Naše veselje Priloga „Slov. gospodarja" za deco. Štev. 4. I' 2A w Letnik II. i Velika noč. Aleluja! Kristjan, vesel poj: Zveličar je vstal iz groba, želo ostro je smrti vzel, zdaj ne straši nas več ‘-ahnoba. Smrtni s telesa otresel jo prah, vstal je v veliki svetlobi in '•-lavi; groza obide čuvaje in strah, Aleluja Gospodu v višavi! V^-tal boš tudi ti, kristjan! Njega vstajenje upanje tvoje; on bud;i ho, ko napoči dan, v večno življenje verne svoje. Zima beži, prihaja pomlad, novo življenje - zemlji zbuja, cvet vesel obeta in sad: , pojmo vesdi: Aleluja! J. Stritar. -v v***’ 0 Aleluja! ^Vacl. Kosmak.) .Volika noč jel Solnce gleda z radostnim svitom z modrega nebesnega svoda na mlado zemljo. Na vrtu sedi vrabček na bezgovi veji, se greje na toplem solpčecu ter pravi: »čimčara, že je zopet za jara. Letel sem pogledat na polje. Oj, tam je krasno! O snegu niti sledu ni več, potočki skačejo žuborč, zvončki cveto, škrjanci pojo in veterc veje tako gorko, tako milo, da bi bilo greh, ko bi še spal. Bezeg, nikar ne spi, vstani, že je zopet za jara — čimčara!« Bezgova veja sliši vrabčkovo poročilo, se strese od veselja in se nasmeje z zelenim perescem. Spodaj pod bezgom pa dremlje cvetlica marjetica. Vrabčkovo gostolenje jd prebudi. Prestrašena se ogleda in, videč bezeg v pomladni lepoti, se razveseli in hitro odgrne svojo krasno in nežno glavico. Na vrtu se vzdiguje škrjančelc in poje, gledajoč njuno veselje: Aleluja! Preveč blagoslova ni dobro. (Pravljica.) Stara Meta je prebivala v svoji revni hišici kar tam blizu mestnega obzidja. Bazen te hišice ni imela na svetu prav nič. Preživljala se je' tako, da je hodila po mestnih hišah kaj malega delat, — prav za prav je to že bil nek način be- račenja, ker delala ni mnogo, niti tega ni mogla storiti. Ljudje so jo radi videli, ker je vedela marsikaj povedati, nekateri so si na tihem celo pripovedovali, da je čarovnica. To pa seveda ni bilo res. Meta si je želela edino to, da bi imela toliko sredstev, da ji ne bi bilo treba lioditi iz hiše, ampak da bi si lahko pripravila svojo juhico ali kašo kar doma. V tisti dobi so še palčki ljudem radi kaj pomagali in Meta je tudi upala, da sa ji še posreči, katerega izmed njih videti in prositi za pomoč. Ko je nekoč nabirala suhljad v gozdu, je začula vpitje, kakor da bi sc ma- li otrok na glas jokal. Šla je gledat in našla palčka, katerega je bila prijela past, nastavljena od lovca lisicam, tako tesno za obleko, da se ni mogel ne iztrgati, ne sleči. Zato je klical na pomoč. Meta je brž pr'st.opila in z velikim trudom se ji je posrečilo rešiti palčka iz neugodnega položaja. Ko je bil pal- Kaznovana »Teta Ana je pisala, naj ji pošljemo Tončka i-> Marico za velikonočne praznike«, je rekel oče, ko je prišel opoldne iz urada dr-iov. Seveda je to bilo veselja in vriskanja, posebno Topček se je veselil, ker še ni bil pri teti, pač pa mu je b la Marica pripovedovala, kako lepo je bilo lani pri njej. »Jutri popoldne ob štirih odpelje poštni voz«, je dejal oče, »in tedaj se lahko peljeta z njim še vidva.« Tako je bilo to naposled določeno. — Teta je imela svoje veliko in bogato po- ček prost, je staro Meto lepo zahvalil in ji je obljubili, da ji izpolni željo, če ne bo zahtevala preveč. Meta je bila baš lačna, pa je hitro prosila, naj ji da tak lonec, da bo skuhal mlečno kašo, kadarkoli bi ga Meta postavila na ognjišče in mu zapovedala kuhati. Palček ji je rekel: »Dobro, tak lonec že stoji doma na ognjišču. Če hočeš, da kuha, samo s prstom trikrat potrkaj po njem. Ko ti bo pa dosti, potem pa —« Tega ji ni mogel več povedati, ker je bila Meta že odtekla, kakor hitro so jo nesle nege. Doma je res stal lonec na ognjišču. Meta je trikrat po njem potrkala in takoj se je začela kuhati mlečne kaša. Zadovoljno j« starka opazovala, kako je vrelo po loncu, kaša je bila gotova in se jo začela dvigati iz lonca. Meta je zaklicala: »Dosti, dosti!«, ali nič ni pomagalo, ni vedla, kako bi ustavila kuhanje, kor :i bila počakala palčkovega končnega naročila. Kaše je bilo vedno več, vrela je iz lonca na ognjišče, po tleh, skozi okno in vrata, Meta pa je preplašona tekla iz hiše in klicala ljudi. Ti so pritekli in začudeno opazovali veliki blagoslov, pa ; niso mogli omejiti ali ustavit'. Kašo je bilo čimdalje več, ulica za uli.o se je napolnila, hiša za hišo je "‘zginila v njej, ljudje pa so morali 'o zapustiti. Lonec še deluje, kaše je vedno več, kakšen bo konic, pa ne vem. Najbrž bo palček ustavil delovanje pridnega lončka, ko ’ - pr‘spela kaša tudi do njegovega gozdnega doma. Nr to bo pač treba počaka':! neposlušnost. sestvo na drugi strani gorovja in posluževati se je bilo treba poštnega voza za pot, železnice v hribih ni bilo. Drugega dne sta otroka komaj čakala, da bi prišel čas za odhod. Povsod sta bila na poti, za igro jima ni bilo nič mar, štela sta ure in premišljevala, zakaj tega dne tako počasi potekajo. Popoldne je bilo še hujše. Tedaj je rekel Tonček: »Jaz grem k županovemu Mihcu, se bova malo igrala.« »Dobro«, je dejala mati, »ali ob pol Štirih moraš biti tu, da sc pripraviš na pot. Pošta odpeljo točno ob Štirih in ti veš, da nikogar ne čaka.« In tako je tudi bilo. Baš se je voz za-< čel pomikati, ko priteče Tonček ve« za-sopihan. Prestrašen postane sredi ulice E9 Tonček se je igral pri prijatelju, čas je hitro minil, na uro seveda ni nihče gledal. Doma SO' ga pa čakali in čakali. Marica je bila gotova, poštni voz je prispel. Mati je hotela nekoga poslati, pa oče ni dovolil. »Naj trpi kazen za svojo neposlušnost!« in gleda zr. odhajajočim vozem, iz kan terega mu uaha Marica z rutico v po-zdrav. Iz velikonočnih počitnic torej ni bilo nič, ra tudi '-oma so Tončku potekali di.-vi kaj žalostilo, niti ga ni veselilo, da bi poiskal svojega prijatelja. Morda pa mu je bil ta dogodek dober nauk! Uganke. 1. En klobuk, pa dve glavi; en rep, pa dve roki; štiri nosnice, dve škornjici; šest nog, po štirih gre. Kaj je to? 2. O lepem vremenu prižene vsak večer pastir na velikanski travnik brezštevilno ovčic; kdo je pastir, kaj travnik in kaj ovčice? 3. Cesto me pričakujejo in prosijo; a jedva se prikažem, vse beži. Kdo c>em? 4. Brez rok, brez nog, pa vrata odpira. Kaj je to? 5. Vse pomete okoli hiše in vse zastonj. Kdo je to? 6. Kam gre tisti, ki je prišel v sredo vasi? o Rešitev ugank v 3. številki. 1. Eva — Ave. 2. Krompir. 3. Blazinica za igl». je žrtve. Po kokih pravilih se igra, prid1? na vrsto prihodnjič, zdaj le št "Vp misli: v Tgračke, ki si jih napravimo sami, naj najbolj jozvesele. Kupljei igračka nikoli niso .vrer-iv* toliko, ' kor lastno delo. 2. Člo ek se ne sme prestrašiti, če mu kaj takoj ne uspe. Ne popustite! Delaj- te dalje! Kar se je šestkrat ponesrečilo, bo vendarle sedmič uspelo. To je potem še večje veselje! Torej pripravite si kegljišče, keglje in kroglo (volka' da se bo igra lahko pričela. Morda si izmislite že kar sami kaka pravila za igro. Pa nam kaj pišite o tem! * Za smeh. Zarluženo plačilo. Glej, naš dedek jo zaspal! Dajva, prestrašiva ga malo! Oho, kaj pa je to? Aha, sla jo izkupila? Prav tako!