je nejasno območje. Ni ne luč ne senca: čas je. Ura, negotov premor, stran, ki postaja temna stran, na katero pišem, polagoma, te besede. Večer je žerjavica, ki dogoreva. ¦ Dan kroži in listje mu odpada. Ostri obrise stvarem temna reka. Vztrajna in mehka jih brusi, ne vem kje. Resničnost se oddaljuje. Pišem: govorim s seboj - govorim s teboj. Rad bi se pogovarjal, kot se zdaj pogovarjata, napol skrita v senci, drevo in veter; kot tekoča voda, 609 PISMO ZAUPANJA Octavio Paz PISMO ZAUPANJA CANTATA 1 Med nočjo in dnevom Octavio Paz 610 mesečev samogovor; kot molčeča mlaka, žaromet trenutnih prividov; kot ogenj: jeziki plamenov, ples isker, zgodbe dima. Pogovarjal z besedami, vidnimi in otipljivimi, s težo, vonjem in okusom, kot stvari. Medtem ko to izrečem, se stvari, neopazno, odtrgajo od sebe in bežijo proti drugim oblikam, proti drugim imenom. Ostanejo mi te besede: z njimi ti govorim. Besede so mostovi. So tudi pasti, kletke, vodnjaki. Tebi govorim: a me ne poslušaš. Ne govorim s teboj: govorim z besedo. Ta beseda si ti, ta beseda te vodi od tebe k tebi. Njo smo napravili ti, jaz, usoda. Ženska, to si ti, je ženska, kateri govorim: te besede so tvoje zrcalo, ti si odmev svojega imena. Tudi jaz, ko ti govorim, postajam šepet, zrak in besede, pihljaj, privid, ki se rodi iz teh črk. Besede so mostovi: senca gričev v Meknesu nad poljem negibnih sončnic je vijolični zaliv. 611 _______________________PISMO ZAUPANJA Tretja ura popoldne, star si devet let in si zaspal v hladnem objemu zlatorumene mimoze. Zaljubljen v geometrijo nariše skobec krog. Na obzorju drhti bakrena gmota gričev. Med vrtoglavimi skalami bele kocke naselja. Steber dima se dviga nad ravnino in počasi razpada, zrak v zraku, kot mujezinovo petje, ki votli tišino, se dviga in se razcveti v drugi tišini. Negibno sonce, neskončni prostor razprtih peruti; nad ravnino odsevov dviga žeja prosojne minarete. Ti ne spiš, tudi bediš ne: plavaš v času brez ur. Pihljaj komaj še spodbudi daljne dežele mete in studencev. Ne daj, da te še naprej odnašajo te besede proti sami sebi. 2 Besede so neresnične in govorijo neresnične stvari. A naj govorijo o tem ali onem, govorijo nam. Ljubezen je dvoumna beseda, kot so vse. Ni beseda, je rekel Ustanovitelj: privid je, začetek in krona stopnišča za meditacije - in Florentinec: je naključje Octavio Paz_______________________________________________612 - in drugi: ni popolnost, a se rodi iz tistega, ki je popolnost - in drugi: vročica, trpljenje, boj, blodnja, osuplost, himera. Želja si jo izmisli, spodbuja jo post in uboštvo, gorečnost jo priganja, navada jo ubija. Nadarjenost, obsodba. Jeza, blaženost. Vozel: življenje in smrt. Globoka rana, ki je vrtnica vstajenja. Beseda: ko jo izgovorimo, nam govori. Ljubezen se začne v telesu, a kje se konča? Če je privid, se utelesi v nekem telesu; če je telo, ob dotiku razpade. Usodno zrcalo: želena podoba razpade, izgubiš se v svojih odsevih. Praznik prividov. Privid: trenutek ima telo in oči, gleda me. Nazadnje dobi življenje obraz in ime. Ljubiti: iz duše napraviti telo, iz telesa napraviti dušo, iz prisotnosti napraviti tebe. Ljubiti: odpreti prepovedana vrata, prehod, 613 ______ __________ PISMO ZAUPANJA ki nas pelje na drugo stran časa. Trenutek: senčna stran smrti, naša krhka večnost. Ljubiti je izgubiti se v času, biti zrcalo sredi zrcal. Je malikovanje: oboževati neko bitje, in to, kar je časno, imenovati večno. Vsaka oblika telesa je hči časa, privid. Čas je bolečina, trenutek je padec; ljubiti je vreči se v prepad: neprestano padati, naš par je naše brezno. Objem: hieroglif razdejanja. Poltenost: maska smrti. Ljubiti. Menjava, komaj trenutek v zgodovini pracelice in njenih neskončnih delitev. Os kroženja rodov. Iznajdba, preobrazba: deklica spremenjena v studenec, lasje v ozvezdje, v otok speča ženska. Kri: glasba v mreži žil; dotik: luč v noči teles. Prestopek naravne usodnosti, tečaj, ki veže usodo in prostost, vprašanje, vrezano v čelo želje: naključje ali usojenost? Spomin, brazgotina: - od kod smo bili iztrgani?, brazgotina, spomin: žeja po prisotnosti, naklonjenost izgubljene polovice. Nekdo je ujetnik samega sebe, je, samo je, brez spomina, brez brazgotine: ljubiti je biti dva, vedno dva, objem in spopad, dva je hoteti biti isti in biti drug, druga; dva ne mirujeta, nista nikoli popolna, krožita okoli svoje sence, iščeta tisto, kar smo izgubili ob rojstvu; brazgotina se odpre: studenec prividov; dva: lok nad praznino, vrtoglavi most; dva: Zrcalo preobrazb. 3 Ljubiti, otok brez ur, otok, obdan od časa, svetloba, obkrožena od noči. Octavio Paz 614 615 PISMO ZAUPANJA Pasti je vrniti se, pasti je vzpeti se. Ljubiti je imeti budne oči, otipavati vozel, v katerega se zavozlata mirovanje in gibanje. Umetnost ljubezni, je to umetnost umiranja? Ljubiti je umirati in spet oživeti in spet umreti: je življenjska moč. Rad te imam, ker sem umrljiv in si tudi ti umrljiva. Slast povzroča rane, rana cveti. Na vrtu nežnosti sem utrgal rožo krvi, da bi okrasil tvojo kožo. Roža se je spremenila v besedo. Beseda žari v mojem spominu Ljubiti: sprava z Veliko celoto in z drugimi, z vsemi brezštevilnimi majhnimi celotami. Vrniti se k dnevu začetka. K današnjemu dnevu. Večer je potonil. Svetilke in žarometi votlijo noč. Pišem: govorim s teboj: govorim s seboj. Z besedami vode, plamena, zraka in prsti si izmisliva vrt čudes. Miranda in Ferdinand se gledata, brez prestanka, v oči - dokler ne okamenita. Ena od možnosti Octavio Paz 616 mi, tu spodaj, pišemo svoja minljiva imena. Zaljubljenca sta zaljubljenca, ker nimata Raja. Smo izgnanci iz Vrta, obsojeni, da si ga izmislimo in skrbimo za njegove opojne rože, žive bisere, ki jih trgamo, da bi okrasili neki vrt. Obsojeni, da zapustimo Vrt: pred nami je svet. KODA Morda je ljubiti učiti se hoditi po tem svetu. Učiti se, da ostanemo mirni kot lipa in hrast v tisti zgodbi. Učiti se je gledati. Tvoj pogled je sejalka. Zasadil sem drevo. Govorim, ker ti otresaš listje. Prevedel Ciril Bergles kako umreti. V višavah pišejo ozvezdja vednc isto besedo;