S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Studia Historica Slovenica
Časopis za humanistične in družboslovne študije
Humanities and Social  Studies Review
letnik 22 (2022), št. 1
ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU
MARIBOR 2022
Studia Historica Slovenica    Tiskana izdaja    ISSN 1580-8122 
                    Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 
Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review
Izdajatelja / Published by
ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/
HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR
http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si
ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/
ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR
Uredniški odbor / Editorial Board
dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, 
dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, 
dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik,  
dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy),  
dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), 
dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), 
dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria)
Odgovorni urednik / Responsible Editor
dr. Darko Friš
Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča
Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija
e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si
Glavni urednik / Chief Editor
dr. Mateja Matjašič Friš 
Tehnični urednik / Tehnical Editor
David Hazemali 
Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. 
Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.
The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.
No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention 
of the source.
Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d.  
 SI 56041730001421147
Tisk / Printed by:  Itagraf d.o.o.
http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si
Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in  
'America: History and Life'.
Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno 
bibliografsko bazo Scopus (h, d).
Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and  
'America: History and Life'.
This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and 
international database Scopus (h, d).
Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije,
je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487.
Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS.
Co-financed by the Slovenian Research Agency.

S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Ka za lo / Con tents
Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says 
VID ŽEPIČ: Transmissio actorum: pošiljanje sodnih spisov  
učenim pravnikom s poudarkom na razvoju v avstrijskih  
dednih deželah  .........................................................................................................................................11
Transmissio actorum: Sending of the Case Files to the Learned  
Jurists with Special Regards to the Developments in the Austrian  
Hereditary Lands 
NINA ZVER: Življenje in delo pridigarja Jožefa Horvata ......................................................63
The Life and Work of the Preacher Jožef Horvat 
GREGOR ANTOLIČIČ: Anton Korošec in habsburška dinastija .................................101 
 Anton Korošec and the Habsburg Dynasty
MARKO ŠTUHEC: O ljubljanskem nebotičniku in Balkanu.  
Zgodovina prostora nekdanje Jugoslavije in Balkana v  
učbenikih zgodovine za slovenske gimnazijce  
od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije ....................................................................131
On the Ljubljana Skyscraper and the Balkans. 
History of the Regions of Ex-Yugoslavia in History Textbooks 
Used in Slovenia from the Austro-Hungary  
to the Independent Slovenia
VLADIMIR PREBILIČ in LARA IVA DREU: Bombardiranje Maribora  
1944–1945 kot del angloameriškega strateškega bombardiranja  
nemške vojaške industrije in prometnih zvez v luči primerjave  
slovenskih in angloameriških arhivskih virov ...............................................................189
 Bombing of Maribor (1944–1945) as Part of Anglo-American  
Strategic Bombing of German War Industry and Transport  
Connections in Light of Comparison of Slovenian  
and Anglo-American Archival Sources
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
 DRAGICA HARAMIJA: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko- 
pustolovski seriji mladinskih knjig Sebastijana Preglja 
 Zgodbe s konca kamene dobe   ...................................................................................................221
Reflecting Prehistoric Pile-Dwelling Culture in the Historical- 
Adventure Series by Sebastijan Pregelj Tales from the End  
of the Stone Age 
MOJCA TANCER VERBOTEN: Specifics of the Employment  
of Higher Education Teachers ....................................................................................................251
 Posebnosti zaposlitev visokošolskih učiteljev
Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 281
Uredniška navodila avtorjem / 
 Editor's Instructions to Authors  ............................................... 287
 
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
221
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
DOI 10.32874/SHS.2022-06
Odsev koliščarske kulture 
v zgodovinsko-pustolovski seriji 
mladinskih knjig Sebastijana Preglja 
Zgodbe s konca kamene dobe 
Dragica Haramija
Dr., redna profesorica
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta in Filozofska fakulteta
Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija
e-pošta: dragica.haramija@um.si
Izvleček:
Serija sedmih knjig Sebastijana Preglja Zgodbe s konca kamene dobe (dela so izšla 
od 2016 do 2021) sodi v zgodovinski žanr slovenske mladinske daljše proze, 
in sicer po tipologiji ustreza skupini besedil, ki upovedujejo prazgodovinsko 
resničnost (fakt) ter izmišljene literarne osebe in dogodke (fikcija). Dogajalni 
čas je postavljen v obdobje mlajše kamene dobe (v zgodbah so upoštevana 
spoznanja arheološke stroke), temeljni književni prostor je Ljubljansko 
barje in z njim povezana kultura kolišč. Ob tem so v zgodbah omenjene tudi 
vsakdanje stvari, npr. hrana, oblačila, oblikovanje glinenih izdelkov, predelava 
bakra, organiziranost kolišč, medosebni odnosi, verovanja ipd. V pustolovskem 
delu zgodbe se književni prostor razširi na pokrajine, kjer poteka pot glavnih 
literarnih likov, Brina in Črne: Kras, obmorski kraji (sedanja Italija), pot čez gore 
in kolišča na (drugih) jezerih (v sedanji Avstriji). 
Ključne besede: 
mladinska književnost, mlajša kamena doba, koliščarji, Sebastijan Pregelj, 
zgodovinska proza
Studia Historica Slovenica 
Časopis za humanistične in družboslovne študije
Maribor, letnik 22 (2022), št. 1, str. 221–250, 63 cit., 7 slik 
Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
222
Uvod1
Zgodovinsko serijo Sebastijana Preglja Zgodbe s konca kamene dobe sestavlja 
sedem delov: Deček Brin na domačem kolišču (2016), Do konca jezera in naprej 
(2016a), K morju (2018), Pri Kamnitem stolpu (2018), V snegu in ledu (2019), 
Vrnitev (2020) in Nov dom (2021). Vse dele serije je ilustriral Jure Engelsberger, 
njegove ilustracije se navezujejo na zgodovinske predmete in arheološka odkri-
tja; z realističnimi podobami in zemljevidi književnega prostora predstavljajo ilu-
stracije avtentične prostore koliščarske kulture v času mlajše kamene dobe.
Za obravnavo Pregljeve serije Zgodbe s konca kamene dobe so temeljnega 
pomena spoznanja o daljši zgodovinski prozi, zgodovinska dejstva o obravna-
vanem obdobju, način avtorjevega pripovedovanja zgodovinske snovi, teme 
in motivov v seriji, geografska opredelitev književnih prostorov koliščarskih 
naselbin okrog Alp ter doživetja (pustolovščine) glavnih literarnih likov, Brina 
in Črne, na poti. Pot ima za glavna literarna lika dvojni pomen, in sicer gre za 
odraščanje in spoznavanje novega, še neznanega.
Iz izhodiščnih raziskovalnih vprašanj o faktih in fikciji v daljši zgodovinski 
prozi izhaja tudi uporabljena metodologija. Metoda deskripcije je uporabljena v 
uvodnem delu za povzemanje spoznanj o najpomembnejših značilnostih žanra 
daljše zgodovinske proze ter za predstavitev arheoloških spoznanj o koliščar-
ski kulturi Ljubljanskega barja. V osrednjem delu je uporabljena metoda analize: 
snov, tema, motivi, literarni liki, književni prostor, književni čas, zgradba, zgodba, 
informativni dodatki. Sinteza serije je podana v sklepnem delu prispevka.
Žanr zgodovinske (daljše) proze
Teoretične študije o žanru zgodovinske proze so si enotne v izpostavljanju 
dvojne narave zgodovinskega proznega žanra, saj gre za prepletanje fakta, torej 
zgodovinsko utemeljenega dejstva, in fikcije. V slovenskem prostoru, zlasti v 
povezavi z daljšo prozo za odrasle, o zgodovinopisju v zgodbah pišejo različni 
teoretiki.2 Marko Juvan utemeljuje dualistični sistem resničnostnih in fikcijskih 
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0156: Slovensko jezikoslovje, književnost 
in poučevanje slovenščine (vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga je sofinancirala Javna 
agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) iz državnega proračuna. Slikovno gra-
divo v članku je objavljeno z dovoljenjem Miš založbe.
2 Roman Walterja Scotta Waverly (1814) je prototip zgodovinskega žanra (najmanj šestdesetih let od 
dogodka, ki je v literarnem delu opisan). Večina teoretikov navaja, da v zgodovinskem žanru avtor ne 
more biti pričevalec dogodka (ne sme biti udeleženec dogodka, ki ga opisuje); več o tem npr. Nadežda 
Starikova, "K vprašanju tipologije zgodovinskega romana", Primerjalna književnost 23, št. 1 (2000), 
str. 23–34 (dalje: Starikova, "K vprašanju tipologije zgodovinskega romana"); Marko Juvan, Literarna 
veda v rekonstrukciji (Ljubljana, 2006), str. 218–230 (dalje: Juvan, Literarna veda v rekonstrukciji); 
223
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
besedil. V prvo skupino sodijo novice, poročila, komentarji, znanstvene hipo-
teze kot resnica, to je "faktičnost bodisi kot besedilna predstavitev, ki resnič-
nost zvesto podaja".3 V drugo skupino sodi celotno leposlovje, pri čemer fikcij-
ski žanri resničnost le hlinijo. Med tovrstna leposlovna besedila Juvan uvršča 
tudi zgodovinski žanr. Takšna besedila "igrajo, fingirajo resničnost; s svojimi 
postopki reprezentacije in predpostavljeno vednostjo se pri tem pogosto opi-
rajo na tiste neliterarne zvrsti in medije, ki veljajo za verodostojne vire stvarnih 
podatkov".4 Miran Hladnik terminološko pojasnjuje tudi naslov monografije 
Slovenski zgodovinski roman s sinonimno rabo terminov zgodovinski roman, 
zgodovinska povest in zgodovinska pripoved (zgodovinsko pripovedništvo).5 
Irena Avsenik Nabergoj izpostavlja vprašanje resničnosti v fikciji v povezavi z 
znanimi dejstvi ali splošnimi prepričanji o nekem zgodovinskem obdobju,6 
pri čemer gre torej za zunajbesedilno realnost, ki je povezana z (domišljijsko) 
zgodbo. V zgodovinski žanr v najožjem pomenu sodijo realistična dela,7 v kate-
rih je predstavljena zgodovina, in je v literarnem delu torej ključnega pome-
na čas dogajanja. Gregor Kocijan poudarja, da zgodovinske zgodbe vsebujejo 
temeljito preučevanje zgodovine, ki pa je seveda literarno obarvana.8 
Zgodovinska proza ni homogeni žanr, pač pa gre za različne vsebinsko-
-formalne lastnosti; npr. Starikova9 utemeljuje nujne in zadostne lastnosti, ki so 
pomembne za specifiko obravnavanega žanra, in sicer historizem mišljenja in 
pisateljeve umetniške poustvaritve življenja, zgodovinsko distanco (avtorjevo 
perspektivo o nečem preteklem), dokumentalizem (v smislu jasne osnove, iz 
katere črpa avtor temo, morebiti tudi vključevanje zgodovinskih dokumentov 
v literarno delo), posebnost poetike (načini posplošitve realnosti) in realnost 
upodobljenega kot nujne lastnosti zgodovinske proze.10 V nadaljevanju se raz-
iskovalka naslanja na Geppertovo utemeljitev zgodovinskega romana, in sicer 
je pomemben pojem hiata (=odprtina), ki ga razume kot "stičišče literarne fik-
cije z dejansko zgodovino".11 
Miran Hladnik, Slovenski zgodovinski roman (Ljubljana, 2009), str. 22 (dalje: Hladnik, Slovenski zgo-
dovinski roman).
3 Juvan, Literarna veda v rekonstrukciji, str. 220.
4 Prav tam, str. 221.
5 Hladnik, Slovenski zgodovinski roman, str. 17. V nadaljevanju avtor pojasnjuje izbiro termina roman za 
vse navedene sinonime, termini so se namreč skozi literarno zgodovino spreminjali.
6 Irena Avsenik Nabergoj, Literarne vrste in zvrsti (Ljubljana, 2011), str. 95.
7 Termin realistična proza je uporabljen v smislu mogočega oz. možnega, ne pa kot literarnozgodovin-
ska kategorija.
8 Gregor Kocijan "Zgodovinska snov v pripovedni prozi med Vrazom in Jurčičem", Jezik in slovstvo 24, 
št. 8 (1979), str. 251–257.
9 Nadežda Starikova, "K vprašanju tipologije zgodovinskega romana", str. 24.
10 Prav tam, str. 27–28.
11 Prav tam, str. 29.
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
224
Naslov serije Zgodbe s konca kamene dobe je povezan s književnim časom, 
naslovi posameznih knjig v seriji pa nakazujejo književne prostore; čas in pro-
stor sta v seriji povezana, zato se, kakor piše Juvan 
geografske metode in pojmi, kot so prostor, kraj, ozemlje, regija ali pokrajina, 
današnji literarni vedi – podobno kakor drugim humanističnim panogam – 
ponujajo kot sredstva, s katerimi ta lahko ustvarja vtis svojega spoznavnega real-
izma in bližine resničnosti; geografija s svojimi pojmi zagotavlja končne refer-
ence besedilne interpretacije oziroma mesta, na katerih je mogoče znanstveno 
strogo prepoznati in razložiti razmere.12
V navedenih razpravah so teoretiki pisali o zgodovinskem žanru v povezavi 
z romanom ali vsaj daljšo prozo za odrasle, vendar osnovna določila zgodovin-
skega žanra veljajo za vse kratke in daljše prozne vrste tudi v otroški in mladin-
ski književnosti.
Opredelitev zgodovinskega žanra v otroški in mladinski prozi
Albert Waller Hastings je izpostavil dvojno naravo zgodovinskega žanra v mla-
dinski književnosti: zgodovinskost oz. dejstva in fikcijo oz. literarno pripoved; 
gre torej za ravnovesje med zgodovinsko natančnostjo in domiselno poustvar-
janjem preteklosti.13 Zelo podobno piše o zgodovinskem žanru v otroški in 
mladinski književnosti Rebecca J. Lukens, ki utemeljuje zgodovinsko leposlovje 
v okviru realistične književnosti, pri čemer spremeni pisatelj zgodovinsko dej-
stvo v fikcijo in jo kombinira z domišljijo.14 Kenneth L. Donelson in Alleen Pace 
Nilsen pa sta opozorila predvsem na dejstvo, da mladega bralca ob branju zgo-
dovinske proze spodbuja radovednost oz. zanimanje za drugačen čas, prostor in 
ljudi, tovrstne zgodbe ponujajo pustolovščino, napetost, skrivnostnost. Avtorja 
v zgodovinski prozi zagovarjata časovno in krajevno natančnost; v nadaljeva-
nju nizata elemente, ki bi morali predstavljati stvarnost obdobja, v katerega je 
delo postavljeno: verovanje (tudi obeležja vere, totemi), tabuji, hrana, oblačila, 
poklici, dejavnosti (v prostem času), meje oz. carine, vonji, literatura, skratka 
vse, kar predstavlja posebnost nekega časa v primerjavi z drugimi zgodovinski-
12 Marko Juvan, "Prostorski obrat, literarna veda in slovenska književnost", Primerjalna književnost 36 
(2013), št. 2, str. 10 (dalje: Juvan, "Prostorski obrat, literarna veda in slovenska književnost").
13 Albert Waller Hastings, "Toward a Theory of Historical Fiction for Children", v: Third Biennial 
Conference on Modern Critical Approaches to Children’s Literature (Nashville, 1999), str. 5.
14 Rebecca J. Lukens, A Critical Handook of Children's Literature (Boston–New York–San Francisco, 
2007), str. 17.
225
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
mi obdobji.15 David L. Russell je o otroškem in mladinskem zgodovinskem lepo-
slovju zapisal, da je veliko več kot le zgodba, postavljena v preteklost, pri čemer 
je izpostavil, kakor že drugi teoretiki, nujno upoštevanje socialnih, moralnih, 
verskih ali političnih odnosov ter kulturno, socialno in intelektualno vzdušje, 
ki je kreirano v zgodbi, postavljeni v določeno obdobje, zato pa mora avtor 
natančno raziskati preteklost, ki jo upoveduje.16 Ob predhodnem preučevanju 
slovenskih otroških in mladinskih literarnih del, ki sodijo v žanr zgodovinske 
proze, se je pokazalo, da upovedujejo vsa pomembna zgodovinska obdobja in 
skozi realistične ali fantastične zgodbe predstavljajo, kako so nekoč živeli ljudje 
na območju sedanje Slovenije, in prelomne trenutke ter pomembne osebe iz 
(naše) zgodovine.17 
Pregljeva serija je umeščena v čas mlajše kamene dobe, ni pa natančno 
datirana z letnicami, kar je značilno tudi za druga dela, ki upovedujejo praz-
godovinska obdobja.18 V isto obdobje je pred osemdesetimi leti Janez Jalen 
postavil trilogijo Bobri; vsaka knjiga ima svoj naslov, Bobri I: Sam (1942), 
Bobri II: Rod (1943) in Bobri III: Vrh (1943). Trilogija opisuje življenje v času 
"mlajše kamene dobe in začetek bakrene dobe, ko je pokrivalo ravnino južno 
od današnje Ljubljane veliko jezero med Ljubljano, Vrhniko in Igom".19 Jalen 
je v romanu upošteval takratna spoznanja arheologije o koliščarskih naselbi-
nah.20 Zgodba (in naslov posameznega dela) se odvija okrog osrednjega lika, 
Ostrorogega Jelena: njegova osamosvojitev, zgradi si svoje kolišče in začne 
nov rod, selitev na Dravsko polje, sprememba načina življenja iz lovsko-nabi-
ralniške do poljedelske skupnosti. Jalnova trilogija je kot del mladinske zgo-
15 Kenneth L. Donelson in Alleen Pace Nilsen, Literature for Today's Young Adults (Boston–New York–
San Francisco, 2005), str. 225.
16 David L. Russell, Literature for Children: A Short Introduction (Boston–New York–San Francisco, 
2005), str. 225–228.
17 Dragica Haramija, "Zgodovina v zgodbah", Otrok in knjiga 41, št. 90, str. 5–20. Ob analizi otroških in 
mladinskih besedil, ki sodijo med zgodovinska literarna dela, se je pokazalo, da se med zgodovinski-
mi obdobji pojavljajo kamena doba, srednji vek in obe svetovni vojni, med državami pa so največ-
krat omenjene Bizantinsko cesarstvo, Karantanija, Avstro-ogrska monarhija in Kraljevina Jugoslavija. 
Najpogosteje omenjeni predniki so škof Modest Gosposvetski, protestantski duhovnik Primož 
Trubar, vitez Erazem Predjamski, škof Anton Martin Slomšek, general Rudolf Maister, pesnik France 
Prešeren in pisatelj Ivan Cankar. Med atributi slovenstva pa je potrebno omeniti situlo iz Vač, knežji 
kamen, Brižinske spomenike in Trubarjev Katekizem.
18 Miran Hladnik je razvrstil zgodovinska dela po predstavljenih obdobjih, med njimi navaja 6 del o 
prazgodovini, ob romanu Ferija Lainščka Skarabej in vestalka (1997) in dveh delih Radivoja Reharja, 
Semisiris (1936) in Argonavti (1943), še Jalnovo trilogijo Bobri (1942–1943), ki pa jih ne obravnava 
podrobneje. Več o tem Hladnik, Slovenski zgodovinski roman, str. 80–81.
19 Mira Medved, "Beseda o pisatelju", v: Bobri III: Vrh (Ljubljana, 1974), str. 197.
20 Opozoriti velja, da so novejša arheološka spoznanja o koliščarjih (mostiščarjih) z Ljubljanskega barja 
nekoliko drugačna kakor so opisana v Jalnovem delu; zlasti je drugačno mnenje o koliščarskem 
stavbarstvu, kar je predstavljeno v delu: Anton Velušček, Koliščarji. O koliščarjih in koliščarski kulturi 
Ljubljanskega barja (Ljubljana, 2010), str. 13 (dalje: Velušček, Koliščarji). Hkrati pa za zgodovinski 
žanr Starikova pojasnjuje, da "pogled v zgodovinsko preteklost v našem času nima več značaja arhe-
ološke rekonstrukcije. Ob opazovanju minulih dob umetniki v njih vidijo predvsem vir etičnih in 
duhovnih izkušenj." (Starikova, "K vprašanju tipologije zgodovinskega romana", str. 28).
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
226
dovinske proze omenjena tudi v prispevkih Igorja Grdine21 ter Ane Šela in 
Silvije Borovnik.22
Koliščarji
Na Ljubljanskem barju so odkrili okrog 40 skupin kolišč (na približno 150 km2; 
od leta 2011 pa je Ljubljansko barje z dvema skupinama kolišč vpisano na Une-
scov seznam svetovne kulturne dediščine. Gre za vpis prazgodovinskih kolišč 
okoli Alp, skupaj jih je vpisanih 111, in sicer ležijo na ozemljih šestih današnjih 
držav: Švice, Francije, Nemčije, Avstrije, Italije in Slovenije.23 V zloženki Koliščarji 
na Ljubljanskem barju, ki je bila izdana ob vpisu leta 2011, je zapisano: "S svojo 
izjemno univerzalno vrednostjo prispevata k edinstveni predstavitvi prazgodo-
vinskih koliščarskih civilizacij skupaj s prepoznavnimi kulturnimi in zgodovin-
skimi povezavami, ki so se raztezale v zaokroženem geografskem območju več 
kot 4500 let."24 Leta 1875 so v bližini Iga na Ljubljanskem barju odkrili prvo sku-
pino kolišč, prelomno pa je bilo tudi odkritje kolesa leta 2002, ki ga štejejo za 
najstarejše doslej najdeno kolo z osjo na svetu, staro je okrog 5200 let.25
Temeljni vir, ki ga navaja Pregelj v seriji Zgodbe s konca kamene dobe, je mono-
grafija Antona Veluščka, v kateri je avtor nanizal raziskovalna spoznanja o koli-
ščih in življenju na njih.26 Med drugim je Velušček opisal lokacije kolišč okrog Alp 
(evropski okvir), orisal je geografsko lego kolišč na Ljubljanskem barju, predstavil 
raziskave o koliščarjih in njihovo življenje na tej lokaciji tudi časovno umestil. Koli-
ščarji so, glede na arheološka obdobja, poseljevali Ljubljansko barje od približno 
4400 p. n. št. do približno 1500 let p. n. št., torej na prelomu iz mlajše kamene dobe 
oz. neolitika v bakreno dobo oz. eneolitik, poselitev se je končala približno na sredi-
21 Igor Grdina, ''Zgodovinski roman v slovenski književnosti'', v: Slovenski roman. Obdobja 21, 
Mednarodni simpozij Obdobja – Metode in zvrsti, ur. Miran Hladnik. (Ljubljana: Center za slovenšči-
no kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003), str. 166.
22 Ana Šela in Silvija Borovnik, ''Ženski liki sodobnih slovenskih pisateljic v izbranih zgodovinskih roma-
nih'', Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), str. 557–586.
23 Natančni podatki o vpisu kolišč okrog Alp na seznam kulturne dediščine UNESCA so dostopni v 
različnih publikacijah: Peter Suter, Pfahlbauten = Palafittes: Candidature au patrimoine mondial de 
l'UNESCO "Sites palafittiques préhistoriques autour des Alpes" = Palafitte = Pile dwellings: UNESCO world 
heritage candidature "Prehistoric Pile dwellings around the Alps" = Kolišča: UNESCO-kandidatura za 
uvrstitev na seznam svetovne kulturne dediščine "Kolišča na jezerih in barjih okoli Alp" (Bern, 2009); 
Velušček, Koliščarji, str. 6.
24 "Koliščarji na Ljubljanskem barju", Krajinski park Ljubljansko barje, dostopno na: www.ljubljansko-
barje.si/. 
25 Anton Velušček, Katarina Čufar in Martin Zupančič, "Prazgodovinsko leseno kolo z osjo s kolišča Stare 
gmajne pri Ljubljani", v: Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas (Ljubljana, 2009), str. 197–222.
26 Velušček, Koliščarji.
227
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
ni bronaste dobe.27 Koliščarji niso zapustili pisnih virov, zato je toliko pomembnej-
ša rekonstrukcija njihovega življenja na podlagi najdb (ostalin), ki so se do danes 
večinoma ohranile v močvirjih: ostanki lesenih hiš, uporabnih predmetov, orodij, 
oblačil ipd. Velušček navaja tri sodobne pristope k preučevanju arheologije, ki so 
bili uporabljeni tudi za analizo kolišč na Ljubljanskem barju: dendrokronologija 
(omogoča ugotavljanje starosti lesa), palinologija (preučevanje cvetnega prahu) in 
arheozoologija (preučevanje živalskih ostankov). Koliščarji so bili graditelji manj-
ših naselbin, ki pa so bile stalno naseljene; rekonstrukcije koliščarskih vasi pred-
videvajo približno 10 kolib, ki so bile obdane z leseno ograjo; posamezna koliba 
je imela približno 25 m2, bila je pravokotne oblike, zgrajena je bila na kolih, bila je 
dvignjena od tal, krita s slamo, skodlami ali drevesno skorjo, stene so bile narejene 
iz prepletenih šib (tudi brun), ometane z glino.28 Koliščarji so bili nabiralci (nabirali 
so različne plodove narave, npr. robide, žir, drnulje, oreške, gozdne jagode, plodo-
ve divje vinske trte), poljedelci (gojili so lan, mak in različne vrste žita, posebej sta 
izpostavljena ječmen in pšenica), živinorejci (govedo, ovce, koze, svinje), ukvarjali 
so se z ribolovom in lovom (lovili so različne vrste ptic (npr. race) in sesalcev, med 
slednjimi zlasti jelene, srne, divje prašiče, tudi lisice, jazbece, polhe, občasno rjave 
medvede), z njimi so živeli psi kot udomačene živali. Poznali so učinke zdravilnih 
rastlin, nabirali so med. Najdene so bile ostaline iz lesa (ob kočah še vozovi, loki), 
gline (lonci, sklede, skodele, vrči) in izdelkov iz bakra (metalurgija brona; ostaline 
kovaških delavnic). Koliščarji z Ljubljanskega barja so bili tudi lončarji, izdelovali 
so različne predmete iz žgane gline (ob različnem posodju tudi okrasni predmeti), 
prvi metalurgi (znali so predelovati baker, bron, pozneje tudi zlato), ki so izdelovali 
uporabne (orodje, orožje) ter okrasne predmete, tkalci (tudi vrvarji) in kolarji. Z 
drevaki (izdelovali so jih iz hrastovih debel) so potovali po vodnih poteh, z vozovi 
po kopnem. Koliščarji so bili tudi popotniki in trgovci, imeli so stike z oddaljenimi 
kraji, kar dokazujejo najdbe orodij (npr. glajene kamnite sekire) s Stare gmajne pri 
Verdu, ki "naj bi izvirale iz Vzhodnih Alp ali celo od bolj daleč, morda celo s Češke. 
Ploščata sekira iz žada ali eklogita pa je prišla na Ljubljansko barje iz severozaho-
dne Italije."29 Neraziskani ostajata področji pogrebnih običajev koliščarjev in nji-
hova duhovnost; pri slednji se arheologi naslanjajo zlasti na predmete, povezane 
z duhovnostjo (npr. najdena figuralna posoda), Velušček omenja tudi morebitno 
opazovanje neba (ozvezdje Oriona, ozvezdje Severnega križa ali Laboda).30 Vsa po 
Veluščku povzeta dejstva o koliščih in koliščarski kulturi, je mogoče opaziti tudi v 
seriji Zgodbe s konca kamene dobe; in sicer tako v zgodbi kakor tudi v informativ-
nem dodatku posameznega dela serije. 
27 Prav tam, str. 9, 22.
28 Prav tam, str. 54.
29 Prav tam, str. 38–39.
30 Prav tam, str. 101–103.
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
228
Analiza serije Zgodbe s konca kamene dobe
Vse teoretične študije o zgodovinskem žanru poudarjajo, da je v tovrstni prozi 
čas precej natančno določen, avtor torej v delu poustvari odnose med posa-
mezniki in družbo, tako postane zgodovinska zgodba socialna slika življenja v 
nekem času in prostoru. Sebastijan Pregelj je v prvih šestih delih serije Zgodbe s 
konca kamene dobe v poljudni obliki uporabil (primarne) zgodovinske vire, ti 
so ob koncu vsake knjige tudi navedeni; vsi deli serije, izjema je sedmi, zaključni 
del, vsebujejo na koncu razdelek s stvarnimi podatki, ki jih je mogoče opaziti 
v literarnem delu. V prispevku je pri analizi posameznega dela predstavljena 
pustolovska zgodba, ki vsebuje zgodovinska dejstva, kar je razvidno iz opisov v 
dodatku posameznega literarnega dela. V nadaljevanju sta podana dva primera 
rabe zgodovinsko preverjenih dejstev v fiktivni zgodbi. 
• Iznajdba kolesa oz. voza:
•  V literarnem delu: Stric Oblak izdela leseno sonce, pozneje ga imenuje 
kolo.
•  V informativnem dodatku: "LESENO SONCE, ki ga je izdelal stric Oblak, 
je kolo in velja za eno najstarejših ohranjenih koles na svetu. Bilo je del 
voza, najverjetneje preproste cize. Narejeno je iz jesenovega in hrasto-
vega lesa. Našli so ga na ostankih kolišča Stare gmajne pri Vrhniki. Staro 
je okoli 5200 let."31
Ötzi:
•  V literarnem delu je Ötzi Brinov in Črnin sodobnik, o njem pripovedu-
jejo tisti, ki so preživeli plaz; pogrešali so dva člana skupine, enega so 
našli mrtvega, drugega, Oca, pa niso našli.32
•  V informativnem dodatku: "Ötzi je 'ljubkovalno' ime najstarejše člove-
ške mumije s področja Evrope. Odkrili so jo leta 1991, ko sta izletni-
ka na italijanskem ledeniku v ötztalskih Alpah naletela na zamrznje-
no človeško truplo. Sprva so mislili, da je ponesrečenec naš sodobnik, 
hitro pa se je izkazalo, da gre za zelo dobro ohranjeno človeško mumi-
jo. Raziskovalci so jo umestili v 34. stoletje pr. n. št."33 
Na enak način so v fiktivno zgodbo vpletena tudi vsa druga (pra)zgdovin-
ska dejstva, ki so opisana v dodatkih, kar je navedeno pri analizi posameznega 
dela (arheološke najdbe in znanstveni zapisi o koliščih in kočah na njih, opis 
drevaka, hrane, posodja, oblačil ipd.). 
31 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 1: Deček brin na domačem kolišču (Dob pri Domžalah, 
2016), str. 68.
32 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 5: V snegu in ledu (Dob pri Domžalah, 2019), str. 62.
33 Prav tam, str. 87.
229
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Zgodbe s konca kamene dobe 1: Deček Brin na domačem kolišču 
(2016)
Opisno naslovljena poglavja se izmenjujejo, dogajanje je postavljeno kronološko 
zaporedno, med dogajanje pa so umeščena retrospektivna poglavja, ki so poda-
na skozi pripovedovanje o minulem (ded Volk je izkusil življenje, zato je največ 
vedel) ali drugačnem (Piskačevo pripovedovanje o življenju onkraj planin).
Zgodba nima datiranega književnega časa; začne se deset dni po prazniku 
Sonca (začetka pomladi, po našem štetju torej konec marca neimenovane-
ga leta), ko je Brinov 9. rojstni dan. To je bil pomemben mejnik v odraščanju 
dečkov koliščarski skupnosti, "odtlej bo lahko hodil z moškimi, se od njih učil 
in jim pomagal pri lovu, ribolovu in drugih delih."34 Do devetega leta je deček 
preživljal svoj čas z ženskami; tudi drugače je natančno predstavljena deli-
tev dela po spolu: moški so skrbeli za koče, drevake, živino, lov in ribolov, 
ženske za nabiralništvo, popravljale so mreže, šivale, skrbele za dom in otro-
ke. Na domačem kolišču živi Brinova razširjena družina: oče Medved, mama 
Svetla, bratje Hrast, Bor in Ris, sestra Leska, ded Volk, teta Breza, stric Oblak. 
Drugi stranski liki niso omenjeni z imeni (izjemi sta pastirja Čuk in Skovik). 
Vsa osebna imena so povezana z naravo in predstavljajo karakterje literar-
nih likov, hkrati pa namigujejo na posameznikov značaj; ime torej ni danost, 
temveč si ga prislužijo. Književni prostor je opredeljen v besedilu in na vezni 
ilustraciji (zemljevid domačega kolišča, slika 1): jezero in kolišče na njem; na 
bregu pa njive, ograde z živino, gozd, gričevje in gorovje ter svet onkraj, kjer 
je najbrž konec sveta. 
A Brin se ni zadovoljil z očetovo (praktično) razlago, zanimalo ga je več, npr. 
spreminjanje letnih časov, vremenski pojavi, naravne danosti, kaj je na drugi stra-
ni konca, zato so ga očarale pripovedi Piskača, tujca, ki je prišel trgovat na njiho-
vo kolišče. Piskač je znal igrati na koščeno piščal, razlagal je o morju in ladjah, o 
navadah drugih ljudi; prodajal je nepoznane stvari, pri njih je kupil kože in suše-
no meso. Brin se je že takrat odločil, da mora videti vse to, o čemer je pripovedo-
val Piskač. Zanimivo je tudi na jezikovni ravni opisana iznajdba kolesa (oz. voza): 
stric Oblak je govoril najprej o lesenem soncu, nato sta z Brinom govorila, da 
delata reč, potem jo stric imenuje čudovita stvar, ker se je izkazala za res koristno. 
Ves čas je predstavljeno življenje koliščarjev v sozvočju z naravo, deček se je učil 
preživetja z opazovanjem in z delom, s sodelovanjem v skupnosti. Brin je našel 
mrtvo človeško ribico, za katero verjamejo, da je mladič zmaja, zato jo je ded 
vrgel na ogenj in s tem prepreči katastrofo (namig na verovanje in obred). Deček 
34 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 1: Deček brin na domačem kolišču (Dob pri Domžalah, 
2016), str. 9.
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
230
je udomačil sokola, na kar je bil zelo ponosen, saj je vedno rad poslušal zgodbo o 
tem, kako je njegov ded udomačil volka in si tako tudi pridobil svoje ime.
V "Dodatku" so stvarno opisana kolišča, hrana, drevak, človeška ribica, kolo35 
in koščena piščal;36 sledi navedba uporabljenih virov.37
35 S stališča stvarnih opisov je treba opozoriti na dvojezični vodnik po razstavi Kolo = Whele: 5200 let/
years, v katerem so opisane najdbe s kolišč na Ljubljanskem barju. Zlasti zanimiv je bogat fotografski 
material lokacij izkopavanj in najdenih predmetov, npr. sekire, obdelan les, sklede in drugo posodje, 
puščice, šila. Ob koncu vodnika so pregledno nanizani pomembni izumi človeštva, tudi kolo z osjo 
(str. 190). Vodnik so leta 2014 izdali Muzej in galerije mesta Ljubljane. Razstava "Kolo: 5200 let" prese-
ga klasične muzejske okvire in temelji na konceptu predstavitve, s katerim želimo poudariti neločlji-
vost znanosti, umetnosti in dediščine" (Kolo = Whele: 5200 let/years (Ljubljana, 2014), str. 5–7).
36 V Narodnem muzeju Slovenije je na stalni razstavi mogoč ogled piščali iz Divjih bab, ki je datirana pri-
bližno 60.000 pr. n. št. in velja za najstarejšo piščal na svetu, več o tem na spletni strani Narodne gale-
rije, Neandertalčeva piščal, Piščal iz Divjih bab. O piščali iz Divjih bab piše tudi Boštjan Odar, "Potočka 
zijavka: Fertility Rites in the Raining Cave", Studia Mythologica Slavica, št. 15 (2012), str. 24–25.
37 Med uporabljenimi viri je gotovo najpomembnejši Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas = 
Stare gmajne pile-dwelling settlement and its era., ur. Anton Velušček (Ljubljana, 2009). V zborniku je 
podan natančen opis najdb z Ljubljanskega barja v 2. polovici 4. tisočletja pr. n. š., veliko je slikovnega 
materiala (fotografij nahajališč, grafičnih prikazov, skic različnih predmetov).
Domače kolišče z okolico (Deček Brin na domačem kolišču (2016), str. 2–3)
231
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Zgodbe s konca kamene dobe 2: Do konca jezera in naprej (2016)
V uvodu so nanizana Brinova junaštva iz prvega dela, zgodba se dogaja nasle-
dnjo pomlad. Brin je star 10 let, mamo pelje na Zobrovo kolišče, ki je stalo na 
drugi strani jezera, to kolišče je bilo najbližje Zelenemu griču, na katerem je pre-
bival zmaj (današnji ljubljanski grič, kar je razvidno iz ilustracije, slika 2). 
Še bolj kot Zeleni grič je Brina zanimala Sončnica, stara ženska, ki "pozna 
preteklost, vidi prihodnost in razume skrivnosti."38 Brinova mama je zamenjala 
meso in kože za lončevino (blagovna menjava), ki jo je dela Zobrova žena Lilija, 
njuna hči Črna pa je Brinu razkazala kolišče in mu povedala o skrivnostih, ki jo 
je bila prerokovala njena teta Sončnica: o jami belih kosti in o mogočnih živa-
lih prednikov, ki bodo prišle pit vodo blizu njihovega kolišča; dokler ljudje teh 
živali ne bodo preganjali, bo mir na jezeru. Črna je zaupala Brinu, da bo šla iskat 
jamo, ker so menda v njej slike mogočnih živali prednikov in je menila, da jih 
bo potem lažje prepoznala.39 Ko je Črna izginila, so jo vsi iskali; Brin, ki je edini 
vedel, kam je šla, ni izdal njene skrivnosti, temveč se je odpravil za njo. Treba je 
bilo mimo kolišča Rumenega medveda, kjer ga je sprejel Gad, največji bojevnik 
na jezeru. Ta je Brinu razkazal postopek predelave rude, iz katere so izdelovali 
rdeče konice puščic. Od tam se je Brin odpravil čez nikogaršnje ozemlje, nato 
je prišel do ozemlja Štiriprstega. Slednjega so se vsi bali, a je Brin kmalu ugoto-
vil, da so ljudje oblečeni v volčje kožuhe, niso pol ljudje pol volkovi, kakor se 
je govori. Ujeli so ga, a ga je rešila Črna, ki je napovedala, da bo sonce za vedno 
ugasnilo, če ju ne bodo izpustili (nastopi sončev mrk). Prestrašeni Štiriprsti in 
njegovi ljudje so pospremili Črno in Brina do jame, čez katero pada slap, zato 
se ne vidi vhoda; v jami so res odkrili okostja in poslikave, Brina pa je posebej 
zanimala narisan zemljevid, ki je prikazoval pot do morja. Kot lajtmotiv je Črna 
ponovila tetino prerokbo. Ker se je Štiriprsti prepričal o Črninih besedah, ju je 
začel ceniti, podaril jima je mehur z vodo in jima zaželel srečno pot. Otroka sta 
se vrneta na kolišči, veselje je bilo nepopisno. Neko noč je Brin sanjal, da ga je 
pičila kača; ker ni mogel spati, se je odpravil iz koče in je tako prepreči požar; 
zla slutnja se je spremenila v srečen konec. Čez nekaj dni je Črna prvič opazila 
velike živali, Sončnica je dala poklicati predstavnike vseh kolišč in jim je spre-
govorila (ponovi se motiv prerokbe). Črna in Brin sta v tisti množici čutila, da 
"obstajajo stvari, ki so večje od tega, kar vejo in poznajo."40
38 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 2: Do konca jezera in naprej (Dob pri Domžalah, 
2016), str. 12.
39 Npr. "v slovenskem prostoru lahko prepoznamo primere jamskih arheoloških najdišč, katerih celoten 
vsebinski kontekst, ki vključuje tudi ustno izročilo /…/" (Alja Žorž, Obredna pokrajina: jame v Sloveniji 
in Istri kot obredni prostori (Ljubljana, 2016), str. 13). Avtorica deli jame glede na namembnost na 
obredne (ritual, vera) in neobredne (v njih so bili ljudje v različnih obdobjih stalno naseljeni ali so pa 
so jih imeli za sezonske postojanke; nekatere jame so uporabljali kot grobišča).
40 Prav tam, str. 75.
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
232
Ob koncu knjige so dodani stvarni podatki o izdelovanju glinenih posod, o 
izdelovanju lokov, sončevem mrku, jamskih poslikavah41 in mamutih (posebej 
je poudarjeno, da so mamuti živeli veliko pred koliščarji, zato ni mogoče, da bi 
jih ti videli), dodani so viri.
Zgodbe s konca kamene dobe 3: K morju (2017)
V tretjem delu se Brin odpravi na dve nevarni poti: najprej k toplemu potoku 
(Krim), nato odideta s Črno k morju (Tržaški zaliv; Sesljan), kjer se tretji del tudi 
zaključi; književni čas je približno eno leto. Na prvo pot so se odpravili moški 
z domačega kolišča, ker je primanjkovalo hrane, saj je bila zima dolga in ostra. 
Pripovedovali so si, da je pod Goro topli potok, ki nikoli ne zamrzne, a nihče ni 
bil prepričan, ali je potok resničen (in seveda ali zgodba drži), saj še nihče s koli-
41 Npr. doslej edine odkrite jamske slike pri nas so v jami Bestažovca pri Sežani (2010); gre za približno 
50 stenskih risb, njihova starost je okrog 7000 let, zanje je bila uporabljena okra, o čemer poroča 
Andrej Mihevc, "Bestažovca in njene risbe", Jamar 3, št. 1 (2010), str. 6.
Domače jezero z okolico (Do konca jezera in naprej (2016a), str. 2–3)
233
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
šča ni bil tam. Na poti so jih čakale hude preizkušnje, kajti lovci bi kmalu lahko 
postali plen sestradanih volkov, kakor že mnogi pred njimi, ki se niso vrnili z 
lova, ker so jim "zimski duhovi požrli srce".42 Ko so prišli h Gori, se je Brinov oče 
odločil, da jo bodo obhodili, menil je, da bodo tako našli topli potok, ker vse 
reke tečejo navzdol. Potoka niso našli, a je bilo njihovo razočaranje kratkotraj-
no, saj jim je Brinov sokol pokazal pot: ugotovili so, da gre za ponikalnico, zato 
potoka z doline ni mogoče najti. Nalovili so rib in se vrnili na domače kolišče, 
tam pa so med njihovo odsotnostjo zaradi lahkote izbruhnili prepiri; ti se umi-
rijo takoj po prihodu lovcev, saj je bila lakota premagana. 
Vso zimo sta Črna in Brin načrtovala, da bosta na začetku pomladi odšla k 
veliki slani vodi, o njunih načrtih je vedela le Sončnica, ki jima je naročila, naj gre-
sta na pot tisti dan, ko bodo živali prednikov prišle pit vodo. Črna in Brin sta vsak 
zase velikokrat narisala pot do morja (slika 3), ki sta jo videla v jami belih kosti, 
da zemljevida ne bi pozabila. Sončnica jima je pred odhodom razkrila, da je bila v 
kristalni jami pod Sončno goro in da se je vsega, kar zna, naučila na poti: spozna-
vanje novega in neznanega je pomembno. Črni je predala prstan, ki ga je prinesla 
s svoje poti, ta naj bi bil znamenje, da na jezerskih koliščih vedo za veliko slano 
vodo. Brin se je poslovil od deda Volka, ta je slutil, da se nekaj dogaja, a ga ni izdal; 
Sončnica jima je obljubila, da bo po njunem odhodu seznanila koliščarje, da sta 
se odpravila k morju; povedala jim je, da sta Brin in Črna drugačna od njih, zato 
sta morala na pot. Po poti sta Brin in Črna doživela veliko prijaznih sprejemov 
in pomoči (npr. Skala, Rdečebradec, Drzna, Riba),43 prisotna sta bila na srečanju 
predstavnikov različnih rodov, ki so imeli skupnega sovražnika, Golobradega, ki 
je ugrabljal ljudi in jih zasužnjil. Skovali so načrt, kako se ga bodo ubranili, vse 
klane je nagovoril Rdečebradec, ki je prihajal izpod Sončne gore. Najbolj neljubi 
dogodek na poti je bila ugrabitev, vendar ju je Brinov sokol rešil, napadel je Golo-
bradega, onadva sta mu med tem pobegnila. Ob morju je bilo vse drugače: hiše 
so bile lesene, vonj in veter sta bila drugačna, njune ustnice so bile slane, prvič 
sta slišala škržate, njune ustnice so bile slane, morje ju je navdušilo. Gostil ju je 
Riba, dal jima je primernejša oblačila (oblečena sta bila v kože, on jima da oblačila 
iz mehke tkanine) in jima razkazal tržnico: na njej je bilo veliko predmetov, ki 
sta jih Črna in Brin prvič videla, zato jih nista znala poimenovati, za večino tudi 
nista vedela, čemu služijo. Posebno zanimanje je pri Črni zbudil jantar, na podlagi 
tega jima je Riba razložil pomen trgovskih poti. Zavedala sta se, da je imel Skala 
prav, ko jima je rekel, naj si čim več zapomnita in odneseta s seboj, pri čemer ni 
mislil na materialne, temveč na duhovne dobrine. Zgodba se zaključi z Brinovimi 
sanjami o vrnitvi na domače kolišče.
42 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 3: K morju (Dob pri Domžalah, 2017), str. 14.
43 Črna je na poti ugotovila, da obstajajo različno jeziki: "Dlje kot sva od doma, bolj smešno govorijo." 
(Prav tam, str. 63).
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
234
Ob koncu knjige so dodani stvarni podatki o menjalni trgovini, obsidianu, 
jantarju, jantarni poti; navedeni so viri.44
Zgodbe s konca kamene dobe 4: Pri Kamnitem stolpu (2018)
V četrtem delu se zgodba iz tretjega dela nadaljuje; Črna in Brin sta bila na začet-
ku še vedno pri Ribi, ta jima je vsak dan pokazal kaj novega (npr. pridobivanje 
soli), učil ju je besed za stvari, ki jih nista poznala. Tudi v tem delu je pomembno 
pripovedovanje zgodb: Črna in Brin sta Ribi pripovedovala o svojih doživetjih 
na poti proti morju, Riba pa njima o svojem brodolomu na morju in pristanku 
na drugi strani morja, kjer je spoznal Tara. Njegovo ljudstvo je prišlo z otoka 
velikanov (današnja Malta), ki je blizu dežele, kjer so doma skrivnosti.45 Pridruži 
44 Npr. opis jantarne poti in najdišč jantarja na ozemlju današnje Slovenije, več o tem: Borut Križ, Jantar: 
dragulj Baltika (Novo mesto, 2017), str. 27–43.
45 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 4: Pri Kamnitem stolpu (Dob pri Domžalah, 2018), str. 
18: pojavi se verovanje v to, da so prišli velikani z zvezd.
Zemljevid poti k morju z okolico (K morju (2017), str. 2–3)
235
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
se jim je Val, Ribov nečak, ki je živel v utrdbi Golobradega (slika 4), zato je veli-
ko vedel o njem: vsi so se ga bali, ker je bil nasilnež, vsi so mu darovali hrano in 
dragocenosti, "ne ker bi ga spoštovali, pač pa zato, ker se ga bojijo."46 Val, Črna 
in Brin so se namenili s trgovcem odpeljati čez morje, Riba jim je rekel, da bo šel 
z njimi, saj jih bo le tako varoval, ker ljudje niso samo dobri.
Rodovi, ki so se v notranjosti združili proti Golobrademu, so ga premaga-
li, vendar je bil njegov naslednji napad uspešen: zajel je Drzno in njene može. 
Črna, Brin in Val so odločeni, da bodo pomagali Drzni, zato so skovali načrt, ki 
je uspel. Podtaknili so požar, ki je vse stražarje usmeril v gašenje Golobradove 
koče, oni pa so med tem rešili ujetnike. Golobradi je ujel Črno, v zameno je zah-
teval Drzno in Brina. Rešil jih je potres (še en naravni pojav, ki si ga niso znali 
razlagati), saj je nastala zmeda, kamniti stolp se je porušil, kar je na simbolni 
ravni pomenilo konec Golobradove strahovlade. Brin in Črna sta obžalovala, 
da ne bosta potovala v deželo čez morje, a sta se zavedala, da morata čim prej 
oditi z obale. Z Drzno in njenimi možmi sta se odpravila na Pusto goro, kjer je 
bilo zanje varno. Njihova vrnitev na Pusto goro je sprožila veselje in prazno-
vanje, prvič sta plesala in prvič sta slišala zvoke, ki se niso mogli primerjati z 
ničemer, kar sta slišala do takrat: "Gledala sta ljudi, ki so iz lesa, kosti in kamnov 
izvabljali najrazličnejše zvoke. In vsi ti zvoki so se ujemali in zvenelo je prav."47 
Ljudje so se zavedali, da so varni, če držijo skupaj in sodelujejo; bil je dober 
občutek skupnosti.
V stvarnem dodatku so opisani sol in pridobivanje te, opisani so megalitski 
templji na Malti, predstavljen je UNESCO ter glasbila, ki so jih poznali v kameni 
dobi. Sledi seznam uporabljenih virov.
Zgodbe s konca kamene dobe 5: V snegu in ledu (2019)
V petem delu je opisana Brinova in Črnina pot čez Alpe; začetek zgodbe je 
postavljen na Pusto goro, kjer se konča prejšnji del. Na pot so se odpravili Vran 
in njegovi možje, ki so bili namenjeno do poletnega bivališča Vranovega brata, 
Brkatega Sera in njegove žene Cvetke, Brin in Črna sta se jim pridružila. Na poti 
je bilo veliko naravnih ovir, najbolj nevarno je bilo prečkanje reke. Vranovi so 
prinesli sol, Serovi so jim v zameno dali drobnico, nato so se odpravili vsak v 
svojo smer, Vranovi nazaj domov, Brkati Ser, žena, Črna in Brin pa čez gore 
(Alpe) proti zimskemu bivališču Sera in njegovega klana (slika 5). 
46 Prav tam, str. 27.
47 Prav tam, str. 83.
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
236
Črna in Brin sta izvedela o kopanju rude v Rdečem rogu (povezava z rudar-
jenjem in predelavo bakra; Vran je prepričan, da je takšnih skal – rudnikov več), 
preden so se odpravili na pot, jima je Cvetka izdelala topla oblačila (kože za 
oblačila in obutev, slamnati ogrinjali za zaščito pred dežjem in snegom). Na pol 
poti so se ustavili v Serovi postojanki, kamor so se po nesreči v rudniku, ki so ga 
imenovali Štiri glave, umaknili Rigel, Ber in Falker. Slednji je bil hudo poškodo-
van in je še isto noč umrl. V tej noči je imel Brin čudne sanje, poslovila sta se tudi 
njegov ded Volk in sokol; Brin je razumel minljivost življenja in dedov nasvet, 
da je treba imeti "odprto srce, ker so ljudje večinoma dobri, pa tudi odprte oči, 
ker zna biti vmes kakšen slab. Med vsakim zrnjem se najde kamen."48 Rigel in 
Ber sta pot nadaljevala z Brkatim Serom, pred nekim meliščem pa je Ber popo-
tnike opozoril, da je prečkanje zelo nevarno, saj da so pred nekaj leti v plazu 
prav tam izgubili dva moža, Oca niso našli.49 Njihova skupna pot se je končala 
na stičišču različnih poti, od koder sta Brin in Črna nadaljevala pot z Belim hra-
48 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 5: V snegu in ledu (Dob pri Domžalah, 2019), str. 51.
49 Prav tam, str. 63: gre za zanimivo navezavo na odkritje najstarejše človeške mumije na evropskih tleh.
Zemljevid Kamnitega stolpa z okolico (Pri Kamnitem stolpu (2018), str. 2–3) 
237
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
stom in njegovimi možmi, ter z Riglom in Berom. Črna je bila prva, ki je izrazila 
dvom, da ne hodita v pravo smer, kmalu pa je tudi Beli hrast začel ugotavljati 
isto: Črno je motilo, da ni prepoznala pokrajine, Belega hrasta pa to, da nista 
po imenih prepoznala ljudi z jezera, h kateremu so bili namenjeni. Jezero res ni 
bilo pravo, a sta bila polna upanja, ko je na Rilčevem kolišču Mačica ugotovila, 
v katero smer morata nadaljevati pot, ker ne iščeta le jezera, iščeta ljudi.50 V tem 
delu je Brin prvič omenil, da si bosta s Črno postavila svoje kolišče, če njuni 
ljudje ne bodo razumeli, česa vsega sta se naučila na poti. Zgodba se zaključi 
na Rilčevem kolišču, saj sta se Črna in Brin zavedala, da zaradi bližnje zime ne 
moreta nadaljevati poti. Kljub temu je konec idiličen, predstavljeno je njuno 
iskreno zaupanje in nakazuje porajajočo se ljubezen.
V informativnem delu so opisani Ötzi, prazgodovinska kolišča okoli Alp, 
prvi metalurgi in prvi rudarji. Dodan je seznam zgodovinskih virov.
50 Prav tam, str. 81: Brin in Črna sta ob naštevanju prebivalcev različnih jezer prepoznala imena prebival-
cev njunega jezera (Gad, Rumeni medved).
Zemljevid poti čez gore (V ledu in snegu (2019), str. 2–3) 
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
238
Zgodbe s konca kamene dobe 6: Vrnitev (2020)
Črna, Brin, Ber in Rigl so na Rilčevem kolišču preživljali zimo, pri čemer so se 
dogovorili, da bodo spomladi odšli skupaj na pot do Brinovega in Črninega jeze-
ra. Ber in Rigl se nista želela vrniti domov, saj jima je bilo žal mrtvega prijatelja, 
hkrati pa nista vedela, kako naj slabo novico preneseta njegovemu očetu. Hkrati 
jima je bila všeč Brinova zamisel o novem kolišču, ki sta ga bila pripravljena zgra-
diti z Brinom in Črno. Na Rilčevem kolišču so preživeli mirno zimo, ko pa se je 
začelo topliti, se je zgodila nesreča, ki se je končala brez smrtnih žrtev. Led na 
jezeru je počil in Rilčev sin Šakal je padel v vodo. Z uigrano reševalno akcijo so ga 
rešili, predvsem Rigel je bil najbolj zaslužen, saj je skočil v ledeno vodo, da je mla-
deniču rešil življenje. Si je pa s tem pridobil naklonjenost Šakalove sestre Sinice, 
ki je z očetovim (Rilčevim) dovoljenjem postala Riglova družica. Črna in Sinica 
sta se veliko družili, nekega dne pa sta izginili; vsi so ju iskali. Brin, Rigl, Ber in pes 
Mrcina so ju šli iskat, izkazalo se je, da so ju ugrabili ljudje z druge strani hrasta, ki 
zaznamuje mejo med Rilčevim ozemljem in ozemljem drugih. 
Kmalu so našli naselje ljudi z druge strani hrasta: "Med kočami je stala viso-
ka postava, pol človek pol labod. Noge je imel človeške, tudi del trupa je bil 
videti kot pri človeku, le da je imel namesto rok bele peruti in namesto hrbta 
ptičji rep. Med rameni je imel grbo, iz katere se je dvigal dolg vrat, na katerem 
je bila drobna, bela glava."51 Izkazalo seje, da je šlo za obred, tudi ugrabitev Črne 
in Sinice je bila povezana z njim, a so ju pravočasno našli in rešili.52 Razkrije se, 
da je bil na jezeru prej en sam rod, ki se je zaradi nesoglasij razdelil, prebivalci 
z druge strani so bolehali, zato so ugrabili mladi ženski, da bi popravili svojo 
gensko sliko. Pred odhodom proti Brinovemu in Črninemu jezeru se je Sinica 
veliko družila z mamo Lesko in jo spraševala o uporabnih rečeh, nato je napo-
čil dan odhoda. Pot ni bila dolga, že četrti dan sta Brin in Črna zagledala gore, 
ki se jih vidi z njihovega jezera, zato sta vedela, da hodijo v pravo smer.53 Na 
Zobrovem kolišču so se prišlekov razveselili, seveda najbolj domače hčere Črne, 
poslali so po Brinovega očeta Medveda in druge prebivalce kolišča deda Volka. 
Veselje ob Brinovi in Črnini vrnitvi je bilo nepopisno, saj ni nihče več verjel, da 
sta živa ali da se bosta vrnila, izjema je bila Sončnica. In na vprašanje, zakaj sta 
sploh odšla z domačega jezera, je Brin odgovoril, da iz radovednosti in da se 
je vse skupaj začelo s Piskačevim prihodom na njihovo kolišče.54 Zbranim sta 
51 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 6: Vrnitev (Dob pri Domžalah, 2020), str. 49.
52 Prav tam, str. 49–60: obred je povezan z ozvezdjem Severnega križa ali Laboda. 
53 Prav tam, str. 77: ponovno se pojavi motiv o verovanju v živali prednikov, ki prinašajo mir, če jih rodo-
vi spoštujejo.
54 Prav tam, str. 87: "Tri malhe stvari, ki jih je tujec prinesel tik pred zimo, so pomenile tri malhe vprašanj. 
Veliko od tega, kar je povedal in pokazal, je bilo za nas novo. Na vse, kar smo ga vprašali, je imel odgo-
vor. Imel pa sem občutek, da mu vsakdo od nas verjame le toliko, kolikor je pripravljen verjeti. Kar je 
239
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
povedala, da si bosta naredila svoje kolišče; na vprašanje kje bo stalo, je odgo-
vorila Sončnica: da bo na mestu, kjer hodijo živali prednikov pit vodo, ker Brin 
in Črna, ki sta videla in doživela več kot vsi drugi prebivalci jezera, razumeta več.
V informativnem dodatku so razloženi štirje uporabljeni pojmi: o začetkih 
poljedelstva in kmetovanja, živinoreji in o duhovnosti koliščarjev. Dodani so 
zgodovinski viri.
Zgodbe s konca kamene dobe 7: Nov dom (2021)
Črna in Brin sta ob vrnitvi na domače jezero opazila veliko sprememb, zlasti 
razprtije, ki so se med kolišči pojavile v času njegove odsotnosti. Hkrati sta 
tudi sama napovedala spremembe, vendar napovedano marsikomu ni ustre-
zalo, tudi Brinovemu očetu ne. Temeljna Brinova podviga sta bila dva: zbrati 
bilo neznano, bi hoteli, da ostane neznano."
Zemljevid vrnitve (Vrnitev (2020), str. 2–3)
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
240
vse voditelje rodov, da se povežejo; ustanovitev lastnega kolišča. Ob zamerah, 
ki sta jih Brin in Črna čutila, ko sta se vrnila domov, se je zdelo, da rodov ne bo 
mogoče pomiriti, a je Brinu – po zgledu Rdečebradčevega nagovora o zavezni-
štvu – uspelo.55 Ob enakonočju je zbral na hribu, od koder se vidi zaliv, kamor 
hodijo živali prednikov, predstavnike vseh kolišč z domačega jezera in okolice: 
Medveda, Zobra, Jelena Gada in Štiriprstega. V zank miru so skupaj prižgali kres, 
sklenili so zavezništvo:
Preden je na griču zavladalo veselje, se je Gad obrnil k Brinu: 'Takole bom rekel,' 
je pljunil vstran. 'Če se bo še kdaj zgodilo, kot se je pozimi, bom najprej poklical 
tebe. Če ne bova našla rešitve, bova poklicala očete rodov. Skupaj se bomo znali 
dogovoriti.'56
Brin in Črna, Sinica in Rigl ter Ber so postavili novo kolišče na jezeru, in sicer 
na mestu, kamor so hodile pit vodo živali davnih prednikov. Na bregu so nare-
dili ograjo za živino, pripravili so zemljo za sejanje žita, ki ga je s seboj prinesla 
Sinica. Kmalu so se na kolišče začeli priseljevati tudi drugi. Domači pes Mrci-
na je na kolišče pripeljal svoje mladiče, pol volkove, pol pse, ki so se na življe-
nje med ljudmi hitro privadili. Ta motiv se navezuje na prvo knjigo, v kateri je 
ded Volk pripovedoval, kako je dobil svoje ime. Zgodba se zaključi s petletnim 
časovnim preskokom, pri čemer hkrati pokaže na ustaljenost in minevanje, na 
cikličnost v življenju ljudi (in zgodovine). Čeprav je umrla Sončnica, je predala 
svoje znanje Črni; Črna in Brin sta imela dva otroka, rod se je nadaljeval: "Ko je 
zvečer Brin na ploščadi ostal sam, se je zastrmel v jezersko gladino. Razmišljal 
je o tem, da jim je dobro."57 In po mnogih letih je na jezero spet prišel Piskač. 
Sklep
Serija Zgodbe s konca kamene dobe prikazuje večplastno zgodbo, ki je uteme-
ljena na realnih spoznanjih arheološke stroke, zlasti se navezuje na ostaline iz 
različnih nahajališč nekdanjih koliščarskih naselbin, pa tudi spoznavanje življe-
nja drugih skupnosti (npr. ob morju, kjer so pomembne tudi pomorske poti; 
skupnosti, ki živijo v notranjosti). To je njen zgodovinski del (fakt), v katerem 
gre za prepričljiv oris življenja koliščarske civilizacije na Ljubljanskem barju. V 
fikcijo pa sodijo literarni liki, njihova dejanja in opisani dogodki; domišljijski 
55 Sebastijan Pregelj, "Zavezništvo", v: Zgodbe s konca kamene dobe 3: K morju (Dob pri Domžalah, 
2017), str. 56–59.
56 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 7: Nov dom (Dob pri Domžalah, 2021), str. 65.
57 Prav tam, str. 79.
241
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
del zgodbe je pot, ki jo opravita Brin in Črna, čeprav je ta vezana na realne geo-
grafske prostore.
V seriji sta glavna književna lika Brin in Črna, ki ju najprej veže radovednost, 
nato prijateljstvo, iz katerega se rodi ljubezen. Stranski literarni liki so prebival-
ci domačega jezera (in domačega kolišča, torej kolišče deda Volka in Zobrovo 
kolišče), med njimi imajo pomembno vlogo Sončnica, ded Volk in tujec Piskač. 
Vsem trem je skupno to, da so videli in doživeli več kot drugi ljudje z jezera, 
ob pripovedovanju o doživetem postanejo Črni in Brinu vzor. Drugi prebivalci 
jezera so le bežno omenjeni oz. so povezani s posameznim dogodkom. Enako 
je z literarnimi liki, ki jih Brin in Črna srečujeta na svoji poti, saj so večinoma 
predstavljeni kot kolektivni lik nekega rodu, redkeje je izpostavljena kakšna 
karakterna poteza posameznika, izjema so književni liki, ki so ob Brinu in Črni 
v posameznem delu nosilci dogajanja, torej gre za epizodne like (v prvem delu 
Piskač, v drugem delu Sončnica, v tretjem delu Drzna, v četrtem delu Golobra-
dec, v petem delu Ber in Rigl, v šestem delu Sinica, v sedmem delu Sončnica in 
Piskač). Književni liki imajo imena, ki so povezana z naravo, hkrati pa predsta-
vljajo poudarjeno lastnost posameznika. Njihova imena lahko razdelimo v štiri 
skupine, in sicer rastlinska osebna imena (npr. Brin, Sončnica, Cvetka), žival-
Zemljevid kolišč na domačem jezeru (Nov dom (2021), str. 2–3)
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
242
ska lastna imena (npr. Volk, Medved, Brkati Ser, Riba), imena glede na zunanjo 
podobo literarnega lika (npr. Črna, Golobradi, Rdečebradec, Štiriprsti) in oseb-
na lastna imena glede na lastnosti literarnega lika (npr. Drzna).
Književni čas je v zgodbah merjen in predstavljen z menjavanjem letnih 
časov, večkrat je omenjeno pomladansko in jesensko enakonočje, pa tudi naj-
krajša noč v letu. Književni prostor je v seriji pogosto precej natančno opisan, 
zlasti domače jezero (sedanje Ljubljansko barje), druga jezera (Vrbsko jezero in 
Hodiško jezero v sedanji Avstriji), omenjena je velika reka (gre za Dravo, ki sta 
jo morala Črna in Brin prečkati na poti proti Avstriji in na poti domov), morje 
(Jadransko morje, današnji Sesljan v Italiji) in gore (Alpe). Zemljevidi Jureta 
Engelsbergerja, ki so v vsakem delu natančno predstavijo pot Brina in Črne, so 
hkrati tudi grafični prikaz dogajalnega prostora in oseb; na zemljevidu so dodane 
pomembne književne osebe posameznega dela. V vseh sedmih delih je predsta-
vljena tudi razvejenost trgovskih poti, zlasti v tretjem in četrtem delu, kjer Riba 
razlaga Črni in Brinu o menjavi blaga (in o Malti, otoku velikanov), pa tudi v 
petem delu, ko se na Pusti gori pogovarjajo, da iz morskih dežel tovorijo sol, ki jo 
zamenjajo za rdeče puščice in zelena rezila; menjujejo tudi živino. Vse navedeno 
se ujema z "Braudelovo koncepcijo geozgodovine: namesto pojma nacionalne 
literature kot enote za preučevanje izbira ozemlja, ki so (bila) etnično mešana, 
večjezična ali čeznarodna."58 
Z metalurgijo bakra, ki je bil "prva v širšem obsegu uporabljena kovina",59 
so od 4. tisočletja pr. n. št. izdelovali orodje in orožje, o čemer pričajo številna 
odkritja na arheoloških najdiščih v Sloveniji. Ob predelavi rude so v seriji ome-
njena tudi nahajališča rdečih kamnov, kjer so najprej pobirali okruške, nato pa 
so rudo tudi kopali (začetek rudarstva). V trgovanju so ob orodju in orožju v 
seriji omenjeni tudi izdelki iz gline (posoda, jedilni pribor, tudi nakit). Vpliv 
podnebja na oblačenje je podrobneje predstavljen v tretjem in petem delu. 
Najprej sta Črna in Brin v oblačilih iz kož neprimerno oblečena za toplo medi-
teransko klimo, zato jima Riba priskrbi oblačila iz lahke tkanine; ko se vračata 
v gorski (hladnejši) svet, jima zašijejo oblačila in obutev iz kož, dobita tudi sla-
mnati ogrinjali, ki ju varujeta pred dežjem in snegom.
V seriji so omenjene različne rastline, zlasti vrste dreves in grmičevja, ki se 
razlikujejo od pokrajine do pokrajine (npr. ob domačem kolišču so predvsem 
hrasti, bukve, smreke; ob morju mediteranske rastline, zlasti borovci; v plani-
nah odsotnost rastlin zaradi gozdne meje). Omenjene so užitne rastline, ki jih 
nabirajo za hrano, in nekatere zdravilne rastline (npr. topolovo lubje, napitek iz 
smrekovih vršičkov). Najpogosteje omenjena hrana so sladkovodne in morske 
58 Juvan, "Prostorski obrat, literarna veda in slovenska književnost", str. 15.
59 Anton Velušček, "Zableščali sta se kovini: baker in bron", v: SLO – časi, kraji in ljudje, slovenski zgodo-
vinski magazin, posebna izdaja Dežela kolišč (Ljubljana, 2020), str. 85.
243
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
ribe, divjačina (srna, jelen, zajec, divji prašič, vodne ptice) in meso udomačenih 
živali, zlasti drobnice.
Na nekaj mestih v seriji je izpostavljeno, da govorijo ljudje drugačen jezik, 
kakor sta ga vajena Črna in Brin, ugotavljata namreč, da dlje kot sta od doma, 
bolj se govorica lokalnega prebivalstva razlikuje od njune. Prav posebna pozor-
nost velja izrazom, ki se jih Črna in Brin na svoji poti priučita, saj jih nimata 
s čim primerjati, kadar spoznata nekaj povsem novega. Pisatelj se je z opiso-
vanjem in ne direktnim poimenovanjem tudi subtilno dotaknil razvoja jezika, 
npr. potok izgine s površja hriba (ni napisano, da ponikne); leseno sonce oz. 
čudovita reč (kolo), ki ga najprej sanja in nato naredi Brinov stric (ni napisano, 
da izumi kolo, saj bi bilo to nesmiselno – kako bi že obstajalo poimenovanje za 
nekaj, česar še ni); črno sonce (lunin mrk).
Pregelj razvije verovanje v prihod živali prednikov (vzpostavi se mit o 
prednikih),60 ki se pojavlja kot lajtmotiv skozi celotno serijo, hkrati pa je to 
verovanje metafora miru in boljšega življenja za vse rodove. Ob prihodu na 
domače kolišče je Brin pripovedoval: 
S Črno sva našla jamo, polno kosti, o katerih je pripovedoval Piskač. Po tem sva 
vedela, da govori resnico. Takrat o poti k veliki slani vodi še nisva razmišljala. 
Vse pa se je spremenilo, ko sva na skalni steni zagledala risbo, ki prikazuje pot k 
morju! Po tistem nisva imela več miru.61
Jama je na simbolni ravni lahko meja med svetovoma živih in mrtvih, lahko 
je mesto obreda, zato je neločljivo zvezana z mitološko pripovedjo o živali 
prednikov, hkrati je jamska risba (zemljevid) tudi usmerjevalec poti glavnih 
literarnih likov.62 Simbolno je tudi prižiganje kresov, s katerimi so literarni liki 
vzpostavili mir in zaupanje med rodovi.
V vseh delih se kaže izjemen pomen pripovedovanja zgodb, npr. že v 1. 
delu pripoveduje ded Volk o svojem življenju in s tem prenaša svoje izkušnje 
na mlajše rodove. Prebivalci kolišč si pripovedujejo o toplem potoku, ki bi jih 
morda lahko rešil lakote, a nihče ni prepričan, ali res obstaja. Sončnica zaupa 
Brinu in Črni, da se je vsega, kar zna, naučila na poti, bila je v kristalni jami pod 
60 Jožica Čeh Steger v članku "Ljudska pesem Lepa Vida v kontekstu sredozemskih sorodnic in ljudskih 
pesmi o kraljeviču Marku", Annales 30, št. 1 (2020), str. 1, utemeljuje: "Duhovno sporočilo mita sega v 
globine človeške zavesti." 
61 Sebastijan Pregelj, Zgodbe s konca kamene dobe 6: Vrnitev (Dob pri Domžalah, 2020), str. 87.
62 Npr. Boštjan Kovačič, Platno v jami: rojstvo umetnosti in zavedanja (Ljubljana, 2016, str. 58–59): "Kar 
95 odstotkov vseh poslikanih jam se namreč nahaja v Franciji ali na Iberskem polotoku. V poslikavah 
prednjačijo motivi živali." V nadaljevanju avtor navaja, da je najpogostejša podoba konja, sledijo bizo-
ni, kozorogi, mamuti in druge živali. 
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
244
Sončno goro. O svojih doživetjih in izkušnjah pripovedujejo tudi drugi (npr. 
Štiriprsti, Skala, Riba, Drzna, Rilec), ki jih srečata Črna in Brin na svoji poti, hkra-
ti pa sta tudi sama pripovedovalca. Ob vrnitvi na domače jezero vsi poslušajo 
njuno zgodbo o spoznanjih, njunem učenju na poti, kakor npr. pripoveduje 
Brin: "Spoznala sva nove ljudi in dobila nove prijatelje. Trije od njih so prišli z 
nama. Veliko sva videla in se naučila. Nekaj malega sva prinesla s seboj v mal-
hah, še veliko več pa v glavi in srcu," si je desno dlan položil na prsi. "Rada bi, da 
bi imeli vsi na jezeru kaj od tega."63
Serija sedmih knjig Zgodbe s konca kamene dobe ima krožno strukturo, 
začne in konča se s prihodom Piskača na domače kolišče, najprej je to kolišče 
deda Volka, v zaključku Brinovo kolišče; hkrati se ponovi tudi pojavitev volka; 
v prvem delu ded pripoveduje, kako je pridobil ime, v zadnjem delu udomačeni 
pes pripelje na Brinovo kolišče svoje potomce, pol volčiče. Prav zaradi Piskače-
vega pripovedovanja sta Brin in Črna šla na pot, ob poslušanju njegovih zgodb 
in zgodb stare Sončnice sta namreč razumela, da se svet ne konča za gorami 
(Slika 1) in da drugi ljudje živijo drugače, imajo drugačne uporabne predme-
te, jedo drugačno hrano in se sporazumevajo v različnih jezikih. Potujočemu 
trgovcu je ime Piskač, ime je dobil po instrumentu, na katerega je igral, kar je 
opozorilo na najdbo najstarejše piščali na svetu (najdeno v jami Divje babe), 
hkrati pa je na več mestih omenjeno izvajanje glasbe (umetnost), ki je neločlji-
vo zvezana z rituali. V besedilih se pojavlja tudi omemba likovne umetnosti, ki 
je povezana z jamskimi poslikavami. Posamezni del serije je zaokrožena zgodba 
manjšega števila pomembnih dogodkov, ki se v istem delu tudi zaključijo (ven-
dar v seriji predstavljajo izsek nekega časa in prostora). Vezni člen vseh delov je 
pot, ki ima dvojni pomen: pot kot spoznavanje novega, drugačnega, hkrati pa 
predstavlja odraščanje glavnih literarnih likov, njuno iskanje identitete, razvija-
nje moralnih vrednot in pridobivanje znanja.
63 Prav tam, str. 89.
245
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Dragica Haramija
REFLECTING PREHISTORIC PILE-DWELLING CULTURE 
IN THE HISTORICAL-ADVENTURE SERIES BY SEBASTIJAN PREGELJ 
TALES FROM THE END OF THE STONE AGE 
SUMMARY
Essential in discussing Pregelj's series Tales from the End of the Stone Age are 
the aspects identified in literature studies pertinent to longer historical fiction 
(especially the relationship between fact and fiction), as well as the (pre)histo-
rical or archaeological evidence about the Neolithic. The article covers these 
descriptively. The analysis of the chosen literary works considers the themes 
and motives in the series, the geographical definition of the literary setting in 
the prehistoric pile dwellings around the Alps, and also presents the literary 
figures and the plot. In terms of modern geography, the literary space exten-
ds from the Ljubljana Marshes, through Inner Carniola, the Slovene Littoral, to 
Sistiana in Italy, and from there up the Soča Valley into the Alps and Southern 
Austria, past Lake Ossiach near Villach, the Wörthersee near Klagenfurt, and 
Lake Keutschach. The subject matter of the series is extraliterary, set in the pre-
historic period of the Neolithic. It is worth noting that the prehistoric pile dwel-
lings around the Alps, among them also two sites from the Ljubljana Marshes, 
are included on UNESCO's list of World Heritage Sites, relating directly to our 
knowledge of past cultures in the area of present-day Slovenia. The described 
archaeological finds of cultural material, among them the world's oldest flute, 
the oldest wheel with its axle, the dugout canoe, as well as natural features such 
as sinking rivers, karst caves, high mountain ranges, lakes (marshes), rivers, 
waterfalls, represent our cultural and natural heritage. With the young reader 
in mind, a section is included at the end of each book with general descriptions 
of particular historical, or rather archaeological findings (e.g. what pile dwel-
lings looked like, pottery techniques, the prehistoric flute, the Amber Road, salt 
production, ore extraction, cultural heritage). Two natural phenomena are also 
subtly incorporated into the story, a solar eclipse and an earthquake. The cha-
racters experience both of these with awe, and in the fictional part of the story 
the phenomena contribute to a happy outcome of events. The series comprises 
seven volumes and is of circular composition; the beginning (Volume 1) and 
the end (Volume 7) are both set at the home lake (the Ljubljana Marshes), Volu-
mes 2 and 6 represent the beginning and the end of the journey (Volume 6 is 
the peak of the series), and the remaining volumes present the journey or the 
places and the people that Juniper and Raven encounter.
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
246
Series title Tales from the End of the Stone Age indicate time and the titles of 
each individual book in the series indicate the locations: static circumstances 
connected to the home and the protagonists' home lake in the first (Deček Brin 
na domačem kolišču (Juniper, a Boy from a Pile Dwelling), 2016) and last titles 
(Nov dom (New Home), 2021), and movement or a journey in the intermediate 
books (Do konca jezera in naprej (To the End of the Lake and Beyond), 2016, K 
morju (Towards the Sea), 2017, Pri kamnitem stolpu (By the Stone Tower), 2018, 
V snegu in ledu (In Snow and Ice), 2019, Vrnitev (Return), 2020). The journey 
undertaken by Juniper and Raven is linked to various adventures but is also a 
journey towards adulthood. In the first volume Juniper is nine years old (what 
ensues is his initiation, progress from boyhood to manhood, he begins to go 
hunting and fishing with the adult men), Raven is his peer. By the last volume 
they are both adults who set up their own pile dwelling and have a family. They 
often find themselves in difficult (even dangerous) situations, but with their 
skilfulness and the knowledge they have gained they always find a solution. It is 
their quest for knowledge and their curiosity that are important factors in them 
venturing beyond their own pile dwelling, not believing that the world ends 
beyond their local mountains. Their departure is heavily influenced by Raven's 
aunt Sunflower who had also once left their home lake and learned a great deal 
on her journey, and by a foreigner named Whistler, a flute-playing travelling 
trader who knows and talks about the many beauties of other regions and the 
customs of other peoples. On their journey Juniper and Raven meet and learn 
the stories of numerous persons, expanding their own understanding. Though 
the pile dwelling community is described with a precise gender division of 
labour – men go hunting, fishing, extract ore, and put up pile dwellings, while 
the women look after the children, gather and prepare food, keep things clean 
and tidy – a belief in equality is also woven into the story, particularly empha-
sised when relating to Drzna (Brave), a female warrior who once lead the clan. 
This equality is also especially conveyed through the relationship between 
Juniper and Raven who are entirely equal in their decision making. Alongside 
their adventures, every day circumstances that the author has researched from 
archaeological sources are presented: descriptions of obtaining food (hunt-
ing, fishing, gathering, farming), the variety of flora (forests, thicket, edible 
forest and meadow plants, medicinal plants, crops), metal working for tools 
and weapons (including ore extraction), pottery products (vessels, accessories, 
jewellery), and also trade (e.g. salt, amber, livestock), communication (different 
languages), and domestic life and dwelling practices (e.g. pile dwellings, bivou-
acs, inhabited caves, coastal dwellings). This factual information is included in 
the literary narrative, for example, building pile dwellings and huts, hollowing 
out dugouts, the beginnings of livestock and crop farming, metal ore collection 
(initially by simply picking up pieces from the ground, later ore extraction and 
247
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
mining) and processing, the special importance of art with a mention of cave 
paintings and music. The volumes of the series read as a sequence, the story is 
conveyed sequentially (each part begins where the previous one ends). Retro-
spective inserts in the series are intended as a means of stressing the role of nar-
rative, for it was oral sources that represented the transfer of knowledge within 
a community that had yet to develop a system of writing. An important ele-
ment of the fictional part of the narrative is also the interpersonal relationships 
between clans and between individuals, their emotions, values, and beliefs. 
Pregelj has created a plausible religion for the pile dwellers from the Ljubljana 
Marshes that is based on the reappearance of ancestral animals, referring to 
mammoths, though the information section emphasises that mammoths had 
become extinct long before the pile dwelling cultures appeared, so in the real 
world the two could never have met. It also notes that religion might have been 
linked to astronomical phenomena and observations of the night sky (the con-
stellations of Orion, the Northern Cross, or the Swan).
D. Haramija: Odsev koliščarske kulture v zgodovinsko-pustolovski ...
248
VIRI IN LITERATURA
Krajinski park Ljubljansko barje, dostopno na: www.ljubljanskobarje.si/unesco-na-
ljubljanskem-barju/prazgodovinska-kolisca-okoli-alp, pridobljeno: 24. 10. 2020.
Neandertalčeva piščal, piščal iz Divjih bab, dostopno na: www.nms.si/si/zbirke/
znameniti-predmeti/343-Neandertalceva-piscal, pridobljeno: 19. 11. 2020.
…………..
Avsenik Nabergoj, Irena, Literarne vrste in zvrsti (Ljubljana, 2011).
Čeh Steger, Jožica, "Ljudska pesem Lepa Vida v kontekstu sredozemskih sorodnic in 
ljudskih pesmi o kraljeviču Marku", Annales 30, št. 1 (2020), str. 1–11. 
Donelson, Kenneth L. in Nilsen, Alleen Pace, Literature for Today's Young Adults 
(Boston–New York–San Francisco, 2005).
Grdina, Igor, ''Zgodovinski roman v slovenski književnosti'', v: Slovenski roman. 
Obdobja 21, Mednarodni simpozij Obdobja – Metode in zvrsti, ur. Miran Hladnik. 
(Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko 
Filozofske fakultete, 2003), str. 161–170.
Haramija, Dragica, "Zgodovina v zgodbah", Otrok in knjiga 41, št. 90 (2014), str. 5–20.
Hladnik, Miran, Slovenski zgodovinski roman (Ljubljana, 2009). 
Juvan, Marko, Literarna veda v rekonstrukciji (Ljubljana, 2006).
Juvan, Marko, "Prostorski obrat, literarna veda in slovenska književnost", Primerjalna 
književnost 36, št. 2 (2013), str. 5–26.
Kocijan, Gregor, "Zgodovinska snov v pripovedni prozi med Vrazom in Jurčičem", 
Jezik in slovstvo 24, št. 8 (1979), str. 251–257.
Koliščarji na Ljubljanskem barju, dostopno na: www.ljubljanskobarje.si/uploads/
datoteke/Zgibanka_koliscarji_slo.pdf, pridobljeno: 24. 10. 2020.
Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas = Stare gmajne pile-dwelling settlement 
and its era, ur. Anton Velušček (Ljubljana, 2009).
Kolo = Whele: 5200 let/years (Ljubljana, 2014).
Kovačič, Boštjan, Platno v jami: rojstvo umetnosti in zavedanja (Ljubljana, 2016).
Križ, Borut, Jantar: dragulj Baltika v Novem mestu = Amber Jewels of the Baltic in Novo 
Mesto: katalog arheološke razstave (Novo mesto, 2017).
Lukens, Rebecca J., A Critical Handook of Children's Literature (Boston–New York–
San Francisco, 2007).
Medved, Mira, "Beseda o pisatelju", v: Bobri III: Vrh (Ljubljana, 1974), str. 197–199.
Mihevc, Andrej, "Bestažovca in njene risbe", Jamar 3, št. 1 (2010), str. 6.
Odar, Boštjan, "Potočka zijavka: Fertility Rites in Th e Raining Cave", Studia Mythologica 
Slavica, št. 15 (2012), str. 9–34.
249
S
H
S 
tudia
istorica
lovenica
Pregelj, Sebastijan, Zgodbe s konca kamene dobe 1: Deček Brin na domačem kolišču 
(Dob pri Domžalah, 2016).
Pregelj, Sebastijan, Zgodbe s konca kamene dobe 2: Do konca jezera in naprej (Dob 
pri Domžalah, 2016).
Pregelj, Sebastijan, Zgodbe s konca kamene dobe 3: K morju (Dob pri Domžalah, 
2017).
Pregelj, Sebastijan, Zgodbe s konca kamene dobe 4: Pri Kamnitem stolpu (Dob pri 
Domžalah, 2018).
Pregelj, Sebastijan, Zgodbe s konca kamene dobe 5: V snegu in ledu (Dob pri 
Domžalah, 2019).
Pregelj, Sebastijan, Zgodbe s konca kamene dobe 6: Vrnitev (Dob pri Domžalah, 2020).
Pregelj, Sebastijan, Zgodbe s konca kamene dobe 7: Nov dom (Dob pri Domžalah, 2021).
Russell, David L., Literature for Children: A Short Introduction (Boston–New York–San 
Francisco, 2005).
Starikova, Nadežda, ''K vprašanju tipologije zgodovinskega romana'', Primerjalna 
književnost 23, št 1 (2000), str. 23–34.
Suter, Peter, Pfahlbauten = Palafittes: Candidature au patrimoine mondial de l'UNESCO 
"Sites palafittiques préhistoriques autour des Alpes" = Palafitte = Pile dwellings: 
UNESCO world heritage candidature "Prehistoric Pile dwellings around the Alps" = 
Kolišča: UNESCO-kandidatura za uvrstitev na seznam svetovne kulturne dediščine 
"Kolišča na jezerih in barjih okoli Alp" (Bern, 2009).
Šela, Ana in Borovnik, Silvija, ''Ženski liki sodobnih slovenskih pisateljic v izbranih 
zgodovinskih romanih'', Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), str. 557–586.
Velušček, Anton, Koliščarji: O koliščarjih in koliščarski kulturi Ljubljanskega barja 
(Ljubljana, 2010).
Velušček, Anton, "Zableščali sta se kovini: baker in bron", v: SLO – časi, kraji in ljudje, 
slovenski zgodovinski magazin, posebna izdaja Dežela kolišč (Ljubljana, 2020), str. 
84–91.
Velušček, Anton, Čufar, Katarina in Zupančič, Martin, "Prazgodovinsko leseno 
kolo z osjo s kolišča Stare gmajne pri Ljubljani", v: Koliščarska naselbina Stare 
gmajne in njen čas (Ljubljana, 2009), str. 197–222.
Waller Hastings, Albert, "Toward a Theory of Historical Fiction for Children", v: 
Third Biennial Conference on Modern Critical Approaches to Children's Literature 
(Nashville, 1999), dostopno na: www.academia.edu/2144562/Toward_a_
Theory_of_Historical_Fiction_for_Children?email_work_card=view-paper, 
pridobljeno: 26. 10. 2020.
Žorž, Alja, Obredna pokrajina: jame v Sloveniji in Istri kot obredni prostori 
(Ljubljana, 2016), dostopno na: www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-
T5QLBWSQ/5d87cf54-e871-406c-9dc8-a6603346007c/PDF, pridobljeno: 16. 
11. 2020.
DOI 10.32874/SHS.2022-06
Author: HARAMIJA Dragica 
Ph.D., Full Professor
University of Maribor, Faculty of Education and Faculty of Arts
Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenia
Title:  REFLECTING PREHISTORIC PILE-DWELLING CULTURE  
IN THE HISTORICAL-ADVENTURE SERIES BY SEBASTIJAN PREGELJ  
TALES FROM THE END OF THE STONE AGE 
Studia Historica Slovenica
Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review
Maribor, 22 (2022), No. 1, pp. 221–250, 63 notes, 7 pictures
Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) 
Key words: children's literature, Neolithic, pile dwellings, Sebastijan Pregelj, historical fiction
Abstract: The series of seven books by Sebastijan Pregelj Tales from the End of the Stone Age (published between 
2016 and 2021) belongs to the genre of Slovene children's historical fiction, typologically corresponding to texts 
that depict (pre)historical reality (fact) and fictional literary characters and events (fiction). It is set in the Neoli-
thic era (the stories take on board archaeological findings), with the Ljubljana Marshes and the prehistoric pile 
dwellings associated with the area as the main narrative location. The stories also refer to every-day objects and 
matters, for example, food, clothing, making clay artefacts, copper processing, the way the pile dwellings were or-
ganised, personal relationships, religious beliefs, etc. In the adventure part of the stories the literary space extends 
to other regions that the main literary characters, Brin (Juniper) and Črna (Raven), venture into: the Karst, the 
littoral regions (in what is now Italy), their journey across the mountains, and pile dwellings on (other) lakes (in 
what is now Austria).