Andrej Kurnik
Nova generacija vstaj -od Tunizije do Slovenije
1 Za več informacij glej http://www.
Socialna in politična vstaja nove generacije njetwork.org/Living-Democracy-ziva-de-se začne v Tuniziji	mokracija (16 februar 2013).
xT	■■	v rp . ... .	j. ji 2 Za več informacij glej http://www.
Nova generacija vstaj se začne v Tuniziji. Vstaje v osrednjem delu	. „•• „	.
njetwork.org/Living-Democracy-Ziva-de-
te države izbruhnejo decembra 2010 (iVhssaoui in Khalfaoui, mokracija (16 februar 2013) 2011). Zažigalno vrvico prižge Mohamed Bouazizi, ki se protestno zažge, ker mu policija prepove prodajanje zelenjave na tržnici
in mu s tem odvzame edini vir prihodkov. Samozažigu sledijo novi samomori v znak protesta (elektrosamoeksekucije in samozažigi) in protesti ter spopadi s policijo. Ves mesec se ogorčeni prebivalci tunizijske periferije spopadajo s policijo in pripadniki režima Bena Alija (ibid.). Pri tem uporabljajo razvito mrežo mobilne telefonije, ki jim omogoča, da napadajo predstavništva režima kot inteligentni roj (Steidel in Griziotti, 2011). Najprej podnevi, nato se zaradi velikih žrtev reorganizirajo in policijske postaje napadajo ponoči. Ko so predstavniki osrednje oblasti prisiljeni v umik, se prebudita tudi glavno mesto Tunis in civilna družba - sindikati in opozicijske stranke (Missaoui in Khalfaoui, 2011). Velika zborovanja proti režimu Bena Alija v režiji civilne družbe imajo nekoliko drugačno vsebino od vstaj v provinci.1 To ni več toliko socialni revolt zaradi revščine in brezperspektivnosti, ampak političen revolt, ki v prvi vrsti zahteva odhod Bena Alija in njegovega režima ter politične reforme, ki bodo razgradile avtokratski režim. Takrat postane tunizijska revolucija zanimiva tudi za zahodne medije, ki jo začnejo interpretirati kot vstajo za uvedbo liberalno demokratskega režima zahodnega tipa. Odhod Bena Alija pa ne prinese pomiritve in stabilnosti. Kljub pomirjajoči naraciji tunizijske vstaje, ki jo slika kot izraz nacionalne enotnosti proti Benu Aliju in njegovemu ozkemu krogu, kljub širjenju predstave, da je bila to miroljubna in nenasilna revolucija, ki je hotela le odhod avtokrata in politične reforme, kača revolta vijuga naprej.2 Tako nastajajo nove strukture in prakse revolucije. Kot odgovor na poskus privržencev Bena Alija, da bi širili teror in s tem v ljudeh vzbudili željo po vrnitvi režima trde roke, nastanejo komiteji za obrambo revolucije. Zaradi poskusov centrov ekonomske in družbene moči, da bi zaustavili napredovanje revolucije pri padcu režima Bena Alija, se začno okupacije Casbe. Prva zasedba doseže odstop vseh pripadnikov Bena Alija iz javnih funkcij, druga doseže razpis volitev v ustavodajno skupščino
3 Med izganjalce socialne razsežnosti vstaj spada tudi avtor knjige Razjezite se!
(Hesse|, 2010). Tako je na predstavitvi (Missaoui in Khalfaoui, 2011). Vendar tudi volitve v ustavodajno slovenskega prevoda knjige v Ljubljani ,	.	i	. .,.	. , . ,
T .. ••	_ i skupscino ne uspejo popolnoma umiriti družbenega vrenja. Motor
zaradi spopadov s policijo omalovaževal	r ..	. .	.	r	.
tunizijsko vstajo. Hardt in Negri sta v revolucije z občasnimi nenadnimi pospeški brunda naprej.
Skupnem glede ogorčenja in sile jasna.	Volitve v ustavodajno skupščine ne pomenijo vrnitve družbene-
»V ogorčenju (...) odkrivamo našo moč, ga konsenza. Deloma zato, ker na njih zmagajo močno sponzori-
da delujemo proti zatiranju in izzovemo rane prozahodne in islamistične sile. Predvsem pa zato, ker zgolj vzroke naše kolektivne stiske. V izražanju V,.v r	v , t	ti ^ . ..
ogorčenja se upira naša sama eksistenca. politične reforme ne resilo temellnega problema Tunizijcev - to
Ogorčenje potemtakem vključuje dolo- je popolna brezperspektivnost, še posebej mladih. Mesto Tunizije
čeno mero nasilja. To se tesno navezuje znotraj globalne hierarhije delitve dela je deprivilegirano. Tunizija
na dejstvo, da upiranje oblasti, izraz je mejna dežela Evropske unije, ki je v času neoliberalne dirke
svobode proti oblasti, vedno vključuje proti dnu vanjo izvozila delovno intenzivne gospodarske panoge, razsežnost sile - ko se delavec sooči s še- ; . ,	. , ..	• ->mi\ -m i • ■ i- v i •
fom, kolonizirani zoperstavi kolonizatorju, kot >e tekstilna industrila (Negri, 2011). Ne bi pretiravali, če bi državljan državi in tako naprej.« (Hardt in rekli, da lahko mladi Tunizijci izbirajo med delom v »švicfabrikah« Negri, 2011: 218)	doma ali delom na črno kot nedokumentirani migranti v Evropski
uniji. Periferni položaj v evropskem ekonomskem območju, status t. i. tretje države (ki pomeni, da veljajo za njene državljane skrajno striktni pogoji za prehod meje z državami Evropske unije) in relativno dobro razvito javno šolstvo (to je ostanek modernizacijskih naporov države, ki se je z velikimi upi izvila iz kolonialnega jarma), so dejavniki, ki v veliki meri določajo dinamiko revolta, vstaje in tudi distribucije politične moči po volitvah v ustavodajno skupščino. Zmago političnega islama lahko tako povežemo z njegovo sposobnostjo, da artikulira socialno vprašanje, in to na način karitativnosti, da izziva globalne hierarhije moči in ponuja panislamski skupen gospodarski, kulturen in političen prostor. Od izrivanja socialne razsežnosti vstaje, ki je potekala na način poudarjanja njene miroljubnosti in nacionalne enotnosti ter brisanja spomina na izgredniško mladino, so imeli na koncu največ islamisti.
Tunizijska vstaja je začetek nove generacije vstajništev, ki nastane po izbruhu globalne finančne krize. Vstajništva drugod po arabskem svetu (na primer v Egiptu), v Evropi, Izraelu in ZDA niso od tunizijske sprejele zgolj metode zasedbe trgov. V Tuniziji lahko prav tako zasledimo nekatera protislovja in probleme, ki predstavljajo izziv za vse naslednje vstaje. Tukaj je treba najprej opozoriti na vprašanje vzajemne artikulacije socialne in politične revolucije. Že v Tuniziji se pokaže, da sta socialna in politična dimenzija revolucije nerazdružljivi. Zanemarjanje socialne dimenzije onemogoča zares radikalne politične spremembe oziroma je socialna revolucija motor nastajanja zares radikalnih inovacij v političnih praksah demokracije. Vstaja v Tuniziji opozori na pomen demokracije, saj vzpostavi jasno enačbo med bojem proti revščini in brezperspektivnosti ter demokratizacijo. Poskusi, da bi vsilili razumevanje demokratizacije kot vzpostavljanje režima liberalno demokratičnega predstavništva, so povezani z zanikanjem socialne razsežnosti vstaje.3 Poudarjanje socialne razsežnosti vstaje, torej poudarjanje boja proti izkoriščanju in gospostvu, potiska diskurz o demokraciji daleč onkraj liberalno demokratskih omejitev - v smer neposredne, participativne, kolaborativne in absolutne demokracije. Takšna vzajemna artikulacija med socialnim in političnim je značilna za celotno novo generacijo vstaj, ki se začne v Tuniziji. Tam se zgodba nove revolucije začasno konča v primežu velikih svetovnih sil in interesov, v primežu evra in naftnih dolarjev. Toda motor revolucije ostane. Tudi v času volitev v ustavodajno skupščino v krajih na periferiji občasno preženejo lokalne guvernerje, ki jih nastavlja centralna tunizijska oblast. In brezposelni z diplomami ostanejo največje družbeno gibanje (Hamdi in Mejri, 2011). Ostaja boj proti centralizaciji moči, za njeno enakostno distribucijo, ki poteka od vzpostavitve modernih centraliziranih nacionalnih držav.
In ostaja boj najbolj izobražene generacije v zgodovini človeštva za prihodnost, ki je mogoča le s prilastitvijo znanja kot infrastrukture komunikacije in sodelovanja.
Iz Tunizije se vstaja najprej razširi na Egipt in preostale arabske države. Zaradi spremembe objektivnih družbenih pogojev, ki nastane zato, ker je globalna kriza porušila krhka ravnovesja, in zaradi inspiracije in upanja, ki ju prinese vstaja v Tuniziji. Vstaja v Egiptu se srečuje z enakimi protislovji in težavami kot tunizijska in tudi njen rezultat je podoben. Drugje po arabskem svetu, na primer v Libiji, so vstaje zadušene v krvavih državljanskih vojnah, katerih botri so tekmujoče lokalne oligarhije in svetovne sile. V Libiji slednje najdejo način, kako naddoločiti ljudska vrenja v arabskem svetu in jih vpreči v projekt restavracije nadzora in ponovne umestitve v globalne hierarhije delitve dela in gospostva. Velike aspiracije arabskih ljudstev so tako večinoma zaustavljene v uničujočih državljanskih vojnah in neposrednih ter posrednih vojaških intervencijah.
Uporniške province Evrope
Medtem iskra preskoči v Evropo, ki se s finančno krizo znajde v najhujši krizi integracije. S finančno krizo se pokažejo vsa protislovja, nedorečenosti in razpoke projekta integracije, ki ga vodijo tehnokratske politične elite. Do finančne krize se je zdelo, da je projekt evropskega združevanja okrog enotne valute win-win situacija. Ekonomsko razvitejše države so z evropsko valuto pridobile veliko konkurenčno prednost, periferne države članice Evropske unije in evrskega območja pa so dobile možnost poceni zadolževanja in velikih investicij. Evropa je modelirana po nemškem modelu gospodarskega razvoja, poceni posojila in krediti pa bi naj pomagali »tistim, ki zaostajajo«, da naredijo hiter skok naprej v razvitosti in konkurenčnosti. S finančno krizo se je dokončno izkazalo, da je model integracije, ki je bil zasnovan na konservativni monetarni politiki, napačen. Za to je več razlogov. Eden je gotovo skorumpiranost lokalnih oligarhij na periferiji, ki je povezana z zgodovino avtoritarnega vladanja proti oblikam ljudske moči. V hudi krizi suverenega dolga so se tako znašle države, kot so Italija, Španija, Portugalska in Grčija, ki so po drugi svetovni vojni dušile aspiracije množic po ljudski oblasti s političnim avtoritarizmom. Drugi razlog je gotovo neoliberalen model razvoja in vladanja, ki sloni na osrednjosti financ v kapitalistični akumulaciji (Marazzi, 2010). Evrske države, ki so se znašle v hudi krizi suverenega dolga in sestavljajo akronim PIGS (Portugalska, Irska, Grčija in Španija), so bile območja vrtoglavih finančnih investicij. Privatna deficitna poraba, ki je nadomestila keynesijansko javno, je iz dolga naredila poglaviten mehanizem črpanja presežne vrednosti (López in Rodríguez, 2011). Megalomanske investicije v nepremičninski sektor so ustvarile finančne balone. Ko so ti s finančno krizo počili, so se v revščini in brez sredstev za preživetje znašle cele regije in celi sektorji populacij. Pok finančnih balonov je najbolj prizadel gradbeni sektor in s tem migrantske delavce ter storitveni sektor, vezan na razvoj nepremičninskega trga, s tem pa mlade in izobražene delavce. In navsezadnje je razlog za krizo evropske integracije v preprostem dejstvu, da je kapitalizem hierarhični sistem in da win-win situacije ni. To je pomemben poudarek, saj pojasnjuje, zakaj so vstaje v Evropi tako povezane z boji za drugačne tipe prilaščanja, z boji proti privatizaciji, za skupno. Vstaje namreč večinoma povzemajo spoznanje prejšnje generacije vstaj, ki jih enačimo z alterglobalističnim gibanjem; da je nacionalni okvir organiziranja, ki omogoča mobiliziranje vseh družbenih sil za izboljšanje položaja znotraj globalnih kapitalističnih hierarhij, preživet. To pomeni, da so danes mogoči le taki osvobodilni projekti, ki odpirajo možnosti za pluralnost modelov razvoja.
Danes si ne moremo zamisliti osvobodilnega projekta brez priznavanja razlik in gradnje skupnega na osnovi svobodnega izražanja in proizvajanja razlik, kar se je pokazalo v Španiji, ki je evropska država, v kateri se plamen nove generacije vstaj razplamti najprej, in sicer maja 2011. Neposredni povod za špansko revolucijo, kot jo poimenujejo sami vstajniki, so volitve, ki na začetku hude krize ne obetajo kaj več od potrditve vladavine strank oziroma partitokracijo. V času volilnega molka ljudje protestirajo proti volitvam in volilnemu sistemu, ki ne omogoča, da bi se izrazile ideje zunaj partitokracije. Pri tem nasilno posreduje policija, na kar se ljudje odzovejo z množičnimi okupacijami trgov. Nastane gibanje acampadas oziroma taborov. Povedno je, da za predhodnika španske vstaje številni pojmujejo gibanje za digitalne pravice, ki je nasprotovalo uvedbi represivne zakonodaje proti spletnemu piratstvu, in gibanje za spremembo zakonodaje, ki postavlja banke v izrazito privilegiran položaj glede na dolžnike, ki so vzeli hipotekarne kredite za nakup doma (López in Rodríguez, 2011). Boja za digitalne pravice in pravice do doma sta tako ključa za razumevanje španske revolucije. Prvi spopad kaže na pomen digitalnega skupnega, interneta in socialnih omrežij v današnji produkciji. Finančni kapitalizem črpa presežno vrednost iz vse družbe. To je akumulacija, ki je povezana s prekerizacijo, ta pa se kaže tudi kot po družbeni tovarni razpršeno digitalizirano delavstvo in s crowdsourcingom, ki se večinoma dogaja v internetnem okolju, znotraj socialnih omrežij, v katerih si gradimo mreže sodelovanja, pri čemer imajo profit internetne in komunikacijske korporacije (Marazzi, 2010). Španska vstaja jasno pokaže, da se v krizi finančnega kapitalizma oblikuje nov antagoni-stičen subjekt dela, ki je digitaliziran prekerec. Drugi spopad kaže na protislovja privatizirane blaginje. Političen projekt gradnje srednjega sloja kot poskus preprečitve potencialne politične hegemonije delavskega razreda je povezan z individualnim lastništvom hiš in stanovanj (López in Rodríguez, 2011). Zato ni nič nenavadnega, da je bilo eno od gesel Francovega režima, da Španci niso narod delavcev, ampak narod lastnikov domov. In prav financializacija je ključna pri fabrikaciji precej množičnega srednjega razreda individualnih lastnikov domov z zadolževanjem. Seveda je financializacija kot kapitalistični odnos izključujoča, saj je oblika privatizacije skupnega, pri kateri je del tistih, ki kot kreditojemalci vstopijo v produkcijo skupnega, vedno izključen (Marazzi, 2010). S krizo finančnega kapitalizma se ta odnos izkoriščanja in izključevanja zaostri, pri čemer je ogrožena sama produkcija srednjega razreda. Obenem pa nastane potencialno zavezništvo med proletariziranimi in propadajočim srednjim razredom.
V Španiji, kjer se tako očitno manifestirajo protislovja finančnega kapitalizma, vstaje še očitneje poudarijo že v Tuniziji odkrito enačbo, da gresta socialna in politična vstaja skupaj. Izhodiščna kritika volilnega sistema in partitokracije se kmalu preoblikuje v gradnjo paralelnih oblik samovladanja, ki jih poganjajo socialni motivi. Rezultat so številni tehnopolitični eksperimenti neposredne demokracije, ki je razumljena kot participativna in sodelovalna (Toret Medina, 2012). Novo izkušnjo tehnopolitične digitalizirane delovne sile v španskih vstajniških gibanjih uspešno prevajajo v tehnopolitično digitalizirano neposredno demokracijo, ki je mrežna in ekspanzivna. Tako nastane nekomercialno socialno omrežje n-1.cc in vsako politično akcijo spremlja gradnja digitalnih instrumentov poročanja, organiziranja in sprejemanja odločitev. Nastajajoče nove oblike neposredne demokracije v odprtem, neomejenem in vklju-čujočem mrežnem prostoru pa ne sledijo zgolj novi izkušnji dela in življenja digitaliziranih in informatiziranih prekernih delavcev in delavk, ampak tudi novi razredni kompoziciji. Zanjo je značilna skrajna segmentacija v smislu številnih pravnih položajev delavcev in delavk, pa tudi nova subjektiviteta, ki presega klasično delitev na delo in kapital. Finančna akumulacija kot odgovor na potencialno hegemonijo delavskega razreda premesti klasično delitev na delo
4 Koncept skupnih pojmov uporablja Spinoza. Z njim izraža proces konstitui-
in kapital. Najprej s sistematičnim preusmerjanjem prihrankov	ranja biti na način takšnega združevanja
ji	r- v	v	■ ■ i ■. i- ,-v	v	teles, ki povečajo moči posamičnih teles
delavcev na finančne trge, s čimer poganiaio kapitalistično masi-	. . ,.	rrl
° '	^T	r	in sestavljenega telesa. »Skupni pojem
nerijo ne le kot delavci, ki jim je odtujeno presežno delo, ampak	označuje kompozidjo dveh ali več teles
tudi kot mali rentniki, ki imajo na primer svoje prihranke za	in enost te kompozicije.« (Deleuze, 1981:
pokojnine naložene v vrednostnih papirjih. In nato z vse večjim	127) Nova generacija vstaj p°meni demo-
pomenom produkcije človeka po človeku, ki je rezultat razvoja	kracijo brez suverenosti, zato je Spinozova
politična misel ponovno zelo aktualna.
države bfagin|e. Antagonistični sub|ekt tako ni več zgol| mezdni
delavec v blagovni proizvodnji, ki je odtujen od produkcijskih	5 To je nasploh značilnost vstajništva po
sredstev in proizvodov svojega dela, ampak tudi proizvajalec, ki	padcu zgodov¡nskega social¡zma. Gibanje
..	.... . 11 ■ ■ i	i-	-i ■ li -i	brezposelnih Piqueteros iz Argentine na
ima dostop do družbene Magm^ kot mali rentnik in dolžnik ter	primer izhaja iz koncepta oblasti kot od-
subjektiviteta, ki želi intervenirati v družbeno blaginjo kot sfero	nosa, in ne suverenosti. »Ljudska oblast
njene produkcije.	ni oblast nad, ukazovanje in vsiljevanje
Skrajna segmentacija dela zahteva oblike organiziranja za	volje drugim, temveč je moč delovanja,
i vi	ui-	ki	i- ■	gradnje. In kaj je oblast, ki gradi podre-
družbene spremembe, ki ne redčijo heterogenosti in različno-
r	liii	jene razrede in podvržene? To je oblast
^ za to pa so najprimernejse mrežne oblike. Neobstoj jasne	kot družbeni odnos. Kaj pomeni, da je
polarizacije na delo in kapital ter skrajna segmentacija dela in	oblast družbeni odnos? Ko govorimo o
družbe poleg svobodnega izražanja različnosti zahtevata tudi	proizvodnji novih vrednosti in upravlja-
procesno in konstituirajočo sestavljanje teh razlik v novo demo-	nju z njimi, ko govorimo o vrednostih v
i	ii- A	i ■	i	i	našem vsakdanjem življenju, ko govorimo
kratično vladavino. Če uporabimo terminologijo modernega . , . .	' ... , D„,
o tem, da je treba spremeniti družbo
revolucionarnega republikanizma, se kontraoblast demokracije	danes, ko mislimo, kako spremeniti in
proti oligarhiji in tiraniji sestavlja postopoma, skozi procese defi-	peljati družbo danes - na ta način antici-
niranja skupnih pojmov med različnimi.4 Velik pomen biooblasti	piramo družbo, ki jo želimo. Družba, ki jo
oziroma družbene blaginje kot sfere produkcije subjektivitete pa	želimo v tem pojmovanju ljudske oblasti,
ni povezana z idejo, da bomo nekega dne
premika fokus upiranja in delovanja od sfere neposredne pro-	prevzeli državni aparat, da bomo prevzeli
dukcije k definiranju nove blaginje, ki vključuje različnosti. Zato	oblast. Zato ker oblasti ne razumemo
je za španska gibanja poleg neposredne demokracije v mreži	kot predmet, ampak kot odnos, ki se
značilno tudi, da izhajajo iz definicije skupne blaginje. Iz tega	gradi, ki se ga dela.« Glej video, dosto-
lahko sklenemo, da vstaje ne iščejo nove suverenosti, da torejpen Prek-https://www.youtube.com/
. i i . i	. i .	,1	watch?v=brlKZ93gzjA (16. februar 2013).
ne razumejo oblasti kot suverenosti, ki se jo zavzame, ampak da
skozi procesno neposredno demokracijo v mreži politično konstituirajo novo demokratično vladavino.5
Udarec v srce finančnega kapitalizma
Iz Španije se plamen vstaje razširi na Združene države Amerike. Iznenada, v samo osrčje finančnega kapitalizma, kot poskus okupacije Wall Streeta. Medtem ko vstaje v arabskem svetu ciljajo avtoritarne režime in kompradorske buržoazije, v Španiji pa partitokracijo in evropsko integracijo kot diferencialno in hierarhizirajočo mašino, je gibanje Occupy prvenstveno usmerjeno proti vladavini korporacij in finančnih institucij. Na ravni nacionalne politike je gibanje, kot lucidno ugotovi Naomi Klein, usmerjeno proti politiki demokratov (Klein, 2011). Predsedstvo Baracka Obame izda pričakovanja množice Američanov, ki se po obdobju šoka Busheve doktrine permanentne globalne vojne mobilizirajo za volilno zmago prvega afroameriškega predsednika v zgodovini ZDA. Ponovno odkritje duha civilnih gibanj v času pred volitvami, ki sovpade z izbruhom finančne krize, navdahne upanje, da je mogoč demokratičen izhod iz krize. Kot po izbru-
6 Za več informacij glej spletno stran
http://www.occupytogether.org (16.
februar 2013).	hu velike depresije množična ljudska mobilizacija obeta novo
različico New Deala, zavezništva med ameriško administracijo in proizvajalci družbenega bogastva proti neracionalnim kapitalističnim subjektom, tokrat finančnim. Zgodi se prav nasprotno. Po izvolitvi Obame se civilna gibanja demobilizirajo in republikanci z lahkoto blokirajo vse poskuse Obamove administracije, da bi vpeljala naprednejšo socialno politiko. Obame brez pritiskov od spodaj tudi ne zanimajo radikalnejše družbene spremembe v smeri večje enakosti, ampak repozicioniranje ZDA v globalnih odnosih, pri čemer opusti unilateralizem predhodnika in poskuša ponovno prevzeti imperialno pobudo (Negri in Hardt, 2010). Umiku iz Iraka tako sledi okrepitev policijske vojne proti terorizmu v Afganistanu in Pakistanu, oddaljevanju od interesov naftne industrije pa sledi približevanje novim industrijam, med njimi finančni. In prav bail out, dokapitalizacija hazarderskih finančnih institucij, podžge gibanje Occupy.
Occupy, ki navdahne številna sorodna gibanja po svetu, prevzame metodo zasedbe trgov od arabskih vstaj in španskih acampad in prinese fronto v samo središče finančnega kapitalizma. Tako dobi za novo generacijo vstajništev kritika financializacije osrednji pomen. Ob tem se pokažejo različna pojmovanja financializacije in finančnega kapitalizma in s tem tudi različni politični projekti. Zagovorniki teze, da je za kapitalizem še vedno paradigmatski industrijski kapital, vidijo v finančni akumulaciji in kapitalu zgolj balon, ki nastane kot črpanje presežne vrednosti iz industrijske proizvodnje, pri čemer se profitov ne vrača v mezde in investicije v industriji. Zagovorniki teze, da finančna akumulacija in kapital izražata nove sfere družbene produktivnosti, pa zatrjujejo relativno ločenost industrijske in finančne akumulacije (Marazzi, 2010). Iz tega izhajata različna politična projekta. Prvi vidijo rešitev v reindustrializaciji, drugi pa v projektih reapropriacije na terenu finančnega kapitalizma. Prvi se osredotočijo na podpiranje industrijskih sindikatov, drugi na definicijo novih pravic in blaginje, ki bi izhajale iz novih sfer produktivnosti in novih oblik proizvodnje vrednosti in kapitala. In morda je imelo gibanje Occupy večje uspehe pri izumljanju novih oblik boja kot pri povezovanju s sindikati. Po obdobju okupacij, ki se kmalu razširijo po celotnih ZDA, nastanejo pomembne oblike boja proti deložacijam posameznikov in družin, ki niso uspeli plačati hipotekarnih posojil, in boja za odpis študentskih dolgov.6 Na ta način gibanje Occupy interpretira novost finančne akumulacije in finančnega kapitalizma, ki je v tem, da so finance oblika privatiziranja skupnega in izključevanja iz njega in da je kriza v prvi vrsti nastala zaradi privatizacije sistemov blaginje, ker so postale temeljne potrebe surovina za bogatenje bank in finančnih trgov. Fokus delovanja se tako prestavi v smer blaginje in pogojev dostopa do nje, kar pomeni politizacijo sfere reprodukcije. Ker je to sfera produkcije subjektivitet, ni presenetljivo, da je gibanje Occupy izjemno pozornost namenjalo načinom organiziranosti in sprejemanja odločitev, ki mora slediti imperativom prefigurativne politike, v smislu, da v boju anticipiramo družbo, ki jo hočemo v prihodnosti (Graeber, 2011). Gibanje Occupy tako skrbno prakticira neposredno, vključujočo in participativno demokracijo (Juris, 2012), pri čemer si obilno pomaga s tehnologijo web 2.0, ki dobiva, podobno kot v Španiji, ustvarjalne aplikacije v fizičnem prostoru.
Demokracija direktne akcije
Occupy Wall Street je galvaniziral prvo koordinirano globalno vstajo 15. oktobra. Pred tem datumom, ki zaznamuje začetek poskusov globalne koordinacije nove generacije vstaj, potekajo številni
koordinacijski sestanki in skupščine, med njimi Reseau des luttes v Tunisu in Hub Meeting v Barceloni. K mobilizaciji pomembno prispevajo tudi nova globalna gibanja v virtualnem prostoru, na primer Anonymus, ki je spletna različica revolucionarnega republi-kanizma 21. stoletja. 15. oktobra 2011 pride vstaja tudi v Slovenijo. Takrat se zgodi največja samoorganizirana, od sindikatov neodvisna demonstracija v zgodovini samostojne države. To je obdobje politične krize v Sloveniji in dramatične krize evrskega območja, ki pa se v Sloveniji še ne čuti v vsej svoji razsežnosti. Politike zategovanja pasov se začnejo šele z vlado Janeza Janše na začetku prihodnjega leta. Tako ima gibanje 15o, ki se poimenuje po datumu velike demonstracije v Ljubljani, Mariboru in Kopru, množičnejši domet le do predčasnih državnozborskih volitev decembra 2011. Slednje za kratek čas pomirijo družbene in politične napetosti in tako odigrajo vlogo, ki je namenjena volitvam v liberalno demokratskih režimih, in sicer vlogo kanaliziranja napetosti in konfliktov v nov družben konsenz. Ta konsenz se kmalu izkaže za izredno krhkega in že čez eno leto sledi še silovitejša vstaja. Zato je bil 15o nekako predčasen. Gibanje nastopa z geslom, da nas nihče ne predstavlja, s čimer izraža nepovratnost politične krize in krize prve republike z njeno liberalno demokratsko ustavo. Obenem artikulira upor proti politiki zategovanja pasov, kar izraža z geslom »denar ljudem, ne pa bankam«. In tudi ta kritika je anticipacija poznejšega dogajanja. Zaradi svoje predčasnosti ostane vstaja 15. oktobra omejena v množičnosti. Rodi dve okupaciji, okupacijo trga pred ljubljansko borzo in okupacijo Filozofske fakultete, ki postaneta prava laboratorija političnih inovacij. Okupacija trga pred borzo, ki se poimenuje Boj za, se začne kmalu enačiti z gibanjem 15o, medtem ko se okupacija Filozofske fakultete od tega gibanja kmalu distancira. Prav tako obstajajo poskusi prenosa skupščin 15o v druge prostore, kot sta Fakulteta za družbene vede in Socialni center Rog. Podobno kot gibanje Occupy v ZDA in indignados v Španiji gibanje 15o eksperimentira z novimi oblikami neposredne demokracije (Razsa in Kurnik, 2012). Gibanje striktno zavrača vsako politično ter interesno predstavništvo in išče možnosti neposredne demokracije, ki bi predstavljale alternativo referendumski neposredni demokraciji, ki je bila v najnovejši zgodovini Slovenije pogosto instrument demokracije kot tiranije večine nad manjšino. Zaradi socialne narave in antikapitalizma je gibanje 15o kritično do liberalno demokratske ustave z modelom političnega predstavništva in institucionalnimi garancijami človekovih pravic. Zato mora na ravni samega pojmovanja politične skupnosti nujno najti alternativne načine zagotavljanja manjšinskih pravic. V času, ko se desnica mobilizira za zavrnitev sprememb družinskega zakonika na referendumu in referendum kot institut neposredne demokracije spet postane orodje zatiranja manjšin, v resnici nastajajoči argumenti za neposredno demokracijo 15o žal ne dobijo priložnosti, da bi prodrli iz ozkih krogov samih aktivistov. Prav gotovo pa so lahko z vse večjo krizo predstavniške demokracije vse pomembnejši.
Striktno zavračanje vsakega interesnega in političnega predstavništva izraža manjšinskostno7 sestavo gibanja 15o, ki se oblikuje predvsem v taboru pred ljubljansko borzo in v številnih direktnih akcijah. Poglavitno načelo gibanja je demokracija direktne akcije, ki se v skupščinah in delavnicah gibanja uveljavi iz več razlogov (Razsa in Kurnik, 2012). Najprej zato, ker v
V besedilu o neposredni demokraciji in politiki postajanja s soavtorjem Razso obširno dokumentirava, da izhaja pojmovanje neposredne demokracije kot demokracije direktne akcije iz bogate zgodovine manjšinskostnega aktivizma v Sloveniji, ki se je razvijal v boju izbrisanih in migrant-skih delavcev (Razsa in Kurnik, 2012). Sicer je manjšinskost Deleuzov in Guattari-jev koncept. Je »univerzalna figura«, ki nam omogoča razumeti manjšinskostne prakse demokracije direktne akcije, saj naslavlja moči postajanja, ki pripadajo popolnoma drugemu registru kot oblast in dominacija. »Nenehno spreminjanje vzpostavlja manjšinskostno postajanje vsakogar, ki nasprotuje večinskemu dejstvu nobenega. Manjšinskostno postajanje kot univerzalna figura zavesti se imenuje avtonomija. Revolucionarji zagotovo ne postanemo z uporabljanjem manjšinskega jezika kot dialekta, z regionalizacijo ali getoizacijo; prej z uporabo številnih manjšinskih elementov, ki jih spajamo, povezujemo in tako izumljamo posebno, nepredvidljivo avtonomno postajanje.« (Deleuze in Guattari, 1980: 134)
8 Za več informacij glej www.15o.si (16. februar 2013).
okupaciji delujejo aktivisti in aktivistke avtonomnih družbenih
gibanj, ki prakse demokracije direktne akcije razvijajo že prej. Metodologija aktivističnega oziroma militantnega raziskovanja, ki se razvije v gibanju Nevidnih delavcev sveta (Kurnik, 2009), odgovarja na izključenost migrantskih in prekernih delavcev iz kanona mezdnega dela, ki je institucionaliziran v sindikalnem interesnem predstavništvu. Izključenost iz političnega in socialnega državljanstva, ki je značilna za migrantske in prekerne delavce, je vzrok za drugačne oblike participacije, ki niso povezane s predstavništvom, ampak z gradnjo moči in torej z direktno akcijo. Tako kot je zgodovinski IWW (Industrial Workers of the World), medtem ko je organiziral večinoma migrantske in dekvalificirane delavce brez političnih pravic, izumil direktno akcijo v obliki sabotaže in samoredukcije, je novodobni IWW (Invisible Workers of the World oziroma Nevidni delavci sveta) med brezpravnimi migrantskimi in prekernimi delavci iskal oblike njihove moči in možnosti njenega političnega organiziranja. Poleg aktivistov in aktivistk Nevidnih delavcev dajo oblikam samoorganizacije 15o velik pečat direktni socialni delavci in delavke. Direktno socialno delo izhaja iz potreb uporabnikov socialnega varstva in demokratizacije odnosov med socialnimi delavci in delavkami ter uporabniki socialnih storitev. Gibanje Iz-hod, ki prevzame in razvija metodologije direktnega socialnega dela, v 15o prinese metodologije krepitve moči, ki z lahkoto stopijo v dialog z že omenjenimi metodologijami aktivističnega oziroma militantnega raziskovanja. Demokracija direktne akcije, ki nastane iz spoja različnih aktivističnih izkušenj, se v gibanju z lahkoto uveljavi, saj deluje v kontekstu nepovratne krize predstavniške politike; ko so institucije javne oblasti zgolj izvajalci politik finančnih trgov in bank je vsako naslavljanje javnih oblasti obsojeno na neuspeh. Zato je demokracija direktne akcije kot vzajemna artikulacija zahtev in gradnja družbene moči pravzaprav edina logična izbira (Razsa in Kurnik, 2012). Tretji vir praks demokracije direktne akcije, ki je prav tako povezan z manjšinskostno sestavo gibanja, je povezan s kritiko nacionalistične homogenizacije in izključevanja ter s kritiko partijskega demokratičnega centralizma. Metode aktivističnega raziskovanja v avtonomnih gibanjih se namreč večinoma oblikujejo v bojih izbrisanih in migrantskih delavcev, ki naslavljajo probleme nacionalističnega izključevanja, in v avtonomnih družbenih in političnih bojih, ki zavračajo marksistično-leninistično pojmovanje nadzora partije nad procesi družbene emancipacije.
Gibanje 15o tako prakticira gibanjsko neposredno demokracijo, ki je povezana s pravico do upora in se razvija v brezmejnem, odprtem, mrežnem in ekspanzivnem prostoru. Telesna politika 15o, politika torej, ki ne izhaja iz najstva, ampak iz širjenja možnosti in moči, tako na tako rekoč laboratorijski ravni učinkovito odgovori na temeljno dilemo neposredne demokracije. Če je razumljena kot demokracija direktne akcije, ki se dogaja zunaj prostora suverenosti in delegiranja moči in pravic, v mrežnem in ekspanzivnem prostoru, ki ga gradijo uporne singularitete, neposredna demokracija ne more biti tiranija večine. V 15o se tako razvijejo politične prakse, ki so zelo podobne praksam, razvitim med španskimi gibanji in v gibanju Occupy v ZDA. Za vse te prakse je značilno, da so konsenzualne, vključujoče in da vzpostavljajo gibanje samotransfor-macije. Gibanje 15o po dobrega pol leta intenzivnega delovanja doživi zaton. Najprej zato, ker političnim elitam začasno uspe pomiriti politično krizo z volitvami in oblikovanjem nove vlade, deloma pa zato, ker se politike zategovanja pasov v polni meri začnejo izvajati več kot pol leta od izbruha gibanja. Tako aktivisti v svojem naslavljanju manjšinskostnih vprašanj ostajajo precej osamljeni. Kljub temu pa gibanje 15o odpre nove boje na terenu finančnega kapitalizma, kot je boj proti dokapitalizaciji bank in boj za reapropriacijo družbene rente, ter omogoči pomembne teoretske inovacije v obravnavanju demokracije v krizi predstavništva.8 Po kratkem zatišju gibanja
9 Za več informacij glej http://www. njetwork.org/Living-Democracy-Ziva-de-15o nova generacija vstaj izbruhne z vso silovitostjo. Tokrat vstaja mokracija (16. februar 2013). ni zgolj domena aktivističnih kolektivov, ampak je obenem teren političnega spopada med različnimi nosilci družbene, ekonomske
in politične moči. V tej situaciji se senzibilnosti in prakse, ki so nastale v 15o, angažirajo zato, da bi se v vstajah afirmirala avtonomija ljudstva proti poskusom levih in desnih oligarhov ter političnih elit, ki jih želijo instrumentalizirati.
Velik teoretski in praktični napor gibanj, kot so Occupy, 15o in indignados, je usmerjen v drugačno razumevanje političnega prostora. Vprašanje, ki si ga zastavljajo, je, kako organizirati demokratično gibanje osvobajanja v času zatona nacionalnih držav, ko so te zgolj izvajalec neoliberalnih politik finančnih trgov in postnacionalnih centrov suverenosti. Omenjena gibanja razumejo tak prostor kot transnacionalen, mrežen, odprt in ekspanziven, kot prostor samoorganizacije potreb oziroma prostor definiranja pravic, ki so izraz ekspanzivne moči multitude. Ob tem se pojavlja kritika teh gibanj, češ da jim zaradi neobstoja transnacionalnega institucionalnega okvirja manjkajo ustrezni institucionalni vzvodi za spreminjanje družbe. S tem problemom se sicer v transnacionalnih gibanjih zadnje čase spopadajo tako, da konceptualizirajo nove načine institucionalizacije revolucionarne politike (Hardt in Negri, 2010). Problem neobstoja institucionalnih okvirjev revolucionarne politike v obdobju postnacionalnega finančnega kapitalizma je še posebej izrazit v situacijah velikih družbenih pretresov, množičnih gibanj in vstaj, na primer v Grčiji. Slednja ni zgolj poligon neoliberalne kapitalistične revolucije od zgoraj, ki jo vsiljuje krizna diktatura Evropske unije, ampak je tudi paradigmatski primer izhlapljivosti vstaj, če ne bodo našle novih institucionalnih okvirjev za spreminjanje odnosov sil v korist izkoriščane večine in demokratičnega upravljanja skupnega bogastva.
Od hegemonije k upanju
Grški primer je razvpit. Država, v kateri je politično dinamiko po drugi svetovni vojni določal boj oligarhij proti želji množic po ljudski oblasti, boj, ki je vzpostavil režim klientelističnega avtori-tarizma, se je znašla v akutni krizi suverenega dolga. To je precej tipična situacija evropske periferije; zveza lokalnih koruptnih oligarhij in koruptne politične kaste ter bank, ki delajo denar iz denarja na način prvobitne akumulacije. Oligarhije bogatijo od poniklih javnih dolgov, njihovo zavarovanje pa je skupno bogastvo. Ogorčenje Grkov je popolnoma upravičeno, saj odplačujejo dolgove, od katerih niso imeli nič, s prisilnim odpovedovanjem socialnim in delavskim pravicam ter s privatizacijo naravnih dobrin in javnih storitev. In upor proti diktatorskemu zategovanju pasov je v Grčiji silovit. Nenehne demonstracije, stavke, zasedbe javnega premoženja, ki ga želi prodati vlada, samoorganiziranje potreb na ravni četrti, socialne klinike, zadruge, vse to so izrazi konstituirajoče moči. Slednja pa je kljub množičnosti in silovitosti krhka, saj jo ogrožata represivna vlada in neonacistična stranka Zlata zora. Kot odgovor na potrebo po obrambi vstaj proti krizni diktaturi nastane stranka Syriza. To je široka koalicija političnih skupin in strank, ki je lani junija celo imela možnost, da zmaga na državnih volitvah. Volilni uspeh Syrize je povezan s tem, da predstavlja revolt velikega dela prebivalstva, obenem pa je atipična stranka, ki je opustila model predstavništva. Tako je volilni program Syrize v prvi vrsti nov koncept vladanja, ki povzema inovacije družbenih gibanj proti zategovanju pasov.9 Zdravstveno reformo bi tako izpeljali na osnovi izkušnje socialnih klinik, davčno reformo bi izvedli z demokratizacijo ministrstva za finance in vključitvijo opolnomočenih uradnikov na ministrstvu v njeno pripravo.
10 Za več informacij glej http://www. njetwork.org/Living-Democracy-Ziva-de-
mokracija (16. februar 2013).	Skratka, koncept vladanja, ki ga ponuja Syriza, je demokratizacija
vseh domen družbenega življenja in vladanje z mobilizacijo ljudstva. To je logično, še posebej če upoštevamo, da bi njihova vlada doživela hudo nasprotovanje lokalnih oligarhov in tehnokracije Evropske unije. Ta neogramscijanski koncept vlade sloni na družbeni hegemoniji, ki nastaja skozi upor proti varčevanju in privatizaciji, in trči ob resne omejitve, saj je zasnovan v okvirih nacionalne države. Grčija ni Venezuela. Zaradi njene vpetosti v evropski gospodarski prostor se zdi demokratični socializem v Grčiji precej nemogoč in iskanje institucionalnih okvirjev za revolucijo na transnacionalni ravni toliko bolj nujno. Poleg koncepta hegemonije v konceptu vladanja, ki ga ponuja Syriza, najdemo še eno zanimivo sestavino, ki jo lahko razumemo s pomočjo koncepta konstituirajočega vladovanja (Hardt in Negri, 2010). Syriza uporablja pojem upanja, in to v smislu sposobnosti ljudi, da v kolektivnem delovanju takoj popravijo zaradi krizne diktature raztrgano družbeno tkivo. Takšno upanje se je rodilo v četrtnih skupščinah, ki so začele organizirati družbene potrebe, v zasedenih gledališčih, praksah socialnih klinik in tako naprej, ki so bile odgovor na doktrino šoka.10 V nasprotju s hegemonijo je upanje postnacionalen koncept. Je subvertirano vladovanje. Vladovanje, ki se vzpostavlja na osnovi nastanka izrednih razmer (Hardt in Negri, 2010), brez jasnega okvira legalnosti, kot stremljenje, ki se legalizira a posteriori, kot volja do moči. Upanje je praksa vstajniškega vladanja onkraj dihotomije anarhija - suverenost. Je logika vladanja, ki se uveljavlja na ravni Evropske unije in nasploh na ravni nastajanja postnacionalne globalne vladavine. Zakaj ne bi subvertirali te nove oblike vladanja in jo uporabili v prid razlaščenih, v prid 99 odstotkov?
Mnogoterost diskurza vstaj in njegovo redčenje v Sloveniji
Teoretična in praktična vprašanja, ki jih naplavi dramatičen razvoj nove generacije globalnih vstaj, se z vso silovitostjo odpirajo tudi v času vstaj v Sloveniji. Njihov začetek v Mariboru nas pripelje na teren finančnega kapitalizma in novih bojev proti izkoriščanju in gospostvu. Revolt zaradi radarjev v javno-zasebnem partnerstvu ni banalen, ampak paradigmatski razlog. Finančni kapitalizem vleče presežno vrednost v obliki rent iz celotne družbe in politično kapitalske hobotnice so ključni akterji novodobnega izkoriščanja (Kurnik, 2013). Domnevna banalnost razlogov za vstajo v Mariboru pa je zgolj začetek medijskega, političnega in civilnodružbenega omalovaževanja vstaj. Te so večinoma razumljene kot neartikuliran izraz nezadovoljstva, ki mu je treba dati vsebino in zahteve. Redčenje diskurza vstaj, ali bolje redčenje diskurzivnih in nediskurzivnih praks vstaj, se kaže kot največja nevarnost njihovemu potencialu, da radikalno spremenijo družbo. Redčenje se vidi v poudarjanju dihotomije nasilje - nenasilje, katerega posledica je kriminalizacija vsake konfrontacije z režimom korupcije in policijo ter udomačitev miroljubnega dela vstaj. Povsod padajo iz omar marksistično-leninistični okostnjaki v obliki pozivov k oblikovanju partije, ki bo dala pravo zavest vzklikanju »Lopovi!« in metanju granitnih kock. V Cankarjevem domu dajejo univerzalni intelektualci tej praznosti vstaj smisel in idealističen smoter, ki je dobrobit naroda. Osemdeseta se vračajo kot zaklinjanje nedokončanega državotvornega projekta in kot poskusi ponovnega odkritja nacionalne enotnosti z brisanjem razlik. Socialistična revolucija se vrača kot od medijev podprta propagandna platforma. Ob tem se nihče ne vpraša, zakaj mediji tako hlastajo po vseh »alternativah«, če le predpostavljajo uveljavitev z volitvami. Verjetno ne bomo zgrešili, če rečemo, da je njihov namen rešiti predstavništvo za vsako ceno. Vladavina ljudstva ne sme nastati na ulicah in z uporom. Zato imamo
v Mariboru političen proces proti domnevnim izgrednikom in povsod delujočo policijsko normo, da morajo biti vstaje mirne. Monopol nad silo je vendarle temelj buržoazne države, nekoč in danes. Kdor hoče postati del dvorne politike, mora pokazati, da je sposoben vzpostaviti hegemonijo in nadzor nad vstajami.
Redčenje diskurza vstaj ima realne politične učinke. Debate postajajo abstraktne, socialna dimenzija izginja, vstaje se iz ulic potiska v volilne procedure. Redčenje diskurza vstaj nas ponovno vrača v primež neoliberalizma, ki je politično teoretsko utemeljen v izganjanju resnice iz politike. Mnogotere, družbeno umeščene in utelešene resnice, ki se izraža in proizvaja zgolj v družbenih konfliktih in antagonizmih. Zato je vloga teoretične prakse omogočiti produkcijo mnogoterosti izjav vstaj, njen imperativ je omogočiti svobodno proizvajanje razlik. Zagrabiti subjektiviteto tam, kjer je izkoriščana, in tam, kjer se upira, in tako sprožene moči sestaviti v projekt radikalne družbene transformacije. Upanje ostaja. Ne glede na uspešnost te naloge, ne glede na to, ali bodo ljudske vstaje našle avtonomijo, se izvile iz dinamike spopada med obstoječimi elitami, kot se je zgodilo v Mariboru, ko je šlo ljudstvo z izgredi in geslom, da so vsi »gotovi«, po svoje. Vedno smo se spraševali, kaj je podtalnega v tej deželi, kaj je zamolčana tradicija upiranja, na katero bi lahko pripeli osvobodilne projekte. To so vstaje. Čas je, da resno študiramo njihovo preteklost in postajanje. V izmenjavi izkušenj vstaj od Tunizije do Slovenije. Temu bo namenjena naslednja številka Časopisa za kritiko znanosti.
Literatura
DELEUZE, G. in GUATTARI, F. (1987): Mille plateaux. Paris, Les éditions de minuit. GRAEBER, D. (2011): Occupy Wall Street Rediscovers the Radical Imagination.
Guardian, 25. september. Dostopno prek: http://www.guardian.co.uk/commentisfree/cifamerica/2011/
sep/25/occupy-wall-streetprotest. (4. december 2012). HAMDI, M. in MEJRI, K. (2011): Neuf mois après la révolution, le mouvement des jeunes chômeurs diplômés ne faiblit pas en Tunisie. Dostopno prek: http://observers.france24.com/fr/content/20110930-9-mois-apres-revolution-mouvement-jeunes-chomeurs-diplomes-faiblit-pas-tunisie (6. februar 2013). HARDT, M. in NEGRI, A. (2010): Skupno. Ljubljana, Študentska založba, Časopis za kritiko znanosti. HESSEL, S. (2010): Indignez-vous! Paris, Indigène éditions.
JURIS, J. S. (2012): Reflections on #Occupy Everywhere: Social media, public space, and emerging logics of
aggregation. American Ethnologist 39(2): 259-279. KLEIN, N. (2011): Occupy Wall Street: The Most Important Thing in the World Now. Dostopno prek: http://
www.thenation.com/article/163844/occupy-wall-street-most-important-thing-world-now (6. februar 2013). KURNIK, A. (2009): Aktivistična raziskava, biosindikalizem in subjektiviteta migrantskih delavcev. Časopis za
kritiko znanosti 238: 53-65. KURNIK, A. (2013): Gre za naša življenja in dostojanstvo (Kje vidim pomen vstajniške splošne stavke).
Dostopno prek: https://n-1.cc/blog/view/1565642/gre-za-nasa-zivljenja-in-dostojanstvo-kje-vidim-pomen-vstajniske-splosne-stavke (6. februar 2013). LÓPEZ, I. in RODRÍGUEZ, E. (2011): The Spanish Model. Dostopno prek: http://www.
observatoriometropolitano.org/2011/06/13/the-spanish-model/ (6. februar 2011). MARAZZI, C. (2010): The Violence of Financial Capitalism. New York, Semiotext(e). MISSAUI, N. (2011): Dégage Dégage Dégage Ils ont dit Dégage. Tunis, Éditions Franco-Berbères. NEGRI, A. (2011): Lettre à un ami tunisien. Dostopno prek: http://multitudes.samizdat.net/Lettre-a-un-ami-tunisien (6. januar 2013).
RAZSA M. in KURNIK, A. (2012): The Occupy Movement in Žižek's Home Town: Direct democracy and a politics of becoming. American Ethnologist 39(2): 238-258.
STEIDEL, A. in GRIZIOTTI, G. (2011): Production du commun, réseaux et bio-hypermedia. Dostopno prek: http://savoirscommuns.org/reseaux-et-bio-hypermedia/ (6. februar 2013).
TORET MEDINA, J. (2012): Una mirada tecnopolítica sobre los primeros días del #15M. Dostopno prek: http://www.universidadnomada.net/spip.php7article380 (6. februar 2013).
Franc Trček je aktivni član gibanja Gotof si!, prebivalec Maribora in analitični sociolog, ki se ukvarja z družbeno-prostorskimi razvojnimi izzivi in še zlasti z lokalnim in regionalnim razvojem, sociologijo arhitekture, sociologijo kibernetskega prostora in balkanskimi študijami. (franc.trcek@guest.arnes.si)
194-197 Klemen Ploštajner
Vednost mora biti zavezana emancipaciji
Prispevek je krajši razmislek o mestu vednosti in vlogi intelektualcev v sodobni družbi znanja, ki vednost vse bolj podreja logiki blaga in produkcije. S tem so bili subjekti, za katere se predpostavlja, da vedo, in njihovi produkti (znanje) popolnoma potopljeni v mehanizme dominacije, ki se danes vse bolj izvaja v imenu racionalnih, tehničnih, objektivnih zakonov kapitalistične produkcije. Vstajniška gibanja po Sloveniji takšen status intelektualcev postavljajo na laž, saj sili levo intelektualno srenjo, da se ponovno prebudi in svoje znanje uporabi kot orodje emancipacije. Če je fašizem ponesrečena revolucije, je naloga vednosti in intelektualcev, da preprečijo pohod fašizma.
Ključne besede: protesti, družba znanja, vloga intelektualcev, produkcija.
Klemen Ploštajner je dodiplomski študent sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Aktiven je v lokalnih gibanjih, med drugim je eden od soustvarjalcev spletnega mesta danesjenovdan.si. (plostajner.klemen@gmail.com)
predstavniške politike. Na osnovi opisa temeljnih značilnosti vstaj od Tunizije do Slovenije lahko opredelimo temeljne teoretske in praktične dileme nastajajoče nove političnosti: razmerja med socialno in politično dimenzijo vstaj ter med heterogenostjo in oblikami političnega organiziranja, vprašanja, kako se upor proti financializaciji izraža v nastajajočih oblikah neposredne demokracije, kako v nastajajočih gibanjih naslavljajo problem manjšin in neposredne demokracije ter kakšna teoretična praksa se lahko zoperstavi redčenju diskurza vstaj in omogoči svobodno produkcijo vstajniških izjav.
Ključne besede: vstaje, zasedbe, socialno in politično, neposredna demokracija, finančni kapitalizem, neoli-beralizem.
Andrej Kurnik predava na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Je nosilec predmetov Politična filozofija, Genealogije državljanstva, Nova političnost in globalna družbena gibanja, Biopolitika, Politika migracij. Kot aktivist se ukvarja z razvojem metodologij aktivi-stičnega raziskovanja. (andrej.kurnik@fdv.uni-lj.si)
199-210 Andrej Kurnik
Nova generacija vstaj -od Tunizije do Slovenije
Vstajo v Tuniziji, zasedbe trgov v Španiji, okupacijo Wall Streeta, globalno vstajo 15 oktobra 2011 in nedavne vstaje v Sloveniji lahko razumemo kot novo generacijo vstaj po izbruhu finančne krize. Vsem tem množičnim izrazom ogorčenja in iskanja resnične demokracije je skupno izražanje nepovratne krize neoliberalizma in
The group tries to create an inclusive, united and egalitarian society of enlightment ideals. The author mixes personal activist history with a development of a lesbian movement from the first initiative in the alternative society of the 80s in Ljubljana to the situation today.
Keywords: alternative scene in the 80s, lesbian and gay movement, Magnus festival, lesbophobia, homophobia, society of enlightment, democratization of society, homosexuality in the media, the Lezbična četrt festival.
Nataša Sukič holds a Diploma and is a engineer in Electrotechnics. She is a writer, DJ and lesbian activist. (sukicnatasa@mail.ljudmila.org)
185-193 Franc Trcek
Reflection on »Gotof je!« This article combines two texts, which were written at the time of the third Maribor uprising in 2012. The first explains to an imaginary foreigner, why Gotof je! happened. In doing so, I start from the concept of primary accumulation of capital, which is typical for most of the transitions in Eastern European countries, and the failure of reform of local government in Slovenia, the consequence of which is local sheriffs. The second text is trying - through the analysis of actual political events in the city and municipality - to answer the question of what kind of election we need in Maribor. Both texts are a real-time analysis of the theory in practice. I call such attempts »weak theory« because the practice course ahead. I see this as a big advantage of weak theory, not as a weakness, because it not generalises where it is not possible.
Keywords: weak theory, Maribor uprising, primary accumulation of capital, transition, reform of local self-government, Gotof je!
Franc Trcek is an active member of the Gotof si! movement. He is a resident of Maribor and analytical sociologist. He studies socio-spatial developmental challenges and in particular local and regional deve-
lopment, the sociology of architecture, cybersociology and Balkan studies. (franc.trcek@guest.arnes.si)
194-197 Klemen Plostajner
Knowledge Must be Committed to Emancipation
The article considers the place of knowledge and the role of intellectuals in contemporary knowledge society in which knowledge is more and more subsumed under the logic of production and commodities. Subjects are supposed to know and their products (knowledge) are thus completely immersed in mechanisms of domination, which is practised more and more in the name of rational, technical, objective laws of capitalist production. The protest movement in Slovenia rejects the traditional status of intellectuals, forcing them to wake up and start using their knowledge as a tool of emancipation. If fascism represents a failure of revolution to achieve emancipation, then intellectuals have the task to prevent the march of fascism.
Keywords: protests, knowledge society, role of intellectuals, production.
Klemen Plostajner is an undergraduate student of Sociology in the Faculty of Social Science, University of Ljubljana. He is active in various local social movements. He is also one of the co-creators of danesje-novdan.si portal. (plostajner.klemen@gmail.com)
199-210 Andrej Kurnik
A New Generation of Uprisings -from Tunisia to Slovenia The uprising in Tunisia, the occupation of public squares in Spain, the Occupy Wall Street movement, the global uprising on 15 October 2011 and the recent widespread demonstrations in Slovenia can be understood as the new generation of uprisings following the eruption of financial crisis. Those multitudinal expressions of indignation and quests for real democracy are expressions of the irreversible crisis of neoliberalism and represen-
tative democracy. From an examination of the defining traits of uprisings from Tunisia to Slovenia, one can define basic theoretical and practical dilemmas in the new ways of doing political encounters. These include the relationship between the social and political dimensions of uprisings, the relationship between heterogeneity and forms of political organization, how resistance against financialization prefigures emerging forms of direct democracy, how emerging movements address the issue of direct democracy and minority rights, and what theoretical practices can prevent the attenuation of the discourse of uprisings and enable the free production of enunciations.
Keywords: uprisings, occupations, social and political, direct democracy, financial capitalism, neoliberalism.
Andrej Kurnik is a lecturer at the Faculty of Social Sciences. He lectures in Political Philosophy, Genealogies of Citizenship, New Political Character and Global Movement, Biopolitics, and Politics of Migration. As an activist he works on developing methodologies of militant research. (andrej.kurnik@fdv.uni-lj.si)