poučimo leta 1873 za Gorjance (Trdina II, str. 541). Še naprej pa soi
ženske predle volno za ročno pletenje rokavic, nogavic, ženskih in moških jopic (Makaro-
vič, Zapiski).
Odmiranje obeh oblačilnih panog (platnarstva in suknarstva) je trajalo dobro stoletje. Po-
večana poraba tovarniških tkanin je do konca 19. stoletja zdesetkala poleg cehovskih tu-
di kmečke tkalce (gl. tudi Bras). Oblačilni obrtniki v agrarnem okolju so vedno bolj pogo-
sto šivali obleko iz kupivnega blaga, sprva za pražnjo, ob koncu stoletja pa tudi vsakda-
njo. Modni časopisi, ki so v prvi polovici 19. stoletja povzročili poenotovanje plemiške in
meščanske noše na Slovenskem „s takratnim oblačilnim videzom na drugih srednjeevrop-
skih ozemljih" (Baš, Kultura, str. 1 56), so vsaj že proti koncu 19. stoletja tu in tam zašli k
podeželskim, zlasti trškim obrtnikom. Med knjigami podeželskih krojačev so tudi znane v
slovenščini napisane knjige o krojaštvu iz konca 19. stoletja (npr. Kune). Med krojaškimi
in šiviljskimi strankami so bili poleg petičnejših in veljavnejših kmetov tudi drugi vaščani
(Makarovič, Zapiski). Marsikje so bile družine gruntarjev poleg morebitnih učiteljev in ne-
katerih obrtnikov (npr. Črtice, str. 3) zgledi vsakokratne mestne, „purgarske" oblačilne
mode. V želji po izenačenju so jih posnemali tudi manj premožni in manj ugledni vaščani.
Oblačilno posnemanje pa je bilo praviloma v skladu z gmotnimi možnostmi nosilcev in z
njihovim odnosom do sprejemanja in preoblikovanja vsakokratne oblačilne mode in oseb-
nega oblačilnega izraza. 1
Viri in literatura
Alešovec — J. Alešovec, Kako sem se jaz likal, Ljubljana 1884.
Arko — J. Arko, Zahvala za Skaruškim pogorelcem podeljena darila. Novice kmetijskih,
rokodelnih in narodskih reči VIII, Ljubljana 1850.
Arsenovič — N. Arsenovič, Upodobitve slovenskih ljudskih noš, leta 1870, Arhiv Slo-
venskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Barle — J. Barle, Iz narodne zakladnice. Letopis Matice Slovenske, za leto 1893.
Baš, Kultura — A. Baš, Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času, Ljubljana
1987.
Baš, Opisi — A. Baš, Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici
1 9. stoletja. Gradivo za narodopisje Slovencev, Ljubljana 1984 — V tem delu je med
drugim prevedeno v slovenščino tudi gradivo t.i. Göthove serije (Kuret I, str. 7 ss)
in Deželnega prezidija (Arhiv Slovenije). Podpisana sem v svojih delih o noši (Maka-
rovič I, Makarovič II), izrabila velik del omenjenega gradiva. Zato je tudi v pričujočem
članku gradivo večinoma navedeno po primarnih virih. Ko navajam prevode, citiram
Baševo delo.
Bellosics — V. Bellosics, Die Wenden im Zaiaer und Eisenburger Comitat, Die österrei-
schisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Ungarn IV, Wien 1896.
Bele Vode — Poročilo kuracije Bele Vode, 1845, Göthova topografija (odslej GT), mapa
11, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani (odslej ISN).
Benesch — V. Benesch, Upodobitve noš in krajin z nošami. Grafični kabinet Narodnega
muzeja.
Benkov — T. Benkov, Narodske starice. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči
IX, Ljubljana 1851.
Beseda — Keršanska beseda o spominu sv. Joana Kerstnika, Drobtinice za novo leto
1856, XI, Celovec.
292     Marija Makarovič
Bile — Bile, Čičarija in pa Čiči, Novice gospodarske, obertnijske in narodske XIV, Ljub-
ljana 1856.
Bistra — Poročilo okrajne gosposke Bistra, 1838, spis 1512, Deželno predsedstvo v
Ljubljani, Arhiv SR Slovenije v Ljubljani (odslej DP AS).
Bleiweis — Dr. Bleiweis, Popis obertniske razstave v Ljubljani, Kmetijske in rokodelske
novice II, Ljubljana 1844.
Bleiweis, Suknarji — Dr. Bleiweis, Zbudite se gorenski suknarji. Kmetijske in rokodelske
novice I, Ljubljana 1843.
Boštanj — Poročilo okrajne gosposke Boštanj, 1838, spis 1516, DS AS.
Božičnica — Novice gospodarske, obrtniške in narodne LVI, Ljubljana 1898.
Bras — M. Bras (članek v pričujočem SE).
Brejčeva — M. Brejčeva, Slovenske narodne noše na Koroškem, Etnolog V—VI, Ljublja-
na 1933.
Brestanica — Poročilo nabornega okraja Brestanica, 1810, GT, mapa 34, ISN.
Brežice - Poročilo fizikatnega distrikta Brežice, 1841 GT, mapa 24, ISN.
Bunc — F. Bunc, Ženitnine Slovencov na Krasu, Novice gospodarske, obertnijske in na-
rodske XIV, Ljubljana 1856.
C — C, Žalostna pustna zgodba. Kmetijske in rokodelske novice IV, Ljubljana 1846.
Cafov — Cafov, Slovenska obleka pravih Pesničarjev na Štajerskim, Kmetijske in ro-
kodelske novice VI, Ljubljana 1848.
Cafov F. F. S. Cafov, Kmet na Tolminskem, Kmetijske in rokodelske novice VI, Ljubljana
1848.
Csaplovics — J. Csaplovics, Croaten und Wenden in Ungern, Pressburg 1829.
Čitavnica — Dopisi, Iz Ljubljane 1 7. dne. Novice gospodarske, obrtniške in narodne XXI,
Ljubljana 1863.
Črni Vrh — Iz Črnega Vrha, Novice gospodarske, obrtniške in narodne XLVIX, Ljubljana
1891.
Črnomaljka — O narodni noši, Belokranjec, julij 1908.
Črtice — Popotne črtice. Novice gospodarske, obrtniške in narodne XXXV, Ljubljana
1877.
Deklica - M. Košuta, N. Kriščak, B. Pahor, F. Slavec, P. Suhadolc, D. Ule-Maver, B.
Vatovec, Deklica podaj roko. Ljudski plesi, pesmi in noša Slovencev v Italiji, Trst
1985.
Delimarič — M. Delimarič, Beli Kranjci unikraj Kerke in Save od Kostanjevice do Jesenic,
Kmetijske in rokodelske, novice III, Ljubljana 1845.
Despot — M. Despot, Maximilian FischI o Istri 1800 godine, Jadranski zbornik. Priloži
za povijest Istre, Rijeke, Hrvatskog Primerja i Gorskog Kotara, Vol, 11, Rijeka —Pula
1983.
Dobje pri Planini — Poročilo župnije Dobje, 1846, GT, mapa 47, ISN.
Dobrla ves — Poročilo okrajne gosposke Dobrla ves, 1838, spis 46/16, DPAS.
Dopisi — Dopisi, -v-. Iz Predoselj 13. sept.. Novice gospodarske, obrniške in narodne
XXIII, Ljubljana 1865.
Družina - Od družine. Kmetijske in rokodelske novice III, Ljubljana 1845.
Dular — O. Dular, Železna Kapla in njena okolica na spodnjem Koroškem, Novice gospo-
darske, obrtniške in narodne XXII, Ljubljana 1864.
Erjavec, 1875 — F. Erjavec, Iz potne torbe. Letopis matice slovenske 1875.
Erjavec, 1880 — F. Erjavec, Iz potne torbe. Letopis matice slovenske, 1870.
F. K — F. K. Žalostna in vesela velika noč. Koledarček družbe svetega Mohora za navad-
no leto 1870, V Celovcu 1869.
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     293
Fala — Poročilo nabornega okraja Fala, 1812, GT, mapa 71, ISN.
Fekonja — Pot v gornje strani. Pisma Stanka Vraza, Slovenski narod, 1879.
Geramb - V. Geramb, K. Mautner, Steirisches Trachtenbuch II, Graz 1935-1939.
Gestrin — F. Gestrin, V. Melik, Slovenska zgodovina, Ljubljana 1948.
Glavarstvo — Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis, V Postojini
1889.
Globočnik — Odperto pisemce „Novicam" Ženske, šalobarde v obročih. Novice gospo-
darske, obertniške in narodne XVII, Ljubljana 1859.
Goldenstein — F.K. von Goldenstein, Upodobitve noš za Korytkovo zbirko Stowianééyz-
na. Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja.
Gomilsko — Poročilo lokacije Gomilsko, 1840, GT, mapa 87, ISN.
Hauptman — S. Hauptman, Kozjak, Popotnik VII, 1886.
Heinko II — M. Heinko, Skizzen aus Krain II, Reifnitz, Carniolia IV, Laibach 1842.
Heinko III — M. Heinko, Skizzen aus Krain III, Volkstrachten in Unterkrain, Carniolia V,
Laibach 1843.
Hoff — H.G. Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzogthume
Krain und demselben einverleibten Istrien I, Laibach 1808.
Holožan — (Holožan), Iz Haloz, Novice gospodarske, obertniške in narodne XIX, Ljub-
ljana 1861.
Hr. — Hr., Iz Ormoža na Štajerskem, Novice kmetijskih, rokodelskih in narodskih reči X,
Ljubljana 1952.
Hrastovec: Dolanci — Poročilo okrajne gosposke Hrastovec, 1815, GT, mapa 116, ISN.
Hrastovec: Goričani — Poročilo okrajne gosposke Hrastovec, 1815, GT, mapa 116, ISN.
Hrašovec — Fr. Hrašovec, Dopis iz Ormoža, Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih
reči X, Ljubljana 1852.
Idrija — Poročilo okrajne gosposke Idrija, 1838, spis 1512, DP AS.
J. D — J. D., Dopis starih slovenskih mater iz uniga sveta svojim sedanjim unukinam.
Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči X, Ljubljana 1852.
J. G. V — J. G. V., Nošnja Slovencev tržaške okolice. Novice gospodarske, obrtniške in
narodne XXII, Ljubljana 1864.
Jarenina — Poročilo gosposke Jarenina, 1815, GT, mapa 128, ISN.
Jenko — S. Jenko, Tilka, Zbrano delo II, Ljubljana 1965.
Jurčič — J. Jurčič, Črta iz življenja političnega agitatorja. Zbrano delo IV, Ljubljana 1951.
Kalobje - Poročilo župnije Kalobje, 1846, GT, mapa 143, ISN.
Kamna G. — Novice, Lepo božičnico... Novice gospodarske, obrtniške in narodne
LIN, Ljubljana 1895.
Kapla - Poročilo gosposke Kapla, 1838, spis 4616, DP AS.
Kardelj — E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1957.
Keršič — I. Keršič (članek v pričujočem SE).
Kobe — J. Kobe, Beli Kranjci unkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki Kolpi od Met-
like do Osilnice, Kmetijske in rokodelske novice V, Ljubljana 1847.
Kobe A. — K. Kobe-Arzenšek, Prvi tekstilni industrijski obrati na Slovenskem, Publika-
cije Tehniškega muzeja Slovenije 14, Ljubljana 1968.
Kociančič — S. Kociančič, Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v letu 1853,
Šolski prijatelj IV, 1855.
Konšek, Nova ustava in Judje, Slovenija II, Ljubljana 1849.
Konjice — Poročilo okraja državne gosposke Konjice, 1812, GT, mapa 349, ISN.
Korban — J. Korban, Kratek ozir na Poljanca, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih
reči VII, Ljubljana 1849.
294     Marija Makarovič
Kordescli — Erklärung der heutigen Bilderbeigabe (slike noš so opisane po mesecih, od
januarja do decembra), Carniola VI, Laibach 1844.
Kordesch — L. Kordesch, Die Tracht der alten krainischen Slaven, Carniolia II, Laibach
1839/1840.
Kostanjevica — Poročilo okrajne gosposke Kostanjevica, 1838, spis 1516, DP AS.
Kotnik I - F. Kotnik, Narodna noša v Mežiški dolini. Naš dom XVIII, 1926.
Kotnik II - F. Kotnik, O narodni noši v Savinjski dolini. Naš dom XVIII, 1926.
Kotnik III — Narodna noša v Laškem okraju. Naš dom XIX, 1927.
Kotnik, Sukno — F. Kotnik, O valjanju domačega sukna. Slovenski etnograf II, Ljubljana
1949.
Kovačič — F. Kovačič, Stara narodna noša okoli Ljutomera, Časopis za zgodovino in
narodopisje, 1922.
Kovačič, Trg — Trg Središče, Maribor 1910.
Kremenšek — S. Kremenšek, Vladimir Bogdanovič Bronevskij, Zgodovinske vzporednice
slovenske in hrvaške etnologije — 1, Ljubljana 1982.
KrempI — A. KrempI, Dogodivščine štajerske zemle, V Gradci 1845.
Kresz — M. Kresz, Ungarische Bauerntrachten, Budapest 1957.
Krickel — A. J., Krickel, Fussreise durch den grössten Theil der österreichischen
Staaten in den Jahren 1827, 1828 bis Ende Mai 1829 II, Wien 1830.
Križnogorski — Šeprun ali pastirski deževni plajšč in cokle. Novice gospodarske, obertnij-
ske in narodske XIV, Ljubljana 1856.
Krka - Poročilo gosposke Kr,a 1838, spis 4616, DP AS.
Kruh — Daj nam dans naš vsakdanji kruh. Kmetijske in rokodelske novice lil, Ljubljana
1845.
Krupa — Poročilo okrajne gosposke Krupa, 1838, 1516, DP AS.
Kune — M. Kune, Knjiga krojaštva, Ljubljana 1890, Ljubljana 1893.
Lavtižar — J. Lavtižar, Kranjska Sibirija, Planinski vestnik XII, 1905.
Lesar — A. Lesar, II. Jernejček gre v šolo. Koledarček družbe svetega Mohora za navadno
leto 1866, V Celovcu 1865.
Levstik — F. Levstik, Iz minule srečne mladosti, Pokljuk, Popotovanje iz Litije do Čateža,
izbrano delo, Ljubljana 1976.
Lippich — F. W. Lippich, Topografie der K. k. Provinzialhauptstadt Laibach, Laibach
1834.
Lišpanje — Davki, ki si jih ljudje sami nakladajo. Potratno lišpanje. Novice kmetijskih,
obertnijskih in narodskih reči XIII, Ljubljana 1855.
Ljubljana — Dopisi, Iz Ljubljane, Novice gospodarske, obrtniške In narodne XXIII, Ljub-
ljana 1865.
Ljudmila — Ljudmila, Slavjanska serčnost. Slovenska Bčela 11/2, Celovec 1851.
Lokar — J. Lokar, Iz Bele krajine, Carintia II, 1911.
Ložar, Rokavci — Ložar, Rokavci v slovenskih nošah. Etnolog XVII, Ljubljana 1952.
Ložar, Noša — M. Ložar, Slovenska ljudska noša. Narodopisje Slovencev II, Ljublajna
1952.
Luče — Poročila župnije Luče, 1846, GT, mapa 209, ISN.
Macher — M. Macher, Medizinisch-statistische Topografie des Herzogtumes Steiermark,
Graz 1860.
Makarovič, Umetnost — G. Makarovič, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981.
Makarovič I — M. Makarovič, Slovenska kmečka noša od srede 19. stoletja do danes,
Inavguralna disertacija, Ljubljana 1964.
Makarovič II — M. Makarovič, Slovenska ljudska noša, Ljubljana 1971.
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     295
Makarovič, Dobrepolje — M. Makarovič—M. Klarer, Dobrepolje, Ljubljana 1986.
Makarovič, Istra - M. Makarovič-M. Klarer, Slovenska Istra, Ljubljana 1987.
Makarovič, Rateče — Govorica noše ob primeru Rateč v Zgornji Savski dolini. Pogledi
na etnologijo, Ljubljana 1978.
Makarovič, Noša — M. Makarovič, Narodna noša. Slovenski etnograf XXII — IV,
1970-71, Ljubljana 1972.
Makarovič, Srajce — M. Makarovič, Moške srajce slovenske kmečke noše. Slovenski et-
nograf XVIII-XIX, Ljubljana 1966.
Makarovič, Zbirka - M. Makarovič, Tekstilna zbirka. Slovenski etnograf XXXII,
1982, Ljubljana 1983.
Makarovič, Pokrivala — M. Makarovič — Vezena ženska pokrivala na Slovenskem, v:
Nickisbacher—Bregar—M. Makarovič, Ljudske vezenine na Slovenskem, Ljubljana
1970.
Matičetov — M. Matičetov, Bala kraške neveste pred 100—130 leti. Ljudski tednik.
Trst, 9. VI. 1950.
Medvejšek. — Oporoka Katarine Medvejšek, St. Lenart v Zabukovju, 13. 1. 1836, Zgo-
dovinski arhiv Celje, Okrajno sodišče Kozje, škatla 3.
Melcer — D. Melcer, Ljubljanski časnik, Ljubljana 1851.
Mencinger — J. Mencinger, Moja hoja na Triglav, Izbrano delo, Ljubljana 1976.
Metlar — J. Metlar, Slovenski oglednik. Kmetijske in rokodelske novice IV, Ljublajna
1946.
Mirna — Poročilo okrajne gosposke Mirna, 1838, spis 1516, DP AS.
Mohorič — I. Mohorič, Škofjeloško platnarstvo in njegov zaton. Loški razgledi II, Škofja
Loka 1955.
Mokronog — Poročilo okrajne gosposke Mokronog, 1838, spis 1516, DP AS.
Mrkun — A. Mrkun, Narodopisno blago iz Dobrepoljske doline. Etnolog VII, Ljubljana
1934.
Mulec — K. Mulec, Običaji štajerskih Slovencev, Novice gospodarske, obertnijske in
narodske XIV, Ljubljana 1856.
Musy — P. Musy, V mladosti je treba skerbeti, kako si svoje dni pošteno kruh služiti.
Kmetijske in rokodelske novice III, Ljubljana 1845.
Navratil — I. Navratil, Kako so Belim Kranjicam bili zatrti črni „repi". Novice gospodar-
ske, obrtniške in narodne XXXVII, Ljubljana 1879.
Novak — V. Novak, 1 7. Živinoreja, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev,
1. zvezek. Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970.
Novičar — Novičar, Pomenki zastran vprašanja o besednih rečeh Slovenije, Kmetijske
in rokodelske novice VI, Ljubljana 1848.
Novo mesto — Poročilo okrožja Novo mesto, 1838, GT, spis 1516, DP AS.
Obleka — Stara obleka Gorencov, Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči XI,
Ljubljana 1853.
Oglas — Največja razpošiljalnica blaga J. &. S. Kessler, Brno, Novice gospodarske,
obrtniške in narodne XLVII, Ljubljana 1889.
Oglednik — Slovenski oglednik. Kmetijske in rokodelske novice IV, Ljubljana 1846.
Ogrinec — P. Ogrinec, Največji revež. Koledar družbe svetega Mohora, 1877.
Oporoka J. S — J. Šliker (Josef Schiiebier) v vasi Jevševec in Uršula Jerneja Kregarja
iz Stovnika, dne 7. februarja 1811, AS, Dolski arhiv, fasc. 26.
Orel — B. Orel, Slovenska ljudska noša v zbirki Nikole Arsenoviča, v: Zbornik etnograf-
skog muzeja u Beogradu, Beograd 1953.
Ormož — Poročilo nabornega okraja Ormož, GT, mapa 247, ISN. t
296     Marija Makarovič
Osoje - Poročilo okrajne gosposke Osoje, 1838, spis 4616, DP AS.
P — P., Od Bohinja Kaj, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči IX, Ljubljana
1851.
Pajek — J. Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884.
Pajk — J. Pajk, Noša štajerskih Slovencev, Zora V, 1876.
Perpar — Fr. Parpar, Zakaj kmečko gospodarstvo propada?. Koledar družbe sv. Mohorja
za prestopno leto 1896, Celovec.
Pevec — Poharski pevec, Prevzetnija kmetov. Drobtinice za novo leto 1846.
Planina — Poročilo okrajne gosposke Planina, 1838, spis 1512, DP AS.
Pliberk - Poročilo okrajne gosposke Pliberk, 1838, spis 4616, DP AS.
Podlipski — Podlipski, Smešna noša o ženitninah. Novice kmetijskih, rokodelskih in
narodskih reči VII, Ljubljana 1849.
Podsreda - Poročilo gosposke Podsreda, 1838, GT, mapa 273, ISN.
Poljane — Poročilo okrajne gosposke Poljane, 1838, spis 1516, DP AS.
Ponikva - Poročilo župnije Ponikve, 1843, GT, mapa 286, ISN.
Popis — Popis obertniske razstave v Ljubljani, Kmetijske in rokodelske novice II, Ljublja-
na 1844.
Postojna — Poročilo okrajne gosposke Postojna, 1838, spis 161, DP AS.
Požek — Požek, Ženitba v Belokranjski, Novice gospodarske, obrtniške in narodne
XXXV, Ljubljana 1877.
Prem — Poročilo okrajne gosposke Prem, 1838, spis 1521, DP AS.
Prigodbe — Nektere prigodbe iz življenja dveh umnih kmetovavcev, Janeza in Mete,
Kmetijske in rokodelske novice IV, Ljubljana 1846.
Prijatelj - I. Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev, Ljubljana 1938.
Protocol I — ProtocolI, Steuergemeinde Schwarzenbach, Schwarzenbach am 23 ten May
1833, Franciscejski kataster. Arhiv Slovenije.
ProtocolI II - ProtocolI Steuergemeinde Zell bei der Pfarr, št. 528/14, 12. 6. 1833, Ko-
roški deželni arhiv v Celovcu.
Procesia — Procesia presv. rešniga Telesa pri starih Slavenih na Laškim, Slovenska Bčela
IV, Celovec 1853.
Puff II — Marburger Taschenbuch für Geschichte, Landes- und Sagenkunde den Steier-
mark und der an dieselbe grenzenden Länder, Graz 1853.
Ravno polje — Poročilo okrajne gosposke Ravno polje (pri Ptuju), 1811, GT, mapa 294 a
DPAS.
Razdelitev — Razdelitev obleke revnim učencem. Novice gospodarske, obrtniške in
narodne, Ljubljana 1892.
Reziani — Slovenski prijatelj, časopis za šolo in dom, Celovec 1856.
Ribnica — Poročilo okrajne gosposke Ribnica, 1838, spis 1516, DP AS.
RipšI — D. F. RipšI, Svatbine navade štajerskih Slovencov okoli Laškega, Slovenski glas-
nik, 2. zvezek, Celovec 1858.
Rogatec - Poročilo nabornega okraja gosposke Rogatec, 1811, GT, mapa 317, ISN.
Rohrer — J. Rohrer, Versuch über die slawischen Bewohner der österreichischen
Monarchie I, Wien 1804.
Rozman — Rozman, V. Ana Ribezi Brežnica (Pobožna kmetiška žena). Drobtinice 1855,
X, V Celovcu.
Rožek - Poročilo okrajne gosposke Rožek, 1838, spis 4616, DP AS.
Ruperčvrh — Poročilo okrajne gosposke Ruperčvrh, 1838, spis 1516, DP AS.
Russ — K. Russ, Upodobitve noš v delu pod iztočnico Geramb.
Rutar I — S. Butar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Ljubljana 1893.
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     297
Rutar II — S. Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, Ljubljana 1896.
Rutar lil - S. Rutar, Beneška Slovenija, Ljubljana 1899.
S. P — Prem 11. Sushza 1844, Njih svesti bravzi in poshteni Premzi, Kmetijske in ro-
kodelske novize II, Ljubljana 1844.
Saria — B. Saria, Narodopisno iz Simon Povodnovega dela Bürgerliches Lesebuch,
Etnolog V-VI, Ljubljana 1933.
SeidI — J. G. SeidI, Wanderungen durch Steiermark, Leipzig 1841—42.
SEM — Slovenski etnografski muzej. Depo tekstilne zbirke v Škofji Loki.
Senožeče — Poročilo okrajne gosposke Senožeče, 1838, spis 1512, DP AS.
Sič — A. Sič, Slovenske narodne noše, 2. izd., Ljubljana 1927.
Sirk — Inventar bale in Pogodba dote Ivane rojene Sirk, poročene Sedmak — št. 18. v
Sv. Križu, dne 20. 11. 1893.
Skaberne — Popis inventarja, 8. 3. 1839 umrlega Luke Skaberneta, Zgodovinski arhiv
Celje, Zapuščinski zapisniki. Okrajno sodišče Kozje, škatla 3.
Skraber — A. Skraber, Der Exaudi — Markt zu Sittich in Unterkrain, Carniolia VI,
Laibach 1844.
Slivnica — Poročilo okraja gosposke grad Slivnica, 1814, GT, mapa 346a, ISN.
Slomšek, Blashe in Neshiza v nedelski šoli, V Zeli 1842.
Slovenjgradec — Poročilo distriktnega fizikata Slovenjgradec, 1842, GT, mapa 347, ISN.
Snežnik — Poročilo okrajne gosposke Snežnik, 1838, spis 1512, SIN
Solčava — Poročilo župnije Solčava, 1846, GT, mapa 351, ISN.
Spinčič — A. Spinčič, Volksleben der Slaven in Istrien, Die österreichisch-ungarische
Monarchie in Wort und Bild, Das Kuestenland, Wien 1891.
Sreznievski — Cosmorama Pittorico 1841.
Stična — Poročilo okrajne gosposke Stična, 1838, spis 1516, ISN.
Studenice — Poročilo državne gosposke Studenice, 1811, GT, mapa 380.
Svarilo — Mnogovrstne novice. Svarilo, Novice gospodarske, obrtniške in narodne
XXXV, Ljubljana 1877.
Šantel — S. Šantel, O ženski narodni noši v Julijski krajini. Jadranski koledar 1935.
Šašelj I — Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I, 1906.
Šašelj II — Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II, 1909.
Šehel — J. Šehel, Žena — da je kaj!. Drobtinice za novo leto 1857, XII, Celovec.
Šege — Ženitvanske šege Slovencev Goriške doline. Novice kmetijskih, obertnijskih in
narodskih reči XII, Ljubljana 1954.
Šentvid pri Planini — Poročilo župnije Šentvid pri Planini, 1846, GT, mapa 397, ISN.
Šentvid pri Ponikvi — Poročilo župnije Šentvid pri Ponikvi, 1847, GT, mapa 448, ISN.
Šmarje pri Jelšah — Poročilo dekanijske župnije Šmarje pri Jelšah, 1846, GT, mapa
403, ISN.
Šmihel nad Mozirjem — Poročilo lokalije Šmihel nad Mozirjem, 1846, GT, mapa 411,
ISN
Šmohor — Poročilo okrajne gosposke Šmohor, 1838, spis 4616, DP AS.
Šorn — J. Šorn, Začetki industrije na Slovenskem Ljubljana 1984.
Štrajbarjev turn — Poročilo okrajne gosposke Štrajbarjev turn, 1838, spis 1 515, DP AS.
Štrekelj - I. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III, Ljubljana 1904-1907.
Štritof — A. Štritof, Slovenski pevci na Dunaju, Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno
leto 1898, Celovec.
Tinje — Poročilo župnije Tinje, 1846, GT, mapa 424, ISN.
Tomažič — T. Tomažič (članek je objavljen v pričujočem SE).
298      Marija Makarovič
Torkar — M. Torkar, Iz. Mozija 20. okt.. Novice gospodarske, obrtniške in narodne
XXXII, Ljubljana 1874.
Tomasin — P. Tomasin, Volkscharakteristik in der Umgebung von Triest, Die österreichi-
sche-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Das Küstenland, Wien 1891.
Trdina I — Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine, 1. knjiga, Ljubljana 1987.
Trdina II — Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine, 2. knjiga, Ljubljana 1987.
Trdina III — Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine, 3. knjiga, Ljubljana 1987.
Trbovlje — J. Trdina, Nekdanji Mengšanje, isti. Spomini starega Mengšana, Zbrano
delo II, Ljubljana 1984.
Trebnje — Poročilo okrajne gosposke Trebnje, 1838, spis 151, DP AS.
Ubogi — Razdelitev obleke ubogim... Novice gospodarske, obrtniške in narodne Lil,
Ljubljana 1894.
Velika N. - Poročilo župnije Velika Nedelja, 1846, GT, mapa 443, ISN.
Verdelski — J. G. Verdelski, Iz opisa Patonovega potovanja po jugoslovanskih krajih.
Novice gospodarske, obrtniške in narodne XXI, Ljubljana 1863.
Vertačnik — Zapuščina Marije Vertačnik, 1.12. 1838, Zgodovinski arhiv Celje, Za-
puščinski zapisniki. Okrajno sodišče Kozje, škatla 3.
Vetrinj - Poročilo okrajne gosposke Vetrinj, 1838, spis 4616 DP AS.
Vidmar — F. Vidmar, Potopis po Istri od Tersta do Pazina, Novice gospodarske, obert-
nijske in narodske, XV, Ljubljana 1857.
Vilfan — S. Vilfan, Predpisi o obleki in blagu v policijskih redih 16. stoletja. Slovenski
etnograf II, Ljubljana 1949.
Vipava — Poročila okrajne gosposke Vipava, 1838, spis 1512, DP AS.
Višnja g. — Poročilo okrajne gosposke Višnja gora, 1838, spis 1512, DP AS.
Vitomar — Vitomar, Pisma o Slovencih in Slovenkah, Novice gospodarske, obertnijske
in narodske XV, Ljubljana 1857.
Vrhovec — J. Vrhovec, Cesarjev prihod. Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto
1885, V Celovcu 1884.
Vrhovnik — I. Vrhovnik, Trnovska župnija v Ljubljana, Ljubljana 1933.
Vurnik I — S. Vurnik, Doneski k študiju slovenske avbe, Ljubljana 1926, Etnolog.
Vurnik II — Slovenska peča, Ljubljana 1928, Etnolog II.
Woltersdorf - E. Woltersdorf, Die Illyrischen Provinzen und ihre Einwohner, Wien
1812.
Zapuščina — Zapuščina Marije Pečovnik, zapisnik z dne 27. novembra 1842, Zgodovin-
ski arhiv Celje, Zapuščinski zapisniki. Okrajno sodišče Kozje, škatla 3.
Zarnik — En teden na Dolenskem, Novice gospodarske, obrtniške in narodne, XXIII,
Ljubljana 1865.
Zdešar — A. Zdešar, Istrijanski Slovenci med Tržaškim in Reškim morjem. Kmetijske
in rokodelske novice VI, Ljubljana 1848.
Zupančič — V. Zupančič, Popotovanje po Istri, Slovenski glasnik X, Celovec 1867.
Žovnek — Poročilo okrajne gosposke Žovnek, 1838, spis 4616, DP AS.
Žurman — J. Žurman, Narodne šege štajarskih Slovencov, Ženitovanje okoli Rogatca
na Štajerskem, Novice gospodarske, obertniske in narodne XVII, Ljubljana 1859.
Žusem — Poročilo župnije Žusem, 1846, mapa 505, ISN.
Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju     299
Summary
The principal findings of the article The Clothing Culture of the Agrarian Population in the
19*^ Centur are:
1. Due to the intensive social and economic changes, the 19'*^ century saw a most dy-
namic development of the Slovene national costume. As to the formal appearance,
there were two different types of the costume; in the transitory period between the
18'*^ and the 19*^ century until around 1870, considerable differences in the costume
of particular provinces and some smaller regions were still noticeable. Differences in
the cuts, textiles and colours of male and female dresses were even more noticeable
when compared to the contemporary wear of the townspeople. On the basis of form,
cut and morphological criterion, one could, in this time, distinguish between three big
clothing districts with their respective costumes, i.e. the Alpine, the Pannonic and the
Meditterranean clothing region.
The differences in costume, on the basis of which inhabitants of particular regions
were clearly distinguishable, were gradually dimishing from the midst of the 19"^ cen-
tury. Towards the end of the 19*^ century the costume of peasant population chan-
ged to such a great extent that a similar, if not even formally uniform clothing appea-
rance prevailed in almost the whole Slovene territory.
2. In the middle of the 19'^ century and onwards, festive costume of the agrarian en-
vironment was gradualy changing under the influence of the town fashion of clot-
hing. At first, changes were more observable in textiles.
Home women cloths (linen, sackcloth, woolen cloth) were superseded by industrial
textiles. In the course of time, also cuts of peasant wear got under the influence of
the town clothing fashion. But the process of introducing a more up-to-date style of
dressing was not quite equable. Especially the clothing style of the Alpine region was
keeping up with the simpler town fashion even before the midst of the 19*^ century.
The wear of the greater part of the Alpine region was the most developed clothing
form in the entire Slovenia at that time. But in some parts of the Slovene territory the
development of clothing was much slower even in the last decades of the 19'^ cen-
tury, especially in the regions and provinces with lower standard of living like the Bela
krajina and Prekmurje regions, and Slovene Istra. These were mostly out-of-the-
-way regions with bad traffic connections where cultural changes were on the whole
very slow to come.
3. The development of peasant costume was not quite uniform. There were certain fac-
tors regulating it, and the significance of their influence upon forming of the costume
and upon the promptness of response to contemporary fashion of clothing varied ac-
cording to the period. The most important, mutually interwined factors were: wealth,
geographic position, the purpose of the costume, age and the sex of the person. Or,
to be more precise: younger and wealthier people living near towns were on the
whole much quicker to follow the contemporary fashion of dressing than old and poor
people or those living in remote villages.
4. Beside protection of the body clothes had several other functions and meanings in the
19*^ century as well. They were usually expressed with the entire clothing but some-
times just certain garments or even decoration were sufficient. In this sense, the co-
300      Marija Makarovič
stume of agrarian regions served as the destinctive element of the respective pro-
vince until the seventh decade of the 19'^ century and in some regions even later on.
Social distinctions in clothing were noticeable on different levels. As a rule, festive
clothes functioned as an element of distinction between the poorer and the wealthier
villagers. However, there were exceptions to the rule, for example servants trying to
conceal their low social status by wearing showy dresses. Beside the fundamental di-
stinction between the working and the festive costume, clothes differed with respect
to occassions as well. There were certain distinctions in the clothing of old and young
people, married and single, winter and summer costumes. In the 19*^ century clot-
hing and certain pieces of clothes had other functions as well. Clothes were a part of
the payment to domestic servants and farmhands. Certain items of clothing were, ac-
cording to the unwritten rules of the folk lore, the obligatory wedding gift. Wills and
legacy records testify to the meaning and value clothes had in the former times.
Clother were, besides board and lodging, the main constituent of the alimony of pa-
rents which writen down in the contract.
5. The formal and substantial changes in the peasant costume of the 19* century were
made possible by the social and economic changes that began already at the end of
the 18'^ century. Their influence upon the simultaneous development of the costume
in the agrarian regions is noticeable on different levels, as in also the case with some
other constituents of the peasant culture.