¡55808
ČETRTI BERILO
p
za
štiri« in večrazredne obče ljudske šole
Sestavil
Dr. Prof. A. De Micheli
Z nekaterimi podobami
(hn
ČETRTO BERILO
za
štiri» in večrazredne obče ljudske šole
Sestavil
Dr. Prof. A. De Micheli *
Z nekaterimi podobami
55808
Pridržujejo se vse pravice.
Stab. Tip. Silvio Spazzal - Trieste.
1. Moj prijatelj Gruden.
Samo dva dni smo imeli počitnice, toda meni se je zdelo, da že dolgo, dolgo nisem videl prijatelja Grudna. Čim dalje ga poznam, tem bolj ga moram ljubiti. Prav tako se godi vsem sošolcem izvzemši oblastneže, ki vedo, da pri njem nič ne opravijo s svojo oholostjo.
Oče njegov je strojevodja ; on sam pa je začel pozno hoditi v šolo, ker je bil dve leti bolan. V našem razredu je največji in najmočnejši; z eno roko vzdigne klop- Vedno ima kos kruha v roki.
Dober je; česar kdo želi, svinčnik, pero, radirko, papir, vse rad posodi ali celo daruje. V šoli se nikdar ne smeje in ne govori. V klopi, ki mu je preozka, sedi vedno sklonjen. Velika glava mu tiči med pleči, in kadar ga pogledam, se mi nasmehne z napol odprtimi očmi, kakor da bi hotel reči: „No, Janko, ali sva si prijatelja?" Človek se mora smejati njegovi velikosti in obsežnosti: suknja, hlače, rokavi, vse je pretesno in prekratko, in klobuk mu noče sedeti na glavi. Lase ima gladko pristrižene, črevlje velike.
Ljubi Gruden, kdor te le pogleda v obraz, mora te rad imeti.
Najmanjši učenci bi vsi radi sedeli blizu njega. Računstvo umeje vrlo dobro. V šali si da reči marsikaj in ničesar ne zameri, toda gorje njemu, ki bi mu rekel: „Ni res ako on trdi kaj.
V	soboto je dal dva vinarja učencu, ki se je jokal, ker je bil izgubil svoja dva vinarja in si ni mogel kupiti zvezka Že tri dni se trudi, kako bi okrasil dolgo pismo, ki ga hoče pokloniti materi za god. Mati njegova je velika in postavna kakor on in jako ljubeznjiva.
Učitelj ga ima rad in čestokrat, kadar pride mimo njega, mu potrka na rame. Dasi se. debeli njegov glas čuje kakor bi godrnjal, pozna se vendar, da je to glas, ki prihaja iz dobrega, plemenitega srca.
De Amicis.
2. Materino srce.
Materino srce je skrivna zaloga največjih zakladov; v materi sta utelešeni ljubezen in milost; mati je vrelec vsega dobrega in blagega. Materino srce vleče vse k sebi; če so tudi izkušnjave večkrat zmotile otročiče in jim odtujile srca, ljube matere mili glas jih vendar prikliče nazaj.
Materino srce je ognjišče, okoli katerega se zbirajo otroci in domačini- Veselo se da povsod živeti, ali „ljubo doma, kdor ga ima"; pri ljubi materi je najvarnejše in najprijetnejše.
V	materino srce je zapisan vsak otročič in domačin; mati pozna vse in ve za vse. Materino srce je sveti tempelj, mati je prva učiteljica pobožno-sti, njeno srce je častitljivo svetišče.
Mati je kraljica in vladarica rodovine ; če ona
umrje, so se hiši trije ogli podrli.	D. Terstenjak.
3. Moj dom.
V dolini prijetni je ljubi moj dom, nikoli jaz njega ostavil ne bom; pod lipo domačo najrajši sedim, v domačem veselju dovoljno živim.
Le išči si sreče, prijatelj, drugje, dobiti li misliš na tujem jo kje ? Kaj marsikateri e hodil po svet', na zadnje proti domu obrnil se spet.
Glej, rožice domače najlepše cveto, in ptički domači najslaje pojo. Prijatelji domači so milega srca, ljubezen, zvestoba sta pač le doma.
Doma preživeti si dni vse želim, umreti se tudi doma ne bojim; v domači gomili se spava sladko, mi bratci, sestrice rahljajo zemljo.
A. Praprotnik.
4. Črviček.
Nikar čivioku delati zla, in božje gleda nanj oko, ker Bog ga tudi rad ima! kakor na tebe, prav tako ! Če ravno v prahu zvija se, Obleko, hrano dobri Bog življenje vendar ljubo je deli iz svojih milih rok Srvioku tudi ubogemu; črviSku, mali stvarici, nič zalega ne stori mu! ki tudi po svoje ga časti. Glej, solnce gorko dol z neba Zatorej mučiti nikar s Srvičkom tudi se igra, črvička, ki je božja stvar!
J. Tomšič.
5. Primorska hiša.
Primoroi stavijo svoja prebivališča drugače nego mi, ki stanujemo dalje za njimi v deželi. Kar je pri nas „izba" s častitljivo velikansko pečjo, to je njim „hiša" z velikim, kake tri pedi od tal vzdignjenim ognjiščem, na katerem gori ogenj skoro neprenehoma. Ob samem ognjišču stoje nizke klopi na treh obzidanih straneh, prednja stran je prosta; ondi se suče gospodinja, in je ognjišče spredaj v polkrogu izrezano. Na ognjišču stoji še železno zglavje, kamor naslanjajo polena, da lepše gore; velikanske ročice na zglavju so zgoraj tako izdelane, da lahko vanje postaviš bučo vina.
To ognjišče je središče, ob katerem se vse zbira; okoli njega se vrti Primorcu velik kos življenja. Tu se najraje gnete mladina, pa tudi živali, psi in mačke, zlasti pozimi, ko nikoder drugod ni blagodejne toplote. Zato bode tudi vsakemu dcumno, zakaj po teh krajih pride toliko otrok po ognju v nesrečo. Tu se gospodar počije po trudapolnem delu, tu nekoliko po-pestuje najmlajšega otroka, tu si o dolgih zimskih večerih pripovedujejo novice in pravljice, izkratka : Primorou je domače ognjišče v resnici to, kar je nam drugim samo v prenešenem smislu, v podobi.
V „hiši" ni druge oprave kakor mize, stoli in omara, po stenah pa je razobešeno vse polno medenega i a kositernega posodja, ki se mora vedno svetiti kakor solnce. S to posodo se ponaša pridno gospodinja. Po drugi strani so pa dolge police; po njih je razstavljena vsakovrstna porcelanasta posoda, sklede in skledice, pladnji in še druge reči, ki jim uiti imena ne vem,
vse lepo po velikosti in obliki razvrščeno.-Vse skupaj pa stori, da se ta „primorska hiša" človeku liitro priljubi in da se čutiš v Ejej domačega.
Fr. Erjavec
6. Letni časi.
Bilo je v četrtek lepega zimskega dne. Šole ni bilo ta dan. Markeo se je učil dopoldne in je spisal svoje naloge. Popoldne so mu dovolili oče, naj se zabava v snegu. S svojimi tovariši je naredil Markeo velikega sneženega moža, potem so se pa vozili na malih saneh tam za hišo po rebri, da je bilo veselje. Proti večeru pride Markeo vesel domov, pozdravi očeta in mater ter reča: „To je bilo veselje! Da bi bila le vedno zima!" Oče mu reko, naj zapiše to željo v njih belež-nico. Markeo napiše: „Rad bi imel, da bi bila vedno zima !u Oče spravijo knjižico v svoj žep.
Zima preide; pride pomlad. Markec je šel z očetom na vrt. Po lehah so ovetele cvetioe, čebelice so brenčale okoli njih. Markeo je skakal od veselja. „Lepo je spomladi", reko oče, „ali tudi pomlad mine." -„Da bi bila le vedno pomlad!" odgovori sinko. -„Zapiši to željo v mojo beležnico!" reko oče. Markeo zapiše.
Kmalu mine pomlad; pride gorko poletje. Markec gre z očetom na polje. Na polju je bilo žito v klasju, po travnikih je cvetelo neštevilno cvetic, po lokah so skakala jagnjeta in žrebeta ter se je pasla živina. Markeo je zobal črešnje z vrta in drugo zgodnje sadje. „Kaj ne," reko oče, „tudi poletje ima svoje veselje!" - „Da bi bilo le vedno poletje!" reče Markeo. Zopet je moral zapisati to željo v očetovo beležnico. Pride jesen. Markeo je šel z očetom v vinograd.
BiJa je trgatev. Ni bilo več tako gorko kakor poleti, ali zrak je bil topel, nebo pa jasno. Grozdje se ie smejalo po trtah, sadno drevje je šibilo svoje veje pod obilim sadjem. To je bilo veselo za Markca, ki je zobal grozdje iu jedel sadje tako rad. „Kmalu bo konec jeseni, in zima bo nastopila,' reko oče. „Da bi bila le vedno jesen !" reče Markeo. „Ali bi ti bilo to res tako všeč?" ga vprašajo oče. „Seveda!" odgovori sin. Oče pa potegnejo beležuioo iz žepa in pravijo: „Poglej no. kaj je tukaj zapisano! Citaj !"
„Da bi bila le vedno zima !" čita Markeo.
„Citaj še na tej strani."
„Da bi bila le vedno pomlad !"
„Pa na tej strani?"
„Da bi bilo le vedno poletje!"
„Ali veš, čegava roka je to pisala?"
„Jaz sem pisal !"
„Kaj si pa želel ravnokar ?"
„Da bi bila vedno jesen !"
„To je vendar čudno," reko oče. „Pozimi si želel naj bi bila zima, spomladi, naj bi bila pomlad, poleti naj bi bilo poletje, jeseni, naj bi bila jesen. Pomisli malo, kaj sledi iz tega?"
„Da so vsi letni časi dobri!"
„Da, vsak letni čas ima svoje veselje, svoje darove in ljubi Bog ve bolje vladati nego mi ljudje."
J. K. Campej.
7. Cena.
Vse, kar plava iu kar leze,	Meč se pivi je oglasil:
vse, kar hodi, kar leti,	„ Jaz sem gospodar svetž ;
zbere se v presoje vanje.	kamor pridem, pot si ugladirn,
predse kliče može tri.	vse pred mano trepeta."
Govori pero modrostno:	Zadnji pravi plug med njimi:
„Temote ne trpim nikdar,	„Mirno rije m pod zemljo,
um človeški razsvetljujem,	pa sem svet že preobrazil,
uk in znanje sta tnoj dar."	tiha sreča je z meno."
Vse, kaf plava in kar leze,
vse, kar hodi, kar leti,
zdaj okrog se pluga zbere,
plugu venec podeli.	M. Vilhar.
8. Pregovori.
1.	Kdor dobrovoljno breme naloži, lahko ga nosi.
2.	Potrpljenje železna vrata prebije. 3 Težava največja ni,
ki na tvojih ramah sloni.	A.M.Slomšek.
4.	Sloga jači, nesloga tlači. - Sloga je od Boga.
5.	Sloga celo slabotne ojači,
nesloga čestokrat mogočne potlači, ai. k. Sežun-
6.	Boljša je žlica soka v miru, nego polna miza jedi v prepiru.
7 Kjer ljudje v miru žive, ptice jim rajske žvrgole.
8.	Bolje tenak mir nego tolst prepir.
9.	Boljša kratka sprava
nego dolga pravda.	j. Stritar.
9. Kaznovani tat.
Nekoč pride zvečer v vas medvedar z medvedom in prosi krčmarja, naj bi prenočil njega in žival. Krčmar se brani rekoč, da nima prostora za medveda. Mož pa prosi in prosi in res pre-prosi krčmarja, da ga vzame pod streho. Gospodar izvleče iz svinjaka debelo svinjo, ki jo je hotel zaklati drugi dan, in zapre medveda vanj.
Ponoči prideta dva tata. Eden zleze v svinjak, drugi pa čaka zunaj, da bi mu pomagal potegniti svinjo vun.
Medved momlja, toda tat, misleč, da je svinja, srčno zgrabi za bedro. Zdajci plane medved nanj Zunaj stoječi tat čuje v svinjaku kobacanje in stokanje, potem pa utihne vse. Ne vedoč, kaj to pomeni, pobegne od strahu, prvega pa so našli zjutraj mrtvega zraven medveda.
Frančišek Erjavec.
10. Trije svetovalci.
«Kako ravnaš, ljubi sosed, da je tvoje gospodarstvo v tako lepem redu ? Saj ni videti v tvojih opravkih nič posebnega. Tudi mi delamo, skrbimo in gledamo na premoženje, kolikor moremo, in vendar ni nič poznati». Sosed pravi: «Jaz ne vem, kaj bi bilo temu vzrok, če ne moji trije svetovalci, katerim se imam zahvaliti za vse». «Tvoji trije svetovalci? Koga pa meniš?» -«No, psa, petelina in mačko menim». - «Šališ se». - «In vendar je tako; glej, pes laja, če se približuje sovražnik, in to je znamenje, naj pazim ! Petelin poje, ko napoči dan, in to pomeni: vstani! Mačka pa se umiva, kadar pride ljubi gost, in veli mi: pripavi!» - «Umejem, kaj hočeš reči, dragi sosed. Po tvojem so potrebne tri reči, da dobro napreduje gospodarstvo: pozor na vse, kar bi utegnilo ^škodovati; delavnost v vsem, kar more koristiti; prijaznost proti vsakemu, ki nam dobro želi in stori».
11. Kmetovalčevo čarilo.
•
Y starem veku je živel v Italiji kmetovalec Furij Krezin. Bil je prej suženj, a pozneje ga je gospodar odpustil iz sužnosti. Zdaj si je Krezin z marljivostjo in varčnostjo pridobil malo zemljišče. To posestvece je obdeloval tako dobro in umno, da mu je rodilo mnogo obilneje, nego sosedom dosti obširnejša polja. S tem si je naklonil zavist sosedov, mislečih, da pričaruje poljske pridelke s tujih njiv na svoje. Zato je bil zatožen ter poklican pred sodišče.
Ker se je bal obsodbe, ukazal je, naj ga spremi dostojno oblečena družina, a sin naj spravi na sodišče vse poljsko orodje ter naj prižene tja dobro rejene vole. Prišedši pred sodnika, govoril je Krezin, kazoč na družino, orodje in vole: «To so moja čarila, vi sodniki in sodržavljani! Svojih težavnih del, svojih bkrbi in potnih srag pa ne morem semkaj prinesti in pokazati vam.»
Soglasno j-e bil za nekrivega spoznan ter se je vrnil domov na veliko veselje družini in svojcem.	\z latinskega.
12. Opravljiva Jerica.
Ko pride Jerica v nedeljo iz cerkve, reče svoji materi: „Mati, ali ste videli danes Rupnikovo Ro-ziko in Franico, kako sta bili gizdavo opravljeni ? Pač jima ne pristoji, da se tako oblačita, kadar gresta v cerkev f Pa še nekaj drugega Vam povem, mati [ Zdravnikov Poldek se je ves čas igral s svojo
molitveno knjižico, smejal se je in gledal okrog sebe, kakor da bi bil v krčmi in ne v cerkvi. Zupanova hčerka pa se je držala, kakor da bi bila kaka kraljica. Učiteljevemu Tončku se je neprestano zdehalo in ves čas je dremal med prepovedjo in sveto mašo. Moj Bog, sem si mislila, kakšni ljudje so pač na svetu f" Mati ne odgovore Jerici nič, a ta jih vpraša črez nekaj časa: „Kaj ne, mati, da je pregrešno tako vedenje v cerkvi?" —„Pač res", odgovore mati, „tako vedenje je pregrešno. Ali pa nisi zapazila v cerkvi tudi deklice, ki je ogledovala med sveto mašo ves čas ljudi po cerkvi, kako so oblečeni in kako se vedejo, a ni pobožno molila, niti poslušala besede božje ?"
Pri teh besedah Jerica zardi kakor kuhan rak; zakaj vedela je dobro, katero deklico mislijo mati.
Iz ,.Vrtca".
13. Modrijan in ošabnež.
Mnogo let pred Kristusovim rojstvom je živel na Grškem modrijan Sokrat.
Nekoč sreča Sokrat znanca in ga vljudno pozdravi. Toda znanec je bil ošaben in mu ni odzdravil.
To zapazijo prijatelji modrega Sokrata in mu reko : „Zakaj pozdravljaš tega ošabnega in nevljudnega človeka ?"
Sokrat odgovori: „Ali hočete, da bi bil tudi jaz tako nevljuden, kakor je on ?"	Solovej.
14. Dimnikarček.
Včeraj popoldne po šoli sem videl zanimiv prizor. Pred šolskim poslopjem na eni strani oeste je stal šibek dimnikarček. Ves črn • je bil; s seboj je imel
vrečice in strguljo ter je britko ihtel in jokal. Dve, tri deklice, učenke drugega razreda, se mu približajo in ga vprašajo, kaj mu je. Ne da bi jim odgovoril, joče še huje.
„Povej nam vendar, kaj ti je?" vprašajo ga zopet. Počasi dvigne obrazek, dooela otroški obrazek, in začne plakaje pripovedovati, da je zaslužil v hišah, kjer je imel opraviti, šestdeset vinai-jev in da je vse izgubil. Padli so mu iz raztrganega žepa, in sedaj si ne upa brez novcev domov. Ko jim to pravi, pokaže luknjico v žepu. „Mojster me bode tepel", vzdihne jokaje in obupno skloni glavico.
Deklice ga resno gledajo. Pridejo še druge večje in manjše, vsaka s torbico v roki. Že bolj odrastla deklica seže v žep rekoč: „Jaz imam le štiri vinarje; katera ima še kaj? Nabirajmo!" „Tudi jaz imam štiri vinarje' ; reče druga, „pri vseh gotovo dobodemo šestdeset vinarjev! Jelica, Zorka, Slavica, dajte vinarjev!" jamejo klicati. „Katera ima še kaj?".
Mnogo deklic ima po štiri, po dva vinarja, ki so jih dobile od svojih roditeljev za kruh aH sadje. Vsaka prinese, kar ima. Deklica zbira in šteje glasno: „Šestnajst, dvajset, trideset!" Toda še več jih je treba. Sedaj pride ena največjih deklic, videti je kakor majhna učiteljica, in da dvajsetico. Vse se radujejo. treba je samo še deset vinarjev. „Sedaj pridejo one iz četrtega razreda", pravi neka deklica, „te imajo več".
Pridejo res, vidijo dimnikarčka ter slišijo, kaj se je zgodilo. Na mah kar siplje vinarjev. Že so nabrale šestdeset vinarjev, a vedno še dohajajo deklice. Najmanjše, ki nimajo novcev, mu dado šopke cvetic, le zato, da bi ne zaostale za drugimi, da bi tudi oue dale kaj.
Hipoma zakliče nekdo: „Gospodična učiteljica!" Deklioe se razprše na vse strani kakor tolpa vrabcev. Sredi ceste pa stoji dimuikarček sam, briše si objokane oči in ves zadovoljen zre na polno pest. novcev. Iz gumbnic pri jopiču, iz žepov in raz klobuk pa mu gledajo šopki in cvetke mu leže na tleh pri nogah.
De Amicis.
15. Kako so naša babica kruh spoštovali.
Prvo, kar so naša babioa v gospodinjstvu prevzeli, ko so se k nam preselili, je bila peka. Niso mogli videti, da dekla z božjim darom ravna tako brez vsega spoštovanja; naj ga je devala v nečke ali iz neček, v peg ali iz peči, nikoli ga še blagoslovila ni, kakor da ima kamen v roki.
Ko so babica kvas postavili, so blagoslovili z gnetalom nečke in ta blagoslov so ponavljali, kadarkoli so testo v roke vzeli, dokler ni bilo kruha na mizo. Tudi zijal niso trpeli blizu, „da bi se božjega daru ne prijeli uroki." Če je Tonček prišel v kuhinjo, ko so kruh pekli, nikoli ni pozabil, da mora reči: „Bog daj blagoslov!".
Kadar so babioa kruh pekli, so imeli otrooi praznik ; vselej so dobili češpljeve ali jabolčne hlebčiče. Ali morali so se navaditi, na drobtine paziti. „Drob-tine morajo na ogenj," so rekli babioa, ko so pometali z mize ostanke. (Je je kateri otrok mrvil kruh na tla in so babioa to zapazili, so mu precej ukazali, naj drobtine pobere. „Na drobtine ne smeš stopiti, da ne bodo plakale duše v vicah !".
Tudi jim ni bilo prav, če so videli, da se kruh od kraja ne reže. Rekli so: „Kdor se prepira s kruhom, se prepira tudi z ljudmi". Ko je Jožek prosil da mu babica urežejo po strani skorjo, ker jo rad je, niso v to privolili, ampak so rekli: „Ali nisi slišal, če se hleb po strani reže, režejo se pete Bogu? Izbirčen ne smeš biti!" - in Jožek se je moral odvaditi izbirčnosti.
Ako je kak košček kruha ostal, pa tudi drobtine ki so jih puščali otroci, vse so spravljali babioa v žep
in kadar so šli na vodo, so jih pometali ribam. Ako so pa bili z otroci zunaj, so jih drobili mravljam ali ptioam v gozdu. Izkratka, gledali so na vsak ostanek in vedno opominjali: „Spoštujte božji dar! Brez njega je gorje. Kdor kruha ne spoštuje, tega božja šiba kaznuje".
Kadar je otroku kruh iz roke padel, moral ga je poljubiti, kakor da bi prosil odpuščanja. Tudi grahovo zrno so babica pobrali, če je kje ležalo, in ga spoštljivo poljubili. Vsega tega so babica učili tudi otroke.
B. Nemčova.
16. Vernih duš dan.
Dragi Janko !
Ta dan je posvečen spominu umrlih. Ali veš, dragi Janko, katerih ljudi bi se morali, vi, deoa, spominjati najbolj ? Onih, ki so umrli za vas otroke ! Koliko jih je pomrlo, koliko jih umira še vedno ! Ali se nikdar ne spominjaš, koliko očetov si skrajša življenje z neumornim delom, koliko mater gre v prerani grob, ker se žrtvujejo za vzgojo otrok? Koliko mož je umrlo od prevelikih skrbi, ker so videli sinove, hčere svoje v bedi, koliko materam je počilo srce zaradi izgube predragega otroka !
Spominjaj se danes vseh teh blagopokojnikov, Janko!
Spominjaj se učiteljev in učiteljic, ki so oboleli od uapornega poučevanja! Iz ljubezni do svojih učencev, do zvanja svojega niso mogli dela pustiti in so morali mladi umreti! — Spominjaj se zdravnikov, ki so umrli za nalezljivimi boleznimi; bili so prehrabri, ko so reševali življenje otrok. Spominjaj se onih, ki so sredi morja na
razbiti ladji, o požara, o lakoti, v trenutkih največje nevarnosti nesrečnikom prožili zadnjo rešilno desko, zadnjo vrv, ki so mladini dali zadnji košček kruha, ki so radi izdihnili požrtvovalno dušo svojo, da so le oteli življenje mlade nedolžnosti!
Nebrojni so, Janko, ti blagopokojniki! Vsako grobljo krije na stotine teh svetih bitij; da sq morejo le za hip dvigniti iz groba, brž bi lahko imenovali otroka, kateremu so žrtvovali veselje svoje mladosti, mir svoje starosti, ljubezen, zuanost, življenje. Dvajsetletne neveste, možje v cvetju življenja svojega, si-_volasi starčki, zorni mladeniči, to so oni nepozabni hrabri inučeniki detinstva, vzvišeni in plemeniti; vsa zemlja uima toliko cvetic, da bi jim mogla dostojno odičiti gomile.
Tako ste. ljubljeni, otroci! Spominjaj se torej, Janko, hvaležno teh umrlih, in boljši bodeš in ljubez-nivejši z onimi, ki delajo zate iu te ljubijo, dragi, srečni sinko moj, ki na ta dan še n? jočeš po nikomur!
Tvoja mati.	De Amicis.
17. Lastovki v slovo.
Mrzli veter tebe žejie,	Zdaj pa iz zvonika line
ljuba ptičica, od nas,	zadnjo pesem žvrgoliš,
ki iznad lipice zelene •	ker čre'/ lu-ibe in doline
si mi pela kratek čas.	v tople kraje si želiš.
Vsako jutro, ptička moja,	Zdaj boš zapustila mene,
rauo si prepevala,	oj, kak me srce boli —
vsako noč je pesem tvoja	mrzli veter tebe žene,
sladko me zazibala.	pojdi, tja te veseli!
Kadarkoli si zletela	Oh, da ni mi perje dano!
v svoje malo gnezdeče, Rad, o, rad bi spremljal te, .vsakikrat si mi zapela pa v ledovje zakovano milo pesem v srčece.	moje revno je srce.
V. Orožen,
18. Zrak.
Zrak nas povsod obdaja. Zrak okrožuje vso zemljo iti napolnjuje najmanjše praznine. Ne najdeš prostora, da bi ne bilo zraka v njem.
Zrak je ljudem, živalim in rastlinam potreben ; brez njega ne morejo rasti rastline, ne živeti ljudje in živali. Kadar koli zasope človek ali žival, potegne zrak v se in ga dihne iz sebe. Kjer ni zraka, ne gori ogenj, ne sliši se glas; kjer ni zraka, je smrt.
Zrak ni povsod enako čist. Najslabši je ondi, kjer prebiva veliko ljudi skupaj. Kako neprijetna in zoprna je sapa, ki jo drugi dihne v te'!
Kakšen mora torej biti zrak v zaprti hiši, v kateri več ljudi biva delj časa? Videli ste morebiti že, da je v natlačeni hiši začela luč pojemati in slabotno brleti, če t,udi ji ni manjkalo olja. Zmanjkalo ji je dobrega zraka, ki so ga ljudje izpridili z dihanjem. Kako lahko ste se odsopli, ko ste iz te gneče stopili pod milo nebo!
Ako si hočemo ohraniti ljubo zdravje in doživeti visoko starost, moramo najprej skrbeti za dober, čist zrak. Zato je treba izbe zračiti poleti in pozimi, da se izprijeni zrak z dobrim nadomesti.
V zaprti hiši žerjavico imeti je zelo nevarno, posebno pouoči, ko vse spi in se ne ve, če in kdaj kdo pade v omotioo. Mnogo ljudi je že tako prišlo ob življenje. Žerjavica namreč jako pokvari zrak. Slab zrak je tudi v kleteh, kjer vino vre, v globokih vodnjakih in jamah. Ni varno, hoditi vanje. Ako imaš kaj opraviti v takih krajih, spusti poprej luč noter po motvozu, če ti luč ugasne, ostani zunaj ; kjer luč ne more goreti, tudi človek ne more živeti.
Zrak se ne vidi, ker je prozoren in ker nima barve. L3 v prav velikej daljavi sa nam vidi višnjev; zaradi tega je tudi nebo višnjevo. Dasi ne vidimo zraka, je vendar telesnina, ki potrebuje prostora, kakor katero drugo truplo. O tem se prepričamo, ako z roko ali z vrati naglo semtertja mahamo. To vidimo pa tudi, Se kupico narobe vtaknemo v vodo; ker je polna zraka, voda ne more vanjo.
Zrak se da stisniti, pa le do neke mere. Kakor hitro jenja pritisk, razširi se zopet v prejšnji prostor. Ako pa stiskaš zrak črez mero, raztrga in odžene ti vse ovire.
To izkušajo n. pr. dečki, ki se igrajo z bezgovo puško. V puški ali v oevi je, kakor v vseh prostorih, zrak. Ako se v cev porine naboj in za njim še drugi, stiska se zrak med nabojema bolj in bolj. Naposled prvi naboj ne more več zdržati prevelike sile stisnjenega zraka in —- puška poči.
19. Italija.
Italija je velik, podolgast polotok, ki se razteza v sredini Sredozemskega morja od južne Evrope proti obali severne Afrike. Njena lega je izvanredno ugodna za prekmorsko trgovino. Morje obdaja ta nad tisoč kilometrov dolgi in od 180 do 850 km široki polotok od treh strani. In sicer oblivata italijansko obrežje na zahodu Ligursko in Tirensko morje, na jugu Jonsko morje in na vzhodu Jadransko morje s Kvarnerom.
Italiji" pripadajo otoki Sicilija, Sardinija, Elba ter drugi manjši otoki.
Severno mejo Italije tvorijo nebotiSne Alpe.
*
Proko vsega italijanskega polotoka in dalje po sioilijanskem otoku se raztezajo Apenini. To ni previsoko, vendar Šesto kaj divje gorovje, čegar najvišji vrh je Gran Sasso d' Italia, ki meri skoro 3000 m.
Od Ligurskega morja pa do Kvarnera se razprostirajo v velikem loku ponosne Alpe s svojimi, z večnim snegom pokritimi vrhovi, (Monte Bianoo 4810 m, MoDte Paradiso 4052 m), s svojimi krasnimi dolinami iu divotnimi jezeri, med katerimi so Lago mag-giore, Lago di Como, Lago d'Iseo, Lago di Garda največji.
Med Alpami in Apenini se razprostira velika, sila rodovitna Padanska ravnina, po kateri se vali veletok Pad (Po) s svojimi pritoki Tioino, Adda, Oglio, Minoio, ter druge reke kakor Adiža (Adige), Brenta, Piave in Soča (Isonzo).
Tudi drugod najdemo v Italiji lepe ravnine, dasi manjše ; tako je zuamenita rimska Campagna in nižina „delle Puglie".
Italija ima mnogo obrežnih rečic, ki se pa nekatere ob vročih meseoih povsem osuše. Znameniti sta Arno, ki teče mimo Firenoe, ter Tevere (Tiber) ki se spušča mimo večuega Rima (Koma).
V Italiji nahajamo več ognjenikov; tako se dviga Vezuv pri Napolju, Etna v Siciliji in Stromboli na Lipar-skih otokih. Podzemeljski ogeij, ki tu bruha na dan, je
tudi vzrok, da obiskujejo južno Italijo često potresi.
*
Italija ima najugodnejše podrlebje ; sinji nebesni svod je skoro vedno jaseu. Hudega mraza ni skoro nikjar, le v Alpih in v Padanski nižini zapade sneg pozimi bolj na debelo.
V takem podnebju uspevajo sadeži, kakor jih druge dežele nimajo. V prvi vrsti ugaja podnebje žitu, osobito rižu, ki se seje v Lombardiji. Vsepovsod rastejo trta, oljka in murva, ki daje hrano pridnim sviloprejkam. A tudi turščioa, scčivje, lan, konoplje in buče uspevajo izborno. Bogato pa obrodi južno sadje, kakor smokve, pomaranče, limone.
Italija je zato v prvi vrsti i o že od uekdaj poljedelska država. Skoro polovico njenega površja pokrivajo plodne njive, eno četrtino pa sočni pašniki. Le malo je neplodne zemlje. Pač pa primanjkuje gozdov, k-r jih je marljivi poljedelec skoro vse izsekal,
da razorje hvaležno grudo.
* *
Italija se deli v več pokrajin, ki so : Piemonte, Lombardia, Veneto, Emilia, Liguria, Toscana, Umbria, Marohe, Lazio, Abruzzi in Molile, Campania, Puglie, Basilioata, Galabria, Sioilia, Sardegna. K tem prištevamo zdaj novopridobljeni pokrajini Trentiusko (Tren-tino) in Julijsko Benečijo (Venezia Griulia).
Vse te pokrajine so razdeljene v več manjših prefektur in okrožij.
GlavLO mesto Italije je Roma (Rim), ki šteje krog pol iniljona prebivaloev. Rim je eno najstarejših mest sveta. V starem veku je bilo središče rimskega svetovnega cesarstva in je iz onih časov še do danes ohranilo ostanke orjaških rimskih stavb, kakor so An-geljski grad, Kolosej, Panteon, Forum in druge. Iz prvih krščanskih časov so v bližini Rima slovite katakombe ter razue rimske cerkve. Najznamenitejša je orjaška cerkev sv. Petra, okinčana z umetninami
neprecenljive vrednosti. Sicer pa dičijo Rim tudi novejše stavbe kakor kraljeva palača ter druge palače. Tik oerkve sv. Petra je Vatikan, papeževo bivališče.
Kakor biseri po zeleni proprogi so posuta po vsej Italiji še druga lepa mesta in mesteca. Italija se naziva „dežela stoterih mest." Pomniti je sledeča večja mesta: Torino, Milano, Pavia, Verona, Venezia (Be-nedke), Trst (Trieste), Padua, Bologna, Ravenna, Ge-nua, Spezia, Pisa, Firenze, Auoona, Napoli, Salerno, Bari, Brindisi, Taranto, Reggio, Messiua, Cataria, Si-raousa, Palermo, Bari.
* * *
V Italiji prebiva prilično 40 miljonov prebivalcev. Kaj raznolik je njihov opravek, s katerim se preživljajo. Po večini so poljedelci in živinorejci, mnogo njih pa živi morje, bodisi da brodarijo po njem kot mornarji, bodisi da se pečajo z ribolovom. Izvrstne rokodeloe, kamnoseke, zi laije, tkalce, zlatarje, steklarje i. t. d. šteje Italija. Rudnin v Italiji, izven mramorja, Žvepla, galuna, živega srebra in nekaterih drugih, ni mnogo. Vendar dela v teh rudnikih iepo število rudarjev.
Mnogo dobička daje Italiji kupčija s prekmorskimi in celinskimi deželami. Italija sama poseduje že sedaj lastne naselbine v Afriki: Tripolis s Cirenaico, Eritreo in Somalijo. V novejšem času pa se je razvila v Italiji velika obrt.
rj: * *
Italija je ustavna kraljevina, ki ji načeljuje kralj, danes Viktor Emanuel III. Kralju ob strani stojita
zbornica in senat. V zbornici se shajajo od vseh pokrajin voljeni poslanci, da se posvetujejo o tem, kaj bi bilo državi v korist. Isto nalogo ima tudi senat, v katerem sedijo kraljevi princi ter za domovino zaslužni možje, ki jih je kralj poklical. Vladne posle upravljajo ministri z ministrskim predsednikom na čelu.
Vsem tem je skrbeti za blaginjo države, za vojsko, za mornarico, za sodstvo, za šole, za cerkve, za javna dela, za umetnost, za poljedelstvo, za obrt, za kupčijo, za ceste, železnice, pošto in brzojav in za denarna sredstva, ki stanejo vse te naprave.
Zato pa preprezajo od severa proti jugu, od vzhoda proti zahodu vso državo železniške proge in lepe oeste; zato so povsodi tjakaj, kjer bi sicer zemlja trpela vsled suše, napeljani umetno zgrajeni prekopi, zato se množi od leta do leta trgovsko brodovje in gradijo luke in skladišča ter zidajo bolnišnice, sirotišnice, šole in muzeje, kjer hranijo dragocene umetnine
svetovnoznanih italijanskih umetnikov.
* *
iLalija ima mnogo dobrih šol: ljudskih, srednjih in visokih. Posebno znamenite so njene visoke šole ali vseučilišča, katerih je več, kakor ono v Torinu, v Napolju, v Rimu. Najstarejše vseučilišče je ono v Bo-logni, ki je bilo ustanovljeno že leta 1119. Sicer pa je še vse polno strokovnih šol za poljedelce, trgovoe, rudarje, umetnike, glasbenike in druge poklice.
Za pridnega je torej dovolj prilike, da se temeljito izučiv svoji stroki ter si pridobi sposobnosti, da si pozneje pošteno prisluži svoj kos kruha, ter s tem koristi sebi in domovini.
20. Popotnika in medved.
Dva prijatelja sta se posebno rada imela. Neizrečna ljubezen je bila med njima, vse sta si zaupala. Prigodi se pa, da jima, skoz puščavo gredočima, pride strašno velik medved naproti. Ko ga zagledata, zbeži eden, ne da bi se zmenil za prijatelja, naglo na bližnje drevo. Drugi ni mogel uiti na varno; medved mu je za petami.
Pride mu pa v hipu na misel, da ta zver mrliču nič žalega ne stori; torej leže na tla in sapo nase drži. Medved stopa okoli njega, ga voha, mu pritiska gobec k. obrazu in k ušesom, a ker ne čuti nič živega pri njem, ga pusti in odide. Ko ju mine strah in nevarnost, gresta dalje po namenjenem potu. Tisti pa, ki je bil na drevesu, vpraša tovariša: «Ljubi moj, povej mi, kaj ti je medved tako tiho pravil na ušesa.» — «Marsikaj», mu odgovori ta, «posebno pa to: Ne zaupaj prijatelju, dokler ga nisi izkusil v
Eden izmed najlepših dogodkov iz življenja kralja v vojski je popisan v pismu, ki ga je pisal v prosincu 1916. neki četovodja svoji ženi iz tri-dentinskega bojišča in ki se glasi kakor sledi:
„Kralj nas je obiskal in je s svojo prisotnostjo navdušil vse navzoče. Veš, jaz sem govoril z njim več nego pol ure. Bil je jako prisrčen, in jaz sem se
nesreči!
»
Fr. Metelko.
21. Kralj Viktor Emanuel III.
■razgovarjal z njim, kakor da bi govoril s svojim poročnikom. On se je zanimal za vse, posebno pa za vojake, ter povpraševal po njihovi oskrbi in njihovem vedenju.
Zvečer, ko se je hotel posloviti od nas, se je nenadoma ulila velika ploha, in kralj je bil primoran prenočiti pri nas v taboru in sicer na mojem trdem
ležišču. Jaz sem mu hotel mehko postlati, toda Viktor Emanuel tega ni hotel in me je zavrnil, češ: „Če ste spali vi toliko časa na tem ležišču, lahko spim tudi jaz. Jaz sem kakor vi, vojak Italije." Tako sem imel čast ležati eno noč poleg našega kralja, ki je tako trdno spal, kakor da bi bil že zdavnaj navajen spati na trdi slami. Ležal je kakor mi, brez vsakega
razločka. Poleg svojega ležišča sem pa naredil" tablico z napisom: Tukaj je spal Viktor Emanuel
111. v noči 9./I./I9I6. - Moj visoki gost "
*
* *
Po ravni in prašni cesti stopa počasi in težkih korakov neki četovodja z okrvavljeno obvezo na glavi. Z veliko brzino se približa avtomobil, v katerem je sedel general. Ta se pred ranjencem ustavi,, in general veli upehanemu četovodji sesti v avtomobil. „Kje si bil ranjen?" ga vpraša z ganljivim glasom general. „Tam na asijaški planoti", mu. odgovori četovodja, ter nadaljuje, da je bil napad na sovražne postojanke zaukazan po 10. uri — „Stotnik, ki je vodil našo stotnijo je šel naprej ter zaukazal: „Naprej, naprej vsi in na vsak način — fantje f Jaz sem z vami prvi za zmago. Živijo kralj, živela Italija!" Stotnija se vrže na sovražnika v velikanskem ognju. Stotnija je bila že skoro vsa uničena po strojnih puškah, padel je že stotnik in vsi častniki, ko prevzamem jaz poveljništvo ostalega krdela, in v četrt uri smo z vzklikom „Savoja" zmagovito zavzeli avstrijske jarke". — „Poznaš li svojega kralja, za katerega si izpostavil svoje hrabro življenje ?" ga vpraša general.
„Ne; mi vojaki ga vidimo samo, kadar gre mimo nas na bojno polje. Toda stotnik nas je naučil spoštovati ga, zato ker je hraber, dober in poln junaštva. V stotniji smo zaprisegli vsi s stotnikom vred, da zmagamo ali umremo za našega kralja in za našo domovino".
Avtomobil je zavozil med vzkliki straže in sviranjem kraljeve himne v bivališče neke brigade..
Prihitel je poveljnik brigade. General se obrne k brigadnemu poveljniku ter mu reče: „Pripeljem vam hrabrega vojaka, kateremu sem podelil srebrno hrabrostno svetinjo."
Nato je kralj pomagal ranjencu iz avtomobila, in stoječ je držal toliko časa roko v pozdrav, dokler ni šel mimo ranjeni četovodja.
22. Anka in Zinka. •
Otroci so otroci, to vam rečem! Taki so pri nas kakor drugod.
In koliko se jih časih nabere pred našo hišo ! Iz vse soseščine pridejo ter se tam zabavajo po svoje; no, da ! — po otroško !
Eden si izmisli to, drugi drugo, tako da je vedno dovolj vpitja, preden se dodobra pomenijo, kaj pravzaprav hočejo. Ta bi se rad igral konje, drugi vojake; deklice bi rade prodajale in kupovale,kuhale in šivale....
Pravi pravcati semenj vam je tamkaj pred našo hišo ob takih prilikah!
Pa to se ne zgodi redko.
Pozimi že, pozimi, ko je mraz in piše burja in naletava sneg. Takrat je vsak človek rad doma, da se stisne k peči in se smeje zimi, ki razsaja zunaj A poleti, ko je naša hišica obrastena od temelja pa tja gor do slemena z zeleno, senčnato trto, ko oveto po gredicah pred njo rože in se širi daleč naokrog sladak vonj ponosne lipe, ki raste pred hišo — vprašam vas, kdo bi bil ob tem prelepem času doma • — v sobi pri peči ?
Jaz že ne, pa vi tudi ne. In otrooi tam pri nas tudi niso. E, saj me razumete! Kdo pa bi tudi mogel stipeti med štirimi stenami, ko je vendar zunaj tako lep dan, da se ti zdi, kakor bi se nebo smejalo lepi žemljici. Da, nebo žemljici, ki jo je obsulo z miljoni pisanih in dišečih cvetov!....
Kaj bi vam tudi koristilo, da vam navedem imena vseh tistih otrok, ki prihajajo pred našo hišo! Saj jih poznate.
Ce imate kaj časa in dobro volje, pojdite z menoj, da se bomo igrali z njimi!
„Hijo, hijo, hop !"
In bič zažvižga po zraku in švrkne konjiča-fantiča po ušesu, da zacvili in zajoka....
„Kupite, kupite masla in kislega mleka!"
In deklica ponuja od praga do praga pest prahu in skledioo vode :
No, pa saj veste, kako se igrajo otroci !
Povsod enako, rečem vam, povsod enako! Le. pojdite pogledat po svetu, pa boste videli, da je res.
Pa si te dve poglejte !
Ha! Kajneda ? I, kako sta dobre volje !
Anki še ne gre tako gladko s smehom, ali Zinka — ta se vam smeje in vam kaže bele zobke.
Pa kako lepo objemlje Anko in kako jo lepo prijemlje za podbradek! No, ali bo kaj, Anka? No, no, no ! Smej se vendar in dvigni glavioo, pa veselo glej tja v svet, v lepi, cvetoči svet!
No, pa bo že! Lepo počasi! Kaj hočemo! Iz joka ne gre tako lahko v smeh. E, ne, ne! Kdor še je že kdaj jokal, ta gotovo ve, da je res tako. Pa bi ga tudi rad poznal, kdor se še ni jokal izmed
nas ! Saj je nekateremu dovolj, da mu pokažeš prst, pa ga polijejo solze. Nekateri ljudje so bolj mehki, kakor bi bili napravljeni iz voska.
Nekako taka je tudi Anka. Pa kaj more ona »ato ? Taka je pač, pa je konec besed!
In s sestro Zinko časih zapoje, ah, zapoje, da je kaj!
Naš kanarček, ki je ubožec zaprt v kletki — kaj bo on! Zinka in Anka — te dve znata, jojmene !
Ali to je pa tudi res, da more Ančina vedno obveljati. Naj stane, kar hoče, njena mora obveljati!
Če reče Zinka: „Anka zapojva tisto: „Kdo te. ptiček mali?"..., takrat gotovo pravi Anka: „Ne te. ampak tisto: „Izpod skale" zapojva."
In tako hoČ3 Zinka svojo, Anka svojo . . .
In kaj je konec ?
Jok — seveda !
Potlej pa mora Zinka tolažiti sestrico, jo lepo božkati in ji obljubljati, da bo vselej sauio tisto zapela, ki si jo ona izbere. In kakor prihaja nebo, prepreženo z oblaki, ko se začne jasuiti, vedno čisteje in čisteje, redno lepše in lepše, tako se izpreminja tudi Anki lioe. Tamkaj v kotičkih se ji začne nekaj tresti, potem ji zatrepeče ves obrazek, in po njem se razlije presrčen -smeh, prav kakjr solnček po nebu.
Zinka pa se udari od veselja ob kolena in reče sestrici: „Ah, ti avša\M
Anki pa se to tako dobro zdi, da se smeje, kar se da.
„Avša" pa vendarle ni,- ampak otrok je, otrok! E, da bi bila le še dolgo!
Eng-elbert Gang-1.
23. Zlata ptička.
Zlato ptičko so ujeli trije fantje mladi. Kdo imel bo zlato ptičko ? Vsi bi ptičko radi.
Zlata ptička govorila: „Ce me izpustite, prvo željo vam izpolnim vsakemu — želite!"
Prvi fantič je govori): „Daj mi tako čašo — vedno pijem, ne popijem!" „„Želel si, imaš jo !Uil
Drugi fantič je govoril: ,Daj mi tako mošnjo — redno štejem, ne preštejem!" Uilišala je prošnjo.
Tretji fantič je govoril: „Daj mi srce tako hudi časi, vedro čelo, jasno uro vsako !"
Kar želeli, so imeli, pa so šli po svetu, vsak po svoje so živeli na tem božjem svetu.
Prvi fant samo popival, po jarkeh polegal, drugi fant je kvartopiril, se s sleparji kregal.
Tretji fant o zori vstajal, hodil jo na delo. v mraku je domov se vračal, pa zapel veselo.
O. Zupančič.
24. Reki.
1. Solnce ne sije tako lepo
kakor materino oko.	j Stritar.
"2. Materin blagoslov otrokom hiše zida, očetova kletev jih pa podira.
3 Kdor staršev v življenju ne spoštuje, ob grobu za njimi žaluje.
25. Oglar in gospod.
Včeraj zjutraj se je Gorjan, ki je sin bogatega očeta, sporekel s Kmetičem, sinom nekega oglarja. Ko mu že ni znal ničesar več odgovoriti, vedoč, da je sam ravnal krivično, je rekel na glas: «Tvoj oče je potepuh!» Kmetič zardi gori do las, vendar ne odgovori besedice, solze mu žalijo oči, doma pa ponovi te besede svojemu očetu.
Popoldne pride oglar, majhen, očrnel mož, da se pritoži učitelju. Ko mož še govori, pride Gorjanov oče,, ki je spremil sinčka v šolo, in sliši, da se imenuje njegovo ime. Pristopi torej in vpraša, kaj se je zgodilo. «Ta mož,» odvrne učitelj, «se je prišel pritožit, ker je vaš sin Zorko njegovemu sinčku rekel: Tvoj oče je potepuh!» Gorjanov oče nagubanči čelo in lahno zardi. Obrne se k sinčku in vpraša: «Jeli resnica,'da si tako rekel ?»
Sinček, ki je s povešeno glavo stal sredi šole pred Kmetičem, ne odgovori ničesar. Oče ga prime za roko, potisne ga prav blizu Kmetica in pravi: «Prosi ga oproščenja !»
Oglar hoče to zabraniti rekoč: «Ne, ne!« A gospod ga ne posluša. «Prosi ga, da ti oprosti! Ponovi moje besede: Oprosti mi žalečo, nepremišljeno, neplemenito besedo, ki sem jo rekel tvojemu očetu! Moj oče si šteje v čast, da mu stisne roko.»
Oglar se obrne, kakor bi hotel reči : «Nočem!» A gospod se ne zmeni za to. Sinček
pa govori počasi, tiho, s povešenimi očmi: «Oprosti mi. . , žalečo . .. nepremišljeno neplemenito besedo, ki sem jo rekel tvojemu očetu ! Moj oče si šteje v čast, da mu stisne roko.»
Nato poda gospod oglarju roko. Ta mu jo krepko stisne in svojega sinka hitro porine, naj poljubi malega Gorjana.
«Storite mi to ljubav in posadite dečka skupaj!» obrne se gospod k učitelju.
Ko sedeta dečka na svoj prostor, se gospod pokloni in odide. Oglar pa stoji nekaj trenutkov ves zamišljen, opazujoč skupaj sedeča dečka; na to se približa klopi, pogleda Gorjana ljubeznivo in žalostno, kakor da bi mu hotel nekaj reči, in iztegne roko, kakor da ga hoče pogla-diti po obrazu. Toda ne upa se, le s trdimi svojimi prsti ga poboža po čelu. Na to se vrne k durim, ozre se iznova in odide.
«Spominjajte se dobro tega, kar ste videli» — pravi učitelj učencem — «to je najlepši nauk
VSe§a letil»-	E.De Amicis.
26. Uganka.
Ob steni slonim, pa čakam, kaj bo.
Ko dečki in deklice odpojo,
mož stopi pred me, modro stoji,
pa nekaj belega v desni drži
in nekaj rahlega v levi. Pa začne desnica
in šviga in pleše po meni; levica
pa gleda. Črez nekaj časa pa ona na delo!
Po meni gori in doli drsa veselo ter gladi in lika me, da -sem spet vsa lepa, kakor sem bila propred. Jaz vse to voljno trpim in molčim.
Zdaj pa paglavček v klopi
vstane ter pred me stopi
in začne tudi takó —
ne prav tako —
vse bolj okorno, trdó,
da mi je hudó.
Z otroki je križ!
Kdo sem ? Le išči, pa me dobiš.
J. Stritar
27. Umita posoda.
Prišel je znan in spoštovan sodar iz mesta k nekemu, ne kaj priljubljenemu krčmarju popravljat pokvarjene sode. Ko dovrši delo, povabi ga krčmarica v slabj osnaženo izbo ter mu prinese kruha in vina.
„Kako se vam kaj godi, mamka P* začne sodar. „Slabo," odgovori mu krčmarica, „kajti meščani hodijo večinoma le k sosedu pit. Sama ne vem, kako je to, da našega vina nič več nočejo piti."
Sodar odgovori, kupico pogleduje: „Jaz bi vam povedal, mamka, ko bi se ne bal zamere " — „Šele dobroto bi mi izkazali, zelo hvaležna bi vam bila, ko bi si po vaših besedah mogla izboljšati to žalostno stanje."
„Vaš sosed zares nima tako dobrega vina, kakor vi,u pravi sodar, „a on ima lepo umite kupice, in posoda se pri njem sveti kakor ribje oko; vaše kupice

so pa nesnažne, vsa posoda je umazana od muh. Najboljše vino pa, verjemite mi, iz nesnažne posode nikakor no diši. Imejte torej lepo umito posodo ter skrbite, da bodo okna, mize in klopi vse lepo očiščene, in gostje se ne bodo ogibali vaše hiše." — Krčmariea si je dobro zapomnila te besede. Od zdaj je bilo deklam prvo delo umivanje in snaženje. V kratkem pa je bila krčma tako polna gostov, meščanov kakor kmetov, da dostikrat še prostora niso našli.
28. Siromak.
Kar Bog mi je življenje dal,	Kdo z mano izpregovori
odkar sein se zavedel,	besedico prijazno ?
pod svojo streho nisem spal,	Kedo, kedo razveseli
pri svojih nisem jedel.	srce, veselja prazno ?
Svatuje dan za dnevom grad, Po svetu hodim čisto sam po njem veselje vriska, od praga pa do praga, a siromaka mraz in glad ' nikdo ne vpraša: kod in kam? pod milim nebom stiska. Z nevoljo vsak pomaga.
To pa nadloga vseh nadlog,	Kdor kruha vbranega ne je,
to hudo je najhuje,	ni skusil sirotenja,
da ker sem reven, ker ubog,	kaj je trpljenje, on ne ve,
me ljudstvo zaničuje.	on ne pozna življenja.
Za vse je svet dovolj bogat, in srečni *si bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.
Simon Gregorčič.
29. Kmet in sinovi.
Prepirali so kmetu se sinovi. Ker so zastonj nauki vsi njegovi, prinesti palic butaro si da; poda jo staršemu ter reče: „Na; prelomi to!" — Zastonj se trudi. Tako pa drugi, tretji tudi. Vsi pravijo: „To ni mogoče". „Pa vendar!" pravi oče. „Tako-le." Palice izdere tri ter sinom trem po eno pomoli. „Poskusi!" — To seveda ni težava. „Tako, sinovi moji, tudi vi: Vsak zase bodete slabi, moči vam sloga da in sprava."
J. Stritar.
30. Povzdig Italije pod kraljem Viktorjem Emanuelom III.
Od leta 1900. vlada v Italiji Viktor Ema-nuel III.; edini sin Umberta I. Njegova družica je kraljica Helena, hči črnogorskega kralja Nikolaja. Takoj v začetku njegove vlade se je obetalo zboljšanje obrtnega in trgovskega stanja Italije. Delavcem so se zboljšale plače, ustanovile so se šole, meščani so zadobili več pravic in prostosti in povsod je vladala splošna zadovoljnost. Za vse to je skrbel vladar in čuval je vedno svoje ljudstvo. Tudi pri strahovitih nesrečah, ki so zadele zadnja letn Italijo, je prihitel kralj vedno na lice
mesta in je vedno pomagal. Ljudstvo je našlo v svojem kralju svojega pravega očeta, kakor je bil tudi njegov ded Viktor Emanuel II. To se je pokazalo pri strašnem potresu 28. decembra 1908., ki je uničil mesti Reggio in Mesino in pobil 87.000 ljudi, ter pri onem 13. maja 1915., ki je uničil del Abruzzov-Avezzano in celo okolico.
31. Kako je Pavlihi hiša pogorela.
Bil je Pavlilia nekega dne sam doma. Mati je bila v cerkvi; doma pa je bila naročila sinu, da naj pazi na gospodarstvo. Pavlilia si ni dal malo opraviti v svojem visokem poslu. Vse je iztaknil in vse je preloži!, če se je le dalo premakniti.
Tudi v drvarnico ga je bes zavlekel. Ta je bila temna in polna suhih drv. Pavlilia bi bil rad zvedel, kakšne skrivnosti še hrani drvarnica med polenjem. Jame tedaj premetavati drva, kajti misli! si je, zavoljo samih drv bi ta lopa gotovo ne bila tako temna kakor zimska noč; gotovo imajo mati kaj prav posebnega tukaj skritega. Pa kdo more kaj v temi najti ? Gre torej na ognjišče po žarečega oglja in si zakuri sredi drvarnice. Lepo si je razsvetlil, saj drv je imel dosti. Hitreje in pridneje začne sedaj preiskovati, ali kmalu se vnamejo drva; skoro je vsa drvarnica v ognju. Okorni Pavliha si ne ve pomagati; ljudi si ni upal klicati, matere pa ni bilo doma. Kaj je hotel storiti ? Po njo je stekel! Zaklenivši torej hišne duri, jo pobere v cerkev.
Tja prišedši, poklekne pod korom in lepo moli precej časa; potem se približa materi, kije na ženski
. strani ravno vštric njega sedela v klopi. Počasi se iztegne proti njej ter ji pove tiho na uho, da doma v hiši gori. Mati se je tako prestrašila, da je omedlela. Nekaj bližnjih ljudi jo je jelo tešiti, nekaj jih je pa Pavliho popraševalo, kaj H je tako strašnega povedal materi. „Mati bi bila huda, ako bi povedal kaj drugim," jim odgovori Pavliha ter nikomur bese-dioe ne črhne o ognju. Pa saj tudi ni bilo treba, ker je vse na ulioab vpilo, da gori. Skoro ni bilo nikogar v cerkvi, kajti vsi so bili pohiteli k požaru; Pavliha s svojo materjo je bil zadnji.
„Sin, sin!" je rekla mati Pavlihi, „ob vse si me sedaj spravil! Tuja vrata bodo naju odslej tolkla po petah." „Nič se ne bojte, mati!" ji odgovori Pavliha, „ne bodo nas ne tolkla tuja, ampak naša!" Pri teh besedah skoči in sname hišne duri, katerih še ni ogenj dosegel; zadene jih na hrbet, tako, da je brusil spodaj pete ob vrata. Lahko iih je prenašal, ker je bil silno močen.
Pavliha stopi z vrati pred mater ter pravi: „Glejte, mati! Vsaj vrata sem rešil, da bodeva imela svoja." Nobene mu ne reče mati na to, temveč sede na tla ter joče. Trapasti Pavliha je pa nosil svoja vrata in se mislil najsrečnejšega, ker jih je rešil ognja.
Ogenj so ljudje kmalu pogasili. Pavliha si je moral sedaj pri ljudeh strehe prositi. S časom so ga iztirali iz vasi, ker je domačinom preveč nagajal. Brez sina pa mati ni mogla biti, šla je za njim. Odslej sta se klatila povsod po svetu ; a Pavliha je vrata zmeraj še skrbno nosil, edino, kar mu ostalo.
G. Peščenikar
32. Soška dolina.
Vrhu Predila stojimo pod visokim Mangartom in kar nagledati se ne moremo veli-častnih gorskih vrhov, ki nas obdajajo krog in krog. Toda pot je dolga in pridno treba korakati.
Lepo uglajena cesta nas vodi strmo navzdol proti Soški dolini. Blizu malega trga Bovca smo prišli do Soče, ki brhko priskaklja od pobočja orjaškega Triglava. Ozka je dolinica, jedva imata cesta in reka prostora na njenem dnu. Po strmih rebrih pa so raztreseni pašniki in njivice, ki jih v potu svojega obraza obdelujejo pridni prebivalci.
Zdaj se dolinica širi. Prispeli smo do Kobarida, čednega trga. Nasproti Kobaridu se dviga visoki Krn. Pod njem je vasica Vršno, kjer se je rodil in je pokopan pesnik Simon Gregorčič.
Od Kobarida dalje se peljemo z avtomobilom v Tolmin. Nedaleč Tolmina je sv. Lucija. Pri sv. Luciji stopa v Soško dolino Turška železnica, ki je prišla skozi dolgi Bo<hinjski predor ob Baškem potoku do sem.
Sedemo v vlak. Zdaj se nadaljuje potovanje hitreje. Kmalu zapazimo na zahodni strani Idrijo, ki se izliva v Sočo. Južno Idrije se dvigata Banj-ška in Trnovska planota s "Trnovskim gozdom, sredi katerega leži čepovan.
Dolina se oži, narasla Soča si nemirno išče poti v ozki, skalnati strugi. Vlak se ustavi pri starinskem trgu Kanalu. A že drdramo dalje. Mnogo nižje so zdaj gore na desni in levi, in zrak je mnogo toplejši. Zato se pa dolina nenadoma širi. Vlak drdra v Goriško ravnino.
Zapustili smo gorski svet, odkoder pošiljajo les, mleko, maslo, znameniti sir, zelje in krompir v deželo
33. S parnikom ob istrskem obrežju.
Krasno vzhaja jutranje solnce ter zlati morske valove, ko zapuščamo na malem a brzem parniku Trst. Danes hočemo objadrati zapadno istrsko obrežje.
V najbližji bližini Trsta so Milje (Muggia) ob Miljskem zalivu. V tem starinskem mestecu prebivajo večjidel delavci bližnje ladjedelnice sv. Roka in tržaških ladjedelnic. Nad Miljami stoji miljska stara cerkvica iz leta 800. Parnik zavije krog Milj -skega polotoka in se bliža. Kopru (Capodistria). Odda-leč zagledamo velikanski stolp glavne cerkve. Koper je zidan blizu izliva Rižane na malem otoku, a zvezan je s kopnim po dveh cestah. Mesto šteje krog 10.000 ljudi in je po svoji zunanjosti starinsko bene-čansko mesto, ki pa je preskrbljeno z dobro pitno vodo in električno poulično razsvetljavo. Najzanimivejši del mesta je s kamenjem tlakan Glavni trg, kjer stoje veličastna glavna cerkev sv Nazarija, starinska občinska svetovalnica in mi-čna Loggia. Pod Benečani je bil Koper glavno mesto Istre. Kopru nasproti je kopališče Oltra.
Dalje plava naš parnik mimo Izole do Pirana. Piran je zidan na pečini, odkoder nas pozdravlja njegova glavna cerkev sv. Jurija. Mestno obzidje z visokimi stolpi stoji še danes. Pri Piranu so obsežne soline, kjer dela nad 3000 solinarjev. V okolici so oljčni nasadi in vinogradi. V Piranskem zalivu leži kopališče Portorose. Jako rodovitna je dolina Dragonje.
Parnik zavije krog rti-ča Savudrije, kjer že sto let stoji svetilnik, Dospemo do pol razpadlega Uma-ga. Dalje pridemo v Novigrad (Cittanova) ob izlivu Mirne. ,
A naš parnik plava dalje. Dospemo v Pore-č (Parenzo). Poreč ima živahno luko. Znamenita je poreška glavna cerkev s krasnimi slikami.. V Poreču je še mnogo ostankov iz rimske dobe, tudi rimska cesta drži odtod v notranjost dežele. Do Poreča vodi Istrska obrežna železnica. Sedaj zagledamo Rovinj. Od Rovinj a do Kanfanara je zgrajena železniška proga, ki se pri Kanfanaru zveže z ono, ki drži iz Trsta preko sredine Istre, čičarije in Pazina v Pulj. Rovinj šteje 10.000 prebivalcev in ir^a dobro luko, kjer trgujejo z vinom, oljem, žitom in ribami.
Zdaj nas pelje parnik mimo množice malih otokov in vasic. Znamenita je ona sv. Ivana, kjer so pod morsko gladino, odkrili ostanke starega mesta Cisa, ki se je pred več nego tisoč leti pogrez-nilo v morske valove. Blizu sv. Ivana so tudi ostanki predzgodovinskih stavb.
Parnik zavije v Fazanski preliv.
Večer je že, ko priplovemo v varno luko Pulj.
34. Kraški svet.
Kraški svet je različen od drugih planin. Tu ne nahajamo visokih gora; tu ne strme rtasti hribi v višavo, temveč Kras je podoben visoki planoti, nad katero se kakor valovi dvigajo skalnati vrhunci. Ti vrhunci in pogostoma tudi doline, ki se razprostirajo
med griči, so pa posuti s sivim apneuikom, ki je ali na velikih kupih nakopičen, ali pa semtertja raztresen.
Pred mnogo stoletji so neki te gore pokrivali zeleni gozdje; a nemila sekira je hribom vzela zeleni lišp in zemlji zavetje ter odprla grozoviti burji pot. Burja je rodovitno zemljo malo po malo odnesla, da je sedaj kraški svet skoro ves gol in pust.
Posebno znamenit je Kras zavoljo svojih prečud-nih hramov, ki so prava čuda božja vsomogočnosti. Te jame so prav dolge in široke ter okrašene s krasnimi kamnatimi podobami. Se večje čudo ti pa polni dušo, ko zaslišiš globoko pod seboj šumenje potoka, ki moti grobno tišino čarobne jame in se peni črez strmo skalo v strašen prepad, da te že o samem pogledu prehaja groza. V teh podzemeljskih vodah šviga semtertja neka čudna živaloa, ki ne pride nikdar na dan; imenuje se mooerilec ali človeška ribica. Nikjer drugod je še niso našli, samo v jamah na Notranjskem je doma.
Dasi je na Krasu mnogo pustega in golega sveta, razprostirajo se vendar semtertja rodovitne doline in dolinice, ki jih kaj pridno obdeluje marljivi Kraševec, da si pridela skromnega živeža. Pozabil bi skoro v taki dolini, da si na Krasu, ko bi te gola rebra hribov ne spominjala nanj. Vode, ki teko po teh dolinah, imajo večjidel le kratek tek; vale se nekaj Časa po poljanah, dokler se ne vlijo v kako jamo ali podzemeljsko žrelo. Najlepše se more to videti na Reki, ki se izliva pri Škocijanu v brezdno, a se kmalu zopet prikaže na dan ter se skrije potem iznova v zemljo.
J. Bilec.
35. O Postojnski jami.
Med velikim številom veličastnih, spomina vrednih prirodnih stvari, s katerimi se lahko ponaša Postojna, najslavnejša je Postojnska jama s svojimi prirodnimi f čudeži, ki je tudi najkrasnejša jama.
Postojnska jama se deli v veliko cerkev, staro in novo jamo Velika cerkev se razprostira takoj v začetku nad 100 m v dolžino, 45 m v širino in v največji višini dobrih 30 m na visoko. Velika cerkev obstoji iz samega apnenika in je skoro brez kapnikov.
Iz velike cerkve proti levi prideš črez prirodno brv v takozvano staro, sedaj zapuščeno, nekdaj pa edino znano jaaio. Stara jama je blizu 200 m dolga in ima primerno več in mnogovrstnejših kapnikov nego nova.
Na desno drži iz velike oerkve pot v novo jamo, največji in najlepši del Postojnske jame. Glavni, dobre pol ure dolgi del se deli v precej enako veliki polovici; prva ima samo eden hod, druga pa dva, ki se zopet zedinita na koncu jame pred Kalvarijo. Svetovno znana Kalvarija je prosto se dvigajoč, blizu 60 m visok, s kapniki preobložen grič, na čigar vrh drži nad 200 m dolga pot.
Od glavnega hoda se odcepi več stranskih jam ; med njimi sta najvažnejši: „Tartar" iu „plesišče."
Kapniki, večinoma stoječi, se nahajajo v Postojnski jami v veliki množini in v mnogovrstnih oblikah. Domišlija jim je nadela imena oseb ali stvari, katerih morebiti spominjajo. Tu vidiš razen „velike oerkve" tudi „milansko stolno" in ponižno „vaško oerkev." Jama ima popolno cerkveno opravo ; „maio" in „veliko
leoo", „mali" in „veliki oltar", „mali" in „veliki zvon" J „krstni kamen", „.izpovednico", „tabernakelj", „orgle"! „lestenec", in „zastavo". Tudi za svetnike in svetnico v oltarjih je poskrbljeno; jama ima dve podobi Marijini, podobe sv. Antona Padovanskega, sv. Petra i. t. d „I
V Postojnski jami lahko občuduješ „veliki" in ] „mali" iu tudi „rdeči slap", „vodomet", „veliki ribnik",] tudi biserov ne pogrešaš. V njej najdeš več vrst dre-1 ves, ves vrt in zraven tudi še šopek cvetic. Jama ima] svoj zverinjak : „navadnega" in „morskega leva", „del-1 fina", „želvo", „sovo" in „lisico"; tudi „sinioe" se lovel v njej. V jami se lahko do dobrega okrepčaš; najdeš] tudi „gostilno", dve „kuhinji", „mesnico" i. t. d.
Kdor hoče videti Postojnsko jamo, se mora ogla--] siti pri jamskem blagajniku. Tsako leto pa je na bin-1 koštni pondeljek popoldne jama vsakemu odprta. 0] tej priliki je velika pot po jami do vrha gore Kalva-rije z električno lučjo razsvetljena.
E. Lah. I
36. Hlapci in dekle Smrti.
Pravijo, da je nekoč Smrt sklicala vse svoje služabnike in služabnice, da bi ji poročali, kako ji služijo na svetu. In ¿bralo se je pri njej veliko število! različnih bolezni, ki so se začele hvaliti in bahati, koliko ljudi pomori vsaka.
Prva se oglasi Mrzlica ali Treslika; bila je sedaj, rdeča ko rak, sedaj zopet bleda ko zid. „Poglejte", je dejala, „v mrtvaške knjige! Te vam pričajo, koliko, ljudi jaz poberem vsako leto. Tu pridem polagoma, tam se pridrevim kakor burja in srebam zdravo kri
ter pomorim ljudi brez števila. Saj veste, da je dvainse-demdeset mrzlic. Kdo bi se z menoj poskusil ?"
Za Mrzlico prišvedra Protin in se pohvali rekoč r „Jaz le po malem lomim ljudem kosti, a ne izpustim ga, če sem se koga lotil. Mozeg mu izpijem in ga posušim. Kdo prešteje mrtvece, ki sem jih jaz spravil pod zemljo ?"
Sedaj prisopiha Sušioa in začne prav tiho pripovedovati: „Tudi jaz jih po malem pokopam . a kdor mi pride v pest, mi ne uide več. Po pravici pravi pregovor: Naduha spravi človeka od kruha."
Na to prihrope Kuga, se nasmeje vsem sestram in pravi: „Kaj boste ve, reve! Jaz bliskoma vsako veselje skalim. Ako le slišijo o meni, že trepečejo in prav zato mi ne morejo uteči. V kratkem leže kupi mrličev za menoj, da jih je težko pokopati."
Tako so se bolezni bahale in hvalile svoje u-metnosti, da jih je bilo groza poslušati. Na zadnje se priklati med nje tujka in reče: „Sestre, ali mene kaj poznate? 'K.o bi mene ne bilo, bi vse druge ne imele nič posla. Jaz sedem z ljudmi za mizo, ko so dobre volje, jih vabim in zapeljujem, da se preobjedo in preopijejo, da dobrega preveč zaužijejo, potem pa jih zgrabim in povedem, Smrt, tebi v roke. Druge bolezni le dodelajo, kar jaz začnem, in imajo potem ime namesto mene, jaz pa pri ljudeh ostanem nedolžna. Jaz vam priganjam, sestre moje, cele trume mladih ljudi s plesišča in od mize; jaz vam izročam pijance, žganjarje in požeruhe, ki preradi obirajo kopune, pa tudi snedeže, žarce. ki se krompirja pre-objedajo. Ni ga stanu, ne starosti, kjer bi jaz ne imela dela. Ljudje mi sami pomagajo, da jih morim.
Slovenci me prav radi imajo, a po imenu še me niti prav ne poznajo. Nekateri pravijo, da sem Golt ali Požrešnost, drugi me imenujejo Creznemožnost, tretji Nezmernost. A vsak pravi, kadar zboli, da nisem jaz kriva. Gospoda dolži vreme, kmetje pa hudobne ljudi, češ, da jim je narejeno, ako ne morejo ozdraveti. Tako je ves svet moje morišče. Smrt, jaz sem tvoja prva dekla!"
„Molči!" zavpije Smrt, „da ljudje ne slišijo, kaj ti na tihem z njimi delaš. Vse bolezni morajo priznati, da si ti, Požrešnost, moja prva dekla."
A M. Slomšek.
37. Mačka.
Mačka je lepa žival. Na njej je vse gladko, vse okroglo. Noben ud ui prevelik, noben premajhen, na njej je vse v najlepšem razmerju. Nobena žival nima tako lepe, okrogle glave kakor mačka. In kako je gibka in okretna, ročna in skočna! človek bi skoro mislil, da v njenem truplu ni kosti, tako je voljna in mehka, tako se zna zvijati in iztezati.
Pregovor pravi: „Kar mačka rodi, rado miši
lovi."
In res so miši mački najljubša jed ; zato jo je tudi človek udomačil, da mu preganja te male in sitne požeruhe. Razen miši lovi rada majhne ptice, na primer piščeta, na polju se loti i stare jerebice in mladih zajcev. Pri človeku se je priučila tudi kuhanim jedem, najljubše ji je vendar le meso, pa tudi mleko rada pije.
Lepo je mačko gledati, kadar miši lovi. Vsede se ob mišjo luknjo tako, da je miš brž ne ugleda, ko pride
iz luknje. Mačka ne gane z nobeno dlako, celo rep je zdaj miren. Ako se mišk^ le gane v svoji luknji, ge jo je slišala. Mačka se tedaj stisne in upre oko na luknjo. Počasi se prikaže mišja glava iz luknje, že se svetijo njena črna očesca — ali mačka še ne skoči, zna krotiti prirojeno strast; prezgodaj je še, miš bi utegnila pobegniti. Miška ne čuti nevarnega sovražnika in se brez skrbi prikaže iz luknje. Kakor blisk sedaj skoči mačka — in uboga miška se zvije-in ovili v njenih krempljih.
Ako mačka ni lačna, igra se včasih še dolgo z zbegano miško, preden jo zadavi; ako ima mlade, nese jo njim, da se z njo igrajo. Mnogo maček prinese človeku pokazat ujeto miš, posebno rada to stori mlada mačka, ako si jo pohvalil, ko je prve miši ujela.
S psom živi v sovraštvu. Mačka je j ako srčna žival in se ne boji vsakega psa, zgibi se, oči se ji svetijo in že od daleč nanj puha in pljuje, Ako ima mačka mlade, zakadi se v vsakega psa, ki pride blizu ležišča. Hipoma mu je na glavi ter ga strašno grabi s kremplji, najbolj meri na oči in na nos. Tudi več' psov se ne ustraši, dokler je hrbet varen. Naj se psi še tako zaganjajo vanjo, s kremplji vsakega ošine po nosu in mirno čaka, da se psi naveličajo in odidejo s krvavimi nosovi. Mačka bi sicer lahko skočila črez pse, ali tega ne stori, ker ve, da so psi hitrejši in da bi jo ujeli. Kadar nima mladih, ni tako huda in če more, rada skoči na kako višavo, kamor ve, da pes ne more za njo. Ondi počene in mirno gleda dol na svoje sovražnike, kakor bi si mislila: ,Tulite, lajajte, mene z mojega mesta ne premaknete !"
Mačka pri ljudeh ni na najboljšem glasu. Očitajo ji, da je hinavka, da spredaj liže, zadaj praska, da je bolj privržena hiši i\ego človeku, da je zvita in prekanjena tatica ter da ji nikdar ni prav verovati. Tukaj ne bodemo zagovarjali vsakega mačkona, ker -vemo, da se ne vedo vsi pošteno. A priznati moramo, da je mačka pri dobrih ljudeh tudi dobra žival.
Med vsemi živalimi je svinja najnesnažnejša in najpožrešnejša. To sta njeni glavni lastnosti; zaradi njiju je povsod na slabem glasu. Svinja se rada valja po najgršem blatu, in ni je tako smradne in gnusne stvari, da bi je njen rileo ne preril z največjo slastjo in povoljnostjo. Vrhu tega je še strašansko požrešna in pohlasta vse, ako se le da prebaviti. V svinjak se ji dado iz kuhinje odpadki, olupki in pomije. Vse te stvari samogoltno požre in posreblje, ako so tudi olupki že plesnivi, ako so tudi pomije že kisle.
Svinja žre tudi mrlio in drug smrad. Celo svoj zarod večkrat požre, dasi nekateri mislijo, da pujska poje le takrat, ako ga je po naključju poležala in zadušila, ali pa ako so mladiči bolni in zato vedno cvilijo.
Zunaj na paši prerijejo svinje zemljo, kjer iščejo miši, ogrce. črve, gliste ic korenine, in zato je dobro in koristno puščati svinje na njive, ki leže v prahi. * Drugače so pa povsod na obdelani zemlji in tudi v gozdu škodljive.
Akoprem je svinja nesnažna žival, gre vendar rada v vodo in dobro plava. Svinje, ki se zunaj pa-
Fr. Erjavec.
38
— m -

sejo, gredo večkrat po cele ure daleč, da pridejo do vode, iu vidi se jim, kako jim kopel dobro de. Znano j6) da celo zbole, ako se poleti ne morejo kopati. Zato Se jako motijo vsi oni, ki mislijo, da v svinjakih ni treba gledati na čistost in snago in da se svinja v smradu in blatu bolje redi. To ni res!
Kar volja za človeka in za druge živali, velja tudi za svinjo. Snaga je pol življenja! p Svinja svojih umnih zmožnosti ni izbistrila tako kakor so na pr. pes, konj, slon itd. Ostala je neumna, trapasta, uporna in potuhnjena, morebiti največ zato, ker človek, misleč na svojo korist, ugaja le njenemu požrešnemu vampu. In vendar imamo več primerov, ki nam kažejo, da ima tudi prašič neko privrženost do človeka, ki se z Djim bavi, in da je moči, tudi neumnega in togega prasoa kaj naučiti.
Frančišek Erjavec.
39. Miš.	\
Kdo ne pozna te sladkosnede, razposajene in zvite tatice ! Povsod je dosti tega mrčesa — in še preveč. Človek se ne more odkrižati nadležnega gosta, ki hoče jesti tudi tam, kamor ga niso vabili in klicali. Kjerkoli si človek postavi hiše, bodi v mestu, bodi v samoti, na gori ali na polju, takoj se naseli pod njegovo streho miška in brezskrbno živi od tega, kar si je človek pridobil v potu svojega obraza. Pred njenimi ostrimi, dletastimi zobmi ni nič varno,
Po kleteh in hramih gloda kruh in žito, slanino • in maslo, svečo in sir; liže smetano, pije mleko in
posreblje olje iz leščerbe. Ako ima priliko, naloka se tudi žganja in se potem valja pijana ter uganja vsakršne burke. Mnogo stvari, ki jih ne je, zgrize in ogloda samo iz objesti. Tako na pr. izpridi po skrinjah in omarah perje, papir, knjige, usnje in sploh vse, kar ni kameno ali železno. Gotovo stori več škode s tem, kar pokvari, nego s tem, kar poje.
Dasi je miš budna tudi podnevi, vendar se ji pravo življenje začne z nočjo, ko gredo ljudje spat. V hiši, kjer ni mačka, vso noč ni miru; tekajo in preganjajo se po izbah, škrabljajo in cvilijo ob stenah, da človek ne more spati.
Poglejmo pa sedaj miš tudi od druge strani! Reči moramo, da je miška lepa, živahna in okretna živaloa. Lepo zalito, zadaj debelejše ali vendar vitko truplo, špičasti gobček, zale nožice, velike, črne in svetle oči so gotovo lepe telesne lastnosti, in tudi sivi, svilnati kožušček ji kaj lepo pristoji. Samo precej dolgi repek jo malo kazi, ker je skoraj popolnoma gol; toda za živalco je imeniten, ker se z njim oprimlje, kadar pleza na kako šibko stvar.
Tudi njeno vedenje je prav šegavo in kratko-časno. Jako je urna in skočna, nemirna in zvedava, srborito teka in skače. Oe pa kje kaj zaškrtne, se hitro izmuzne v luknjioo; toda kmalu se spet zasvetijo črna očesoa, ako čuti, da ni nevarnosti. Rada se useda tudi na zadnje noge, in osobito prijetno jo je gledati, ko se sedeč liže in pere s prednjima nožioama. V vodo ne gre rada; ako pa pade vanjo, plava prav dobro.
Fr. Erjavec.
40. Evropa.
Evropa se na zemljevidu kaže del Azije. Raztega se v podobi polotoka od vzhoda proti zahodu v morje' Ob treh straneh zaliva morje suho zemljo. S kopnega tekajo velike reke v morje.
V Severno Ledeno morje se izlivajo Pečora, -Mezenj in Dvina; v Atlantski ocean pa teko: 1. in sicer v Baltiško morje; Neva, zahodna Dvina, Njemen, Visla, Odra in še nekatere iz Skandinavskega polotoka; 2. " v Severno ali Nemško morje: Laba (Elbe), Vezera, Ren, Skal-da, Temza; 3. v Morski Rokav in Biskajski zaliv: Duero, Taho, Gvadiana, Gvadalkivir; 5. v Sredozemsko morje: Ebro, Rodan (Rohne), Tibera, Pad, Adiža in Soča; 6. v Črno morje : Donava z mnogimi dotoki, Dnjester in Dnjeper; 7. v Azovsko morje: Don; 8. Volga, največji evropski veletok, pa se izliva v Hvalinsko morje, jezeru podobno.
Površina Evrope je zelo različna. Kam zemlja visi, pozna se po teku rek. Največ zemlje je na vzhodu. Po straneh, katere zaliva morje, so štirje veliki polotoki, namreč Skandinavski, Pirenejski, Apeninski in Balkanski. Blizu teh so večji ali manjši otoki po samem ali v skupinah.
Najimenitnejše gore evropske so :
1. Alpe, ki se od Genovskega zaliva vlečejo izprva le malo raztresene proti severu. Pri Mont-blancu, svojem najvišjem vrhu (4810 m), obrnejo
se proti vzhodu ter čedalje bolj raztresene drže na eni strani do Donave, na drugi pa do Jadranskega morja, ob katerem se dotikajo Krasa. Dolgost vseh Alp meri 1200 km, širokost pa 150-850 km. Ločijo se v zahodne in vzhodne.
2.	Kras je nerazvito gorovje poleg Jadranskega morja po celini kakor po bližnjih otokih.
3.	Apenini so razrasteni po vsem Italskem polotoku in na Siciliji; tik teh gora se dvigujeta ■ognjenika Vezuv in Etna.
4.	Karpati se vlečejo na lok od Donave blizu Požuna ob ogrskej, moravskej in gališkej meji ter se širijo črez vse Erdeljsko
o. Hercinske gore so med srednjim Renom in Odro po južni in srednji Nemčiji in po Češki razpostavljene.
6.	Jura stoji ob francosko-švicarski meji.
7.	Francosko hribovje pokriva del Francije, sega pa tudi v Belgijo in Nemčijo.
8.	Pireneji se vlečejo ob špansko-francoskej meji od nosa de Creus do Biskajskega zaliva.
9- Na Balkanskem polotoku je najbolj znano pogorje Veliki in Mali Balkan.
10 Britanske gore so raztresene po vsem otoku.
11.	Skandinavsko hribovje pa polni zahodni del ondašnjega polotoka.
12.	Ural loči evropsko nižavo od velike niža ve Sibirske.
Podnebje je v Evropi zelo različno. Čim bližji so kraji severu, tem mrzleji so. Tudi
— &o -
vzhodni 1 raji so mrzleji od zahodnih. Zahodni vetrovi prinašajo dež, vzhodni vzrokujejo suho vreme, južni gorkoto, severni pa mraz. Ker Evropa med peterimi deli zemlje edina ne sega v vroči pas, in ker je nje le majhen kos razprostrt črez mrzli pas, zato nima posebno velike vročine, a tudi ne posebno hudega mraza.
Ugodno podnebje je tudi storilo, da so evropski prebivalci hitro dospeli do višje izobraženosti, in da mala Evropa takorekoč gospoduje drugim delom zemlje.
41. Kako voda vre.
Kako se vendar giblje in ziblje, kako kipi in hlapi ! Ogenj ima res čudno moč ! Ako pustimo lonec, z vodo napolnjen, nekaj časa nad njim, izpremenil bi vso vodo v paro, iu ne bilo bi ne duha ne sluha po njej.
Da se učimo, kako voda vre, postavimo namesto navadnega lonca stekleno posodo nad ogenj ! Najprej se jamejo vzdigati majhni zračni mehurčki; zakaj voda ima v sebi vedno nekoliko zraka, ki ga potem toplota prežene. Sčasoma opazimo, da se dvigajo večji mehur-ci, ki pa ne nos^Zdjo površja, ampak prej izginjajo. To so parni mehurčki, ki so se naredili na dnu posode, kjer so najbližje plamenu; ko pa dospejo v mrzlejšo vodo, jih ni videti več. Z njimi se vzdiga tudi segreta voda, na njeno mesto pa prihaja od strani mrzla, ki se takisto ogreje in vzdigne. Tako prične voda krožiti, in toplomer, postavljen v posodo, kaže, da vodi toplina
raste. Mehurčki postajajo vedno gostejši in se dvigajo vedno više, predno se razhlade. Ko je pa dospela nitka živega srebra do 100° G, doseže mehurček za mehurčkom površje, kjer razpočij Ne samo na površju, ampak tudi drugje se narejajo pare: tekočina je zelo nemirna in glasna, pravimo, da vre.
Dokler voda v posodi vre, kaže toplomer zmeraj 100° C in se ne pomakne više, ko bi začeli tudi močneje kuriti ali bi dovajali na kak drug način kropu več toplote. S tem bi dosegli samo to," da bi voda hitreje izparivala.	M. Cilenšek
42. Toplomer.
Denite desno roko v mrzlo vodo, levo pa ob enem v toplo ! Kadar vas zazebe v desno, vtaknite obe v mlačno vodo. Desnici bo gorko, levici pa mraz. Iz tega se vidi, da se ne moremo zanašati na svoje čute. kadar hočemo ž njimi meriti toplino raznih teles.
Zato imamo posebno orodje, s katerim merimo toplino : pravi se mu toplomer ali termometer.
Toplomer je steklena cev, ki je povsod enako ozka; na spodnjem koncu je razširjena v kroglico, na gorenjem pa zaprta. V kroglici in v spodnjem delu cevi je živo srebro, v gorenjem delu cevi pa ni srebra, pa tudi zraka ne. Ta priprava je navadno pritrjena na podolgovato, leseno ali pa kovinsko ploščico, na kateri vidimo zareze. Vsaka zareza znači eno stopinjo gorkote ali pa mraza Čim večja je namreč toplota, tembolj se živo srebro razteza ter
vzdiguje v cevi; čim manjša je pa toplota in čim ; večji mraz, tem bolj se živo srebro krči ter pada v f cevi.
Zareze ali stopinje na toplomeru se narejajo ■ takole: Toplomer vtakni v tajajoči se led, kjer ga pusti tako dolgo, da se živo srebro v cevi ustavi pri neki točki. Ta točka se zaznamenuje z ni-člo (o) in se [. imenuje ledišče.
Potem vtakni toplomer v vrelo vodo; živo srebro se razteza in vzdiguje v cevi samo do neke točke, pri kateri obstoji.
Ta točka se imenuje vrelišče in se zopet zaznamenuje. Razdalja med lediščem in vreliščem se razdeli na več enakih delov, ki jim pravimo stopinje ali gradi. Reaumurjev (Reomirjev) toplomer kaže med obema točkama 80, Celzijev pa 100 stopinj.
Ako je bolj mrzlo, kakor tajajoči se led, skrči se živo srebro še pod ničlo; torej se tudi pod lediščem napravijo zareze. Stopinje nad ničlo so stopinje toplote, one pod ničlo pa stopinje mraza.
Vrtnarjem kaže toplomer v rastlinjakih, ali imajo rastline dovolj toplote ali ne. Zdravnik določa s toplomerom toplino kopeli in bolnic; pivovarji merijo ž njim toplino ječmenovke.
Če vzamemo toplomer v pest, dvigne Se živo srebro do 36. stopnje. Toplina krvi je pri zdravem človeku nekaj nad 36. stopinj. Kadar hočemo zvedeti toplino zraka na prostem, obešamo toplomer v senco, ne pa na solnce. V sobah, v katerih se kuri, naj bo vsaj 13, nikdar pa ne bodi nad 16 stopinj toplote.
43. Slastna večerja.
Pošel mu je denar. Jutri bo prvi dan meseca, jutri dobi pismo z denarjem. Ali kaj danes? Kosil ni nič. Da bi mogel vsaj večerjati, proda za liro neko knjigo.
Vesel gre dijak proti gostilnici in razmišlja, česa bi si naročil za osemdeset stotink; zakaj dvajset stotink mu mora ostati za pismonošo. Spravi jih takoj v drugi žep.
Ko stopa proti gostilnici, zagleda rokodelčiža s steklenico vina v roki. Rokodelčič se spotakne, pade ter ubije steklenico, da se vino razlije. Deček se razjoče. Otroci se zbero okrog njega in ga še plašijo, kako ga bo mojster kaznoval. Siromak joče čim d al je bolj. Ne mara domov, boji se.
A naš dijak ? - Seže v žep in mu da vse. kar je imel, rekoč : «Na deček! Kupi si novo steklenico in vina.»
Dijak gre domov in leže spat - brez večerje. Ko se razpravlja, mu pade dvajset stotink iz žepa. Živijo ! Na ta denar, ki ga je bil spravil v drugi žep, je že čisto pozabil. Opravi se in gre kupit si hlebec kruha. Za pismonošo bo jutri lahko !
Večerjal je kruh in vodo - in je bil srečen in zadovoljen sam s seboj.	Ivan Podpornik.
44. Azija.
Azija je starodavna zibel človeškega rodu in sveta domovina njegove omike. Ker je od Evrope proti vzhodu razpeta, imenuje se navadno vzhodna" ali jutranja dežela.
Azija se na severu razteza do Ledenega morja in na jugu do ravnika; zaradi tega so tam najmrz-lejši in najgorkejši, najrodovitnejši in najbolj pusti kraji. Severna Azija je žalostna puščava. Srednja Azija ima najvišje gore, izmed katerih ima Himalaja nad 8000 m visoke vršace, in neizmerne puščave in pustinje. Vse drugače je v južnej Aziji. Tu ne rodi zemlja le sadežev kakor v južnej Evropi, marveč vse, kar more razveseliti človeško srce. Raztezajo se tu vedno zeleni gozdi, v katerih rastejo velikanska drevesa; tu rastejo palmova drevesa, cimet, bombaž, čajevec, cukrov trst, riž. najboljša zdravila in barvila.
Razen navadnih rudnin se nahaja v Indiji tudi demant in v Uralu zlato, platina in srebro. Zelo različno je tu tudi živalstvo. V Aziji so vse evropske divje in udomačene živali. Po rodovitnih ravninah se pasejo velikanski sloni; v gostem bičevju ob rekah pa preže tigri in levi na svoj plen; po vodah brodi krokodil, v močvirjih živi neokreten nosorog, po gozdih so razne kače; opice in ptiči z najkras-nejšim perjem skačejo po drevju, in njih čudni gla sovi se razlegajo po zraku. Po puščavah pa je vse . tiho in mrtvo. Ondod. koder so pota, vidijo se včasih otovorjeni velblodi; po pustinjah je pa le spomladi in ko trava raste, polno živalskih' čred. Po visokih poljanah so divji osli. brzonoge gazele in močni bivoli. Po divjih planinah živi pižmar (mošus).
Azija, ki je 4 in polkrat tolika kot Evropa, šteje nad 830 milijonov ljudi. Ti se, ne glede na primeroma zelo malo število zamorcev v Arabiji, dele v tri plemena, namreč v kavkaško, mongolsko in
malajsko. Kavkaško pleme je razširjeno črez jugozahodno Azijo, mongolsko po vzhodni, osrednji in severni Aziji, malajsko pa črez jugovzhodno Azijo.
V Aziji imajo obširna posestva Rusi (Sibirijo), Angleži (Indijo), Nizozemci, Španci in Turki; Kitajsko, Japonsko, Perzijsko in še nekatere druge so samostalne države.
Najve-čja mesta v Aziji so: na Kitajskem Kanton, Peking, (vsako nad miljon prebivalcev), v Indiji Kalkuta in Bombay (Bombe). Razen teh je pomniti: Tokio na Japonskem, Irkutsk v Sibiriji, Teheran v Perziji, Smirna v Mali Aziji, Jeruzalem v Palestini. Meka in Aden v Arabiji.
45. Zlato.
Zlato je najplemenitejša, najlepša in najdražja kovina. Barve je rumene ; zmerom se blišči, nobena rja se ga ne prime. Dobiva se čisto ali v večjih ko-sovih ali v drobnem zrnju. Nahaja se pa tudi kakor pesek in prah v različnem kamenju. Kadar tako kamenje razpade, pride zlato v reke in potoke, iz teh pa o povodnji s peskom na suho zemljo.
Porazdeljeno je po vseh delih Sveta; nikjer pa se ne najde v posebni obilnosti. Zato ima med vsemi kovinami najvišjo ceno. Košček zlata da se s kladivom raztolči v tako široke in tanke ploščice, da ž njimi lahko pokriješ po več tisoč stotink.
Ker je tako mehko, zato se nikdar ne izdeluje cisto. Vselej se mu primeša nekoliko srebra ali bakra. Iz zlata se kuje zlat denar, ki se zove pri nas cekin
ali zlatnik. Zlatarji napravljajo iz zlata različne stvari, posebno prstane, uhane, verižice, zapestnice i. t. d.
Kadar hočejo koga posebno odlikovati za njegove zasluge, podele mu zlat križec, zlato svetinjo ali zvezdo. Odlikovanec nosi to znamenje na prsih, viseče ob zlatej verižici ali pisanem traku.
46. Vrabec.
Ni ga kraja v našej domovini, kjer bi ne bilo vrabca, tega povsod znanega, zvitega in predrznega paglavca. Najbolj mu godijo kraji, kjer na dobro obdelanem polju strn bogato obrodi. Tudi po cesti se klati, kakor poreden paglavec, valja se po prahu ter se vedno prepira se svojimi tovariši. Za temne gozde in visoke gore. ne mara.
Barve je sivo rjavkaste. Samec se loči od samice po ■črnem grlu in belem pasu prek perotnic. Kljun mu je kratek in čvrst. Na vsakej nogi ima po štiri kratke prste s kratkimi krempeljci.
Vrabec ostane vse leto pri nas. Pozimi se mu včasih slabo godi. Pa on si ve tudi v tem hudem Času pomagati. V skednjih' brska po pleveli, v hlevu pazi na hlapca, ko konjem polaga, okoli kuretine in golobov se potika, da jim zmakne nekoliko živeža. še celo, kadar voznik konjem ovsa nasuje pred krčmo, pride vrabec, da dobi svoj delež. Kadar so črešnje zrele, mora vrabec imeti prve. Samica znese 5 do 8 zelenkastih jajčec; valita pa oba. Po-četkom pitata mladiče s samim mrčesom, zlasti go-
senicami. Če pomislimo, da vrabec vali dvakrat ali trikrat na leto. lahko presodimo, koliko pokonča škodljive golazni. Zatorej zasluži, da mu pozimi, ko se mu slabo godi, privoščimo nekoliko zrnec prosa ali pa skorjico kruha.
47. Kako se je škorec smrti rešil.
Nekje je živel čevljar, ki je naučil mladega škorca več rekov. n. pr.: «Dober dan!» - «Kako je kaj?» in še več enakih. Škorec pa si ni zapomnil samo, kar je moral; zapomnil si je tudi, kako je čevljar včasih vzdihoval: «Moj Bog!» - «Naj bo v božjem imenu!» Vedel je tudi, kako je čevljar svojega učenca karal: «Potepuh'» - «Ti grdun ti!»
Ljudje, ki so hodili k čevljarju v vas, so imeli pri škorcu od sile kratkega časa; govoril je zmeraj kaj vmes. ker je znal še veliko drugih besed.
Nekega dne zagleda škorček odprto okno in - frk - bil je zunaj. Milo je gledal čevljar za njim, ali ni ga bilo ve-č.
Škorec zleti na bližnji griček in zagleda trumo ptičev. «Dober dan!» kliče za njimi.
Poljanci so debelo gledali in dalje frčali, ker jim ni ugajal neznani glas. Škorec pa leti za njimi, češ, oni bolje vedo kam nego jaz.
Kmalu se ujamejo ptiči v mrežo, in tudi škoi-ec se zakadi med nje kričeč: «Naj bo v božjem imenu!»
Potem pride ptičji lovec, zgrabi ptiča za ptičem ter mu zavije vrat in ga telebi na tla. Na zadnje prime tudi škorca. Leta pa zakriči: «Potepuh! Ti grdun ti!» Pomislite, kako grozno se prestraši lovec!
Mislil je : «Zdaj me zadene kazen božja » Ko se malo< osrči, popraša škorca: «Kdo si pa ti?» «Čevljar.» odgovori škorec. Zdaj šele se domisli lovec Cevljar-jevega škorca; spoznal ga je kot starega znanca. Da ga -čevljarju nazaj, in vsi so bili veseli. A. Umek.
48. Pregovori.
1.	Prijatelja spoznaš v nadlogi, zlato pa v ognju.
2.	Prijatelja spoznati nesreča te uči,
ker v sreči ne znaš brati,
kaj v družniku tiči.	V. Jamik.
3.	Napuh spravlja v nesrečo.
4.	Premisli prej dobro, kaj bodeš govoril, da bližnjiku zalega nič ne boš storil. A. Pin.
5.	Vsak po svoje.
6.	Vsak ni za vse.
7.	Kdor dobroto izkaže, svoji sreči kola maže.
8.	Če hočeš, da ti Bog pomaga,
ne goni reveža od praga.	J. Stritar.
9.	Bogu posojuje, kdor ubožcu kaj daruje.
10.	Eno le potrebno je : Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odprl mu vrata,
in sodnik naj bo srce !	Fr. Levstik.
11.	Previdnost nikjer ne škoduje.
12. Po slabi tovarišiji rada glava boli.
13.	Kdor devet rokodelstev ob enem opravlja, ne ume nobenega.
14.	Kdor je vseh del mojster, je vseli rev gospodar.
49. Pastirček.
Svoje dni je pasel majhen deček v Istri blizu morja krave, ovce in koze. Bilo je popoldne, in soln-ce je pripekalo na zemljo. Kar zagleda tri deklice, ki so spale na mehki trati. Bile so Vile. Neizrečeno so lepe. De-ček pa ni vedel, da so Vile, ampak je mislil, da so deklice, ki so se utrudile, legle in zaspale.
«Solnce ¿ih bode opeklo», misli sam pri sebi. «Škoda takih lepih obrazov! Moram jim pomagati». Hitro spleza na bližnje lipe. nalomi si prav košatih vej ter jih zasadi okoli deklic v zemljo tako, da jih solnce nič več ni moglo pe-či s svojimi žarki.
Ne dolgo nato se Vile zbude in vstanejo ter se začno čuditi in izpraševati druga drugo, kdo bi bil tako usmiljen, da jih je ubranil solnčne vročine. Dobro so sicer vedele, kaj se je zgodilo. Vprašale so le, da bi videle, jeli se bode deček oglasil ali ne.
Pastir-ček pa se ni oglasil, marveč je poskušal ubežati; ni mogel gledati v Vile. ker so se jim lasje preveč bleščali: svetili so se kakor suho, čisto zlato. Ali. kakor bi trenil, so bile Vile pri njem. Ni jim mogel uiti. Vprašale so ga, kaj hoče za dar, ker jih je obvaroval solnca. a on si ni upal ničesar prositi.
Ponujale so mu -čudovito mošnjo denarjev, v kateri ne poidejo rumeni zlati; toda pastirček ni maral za njo, ker še denarjev poznal ni. Živa goved in ovce pa so mu bile nad vse. Videč to, mu vele Vile : «Ko priženeš zvečer domov, slišal bodeš za seboj od morja žvenkljanje vsakovrstnih zvoncev, pa nikar se ne oziraj, dokler ne prideš domov !» To
rekši so izginile. Sedaj je šele dečku prišo na misel, da so te deklice bile nemara Vile.
Ko se je solnce bolj in bolj nagibalo v morje,, žene pastirček svojo čredico domov. Kar zasliši za seboj zvonjenje in bingljanje, ki prihaja glasnejše, čim bolj se je bližal domu. Ko je bil že na pol poti, obrne se radoveden, kdo li žene toliko živine za njim. A ker je pozabil, kar so mu Vile naročile, ni prišla več nobena žival iz morja, odkoder so prihajale; samo tista čreda je šla z njim domov, ki je bila že zun aj.
Da ni pogledal pastirček nazaj, bi bil imel neizrečeno veliko blaga. Pa saj mu je bilo tudi to dosti, da je tudi ubožne sosede lahko hogato obdaril.
J. Benignar.
50. Mornar.
Oj, plava po morju mi barčica kot ptica po nebu vesela, in njeni boki so pisani, in njena jadra so bela.
A mlad mornar otožno zre na zeleno obrežje ; odmika se bolj in bolj barčica, sroe mu je težje in težje.
Glej, tamkaj stoje in zro za njim z otožnimi sroi in lici: njegova siva mamica in bratec pri svoji sestrici.
■Sestrica ia bratec mu zadnjič roke v pozdrav otožni vihtita, a majka stoji, nepremično stoji, kot bila bi kamenita.
Krog barčioe pa sumé, šume ti zéleno-modri váli: „Oh, inari bi bil doma ostal pri majki na rodni obali!
Jaz hranim premnogo biserov, a jih ne hranim záte — bogate so daljne, tuje zemlje, a niso záte bogate.
In tam te uihče tolažil ne bo, ko plakal boš v boli pekoči — oh, mari bi bil doma ostal t,am v borni rodni koči..."
In mladi mornar otožno zre na zeleno obrežje; odmika se bolj in bolj barčica, srce mu je težje in težje.
Oton Zupančič.
51. Trije najboljši zdravniki.
Sloveč zdravnik je ležal na smrtni postelji. Ive čuti da se mu bliža zadnja ura. pokliče k sebi mnogo svojih tovarišev.
Pride jih precejšno število. Vsi molčč -čakaje, kaj jim pove sloveči in znameniti tovariš. Bolnik pa se poslovi od zbranih takole : «Dragi tovariši in prijatelji! Britka je navadno ura ločitve, ker nihče
ne umrje rad. a zame je lahka. Umrjem s tolažbo, da zapustim tri najboljše in najimenitnejše zdravnike».
Navzoči zdravniki poslušajo radovedno, ker mislijo, da umirajoči imenuje tri izmed njih. Ker pa bolnik molči, ga silijo in prosijo, naj jim vendar pove tiste tri zdravnike.
Umirajoči zdravnik molči na to nekoliko časa, potem se skloni v postelji ter odgovori s slabotnim, a vendar dovolj razumljivim glasom : «Najboljši in najznamenitejši zdravniki so zmernost, čista voda in gibanje pod milim nebom».
Ko to izgovori, umrje.
Zbrani zdravniki osupnejo, a eden izmed njih reče: «Resnico je govoril blagopokojni naš tovariš, le žal. da to veruje malokdo».
Anton Kosi.
52. Sreče dom.
Kdor koli pod milim nebom živi, vsakdo pač srečen biti želi; kralj na tronu, kmetic na polji prosi od Boga sreče po volji. Jaz tudi je iščem križem sveta : Kje neki prebiva, kje je doma ?
Tam, kjer cvetice krasno cveto, mislim, da sreči venec pleto; solnce pa revam ves dan pripeka, kosec jim slednjič glavice poseka. Koder pa smrtna kosa kosi, sreče ni prave, jok se glasi.
— ts —
Z vrta na polje grem je iskat, tam se raduje kmetič bogat; pač si bogato žetev obeta, sreča iz pšenice venec mu spleta. A toča prihruje, žito zdrobi, sreča, veselje z njive zbeži.
Ptice vesele, zelen je gaj, mislim, tu ima sreča svoj raj ; zima prikima, ptice zbežijo, hribci pod mrzlim snegom ječijo. Čuti glasu tu veselja ni več, gaj le žaluje, sreča je preč.
V mestih imajo mnogo blaga, tamkaj bo sreča najbrž doma ; . res se bogateč tam napihuje, pa še več revežev milo vzdihuje. Kjer pa siromaštva solze teko, nihče po sreči vpašal ne bo-
Kje neki sreča ima svoj dom ? Kdo mi pove, kje našel jo bom? V čistem le srcu ona kraljuje, srce nedolžno razveseljuje ; sreča prebiva sredi srca, v srcu poštenem ti je doma.	J. Virk.
53. Vrt.
Vrt je ograjen kos zemlje s plodovito prstjo blizu hiše. Za ograjo mu najbolje služijo žive meje, v katere nam služijo različne rastline, n. pr. murba, gaber, glog, smreka, akacija in druge.
Prst po vrteh naj bo globoka, rahla in živa, zato dobro pognojena, da bode mogla donašati troj-
ne in četverne pridelke na leto. Pravilno obdelan ■vrt, zlasti blizu mest in večjih trgov, redi celo družino izvedenega vrtnarja, dasi morebiti ne meri več nego 0.5 hektara. Vrt naj bo dobro zavarovan proti mrzlim vetrovom in proti jugu obrnjen, kajti zrak in solnce sta osobito zeljnatim rastlinam neizogibno potrebna. Dobro je, ako moremo izbrati vrtu lego blizu kake vode ; kjer to ni mogoče, treba je izkopati vodnjak ali v vrtu ali blizu njega. Brez vode ne more biti vrtnar ; najboljša je voda iz bajerjev in pa dežnica. Mrzla in pa apnena voda se nikakor ne prilegata vrtnim rastlinam. Prilivati jim je, kakor hitro je zemlja suha postala, ne šele, kadar bi rastline že venele. Zalivati je poleti zvečer, spomladi in jeseni pa zjutraj.
Vrt se navadno razdeli v štiri dele : na dvoje po dolgem in tako po širokem. Ta razdelitev da do 1 m široko stezo v podobi križa, katera se posuje s peskom, da ne bo blata. V sredi, kjer se stezi križata, naredimo okroglino. Vsak del se nadalje deli v 0.9 m široke grede, tako da loči gredo od grede stezica do 0.3 mv širini, in da grede lahko zasajamo, okopavamo in plevemo. V okroglini in ob stezah imajo vrtnarji navadno cvetice, plodonosno grmovje ali plemenite pritlikovce, po gredah pa raznovrstno zelenjavo, ki se večinoma množi po dobrem in čistem semenu. Najboljše seme se dobiva iz stranskih vejic, ker sok po njih teka bolj počasi, nego po steblu. Razume se, da mora vrtnar hraniti seme in semenske rastline na suhem, zračnem kraju.
Sajenice se presajajo že dobro okoreninjene vselej proti večeru v vlažno, pregreto zemljo. Preden
se presade, naj se jim korenine nekoliko namočijo v mešanici iz zemlje, gnojnice in kravjaka.
Ako je katera koreninica ranjena, okrajšati jo je z ostrim nožem. Paziti pa je tudi treba, da razna plemena, ki so si v rodu, ne rastejo preblizu vkup, ker bi se vzajemno oplodila, pleme pa bi ne bilo ne ptič, ne miš.
Skrben vrtnar ali pridna gospodinja ne da zemlji počivati, temveč prizadeva si, da ima grede vedno nasajane.
Vrtnarji napravljajo tudi gnojniščne grede, v katerih morejo prav zgodaj odgojevati sajenice varujoč jih ponočnega mraza. Ko pride dovolj gor-ka: pomlad, imajo že pripravljene sajenke ter jih nemudoma presade na prosti vrt. Tako dobivajo prav zgodnjo oprasnino, n. pr. kumare, katere prodaj ej o navadno po visok ej ceni.
Najnavadnejša zelenjava, ki se goji po vrteh, je : beluš. brokola, jestvena buča, čebula, česen, dinja, drobnjak, hren. karvijol, vrtna kreša, kumara. ohrovt, peteršilj, rajsko jabolko, redkev, solata, spinača. in zelena. Nekatera ostaja vse leto na vrtu, druga pa ne.
54. Iz davnih časov.
V davnih, davnih časih so ljudje drugače živeli negoli dandanes. Tedaj ni bilo ne cest, ne železnic, ni bilo ne parobrodov ne zrakoplovov; da, niti takih hiš, kakor jih imamo dandanes si ni znal človek postaviti.
Vso zemljo so preraščali temni, neprodirni
gozdovi, v katerih so živele divje zveri, posebno orjaški medvedje. Bili so nevarni časi.
Človek je prebival v podzemskih jamah. Raj še pa si je postavljal svoje domovanje vrhu jezerskih valov. Zabil je močne kole v blatno jezersko dno, in vrhu kolov si je postavil svoje lesene, s suho travo krite koče.
Tu je živel precej na varnem. Tu so žene skrbele za dom, kuhale v lončenih posodah ter šivale zase, za može in otroke oblačila iz živalskih kož. Otroci so pomagali pri delu in vezali mreže. Možje pa so v enodrevnih čolnih lovili po jezeru ribe, ali pa so hodili na lov v temne gozdove, ali v boj proti sovražnim plemenom.
Poznali so ljudje že ogenj, ki so si ga ukreše-vali s kresilnim kamnom, niso pa še obdelovali zemlje, pač pa so že redili domačo živino. Bili so lovci, ribiči in pastirji.
Njihovo orodje je bilo kamenito, ker kovin še niso poznali. Zato se ta čas imenuje kamena doba. Pozneje so si izdelovali orodje in orožje iz brona; nastopila je bronasta doba. A kmalu nato so spoznali tudi železo, ki jim je služilo vsestranski. S tem je pričela železna doba. Ljudje so se lotili poljedelstva in so pričeli staviti si udobnejša bivališča. Od takrat pričenja prava zgodovina človeškega rodu.
55. Afrika.
Afriko obliva morje od vseh strani; bila bi popolnoma velikanski otok. ko bi je na severo-vzliod-nem oglu 120 km široko Sueško medmorje ne vezalo z Azijo; a tudi prek tega drži zdaj globok prekop, po
katerem prehajajo velike morske ladje iz morja v morje.
Afrika je najtoplejši del zemlje. V puščavi Sahari je poleti presilna podnevna vročina; pesek se razgreje tako, da bi lahko jajca na trdo kuhal v njem. Potniki pravijo: «Tu je zemlja ogenj, veter pa plamen». Po podnebnih razmerah, zlasti po dežju in reških povodnjih se ravna tudi rastlinstvo. Poleg suhih in golih puščav srečamo velike travnate planote, bogato polje in goste pragozde. V Afriki rastejo raznovrstne palme, izmed katerih sta dateljeva in kokova palma najimenitnejši za afriške prebivalce. Tu raste tudi opieni kruhovec, pravi velikan med drevjem. Poleg raznih drugih rastlin rastejo tu tudi južne koristne rastline.
•Tu žive lev in druge velikanske živali. Žive tukaj razne opice, raznovrstni ptiči kakor papiga in brzonogi noj, udomačeni velblod, požrešni krokodil, povodni konj. dolgovrata žirafa. hijena, zebra, antilopa.
Po gozdih so najmočnejše dišave, najbolj tečne slaščice in najboljši barvni les; v gorah se nahaja najčistejše zlato.
Afrika, ki je 3 krat tolika ko Evropa, šteje le 200 miljonov ljudi, kateri so po večjem zamorskega ali etijopskega plemena.
Tudi Afrika razpada na mnogo ali samosvojih držav ali evropskih naselbin. Zgodovinsko najime-nitntejša dežela je Egipet; po njej teče velikanski Nil, ki stopa vsako leto črez svoje bregove ter s svojo mastno vodo namaka vso zemljo. Najimenitnejši mesti egiptovski sta Kaira in Aleksandrija.
56. Narava.
Kamor se koli ozrem, je polna narava veselja, vse poskakuje okrog, pleše, prepeva sladko. Rože cveto ljubeznjivo lepe; po dolinah, po gričih lepi razširja se duh, rosa ko demant svetli, S pisanim cvetjem težke se vdajajo veje zelene, čbelice pridne buče, v satje .nalivajo med. Loge oživlja zverina, z grm i če v pisanih ptičev mili razlega se glas, v travi kobil'ca cvrči. Bister tam potok šumlja, rož, travnika žeje gasilo. Vetra tu v senco ljubi pihljaji vabijo nas. Kosec priuka glasan, zvenče po vasi kosice, mlade ženjice pojo, brusijo srpe ostro. Pika-pok skednji done, vrše se kopice prosene; vrt in vinograd ima toliko lepih darov. Kamor se ganem, ozrem, se odpirajo viri veselja : Večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo sveta !
M. Kastelec.
57. Jutro in škrjanec.
Nočne tmine so pokrivale polje in log; mir in tihota sta vladala nad prostranim poljem; jedva pe-resce rastočega žitnega bilja se je zmajalo o lahnem dihijaju hladnega vetra.
Tedaj pa se jame na vzhodu polagoma danili; rujna zarja obliva jutranje nebo; sivkasta, lena megla se razgublja o njenem prihodu. Zlato solnce, skrito še globoko za vzhodnimi gorami, pošilja, po-slovivši se od naših protinožcev, svoje prve jutranje žarke k bledim oblačkom, ki obdajajo ondi gori na
modrem nebu svetlo dánico, kakor beli jagnjiči svojo pastirico, — osvetli jih ter obrobi z zlatom.
Tam na njivi med zelenim biljem pšeničnih stebel, sredi širnega polja, tam med rjavimi grudami v majhnej globeli pa je- prenočil ljubi škrjanček. S prvim svitom se je zdramil in jel gibati se po razoru. Zdaj se dvigne pevajoč v jasno višino. Glej ga, kako hitro se vzdiguje v krogu više in više v vedre višave; izginil je že očesu, a vedno še čuješ njegovo gosto!e-čo veselo pesem,
V tem pa, ko se dviga škrjanec veseleč se lepega jutra pod visoko nebo, vzplava na obzorju solnce popolnoma izza gora, razlije se kakor prečisto zlato nad krasno naravo, oživlja blesk srebrobleščečih rosnih biserov ter pozdravlja zemljo v njeni jutranji opravi.
In sredi tega krasnega prizora se ziblje nad prostranim poljem v sinji višavi ljubi škrjanček ter drobi svoj: dobro jutro! Čisto si bil že izgrešil jutranjega pevca ondi gori, le pesem njegova ti je donela; jel se je. zopet spuščati proti zemlji prav polagoma, vedno še drobeč svojo pesmico stvarniku v slavo. A mahoma jo konča, kakor bi odrezal, ter pade v rav-nej -črti kakor kamen navpično na zemljo, na njivo, ker ima svoje domovje na zelenem polju
Iz „ZVONA"
58. Otroka v gozdu.
Dva otroka, brat in sestra, sta šla v šolo. Pot ju je peljala mimo krasnega, senčnatega gozda. Na cesti je bilo vroče in prah, v gozdu hladno in mah. «Znaš li kaj», reče bratec sestrici, «v šolo že prideva. V šoli je zdaj še tako tesno in pusto, a v gozdu
mora biti zelo veselo. Poslušaj, kako poj o tam ptičke, kako veselo skače veverica po vejah. Pojdiva tja, sestrica!» Sestrici ugaja bratcev svet. Otroka vržeta knjige v travo, primeta se za roke in se izgubita med zelenim grmovjem.
V gozdu je bilo res prav veselo in prijetno. Ptički so skakali z veje na vejo, peli in ščebetali; drobni žužki so se svetili v travi. Videla sta tudi zlatega hrošča.
«Poigraj se z nama», mu rečeta.
«Prav rad.» odgovori jima hrošč, «a ne utegnem, moram skrbeti za kosilce.»
«Poigraj se z nama, » rečeta nato otroka rumeni čebelici.
«Ne morem,» odgovori jima čebelica, «moram si nabirati medu.»
«Ali se ne poigraš z nama?» vprašata otroka mravljo.
A mravlja ju niti ni utegnila poslušati. Dobila je nekje slamico in hitela domov, da si popravi svoje domovanje.
Otroka jo kreneta k veverici in jo prosita, naj bi se poigrala z njima.
Ali veverica je mahnila z repom in dejala, da si mora nabirati lešnikov in orehov za zimo. Go-lobček je rekel, da si dela gnezdeče za mladiče. Sivi zajček je zbežal k potočku, da si umije gobček.
Tudi malinici ni bilo časa, igrati se z otrokoma. Okoristila se je z lepim vremenom, da si naredi sočno in okusno jagodo.
Otrokoma je postalo tesno, ker je vse delalo, a se nihče ni hotel igrati z njima. Tekla sta k poto-
ku. Žuboreč po kamenju, je hitel potok dalje.
«Ti gotovo nimaš nikakega dela,» sta mu rekla,
«poigraj se z nama !»
«Kako, jaz nimam ni-č dela! «zagrmel je srdito potok». Oj, lenobi! Poglejta me, jaz delam podnevi in ponoči ter ne poznam nobenega počitka. Ali ne napajam jaz ljudi in-živali? Kdo umiva perilo, kdo vrti mlinska kolesa, noši čolničke in gasi ogenj? O, jaz imam toliko dela, da se nikoli ne oddahnem.» Tako je govoril potok in žuborel dalje.
Otrokoma je prihajalo še tesneje pri srcu in spoznala sta, da bi bilo bolje iti takoj v šolo in po šoli zaviti jo nekoliko v gozd. A v tem zapazi deček na zeleni vejici krasnega ptička. Sedel je prav mirno in pel veselo pesemco.
«Ej, ti veseli pevček,» zaklical je deček ptičku, «gotovo nimaš nič dela. Poigraj se z nama !»
«Kaj,» odgovori razžaljeni ptiček, «nič dela? Po ves dan moram loviti žužke, da nakrmim svoje mladiče. Odkar sem vstal in razprostrl svoji peruti, zabavam s pesmicami mladičke svoje. A kaj delata vidva danes, mlada postopača? V šolo nista šla. ničesar se ne bosta naučila. Begata po gozdu, da še druge motita pri delu. Idita rajši tja, kamor so vaju poslali stariši; le tisti se sme igrati, ki je storil vse, kar mu je bila dolžnost storiti.»
Otroka sta se sramovala, šla sta v šolo in če
sta tudi prišla prepozno, učila sta se pridno, prav pridno.
Z. Ž.
59. Julij Cezar.
Julij Cezar je bil preslaven rimski vojskovodja. 2e v prvej mladosti je izgubil očeta, a mati njegova Avrelija ga je skrbno odgojevala. Po telesu je bil slab in suh; toda z raznimi telesnimi vajami, s tekanjem, z borenjem in z jahanjem se je utrdil tako, da je pozneje lahko prenašal vse težave v vojni. Nikoli ni bil brez dela; vsak dan je kaj bral, pisal ali prevajal. Kadar je prebral kako knjigo, ponavljal je njeno vsebino. Od svoje matere se je navadil vljudnega vedenja, da so ga vsi radi imeli
Nekdaj gre v Malo Azijo, da bi se tu v govorništvu bolje izobrazil. Po poti so ga zajeli morski roparji, ki so terjali 20 talentov (skoraj 50.000 Lir) odkupnine od njega. «Kaj»! pravi Cesar, «za takega moža, kakor sem jaz, le 20 talentov odkupnine! Dam vam 50 talentov». Med tem -časom ni se vedel kakor ujetnik, marveč kakor zapovednik morskim razbojnikom. Kadar je hotel spati, zapovedal jim je, naj bodo tihi. Včasih jim je eital svoje govore in pesmi; če mu jih niso hvalili, pretil jim je rekoč: «Za to vas hočem pokoriti; kadar bom prost vas križam!» Razbojniki se mu posmehujejo in ne mislijo kaj hudega. Cezarjevi ljudje prineso obljubljenih 50 talentov; roparji pa ga postavijo na suho. Toda komaj je bil prost, pridobi si nekaj obljudenih' ladij, hiti za razbojniki, vzame jim ladje in denar, pelje jih na obrežje Male Azije ter jih da vse križati.
Kmalu potem se vrne v Rim ter prav zapravljivo živi. Ko je bil postavljen za namestnika na Španskem, niso ga upniki pustili iz mesta, dokler mu ni bil bogati Kras porok z 850 talenti. Vrnivši se iz Španskega je plačal vse dolgove, in ostalo mu je ' še dokaj denarja Ko je premagal svojega nasprotnika Pompeja in njegove privržence ali slednike, bil je oblastnik vse rimske drža\e. A nekateri meščani niso mogli prenašati njegove ošabnosti; zarotili so se proti njemu. Med zarotniki sta se najbolj odlikovala Brut in Kasij. Sklenili so, da umorijo Cezarja 15. marca 1. 44. (pred K. r.). Neki vedeževalec je svaril Cezarja pred tem dnevom; tudi njegova žena Kal-purnija, prestrašena po sanjah, branila mu je v svetovalnico; ali Cezar jo je pomiril in šel. Na potu mu je neki Artemidor izročil pismo, v katerem je bila vsa zarota razodeta; Cezar pa je pismo nebrano vtaknil v žep. Ko je v svetovalnici sedel na stol, prosil ga je Tilij Cimber, da bi pomilostil njegovega brata. Pri tej priliki ga obstopijo zarotniki. Cezar se vzdigne. Hkrati mu potegne Cimber togo z rame, in zarotniki ga napadejo z bodali. Ko je med njimi zapazil Bruta, svojega ljubljenca, rekel je: «Kaj, tudi ti, moj sin .'» in zgrudil se je pred stebrom Pom-pejevega kipa na tla Tako je umrl izvrsten-govornik, občudovan pisatelj, nikdar ne zmagan vojskovodja, slaven državnik, tako je umrl največji Rimljan.
60. Na gore
Na goro, na goro,
na strme vrhé, tja kliče in miče in vabi srce.
Na gori pod mano
oblaki visé, nad mano višave bleščijo vedré
Na gori cvetice
najzaljše cveto, in ptice preljube najslaje pojo.
Na svobodni gori
ni zemskih nadlog,, nad mano, pod mano, krog mene je Bog.
Tedaj le na goro, na strme vrhe, tja kliče in miče in vabi srce.
M. Vilhar.
61. Ob potoku.
Gorkega poletnega dne je stalo troje otrok ol> potoku. Gledali so v čisto vodo, kako so švigale ribice semtertja. «Odkod li pride voda», vpraša mala Micika, «nikoli je ni konec, vedno teče dalje!»
«Voda pada kot dež z neba,» odgovori Andrej-ček. «to bi vendar že laliko vedela».
«Saj že mnogo, mnogo dni ni deževalo, pa vendar teče potok še vedno,» reče Micika.
Andrej ček pomisli nekoliko ter reče: «Ali veš-morda ti, Tonček, odkod prihaja voda?» Tonček je bil največji med njimi, hodil je že v šolo. «Potok priteče iz zemlje, » odgovori modro. «Več ur daleč odtod je njegov dom. Ali vidita one-le gore? Bil sem že tam, ko je vozil oče drva domov. Tam je doli-
niča z močvirnim travnikom. Tam vre voda iz tal, lam je izvir našega potoka».
«Ali je potok tam že tudi tako velik kakor tukaj pri naš?» vpraša Micika. - «Tako majhen je, da bi še ti lahko skočila črez njega,» reče Tonček. «Studenček teče po dolinici navzdol, sam si koplje •strugo. Robovi te struge so bregovi potoka». - «Prav tako teče deževnica izpod našega kapa proti cesti. Tudi ona si je že izkopala lepo stružico, «pripomni Andrejček. Tonček mu pritrdi rekoč: «Tako teče studenček po dolinici vedno navzdol, dokler ne priteče v ravnino».
«Kako pa, da je studenček vedno večji ?» seže mu Micika v besedo. «Da, skoro bi bil pozabil», pravi Tonček, «iz postranskih dolinic in z reber one gore tečejo drugi studenci navzdol in se prelivajo v prvega. Ker se tako zbira čem dalje več vode, je struga vedno širša in globja, bregovi so pa vedno višji. Iz studenca je nastal potok. Ali znata za mlin, ki stoji na levem bregu potoka, tam ob gozdu? Na ta mlin teče po rakah del potoka in žene mlinsko kolo, potem se pa izteka zopet v potok». Radovedna vpraša Micika dalje: «Povejta mi vendar, zakaj dela potok toliko ovinkov, zakaj ne teče naravnost?» Tonček ji odgovori : «Iskati si mora vedno najnižjih krajev, navkreber ne more teči; a takih krajev ne najde v ravni črti. Ali pa zadene na svojem potu ob skalovje ali debelo drevje; tega se mora ogibati. Zato mora teči po ovinkih».
«Ali voda. ki teče iz zemlje, nima konca ? Ali ne neha teči ?» vpraša Micika.
«Tako je prav,» se oglasi mož, ki je bil prišel mimo in je poslušal otroke, ne da bi ga bili zapazili. «Pametno se razgovarjate! To je modro! Ali vidite tamle one oblake? Kmalu bodo pokrili vse nebo». «Dež bo», vzklikne Micika. «Potok bo narastel.» pristavi Andrejček» «Seveda,» reče prijazni mož; «to bi še ne bilo kaj posebnega; v potoku kmalu odteče voda. Tam v gozdu, kjer je potok doma, bo pa bo dežju še dolgo mokro. Dež visi v kapljicah po listju in po iglah na drevju, počasi se sceja v mahov-je in v tla vedno globje in globje. V zemlji se zbira voda in napaja studenec Sedaj pa le domov, otroči-či, že dežuje!»
2.
Debele kaplje so začele padati, veter potegne, -otroci teko domov. V veži se ustavijo, gledajo skozi vrata in se vesele gostega dežja. Radovedna vpraša Micika: «Tonček, ali veš, kako pride voda v oblake?»
Tonček ji odgovori: «Ko boš hodila v šolo, zveš to prav natanko. Na zemlji je neizmerno veliko vode. Kakor veš, se izteka naš potok pod vasjo v velik ribnik; potem teče zopet dalje, drugi potoki in studenci : se iztekajo vanj; in naposled se steka naš potok z večjimi potoki, ki so tudi že prej sprejeli studence, potočke in potoke v svojo strugo. Struga je sedaj široka in globoka. Tako vodo imenujemo reko. V reko ' se pa iztekajo zopet potoki in reke; tako nastane ve-letok. Ta se izteka v veliko vodo; njeni bregovi so tako daleč narazen, da ni mogoče videti z brega v breg. Ta velika voda je morje».
Med tem pogovorom se je izvedrilo. Otroci so slišali šumeti potok.
«Pa mi vendar še nisi povedal, kako pride voda v oblake.» oglasi se Micika. Tonček se nasmehne : «Ej, Micika,» reče, «v šoli se bo;š tega vsega učila Samo nekaj ti povem. Jutri bodo ceste zopet suhe. Nekaj vode se bo scedilo v zemljo, nekaj se je bo pa premenilo v hI Sap. Ti nevidni hlapi se vzdignejo kvišku. Tak hlap se vzdiguje iz vsake vode, posebno pa iz morja. V šoli boš zvedela, kako se zgoščujejo vodni hlapovi v oblake in padajo kot dež zopet na zemljo. Preveč pa zdaj še ne smeš vprašati. Micika, če ne, bi ne umela odgovora».
Micika se je veselila šole. kjer se bo naučila toliko lepega.	' K. Moissl.
62. Slavec.
Slavec je pevec nad vse pevce. Noben jezik, nima besedi, s katerimi bi se milina in ljubkost njegovega glasu mogla dostojno opisati. Vsi narodi so ga že od nekdaj čislali za pevskega mojstra, in ni ga morebiti pesnika, ki bi ne bil opeval njegovo slavo. Vsakega, komur, srce ni popolnoma okamenelo. mora slavčevo petje navdajati s sladkimi čuvstvi.
Ali si kdaj poslušal slavca v mehki noči tople pomladi ? Ali te niso izpreletela nežna čuvstva, se ti ni širilo srce, ali se te ni polastilo neko hrepenenje, ko so ti na uho bili srce topeči napevi ? Kako globoko mu kipe iz drobnih prs vroče pesmi, kako silno vro skozi tanko grlo; človek se boji, da bi pevcu ne počilo srce!
In pa kakšen glas in kakšne izpremembe! Sedaj mu iz polnega grla doni sladka, umilna
pesem, sedaj zopet prosi in tiho gostoli. Kakor na tanki nitki se mu tresejo zategnjeni glasovi, kmalu se pa krepe' in naraščajo ter se prevržejo v vriskajočo radost. Kaj takega se da le poslušati, ne pa opisati.
In ta imenitni in toliko čaščeni pevec je oblečen v prav navadno, preprosto obleko. Zgoraj je rjavkastosiv, spodaj pa jasnosivkast, rep je rijast. Velik je kakor vrabec, samo da je tanjši in da ima v svojem držanju nekaj plemenitega.
Samica je za spoznanje manjša, sicer mu je vsa podobna.
Slavec živi po vsej Evropi do sredi Svedije in Norvegije, po srednji Aziji in tudi v severni Afriki. Glasoviti pevec prebiva povsod po hostnh in po grmovju, posebno tam, kjer potoki šum-ljajo skozi goščavo.	Fr. Erjevec.
63. Vezuv zasuje mesti Herkulanurn in Pompeje.
Herkulanurn in Pompeje sta bili rimski mesti, kateri je z razvalinami v vojni razrušenega mesta Stabije vred o prvem znanem bluvenju ognjemetni Vezuv nekaj zasul z gorečo lavo, nekaj pa žamete' s pepelom in ognjeniško žlindro.
Obnožje in obočje Vezuva krijejo rodovitno polje in vinogradi, ki dajejo najboljša vina; na temenu in zlasti ob žrelu ima pa grozovito puščavo črnega kamenja in žlindre, kateri puhti iz razpok gorka, kisla in žveplena para. Tla so ondi krušna, noben korak ni stanoviten.
Do 1. 79. po Kr. je imel Vezuvov vrh nekoliko drugačno podobo; bil je namreč bržkone zarastla ravan, na kateri so črede našle bujno pašo. Razro-vanega sedanjega vrha takrat še ni bilo; le črno, razjedeno kamenje je kazalo, da je tu nekdaj razsajal podzemeljski ogenj, sploh so menili tačas, da je Vezuv že ugasel ognjenik, ki nima več paliva v v sebi. Kar napoči 24. can avgusta imenovanega leta, in poguba zadene vso okolico od vrha gore do morja. Že nekoliko dni poprej se je silno potresala zemlja, a prebivalci, vajeni takih prikazni, niso se zmenili za to. Brez skrbi so se bili podali Pompejani v amfiteater gledat krvavih iger; kar se začne popoldne strašen oblak iz Vezuva valiti in po zraku razprostirati, zdaj ognjen, zdaj teman, zdaj pisan. Ta oblak ni bil drugega, nego pepel in drobljanci zemlje, ki jih je iznova vžgan ognjenik bruhnil do neizmerne višave. Hkrati se je pa slišal podzemeljski ropot, podoben najstrašnejšemu gromu; zemlja se je potresala, in iz vrha je švigal plamen na več krajih. Zatem se je ta ognjeniški pepel tako namnožil po zraku, da je zakril solnce, in da je vso okolico pokrivala gosta tema, bolj črna ko ponoči, kadar gosti oblaki zakrijejo luno in zvezde. Nobena lučica na nebu ni svetila; le strašen plamen, švigajoč iz gorečega vrhunca, je razsvetljeval nekoliko to grozno temo ; pepel se je vsipal na zemljo, kmalu potem kamenje. Ljudje iščejo zdaj rešitve, kakor kdo more; mnogo jih beži na ladje, a morje premetuje silen vihar, in voda je odstopila od brega; drugi teko na polje, a komaj se morejo vzdržati na nogah ob silnem potresu. V tej gneči ni slišati ničesar nego javkanje otrok, plakanje žensk in klicanje moških, ki
iščejotu svojih otročičevinžena,tamsvojih staršev.Ker nikogar ni bilo moči videti, spoznavali so sele po glasu.
Tako je bilo tri grozepolne dni. Ko je četrti dan jel pepel redkeji prihajati ter je solnce zopet posijalo na ta poprej tako prijetni kraj, obsijalo je neizmerno plast pepela [ Tri mesta so bila izginila s površja zemeljskega, zakopavši se v črni grob za več ko poldrugi tisoč let. Na Herkulanu stoji deloma novo mesto Resina, Pompej pa zopet odkopujejo. Našli so v njih ulice in hiše, gledališča, prodajalnice i. t. d. Zanimivo je, da so našli pri nekem pekarju prašiča, ki se je ravno pekel v peči, a pri nekem drugem lesena peresa in nož, s katerim jih je rezal. Po zasutih ulicah se še dandanes pozna kolovoz, po katerem so tekli vozovi.
Vezuv je od tistega časa, ko je zasul Herkula-num in Pompeje, še večkrat bruhal ogenj iz sebe. Lava, ki se razlije iz vulkanov, ohladi se in strdi, a to najprej na površini, ter se potem zelo počasi strjuje tudi od^ znotraj. Tako je lava iz Vezuva, katero je izmetal 1. 1858., po 6 letih bila še zmerom toliko gorka, da so si ondotni vinogradniki v njenih razpoklinah brez kakega ognja kuhali južino.
V Evropi so razen Vezuva znameniti še ognjeniki: Etna v Siciliji, Stromboli na Liparskih otokih, Santorino na istoimenem grškem otoku in Hekla na Izlandiji. Mnogo pa jih je po drugih delih sveta.
Vulkani, ki poleg vrelih in toplih vrelcev pričajo, da je gorkota v notranjih delih naše zemlje mnogo večja nego blizu površine, so povod zemeljskim potresom. Potresi pa nastajajo tudi po takih krajih, koder ni nobenih ognjenikov, ker se ruši in razpada zemlja, katero je izpodjedla podzemeljska voda.
64. Kako se žabe plode.
«Nekega dne — bilo je poleti,» tako pripoveduje- sloviti prirodopisec Fran Erjavec iz spominov svojega fantovanja, «sedim kraj mlake na našem vrtu in gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Ker je po vrtu baš prišel profesor, ki je stanoval v naši hiši, poprašam ga, kaj je to.»
«Pojdi k materi, naj ti dado skledico!»
«Bojim se, da je ne bo hotela dati.»
«Čakaj, prinesem jo pa jaz.»
In res pride kmalu s skledico in zajame eno tako kepo z vodo vred. Sedaj sem videl, da so v kepi rumenkaste kroglice grahove velikosti s črnkastim zrnom v sredi.
«To postavi na kako okno in vsak dan poglej, ali se bo kaj izpremenilo ali ne. Če boš videl kako izpremembo, pa mi povej!»
Že drugi dan sem videl, da so kroglice bolj nabuhnjene, in profesor mi je dal okroglo steklo, skozi katero se je vse videlo mnogo večje, nego je res. Ko sem skozi to steklo pogledal eno kroglico, zdelo se mi je, kakor bi notri ležala zvita živalca, ali nisem je mogel prav razločiti. Ne enkrat, bogve kolikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne kroglice v skledi. Šesti dan se je odprlo nekoliko kroglic in to, kar je poprej ležalo kot črnkasta pika v njih, je zdaj plavalo okoli po vodi' kakor majhna ribica. Imelo je rep, glavo in na vratu z vsake strani majhno resico. Ko pride profesor, mu povem, kaj sem videl.
«Vidiš,» me pouči, «to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to je bila kepa žabjih jajec ali žabji kra!<. Vsaka kroglica je eno jajce, in iz vsake bo postala žaba. To, kar si danes videl okoli
f plavati, to so mlade žabice.»
«Ali to so ribice, ne žabice!»
«La počakaj še malo in gledaj jih vsak dan! Vidiš tole jajčice ? Prav sedaj bo živalca pregrizla
Esluznato lupino. Z glavo je že zunaj, skoro se bo vsa izmotala — no, sedaj pa že plava okoli. To, kar ima na vratu, to so njene dihalke ali r škrge; z njimi živalca diha, ker brez dihanja ne
■	more živeti, kakor tudi ti ne; samo da imaš ti pljuča, mlada žabica pa ima dihalke ali škrge.»
«Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?»
«To boš že pozneje videl, zakaj ne Le . potrpi! Vidiš tole tukaj? Ta je šla zopet nazaj I v svojo lupino in jo je. Dokler so žabice mlade, jedo le sluznato svojo lupino, pozneje jim boš
■	pa dajal kruhovih drobtinic.»
Živalce so bile vse iz jajec, rastle so in ko so vso sluz pojedle, dajal sem jim kruha. Dvaj-[: seti dan sem zapazil, da so škrge vedno manjše in da se počasi izgubljajo, na zadnjem koncu blizu repa so se pa pokazali majhni izrastki. : Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi. | S steklom sem videl tudi prednji, pa sta bili še pod kožo skriti. Tako so ostale noge prav dolgo. | Ko je bil drugi mesec pri koncu, je jela na glavi koža pokati, in popolne . žabice so se iz kože motale. Ozka usta z roženim kljunčkom na kon-

cu so odpadla, usta so se široko odprla. Živalca ima sedaj štiri noge, škrge so se skrčile, in pozna se le še poklina, kiv se pa tudi sčasoma zaraste, repek se izgublja. Žabice so splavale na vrh ter so molile glave iz vode. Mehovi, v katerih so tičale poprej, šo plavali kot žabje srajce po vodi.
«Vidiš,» rekel je profesor, «sedaj je žabica popolna, ima štiri noge, široka usta, izgubila je škrge, sedaj diha s pljuči, zato je prišla vrh vode; prej pa, dokler je imela škrge, je bila vedno pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami.»
Fr. Erjavec.
65. Karp.
Med vsemi našimi sladkovodnimi ribami je najbolj razširjen in najbolj znan navadni karp, ki se nahaja po rekah in potokih, po močvirjih in jezerih, v vseh vodah se je udomačil. On je med ribami to, kar je med sesalci naša domača živina-kulturna žival, ki jo je človek že v stari dobi gojil in raznesel po svetu.
Kakor prava domača žival je karp privzel v različnih razmerah svojega življenja različne oblike in različno obleko. A vsi karpi imajo debele ustnice in na njih dolge in debele brkice; hrbtna plavut je dolga, zadnja pa kratka.
Karpi običajno zrastejo 50 cm dolgi in so do 3 kg težki. Izvanredno veliki karpi postanejo meter dolgi in 15 do 20 kg težki; a ujeli so tudi že poldrugi meter dolge in 30 do 35 kg težke karpe. Na~
vadno žive karpi 10 do 15 let. Pripoveduje se, da karpi lahko dožive izvanredno starost do 200 in več let.
Karpi najbolj ljubijo močvirne in plitve ribnike in jezera, krog katerih ni mnogo dreves, da bi senco delala Ugaja jim toplota, zato najbolj uspevajo v vodi, ki jo solnce dobro greje. Redé se in rastó samo poleti. Kadar nastopi zimska doba, se zbero na najglobjih mestih in prespe zimo, ne da bi uživali hrane. Za ta dolgi spanec se jim je treba dobro pripraviti; zategadel vse poletje pred mrestjo in po mresti ne mislijo na drugo, nego da se dobro zrede, da bi tem laže prebili zimo. Poleti lahko zapazimo cele jate, ki skrbno preiskujejo plitvo dno ter iščejo v blatu in med rastlinami žuželk in črvov ter različne rastlinske hrane. Mresté se na plitvih mestih, ki so gosto zarastla s povodnimi rastlinami. Pri ikrnici, poldrugi kilogram težki, so našteli 370.000 do 800.000 iker (jajec). .
Karpi so v istini dobrosrčne in mirne stvari, a nikakor niso topi. V vsaki opasnosti si skušajo pomagati; kjer se v majhnih ribnikih redno krmijo, si zapomnijo gospodarja in mesto, kjer se jim nudi hrana. Kadar se jim z zvončkom da znamenje, se takoj zberejo in čakajo na običajnem torišču hrane.
Kakor vse ribe, imajo tudi karpi mr.ogo sovražnikov. Zato se kljub izredni plodnosti v otvorjenih vodah slabo mnozé. Razen rib roparic so glavni pokončevalci karpov vidra, rečni orel, caplja in druge vodne ptice, rovke, pijávke i. t. d.
Karpovo meso je polno koščic, inače pa je mehko in sočno, in ga radi jedó.
M. Kišpatič.

66. Kako se mravlje pomladi zbujajo.
Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega gozda, od koder je sneg večjidel že zbežal pred solnčnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvo, kakor bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Niti ene mravlje ni videti, vse še spe v gorkem stanu, kjer se skrčene tišče druga druge. Kakor silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, tako čakajo tudi one povelja od zgoraj.
Pa solnce pripeka boljinbolj, in en zaspanec se prebudi. Vzdigne glavo iz črne trume in pogleduje z zaspanim očesom okrog sebe. Vse še spi. Ali se je zmotil? Ali še ni čas, da bi se vzdignili z ležišča? Pa saj vendar čuti, kako puhti gorkota od zgoraj i Iztegne torej nožice, si pomane oči in se, še napol zaspan, napravi iti gledat, ali je že čas, zapustiti gorko postelj, v kateri je tičal štiri mesece. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; trdne pregraje, ki jih je pomagal sam jeseni napravljati, jezijo mu sedaj pot. Nekaj časa hodi okoli male trdnjave in i išče kake špranje, da bi se splazil skozi njo, pa n1 je dobiti. Jezen zgrabi bruno in si ga prizadeva izdreti, vleče in vleče, pa nič ne opravi; popade drugo, tretje, pa vse njegovo prizadevanje je zaman. Vse je umno in trdno zgrajeno.
Nevoljen gre tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi za vrat prvega zaspaneta, na katerega po sreči naleti, in ga slrese- Zaspane se prebudi in gleda debelo, kakor bi hotel reči: „Da bi te! Kaj mi hočeš?"
Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati, in zaspane je predramljen in ve v trenutku, kaj
mu je početi. Oba gresta drugih budit. Kmalu jih je deset na nogah, in vsi gredo nad pregraje, ki se ne morejo več ustavljati združeni moči desetih korenjakov. Pridejo vun, solnce jih iz početka blešči, pa se ga kmalu privadijo, in želodec, ki je črez in črez preprežen z debelo pajčevino, oglaša se tudi močno. Da bi ga utolažili, poiščejo kake sladkarije in zraven se od veselja postavljajo na glavo, se cukajo in uganjajo druge burke. Potem gredo domov, in tu je kmalu vse na nogah; kakor hudournik vro vun pri vseh vratih, in mravljišče se giblje in mrgoli kakor voda, ki vre in kipi v kotlu.
Fr. Eijavec.
67. Svinčnik.
Svinčnik nam je vsem dober znanec, saj ga v šoli rabimo vsak dan. Vsakdo bo pač mislil: Ker se mu pravi svinčnik, narejen je gotovo iz svinca. Akoravno nam ime navadno pove kaj o stvari, tukaj nas ima vendarle za norca. Res je, da so nekdaj pisali tudi s svincem in takrat so po pravici imenovali kosce svinca, ki so jih rabili za pisanje, svinčnike. Če poskusiš s svincem na papir pisati, se lahko uveriš, kako nerodno je to. Svinec je prtrd za pisanje, zato piše na papir blede, nejasne črte, da jih jedva vidiš. In ako pritisneš malo močneje, se ti papir raztrga.
Ime je ostalo, ali tvarina, ki nam dandanes pri pisanju rabi, je celo drugačna. Imenuje se pa ta tvarina grafit. Grafit je oglju precej podoben. Črn je kakor oglje, a sveti se kakor kovina.
Čisti grafit je jako mehak; ako s prstom črezenj potegneš, pušča barvo, rekše, drobni kosci se odtrgajo in se primejo prsta. Pod prsti se čuti opolzel. Nahaja se ta rudnina med drugim kamenjem in se koplje v rudnikih, največ se ga nahaja na Češkem.
Ker je grafit tako mehak, da se z njim napisane črke lahko zamažejo in izbrišejo, zate-gadel se meša z drobno glino.
Iz sephanega grafita in dobro izprane gline se napravi popolnoma enotno testo. To se stisne skozi železno ploščo, ki ima tako široke luknjice, kakor morajo biti debeli grafitovi klinčki, ki se vdelajo v les. Na ploščah jih potem poravnajo in razrežejo v tako dolge kosce, kakor so svinčniki dolgi. Ko je to delo končano, se posuše grafitni klinčki in prežare v železnih in glinastih, trdno zaprtih posodah. Nazadnje se vdelajo v les.
Lahko je razumeti, da so klinčki tem trši, čim bolj so žgani in čim več imajo gline vmes. Na ta način je lahko izdelovati trde in mehke svinčnike.
Fr. Hubad.
68. Pomlad.
Najlepši čas življenja je mladost, najlepši letni čas je pomlad. Ko se začne solnce više na nebu voziti, prihaja več toplote na zemljo, led se jame tajati, sneg odhaja, viharji postanejo milejši, in v malo dnevih gledamo namesto zime rajsko pomlad.
Travniki in gozdi so zeleni, cvetlice cveto po tratah, in po drevju se razvija cvetje. Blage dišave nas razveseljujejo, ptice prepevajo vesele pesmi, vse je polno življenja, polno veselja.
Pastirji jemljejo v roke piščali in gonijo ¿rede na pašo. Ljudje hodijo delat na polje in v vinograd. Pozimi je bilo povsod vse tiho, spomladi se povsod razlega radosten glas. Otroci se zbirajo na travniku, trgajo zale cvetlice, spletajo lepe vence, skačejo za metulji ter si delajo kratek čas.
Iz zamorskih dežel se vračajo ptice, ki so nas bile zapustile jeseni, nanašajo gnezda po grmovju in ljubeznivo goje svoje mladiče. Škrjanec žvrgoli po zraku, slavec prepeva v gozdu; noč in dan je vsa priroda polna slave stvarnikove.
O radostnem pomladnem gibanju tudi starec popušča zimski zapeček ter se hodi ogrevat na solnce. Milo se mu dela pri srcu, ko gleda, kako igrajo in skačejo otroci po pisani trati. Bude se mu nekdanji spomini, in mislili: Vse mine na zemlji, mine pomlad - in mine mladost.
A. Umek.
69. Dež.
Oblaki so sestavljeni iz prav majhnih kapljic vode. Te kapljičice padajo proti zemlji. Če pridejo na svojem potu v gorkejši zrak, se izpre-mene zopet v hlap in se vzdignejo kvišku. Če pa spodnji zrak ni dovolj topel, padajo, sprije-majoč se, res na zemljo. Tedaj pravimo, da
dežuje. Čim više stoje oblaki, iz katerih prihaja dež, tem večje so njegove kapljice; zato padajo po gorah manjše deževne kapljice nego ob istem času v dolinah.
Kadar padajo iz nizkih oblakov prav drobne kapljice, pravimo da prši (pršica). Ako padajo iz visokih oblakov debele kaplje na zemljo, tedaj nastane ploha; če so pa kaplje izredno velike in goste, tako da dežuje, kakor bi iz «škafa lilo», pravimo, da so se oblaki utrgali.
Včasih deži daleč po svetu, tedaj pravimo, da je povsodnji dež; ako pa zadene dež le malo ozemlja, rečemo, da je prehodni dež ali pöjelica.
Dež je zelo koristen in potreben; čisti in hladi zrak, poživlja rastline, rodoviti zemljo, daje vode studencem, potokom in rekam.
H. Schreiner.
70. Veter.
Na gorkem se zrak raztegne in iztanjša, na mrazu se pa skrči in zgosti. Zato je mrzel zrak težji od gorkega; mrzli ostaja bolj pri tleh, gorki se pa dviga. Pri požaru se vidi, da žene vroči zrak goreče ogorke, oglje i. t. d. kvišku. V zakurjeni sobi je gorkejši zrak zgoraj, mrzlejši pa spodaj. Zato nas v zakurjeni sobi rado v noge zebe, kadar dalje časa mirno sedimo, če je prav v sobi še precej gorko. Ako držimo med malo odprta vrata zakurjene sobe gorečo svečo zgoraj, nagiblje se plamen na vnanjo stran, ker zgoraj sili topli zrak iz sobe; če pa postavimo svečo
na tla, pripogiblje se plamen v sobo, ker spodaj prihaja vnan i, mrzli zrak v sobo
Ko bi pustili duri odprte, odhajal bi topli zrak iz sobe, mrzli bi pa silil v izbo dotlej, da bi bilo zunaj in znotraj enako mrzlo. Soba bi se izhladila. Zato zapiramo vrata pozimi.
Tako se godi tudi pod milim nebom. V kraju, kjer je topleje, se iztanjša zrak in se dviga;, zato pa v ta gorice j ši kraj teče zrak iz mrzlejšega' zrak se giblje. Če se giblje počasi, nastane prepih ; ako se pa giblje hitreje, pravimo, da je veter. Močen veter imenujemo vihar. Vihar strašno tuli. Večkrat ruje drevesa s koreninami, odnaša hišam strehe, podira kozolce.
Pogostoma se primeri, da potegne po več vetrov na enkrat od raznih strani. Vetrovi vzdi-gujejo prah, pesek, listje i. t. d. ter nesejo vse to kvišku.
Vetrove imenujemo po strani neba, od koder pihajo. Veter od severa proti jugu"je severnik ali sever, tudi krivec imenovan ; jug ali južnik pa piha od juga proti severu. Od izhoda piha izhodnik, od zahoda ali zapada pa .zahod-nik ali zapadnik.
H. Schreiner.
71. Steklo.
Pripoveduje se, da so sleklo izumili feuičan-ski trgovci po naklu-čju. Na potovanju so prišli z ladjami na peščen kraj. kjer niso našli nobenega kamenja za ognjišče, na katerem bi si bili skuhali kosilo V tej zadregi vzamejo velike kose sode, ki so
jo vozili s seboj. Postavijo jih na pesek in nanje lonce. Zakurijo pod lonci in skuhajo kosilo. Pa glej, ko se je shladila žerjavica, so našli v pepelu sijajno, prozorno tvarino - steklo.
Pripovedka nam tedaj pravi, da je treba za steklo dveh tvarin, namreč sode in peska. A tako steklo ni za rabor ker se raztopi v vodi popolnoma. Steklo pa, ki ga rabimo za posode in za druge reči, se ne sme topiti niti v vodi, niti v kislinah. Takšno steklo dobimo, ako talimo s peskom (kremenjakom) dve izmed teh tvarin: pepel (pepelik), sodo, apnenec in svinčeno gladkino. Steklarji vedo po izkušnji, katere sirovine in v katerem razmerju jih morajo mešati, da dobe določeno vrsto stekla.
Preden jamejo taliti snovi, jih morajo razdrobiti in dobro zmešati. Ta zmes se napolni v nepro-zorne glinaste lonce, ki se postavijo v posebno napravljene steklarske peči. Steklovina se segreva, dokler ne teče mirno, tako da bi se lahko izlila. Pred-no jamejo upodabljati steklo, predero predore, ki so zapirali peč, ter počakajo, da se nekoliko zmanjša toplina v pe-či. Na ta način postane tvarina bolj vlačna in žilava. Zato je moči upodabljati steklovino, ker se shlaja polagoma in ker je med ohla-jenjem žilava in se da raztezati kakor testo. Največkrat se upodablja steklo z napihovanjem, pri čemer rabijo steklarniško cev. Ta cev je železna, 1 do 1 in pol m dolga in tam, kjer se drži, prevlečena z lesom. Steklar seže z njo skozi predor in zajame toliko steklovine, kolikor je potrebuje. Potem piha v cev ter jo vrti neprenehoma, dokler ne nastane primerno velik mehur. Iz tega upodobi potem
steklenico, kupico, cev i. t. d. ali pa stekleno ploščo. Velikih plošč ne morejo izdelovali na ta način, ampak te zlivajo na ravni plošči z vzvišenim robom. To delo je silno težavno; zato so take plošče jako drage.
Steklo se mora hladiti jako polagoma. Prenaglo shlajeno steklo je jako krhko. Marsikomu se je že zgodilo, da se mu je razbila steklenica, ako jo je krepko postavil na tla. Takšno steklenico so bili shladili prehitro.
72. Srce, pljuča in želodec.
Kri, katera daje človeku toploto, sok, moč in rast, teče po žilah odvonicah od srca po vsem životu, po privodnicah pa zopet nazaj v srce. Ta krvni obtok traja, dokler človek živi. Srce je v prsih zavito v srčno mreno, srčnik imenovano, in ima štiri predalčke. v katere zajema kri; srce se razteza in krči ter tako pošilja kri po vsem životu. Zato se tudi čutir da srce bije. Pri malem otroku udari srce v eni minuti po stokrat, pri odraslih ljudeh pa le do sedem-desetkrat. Ako srce prenaglo bije. naznanja, da človek ni prav zdrav. To pozna zdravnik po odvodnici,, ki jo potiplje.
Pljuča so človeku meh in odevajo srce po vsaki strani ter napolnjujejo prsi. S pljuči dihamo, te je potezamo zdravi zrak skozi dušnik ali sapnik in pihamo škodljivo sapo iz sebe. Pljuča so mehka, imajo dve krili in so polna malih mehurčkov, ki so napolnjeni se zrakom in opleteni z najmanjšimi vejicami pljučnih žil. Tu se druži zrak s krvjo ter jo
rdeči, oživlja in krepča. Zdrav, čist zrak zelo tekne človeku in daje življenju novo moč. Treba je torej pogosto okna odpirati in prevetrovati stanovalnice, posebno tam. kjer je več ljudi skupaj. Tudi ni zdravo, prsi stiskati ali pišoč naslanjati se nanje. Ako kdo preveč teka, skače, pleše ali če pije preveč vina ali žganja, prenapolnijo se pljuča s krvjo; tak človek lahko nevarno oboli ali še celo umre. Če je v pljučih kri prevroča, vnamejo se rada; in če se kdo vroč prenaglo napije in se prehitro ohladi, sesede se kri v pljuča, da ne more dalje po žilah, in pljuča začnejo gniti in se gnojiti. Naduha ali pa jetika potem človeka spravi pod zemljo. Zrak gre v pljuča preko nosnic ali ust skozi dušnik Gorenji del dušnika se imenuje jabolko. in tu se dušnik odpira v golt s poko. ki se imenuje glasilka. Takoj za dušnlkom je pa požiralnik ali goltanec, in tu bi se moglo zgoditi, da bi pri po-žiranju jedi ali pijače skozi omenjeno poko vliajale v dušnik namesto v požiralnik. Zato je nad glasilko neka hrustančasta loputa, jabolčna zaklopnica, ki zapira glasilko, kadar požiramo. Odprta je pa. kadar dihamo, govorimo, kadar se smejemo : zato se večkrat pripeti, da pri govorjenju med jedjo kaka drob-tina uide v dušnik; vsled tega nastane kašelj, ki se ne ustavi, dokler se ona drobtina ne spravi iz dušnika. Kadar izženemo sapo skozi dušnik, lahko se oglasimo, govorimo ali pojemo. Kakor dušnik bolj ali manj napnemo in sapo dajemo z večjo ali manjšo silo, je tudi glas v govorjenju in petju tanjši ali debelejši, močnejši ali nežnejši.
Želodec, kuliar človeškega trupla, je pod srcem nad črevi. On dobiva prežvečeni in oslinjeni živež iz ust po goltancu. prekuha ga dobro ter soku podobnega pošilja črevom. Žolč, ki izvira iz jeter, pretaka se iz jeter in iz žol-čnega mehurja pod želodcem v črevo ter pomaga, zmešan se slinami, razkrojevati jedila, da se izpremene v mlečnat sok. Ta sok vsesajo male žilice, ki se razširjajo po znotranjem delu črev, da se združi s krvjo, katera po svojem vednem krogotoku dona.ša slehernemu udu primerno hrano; kar pa je nerabnega, odpravljajo čreva iz života. Vranica, katera se drži želodca, odzad na levej strani, sprejema slabo kri ter jo pošilja jetrom. Obisti ali ledvice leže v ledjih na obeh straneh. Čreva, katerih se namota šestkrat toliko, kakor je človek dolg, so drobna in široka, čedno povita v mrenico in nabornjaku pri-rastla, da se ne zamotajo.
Notranjim ustrojem pravimo drob.
73. Golob.
V dolu je ležala ujiva,	Ranjenec pied levom toži,
stal golob je sredi nje.	naj kaznuje jastreba,
Plane jastreb na goloba,	lev pravični orlu reče,
trga kožo mu z glave.	k sodbi' kliče naj obl
Žalosten golob se vrne, ker pravice ni dobil; zvedel pa je kmalu potlej, jastreb orlu k um je bil.
M. Vilhar.
74. Domača lekarna.
Ljudje, ki živijo na kmetih, imajo glede svojega zdravja mnogo prednosti pred meščani. Oni so navadno močne in krepke postave ter niso tako podvrženi različnim boleznim, kakor prebivalci v mestih A pri vsem tem, da so kmetski ljudje krepke postave pri vsem enakomernem in delavnem življenju jih napadajo raznovrstne bolezni večkrat nego bi to kdo mislil.
Vročina in mraz. zlasti pa hitra izprememba iz enega v drug, vlažen in nečist zrak, nezdrava, od stranišča oddaljena stanovanja blizu nepokritih gnojišč in stoječih voda, slaba hrana in nje napačno uživanje, z organskimi in neorganskimi tvarinami onesnažena pitna voda, pretežka dela, predolgo po-čivanje, strasti so pri kmetih navadni vzroki boleznim.
Največ se jih izcimi, kadar ljudje prezirajo staro pravilo: «Ne pij premrzle pijače in ne pij je prehitro ter ne legaj na hladna tla. ako si upehan,» Ako kdo oboli v tvoji hiši, pokliči mu zdravnika; nikoli ne hodi k mazačem. Za nagle bolezni in za vsakdanje slučaje pa naj ima vsaka hiša, sosebno če je daleč ocl zdravnika, nekaj navadnih in najbolj potrebnih, zdravil v domači lekarni.
1.	Ako te zaradi bolnega želodca dere gorečica, je magnezija dobra pomoč.
2.	Kadar je želodec prehlajen, pomaga vroč čaj iz mete ali polajke; hasne ti pa tudi topla kopel.
% —
3.	Če si želodec prenapolnil si ali pa pojedel kaj škodljivega, n. pr. staro meso ali celo meso crknenega živinčeta, pij pijačo, po kateri moraš bljuvati. Ako si pa še le kasneje zapazil, da imaš pokvarjen želodec, vzemi 20 do 30 g grenke soli. Dobro tudi rabi mana in šenovo (Senes) perje. Od vsakega vzami veliko žlico na 0.2 1 vrele vode ter kuhaj četrt ure: potem precedi in v treh kratili vsako uro en del popij.
4.	Zoper drisko in grižo je toplota najboljša pomoč. Pij vročega čaja iz kamilic, polajke i. t. d. ter grej si želodec in noge. Prav tako ravnaj tudi.'kadar te lomi želodčni krč (žilnik).
5.	Toplota tudi najbolj koristi, kadar je človek prehlajen. Koplje naj se v topli kopeli, potem dobro odene ter pije naj čaja iz lipovega cvetja.
6.	Če te grlo pogostoma boli, dobro si postrežeš, ako trikrat na dan delj časa grgraš z galunovo vodo (1 žlička belega, v 0.5 1 vode raztopljenega galuna). Samo pazi na zobe, ki jim galun škoduje.
Kadar se pa grlo nagloma vname, da težko požiraš, jemlji ledu po koscih v usta in sicer tako dolgo, da neha bolečina. Ko ti je odjenjala bolečina, grgraj z galunovo vodo, a še le drugi ali tretji dan.
7.	Proti davici sta mir in prav gorka sladkorna voda, ki se mora bolniku prav pogosto dajati, prvo zdravilo. Ne zamudi hitro poslati po zdravnika!
8.	Ako si se urezal, najbrže zaceliš rano, če jo zavežeš s suhim, snažnim ovitkom tako, da se drži rob roba. Stare in raztrgane rane je večkrat snažiti z mlačno vodo. Kadar se je zaradi hudega, padca ali
udarca veliko krvi vlilo pod kožo, da je koža siva, črna ali temno rdeča, maži jo drugi ali tretji dan z arniko, ki si ji primešal polovico vode ali laškega olja.
9. Če te boli oko, zlasti po prelilajenju. če te reže in peče po očesu, kakor bi ti bila vanje padla kaka smet, miren ostani v temnej izbi. Polagaj na oko sulio, toplo rutico, nikdar pa mrzle, ki sicer s po-četka hladi, a v kratkem zelo poliujša bolezen.
Bolnikom je treba pazljive in potrpežljive strežbe. Zdravil jim je dajati natančno od določenem času. hrane pa lahko prebavne. Po nekod imajo navado, dajati bolniku kuhanega vina, češ, da bi mu okrepčalo moči, in da bi se dobro spotil. A s tem pogosto dosežejo le nasprotno, zlasti v vročinskih boleznih. Blagi mir je bolniku največja potreba, zato ne puščaj k njemu nadležnih obiskovalcev.
Kadar po osmero ljudi v kakem selišču ali po troje v kakej hiši oboli za isto boleznijo, tedaj govorimo, da je bolezen nalezljiva; podeželna pa se imenuje, ako sega širje po deželi. Ker ima ozdravljanje takim boleznim in tudi osepnicam svoj poseben pot, dolžni so ljudje posebno v tem slučaju, trdno se držati vsega, kar jim veli zdravnik, ter zvesto osamiti vsako hišo, v katero je prišla bolezen, vetriti stanovanja, kaditi s klorovim apnom ter čistiti sobe in oblačila. Iztrebki obolelih za legarjem naj se globoko zakopavajo. Bolnike obiskovati naj se ljudem prepove; mrliče pa je takoj iz hiše odnašati v mrtvašnico.	Dr. G Ipavec
75. Konstantin Veliki.
Leta 30. pr. Kr. je nehala doba rimske Ijudo-vlade, rimska država je postala cesarstvo. Imenit-nejšim rimskim samovladarjem se prišteva tudi Konstantin Veliki. Njegov oče Konstancij je bil kristjanom naklonjen, njegova mati sv. Helena pa je bila navdušena kristjanka, ki je gotovo mnogo vplivala na svojega sina.
Tristo let so v rimski državi preganjali krščansko vero. Premnogo kristjanov so pomorili. Mučeni-ške smrti so umrli tudi sv. Just, sv. Florijan in mnogo drugih kristjanov. Od nečloveškega Nerona do-grozovitega Dioklecijana štejemo desetero preganjanj; a brez uspeha so se napenjali neusmiljeni mogočneži. Čimbolj so z mukami, se smrtjo in prognan-stvom zatirali kristjane, tembolj so se množili. «Iz mučeniške krvi raste krščanstvo, «je navdušeno zaklical Tertulijan. - Leta 324. je nastopil Konstantin samovladarstvo rimskega cesarstva. Konstantin je prvi izmed rimskih cesarjev očitno priznal krščansko vero; oklical jo je v zadnjem desetletju svojega vladanja za državno vero. Izprevidel je namreč njeno prihodnjost in moč; v novem stolnem mestu, po njem zvanem Konstantinopolj (Carigrad), je dal sezidati več krščanskih cerkev.
Zaradi obče važnih dogodeb so se zastopniki cerkve zbirali v cerkvenih zborih; posvetovali so se ter sklepali, kar je veljalo za vse cerkvene občine. Taki cerkveni zbori so sodili tudi o krivih naukih.
Prvi vesoljni zbor je bil v Niceji 1.325. Arij, duhovnik v Aleksandriji, učil je nevarno krivo vero ter je postal začetnik hudemu razkolništvu v vesolnej cerkvi. Slednjiki njegovi so se imenovali Arijanci. Da bi zatrl krivoverstvo, sklical je Konstantin omenjeni cerkveni zbor. Ta je obsodil krivo vero Arijevo ter razglasil pravo. Konstantin je tudi drugod podpiral krščansko cerkev. Ukazal je nedelje praznovati; cerkvam je podaril mnogo posestev, hiš in zapuščenih malikovalskih templjev. Dasi je Konstantin krščansko vero zelo spoštoval in pospeševal, dal se je sam vendar šele na smrtni postelji krstiti. Kristjani in malikovalci so slavili njegov spomin ter mu dali priimek «Veliki».
76. Kukavica.
Vsakdo je že slišal veselo ptico, ki nam oznanja prijetno pomlad. Že sredi meseca aprila vpije kukavica svoj glasni «kuku», da se iz gozda razlega črez polje do vasi in mesta. Ako si pa hočemo ogledati to pevko, zbeži nam z drevesa na drevo, iz grma v grm. Le malokdaj zagledamo naglo plašljivko.
Kukavica je gibka in tanka ptica golobove velikosti. Zgoraj je j epelasta, po trebuhu belkasta in povprek črno marogasta. Rep je dolg, kljun lahko zakrivljen. Na rumenih nogah ima štiri prste; zunanji se da obračati naprej in nazaj.
Kukavica prebiva v zelenem gozdu. Vsako drevo ji je hiša, sleherni grm stanica. Za družbo ne mara.
Samotna leta ves božji dan z naglimi perotmi po svojem domovju. Vsak par ima svoj okraj, v katerem ne trpi drugega. Kakor se oglasi kak pritepenec. takoj prileti domačin in ga zapodi. Kukavica je jako požrešna. Od zgodnje zore do poznega mraka si išče gosenic, žužkov, metuljev in mušic; posebno so ji po godu tiste kosmate gosenice, katerih ne marajo druge ptice. Goseničine dlake se prijemajo njenega želodca, da je včasih znotraj ves kosmat kakor kožuh. Po svojej požrešnosti in nenasitnosti je kukavica jako koristna.
Kadar začnejo drugi ptiči gnezda delati, kukavica le počiva in jih gleda ter jim «kuka» za kratek čas. Taščice, penice, pastiričice, palčki in druge ptice znašajo jajčka v narejena gnezda in hodijo še kakega črvička iskat, predno jamejo valiti. V tem pa kukavica tiho prifrči po grmovju in si ogleda tuje gnezdo. Če ji je po volji, -znese vanje hitro svoje jajce in odleti.
Za nekaj dni znese v drugo gnezdo zopet eno jajce in tako dalje kakih pet ali šest. Drobni ptički se vračajo k gnezdu in ne zapazijo tujega jajca. Vse-dejo se in skrbno vale. Izvale se mlade ptičice in z njimi vred tudi debeloglava kukavica. Stari pridno prinašajo črvičkov in polnijo vedno odprte kljunčke. Toda mlada kukavica je največja, pa tudi sitna in nesramna; zmerom cvrči in hoče vse sama požreti. Manje bratce izpodjeda tako, da hirajo in pešajo. Kadar pa odraste lakomni podvrženec. da mu gnezdo prihaja premajhno, pomeče jih čelo iz gnezda Zato
navadno najdemo samo kukavico v gnezdu; redkokdaj se more zraven nje odgojiti domači zarod.
Gozdna kukavica se ne zmeni več za mačeho, dasi ta še nekoliko dni leta za pastorko in ji skrbi za hrano.
Tako kukavica z nehvaležnostjo plačuje rediteljema skrbi in težave.
77. Ujetega ptiča tožba.
Oj zemlja širna, zemlja lepa, ti cela bila si mi last; zdaj ozka kletka me zaklepa, ko vjel sem se v nesrečno past.
Ostrigli, oh, se mi peroti, da ni mi moči v sinji zrak; črez hrib in plan — gorje siroti! — ne nosi več me vzlet krepak.
Ne nosi več me v log košati, kjer mnog prebiva zvest mi drug; ni moči mi v jeseni z brati s teh velih trat na topli jug.
Zdaj senčni gaj se v cvet odeva, oj senčni gaj, moj rojstni raj; glasno tam bratov zbor popeva, tu moj izgublja se vzdihljaj.
A meni svet je ves ocvetel, zaprt sem tužen samotar; nikdar ne bodem gnezda pletel, gojil mladičev nikedar.
Mrje mi v ječi srce vbogo, brezcvetna gine mi mladost-.. pač mnogo vzeli ste mi, mnogo, ko zlato vzeli ste prostost 1 A enega mi vzeli niste, pa mi ne vzamete nikdar: To pesmi so srebrnočiste, to je glasov nebeški dar. Samotno v kletki bom popeval, dokler ne poči to srce ; vam dušo mrzlo bom ogreval in sebi bom hladil gorje i
S. Gregorčič.
78. Kuhar.
Veste, kuhar ni vsak muhar, ki zna kuhati krompir. Repo peči, sok soliti zna na paši vsak pastir.
Jaz na primer sem pa v mestu pri vojakih kuhar bil, pa sem potlej še posebej po gostilnah se učil.
Vsej gospodi, najfinejši, vrlo zdaj postreči znam; eh, zato pa tudi službo mastno, kot nihče, imam.
Moj trebušček je kot sodček, moj obraz zornordeč, samo nos - prebita kavka! -rdeč še malo je preveč.
Kaj se hoče ? Nos ob ognji marsikomu pordeči, ob pijači pa še rajši v modrem svitu zažari.
Taras Vaziljev.
79. Mlinar.
Bele hlače, beli jopič, beli čevlji in lasje, to so mlinarjevi znaki -vsak otrok to zna in ve.
Mimo mene voda teče, v mlinu žejo jaz trpim.... če pa le preveč me prime, v krčmi si jo pogasim.
Zdrava jaz imam ušesa, Takrat pa ženica v mlin« pa sem vendar malo gluh; žabjo pesem zareglja.... v mlinu imam polne vreče, meni se pa zdi, da zopet pa sem vendar vedno suh. prazna stopa ropota....
Taras Vaziljev.
80. Drvar.
Jaz pa zaguljen sem drvar,	Te kuharice mestne pa
priprosti mestni dninar,	nad mano se jezijo:
ki dobro ve, kako težko	„Polena ta predolga so,
se zdaj zasluži vinar.	potem pa ne gorijo !"
Polena žagam dan na dan O ti nemarni, sitni svet, in v kleti spet jih koljem, kaj vse imeti hoče! da si privoščim za obed Denar mu pa ne gre iz rok, solate malo z oljem.	mu noče, pa mu noče!
Taras Vaziljev.
81. Mesar.
Klobase, jetrca, meso -najboljša to je paša, zato pa zdaj tako cvete obrt mesarska naša.
Mesarski stau - ta je bogat, in tehten je - na mesu; da sem mesar, to vsakdo zna, to vidi na telesu.
Po vseh vaseh se vozim jaz,	A to se meni čudno zdi,
pokupim yso živino;	da vse se zdaj menjaje;
-teleta, krave, vole vse,	kar nekdaj kmet prodajal je,
prašiče in divjino.	pa zdaj nazaj kupuje.
Ej to ne bo, ej to ne bo, to ni navada prava ; ustvarjen lev je za meso; za druge je pa trava.
Taras Vaziljev.
82. Vitezi.
V srednjem veku še ni liilo takih zakonov za ljudsko varnost, kakršne imamo zdaj : debela pest močnejšega človeka je razsojala pravico. Kdor je trpel krivice, je moral braniti samega sebe ter si sam priboriti pravico. Ustanovili so viteški stan, da brani slabe in neoborožene ljudi.
Vladike in posestniki obsežnih zemljišč so jeli zidati mogočne gradove na nepristopnih krajih po gorskih vrhovih. Okoli njih so napravljali globoke prekope, črez katere so mogli le preko visečega mostu prihajati do grajskih vrat. Grad je imel vsaj po eden visok stolp, kjer so bili zaprti globoko pod zemljo v groznih temnicah nesrečni jetniki.
Prebivalci bližnjih vasi so bili naposled vitezovi podložniki; obdelovali so mu polje ter mu opravljali razne službe v gradu. Ta tlaka in desetina pa sta bili cesto neznosni.
Ko je vitezov sin dovršil sedmo leto, ga je oče poslal k tujemu vitezu. Služil mu je kot dvorjanih ter se je vadil v orožju in borjenju. Ko je dopolnil štirinajsto leto. je bil oproda ter je smel nositi orožje in spremljati gospoda k različnim igrani in viteškim slavnostim. Ko je minilo zopet sedem let, so oprodi svečano podelili plemstvo. Pokleknil je pred viteza in obljubil, da se hoče vse žive dni bojevati za vero in čast. Vitez se je z golim mečem doteknil njegovega vratu, in klečeči oproda je vstal kot vitez z vsemi pravicami in viteškimi dolžnostmi.
Obleka vitezov je bila dragocena in neprodirna. Glavo so si pokrivali s šlemom. Vrhu njega se je vila krasna perjanica. Obličje jim je zastirala mrežica. Prsi, ramena in noge so imeli v samem železju. Oboroženi so bili s težkimi meči in z dolgim kopjem. V obrambo jim je bil ščit.
Nekateri vitezi pa so pozabili svoj poklic ter so jeli po cestali pleniti neoborožene trgovce S skalnih gradov so prežali nanje, in potnik si ni bil svest življenja, če se ni pridružil večji oboroženi četi ali se pa odkupil z dragimi novci.	Po Ganglu.
83. Čebele.
Čebele nam dajejo med in vosek. Čislamo pa te žuželke ne le zbog koristi, ki jo nam donašajo, ampak tudi zaradi njihove marljivosti. Poleg mravelj so čebele najpridnejše živalce; človek bi se lahko
marsičesa naučil od njih. Od ranega jutra do poznega večera so vedno na delu; nikdar ne pasejo lenobe. Prva leta od cveta do cveta, da si nabere medu; druga nosi cvetni prah domov; tretja naloži smolnatih snovi, da si zamaše poke v svoji hišici; četrta je vo-donoša, kajti tudi brez vode pri svojih opravkih v panju ne morejo biti.
Kolika pa je še le delavnost v ulju ali kosnici ? Tukaj gomezi pridnih delavk, nobena noče zastati za drugo. Nekatere stražijo pri letalnici, da se ne priklati kak sovražnik; druge zdevajo prišedšim težko breme. Te stavijo šesterooglate stanice ali piskrce, pitajo mlado zalego in zadelujejo ostovje; one pa sna-žijo in cedijo panj.	;
Čebele žive mirno med seboj, dasi jih je dostikrat mnogo tisoč zbranih. Le enkrat v letu nastane med njimi nemir in boj. Razen delavk so namreč v panju tudi trotje, ki so nekaj večji od delavk. Ti trotje ali samci požro sicer mnogo medu, za delo pa ne primejo nobeno. Le okoli poldneva izlete z močnim šumom nekaj na izprehod, potem pa zopet pridejo na sladko kosilo. Zato tudi marljive čebele teh lenuhov ne trpe dolgo v svojem društvu. Koncem avgusta se vname takozvana trotova vojska. Delavke odganjajo te nepotrebne goste od strdi in jih tirajo iz panja; mnogo jih tudi pomore ter potem po-mečejo iz ulja.
Delavke so hude sovražnice lenobnim trotom, skrbno pa varujejo svojo kraljico ali matico vsake nevarnosti, dasi ta ni zgled marljivosti. Matica je med vsemi največja; ona ima daljši život, krajša krila in jasneje životne obročke. Kraljica leže jajca v stanice,
ki so namenjene za zalego. Iz jajc se izvale ličinke, katere so podobne belim črvičkom. Delavke jih prid no pitajo, dokler ne dorastejo popolnoma; zdaj pokrijejo delavke stanice z voščenim pokrovcem. V 10 do 11 dneh se izpremeni ličinka v bubo, buba pa v 8 do 9 dneh v -čebelo. Piskrci, kateri so namenjeni za odgojo trotov in matic, odlikujejo se od drugih po velikosti in obliki. Preden je mlada zalega godna, rojijo čebele, to je: stara kraljica prepusti gospodarstvo mladej matici ter se izseli z nekim delom čebel. Roj ostane blizu starega panja: navadno se vsede na kako vejo. kjer se vse čebele sprimejo v kepo. Človek jih lahko ogrebe ali vsadi v nov panj; če ie le matica med njimi, takoj začno delati.
Delavke lahko pičijo se svojim želom, ki navadno ostane v rani; čebela pa navadno pogine po piku. Pikajo pa večinoma le takrat, kadar so razdražene. Večja ali manjša oteklina, ki nastane po piktt, je včasih prav skeleča.
Čebele nabirajo strd iz cvetja. S svojim rilčkom srkajo slaščico po cvetovih ter jo v strdenem želodcu premene v med, katerega potem izlivajo v stanice. Ravno sem shranjujejo tudi cvetni prah. ki ga na kosmatih nožicah sebi in ličinkam v živež prinašajo domov. Vosek za satovje pa si čebele pripravljajo v svojem životu; spuščajoča med polobročki zadnjega života ter s prednjima nogama in z usti utrjujejo v stanice.
Kakor čebele, žive v družbah tudi mravlje, čmrlji in ose, med katerimi je sršen največji.
84. Veverica.
Kdo še ni z veseljem gledal lahkonoge veverice, bodisi v tihem gozdu, kjer navadno živi ter svoje •spretnosti in umetnosti kaže, bodisi sirotico zaprto v tesnej kletki. Zmerom je vesela in gibčna, nikoli ne miruje, vedno je pripravljena na dir in skok. Veverica je res lepa živalca.
Dlake je rjavkaste, po trebuhu pa bele; so pa tudi črne in v severnih krajih celo modro pepelaste veverice. Posebno jo odlikuje dolgi in metlasti. na dvoje razčesani rep. katerega zna zavihovati na vse strani. Tudi dlakavi šopki na ušesih ji lepo pristoje. Živahna in razposajena veverica nas spominja nekoliko opice. Nikoli ne more dolgo biti na istem mestu, vsakčas ima novo opravilo. Kadar najde lešnik, hitro sede na zadnji nogi, privihne rep. s prednjima nogama prime lešnik ter ga začne dolbsti in sukati na vse strani; a kmalu ga zopet izpusti, liže se in umiva, popade zopet lešnik in zoblje sladko jedrce. Ko pa kaj zaškrtne blizu nje, vrže ga proč in hipoma šine po smreki v gosto vrhovje Tam gori se stisne v rogovile ter oprezno gleda s črnimi očmi doli. ali res preti kaka nevarnost.
Ko vidi, da se nima ničesar bati. odgrizne v vrhu dolg češarek, prime-ga s prednjima nogama ter ga začne gristi in obdelovati, da lete luske in iveri daleč okoli. A tudi tega dela se naveliča; za kratek čas se malo poziblje na šibki vejici, skoči na spodnjo močnejšo vejo ter se zavihti na drugo smreko, ki
stoji za 2 do 3 m od prve. Urno, urno skače od smreke do smreke; preden jo moremo dogledati, je že bogve kje v svojem gnezdu.
Pa veverica je samo podnevi in o lepem vremenu tako živa in skočna; o deževju in o veliki vročini leži mirno kje v gošči. Stanuje pa navadno kje na visokem drevesu med rogovilami, redkokdaj v kakem duplu. Gnezdo ima z vejic in malin jako umetelno spleteno in znotraj mehko nastlano; vrata so na spodnji strani, da ne more deževati v gnezdo. Mlade veverice se liitro sprijaznijo s človekom ter postanejo krotke in domače. Ker so snažne, smešne in kratkočasile, imajo jih ljudje radi v kletkah v svoje veselje in zabavo. V starosti se veverice rade potuhnejo in grizejo. Veverica v strahu piš-če, v veselju pa muklja.
Ta živalca živi po vsej Evropi v gozdih, najraje v jelovih. kjer tudi pozimi v snegu dobi jesti. Živi se z vsakršnimi jedrci, posebno z borovim, smrekovim in jelovim semenjem; rada dolbe tudi lešnike in
•orehe.
Njena največja sovražnica je gozdna kuna ali zlatica, ki zna jako hitro plezati in skakati. Tudi ljudje postrele mnogo veveric zaradi lepe kožice in okusnega mesa. Ako se preveč ne plode, veverice ravno niso škodljive.
Kakor veverica, imajo tudi nekatere druge živali, kakor zajci, miši. podgane, hrčki, bobri i. t. d. v vsaki čeljusti dva dletasta zoba, s katerima morejo prav dobro glodati; zato se imenujejo glodalci.
85. Zvesti pes.
i.
Pri Pogačarjevih so imeli majhno Francko. Pes Sultan jo je čuval. Bila sta prijatelja; nikoli ji ni storil nič zalega. Kadar je spavala v zibelki, ni šel iz hiše. ampak je legel pod mizo in jo varoval; nikogar ni pustil blizu. Ko se je prebudila, je skočil izpod
I
mize. planil k zibelki in nalahko — da bi se ga ne ustrašila — zalajal : hav-hav-hav ! Če je zopet zaprla oči in zaspala, je tudi sam legel in zadremal; a zdaj ?je legel poleg zibelke, da je bil bližje, če bi se spet zbudila. Kadar je ni mogel uspavati, če je še tako dolgo nalahno lajal : hav-hav-hav ! — in je Francka le jokala, tedaj je stekel na vrt k materi in zalajal: hav-hav-hav! In to pasje lajanje je naznanjalo in opominjalo : «Ali ne veste, da je Francka zbujena. — Hitro torej delo iz rok. in hajdi k nji. ki joka v zibelki !» — Tako je vselej vedela mati. kdaj je Francka zbujena. Položila je tedaj delo iz rok in hitela v hišo. Ako pa tega ni storila, se je Sultan nekaj časa plazil pred materjo ter se ji hlinil. nato jo pa med glasnim cvilenjem prijel z ostrimi zobmi za krilo, in zdaj je morala dati delo iz rok in iti vhišb tolažit solzno dete. In kadar je bila Francka že večja in je sama sedela sredi sobe, je znosil pes vse igrače pred njo na kup. V vsak kot je vtaknil svoj nos in ga prebrskal, da bi iztaknil še kako igračo. In če je še kaj našel, je v gobcu prinesel Francki. Naposled
— 111 -
I
je legel k igračam; in če se je Francki zljubilo, da bi se rada igrala, pa je razbrskaval igrače in jih premetaval na vse strani, potem jih pa spet zdeval na kup. Tako se je dekletce motilo in radovalo včasih po več ur.
II.
Ko je Francka toliko dorasla, da je že hodila v šolo, jo je Sultan zmerom spremljal do cerkve. Tam je Francka skočila v šolo, pes pa je izginil onkraj ceste za lopo. Ondi je preždel toliko -časa. da je odbila v zvoniku ura tri. Pri zadnjem udarcu se je vrgel na noge, poskočil nekolikokrat veselo semintja, nato se pa krepko in možato postavil kraj ceste. Z repom je mahal in pričakoval. In ko je prišla Francka mimo. je zalajal veselo, potem pa odkorakal poleg nje domov. V takem varstvu se seveda ni upal nihče dekletcu kaj zalega storiti; zakaj Sultan je. takoj grozno zarjovel in pokazal ostre zobe in težke tace svoje, če se je hotel le kdo dotakniti Francke. O, kako so si želeli otroci imeti takega varuha ! Kaj bi si ga tudi ne !
Nekoč je zopet miže čakal za lopo pri cerkvi, a tri je odbila v velikem zvoniku, in otroci so se po-izgubili iz šole, toda Francke le ni bilo mimo. Sultan je poskočil kvišku, zdajpazdaj nalahko in zateglo zalajal ter z repom mahaje nemirno stopical od lope do ceste in zopet nazaj, a vse nič.... Francke le ni bilo iz šole! Hipoma začne Sultan grozno rjoveti ter se v silnih skokih metati semintja. Zdajci zasledi Franckine stopinje, ki so držale v šolo. Pes teče po
sledu in pred učilnico I. razreda se ustavi. Vrata so bila trdo zaprta. Pes se spne. Malo je zapraskalo in — lop ! — je reklo, pa je bil kosmatinec v šoli. Grozeč je iskal z razjarjenimi očmi Francke. Zagleda jo pri oknu. V skoku je bil pri nji. Cvile-č in plazeč se, se slednjič umiri pred njenimi nogami.
«Ven, ven s psom!» se začujejo glasovi s hodnika. In v eni sapi pribiti dekla z metlo v roki v učilnico. da bi zapodila pasjo mrcino iz šole. Toda pes ni bil pri volji pokoriti se metli, ki mu je oddaleč priletela v rebra, ne dekli, ki je kričala nadenj na vsa usta, zakaj Francke, ki jo je komaj dobil, bi ne bil pustil za ves svet same v klopi. To je predobro včdela dekla; zato je pa vsa prestrašena popustila metlo in psa v šoli ter zbežala po stopnicah dol, ko je Sultan pokazal ostre zobe ter tako grozno zarjovel, da je deklo pretesel mraz.
Gospod nadučitelj, ki je vse to čul v pisarnico poleg učne sobe, je naglo stopil v I. razred, povprašujoč, kaj je. In dekla, ki se je zdaj zopet upala bližje, je zavrnila: «Bežite, neka zver je v šoli, ki je psu podobna, a pes to ni. volk bo, pravim jaz. Bežite»!
A preden je utegnila dekla končati, se ponudi Pogačarjeva Francka in reče: «Gospod nadučitelj, ga bom pa jaz zapodila. Prosim, ali naj rečem psu ven? »
«Kaj se ga nič ne bojiš ?»
«Nič. saj ni hud. Kaj bi se ga bala, saj je naš! Ali ga zapodim?»
«Le ! Pa pojdi tudi ti z njim domov !»
«Ta-ta-ta! Sultan, ta-ta-ta!» je klicala Francka in se je odpravljala domov. Pes je od veselja poskočil in ponosno odkorakal poleg Francke. Bila sta oba vesela: dekletce, da jo je rešil Sultan kazni, pes pa, da je dobil gospodarico svojo....
III.
Ko je šla Francka nekdaj črez brv. in je ravno deževalo, se je prigodilo, da ji je izpodrsnilo na o-polzkem lesu. Ujeti se ni mogla več in padla je v vodo, aj, v vodo studeno, po dežju naraslo. «Plusk !» je zašumela voda. «Sultan!» se je začulo prestrašeno iz dekličinih ust, in hladni valovi so se zgrnili nad nesrečno žrtvijo. Ko pes to vidi, zacvili bolestno in skoči za Francko. «Plosk !» je reklo in že se je boril Sultan s kalnimi valovi, z umazano, studeno vodo, po dežju naraslo. In tam za gozdom pred vasjo privleče Francko mrtvo na dan. In ko vidi, da se deklica ne gane in da se nje oči ne odpro, začne tako lajati in tako glasno rjoveti in tako neznansko tuliti, da je postalo ljudem v vasi, ko so slišali te nenavadne pasje glasove, tesno pri srcu, in rekli so : «Kaj pa se je zgodilo takega, da prihajajo tako čudni glasovi na naša ušesa tam od gozda? Kaj pa se je zgodilo hudega, da nas je groza in strah ? In odpravili so se in šli so gledat. In za gozdom pred vasjo zagledajo njih strmeče oči, kar se je bilo pravkar zgodilo. Poga-čarjev Sultan je lizal Francki ročice in lica, ker je bila vsa mokra, ledena. .. da bi se ogrela, osušila ... Ljudje so jo vzdignili in nesli pogret domov na gor-
ko... Sultan je žalostno stopal poleg Francke, ki so jo nesli ljudje, in venomer je gledal v bledo njeno obličje — saj sta bila prijatelja.
Doma na gorkem so napravili mrtvaški oder, položili gor Francko, belo preoblečeno. Nanesli sg polno cvetic, da je bila vsa v cvetju, in po beli obleki so nadeli polno lepih podobic. Prižgali so sveče, in ljudje so prihajali in ljudje so odhajali in kropili in molili. Domači pa so jokali, da nikoli tako...
IV.
Ko je ležala Francka na mrtvaškem odru, se ni ganil Sultan iz sobe. Zmeraj je gledal na oder in čakal, da. vstane Francka, da se odpravi na pot. .. A Francka ni vstala, ni se odpravila na pot, da bi šla v šolo. Sultan pa ni ne jedel ne pil; samo čakal je in gledal na oder. kdaj vstane Francka, da se napravita na pot, na pot v šolo....
Prišli so štirje možje, da bi Francko odnesli, a |Sultan ni pustil, da bi se dotaknile njih trde roke Francke, vse bele in lepe. Morali so psa s silo izti-rati iz hiše in ga zapreti. Tedaj pa so odnesli možje Francko k fari in jo pokopali. Sultan je žalostno povesil glavo in zamolko. žalostno polajeval... in prav tako so tudi peli ob pogrebu zvonovi pri fari, žalostno in zamolko....
In ko so dali psu svobodo in ga izpustili na svetlo, je žalostno lazil okrog hiše ter klavrno postajal pred žalostnimi obrazi. Za nekaj dni so ga pogrešili; izginil je bil, in nihče ni vedel. kam. Drugi
teden ga je pa našel grobar mrtvega na Franckinem grobu. Čakal je Sultan pri cerkvi, čakal, da bi vstala Francka in se napravila na pot, a je obnemogel in poginil....
Juraj Pangrac.
86. Mohamed.
V starodavnih -časih so tudi Arabci bili mali-kovalci. Kot pravi puščavniki so častili zvezde ter božjo čast izkazovali nekemu kamenu v Meki, ki je bil svoje dni z neba padel (izpodnebnik). V šestem stoletju po Kr. pa vstane med Arabci oznanjevalec nove vere, namreč Mohamed.
Mohamed.se je rodil v Meki 1. 571. Ko so mu starši zgodaj umrli, vzel ga je Abu Taleb, njegov stric, k sebi ter ga je odgojil za trgovino. Pozneje je "bil kupčijski vodnik v velikej kupčiji neke vdove, | katera ga je tudi vzela za moža. Potujoč po trgovinskih potih ne le po Arabiji, ampak tudi po Siriji, je opazoval običaje in verske razmere raznih narodov. Spoznaval je tudi židovsko in krščansko vero in grdo malikovalstvo svojih rojakov. Židovska vera mu ni bila po volji, pa tudi krščanska prav ne, ker ni razumel njenih pravih naukov; zato sklene ustanoviti svojim rojakom popolnoma novo vero. Razne pri-, kazni, ki so izvirale iz njegove bolehnosti, utrdile so ga v veri v njegov preroški poklic. Šel je v samoto ter začel premišljevati o verskih rečeh : pripovedoval je potem, da se mu je arhangelj Gabrijel prikazal in ga izvolil za božjega preroka. V svojem 40. letu je začel
[oznanjati novo vero. Njen poglavitni nauk je : Bog je Bog in Mohamed je njegov prerok.
Kristus in Mojzes sta mu bila le božja poslanca. Pridigoval je pa o neumrljivosti duše. o plačilu po smrti, priporočal molitev in milostinjo. Ti in drugi nauki so popisani v knjigi, koran zvani.
Začetkoma je imel le malo prijateljev in pristašev; moral je celo bežati pred svojimi sovražniki iz Meke v Medino. Od tega bega, leta 622., štejejo [mohamedanci svoja lunina leta.
Od tod je razširjal novo vero na vse strani, [najprvo s svojo zgovornostjo, pozneje tudi z mečem. [Da je svoje pristaše navdušil za boj. učil je, da čaka Ivsakega, ki umre v boju, tam v raju največje ve-Iselje, in da nikdo ne more uiti določenej usodi. Mo-iliamedovi verniki so se zato odlikovali z neverjetnim [ junaštvom; največji strašljivec je postal v boju srčen, ker določeni usodi ni mogel uiti niti junak, niti I strahopetec; le junaka pa, ki je umrl v boju za pravo I vero, čakalo je ono rajsko veselje. — Tako si je pri-[ bojeval Mohamed mesto Meko in skoraj vse arabske [rodove. Umrl je v Medini I. 632.
Njegovi nasledniki (kalifi) so si pridobili mnogo dežel; gospodovali so celo črez Španijo. Ko so se [pa hoteli polastiti tudi današnje Francije, odgnal jih je Karel Martel, Karla Velikega ded. Ko so svojo | oblast razširjali proti vzhodu, pridobili so svoji veri tucli divje turško ljudstvo. Pozneje je to ljudstvo jelo napadati bizantinsko cesarstvo, dokler ni dobilo 1. 1453. v pest slavni Carigrad. Od tega časa je
krščanstvu posvečena cerkev «božje modrosti» i stala mohamedanska mošeja. in na njeni velikanski ; kupoli se je zasvetil namesto krščanskega križa mohamedanski polumesec.
87. Pregovori.
1.	Kdor je zadovoljen, najmanj potrebuje.
2.	Bogateč je tako zadovoljen s svojim bogastvom kakor siromak z beraštvom.
3.	Denar je nabrušen nož, lahko ga v prid in škodo obrneš.	.
4.	Denar le ti imej in glej, da ne bo denar imel tebe !
5.	Srečen si, ako ne želiš, česar ne moreš imeti.
6.	Kaj hasne srebro ti, kaj hasne zlato, če nosiš pokonou le prazno glavo !	A. Pin. =
7.	Pridnost več velja nego kup zlata. J. Stritar
8.	Kdor je len, sčasoma je tudi lesen.
9.	Kdor rad poleži, tega rada glava buli.
10.	Kdor se dela boji, slabo živi.
11.	Za lenuha skorja suha.
12.	Vedno trudi se čebela, trot lepo živi brez dela.
J. Stritar.
13.	Zadnji v posteljo, prvi pokencu,
pa bo vsak dan kaj dobrega v luncu. j. Stritar.
14.	Kdor noče izlepa, mora izgrda.
15.	Kdor noče, pa mora,
16. Mladini. Kdor zgodaj na delo hiti in dela do trde noči, zaspi
brez vse skrbi.	M. Vilhar.
88. Skratelj.
Nekega dne gre zelo ubožen kmet ves objokan po liosti, pa sreča lovca. Lovec vpraša kmeta: «Kako, da ste tako žalostni?« «O, kaj bi ne bil», odgovori kmet, «zavoljo dolgov mi bodo prodali hišo in posestvo; kaj počnem z otroki in z ženo !»
Lovec ga tolaži, mu da denarja in reče: «Nate, poplačajte svoje dolgove ! Ob letu vam pa prinesem še vrečo denarja, ako le zveste, kako mi je ime.» — «No,» misli si kmet, «ta bo pa že dobra. Za lovca bom že zvedel.»
Ko pride domov, pove ženi. kaj se mu je pripetilo, in vsi so bil i veseli. Živeli so dalj časa dobre volje; nihče se ni menil za lov-čevo ime. Tako preteče čas; jedva tri dni je manjkalo do določenega dneva, ko bo vprašal dobrotnik za svoje ime. Sedaj šele pride kmetu na misel, kako bi zvedel ime neznanega lovca, ki je bržkone škratelj. Začne ga skrbeti, kaj bo. Gre torej prav v isto hosto, kjer je pred letom srečal neznanega lovca. Spleza na visoko hojo ter pazi, kaj bi videl in slišal. Kar naenkrat pride moži-celj v rdeči obleki, si zakuri ter skače okoli ognja in poje :
«To je dobro, to je dobro, da kmetic ne ve, da je meni škrateljc ime !»
«Dobro je,» mislil si kmet. gre domov ter pove, kako je ime lovcu, ki mu je bil dal denarja, da je plačal dolgove.
Tretji dan pride škratelj pod okno, potrka in vpraša: «Kmetic, si li zvedel, kako mi je ime?» Kmet
v hiši odgovori : «Kaj bi ne zvedel za takega škratelj-ca, kakor si ti !»
Ko čuje škratelj svoje ime. vrže srdit obljubljeni denar skoz okno v hišo, tako trdo, da se hiša potrese, šipe zdrobe in cel ogel hiše odvali.
Kmet je bil Jiogat; izkušal je dozidati ogel, ali kar je sezidal podnevi, podrl je škratelj ponoči, Zato je ostala hiša brez ogla.	Fr. Peterlin.
89. Pametnice.
1.	Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče.
2.	Več je vredna domača gruda nego na tujem zlata ruda.
3.	Ljubo doma, kdor ga ima !
90. Uganka.
Štiri sestre vsako leto pridejo, nam darove mnogolične nesejo. Prva mlada, lahkonoga skače v svet, ponujaje v vencih rož dišečih cvet; druga z delom poljskim lice si poti, koso v travi kleplje, krivi srp ostri; tretja drva seka, sadje spravlja v kot, grozdje sladko trga, vinski polni sod; a četrta v kožuh je ogrnjena, rokavice ima, v peč obrnjena. Vsem je znano štirih sester teh ime: Kdor ne ve ga, ta prebistre ni glave.
Iz „Vrtca".
91. Luna in zvezde.
Bleda luna je tožila zvezdam: „Svetle zvezde, zlate moje hčerke i Zio je meni, zlo na večne čase I Žarko solnce me sovraži hudo, dasi sestra sem po rojstvu njemu, ker kraljica sem na jasnem nebu; le ponoči pušča mi krasote, le ponoči, da razganjam temo; pa podnevi se prevaža samo v zlatem vozu po visokem nebu ter zagrinja mene v temno krilo, da v obraz mi svet se ne ozira, da ne čudi se svetlosti moji. Nič se nisem tužna zadolžila, nikdar nisem razžalila brata, da me tako smelo zaničuje: „Zlo je meni, zlo na večne čase i" Govorijo luni svetle zvezde: „„Bleda luna, ljuba naša mati i Tiho, tiho, ne goyori tako, da ne čuje te rumeno solnce i Krasno te je obdarilo ono, vso svetlobo tebi posodilo, vso milobo, kar je imaš, dalo, za kraljico na ponočnem nebu, mila luna, tebe izvolilo. Tiho, tiho, ne govori tako, da ne čuje te rumeno solnce,
da ne vzame ti svetlobe tvoje, da ne vrže te z višave nebne \uu Umolknile so brleče zvezde; obledela na višavi luna — v zlatem vozu se pripelje solnce.
Fr. Cegnar.
92. Učitelj in njegovi starši.
Bilo je mrzlo jesensko jutro. Po sadnem trgu v Milanu so se gnetli prodajalci in kupci. Kmetje so privažali cele vozove sadja in poljskih pridelkov, gospodinje in kuharice so kupovale za kuhinjo.
Težko naložen voz priškriplje na trg. Kar se mu zlomi os. Krompir in zelje se usuje na tla. Siv kmet in njegova žena izkušata podpreti voz, ali zaman. Ljudje, ki so stali okoli, so se jima še smejali. Baš pride grof s svojima sinoma in njunim učiteljem mimo. Ko vidi učitelj, v kaki zadregi sta kmet in kmetica, priskoči in se upre v voz in jima pomaga
ga vzdigniti. Posmehovalci utihnejo, nekateri celo pomagajo.
Ko je bil voz v redu, seže mladi učitelj starcu in starki v roko in se pogovarja nekaj časa z njima.
Grof se je vsemu temu čudil, a učitelj je stopil k njemu in mu rekel: «Oprostite, gospod grof ! Ta dva kmetska človeka sta moja roditelja. S tem, kar sta zaslužila na trgu, sta me dala šolati; kako bi jima v zadregi ne pomagal ?»
©rof se odkrije svojemu učitelju rekoč : «Prav »t« storili! Dra-go mi je. da se moji otroci od vas ne bodo učili samo vednosti, ampak tudi izpolnjevanja božje zapovedi, ki veleva: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji !»
93. Sam.
Gorje mu, ki v nesreči biva sam; a srečen ni, kdor srečo vživa sam! Imaš li, brate, mnogo od nebes, ocl bratov ne odvračaj mi očes ! Duh plemeniti sam bo nosil boli, a sreče vžival sam ne bo nikoli. Odpri srce, odpri roke, otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje. Kedor pa srečo vživa sam, naj Še solze preliva sam ! S. Gregorčič.
94. Gorje, gorje. ,
Raste rožica preuiila,	Ziblje se strneiio žito,
vsa duhteča, zlatokrila; ko čtez polje morje vlito", pade nanjo huda slana, pride ura huda, vroča, rožica je vsa požgaua ; vsuje se debela toča; °j>	gorje -	oj, gorje, gorje -
za življenje več ne ve ! nade vse na tleh leže! Mater sem imel ljubečo, z njo neskončno, sladko srečo; pa jo vzela so nebesa, več ne vidim nje očesa i oj gorje, gorje -
žalostno mi je srce!	L. Toman.
95. Tabori v turških časih.
V prejšnjih časih so naše dežele mnogo tr ele ocl Turkov. Premnogokrat je bil Turek prej v deželi, preden je bila pripravljena vojska. Ljudstvo si je moralo pomagati samo. Napravljaii so si trdnjave med obzidjem okoli cerkve, si delali tabore, skladali na najvišjih gorah grmade, da so lahko naznanjali na vse strani, ako se je bližal Turek.
Tabori so bili dobro zavarovani kraji. Stavili so jih na griče, kamor, je dospel sovražnik le težko Ako je stala na takem kraju cerkev z dobrim obzidjem, so izpremenili hišo božjo z obzidjem in s pokopališčem v tabor. Tam so čakali sovražnika.
Ivo so zagorele po gorah grmade, ki so naznanjale, cla je pri drl Turek, so hiteli ljudje v tabore. V cerkev so zbežali starčki, žene in otroci ter molili za zmago. Na obzidju, na braniku in na stolpih so stali krepki, možje in pogumni mladeniči, ki so srčno odbijali napade sovražnikovih čet. Ako niso odbili teh navalov, je Turek vzel tabor, pomoril stare ljudi ter odgnal v sužnost vse one, ki niso bili padli pod turškimi meči. Če pa so brambovci pognali v beg prve turške čete, so udrli za bežečim Turkom ter ga pregnali in pobili.
96. Les.
Če drevesno deblo prerežemo počez, vidimo, da je sredi debla stržen. kateri se najlepše vidi pri mladem bezgu, pri lipi in jelši. Od stržena gredo na vse strani trakasti strženovi stremeni. Nekateri teh strs-
menov predirajo deblo do luba, drugi pa so krajši. V oskobljani deski se prikažejo v podobi svetlih lis, in na teh lisah se spozna najlažje, iz kakšnega drevesa je deska. Na breskovi deski so te lise enake podolgastim črtam, pri javoru so kakor kratke pe- . gice, pri bukvi se jih več skupaj drži, pri vrbi so pa tako majhne, da se komaj vidijo. Okoli srednjega stržena se vrste svetlejši lesni krogi drug okoli drugega. Kolikor je teh krogov okoli stržena, toliko let je drevo navadno staro, ker vsako slednje leto priraste nov krog. in sicer od zunaj, ne od znotraj. Vnanji les je torej mlajši, znotranji pa starejši. Najlepše se ti krogi vidijo pri borovini, to je. pri borovcu, smreki, hojki i. t. d.
Les okoli stržena se imenuje srčen ali zrel les ali srednjina. Mlajši les okoli okraja je bolj bel in se imenuje belina. Srčni les je trši od beline. Pri javoru, brezi in gabru ni tega razločka, kajti pri tem drevju je les vsega debla, iste barve. Zdrav srčen les se v vodi ne namoči toliko kakor belina. Koreninin les je sploh bolj mehak kakor deblo.
Les se izdeluje po dolgem ali poprečno; po dolgem prerezan les je drugačen kakor les po poprečnem prerezu. Če žilice v lesu leže enako po dolgem, lahko se lepo izdeluje; ako so pa sloke, zveri-žene in zapletene, rad se les iztrgava pod skobljem. Prav tenko žilast je javorov, orehov in brestov lesr posebno pa zelenikov. Ves ta les se lepo lika in gladi.
Les je različne barve; navadno je rumeno belkast, prehaja pa celo v rumeno, rjavo in rdečo barvo.
V južnih vročih deželah imajo tudi črn les, ki je zelo trden. Les starejših dreves je bolj temen, les mlajših dreves pa je bolj belkast. Na posekanem drevesu se barva naglo izpremeai; hrastov, kostanjev in gabrov les očrni, jelševina postane rumenkasto rdeča, jesenovina pa vijolične barve.
Les ima tudi poseben duh. Borovina diši po smoli; višnjev les diši prijetno; jagnjed ali beli topol dahne po gnilobi, hrastovina pa po kislini.
Les je mehek ali trd. Mehek les je: jelovina, lipovina, vrbovina in topolovina. Trd les je: hrastovina, bukovina. brezovina in brestovina. Srednje trdote je: javorovina, jelševina in mecesnovina. Les starih dreves je tudi sploh trdnejši mimo lesu mlajših dreves. Če je drevo počasi rastlo. ima tudi trdnejši les. Sploh je pa vsak les poprek bolj čvrst, kakor po dolgem.
Trši les je tudi vedno težji. Sirov les je težji mimo suhega. Pozimi posekan les je tudi težji kakor les, ki je bil poleti posekan.
Za tesarje se mora les vsaj eno leto sušiti, za mizarje pa še več. Č€ les ni dobro posušen, rad poka. Za ladje se mora hrastov les več let sušiti. Preveč osušen les pa gine. Najbolje se les suši, če se deblo okrog in okrog svedrasto obeli tako, da je na pol obeljeno, na pol pa še s skorjo pokrito.
Najboljši čas za sekanje lesa je okoli božiča. Najbolj trpeč les dajo: hrast, brest, bukev, jelša, breza; izmed vsega lesa trohni naj pred vrba in topol. Nekateri les je bolj trpeč v mokrini, nekateri pa na
suhem. Jelšev les, na primer, delj časa traja v mokrem. kakor smrekov ali bukov; nasproti sta pa na suhem smrekovina in bukovina trpežnejši kakor jelševina. Izračunalo se je, da trajajo pod milim nebom, to je, zdaj na suhem, zdaj na mokrem, zdaj na solncu, zdaj v senci, zdaj na vročini, zdaj na mrazu: hrastovina ali dobovina 100 let, brestovina 60, me-cesnovina in borovina k večjemu po 85. smrekovina največ 40. jesenovina in brezovina po 15, bukovina 10, trepetljikovina, jelševina in topolovina po 20. vrbovi-na po 30 let. Zmerom v mokrem trajajo: brestovina 90, mecesnovina in borovina po 80, smrekovina 50, bukovina 70 do 100 let. Zmerom na suhem trajajo : brestovina 80. mecesnovina 95, borovina 90, smrekovina 50, bukovina 15, trepetljikovina 30, jelševina in topolovina po 25. brezovina 25 in vrbovina 40 let.
Les se rabi za stavbe, za pohištvo in orodje, za , kurjavo, za barvo in tudi za zdravilo.
Les za stavbe gre v kup-čijo ali v celih deblih, ali v otesanih brunih, stebrih in kolih. Najboljši les za pohištvo in razno orodje daje javorovina. jelševina, brezovina. zelenikovina, gabrovina, drenovina, česminovina, hruševina, hrastovina, tisovina. lipo-vina, brestovina in brinjevina. pa tudi orehovina.
Veliko lesa služi za kurjavo, in na kmetih gab-rove in borove treske tudi za luč. Iz lesa se dela pe-pelika, smola, oglje, papir in še celo Sladkor.
Kupčija z lesom daje veliko dobička temu. kdor ga ima in ga more prodajati brez škode.
Najhujši les pa je «beraška palica», ki raste v vsakem grmu.	Fr. Kočevar.

97. Amerika.
Amerika je ua vseh straneh z morjem obdan del sveta na zahod nej polkrogli, na tisti polovici zemlje, katera je staremu svetu nasproti.
Amerika je 4 krat tolika ko Evropa in šteje kakik 90 miljonov ljudi.
Veliki zaliv Atlantskega morja, ki nekako v sredi zemljo stiska in deli na dva dela, imenuje se po bližnji eželi Mehikanski zaliv. Kar ie sveta temu zalivh na dugu, imenuje se južna Amerika, kar ga je na severu, fpa severna Amerika. Oba ta dela veže medmorje Panamsko; otoki v Mehikanskem zalivu se imenujejo Zahodna Indija.
Amerika je zelo gorata. Poglavitno pogorje so Kordiljerske gore, ki se raztezajo na zahodnej strani od juga proti severu.
Noben del sveta nima tako velikih rek kakor Amerika. Reka sv. Lovrenca in Misisipi v severni Ameriki sta pri izlivu enaki malemu morju. Največje porečje na zemlji ima Amazonski veletok. Ta teče po 900 km med gorami; ko dospe v velikansko nižavo, je še 4800 km od morja. Silno počasi se vali prek ravnine ter se izliva na ravniku v dveh širokih panogah v morje.
Ker se Amerika razteza prav daleč od juga na sever, ima tudi podnebje nelo različno.
Pri toliko različnem podnebju ima Amerika več prirodnin nego drugi deli sveta in tudi takih, ki so samo njej lastne. Rastlinstvo je veličastnejše kakor drugod; ni je trave tako velike, kakor je po ameri-kau-kih travnih pustinjah. Velikanskim gozdom v
-1-28 -	¡.mama
■
Ameriki, ki napravljajo neprehodno goščavo, ni enakih za zemlji.
V Ameriki ni tako silovitih živali, kakor v starem svetu, in amerikanske zveri niso tako divje in strašne, kakor so v Aziji in Afriki. V Braziliji niso nič manj lepi ptiči raznih vrst, kakor v južni Aziji. Po neizmernih višinah Kordiljerskih gora plava kondor, največja ujeda na svetu. Dvoživk je v Ameriki veliko, • toda te, kakor tudi kače in želve, so manjše od onih v Aziji; a žuželke, posebno metulji v lepoti in barvni ; krasoti prekose one starega sveta.
Prebogata je Amerika raznih kopanin. Izmed dragih kovin se dobiva mnogo zlata in srebra in živega srebra; silno veliko je svinca, cinka in bakra. Neizčrpna so ležišča železne rude in premoga. Zedinjene države zdaj ves svet zakladajo s petrolejem. Preobilo imajo kuhinjske soli, solitra, žvepla, galuna, mramoja, sadre i. t. d.
Ameriko je odkril Krištof Kolumb 1. 1492. Ko so prišli Evropejci v Ameriko, prebivali so tam ljudje 1 enake rasti in sploh rdeče barve. Največji del teh prvotnih prebivalcev so bili divjaki; nekateri pa so bili že bolj omikani ter so živeli v mestih in državah. [Najbolj znameniti državi sta bili Mehika in Peru.
Španci so prišedši v te kraje prvotnim prebivalcem pobrali zlato in srebro ter vrhu tega še tako neusmiljeno ravnali z njimi, da so ali pomrli, ali so se umek-nili v oddaljene krajer kjer pomirajo počasi.
Za prvimi španskimi naselbinami so prišle še druge iz zahodnih primorskih dežel Evrope. Evropejci so začeli tudi neusmiljeno kupčijo s sužnji. Nakupavali so zamorcev v Afriki in so jih prepeljevali v Ameriko,

da so tam opravljali najtežja dela. Po tej poti je prišlo v ta del zemlje mnogo zamorcev, in ker so se tudi Evropejci tu sem naseljevali, so zdaj prebivaloi v Ameriki jako različni. V primorskih deželah najdaije proti severu in po otokih Severnega Ledenega morja žive Eskimovoi.
Največja mesta v severni Ameriki so: New-York (Nju-Jork), Filadelfija, Chicago (Cikego), St. Louis (Sen Lui) in Mehiko; v južni: Rio de Janeiro, Buenos Aires, Sautjago in Lima.
98. Viktor Emanuel II.
Viktor Emanuel II., ded našega kralja, je zasedel prestol po svojem očetu 1. 1849. Za nalogo svojega življenja si je že od svoje mladosti postavil osvoboditev celokupne Italije, ki je takrat razkosana v več manjših pokrajin ječala večinoma še pod tujim jarmom. V Piemont, kjer je on vladal, so zato prihiteli tudi z vseh strani Italije goreči rodoljubi, da bi ponudili vse svoje moči kralju pri njegovem plemenitem delu. Med kraljevimi svetovalci je bil v prvi vrsti bistroumni Camillo Cavour, ki je z dobrim svetom pripomogel k ujedinjenju Italije.
Po hudih bojih in krvavih bitkah se je to ujedinjenje tudi postopno uresničilo. Veliki vojni z Avstrijo 1. 1859. ter 1. 1866. sta imeli uspeh, da se je ves italijanski polotok zjedinil pod žezlom Viktorja Emanuela II., ki so mu dali ime: «kralj-mož beseda.» Leta 1870. je zasedel kot kralj Italije svoj prestol v večnem Rimu,
kjer se danes njemu v spomin dviga veličasten spomenik.
Ko je Viktor Emanuel II., splošno objokovan, umrl 1. 1878., sledil mu je na prestolu sin Umbert, ki so ga radi njegove srčne dobrote nazvali «Dobri.» Pod njegovo vlado se je Italija čimlepše razvijala. Vladal je do svoje smrti 1. 1900., zapustivši krono svojemu sinu, sedanjemu našemu kralju Viktorju Emanuelu III.
99. Zaklad.
„Le hitro na delo, roke! Pod sivo to skalo leže veliki, neznani zakladi, rumenega kupi zlata in belega čudo srebra v globoko zakopani kadi.
Marija, ki srenja te ta dobrotnico milo pozna, nam bodi noooj pomočnica! Ce dvignemo srečno zaklad, pa kakor je koli bogat, od vsega ti bo polovica."
Tak prosi in kliče drhal, poprime kopaje se tal, z lopatami, s krampi pritiska. „Že nekaj zvenči pod zemljo, le zdaj še udari krepko!" In suho zlato se zabliska.
, Okoli železne kadi vrzimo debele vrvi, da v zemlji posoda se gane! Na desno, na levo še stran kopljimo, da zdajci na dan bogati dobiček nam vstane.
Kopali na vsako smo plat, otvezena silna je kad; zdaj uprimo, tiščimo, vlecimo ! če sleherni počil bi ud, obilno poplačan bo trud, saj vemo, zakaj se potimo."
Močneje vsakteri se upre, da kad se zaziblje, zmaje tar dviga se, dvigne, ustavi; pa sila pomnožena vsa potegne na ravna jo tla, na trato jo varno postavi.
„Ali kaj, ko pa naše vse ni!-Bedaki, neumneži mi, storiti enako obljubo! čemu bo Mariji zlato, Devioi prečisti srebro ? Molitev le jemlje za ljubo.
Zatorej bolj pametno bo, med nami bogato blago pravično naj bi se delilo." Pa groza, odpre se prepad in kad jim požre in zaklad, delitve več treba ni bilo.
S. Jenko.
100. Avstralija.
Avstralijo so odkrili svetu Francozje v 16. stoletju ; natančneje pa se je ta del zemlje spoznal šele kon-oem 18. stoletja. Razen nekaj otočij je vsa razprostrta na južnej poluti. Kakor Evropa sredi celinske polute, tako leži Avstralija sredi povodne ali oceanske polute in se primerno tudi imenuje Oceanija. Obliva jo okrog in okrog Veliki ocean; le na zahodni strani sega Indijski ocean do njene celine, imenovane Nova Ho-landija.
Avstralija, ki je nekaj manjša od Evrope, ima zdaj nad 4 % miljonov ljudi, ki so po rodu avstralski zamorci in malajci. ali pa so naseljenci kavkaškega plemena.
Kar se tiče prirodnin, je v Avstraliji najbolj nenavadno to, da skoro na vseh otokih ni rudnin, niti večjihživali, sesalcev in žuželk; vendar paje rastlinstvo bujne rasti. Prevažen je kruhoveo, ki rodi skozi devet mesecev v letu neprenehoma toliko sadu, da tri drevesa v tem času redé enega človeka. Imenitna je tudi rajska smokva.
Izmed živali je tu največ vrečarjev; kenguru živi v velikih čredah po neizmernih tratah-sredi Nove Holandije; njegovo meso je tečno. Tej celini je posebno lasten tudi kljunaš, kateri navadno živi ob rekah ter si kakor race v blatu išče živeža. Evropejci so prinesli v deželo razne domače živali, žito in vinsko trto.
Melbourne (r. Melborn) in Sydney sta največji mesti v Avstraliji.
101. Čevljar in plemenitaš.
Živel je plemenitaš, ki je poleg vseh svojih zakladov bil vedno žalosten. V njegovi bližini pa je prebival čevljar, ki je bil v vsakem pogledu siromak, toda vesel in dobromiseln ter je pri svojem težavnem delu popeval od ranega jutra do kasne noči. Temu se je čudil otožni plemenitaš in je razmišljal, kako je to, da on navzlic svojemu bogastvu ni tako vesel, niti srečen kakor čevljar. Zatorej nakani, da poskusi, ne stori li denar človeka srečnega. Kaj stori ? Napolni mošnjo z denarji, dd jo položiti še tisto noč v čevljarjevo stanovanje ter pričakuje radovedno, kaj se drugo jutro zgodi.
Ko čevljar drugo jutro opazi mošnjo z denarji, preplaši se izprva, vendar pa jo pobere ter spravi v omaro. Ali tistega dne ni slišal plemenitaš čevljarja prepevati, kajti mož je bil zamišljen v denar ter imel skrbi, da ga dobro shrani. Tako je trajalo nekaj dni. Tedaj se odpravi plemenitaš k sosedu in ga vpraša, ni li našel kake mošnje z denarji. «O, da,» odgovori čevljar, «takoj jo dobite». Nato jo potegne hitro iz omare, pa poprosi plemenitaša, naj vzame precej svoj denar; zakaj tri dni je imel zaradi njega le skrbi in težave.
Od tega časa je čevljar zopet prepeval, plemenitaš pa je vedel, da sta zadovoljnost in denar različni stvari.
I. Steklasa.
102. Vile.
Globoko za lesom v s< Vile prebivajo, v zlatem tam si studenci lica umivajo....
Kakor bela meglica vrli neba
krog njih teles tančica plapola....
O zlati ptički leteči pesem pojo, o zlati ptički —■ sreči, kak"o si ujame jo kdo.
i Ujeti to ptičico zlato ni lahko baš,
a plačan ti trud je bogato, ko jo imaš....
To ptičko ujeti je možno na gole roke,
samo da je zraven pobožno, cisto srce....
Hej, ptička vesela taka — kakšna radost, komur ušla je, plaka: Bridkost, bridkost !....
Fr. Zgur.
103. Bitka pri Vittorio - Venetu.
Dne 24. oktobra 1918. se je začela bitka, pri kateri so sodelovali tudi Angleži in Francozi. Pričela je z burnim naskokom četrte armade in sicer med Brento in Piavo. Bitka je trajala dva dni in 26. zvečer so prekoračile VIII., XII. in X. armada reko. V kratkem se raztegne bitka po vsej fronti od Brente do morja. Osma armada pod poveljstvom generala Caviglie je prebila avstrijsko vojsko v dva dela. Bilo je torej 29. oktobra, ko je zadobil sovražnik smrtni udarec in je bila avstrijsko-ogrska armada uničena.
104. Povodni mož.
Ob solnčnem zahodu je sedela na bregu reke Mure petletna ribičeva hčerka. Kar priplava pred njo velika zlata riba. Dete stopi za ribo v mlačno vodo. Val jo vzdigne ter zanese proti veliki skali sredi reke, in deklica izgine ondi v deročih valovih.
Crez leto dni je sedel oče utopljene deklice na obrežja ter mislil na izgubljeno hčerko. Zdaj zagleda sredi reke čolnič in v njem belo deklioo, ki je bila prav taka kakor njegova izgubljena hčerka. Colnič zadene ob skalo, voda se razdeli, čolnič in dete pa se izgubita v globočino.
Drugi dan lovi ribič z mrežo ribe. Velika mreža se začne močno gibati. V njej zapazi ribič zlato ribo. Že jo drži v rokah, kar se prikaže tik njega velikanski mož, ki ga prosi: „Pusti mi, ribič, zlato ribo, razsvetljuje mi temne sobane pod vodo! Vrnem ti zato hčerko."
Ribič izpusti ribo, velikan pa govori: „Pridi ob solnčnem zatonu k oni skali ter udari trikrat z veslom po njej!"
Solnce še ni bilo za gorami, ko veslata mož in žena proti omenjeni skali. Žena, ki je že jedva čakala, da ugleda drago hčerko, iztrga možu veslo iz rok ter bije po skali, da udaroi glasno odmevajo od bližnjih hribov. Reka se razdeli, in s čolnom padeta oba v globočino, ker se nista ravnala po povelju povodnega moža.
J. Majciger.
. 105. Mlaj.
Na gori ponosna mi jelka stoji,
mladeničev trop pa na goro hiti.
„Kam stopate, čvrsti mladeniči, kam?"
Pri ravni se jelki ustavijo tam.
V visoki vršič se upro jim oči,
in eden iz družbe tako govori:
„Že davno zapomnil sem tale si kraj,
kjer letošnji bomo posekali mlaj."
A jelka zastoče in prosi lepo:
„„Pustite mi moje življenje mlado!'1''
„Popeljemo s sabo v prijazni te trg,
kjer vsak si ogleda visoki tvoj vrh."
„„Ne morem udomačiti tam se nikdar,
od bratov, sestra me ločiti nikar!""
„Ovijemo čelo ti z vencem lepo,
na vrhu vihrala trobojnica bo."
„„Ne maram usiljenih, tujih krasil,
ne slačite mojih nikar oblačil !'•'"
„Ne brigaš za čast se, ki čaka te zdaj?
Oj, pusti vesela puščobni ta kraj!"
„„Kaj meni je mar, če mi pojete čast,
če moram pa dati življenje in rast!""
Sedaj pa sekire ji smrt zapojo,
oh, kmalu k pogrebu mi jelko neso.
Ko v materno pade naročje zemlje,
za njo se priklanjajo tožne sestre. Fr. Krek.
106. Koledar.
Enakomerno vrtenje zemlje okrog svoje osi vzrokuje dan in noč; v 24 urah, t. j. v enem dnevu se zavrti enkrat. Tekanje zemlje okrog solnca vzrokuje
letne čase. Da zemlja enkrat obhodi solnce, potrebuje 365 in en četrt dni ali eno leto.
Delitev leta na mesece in mesecev na tedne se opira na lunino pomikanje okrog zemlje in na njene izpremembe; kajti od mlaja do mlaja mine skoro 20 in pol dni od ene četrti do druge, n. pr. od mlaja do prvega krajca, pa skoro 7 in dve petini dni. Ker pa te dobe ne iznašajo celih dni, tudi ni mogo-če leta po luninem teku razdeliti na enake dele. Luna 12 krat obhodi zemljo v 354 dneh, po takem manjka še črez
11	dni do polnega leta. Ko bi pa hoteli leto deliti na
12	enakih delov, prišlo bi na vsak del 30 in pol dni. Da se pa ognemo drobcev, odkazali so mesecem vrstoma po 30 in 31 dni. Da je pa vsako leto tudi dobilo polno število dni, zato so ustanovili, da naj vselej po treh navadnih letih pride prestopno.
Ta delitev časa izvira iz starega veka; ker jo je vpeljal Julij Cezar, imenujemo jo Julijev koledar.
A ta pratika ni natančna. Poznejše zvezdoznan-
ske preiskave,so namreč pokazale, da leto ne iznaša 365 in en četrt, ampak 365 dni, 5 ur, 48 minut in 14 sekund.
Ta nenatančnost Julijevega koledarja je v teku stoletij tako narastla, da je že 1. 1582. enakonočje padlo na dan 11. marca meseca, da je bilo torej za deset dni prezgodaj postavljeno.
Da se je prišlo tej napaki v okom, ukazal je 1. 1582. papež Gregorij XIII., da se mora za tedanjim 4. oktobrom šteti precej 15. dan oktobra; ukazal je dalje, da naj odpadejo vsakih 400 let 3 prestopni dnevi, to pa tako, da ostanejo sekularna leta navadna, ako se njih letno število ne da deliti s številom 4.
- liS —
Tako sta leti 1600 in 2000 prestopni, leta 1700, 1800r 1900, 2100, 2200 in 2300 pa so navadna. Nesekularna leta so prestopna, ako se letno število da deliti s številom 4.
Ta popravljeni Gregorijev koledar se je precej vpeljal v vseh katoliških deželah, naposled tudi pri protestantih. Rusi pa in sploh narodi, ki so pravoslavne ali grške vere, še zdaj štejejo po Julijevej pratiki ter so že za 12 dni za nami. Praznujejo tedaj novo leto, ko mi pišemo že 13, januarja.
Cerkveno leto ima nepremične in premične praznike; premični se ravnajo po veliki noči. Cerkveni zbor 1. 325. v Niceji je~ sklenil, da naj se velika noč obhaja prvo nedeljo po ščipu, ki pride za pomladanskim enakonočjem. Zato velika noč ne more nikoli biti pred 21. marcem in nikdar po 25. aprilu. Ta dneva sta torej velikonočna mejnika.
107. Veseli pastir.
Zakrivljeno palico v roki,	Saj tukaj na solnčni višavi za trakom pa šopek cvetic, lesamsem,lesamgQspodar,
ko kralj po planini visoki	živejem po pameti zdravi, pohajam za tropom ovčic. za muhe mi ljudske ni maiv
Nikomur tu nisem na poti,	Naj drugi okoli po sveti na poti ni meni nikdo; si iščejo slave, blaga,
kdo čisto veselje mi moti,	jaz hočem na gori živeti, kdo moti življenje mimo ? tu sreča, tu mir je doma.
Nikdar ne zmrači se mi čelo,	Za čredioo krotko popeval
nikdar no stemne se oči, bom pesmice svoje sladke,
in pojem in likam veselo,	dolincem glasno razodeval, da z gore v goro se glasi. kar polni mi srečno srce.
Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam,
in rajši ko krone kraljevske
cvetice na glavi imam. s. Gregorčič.
108. Nazarij Sauro.
'Nazarij Sauro je bil rojen v Kopru v Istri. Ko jo začela vojna, ga je hotela poklicati avstrijska 'vlada pod orožje. Toda on je bežal V
Italijo in se je javil prostovoljno k mornarici, kjer je postal kapitan. Poznal je vso Istro in Dalmacijo, tako da mu ni bilo težavno priti tja z vojno ladjo. Toda nekoč so zajeli Avstrijci njegovo ladjo in njega tudi. Seveda so ga takoj spoznali. Peljali so ga v njegov rojstni kraj, kjer so ga obsodili avgusta meseca 1916. na vislice.
109. Slep.
Na igrališ-ču zaclaj za veliko stavbo nove hiše je bilo danes posebno živahno. Vsak izmed dečkov si je opasal leseno sabljo, ki jo je naredil sam, na glavo pa si je nataknil vojaško čepico iz papirja. Izbrali so si stotnika in mali vojaki so korakali tako čvrsto, da jih je bilo veselje gledati.
Zdajci je pritekel Janko -črez igrališce. Ze iz dalje je vihtel škatljico v visoko dvignjeni roki in klical : «Pridite, igrali se bomo vojsko! Doma v omari sem našel strelne kapice, kakršne potrebuje oče, kadar nabija patrone za puško. Zdaj boste pa slišali, kako grme moji topovi !»
Vsi so bili s tem predlogom takoj zadovoljni in krdelo se je razdelilo na dve skupini. Ena je zasedla •veliki kup prsti na koncu igrališča, druga je odkorakala in si je morala osvojiti «trdnjavo». Semkaj se je postavil Janko kot topničar. Zavalil je velik kamen na grič in razpoložil nanj strelne kapice drugo poleg druge.
Ko je sovražni oddelek glasno kričeč naskočil grič, je Janko z manjšim kamenom po vrsti tolkel ob kapice, da so pokale tako silno, kakor bi kdo streljal iz puške. Nekolikokrat je šlo vse po sreči. Ko pa je zopet zagrmel strel, so začuli dečki, kako je Janko glasno vzkriknil, in so videli, kako si je oberoč zakril oči. Prestrašeni so vsi prihiteli k njemu. Janko se je jokal ter je dejal, da mu je nekaj priletelo v desno oko in da sedaj nič ne vidi nanje. Tovariši

so zapazili, da mu desno oko krvavi; eden izmed njih ga je torej obvezal z žepnim robcem in mu na-svetoval, naj gre takoj z materjo k zdravniku. Janko pa ni hotel ničesar.slišati o tem. Bal se je kazni, ki ga je gotovo -čakala, zakaj oče mu je že večkrat strogo prepovedal, da bi se dotikal strelnih kapic.
Naposled pa vendar ni mogel drugače, kakor da je odšel domov. Poškodovano oko ga je še vedno hudo bolelo, ali deček je hotel prikriti, kar se mu je bilo primerilo. Skrivaj se je splazil skozi vrata v stanovanje. Pri večerji pa so starši videli, kako si je Janko z robcem zakrival desno oko; nekaj časa se je obotavljal, naposled pa je moral priznati, kako in kaj. Nikar da bi bila mati nemudoma odhitela k zdravniku, je stekla k sosedi in poizkušala na njen nasvet vsakovrstne domače pomočke.
Ker pa tudi prihodnjega dne bolečine niso bile ni-č manjše, nego so postajale še hujše, sta se naposled oče in mati odločila, da pojdeta z Jankom k zdravniku. Ta mu je preiskal oči in je potem resno zmajal z glavo. «To je huda reč», je dejal, «kovinski drobec se je žapičil v desno oko in ga hudo poškodoval. Zakaj niste prišli z dečkom takoj k meni? Zdaj se je oko močno vnelo in skoro ne vem, ali ga bo sploh -še mogoče rešiti». In zahteval je, naj odide deček takoj v bolnišnico.
Žal, da je bil zdravnikov strah upravičen. Dasi so Janku v bolnišnici stregli kar najskrbneje, se je poškodovano oko vendarle slabšalo od dne do dne, celo potem, ko so izdrli kovinski drobec iz njega ,in
kmalu ubožec ni več videl na to oko. Zdravnik za oči je dejal, da bi bilo najbolje popolnoma vzeti bolno oko iz glave, da bi ostalo vsaj levo oko še zdravo. Zakaj žalostna resnica je, da zboli večkrat po kratkem času tudi drugo oko, ako je bilo eno hudo poškodovano, in da prav tako izgubi vid, ako poškodovanega očesa ne odpravijo o pravem času. Oče in mati Jankova pa sta se ustrašila take operacije in sta upala, da se vse dobro izide tudi brez nje. A zgodilo se je drugače. Komaj so minili štirje tedni, je prišla grozna nesreča : Janko je oslepel na oboje oči.
Nekaj mesecev pozneje je prišel oče z dečkom v glavno mesto. Tam naj bi Janka vzgajali in poučevali v posebni šoli z drugimi otroci vred, ki so bili tudi slepi.
Ubožec se je težko ločil ocl očeta. Zdaj je bil s svojo nesrečo popolnoma sam v tujem svetu, ki ga ni mogel videti, nego samo slišati in otipavati. Ven-, dar se je kmalu spoprijaznil z nekaterimi, istotako nesrečnimi tovariši in potem je tudi zvedel od njih, kako so izgubili vid. Največ jih je bilo slepih že izza rojstva ali pa so oslepeli v prvih letih vsled hude bolezni. Veliko otrok pa je moralo pripisovati nesrečo, da so oslepeli, ali samim sebi ali neopreznim tovarišem pri igri. Tako je bil v zavodu za slepce deček. ki ga je zadela puščica v eno oko, ko so se igrali Indijance; vida sicer ni izgubil popolnoma, vendar pa toliko, da se ni mogel več gibati prosto in varno in da se ni mogel več udeleževati pouka v šoli doma-
čega kraja. Drugi otrok je oslepel, ker ga je součenec s kamenom zadel v oko, deklica se je zbodla z iglo, večjemu dečku pa je apno razjedlo oko.
Janko se je naučil v zavodu za slepce marsikaj koristnega in lepega. Toda velikokrat se je otožen spominjal tistega srečnega časa, ko je še .gledal svet z zdravimi očmi. Bridko se je kesal neposlušnosti, ki je zakrivila njegovo slepoto, j. F. Poschl.
110. Ptice, človeške prijateljice in dobrotnice.
Med vsemi živalmi, karkoli jih je ustvarila božja roka, so ptice človeku najljubše. Dobro vemo, da nam je mnogo drugih živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebnejših; vemo, da bi nam bilo brez njih težko, skoro nemogoče živeti, ali vendar so nam ptice najbolj k srcti prirasle. Vsakega, komur srce ni skoz in skoz popačeno, mora veseliti, ako gleda ptico, kako vesela po vejah skaklja in svoja čuvstva izliva v glasno pesem. Kako žalosten bi bil svet, ko bi ga ne oživljale ptice s svojim petjem ! Saj vemo, da lepo je le tam,
kjer ptičice pojo in rožice cveto.
Ptice pa niso samo naše ljubeznjive prijateljice, ampak so tudi naše največje dobrotnice. Ako bi iz naših krajev hipoma izginile vse ptice, kmalu bi bilo drevje po gozdih in vrtih obrano in golo; se-nožeti in polj a bi bila postrižena in do zadnje bilke opustošena, in to vse brez kose in srpa. Temni roji
vsakršnega škodljivega mrčesa, kakor so na pr. črvi, žužki, hrošči, gosenice, metulji, molji, muhe. komarji. mravlje, ušice, kobilice, cvrčki in še druga taka drobna golazen bi dejala v kratkem vse rastje na nič. Človeška moč omaga pred takim, dasi majhnim, vendar strahovitim sovražnikom.
Ptiči neutrudno preganjajo vso ta nadležno golazen, ptiči skrbe, da se nikjer preveč ne zaplodi; vedno so jim za petami, poiščejo jih v najvarnejših kotih in skrivališčih. Ptičje oko ne izgreši niti najmanjšega črvička, zapazi prav tako zeleno "gosenico na zelenem listu, kakor drobna, sivkasta jajca pod razpokano skorjo.
Da bi se prav natanko prepričali o koristi ptičev in da bi tudi druge mogli o tem preveriti, so o-pazovali mnogi ptičji prijatelji drobne ptice pri njih dejanju in nehanju, zlasti takrat, ko so imele mladiče.
Angleški učenjak je opazoval vrabca, ki je pital mladiče v gnezdu. Vsako uro je prinesla starka do 40 vsakršnih gosenic, tedaj v dvanajstih urah 480, v tednu pa 3360 gosenic. Zato mu ni zameriti, ako se jeseni včasih) nazoblje prosa, saj si ga je pošteno zaslužil.
Prav tako koristne so sinice, ki posebnoi izti-kajo za metuljevimi jajci. Neizrečeno mnogo mrčesa ' pokončajo tudi škorci. Škorec pozoblje vsako uro 10 slinastih polžkov brez hiše. samica ravno toliko, mladiči pa še več. Recimo, da škorec poletnega dne po 14 ur lovi hrano zase in za svojo družino, tedaj
na bode preveč, ako na vsak želodec štejemo 150 sli-narjev na dan.
Ta ali oni bo morebiti zmajal z giavo rekoč : «Bog vedi, ali je pa to tudi res, kar se tukaj piše o pticah». Ako nočeš biti le neveren Tomaž, temveč ako ti je do resnice, prepričaš se prav lahko sam o veliki koristi, ki jo imamo od ptičev. Eno uro ali kaj pazi na lastovice, ki gnezdijo pod hišnim pri-streškom! Videl boš, da se od štirih zjutraj do osmih zvečer trudita oba nasititi požrešne, širokoustne pa glavce; vsako uro je vsak vsaj dvajsetkrat pri gnezdu in vsakikrat prinese po 10 do 20 mušic in druge take drobnjavi. Recimo, da jih prinese samo 10, to jih je na dan že 6400. Sama zase pa gotovo potrebujeta kakih 600. tedaj pokonča ena rodovina v enem dnevu 7000, v enem mesecu 210.000, vse poletje vsaj 500.000 vsakršnega mrčesa. Ako v eni vasi gnezdi 100 parov lastovic, pokončajo v enem letu črez 50 miljonov sitnega in škodljivega mrčesa.
In kako povrača budalasti človek svojim do-brotnicam ? Strelja jih ali iz neumne vraže ali pa iz prešerne objestnosti ter jih mrtve - sebi v največjo sramoto - še celo pribija na lilevna vrata.
Ali si je mogoče misliti večjo nehvaležnost, večjo bedastočo in večjo sirovost ? Fr. Erjavec.
111. Belouška.
Belouška je naša najnavadnejša kača. Nahaja se povsod blizu vode. zlasti po zaraslih bregovih, stoječih ali počasi tekočih voda, tuintam pa tudi po
hribih v suhih krajih daleč od vode. Rada se približa hišam, pride v hleve in staje, zlasti se rada vgnez-di v velikih kupih gnoja. Prigodi se pa tudi, da pride v hiše in se nastani v posteljah, kjer povzroči velik strah in grozo posebno med otroci.
Belouška gre rada v vodo; osobito kadar je v nevarnosti, zbeži, če le more, v vodo. Plava prav spretno in hitro, držeč glavico iz vode, ali se pa po dnu hitro pomiče dalje; pod vodo lahko ostane dolgo. Pleza tudi večkrat na drevje, ovijaje se okoli debel in vej. Vse kače so roparske živali, love si same svoj plen ter ga pogoltnejo celega, kakor je.
Belouška so hrani večjidel z žabami, lovi pa tudi ribice, martinčke, v mladosti celo črve in žužke. Vendar so žabe njena poglavitna hrana.
Žročo belouško je gnusno gledati. Žaba se dere na vse grlo in napenja vse moči, da bi pobegnila, ali med kačjimi zobmi je kakor med železnimi kav-Iji. Z gornjimi zobmi drži kača žabo. spodnjo čeljust pa pomakne malo naprej spodnja čeljust spredaj ni zarasla - z eno. recimo desno platjo podržuje žabo, z drugo, levo pa poseže n alo dalje ter jo poprime z zobmi; tako jo pomika malo po malo v žrelo, dokler je popolnoma ne spravi v se. Z grdo razkrečenimi čeljustmi se sedaj ostudno davi in gotovo bi se tudi zadavila, p. k o bi se ji pri tem delu sapnik še ne podaljšal in ji pri strani ne stopil iz žrela. Včasih pa pograbi tudi tako velik plen. da. ga nikakor ne more požreti in je prisiljena, ga zopet izpustiti. Ako so žabice majhne, jih požira prav hitro, po dvajset in še več jih pogoltne drugo za drugo
Do sitega nažrta belouška je lena, se skrije in počasi prebavlja. Potem pa. more tudi dolgo stradati; mleka ne mara.
Jeseni zleze belouška v svojo luknjo globoko v zemljo, ali pa se zarije v gnoj, otrpne in leži tako do pomladi. Že meseca sušca jo je večkrat videti, da se, v svitek zvita., greje na solncu. Precej potem se prvikrat levi.
Dosti pozno, stoprav meseca julija ali avgusta znese samica 20-30 jajec najraje v gnoj, v kup smeti, ali v kako trhlenino. kjer je obenem dovolj toplo in mokrotno. Jajca so črez palec dolga, kožnata. mehka in kakor na motvozu nabrana, drugo se drži drugega, Črez kake tri tedne se izlego iz njih mlade, ped dolge kačice, ki rasto jako počasi. Stara se ne briga dalje ne za jajca ne za mladiče; prepuščeni so sami sebi in svoji sreči.
Jež, dihur, jazbec in mnoge ptice so njihovi največji neprijatelji.
Belouška človeku ne stori nič žalega. še ugrizniti navadno noče.
Fr. Erjavec-
112. Polži.
Veliko i reglavico delajo vrtnarjem in poljedelcem raznovrstni polži. To so požeruhi, da ni kmalu takih. Vsakdo ve, da se po vrtih in poljih nahaja več vrst polžev. Nekateri imajo svojo hišo in jo nosijo s seboj, kamor hodijo. Vanjo zlezejo, kadar se jim zdi. in iz nje se zopet izplazijo. kadar jih je volja.
Ves polž pa nikoli ne jjride iz hiše, in tudi ne more, ker je nanjo prirastel. Najprej pomoli glavo iz hiše, in potem se izplazi iz nje precej dolg in mesnat podplat, s katerim se po svetu pomika. Čreva pa in kar je še potrebnega droba, to ostante vse v hiši.
Poleg hišnih gospodarjev so pa tudi siromaki «nemaniči», ki se brez svoje hiše pomikajo po svetu. To so slinarji ali lazarji. po nekih krajih tudi sluge imenovani. No.' mi jih tukaj nič ne ločimo; najsi je gospodar ali lazar, škodljiva sta oba. zadnji tem bolj, ker ga je navadno večje število.
Na zelenjavi dela največjo škodo poljski slinar. Ako se ga dotakneš, se stisne in skrči na polovico. Glava mu nosi štiri tipalnice, na daljših dveh so nasajene oči. Sprednji del hrbta pokriva zaokrožen, kožnat ščit. Zgoraj je sivkast, spodaj na podplatu belkast.
Prvi gorki dež spomladi izvabi slinarje iz zemlje; podnevi jih ni videti razen o dežju, ponoči pa lazijo okoli, puščajoč povsod za seboj sled, namreč sline in sluz. ki se sveti kakor svila. V hrani niso posebno izbirčni, dasi jim gre zelenjava in sladko sadje v slast.
Od meseca avgusta počenši, pa tje v pozno jesen odkladajo slinarji svoja jajca v vlažna skrivališča. kjer jih pekoči solnčni žarki ne zadenejo. Jajca so drobna liki proso in čista kakor steklo. Vsak slinar jih odloži kakih štiristo. Kakor so videti nežna, vendar jim niti mraz, niti vročina ne škodujeta. V suši se sicer skrčijo, a v moči se pozneje zopet
napno in ne gredo izlepa po zlu. Mladi rasto precej ¡hitro in so vsaj v dveh mesecih dorastli. Od brez-hišnih lazarjev nič manj požrešni in škodljivi niso polži s hišami.
Posebno velja to o našem največjem polžu, ki ga je zlasti po osojnih vrtih povsod dosti. Nahaja se tudi po vinogradih, in spomladi ga je najti po vinskih trtah, kjer objeda mladike. Ob suhem vremenu sedi s hišo kakor prilepljen po deblih dreves ali po ograjah, ponoči in o deževnem vremenu pa lazi okoli. Jeseni se zarije v zemljo in si zapre hišo z apne-nim pokrovcem. Pozimi in zgodaj spomladi iščejo take zaprte polže in jih jedo.
Po nekaterih krajih, n. pr. v južnih Nemcih rede tega polža po posebnih vrtih na veliko in tržijo z njim.
Fr. Erjavec.
113. Nevihta.
Poleti popoldne je. Solnce razliva bleščečo luč z viška doli. Zrak je neznosno soparen. Ovelo zelenje se onemoglo poveša proti tlom. Prepelica mirno čepi v razoru, težko že pričakujoč hladne večerne rose, da bi suhi kljun namočila v njej Ščinkovec se stiska v senci pod košato grano in pozijava; petelin gaga, kopaje se v peščenem prahu na dvorišču, in psu, ležečemu na trebuhu tam na pragu, moli dolgi jezik po strani iz odprtega gobca. Zemlja sama, semtertja široko razprezena zeva že za krepilno primako v nebo.
Na polju se ratarju za brazdo kadi prah. Pri-oravši na konec njive, si briše z rokavom pot z vročega čela, željno se ozira kvišku okrog sebe in vzdihuje natiboma: «Ko bi pač dobri Bog dal malo pohlevnega dežja!» Nobena sapica od nikoder ne dahne. Višnjevo nebo je vedno še čisto kakor ribje oko.
Ali glej! Ne dolgo, in lahek južni vetrič pripleše po zraku. Skoro priplava izza juga po jasni modrini tudi že tanek, bled oblačec; počasi se plazeč dalje po nebu, je vedno očitnejši, z vsakim trenutjem širši in debelejši. Samo malo časa še, in solnce izgine mrklo za oblake, ki kmalu potem gosto in mračno zagrnejo ves obzor.
Veter priteza krepkeje. Po potih in cestah se vzdiga v visokih vrtincih bel prah. Po vrtih šumi. po gozdih hrušči; drevje se zibaj e upogibi je. vrhovje se mu klanja niže in niže. Oblaki so osiveli in temotno očrneli, pode se in dreve, da se zdi. kakor bi vse podnebje bežalo dalje. Izza cunjavih robov se zdajpazdaj blisk zasvetlika v nastali polumrak. Od daleč se tudi že čuje, kako zamolkel grom pribobneva vedno bliže in bliže.
Človek in živali slutijo, da se približuje huda
ura.
Zdajci krivec pritegne in pritisne oblake. Iz najhudournejšega se ukreše strela ter smukne v žarečem pasu nizdol: zabliska se. da vzame vid. Brž za njo zadrdra mogočen grom in trdo buči pod obneb-jem, da se zemlja trese. Kaka redka kaplja pade debelo na tla.
Pastir žene čredo s paše. Ratar izpreže plužna kolca in tira voliče domov. Ženjice in plevice, kosci in drugi delavci hite z njiv, pešpotnik s ceste, da si poišče zavetja tam pod bližnjo, košato lipo. Strela drugič razkolje oblake, in dež se ulije, zagrinjaje ves okraj v belo, neprozorno meglo. Prihruje vihar ter divja in razsaja, da vse vre in bobota; ruje in trga strehe, lomi kozolce, drevje, krha veje. žene deževne kolobarje prek sadežev po polju in drevi raznovrstno sodrgo s seboj dalje po zraku..
Ploha se zaganja z vso silo kakor iz odprte zatvornice. Strele se krešejo druga za drugo in letajo križem, blisk za bliskom. Grom udarja brez prenehanja; sedaj je treščilo, da je groza in strah in vsak se že boji, da se morebiti skoro pokaže ogenj tu ali tam.
Cerkvenik zvoni «megli». Gospodinja vsaka na svojem domu lomi cvetnonedeljske šibe na žerjavico, naj bi se blagoslovljeni dim kadil v oblake in jih razganjal; a ob enem tudi pobožno sklepa roke ter na pragu z družino vzdihuje in moli, naj bi dobrot-1 j i v i Bog odvrnil nesrečo! In glej, «hudo vreme se res jame miriti.
Piš ponehava, grmi in bliska se redkeje, in oblaki se razgrinjajo ter poglajajo. dež poneliuje — svetli se. Ali z rebri dol in po potih še vedno dero bujice. s seboj vlekoč pesek, blato in protje. Po senožetih in njivah stoje kalne mlake. Rastlinje, vse posvaljkano, visi napojeno in ubito v tla. Kmet hiti,
na polje gledat, kako je s sadežem, še dosti vesel, da hujšega, da toče ni bilo ! -
Tam na zapadu se pretrgajo oblaki. Zahajajoče solnce zasveti na tanko premrenjenem nebu, opiraje rumene žarke izprekoma v krotko pršeči dež. In proti izhodu razpne sedmerobojna mavrica svoj zali lok, «pije vodo», poročajoč ljudem, da bode jutri zopet sijalo ljubo solnce, sijalo tem mileje, tem lepše ! Vse je polno upanja.
J. Ogrinc.
114. Divji mož.
Divji mož, kosmati mož	V izbico vesel je šel;
tri doline je ogradil:	ali ko se v njej zravnal je,
„To bo vrt moj, vanj si rož	v strop z glavo se je zadel
in sočivja bom posadil."	in ves dvorec mu razpal je.
Pluga nima, ne brane, kar z rokami prst rahlja si; kar storile so roke, to z nogami potepta si.
Divji mož, kosmati mož hišico si je sezidal: „Tukaj mirno živel boš, kdo te ne bi zdaj zavidal ?u
Šel na jezero je pit, a na brado je pozabil; mož povodni, v kotlu skrit, za kodeljo ga je zgrabil.
„Joju, zajavka divji mož, „za nezgodo gre nezgoda!" A vodnar: „E, kaj se boš? * Ni nezgoda, le ueroda!"
Oton Zupančič.
115. Prevzetni krčmar.
Kristus in sv. Peter sta prišla o poletni soparici k ubogemu kmetiču in sta prosila daru. Usmiljeni mož jima veli: «Kruha ali kakega drugega založka vama ne morem dati, ker ga sam nimam, ali prinesel vama bom kozarec dobre vode iz domačega vodnjaka, da si ugasita žejo, ki je hujša od lakote.» Za povračilo mu blagoslovi Kristus vodnjak in izpremeni vodo v najboljše vino.
Revež je začel krčmariti in bogateti. Kristus in sv. Peter prideta zopet k njemu v podobi starih romarjev in ga prosita požirka vina. Krčmar j a pa je bil denar napuhnil in ga tako utrdil proti siromakom, da se zadere na njiju: «Ako sta žejna, napijta se one - le mlake! Če tekne koristnim kravam, bo dobra tudi za take malopridne vlačugarje, kakor sta vidva». Kristus vzame rupi svoj blagoslov; vino v njej se izpremeni v mlakužasto vodo, ki se je gnusila ljudem in živalim.
Trdosrčnemu kmetiču ni dosti zalegel iztrženi denar; kmalu je bil bolj siroten nego prej, ker ni imel na svojem zemljišču niti zdrave vode. Takrat je izustil Kristus ostro besedo, da zapusti sreča vsako krčmo, ki ne bo usmiljena proti ubožcem.
Za slabotnega starca in bolnega reveža ni noben dar toliko vreden kakor kupica dobrega vina. Kdor jima z njim postreže, se sme nadejati božje milosti na tem in na onem svetu.
Janez Trdina.
KAZALO
Stran*
1.	Moj prijatelj Gruden (De Amicis)....................S'
2.	Materino srce (D. Terstenjak)........................4
3.	Moj dom (A. Praprotnik)............................5
4.	Crviček (J. Tomšič)..................................5
5.	Primorska hiša (Fr. Erjavec)..........................6
6.	Letni časi (J. K. Campej)......'................7
7.	Cena (M. Vilhar)....................................8
8.	Pregovori (J. Stritar)................................9
9.	Kaznovani tat. (Fr. Erjavec) ...... .	9
10.	Trije svetovalci...................10
11.	Kmetovalčevo čarilo (Iz latinskega) .........11
12.	Opravljiva Jerica (Iz Vrtca).............11
13.	Modrijan in ošabnež (Solovej)............12
14.	Dimnikarček (De Amicis) ..............12
15.	Kako so naša babica hruh spoštovali (B. Nemčeva) . .	14
16.	Vernih duš dan (De Amicis) ............15
17.	Lastovki v slovo (V. Orožen).............16
18.	Zrak...........; ............17
19.	Italija......................18
20.	Popotnika in medved (Fr Metelko)..........23
21.	Kralj Vikior Emanuel III. v vojski...............24
22.	Anka in Zinka (Engelbert Gangl)..........26
23.	Zlata ptička (O. Zupančič)..............29
24.	Reki (J. Stritar)...................29
25.	Oglar in gospod (De Amicis)............30
26.	Uganka (J. Stritar) (Šolska tabla) ..........31
27.	Umita posoda....................32
28.	Siromak (S. Gregorčič)...............33
29.	Kmet in sinovi (J. Stritar)..............34
30.	Povzdig Italije pod kraljem Viktorjem Emanuelom III. 34
31.	Kako je Pavlihi hiša pogorela (G. Peščenikar) .... 35
3J. Soška dolina....................37
38. S parnikom ob istrskem obrežju...........38
34.	Kraški svet (J. Bilec)................39
35.	O Postojnski jami (E. Lah) .......•.....41
30. Hlapci in dekle Smrti (A. M. Slomšek;........42
37.	Mačka (Fr. Erjavec) . . ...............44
38.	Svinja (Fr. Erjavec).................46
39.	Miš (Fr. Erjavec)..................47
40.	Evropa.....•.................49
41.	Kako voda vre (M. Cilenšek) . . •..... ....	51
42.	Toplomer......................52
43.	Slastna večerja (Ivan Podgornik)...........'4
44.	Azija . . -......................54
45.	Zlato . . ......................56
46.	Vrabec.......................57
47.	Kako se je škorec smrti rešil (A. Umek).......58
4'8. Pregovori......................59
49.	Pastirček (J. Benignar)............... ■	60
50.	Mornar (O. Zupančič)................61
51.	Trije najboljši zdravniki (A. Kosi)..........62
52.	Sreče dom (J. Virk).................63
53.	Vrt".........................64
54.	Iz davnih časov ...................66
55.	Afrika.......................67
56.	Narava (IVI. Kastelec)................39
57.	Jutro in škrjanec (Iz „Zvona")..........> •	69
58.	Otroka v gozdu (Z. Ž.)........... ....	70
5!». Julij Cezar.....................73
60.	Na gore (M. Vilhar).................75
61.	Ob potoku (K Mo^ssl)................75
62.	Slavec (Fr. Erjavec).................78
63.	Vezuv zasuje mesti Herkulanum in Pompeje.....79
€4. Kako se žabe plode (Fr. Erjavec)..........82
K5. Karp (M. Kišpatič).................84
66.	Kako se mravlje pomladi zbujajo (Fr. Erjavec) ....	86
67.	Svinčnik (Fr. Hubad)................87
68.	Pomlad (A. Umek) '.................88
«9. Dež (H. Schreiner).....■...........89
70.	Veter (H. Schreiner)................................90
71.	Steklo (H. Schreiner)..............................91
72.	Srce, pljuča in želodec............................93
73.	Golob (M. Vilhar).........................95
74.	Domača lekarna (Dr, G. Ipavec)....................96
75.	Konstantin Veliki..................................99
76.	Kukavica.....................100
77.	Ujetega ptiča tožba (S. Gregorčič) ........102
78.	Kuhar (Taras Vaziljev)..............103
79.	Mlinar (Taras Vaziljev)..............103
80.	Drvar (Taras Vaziljev).....'..........104
81.	Mesar (Taras Vaziljev)..............105
82.	Vitezi (Po Ganglu)................105
83.	Čebele......................106
84.	Veverica.....................109
85.	Zvesti pes (J. Pangrac)..............111
86.	Mohamed.....................116
87.	Pregovori.....................118
88.	Škratelj (Fr. Peterlin)...............119
89.	Pametnice....................120
90.	Uganka (Iz „Vrtca") (Štirje letni časi).......120
91.	Luna in zvezde (Fr Cegnar)........... .	121
92.	Učitelj in njegovi starši..............122
93.	Sam (S. Gregorčič)................123
94.	Gorje, gorje! (L. Toman).............123
95.	Tabori o turških časih ..............124
96.	Les (Fr. Kočevar).................124
97.	Amerika.....................128
98.	Viktor Emanuel II.................130
99.	Zaklad (S. Jenko).................131
100.	Avstralija.....................133
101.	Črevljar in plemenitaš (I. Steklasa) .........134
102.	Vile (Fr. Žgurt ..................135
103.	Bitka pri Vittorio-Venetu.....•.......135
104.	Povodnji mož (J. Majciger)............136
105.	Mlaj (Fr. Krek)..................137
106.	Koledar......................137
107.	Veseli pastir (S. Gregorčič)............139
108.	Nazarij Sauro ..................140
109.	Slep (J. F. PoschU................141
110.	Ptice, človeške prijateljice in dobrotnice (Fr. Erjavec) 144
111.	Belouška (Fr. Erjavec)...............146
112.	Polži (Fr. Erjavec).................148
113.	Nevihta (J. Ogrinc) . . .............. 150
114.	Divji mož (O. Zupančič)..............153
115.	Prevzetni krčmar (Janez Trdina)..........154