1 A A A A A A A i ZC2D2VIN5KA KNJIŽNICA. Izdaje ,.Zgodovinsko društvo" v Mariboru. I. oddelek: Pomožna znanstva Z. zn.: Prazgodovinskeizhopine = Cena 40 vin. = Tisek ..Zvezne tiskarne" v Celju. 1906. ZGODOVINSKA KNJIŽNICA. IZDAJE «ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU. 1. ODDELEK: POMOŽNA ZNANSTVA. 2. ZVEZEK: PRAZGODOVINSKE IZKOPINE. E=>| Z*, TISEK «ZVEZNE TISKARNE« V CELJU. 1906 . 02,00 PREDGOVOR. Odbor «Zgodovinskega društva» je II. zvezku I. oddelka (pomožna znanstva) «Zgodovinske knjiž¬ nice« določil navod o zbiranju in izkopavanju prazgodovinskih starin. Lepi kraji južnega dela štajerske dežele so že od davnih časov obljudeni, zato je pa tudi slovenski del Štajerske dokaj bogat prazgodovinskih spomenikov. Vsak čas naideš tu in tam kako starino, a žal, navadno se take reči razbijejo in pozgube, ali pa pridejo v tuje roke, celo v inozemstvo. S tem navodom želi «Zgodo- vinsko društvo« med širjim občinstvom vzbujati za¬ nimanje za razne izkopine, naj bi se vsaka taka najdba hitro naznanila društvenemu vodstvu, naj¬ dene stvari pa izročile «Zgodovinskemu društvu« za južnoštajerski narodni muzej. Zlasti naj bi na to skrbno pazili društveni poverjeniki, katere je društvo že imenovalo ali še jih bo imenovalo po raznih krajih. Namen tej knjižici ni, da bi podajala pregled o celokupnem, danes zelo razvitem starinoslovju, ampak le osnovna počela in navodila, kako je ravnati z najdenimi starinami. 1 4 Odločno pa svarimo, naj zasebniki ne brskajo za starinami — le iz radovednosti, za kratek čas, ali celo iz dobičkarje, ker se s tem znanosti dela velika škoda. Po drugih državah, n. pr. na Itali¬ janskem, tudi državna postava prepoveduje za¬ sebni «lov» na starine, ki jih hrani zemlja; pri nas sicer ni take postave, a zato se tem bolj znanstveni interesi starinoslovja priporočajo raz¬ sodnosti razumnega občinstva. Pred škodljivim diletantstvom svarimo, želimo pa, da naše občinstvo začne bolj ceniti domače starine, ki so važen pripomoček, da spoznavamo bolj in bolj narod svoj in preteklost svoje do¬ movine. V Mariboru, dne 2. aprila 1906. Odbor ..Zgodovinskega društvo". UVOD. 1. Obseg in metoda prazgodovinske vede. Obseg. V astronomiji kakor v vsakdanjem življenju štejemo dni in noči od določenega tre¬ nutka, ter za gotovo trdimo, da je sedaj dan. sedaj pa noč. V naravi sami je pa stvar nekoliko drugačna. Prehod od noči do dneva ni trenuten, ampak polagoma se začne daniti in nihče ne more določiti: tu le preneha noč in se začne beli dan. Slično je v zgodovini. Ona nam opisuje žit je in bitje raznih narodov, odkar so sto¬ pili na svetovno pozornico, a noben narod ni sko¬ koma stopil v zgodovinsko dobo, ampak njegov zgodovinski nastop je posledek daljšega ali kraj¬ šega razvoja v sivi davnini, o kateri nam noben pisan spomenik ne ve kaj povedati. Kjer nas za- pust '' 1 pisani zgodovinski spomeniki, tam je vzeti motiko in lopato ter iskati v osrčju matere zemlje sicer mrtvih prič, ki pa imajo svoj jezik, ki nam glasno pričajo, da ni onstran zgodovinske dobe samo črna noč in divja, neprehodna šuma, ampak včasi bujno življenje, ki je pripravilo pot zgodo¬ vinski dobi, kakor jutranji somrak belemu dnevu. Zato naziv «predzgodovinska doba» ni povse opra¬ vičen, zakaj tudi najnižje stopinje omike, najeno¬ stavnejše oblike verstva, jezika, gospodarskega, 6 političnega in državnega življenja, spadajo v obseg zgodovinske vede. Le toliko se lahko nastavi za¬ četek zgodovinske dobe tam, kjer se začnejo pisani spomeniki, kolikor se prejšnje žitje in de¬ lovanje ljudstev odloči posebnim pomožnim histo¬ ričnim vedam: etnografiji, oziroma etnologiji, an¬ tropologiji in arheologiji, ker tu se zahteva čisto posebna metoda. Ker je predmet zgodovine sploh človek s svojim mišljenjem, stremljenjem in delo¬ vanjem, in ker je ta zelo odvisen od svojega fizičnega ustrojstva in od zunanje narave, ki ga obkrožuje, zato se zgodovina človeštva ozko prepleta z zgodovino zemlje, rastlinstva in žival¬ stva. Zlasti velja to za početni razvoj človeka na zemlji, ko mu je še nedostajalo sredstev, s katerimi bi si podvrgel naravne sile. Tako se zgodovina v svojih početkih t. j. kot prazgodovinska arheologija stika z antropologijo, paleontologijo in geologijo. Prazgodovinsko starinoslovje zasleduje po- četek in razvoj človeštva in njegove kulture; to¬ rej je izvrsten pripomoček ne le zgodovini, ampak tudi modroslovju, naravoslovju in narodopisu ter nam znatno pripomaga, da si ustvarimo splošno svetovno naziranje, ob enem pa globlje prodremo v žitje in bitje svojega naroda. Metoda. Prazgodovinsko starinoslovje zajema svoje znanje zlasti iz treh virov: 1. iz ohranjenih spomenikov; 2. iz življenja današnjih, še na pri¬ mitivni stopinji omike stoječih ljudstev; 3. iz ljud¬ skega izročila. S tem je določena tudi metoda. Pri opisovanju in raziskovanju starinskih pred¬ metov se je držati pred vsem historične metode. Nje poglavitna naloga je, da se določi vsaj pri¬ bližno čas, iz katerega pohaja dotični predmet. 7 Navadno ima predmet gotove znake, po katerih se primerja z drugimi, že znanimi predmeti, in tako se določi vsaj to, je li ta predmet mlajši ali starejši od drugih. Pri določevanju časa znatno pomaga t. zv. tipološka metoda, katero so razvili zlasti severno¬ evropski starinoslovci. Da se more raziskovalec uspešno posluževati te metode, mora imeti jasen pregled čez veliko množico starinskih predmetov, med katerimi zasledi neko enotnost in sorodnost. Tako dozna razne vrste ali tipe. Potem pa zasle¬ duje, kako in kje se je ta tip razširil, kje je njegov izvir, kako se je razvijal, kakšni tuji vplivi se kažejo na njem. Mnogokaj nam pa pojasni v življenju starih ljudstev poznavanje današnjih «divjih» in «pol- d i v j i h» narodov. To je nalično ali analogno skle¬ panje. Posebno važna je primerjajoča metoda, ki je ustvarila komparativno jezikoslovje in pa komparativno starinoslovje, ki primerja predmete in ljudske tradicije raznih narodov in vodi včasi do velevažnih posledkov. Raziskovalec prazgodovinske dobe pa naleti često na važne podatke v žitju in bitju, v obi¬ čajih, pripovedkah in jeziku sedaj že omikanih narodov. Zatorej se starinoslovje opira na narodo¬ pisje in nasprotno zopet podaje temu važnega gradiva. 2. Pomožno slovstvo. A. Ed. Freih. v. Sacken, Instruction fur die Ein- tragung und Eroffnung der Tumuli. (Aus den Mit- theilungen d. Anthr. Gesellsch. in Wien B. I. Nr. 2.) Ranke Dr. Joh., Anleitung an der Hand klas- sišcher Beispiele zu anthropologisch-vorgeschicht- lichen Beobachtungen im Gebiet der deutschen Lind osterreich. Alpen. (Našteta je tudi zadevna literatura.) Ed. Pratobevera, Die keltischen und romi- schen Antiken in Steiermark. Graz 1856. Hornes Dr. M., Urgeschichte der Menschheit. Leipzig 1897. (Z našteto literaturo.) Merkbuch, Alterthumer aufzugraben und auf- zubewahren. Eine Anleitung fur das Verfahren bei Aufgrabungen sowie zum Konserviren vor- und fruhgeschichtlicher Alterthumer. Berlin 1894. Niederle dr. L., Lidstvo v dobš predhistorickč. V Praze 1893. Peisker J., Die alteren Beziehungen der Slawen zu Turkotataren und Germanen und ihre sozial- geschichtliche Bedeutung. Berlin-Stuttgart-Leipzig 1905. Die osterreich-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Kot nazorno pomagalo: Kunsthistorischer Atlas. Herausgegeben v. der k. k. Central-Kommission. I. Abtheilung: Sammlung von Abbildungen vorgeschichtlicher und fruhge¬ schichtlicher Funde. Wien, 1889. B. Archiv fur Anthropologie, zlasti XI. zv.: Ur- nenfeld von Maria-Rast. Correspondenzblatt der deutschen Gesell- schaft fur Anthropologie, Ethnologie und Urge¬ schichte. Mitteilungen der Anthropologischen Gesell- schaft in Wien. Razni letniki. 9 Mitteilungen d. kais. Akademie der Wissen- schaften in Wien. Razni letniki. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. V letn. 111. (1893.) se nahaja nemškoslovenska sta- rinoslovska terminologija. Mitteilungen istega društva. Letopis Matice Slovenske. Od leta 1889. je nekaj let + S. Rutar redno poročal o izkopinah na Slovenskem. Publikacije graškega historičnega društva. «Vjesnik hrvatskoga arheološkoga društva» v Zagrebu. I. Najstarejši sledovi človeškega rodu na zemlji. Da more človek na zemlji živeti in se raz¬ vijati, so potrebni razni pogoji; od teh je tudi odvisno, kdaj se je človek sploh pojavil na zemlji. V tercijarni dobi, v dobi velikih vulkanskih izbruhov, popolnoma tropične temperature v Srednji Evropi ter bujnega rastlinstva in živalstva, še o človeku ni duha ne sluha. Najstarejši, doslej opa¬ ženi sledovi človeškega bivanja na zemlji ne pre¬ segajo kvarterne ali diluvijalne dobe . 1 ) To dobo značijo velikanski snežniki in ledeniki, ki so uni¬ čili prejšnje tropično rastlinstvo in živalstvo ter zakrili naše kraje z velikanskimi gromadami ledu in snega. Tudi v prehodni, predglacijalni dobi, ki posreduje med tercijarno in ledeno dobo, še ni najti v dotičnih plasteh gotovih človeških sledov. Ne smemo pa misliti, da so te periode nagloma nastopile druga za drugo, prehod se je marveč vršil počasoma in neopaženo. Tudi so ledeno dobo ') Pogoji za človekovo bivanje na zemlji so bili več ali manj že tudi ob koncu tercijarne dobe v t. zv. plio¬ censki dobi, in nekateri učenjaki mislijo, da so našli sledove človekove že v tej dobi. A pozitivnega in goto¬ vega dokaza za to nimamo; k večjemu se sme reči: mo¬ goče je, da je človek živel že ob koncu tercijarne dobe. 11 prekinile večkrat krajše ali daljše meddobe z mi¬ lejšim podnebjem in temu primernim rastlinstvom in živalstvom. Vsled raztopljenega ledu in snega so nastali veliki potopi, ki so pustili svoje sle¬ dove v t. zv. diluvijalnih plasteh. Za zadnje med- ledene dobe zasledimo v Evropi prvič z goto¬ vostjo človeka, katerega je še tukaj zasačila zadnja ledena doba. V mlajši potopni dobi je človek živel v raznih krajih Evrope in se boril z diluvijalnimi živalmi. Takratni človek še ni po¬ znal kovin, ne poljedelstva, ne živinoreje, zato razpada prazgodovinska doba v dva velika od¬ seka: v nekovinsko ali kameneno dobo, pa v ko¬ vinsko. Ker se v prvi kaže že nekak napredek, se deli v dve razdobji: starejša (paleolitska) kamenena doba in novejša (neolitska). Kovinska doba se deli zopet v brončeno in železno dobo. ^Prazgodovinski dobi prištevamo tudi rim¬ sko dobo, dasi Rimljani spadajo že v pravo zgodovinsko dobo, vendar ljudstva, ki so si jih podvrgli Rimljani, so še v prazgodovinski dobi, in ravno rimske starine so nam pogostoma glavni pripomoček, da določimo dobo in vrsto nerim- skim prazgodovinskim izkopinam. Rimsko omiko in oblast je zrušilo preseljevanje narodov, ki so tudi pustili več ali manj sledov po naših krajih. S pokristjanjenjem stopijo evropska ljudstva v krog civiliziranih narodov in s tem se začne zanje prava zgodovinska doba. BB rfL, 12 II. Nekovinska doba. 1. Starejša kamenena doba. Kakor kažejo razni najdeni predmeti v dilu-' vijainih plasteh, so bili prastanovniki Srednje Evrope na zelo nizki stopinji omike. Da si človek ohrani svojo fizično eksistenco, jemlje za hrano brez posebne izbire od narave, kar mu ta ravno neposredno nudi. Njegovo bivališče so dupljine, iz katerih mora najprej izgnati divjo zverino, za obleko mu služijo živalske kože, za orožje pa kamenje, kosti in rogovi raznih živali. Vendar se nam tudi v tej borni obliki človek predstavlja kot človek, ki s svojim razumom gospoduje nad naravo. Glede na fizične sile pač daleč zaostaja za mnogimi živalmi, a razum in roka ga uspo¬ sabljata, da upogne v svojo službo živali in na¬ ravne sile, ki ga sicer daleč nadkriljujejo. Najstarejši sledovi človekovega bivanja na zemlji so sledovi razumnega bitja. Že v najsta¬ rejših časih pozna človek osnovna počela omike, kakor jo nahajamo pozneje v zgodovinski dobi. Že prvotni človek si izdeluje orožje, ki mu ne¬ kako nadomestuje, kar nedostaje njegovim fizič¬ nim silam; česar ne zmore njegova pest, to mu opravi kij, ki je nekak posnetek roke s stišnjeno pestjo; njegove zobe posnemata dleto in žaga, prst pa sveder, klin in žrebeij. Seveda je prvotno orožje sila priprosto; rodo obtolčen kamen (na¬ vadno kremen) mu služi za sekiro, nož i. t. d. Paleolitski človek pa že pozna tudi ogenj, ki je nekako oče daljne izomike. Ogenj ga je varoval pred mrazom, z ognjem je izvotlil debla, da so 13 mu služila za čoln, ogenj je človeka napotil, da si je napravil stalno ognjišče na primernem in varnem kraju; da si je laže ohranil ogenj, na¬ pravil je dolbino v zemljo — peč, nad njo pa streho proti slabemu vremenu, če ni bilo blizu kake votline. Navadno je bila stožasta, iz šibja spletena in z blatom ometana utica. Kmalu si je pa začel delati prostornejše bivališče s stranskimi stenami in nad njimi streho. Ako je zemljišče bilo nizko in močvirnato, je v zemljo zabil kole in si na njih postavil kolibo. Poleg ognja je človek potreboval vodo. zato je svoje ognjišče rad postavljal v skalnato dup- ljino ob pobrežju rek ali pa tudi na prostem blizu vode, ki mu je dajala rib in bila bran proti raznim sovražnikom. Iz tega razloga so pra- stanovniki radi stavili svoja selišča ob jezerih in sicer v vodi sami, izprva blizu brega, pozneje tudi dalje v vodi. To so t. zv. «mostišča», katerih sledove nahajamo še dandanašnji v ljubljanskem barju in ob švicarskih jezerih. Razumen pračlovek je govoril svoj jezik, ki se je toliko bolj bogatil, kolikor se je človeku širilo spoznavno obzorje. Kak jezik so govorili najstarejši ljudje v naših krajih, je seveda dan¬ danes nemogoče določiti, a marsikatero krajevno ime še morda sedaj krije v svoji koreniki spomin na one davno minule čase. Važen element prvotne človekove kulture je njegova družabnost. Človek nas povsod srečava kot družabno bitje, rodi se in živi v družini; dru¬ žine istega izvora veže med seboj tesneja vez, razna plemena tvorijo kompaktne celote. Enako nosi človek seboj čut lastninske pravice: kar je človek z delom svojih rok vzel naravi ali izvil 14 svojemu nasprotniku, to smatra za svojo last, ka¬ tere mu ne sme nihče motiti. Njegovo ognjišče, nalovljeni plen, orodje in lepotičje je njegovo prvo bogastvo. V višjem duševnem življenju je verstvo pralast človekova. Človek čuti svojo odvisnost od višjega bitja, kateremu žrtvuje, kar ima, v svojih prsih nosi spoštovanje do svojih rajnih in prepričanje, da s smrtjo ni vse končano, zato so mu grobišča posvečen kraj in mrličem daje v grob orožje, posodje, lepotičje za oni svet. Tudi čut za lepoto in umetnost kaže že najstarejši človek. V paleolitski dobi razločujejo učenjaki dvojno razdobje: v prvem, veliko toplejšem, je človeku vrstnik mamut, človek prebiva po ravninah na prostem v svojih spletenih kolibah; drugo raz¬ dobje ima veliko ostrejše podnebje, ker se pri¬ bližuje nova ledena doba. V pogorskih krajih živi sedaj severni jelen, mamut pa le bolj v podoljih, dokler do cela ne izgine. Človek si išče bivališča v gorskih dupljinah, a ondi najdeno raznovrstno orodje: noži, sekire, sulice, žage, igle, pušice, bo¬ dala i. t. d. iz kamena, kosti in rogov, kažejo že popolnejše oblike. Sprememba se je seveda vršila le polagoma, v raznih krajih je istočasno trajala prva in druga kulturna stopinja. Značilno pa je za paleolitsko dobo sploh, da manjka žganih črepinj; manjka tudi v diluvijalnih plasteh sledov poljedelstva in živinoreje. Človek se živi le z lovom, ribištvom in s pridelki, ki jih narava sama daje. Orodje, bodisi iz kamena ali iz kosti in lesa, je le rodo oklesano, nikdar pa oglajeno. Vse drugače je to v novejši kameneni (neolit¬ ski) dobi. Sledov diluvijalnega človeka paleolitske dobe se je našlo prav mnogo v Evropi, in sicer v 15 raznih deželah, na Angleškem, Francoskem, na Pirenejskem polotoku, v Belgiji, Nemčiji, v Avstriji in Italiji. Manjkajo le v onih delih,, ki so postali prikladni za človeško bivanje šele po zadnji ledeni dobi. Paleolitski predmeti v deželnem muzeju v Gradcu so od drugod prineseni, potemtakem Šta¬ jerska v paleolitski dobi še najbrž ni bila obljudena. Ostankov človeških trupel je iz te dobe zelo malo; iz lobanj in kosti, ki so se doslej našle v diluvijalnih plasteh, pa sledi, da so že takrat v Evropi bivala razna plemena; med lobanjami so zastopani «dolgoglavci» (dolichokephali 1 ) in «krat- koglavci» (brachykephali 2 ). Sicer pa se v telesni postavi in strukturi ne razločujejo od poznejših rodov v zgodovinski dobi. Deloma so ostali ti ljudje v svojih krajih in se pomešali z novodo- šlimi ljudstvi, deloma so se s severnim jelenom vred pomaknili po zadnji ledeni dobi višje na sever. 2. Novejša kamenena doba. Prehod od paleolitske v neolitsko dobo se je vršil počasi in neopaženo, a razlika med obema dobama je vendar znatna. Mamut in votlinski medved izgineta popolnoma, podnebje neolitske dobe je zmerno, rastlinstvo in živalstvo malone isto, kakor ga imamo dandanes. V Zahodni Evropi so paleolitske in neolitske plasti daleč narazen, med njimi se nahajajo velike gromade gramoza in sige (Kalksinter) brez vsakega sledu človeškega življenja in delovanja. Morda so pretekla mnoga stoletja, preden je prišel za paleolitskimi prasta- novniki nov, naprednejši zarod, ki je zopet ob- 1 Grški: dolichos = dolg, kephale = glava. 2 brachys = kratek. 16 ljudi! dolgo zapuščene kraje. Po avstrijskih de¬ želah sta pa paleolitska in neolitska doba jako blizu skupaj. Iz tega je sklepati, da se je na vzhodu, ob mejah Azije in Evrope bila razvila višja stopinja kulture, ki se je polagoma širila na zahod, in da je novo prebivalstvo z neolitsko kul¬ turo zopet obljudilo zahodne evropske pokrajine. Človek neolitske dobe si že išče stalnejših bivališč, ne živi samo od lova, ampak pozna že poljedelstvo in živinorejo. Za hrano si tolče in melje zrnje in peče kruh, iz ila dela — seveda brez lončarskega vretena — razno posodje z okrasjem in ga žge v ognju. Starejše posode so seveda jako priproste. Iz rastlinskih vlakencev si je človek začel že obleko tkati in šivati. Kame- nito orodje ni več samo rodo oklesano, ampak fino izbrušeno, .večkrat v prav ličnih oblikah. Na¬ rava sama je napotila človeka, da si z drgnenjem ugladi in izbrusi svoje neokretno kamenito orodje, kakor ga tekoča voda lepo ogladi. Prav v tem je karakteristična razlika med starejšo in novejšo kamemeno dobo, da je v drugi orodje lepo uglajeno in izbrušeno. Sedaj ne rabi samo navadnega kre¬ mena, ampak razne vrste trdega kamenja, kakor zlasti serpentin, nefrit, jadeit, kloromelanit. V tej dobi si je človek že ukrotit nekatere živali in jih podvrgel svoji službi. Najstarejši tovariš človeku iz živalstva je pač pes, ki mu je pomagal loviti divjačino. Neolitski človek ima v svojih stajah že govedo, koze in ovce, nekoliko pozneje tudi svinjo. Vse to nam nedvomno spričujejo odpadki in ostanki, ki so se našli z drugimi neolitskimi predmeti skupaj po švicarskih in kranjskih mostiščih. — Med žiti poznajo ljudje v mlajši kameneni dobi ječmen in 17 pšenico, rž in oves sta došla v naše kraje šele pozneje v brončeni dobi. Te vrste žita so rastle prvotno divje po širnih azijskih stepah, od ondod so ljudje seme prinesli v Evropo in ga tu zase¬ jali. Poleg ječmena in pšenice so v kameneni dobi v Evropi imeli tudi proso. Od ovočja so vživali jabelka, hruške, trnulje, glog, ščipek, maline, ko- pine, bezgove jagode, bukevco in žir. Kakor v popfejšnji dobi, so še tudi sedaj pre¬ bivali ljudje po dupljinah. V krajih, kjer je veliko dupljin, se je sploh ta način prebivanja vzdržal zelo dolgo, saj še do najnovejšega časa votline v gorskih krajih služijo za bivališča in skriva¬ lišča pastirjem, drvarjem,, ciganom in razbojnikom. Kjer pa ni bilo dupljin, so si na prostem delali svoje kolibe, zlasti priljubljeno je bilo prebivanje ob jezerih na mostiščih, ki so bila v rabi še celo v rimski dobi. V nekaterih so se našli predmeti le iz kamenene dobe, v drugih samo iz kovinske, v nekaterih sta pa zastopani obe dobi, znak, da so jako dolgo bila v rabi. Ravno mostišča iz pre¬ hodne dobe so jako važna, ker nam predstavljajo zadnje razdobje kamenene dobe in prve početke kovinske dobe ter nam tako omogočujejo zasle¬ dovati razvoj kovinskega orodja. Na Avstrijskem je doslej znano kakih 11 naselbin na mostiščih, med drugimi deželami jih je imela veliko Kranjska in Koroška. Na Spodnjem Štajerskem jih doslej niso zasledili, ker so tu jezera žezdavna izginila. Vendar so i tu globoke doline nekdaj — morda še v rani zgodovinski dobi — polnila jezera in ni izključeno, da se ob pobrežjih nekdanjih jezer še skrivajo pod plastmi naplavljene zemlje ostanki starih mostišč. A stavili so svoje kolibe tudi na suhem in v ta namen izkopavali v zemljo majhne, navadno 2 18 okrogle jame, nad njimi pa stene in streho iz protja. Take kolibe še delajo dandanes po se¬ verni Bukovini. Mnoštvo oglja, črepinj in odpad¬ kov s kamenitimi predmeti nam kaže sledove prastarih selišč. Stavili so pa svoje koče tudi na osamljenih holmcih in položnih, prisojnih višavah. Včasi se najde krog glavne kolibe z večjim ognji¬ ščem cela skupina manjših kolib, ki nam pred¬ stavljajo razporedbo prastarih vasi. V polukrogu ali štirikotu je obkroževal nasip pravo bivališče ter tvoril hkrati pravno mejo na¬ sproti posesti drugega plemena. Večkrat se raz¬ tezajo ti nasipi le v dolgost v ravni ali krivi črti in tako ločijo selišče od selišča. Večkrat obdaja več koncentričnih nasipov višino majhne površine, ki torej ni mogla služiti za selišče cele vasi, ampak tu je bilo ali žrtvišče ali pa stan pogla¬ varjev. Nekaj posebnega so t. zv. italijanske «terra- mare» okoli Parme, Modene, Reggia, v vsem jih je kakih 80. To so umetno napravljeni, več ali manj štirioglati, 2 -5 m visoki, 97—200 m dolgi in 74--150 /77 široki grički sredi ravnine. Nanje so v poznejših časih večkrat postavljali cerkvice, samostane, celo gradove. Dolgo se je mislilo, da ti grički krijejo stare grobove, a pozneje se je dognalo,. da so tu bila utrjena bivališča še iz kamenene in prvih časov brončene dobe. V neka¬ terih prevladuje bronec, v drugih kamen. Kakor kažejo ostanki, so bili njih prebivalci živinorejci. Svoje mrliče so sežigali in jih pokapali izven selišča, sicer pa v neolitski dobi niso sežigali mrličev, ampak šele pozneje v kovinski dobi je prišlo sežiganje v navado, najbrž iz vzhoda in juga s kovinami vred. Iz paleolitske dobe še doslej niso 19 — zasledili celotnih grobišč, ampak le sporadične ostanke, iz česar pa nikakor ne sledi, da bi pa- leolitje ne bili imeli pijetete do svojih rajnih. Najstarejša oblika grobov je ta, da so pola¬ gali mrliče v skalnate votline; take grobove iz rane neolitske dobe so zasledili v Liguriji, v fran¬ coski Švici in na Angleškem; kjer ni bilo na¬ ravnih votlin in tudi ne pečin, v katere bi se dale vsekati, tam so napravili za mrliča stanico iz velikanskega kamenja (t. zv. «megalitski grobovi«). Takih grobov v Srednji Evropi ni, pač pa po Prednji Aziji, Severni Afriki, po Španskem, Francoskem, v Severni Nemčiji, na Angleškem in v Skandinaviji. Po Srednji Evropi, torej tudi po naših krajih, so mrliče polagali v skalnate votline ali pa v na¬ vadne jame v zemljo in sicer ležč ali pa (redkeje) sedč. Lobanje neolitske dobe že nedvomno kažejo na arijsko pasmo in sicer so prebivala po naših krajih že razna plemena te pasme. Ako se vpraša, kako dolgo je trajala v Evropi kamenena doba, je težko dati določen odgovor. Gotovo je, da so v tej dobi že razna ljudstva prišla med seboj v dotiko, kupčija se je začela razvijati in tako so srednjeevropski prebivalci se polagoma seznanjali s pridobitvami mnogo naprednejših južnih in vzhodnih ljudstev. Naravno je, da se to ni povsod godilo istočasno, ampak ponekod prej, drugod pozneje. Približno je segala kamenena doba do l. 1500—d 000 pr. Krist. Seveda se je i tu prehod vršil počasi. V naših krajih, zlasti na Štajerskem, imamo precej sledov mlajše kamenene dobe in sicer tudi V takih krajih, kjer se zaradi pomanjkanja materijala ni moglo doma izdelovati kamenito orodje, kakor n. pr. na Mur¬ skem polju in ob Dravi blizu Središča. Semkaj 2 * 20 je došlo kamenito orodje le po kupčiji. Sploh se je pa kultura v naših deželah počasneje razvijala in stare oblike so se še dolgo ohranile, zato na¬ hajamo kamenito orodje še skupno s kovinskim. Posebno veliko skladišče kamenene dobe se še ni našlo na Avstrijskem; vse kaže, da so naše dežele bile kaj redko obljudene, ako nas morda bodoče najdbe drugače ne pouče. III. Kovinska doba. 1. Brončena doba. Po mnenju mnogih učenjakov so se pre¬ bivalci naših dežel prej seznanili z broncem kakor z železom, zato stavijo med kameneno in žele¬ zno dobo t. zv. brončeno dobo. A podmena, da bi bili ljudje prej iznašli, rabili in obdelovali bronec kakor železo, ima znatne težkoče. Splošen je zakon, da napredek in razvoj gre od lažjega in enostavnega do težjega in bolj kompliciranega. Izjeme seveda niso izključene, a to so le posa¬ mična dejstva, ki le potrjujejo splošno pravilo. Tako se n. pr. naše znanje začne z najenostav¬ nejšimi pojmi in predmeti iz najbližje okolice, potem gremo stopnjema višje in višje, pri tem pa ni izključeno, da kdo v posameznih slučajih prej pronikne težjo stvar kakor lažjo. Pridobivanje in obdelovanje bronca je pa veliko težje in bolj komplicirano kakor pripravljanje in obdelovanje samorodnega bakra in železa, neverjetno je torej, da bi se kovinska doba bila začela z broncem. Kakor znano, je bronec spoj bakra in kositra: 21 baker pa se sicer nahaja čist v naravi, zelo redek je pa kositer; torej je pač človek laže in prej našel bakreno ali železno rudo kakor pa kositer. Bolje je torej čisto bakreno dobo staviti pred brončeno. Ko so si ljudje iskali kamenite tva¬ rine za orodje, so pač naleteli včasi tudi na čist, samoroden baker; pri tem so gotovo opazili, da se tudi ta ruda da s kladivom obde¬ lovati in prenarediti za razno orodje. Že pri ne¬ katerih kamenitih predmetih mlajše kamenene dobe se vidi, da se je pri obdelovanju rabilo kovinsko orodje. Prebivalci Srednje Evrope so se že dosti zgodaj seznanili z ulivanjem bakra, ka¬ terega so v obilici našli v domačiji in ga ni bilo treba dobivati šele od drugod. 1 Verjetnejše je celo, da so ljudje prej poznavali in kovali mehko železo kakor pa bronec. 2 Če se v starih mostiščih nahajajo brončeni predmeti brez železnih, še iz tega ne sledi, da bi železo ne moglo biti starejše od bronca, ker mehko železo na vlažnem kraju naglo oksidira in izgine. Mogoče je tudi, da je po trgovcih prej prišel bronec v naše kraje kakor pa ljudje, ki so znali kovati in obdelovati železo, dasi je izvrstno no¬ riško železo slovelo že v prastarih časih. Za Afriko se za gotovo ve, da je za kameneno dobo neposredno nastopila železna doba in sicer že okoli l. 4000 pr. Kr. Bodi temu že kakorkoli, dobo, ki zamenja ka¬ meneno dobo, imenujemo kovinsko dobo, ki po- menja že mnogo višjo stopinjo omike. Najsi bo že starejše železo, baker ali bronec, dejstvo je, 1 S. Rutar, Letopis M. Sl. 1889, str. 19 i. dr. 2 Gl. Ardiiv fiir Antropologie Bd. XI., G. Wurm- brand: Das Urnenfeld v. Maria-Rast, pg. 400 sq. 22 da se v starejši kovinski dobi nahajajo brončeni predmeti brez železnih in na podlagi tega lahko govorimo o brončeni in železni dobi. Vsled po¬ sebnih krajevnih razmer je morda tu in tani bil v rabi le bronec, ki je vsled svoje lepote in tr- pežnosti več veljal v trgovini kakor mehko železo. Za bojno orožje je tudi bronec bil boljši kakor mehko železo, ki na dežju in v krvi omočeno naglo rjavi. Starejši predmeti brončene dobe kažejo mnogotero sličnost v obliki in ornamentiki z enakimi izdelki na vzhodu. Italija in Panonija sta prav zgodaj sprejeli orijentalni kulturni vpliv in ž njim tudi bron. Odtod se je ob Donavi in Rodanu širil proti severu in zahodu, v bolj od¬ daljene in zaprte kraje je došel veliko pozneje. Brončena obrt se je pa v Evropi lepo razvila in evropska ljudstva so kmalu samostojno obdelovala bron. Med drugimi deželami je zlasti današnja Ogrska imela cvetočo brončeno obrt. Glede na dovršenost v obliki in ornamentiki se da ločiti starejša in novejša brončena doba. Brončena doba je trajala v Evropi približno od 1. 1500 do 500 pr. Kr. Natanko se to ne da določiti, tudi ni povsod istočasno končala, ampak na jugu gotovo prej, kakor na severu. Tudi prehod se ni izvršil naenkrat, ampak polagoma; bron in železo sta bila dolgo časa vzporedno v rabi, dokler ni nadvladalo trše in rabnejše železo. 2. Hallstattska in latenska doba. Novejša brončena doba se za Italijo imenuje severoetruščanska; ker se pa njeni predmeti po¬ polnoma vjemajo z onimi naših dežel, se taista doba imenuje hallstattska od velikega prazgodo- 23 — vinskega grobišča pri Hallstattu na Gornjem Av¬ strijskem, ki je doslej v Evropi najbogatejše prazgodovinskih predmetov. Ne znači pa to ime, da bi bila ta kultura v Hallstattu imela svoj začetek ali svoje središče, ampak le zaradi velike množine ondi najdenih predmetov se tako imenuje. Ondotno ljudstvo je bilo jako premožno in se je pečalo s pridobivanjem soli. Hallstattska kultura se razteza od srednjega Rena in gornje Donave do Karpatov na vzhodu in do Apeninov na jugo¬ vzhodu. Na Južnem Štajerskem spadajo semkaj grobišča pri Rušah in pri Negovi. Pomikala se je ta kultura od jugovzhoda proti jugozahodu. Sa¬ mostojno se je razvila v Srednji Evropi na podlagi stare grško-orijentalne kulture in nas že nekako prevaja v zgodovinsko dobo. Italijanski starino- slovci jo imenujejo «vilanovsko», po hrvaškem sta- rinoslovcu Ljubiču pa se imenuje tudi «ilirska». Hallstattsko grobišče prazgodovinskih pred¬ metov je najbogatejše, kar se jih je doslej našlo v Evropi. Odkrili so ga 1.1846. ter nabrali že čez 10.000 predmetov. Mrliči so celi pokopani, pa tudi sežgani, celoma ali pa le nekateri deli, pepel je shranjen v žarah. Orožje je češče iz železa kakor iz brona, po obliki pa čisto podobno bron- čeneniu. Orožje je vseskozi kovano. Na Kranjskem so posebno čiste predmete te dobe izkopali v vaških in šmarjetskih gomilah. Na Koroškem so se pri Bregu (Trogg) zasledili tudi ostanki že cvetoče svinčene obrti v tej dobi. 1 Od okoli l. 500 pr. Kr. je začela hallstattska kultura prehajati v t. zv. latensko, ki je segala do kakih 100 I. pr. Kr., v naših krajih pa gotovo do Letopis 1889, str. 40—41. 24 rimskih časov. 1 Latčnska doba se imenuje po plitčinah v Neufchatelskem jezeru, katerim pra¬ vijo la Tfen. Ondi se je našlo celo skladišče orožja, ki se v marsičem razločuje od hallstattskega, odtod posebno ime. V tej dobi je železna obrt že popolnoma razvita, brončeno orožje je le izjema. Kot «predzgodovinska» obsega latenska kultura le Zahodno, Srednjo in Severno Evropo, Grško in Italijo moramo izločiti, ker ti dve sta že v polni zgodovinski dobi. Imenujejo jo tudi «kel- t i š k o» kulturo. 2 Najznačilnejši za to dobo je la¬ tenski meč. Plošča mu je tanka, ravna in vse¬ skozi enako široka, na obeh straneh ostra, do 1 1 / 3 m dolga, z dolgim, tankim, trnu podobnim ročajem, ki ima na koncu glavico. Med ploščo in ročajem je mesto rokobrana pritrjena zvonu podobna krivina, ki je karakterističen znak la¬ tenskih mečev. Druga značilna posebnost te dobe je latenska zapenjača (fibula), ki se na koncu utika ne končuje z bučkom, ampa*k se z utikovini koncem zavije nazaj proti loku in sredi njegovega hrbta ž njim spoji. — Med posodami je najčešča ročka s klju¬ nastim, visoko stršečim žlebom. Izmed dragih kovin pozna ta doba že srebro. Med nakrasninami se nahajajo tu prvikrat rdeče emaljevane kolute in stekleni okraski. 3 Okraski služijo bolj olepšavi orodja kakor pa človeškega telesa. Med njimi se kot nekaj novega nahajajo rastlinski in arabeskam podobni živalski posnetki, človeške podobe in t. im. «rib j i mehurji«. Za izdelovanje lončenih posod ima ta doba že lončarsko vreteno in pečnico. 1 L. c. str. 47. Hornes, Urgeschichte der Menschheit. 149. 3 L. c. 48. 25 Začetek latčnske kulture stavljajo učenjaki v Južno Galijo, odkoder se je preko Švice razširila v Južno Nemčijo, pa na Koroško, Kranjsko, Šta¬ jersko, Zahodno Ogrsko, Hrvaško, pa tudi na Češko. Na Kranjskem so se našli predmeti la¬ tenske dobe pri Mokronogu, blizu Postojne, na Goriškem pa zlasti pri Sv. Luciji. Latensko kulturo je deloma spodrinila, de¬ loma prešinila rimska kultura in iz obeh se je razvila posebna provincijalna rimska kultura, s katero se začenja zgodovinska doba. c£*5: IV. Sledovi prazgodovinskih selišč. 1 1. Dupljine. L. 1878. je angleški antropolog Rihard Burton opozoril strokovnjake na podzemeljske jame in votline, ki so služile prastarim Stanovnikom za bivališča. Od tega časa se je po raznih dupljinah našlo neverjetno veliko prazgodovinskih predme¬ tov, ki sedaj polnijo cele oddelke v raznih mu- ' zejih in nam odpirajo širni pogled v sivo davnino. Po Primorskem in Kranjskem so zasledili in pre¬ iskali že znatno število gorskih votlin, ki so nekdaj služile trogloditom 1 kot zavetišče in prebivališče. Tudi južni del štajerske dežele ima v svojih go¬ ratih predelih veliko še nepreiskanih dupljin, o katerih pripovedujejo ljudje razne povesti. - Znanstveno raziskovanje dupljin se vrši tako-le: Če zveš za kako dupljino v gori ali v 1 Troglodytes (grški) = prebivalec dupljin; — trogie dupljina, dyo = vniti, vlesti. 26 strmem in visokem obrežju reke ali potoka, določi ji na mapi natančno geografično lego, oglej si bližnjo okolico, opiši in nariši jo natančno, kar je veliko vredno. Opiši tudi, kaka so tla krog vo¬ tline in v votlini sami (prodec? skala? ilovica?). Potem si oglej in izmeri vhod; pri tem je paziti, je-li odprtina naravna, ali pa gotova znamenja kažejo, da je umetno razširjena. Na to se ogleda znotranjost votline in izmeri nje visokost, dolgost in širokost, opišejo stene (morda se opa¬ zijo kaka znamenja) in napravi tloris. Na to se začne kopati. Najprej se napravi navpična zareza do žive skale pri vhodu, da se vidi, kakšne plasti so se tekom časa nakopičile v votlini. Že tu se morda zasledijo v plasteh razne kulturne dobe. Ako je votlina toli visoka, da se lahko v njej dela, naj se odgrne najprej zgornja plast, potem druga i. t. d., da se predmeti raznih plasti med seboj ne pomešajo. Vsaka plast, se dobro preišče in vse pobere, kar je v njej, predmeti vsake plasti pa se posebej zavijejo in na zavoju naj se označi plast. Zabilježiti je tudi, v kaki legi so se našli posamezni predmeti. Ako je pa dupljina prenizka, se takoj od vhoda v manjših odstavkih kopa navpično, dokler ne prideš do žive skale, seveda se i tu morajo predmeti zbirati po vodoravnih plasteh. Poberi vse, tudi najmanjši košček kosti, kremenjaka, kovine, črepinje. Vlažni in krhki pred¬ meti se naj polagoma osuše; koščeni predmeti, ki na zraku radi razpadejo, se naj večkrat oblijejo z vročo, razredčeno klejevo raztopino. Da se krhki koščeni predmeti pozneje v muzeju dobro ohra¬ nijo, se priporoča naslednji recept: 15 gr damarske smole (Dammarharz) razstopljeno v 130 gr čistega bencina, temu se pridene mešanica iz 20 gr oble- 27 delega makovega ol ja in 150 gr finega terpenti- novega špirita (to dvoje se pridene prvemu kot mešanica, ne vsako posebej). Ker se pata raztopina zgosti, če dalje stoji, jo treba zopet razredčiti s terpentinovim špiritom. 1 Taki predmeti se naj poberejo z zemljo vred, ki se iih drži; ta se naj previdno odlušči še-le, ko se osuši. Za snaženje koščenih predmetov rabi mehko krtačico, kakršno rabimo za zobe, nikdar pa ne noža ali drugega ostrega orodja. Najbolje so koščeni predmeti ohranjeni, če leže v mastni vlažni prsti in jih krije plast apnene sige, pa tudi v prodcu. gramozu in pesku so včasi ogrodja in drugi koščeni ostanki dobro ohranjeni. Seveda se pri raznih najdbah v dupljinah, zlasti v gornjih plasteh, ne smemo v sodbi pre¬ nagliti, ker so se mnogokrat rabile še v poznejših časih, ampak predmeti nižjih plasti, zlasti če vsaj nekateri nosijo znake davne starine, so za znanost velike važnosti. Najvažnejše je seveda kamenito orodje, če se najde, kakor sekire, noži, dleta, kla¬ diva. Najdejo se včasi cele shrambe ali izdeio- valnice takih reči v dupljinah. Črepinje iz starih časov so navadno rode, debele, črne; ilu je bil primešan pesek. Loščane črepinje so vselej iz poznejše dobe. Pa ne le v pravih dupljinah so prebivali ljudje, ampak tudi pod skalami, ki štrle iz gorskega po¬ bočja in tvorijo naravno streho. Pod njimi se mnogokrat nahajajo prazgodovinski predmeti. Naposled ne pozabi preiskovalec pozvedeti, kaj pripovedujejo okoličani o takih dupljinah. 1 Merkbuch, Altertiimer aufzugraben und aufzube- wahren. Berlin, 1894, str. 87. 28 2. Mostišča. Omenili smo že, da so v neolitski in tudi v poznejši dobi ljudje prebivali ponekod na mostiščih. Ako se v vodi ali na suhem, kjer je morda bilo nekdaj jezero, zaslede v zemlji koli, še iz tega ne sledi, da je bilo ondi kdaj mostišče; to doka¬ zujejo samo krog kolov najdeni predmeti. Mosti¬ ščarji so razne odpadke in nerabne reči metali v vodo, včasi je pa tudi po naključju kaj padlo v globočino. Tako so se pri starejših mostiščih na¬ brale več metrov visoke plasti, v katerih se na¬ hajajo najraznovrstnejši predmeti^ od živil pa do kamenitih in brončenih izdelkov. Če bi se mostišče sedaj zasledilo na suhem, je seveda stvar lahka, težje je pa preiskovati mostišče, če še sedaj stoji v vodi. Prvikrat so prišli mostiščem na sled ob Zuriškem jezeru 1.1853. Zima je bila takrat kaj suha in voda v jezeru je zelo upadla. Ob obrežju se je pokazal suh prodec in nastali so majhni otočiči. Prebivalci so to porabili in razširili svoje vrte, proti jezeru pa napravili nasipe, da se to ni moglo vrniti v prejšnji stan. Tako pridobljeni prostor so zvišali z blatom iz jezera, a pri izka- panju blata so zadeli na mnogo kolov in vsako¬ vrstnih koščenih in kamenitih predmetov. Povsod pa niso okoliščine tako ugodne, včasi se zapazijo sledovi mostišč pri bistri vodi v pre¬ cejšnji globini. Za preiskovanje takih mostišč je treba izurjenega strokovnjaka in pa posebnih priprav: mreže, Baggerjeve lopate in dolgih klešč, ki jih je nalašč za to izumil Desor. Z mrežo ali lopato, ki je tako prirejena, da se ob straneh stene zapro, kadar se vzdiguje, da voda ne odnese zajete tvarine, se zagrabi na dnu blato in potem na suhem skrbno preišče. 29 Razen mostišč se nahajajo v močvirnatih krajih tudi drugi sledovi .prastarih bivališč. Za branibo ali za stalno prebivališče so v težko pri¬ stopnem močvirju napravili večkrat umetne gričke, otoke in polotoke, na njih pa utrdbe ali koče. Tu se nahajajo v raznih plasteh ostanki ognjišč, starega orodja in raznih odpadkov. Pa tudi na prostem je večkrat videti sle¬ dove prastarih bivališč: razne odpadke, mnogo črepinj, razno posodje in orodje, kosti, stara ognjišča. Včasi so taki predmeti na planem, skoro na po¬ vršju zemlje, večkrat pa v dolbinah in umetnih rovih. 3. Gradišča, tabori, kasteli in stražarnice. Večkrat je prastara bivališča iskati po težko pristopnih hribih. Sem spadajo «gradišča», kjer so stali ne samo srednjeveški gradovi, ampak tudi prastara selišča in branišča. Pri «gradiščih» je pred vsem določiti zemlje¬ pisno lego, opisati, ali še bolje, naslikati bližnjo okolico, kakovost tal, označiti parcelo, na -1