J. PAHOR: Narodnost in liberalizem. (K diskusiji.) (Dalje.) III. Ne rhorem preiti k odnošaiem med nacionalizmom in liberalizmom, da se ne dotaknem prej tega poslednjega še posebe. O liberalizmu se je sicer tudi med nami že pisalo, a v široke vrste slovenskega učiteljstva je prišlo komaj kaj več kot to, kar so nam podali Iiberalni časniki; iz teh smo zajemali vso svojo naprednost. Le malo let pogledati nazaj v slovensko žurnalistiko, pa bomo videli. kako šibka in siromašna je bila ta tuja učenost, nahlastana nesistematično in brez vsakega kriterija. Nočem vpraševati na tem mestu, kdo je kriv, če ni premerjalo učiteljstvo kot izobražena družabna plast ravnine krog sebe, kakor bi jo moralo že v svojem lastnem interesu, temveč podam rajši koncizen pregled liberalizma in njegovih posledic. Idejno osnovo so dali libenalizmu francoski enciklopedisti, posebno pa Voltair in Rousseau. Zgradil ga je Quesnay (t 1774), ki je proglasil popolno svobodo z onim glasovitim: Laissez faire, laissez passer! Novi nauk je kaj hitro dobil korenine v Angleški, kamor se je zaradi hitrega razvoja kolonialne moči stekalo bogastvo iz vseh delov sveta. Quesnaya je izpopolnil Adam Smith, ki je izdal Ieta 1766 znamenito delo »O bistvu in vzrokih bogastva«. Ta knjiga je postala evangelij liberalizma kot gospodarskega nauka. Medtem, ko je prvi videl le produktivnost (rodovitost) poljedelstva, je učil Smith industrializem, produktivnost človeškega dela z gospodarskim načelom egoizma, ki da je edina gonilna sila v nacionalno-ekonomskem razvoju. Da pa pride ta princip do veljave, je neobhodna potreba (po Smithu), da se pusti tekmovanju, prosti konkurenci v vsem gospodarstvu prosta pot, da se da spretnosti in energiji človeka priložnost nabrati si bogastev, zasebne lastnine, ne da bi država vmešavala se v ta boi ter omejevala konkurenco, temveč zgolj varovala pridobljeno privatno last. Ko je še Darwin postavil svoj nauk o plemenskem izboru, po katerem se vzdrži in ohrani v vseni organskem življenju le ono, kar je najmočnejše, najpopolnejše ter najbolj zmožno tekme v medsebojnih življenskih odnošajih, ko se je sprejela končno ta hipoteza kot večen, naraven zakon, je prodrl liberalizem na vsei črti najprej na Angleškem in zatem tudi na kontinentu, kjer se je v revolucijskem Ietu 1848 priborila v večini evropskih držav ustava ter obenem inaugurirala splošna gospodarska svoboda. Takozvana manchesterska doktrina je zmagala, pričakovati je bilo sedaj blagoslova te zmage! A blagoslov je izostal. Kaj hitro se je izkazalo, da nauk o ohranjenju nairnočnejšega, najspretneišega o eksisteneneni boju ni resničen. V gospodarskem življenju so prihajali z lahkoto do veljave najšibkejši, telesno in duševno najmanj razviti, najnesposobnejši ljudje, medtem ko so na nasprotni strani padale hekatombe najsilnejših, najpopolnejših žrtvovancev; z drugo besedo: v gospodarski tekmi niso odločale izključno osebne vrline, lastnosti posameznih, temveč  v veliko večji meri gospodarske dobrine,  zenilja, kapital (najprej trgovski, potem  industrijski) ter stroj. Čim dalje bolj se je stekal sedaj kapital v roke redkih, čim da- le bolj se je večal, ker mu je bila izročena na milost in nemilost množica izkoriščanih — saj dela še danes delavec v fabriki vsak teden povprečno Ie štiri dni zase. dva dneva pa za fabrikanta — na eni strani se je zbirala denarna aristokracija, ki je mogla v zenitu liberalizma neomejeno razpolagati z delavno močjo delavca, na drugi strani je rastel proletariat^ brez vsake moči; tu beda, tam razkošje! Zeleznemu plačnemu zakonu Davida Ricarda, ki je razvijal Smithove narodno-ekonomske nauke, so se morali umakniti vsi nravstveni motivi, ki so vodili doslej družbo vzporedno z gospodarskim razvojem, a ko ie velekapital dosegel v državah ustavo, ko se je polastil politične moči. ie začel rasti individualističnoegoistični nauk v kletev. Država, katere civilizatarna naloga je, manjšati absolutne sovražnosti v družbi — kot sem izvajal v prvem delu razprave — je prišla v roke redkih, ie postala razredna država, v kateri je iskal kapital z vso brezobzirnostjo le svoj interes, varstvo svoje lastnine, medtem ko ni imel proletariat nikakršnega varstva več, nikakršne svobode, ker se je delavstvu stopilo na tilnik. Država je rezervar moči; z velikim delom te moči razpolaga ravno parlament. Kakor hitro so se polegli ostri ustavni boji, v katerih si je zasigurala liberalna družabna skupina v državi moč, zlorabljala jo je v smislu liberalne doktrine v takih merah in smereh, da je postajalo fo škodljivo celo državnemu organizmu. Rasli so državni zakoni, ki so branili močnega, a izročali šibkega brez vsakega pravnega varstva kapitalu, velekapital je oslabil in uničil malega producenta, veletrgovina, v katere službo je stopil moderni način prometa, ie tlačil kmeta, za katerega ni smela liberalna država storiti ničesar več; razvijala pa so se z liberalizmom mesta, v katera so vrele najboljše moči z dežele. da bi dobili v veleindustrijskih podjetjih dela. Dobili so delo. a prodati so morali v divji konkurenci svojo delavno moč tako, kot je hotel podjetnik, ki je prosto določil ceno in čas. Proletariat je naraščal, niegova eksistenca se ie slabšala; tvornica s svojim strupom, nenaravno življenje v stanovanjskih kasarnah, mestna beznica so ga uničevali. Ne le mož, tudi žena je morala v fabriko, da, celo otrok. S tem pa je bila zrušena družina, so bili zrahljani nravstveni temelji družbe; z novoustvarjenim srednjim slojem je propadala, se pogrezala široka Hudska masa boljinboli ne le gospodarsko, temveč tudi etično. Izkazalo se je, da je liberalizem socialno-politično nesposoben. impotenten nauk. da vodi na širji strani v ubožanje, da ostri nasprotja socialnih skupin v državi ter je s tem najhujši nasprotnik njenega poklica. Istočasno se je začel dramiti proletariat, ki je bil prisiljen seči po samopomoči. Iskal jo je v združenju šibkih, ki so postali zedinjeni močni. Rastel je nov princip; diametralno nasproten individualizmu: posameznik ie dolžan boriti se za celoto ter podrediti lastne interese skupnhn, pojavil se je socializem, ki je začel prodirati vzlic vsemu, ker je prišla njegova ura. Z istim trenutkom je pričelo upadanje liberalizma, proces, ki se še vedno vrši. Prav kakor pri konzulu Be;nicku. pri tem tipičnem reprezentantu kapitalista v »Stebrih družbe«, ko je bil razkrinkan, ko se je izkazala vsa laž, vsa brezobzirnost! Da gre pa ta proces »razkrinkanja« počasneje, kot bi bilo želeti, je vzrok vsa velika gospodarska nioč liberalne družabne skupine, vsa mogočna sila liberalnega tiska in talenti, ki jih ima liberalizem lahko v službi. posebno med profesorji, advokati in umetniki. Ti razširjajo še danes vede ali nevede na vse načine duševnega občevanja pravna in etična načela liberalizma, ki koristijo kapitalu in njegovemu sorodniku Židu; naravno, da s čim dalje manjšimi uspehi: liberalna družabna skupina se dan za dnem zožuje in cepi v razne frakcije. Ena najmočnejših je še ona, ki si lasti nacionalizem in ki se običajno naziva »nacionalnoliberalna«. Nima pa — kakor ni imel tudi liberalizem v državi — socialno-političnega smisla v narodnostrem vprašanju, zato ne more s svojo zahtevo po narodni individualiteti prodirati, temveč le izgubIja in izgublja celo v buržuaziji, kjer ta ali oni ideal kaj lahko izpodrine tisti interes, ki je v bedni masi prvi in glavni: krušno vprašanje! Narodnost (nacionalizem) je v liberalnih sektah, bodisi zmernih, radikalnih ali »demokratičnih« identična s šovinizrnom, z narodnostno nestrpnostjo, zato tudi le karikatura. Šovinizem je pa tudi necivilizatoren, barbarski, ker veča in množi absolutne sovražnosti. kakor postane tudi narodnostni princip sam čestokrat nazadnjaški in zavrgljiv. (Poljaki in Rusini!) Bistvo šovinizma je pravzaprav sovraštvo, negacija drugega naroda; kdor sinatra narod, h kateremu se šteie sam, za edino izvoljeni in najboljši narod. kdor svojega ljudstva ne more liubiti drugače, kot da sovraži drugorodca, je šovinist. Zgrešeno pa je, pobijati šovinizem s šovinizmom; edina protiutež mu je internacio- nalizem, in sicer pozltiven, to je tak, ki  narod pripoznava ter stremi k jezikovni in narodni avtonomiji ter k federalizmu. Internacionalizem v tern smislu propagira najbolj socialna demokracija, zakai krščanski socializem je dan za dnem bolj razjeden po šovinizrnu. (Lex KoliskoAxmann!) Ker se socializmu prav mednarodnost tako pogosto in vehementno očita (največ od strani narodnih liberalcev!), naj navedein tukaj v boljše razumevanje Kornjih vrstic mnenje slovitega češkega realista T. G. Masaryka: V socializmu ia njegovi mednarodnosti pripoznam naravno nasprotstvo in korektiv nacionalnega^ egoizma in šovinizma, korektiv.ki je to-r. liko bolj dobrodpšel, čim bolj se nacjonalna ideja in čuvstvo zlorabljata po različnih in številnih, malih in velikih špekulantih, kakor se zlorablja religija. znanost, žurnalistika — vse. Če torej naši socialisti kritično presoiajo našo, ruski rusko, angleški angleško narodno politiko, vidim v tem prednosti za splošni razvoj. Vpliv socializma je tukaj toliko močneji, ker ne razumeva socializem svojega internacionalizma utopistično in fantastično, temveč vedno pozitivnejše. In dalje: Če se ne varam, more napraviti socializem posebno majhnim narodom pomembne usluge; razširi na ta način svojo skrb naravnim potom za »malega moža«. Tako mi je končno mogoče preiti v specialni del, k nacionalizmu pri nas. (Dalje.)