Konekcionizem in oživljenje behaviorizma
ULL1N T. PI ACE
Učili so nas, da jc bchaviorizem mrtev oziroma, če že ne ravno mrtev, pa v zadnjih zdihljajih. Toda, ali smo lahko prepričani o tem? Behaviorizem jc moral sestopiti z vodilnega položaja, ki gaje užival v psihologiji, lingvistiki, v družbenih vedah in celo v filozofiji v letih med 1940 do 1950; po mojem mnenju pa je precej razlogov za misel, da pomenijo modni tokovi, ki so se po dolgem času pojavili, vsaj začetek njegovega oživljanja.
Da bi razumeli pobude te sodbe, moramo najprej pretehtati, kaj je bilo tisto, kar je pokončalo behaviorizem. Coup de grace ali milostni udarec mu je nedvomno dal Noam Chomsky (1959) v oceni B. F. Skinnctjeve knjige Verbal behavior in Language (Verbalno vedenje v jeziku). Vendar se zdi malo verjetno, daje imela ta kritika taki uničevalni učinek, ki bi ga nedvomno imela, če ne bi behaviorizma na splošno in zlasti behavioristični pristop k jeziku že spodkopal serialni digitalni računalnik kot model za način, kako možgani generirajo mišljenje, jezik in vedenje (ali "akcije", kot so večino kognitivnih znanstvenikov naučili govoriti filozofi).
Pogosto so mislili, daje tisto, zaradi česar so psihologi in jezikoslovci začeli opuščati behaviorizem, njegovo zavračanje zasebnih mentalnih dogodkov. Toda to ne more biti res. Kolikor vem, ni noben behaviorist nikoli zanikal obstoja takih dogodkov. Nekateri tako imenovani "metodološki behavioristi" so seveda z znanstvenega vidika zanikali možnost njihovega raziskovanja. Skinner pa je po drugi strani ves čas zavračal metodološki behaviorizem. Za "radikalnega bchaviorista", kot je govoril sam o sebi, mentalni dogodki obstajajo in so dosegljivi znanstvenemu raziskovanju prek verbalnega vedenja, ki ga ti dogodki ustvarjajo. Bolj se nagiba k mnenju, da taki dogodki nimajo nobene značilne vzročne vloge pri nadziranju vedCnja na splošno; pa celo sam je pred kratkim (Skinner 1987) moral dopustiti možnost, da imajo zasebni dogodki vsekakor vzročno vlogo kot razlikovalni dražljaji glede na opisujoča jih verbalna poročila. Zakaj če poročila te vloge fc bi imela, ne bi sploh mogla biti poročila o takih dogodkih.
Toda celo v primeru, da bi behavioristi zanikali obstoj in vzročno vlogo zasebnih mentalnih dogodokov, ni, kolikor vem, ničesar nili v Chomskyjevi kritiki niti v delovanju Že skonstruiranega digitalno računalniškega modela možganov, kar bi bilo argument v prid stališča, da taki dogodki obstajajo in da so glede na človeške akcije vzročno učinkoviti.
Po mojem imamo tu opraviti s štirimi značilnimi bchaviorističnimi nauki, ki jih jc spodkopal serialni računalnik kot model za delovanje možganov:
1.	behavioristično zavračanje "mentalističnega" jezika, zlasti to, da pripisuje obnašajočemu se organizmu nekaj, kar imenujejo filozofi "propozicionlano vedfinje", npr. znanje ali prepričanje, da je kaj tako in tako.
2.	behavioristična trditev, da so sintaktična in logična načela abstrakcije, ki so jih sestavili slovničaiji in logiki na podlagi naučenih vzorcev stavčnih konstrukcij in govorčevega referencialnega vedenja.
3.	behavioristična trditev, daje nanašanje sintaktičnih in logičnih načel na mišljenje zgolj predmet samogovora, tj. vase obrnjenega m islečevega verbalnega vedčnja, in da torej, kot jc dejal sir Alfred Ayer v svojem inavguralnem predavanju za profesorja filozofije na univerzitetnem kolidžu v Londonu leta 1947: "procesa misli ni mogoče povsem razlikovati od njegovega jezikovnega izraza "(Ayer, 1947).1
4.	nazor, ki je posebnost radikalnega behaviorizma B. F. Skinncrja in za katerega sem prepričan, da je zmoten, in po katerem v psihologiji ni prostora za razlago vedčnja s pomočjo aktivnosti možganov in osrednjega živčnega sistema.
K temu velja pripomniti :
1.	Behavioristično zavračanje uporabe mentalističnega jezika pri govoru o vedenju živih organizmov v znanstvene namene je videti seveda nespametno spričo dejstva, da praktično pripisujemo propozicionalno vedčnje digitalnemu računalniku; ali z drugimi besedami, govoriti o tem, kaj stroj vč, ali je bil programiran, da misli, je povsem naravno in za nekatere znanstvene namene neizogibno.
2.	Behavioristično stališče, da so sintaktična in logična pravila abstrakcije verbalnega govorčevega vedčnja, je v nasprotju s pojmom možganov kot digitalnim računalnikom. Digitalni računalnik ne more delovati brez programa, program pa zahteva programski jezik, v katerem je napisan. Stroj ne more odgovarjati na jezikovno oblikovana navodila, če ta niso strogo prilagojena sintaktičnim načelom, ki dajejo jeziku njegovo strukturo; prav tako računalniški program ne bo ustrezno deloval, če ni strogo prilagojen načelom formalne logike, kot jih postavlja Boolova algebra; iz hipoteze, da so možgani digitalni računalnik, izhaja, da sosintaktična in logična načela del prave zgradbe programske opreme, brez katere možgani ne morejo delovati; to pa je nekaj, kar jc mnogo laže "strojno opremiti", kot pa genetično predprogramirati, ali abstrahirati a posteriori iz idiosinkratične prakse stavčne zgradbe in argumentacije, ki si jo pridobi individualni govorce v muhastem družbenem okolju - kot bi nas radi prepričali behavioristi.
3.	behavioristična doktrina, ki meni, daje mišljenje vase usmerjeno vedčnje in da živali in predlingvistični otroci ne mislijo v skladu z načeli sintakse in logike, jc v nasprotju z digitalno računalniškim modelom delovanja možganov, ki gradi mišljenje v smislu računalniškega proccsa in je pogoj za pridobitev govorčevc lingvistične pristojnosti; res je, da digitalni računalniški model zahteva artikuliran programski jezik, ki ga Fodor (1975)
1 - Za to opombo se moram zahvaliti g. Jonathanu Cohenu (Queen's College v Oxfordu).
imenuje "jezik misli" in v katerem je napisan tudi kontrolni program; toda tak jezik ob predpostavki, da sploh eksistira, ni in tudi ne more biti jezik v tistem smislu, v katerem ta izraz razumejo behavioristi, tj. kot stvar vsakdanjega človeka, oziroma kot sredstvo medosebne komunikacije.
4. Ob Skinnerjevi zavrniti tega, da bi lahko na splošno razlagali vedčnje na podlagi delovanja možganov in osrednjega živčnega sistema (dovoljuje pa take razlage kot del fiziologije), postane nesmiseln celoten projekt umetne inteligence kot projekt znotraj psihologije in kognitivne znanosti ne glede na to, ali jc model, ki ga uporabljamo za razvoj naše teorije o tem, kako možgani generirajo in nadzirajo jezik, misel in vedčnje, serialni digitalni računalnik ali kakšna druga priprava, kot npr. paralelno distribuirani procesor.
Od smrti bchaviorizma naprej in nastanka kognitivne revolucije poznamo na splošno dve razvojne smeri. Prva je materialno okrepila behavioristično pozicijo, druga pa je bistveno oslabila zmožnost serijskega digitalnega računalnika, da bi bil sprejemljiv model za delovanje možganov .
Prva od omenjenih razvojnih smeri jc uvod v razlikovanje, ki ga je uvedel Skinner v svoji "Operativni analizi problema razreševanja" (Skinner, 1966), in sicer med tem, kar je imenoval "kontingentno oblikovano" in "s pravili vodeno" vedčnje (Place 1988). To razliko je treba razumeti v luči (1969) Skinnerjevega pojma treh izrazov kontingentnosti, ki imajo - če jih jemljemo v bolj splošni obliki - tele sestavine:
A.	predhodni pogoji, ki zahtevajo določeno vedčnje od organizma, za katerega gre;
B.	vedenje, ki naj bo realizirano, in
C.	posledice takega vedčnja.
Kot je menil Skinner, jc naključno oblikovano vedčnje tisto, ki so ga oblikovala in gnetla pretekla srečanja z dejanskimi naključji, ali z drugimi besedami, ki gaje oblikovala osebna izkušnja neposrednih posledic tega, da ob ustreznih predhodnih pogojih delaš neko stvar raje kot drugo.
S pravili vodeno vedčnje pa je po drugi strani vedčnje, ki ga nadzoruje verbalna ali druga simbolna reprezentacija (ali "specifikacija", če uporabimo Skinnerjev izraz) naključnosti, za katero organizem meni, da je pred njim. Tako kot uporablja ta izraz Skinner, so pravila dvojne vrste:
a.	preskriptivna pravila, npr. Če otrok joče, mu daj stekleničko. , ki specificirajo Predhoden pogoj in temu ustrezno vedčnje, in
b.	deskriptivna pravila, npr. Če daš otroku stekleničko, bo spet zaspal, ki specificirajo "strežno vedčnje in takojšnje ali poznejše verjetne posledice tega, da nekatere stvari delaš raje kot druge.
Pomembnost te razlike jc po mojem ta, da znova zagovarja tradicionalni behavioristični nazor, po katerem ima pridobitev pristojnosti sprejemnika in govorca naravnega jezika pri njuni medsebojni komunikaciji prednost in jc bistven predpogoj za nadzorovanje vedčnja s procesom predstavnega mišljenja; se pravi z opozarjanjem razlike med načinom nadzorovanega vedčnja v organizmih, kot so živali in predlingvistični otroci, ta nimajo potrebnih jezikovnih spretnosti, in tem, kako je kontrolirano vedčnje, kadar je Jezikovna ali kakšna drugačna simbolna reprezentacija tako rekoč vrinjena med organizem •n njegovo okolje.
Razen tega predlaga ta koncepcija še tole:
a.	da edini veljavni pomislek v zvezi z uporabo propozicionalnega vedenjskih predpisovali "mentalističnega jezika" (kot to imenujejo behavioristi) za razlago vedčnja ni to, da jc tak jezik res neznanstven, ampak predpostavka, da jc vedenje, ki bi ga bilo treba pojasniti, "vodeno s pravili" v Skinnerjevem smislu tega izraza in ga zato ne moremo legitimno uporabljati za razlago naključno oblikovanega vedčnja;
b.	razlog, zakaj jc znanstveno smiselno pripisovati propozicionalno vedenje serialnemu digitalnemu računalniku, je ta, da je to priprava, ki je ab initio namenjena prilagajanju na okolnc naključnosti na s pravili voden način, tj. s konstrukcijo simbolne reprezentacije okolnih naključij, in mu z neposrednim reagiranjem nanje s procesom naključnega oblikovanja, kot npr. živali, vključno z ljudmi, ki jim je razvoj namenil, da tako delajo.
To je zdaj bistvo empirične razvidnosti, pri čemer se sklicujem predvsem na delo Fergusa Io)we in njegovih tovarišev v Bangor laboratoriju (Lowe 1979; 1983), ki podpirajo razlikovanje med naključno-oblikovanim vedčnjem živali in prelingvističnih otrok na eni ter verbalno nadziranim vedčnjem starejših otrok in odraslih na drugi strani. Ta razvidnost zahteva radikalno revizijo tako tradicionalne behavioristične domneve, da načela, ki izhajajo iz eksperimentalnega proučevanja živalskega vedenja, lahko neposredno nanašamo na razlago človeškega vedčnja, kot tudi domneve kognitivistov, da lahko računalniška načela, ki jih nanašamo na primere "racionalnega" vedčnja odraslih ljudi, razširimo na razlago vedčnja živali in prelingvističnih otrok, in via hipoteze o nezavednem duhu na avtomatizme in iracionalno vedčnjc odraslih ljudi.
Na žalost večina psihologov, odkar je izšla Skinnerjeva razprava leta 1966 in njegova knjiga leta 1969 , sploh ne bere več behavioristične literature. Tako so kot rezultat tega ostali stereotipi behavioristične pozicije, ki ustreza, če sploh čemu, razvojni stopnji bchaviorizma, ki je bila zastarela že davno preden je Skinner predstavil svoje razlikovanje med naključno oblikovanim in s pravili vodenim vedCnjem. V teh okoliščinah ni prav nič presenetljivo, da Skinnerjevo tolmačenje te razlike ni prodrlo iz zaprtega kroga peščice njegovih privržencev, kar bi bilo sicer zaželeno. To jc tudi razlog, zakaj je druga in nedavna razvojna stopnja, stopnja paralelno distribuiranega procesorja kot alternativnega modela za način, kako možgani generirajo in nadzirajo mišljenje, jezik in vedenje, spodkopala prevladujoči položaj, ki ga ima serialni digitalni računalnik kot model na področju umetne inteligence in kognitivne znanosti, in so se tako odprla vrata za rehabilitacijo behaviorističnega stališča.
NEKATERE POMANJKLJIVOSTI SERIALNEGA DIGITALNEGA RAČUNALNIKA KOT MODELA ZA DELOVANJE MOŽGANOV.
Kar prccej vzrokov jc za mišljenje, da serialni digitalni računalnik, ki ga vsi poznamo, ni preveč dober model delovanja človeških ali, v zvezi s tem tudi živalskih možganov:
1.	Serialni digitalni računalnik jc načrtovan za hitro in učinkovito opravljanje računalniških nalog, kijih človeški možgani izvajajo počasi in neučinkovito, čejih že sploh;
2.	trenirano človekovo in živalsko inteligenco označuje intuitivno dojemanje zapletenih problemov, ko so ti vpleteni v vidno prostorsko zaznavanje, ki pa, kolikor vemo, ni odvisno od nobene vrste iskanja po seznamu alternativnih možnosti;jctudi prccej hitrejše in učinkovitejše pri opravljanju takih nalog kot še tako močna naprava, ki se mora opirati na to vrsto sistematičnega iskanja po seznamu alternativnih možnosti;
3.	čas, potreben za dejavnost v nevronu v možganih, ki vzburi sosednjega, je veliko predolg za sposobnost možganov, da bi tekali po številnih zaporednih korakih, potrebnih za izračun rešitve te vrste problema, in to v času, ki jc na razpolago za njegovo reševanje, če bi možgani dejansko delovali korak za korakom, tako kot deluje serialni digitalni računalnik;
4.	model možganov, kot ga zahteva serialno digitalni računalnik, pomeni, da podatke (informacije) shranjujemo v bolj ali manj prostorsko lociranih skladiščih, od koder jih prikličemo, ko in kadar to zahteva kontrolni program. Vendar dokaza za eksistenco takšnega lokaliziranega spominskega skladišča v možganih niso dala niti raziskovanja tega, kako možgani delujejo ob poškodbah njihovih različnih notranjih predelov. Pojavi, kot je npr. retrogradna amnezija, kjer je izguba spomina na pretekle dogodke posledica možganske poškodbe največja za večino zadnjih dogodkov v individuumovi zgodovini, so progresivno manjši, čim so dogodki pomaknjeni v preteklost. Na podlagi tega je več kot gotovo, da je individualna sposobnost pomnjenja tako dejstev in preteklih dogodkov bolj stvar "vžigosanja" povezav, ki so široko razprostranjene po možganih, kot pa shranjevanje informnacij v lokaliziranem spominskem skladišču.
Ta razmišljanja nikakor niso napad na nalezljivo navdušenje, ki ga jespodbujal serialni računalnik kot model, dokler ni bilo na vidiku nobenega drugega alternativnega modela. To pa je tisto, kar se je zdaj spremenilo.
KONEKCIONISTIČNIMODEL DELOVANJA MOŽGANOV
Izraz "konekcionizem" jc bil pred nedavnim uporabljen za opis teorije umetne inteligence. Ta teorija meni, da pravilni model za razumevanje načina, kako delujejo možgani kot razum ni serialni digitalni računalnik, ki ga vsi poznamo, ampak naprava, znana kot "paralelno distribuirani procesor" ali PDP. Tega izraza pri opisu te naprave Pozneje niso uporabljali, siimo napravo pa so že prvič konstruirali pred več kot štiridesetimi leti in to v zelo zgodnjem stanju raziskovanj umetne inteligence, še preden seje uveljavil serialni digitalni računalnik. Med leti 1940 in 1950 so poskusno konstruirali elektronske
naprave, kjer so bile najprej elektronke, pozneje pa tranzistoriji povezani tako, kot so nevroni v možganih, se pravi v obliki mreže, po kateri se prenaša dražljaj od vhoda do izhoda Vsaka enota se vzburi ali pa se ne vzburi glede na to, ali sprejme ali ne sprejme vhodne informacije od dveh sosednjih enot, ki sta v mreži instalirani za njo. Če je nevron vzburjen, bo prenesel to vzburjenje ali inhibicijo na dve ali več enot pred seboj v mreži.
Predpostavimo, da so lastnosti enot v tovrstni mreži takšni, da v posamezni enoti vhod prostorsko predhodne enote v mreži vsakokrat vzburi ali zavre (inhibira) njeno aktivnost in da se s tem njena občutljivost na ta učinek v prihodnosti še stopnjuje. Izkaže se, da tako urejena mrežna enot kaže lastnosti, ki so izredno podobne tistim, ki vladajo v takih živih organizmih, katerih vedčnje nadzirajo možgani. V letih med 1940 do 1950 so konstruirali te naprave pač zato, da bi videli, kako daleč taki sistemi lahko posnemajo preproste vedenjske funkcije, npr. pogojne reflekse, ki jih je proučeval Pavlov. Te prve študije jc leta 1960 naglo prehitel razvoj serialno digitalnega računalniškega modela delovanja možganov.
Scrialni računalniški model je spodrinil zgodnje nevronske mrežne modele, ker se je zdelo, da nudi teorijo za mnogo bolj zapletene mentalne procese, kot pa so bili tisti, ki so jih sposobne nevronske mreže. Nedavno obnovitev zanimanja za modele, ki temeljijo na načelu nevronske mreže, so motivirale resne težave, na katere smo naleteli pri programiranju serialnih digitalnih računalnikov za izvajanje senzornih nalog razločevanja ali prepoznavanja vzorcev, ki so za človeška bitja ali živali sorazmerno preproste. Gre torej za sposobnost, ki jo moramo zahtevati od računalnikov, če hočemo, da bi roboti prevzeli rutinske nadzorne naloge, ki jih zdaj opravljajo ljudje. Če pa paralelni distribuirani procesor izkoristimo za ustrezna čutila, se izkaže, da se hitro nauči prepoznavati zapletene vzorce senzornih informacij brez preverjanja in brez specialnega programa za preverjanja seznama alternativnih možnosti tako, kot to dela serialni digitalni računalnik. Še več, to dela nezmotljivo, kot je to za serialni digitalni računalnik nekaj običajnega, z znanimi vzorci predstavi na sistemu še neznani način, za katerega ni bil vnaprej programiran, skratka, s problemi, ki ga predstavlja znani prizor z neznanega vidika ali v popolnoma drugačnem letnem času od tistega, na katerega smo navajeni.
KONEKCION1ZEM IN VEDENJSKA ANALIZA
Samo če je vedčnjski analitik pripravljen odreči se pojmu, ki ga imam osebno za nesmiselnega, da lahko proučujemo vedčnje znanstveno, ne da bi se kdajkoli vprašal, kako možgani generirajo vedčnje, sem prepričan, da bomo odkrili naravno afiniteto med konekcionizmom in Skinnerjcvo vedčnjsko analizo. Če si ogledamo množične izvajalne značilnosti paralelno distribuiranega procesorja, vidimo, da je ta naprava, ki ima ob
2 - To je menda drug primer, da je dokaz proli mentalizmu (Place 1987), kjer je Skinncrjcva "dobra intuicija", kot jo je imenoval Dennett (1987), vodila k pravilnemu odgovoru na napačen argument.To, da ni hotel podpreti kognitivne psihologije (Skinner 1977) na temelju trditve, da sodi špekulacija o tem, kaj se dogaja v možganih, bolj v fiziologijo kot pa v psihologijo, je vsaj preprečila vedenjskim analitikom, da bi sledili množici vzdolž slepe ulice serialno računalniškega modela delovanja možganov.
ustreznih senzorjih vhodne in povratne informacije (z drugimi besedami ustrezno selektivno okrepitev), sposobna naučiti se operativnih razlikovalnih nalog tako, kot je to opisal Skinner (1938) v primeru živih organizmov, kot so golobi in podgane. PDPjc skratka naprava, ki se uči prilagajati na okolje, ima nadalje dostop do njega s svojimi senzorji, in to s procesom "naključnega oblikovanja", kar smo že omenili in po katerem prihodnje vedčnje oblikujejo neposredne posledice podobnega vedčnja v preteklosti. Serialni računalnik pa je nasprotno naprava, ki je že spočetka namenjena hitremu in učinkovitemu opravljanju tistih računalniških nalog, ki jih možgani pač zato, ker delujejo kot DPD, ne opravljajo najbolje, vendar jih morajo, da bi se prilagodili na svoje okolje s konstruiranjem tega, kar je imenoval Skinner v svoji razpravi iz leta 1966 "pravilo".
V tej razpravi je Skinner definiral "pravilo" kot "naključno specifizirani dražljaj", ah z drugimi besedami, kot simbolno reprczentacijo "naključnosti" ali vedčnjsko posledičnih odnosov, ki jih implicira situacija, s katero se na splošno sooča organizem s svojim vedčnjem. Videli smo že, da pomeni Skinnerju "simbolna reprezentacija" besedno reprczentacijo v besedah in drugih simbolih, ki sestavljajo človeški naravni jezik. Iz tega izhaja, da je zanj sposobnost zgraditi simbolno3 reprczentacijo naključnosti okolja sposobnost, ki jo je z vidika razvojne perspektive zahteval že zelo zgodaj razvoj sposobnosti jezikovnega sporazumevanja, in je torej sposobnost, na katero se človekovi možgani še niso imeli čas popolnoma prilagoditi. Z drugimi besedami: človeški možgani so PDP naprava, ki so se v milijonih let razvojne zgodovine uglasili, da bi razvili vedčnje v skladu z načelom naključnega oblikovanja. Zadnje čase so si pridobili sposobnost, da manipulirajo s simboli in upravljajo vedčnje organizma s pravili. Vendar pa so možgani počasni in nerodni v primerjavi s stroji, kot je serialni digitalni računalnik, ki je bil zgrajen prav v tak namen.
KONEKCIONIZEM TER UČENJE SINTAKTIČNIH IN LOGIČNIH NAČEL
Domislica, da so človekovi možgani PDP naprava, ki si je šele pred nedavnim pridobila sposobnost simbolne rcprczcntacije okolnih naključnosti, ima kot stranski učinek sposobnost za medsebojno jezikovno sporazumevanje, pomembne implikacije za kritiko konckcionizma, kakršno smo zasledili pri Fodorju in Pylyshynu, in sicer v reviji Cognition že leta 1988. Ob dopustitvi, da zagotavlja konekcionizem boljši model čutnega zaznavanja, kot pa serialni računalnik, trdita Fodor in Pylyshyn, da tradicionalni računalniški model omogoča teorijo, ki razlaga, kako sintaktična in logična načela upravljajo jezik in misel, teorijo, ki naj bi bila daleč nad vsem, kar sploh lahko nudi konekcionistični model in kar laj bi bil v daljnji prihodnosti sposoben nuditi.
3 - "Simbolno" je lu kol nasprotje "ikoničnemu". Imamo dokaze, posebno na podlagi pojava REM spanja, da imajo ptice in sesalci sposobnost gradili si ikonične rcprczcntacije mentalnih podob dogodkov in stanj stvari, ki se na splošno ne tičejo njihovih čutnih organov. Vsekakor pa ima sistem, ikonične reprczentacije, ki ga simbolni sistem, kot se to dogaja v primeru človeka, ne podpira, večkrat omejeno svoji sposobnost za predstavljanje okolnih naključnosti, zlasti kjer gre za precejšnje časovno zaostajanje bodisi med predhodnim in zahtevanim vedenjem bodisi med vedenjem in njegovimi posledicami. Če ni jezikovnega sporazumevanja, se ikonične reprczentacije ne morejo obogatiti na račun nadomestnih informacij.
Česar ta dokaz po mojem ne opazi, jc to, da imajo sintaktična in logična načela precej drugačno vlogo v serialncm računalniku od tiste, ki jo imajo v človekovem mišljenju in jeziku. Ker je serialni računalnik naprava, ki je ah initio namenjena konstrukciji in manipuliranju s simbolnimi reprezentacijami, so sintaktična in logična načela "strojno vpisana" v zgradbo strojnega jezika, v katerem jc pisan njegov bazični program. V taki napravi imajo sintaktična in logična načela neposredno vzročno vlogo pri generiranju misli in jezika. Če imamo prav, ko mislimo, da delujejo človeški možgani kot paralelno distribuirani procesor, ti sam6 naletijo na sintaktična in logična pravila, ko so v primeru sintakse pred problemom gradnje stavkov v naravnem jeziku in v primeru logike pred problemom sklepanja z enega lika simbolno predstavljene situacije na drugega ob odsotnosti gesel, ki jih zagotavlja obravnavana situacija v organizmovem dražljajskem okolju. Gre, na primer, za sklepanje iz informacije, da jey\ večji od /i in da jc B večji od C, na sklep, da je A večji od C, ne da bi bilo potrebno neposredno primerjanje^ s C.
Pa to ni edini razlog za prepričanje, da sintaksa in logika nimata tu nobene vloge pri zahtevani jezikovni pristojnost; ko pa se sintaksa in logika nemara pojavita, se ju otroci uče ne kot notranja načela, ki vladajo generiranju misli in jezika, ampak kot zunanje sile, ki se jim morajo možgani prilagoditi (seveda brez potrebe, da bi jih besedno oblikovali), da bi si s tem zagotovili uspešno sporazumevanje. Vsenavzočnost znakov priznavanja uspešnega sporazumevanja (mmhmmmh, prikimavanje itd.), ki so stalna pritiklina vokalne interakcije med dvema osebama, je pojav, ki ima po mojem smisel edinole ob predpostavki, da jc njegova funkcija vzdrževati soglasje z jezikovno konvencijo, in to s selektivno okrepitvijo razumljivih izrazov in ali z odklanjanjem te okrepitve ali celo z aktivno kaznijo (s tem, da je govorec prisiljen ponoviti) zavoljo nerazumljivih izrazov. Ta proccs pa se avtomatično nadaljuje ob minimalni zavesti tako poslušalca teh poudarkov, kot tudi govorca pri njihovem sprejemanju. To je klasični primer avtomatičnega naključno oblikovanega vedčnja z njegovimi neposrednimi posledicami.
Podobno kot človeški možgani, tudi paralelno distribuirani procesor ne bo nikoli sposoben kosati se s serialnim računalnikom kot napravo za konstruiranje in manipuliranje s formalno simbolno reprczentacijo. Toda če imam prav, ko mislim, da deluje kot naključno oblikovana razlikovalna učeča se naprava, se zdi, da nam bo nemara zagotovila mnogo natančnejši model, kako možgani dejansko opravljajo svoje naloge, kot pa bo to kdaj dosegel serialno računalniški model. Za konckcionistični model pridobivanja sintaktičnih, semantičnih in logičnih pristojnosti predvidevam, da bo zaupanje modela v vedčnjsko analitično načelo, ki zadeva naključno oblikovanje verbalnega vedčnja ob priznanju uspešnega sporazumevanja, pri poslušalcu postalo vedno bolj očitno.
Na koncu bi rad z dovoljenjem mojega kognitivlstičncga kolega na univerzitetnem kolidžu Severnega Walesa dr. Gordona Browna navedel povzetek, ki ga je prejel pred nedavnim prek elektronskega biltena, znanega z imenom "Neuron Digest". Povzetek je datiran s 4. decembrom 1988. Tam beremo tole:
TEŽKI PROTILETALSKI OGENJ V McGILLU NA NEVRONSKO MREŽO UČENJA
Med obiskom v Montrealu jc teoretik nevronske mreže James Mclxlland pred nedavnim predstavil modifikacijo k teoriji nevronske mreže, ki meni, da bi lahko mrežo uspešno uporabili za učenje sintaktičnih in semantičnih odnosov, ki navadno služijo za razpoznavanje pomena izraza. Ta odklon od "strojno opremske" sintakse in semantike je občinstvo, sestavljeno iz kognitivnih psihologov in lingvistov, v McGillu hudo kritiziralo. Avtorju so očitali skinerijanizem ("podvržen vsaki posamezni Chomskijcvi kritiki Skinncrja v petdesetih letih"). Kakorkoli že, Mclxlland jc branil svoje stališče in trdil, da dobro izvedeno prepoznavanje in različna privlačna vedčnja sistema v celoti zagovarjajo proučevanje nevronske mreže. Priznal je - javno - ,da jc bilo izjemno veliko število učnih poskusov (630,000) sicer nadležno, in - privatno - da je bila 32-bitna vhodna natančnost, uporabljena za semantične in sintaktične odločitve na stopnji prepoznavanja, nereprezentativna za verjetno delovanje v hrupnem nevronskem kontekstu človeških možganov.
Glede na 630,000 poskusov, potrebnih za PDP, da bi pridobili jezikovno pristojnost, ne vem, če je že kdo izračunal koliko potrditev v obliki prikimavanj, hmmhmm-ov, itd. sprejme vsak govorec v toku povprečnega razgovora; toda to število mora biti zelo veliko, in to je zgolj ohrajanje že obstoječe pristojnosti, in ne pridobivanje nove.
VIRI
Ayer, AJ. (1947) Thinking and Meaning: Inaugural Lecture. London: H.K.Lewis.
Chomsky, N. (1959) Review of B.F.Skinner's Verbal Behavior. Language, št 35 ; str. 26-58.
Dennet, D.C. (1978) Brainstorm: Philosophical Essays on Mind and Psychology. Montgomery, Vermont: Bradford Books.
Fodor, J.A. and Pylyshyn, Z.W. (1988) Connection ism and cognitive architecture: A critical analysis. Cognition št 28: str. 3-71.
Fodor, J.A. (1975) The Language of Thought. New York: Crowcll.
Lowe, C.F. (1979) Determinants of human operant behavior. In M.D. Zeilcr and P. llar/.cm (eds.) Reinforcement and the Organization of Behavior. Chishestcr: Wiley, str. 159-192.
Lowe, C.F. (1983) Radical behaviorism and human psychology. In G.C. Davcy (ed.) Animal Models and Human Behavior. Chichester: Wiley, str. 71-93.
Place, U.T. (1987), Skinner re-skinned. In S. and C. Modgil (eds.) B. F. Skinner: Consensus and Controversy Lewes: Falmcr Press, str. Z39-248.
Place, U.T. (1988) Skinner's distinction between rule-governed and contingcncy-shaped behaviour. Philosophical Psychology, St. 1; str. 225-234.
Skinner, B.F. (1938) Behavior of Organisms. New York: Applcton-Century.
Skinner, B.F. (1957) Verbal Behavior. New York: Appleton- Century-Crofts.
Skinner, B.F. (1966) An operant analysis of problem solving. In B. Kleinmuntz (lid.) Problem Solving: Research, Method and Theory. New York, Wiley.
Skin ner, B.F. (1969) Contingencies of Reinforcement. New York: Appleton-Century-Crofts.
Skinner, B.F. (1977) Why I am not a cognitive psychologist. Behaviorism, št. 5(23); str. 1-10.
Skinner, B.F. (1984) An operant analysis of problem solving. In A.C. Catania andS. llarnad (Eds.) The Canonical Papers of B.F. Skinner, The Behavioral and brain Sciences, št.7; str. 583-591.
Skin ner, B.F. (1987) Outlining a science of feeling. The Times Literary Supplement št. 490; str. 501-2.
Prevedla Jana Šivec