Kakšni so cilji konzorcija, ki ga od lani predsta- vljate? Konzorcij je nastal leta 2014 kot združenje društev, podjetij, zavodov in drugih organizacij, ki imajo stra­ teški interes po usklajenem in celovitem delovanju za načrtni razvoj predvsem gorskega kolesarjenja. Gre za vprašanje vožnje s kolesi zunaj poti, po katerih se zdaj že lahko uradno gibljejo. Omejitve so neživljenj­ ske, saj kolesarji na mnoge poti, kjer ne bi povzroča­ li škode, po zakonu ne smejo. Gorsko kolesarjenje je hitro razvijajoča se panoga rekreacije in turizma, ki je v alpskem svetu vse pomembnejša. Hitro se spremi­ njajo tudi tehnologija koles in sposobnosti kolesar­ jev, zato je obstoječa zakonodaja vse bolj zastarela. Število turnih kolesarjev, v bistvu torej planincev, ki za obisk gora poleg pohodne obutve in palic vse bolj Marjan Žiberna INTERVJU Brez medsebojne tolerance ne bo šlo Pogovor s Petrom Dakskoblerjem Tolminec Peter Dakskobler, ki je bil več let načelnik turnokolesarskega odseka pri Planinskem društvu Tolmin, je ena od gonilnih sil Soča Outdoor festivala, v okviru katerega je organiziral tudi gorskokolesarski maraton. Je novi predstavnik Slovenskega gorskokolesarskega konzorcija (www.odprimopoti.si). Cilj tega združenja je med drugim doseči legalizacijo kolesarjenja na nekaterih planinskih poteh na način, ki bi zadovoljil tako kolesarje kot pohodnike. Sogovornik pravi, da bo za to treba še kar veliko časa, dobre volje in sposobnosti prisluhniti vsem vpletenim, da pa mesta predstavnika konzorcija ne bi sprejel, če ne bi verjel v uspeh. uporabljajo tudi kolo, naglo narašča. V Sloveniji je že več kot 40 planinskih društev, ki gojijo turnokolesar­ sko dejavnost. Že pred leti so sprejeli merila za predlaganje dvo­ namenskih poti, namenjenih pohodnikom in kole­ sarjem, leta 2016 pa je bila vzpostavljena slovenska turnokolesarska transverzala STKP. Njeni avtorji si gotovo želijo, da bi bilo vključenih čim več privlačnih enoslednic oz. dvonamenskih planinskih poti, česar pa po sedanji zakonodaji ni mogoče pričakovati. En od učinkov STKP bo tudi boljši obisk planinskih koč v sredogorju. Naloga konzorcija je predlaganje konkretnih zako­ nodajnih rešitev, usklajevanje med različnimi resorji, kot so okolje in prostor, kmetijstvo in gozdarstvo ter drugimi, pa tudi odzivanje na dogajanje na terenu. T o seveda ne pomeni, da bi gorskim kolesarjem dovoli­ li vožnjo vsepovsod, tudi vožnje po brezpotjih ne, kot se pogosto napačno navaja v medijih. Pozornost je treba posvetiti vzpostavljanju pravil ob­ našanja in vzgoji kolesarjev, saj mora tudi kolesarjenje odrasti. Za nekatera območja, npr. Triglavski narodni park, bi morda morali vzpostaviti poseben sistem, ki bi omogočal nadzor nad obiskom, zbrani denar pa bi se vračal v vzdrževanje. Dela, ki ga je treba opraviti, je zelo veliko. Ali lahko navedete konkreten primer, pri katerem se je sedanja zakonodaja izkazala za neživljenj- sko? Lahko vzamemo kar primer gorskokolesarskega ma­ ratona na Soča Outdoor festivalu in Zakon o planin­ skih poteh. Že same planinske poti imajo težavo s sta­ tusom oz. evidenco, kar predstavlja formalno oviro na poti pridobivanja dvonamenskih poti. Kako npr. začeti postopek za določitev dvonamenskih poti, kjer bi bili dobrodošli kolesarji in pohodniki, ko pa Peter Dakskobler Arhiv Petra Dakskoblerja 54 evidenca planinskih poti sploh še ni urejena? Pogoji za ureditev te evidence so se izkazali za neživljenjske. Tudi če obstajajo volja, znanje in angažma kolesar­ jev znotraj planinskih društev, nam do zdaj v praksi ni uspelo pridobiti pravih dvonamenskih poti. Oblju­ bljeno nam je, da bo, potem ko bo birokratska ovira za ureditev evidence planinskih poti odpravljena, ste­ kel tudi postopek predlaganja dvonamenskih poti. V mojem domačem kraju, praktično pred mojimi vrati, neživljenjsko oviro predstavlja tudi Zakon o TNP . Omenjeni maraton smo dvakrat uspešno izve­ dli, predlani pa smo le dva tedna pred predvidenim tekmovanjem ostali brez dovoljenja. Tekmovanje, ki okolju ne bi povzročilo nobene škode, je bilo tudi v interesu lokalne skupnosti in planinskega društva, saj bi prispevalo k vsesplošnemu razvoju. Trasa je pote­ kala po neproblematičnih planinskih poteh, večino­ ma v tretji, nevprašljivi varstveni coni TNP , Zakon o TNP pa ima v tem delu žal tehnično anomalijo, čisto birokratsko težavo, ki jo je nujno treba odpraviti. Konec lanskega leta je v javnosti odmeval opomin, ki ga je inšpektorica za okolje izrekla tržiškemu ko­ lesarju, ki je na družbenem omrežju objavil svojo fo­ tografijo izpod Vrtače. Dokazano je tod kolo nosil, ni pa dokaza, da se je z njim vozil. Zato se odpira vpra­ šanje, ali je to ustrezen dokaz kršitve zakona. Zame je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo kaj takega zgodi­ lo posameznikom. Konzorcij vključuje različne organizacije, tudi Kolesarsko zvezo Slovenije, ni pa vanj vključena Komisija za turno kolesarstvo pri Planinski zve- zi Slovenije. Kako to? Konec koncev si konzorcij prizadeva, da bi za kolesarje odprli tudi nekatere planinske poti. PZS oz. KTK PZS je bila celo eden od pobudnikov neformalnega sodelovanja organizacij, ki združujejo gorske kolesarje, iz katerega se je kasneje razvilo so­ delovanje Odprimo poti. Ob ustanovitvi konzorcija pa se je PZS odločila za samostojno vlogo s pripravlje­ nostjo na sodelovanje pri vseh pozitivnih pobudah in zato sodeluje s konzorcijem. Turni kolesarji smo na­ mreč le eden izmed segmentov članstva, čeprav že zelo številen, usmeritev PZS pa je zagotovo naklonje­ na kolesarstvu. Kako odgovarjate na očitke, da bi gorski kolesarji radi uporabljali poti, ki so jih zgradili in jih vzdr- žujejo planinci? To skrb v celoti razumem. Zato je pomembno naj­ ti način, da kolesarji, organizirani znotraj planinskih društev, in markacisti oz. vzdrževalci planinskih poti formirajo delovne ekipe, bodisi ločene bodisi skupne. Tri leta sem v T olminu sodeloval pri številnih akcijah, v katerih smo kolesarji opravili okoli 2000 ur prosto­ voljnega dela in velikokrat po številu celo prekosili or­ ganizirane markaciste. Po žledolomu smo odpirali tematske in pohodne poti, pomagali občinam in lo­ kalnim turističnim organizacijam. Tu se pojavlja tudi vprašanje za turistično gospodar­ stvo, saj turisti kot pohodniki uporabljajo poti, ki so jih urejali in vzdrževali planinci. Sam imam podobno Kolesarska skupnost si prizadeva, da bi lahko legalno uporabljala tudi nekatere planinske poti. Arhiv Petra Dakskoblerja 55 april 2017 PLANINSKI VESTNIK vprašanje: ali je prav, da v dolini Soče, ki je prva v Slo­ veniji postala prepoznaven gorskokolesarski turistič­ ni cilj, vzdrževanje poti v celoti sloni na prostovolj­ nem delu kolesarjev v okviru planinskega društva? Pospešen razvoj turizma v dolini Soči je povezan s številnimi preboji, ki so se zgodili v obdobju 2010– 2015: sodelovanje z nemškimi agenti, organizacija športnega festivala, ustanovitev TKO PD Tolmin in projekti EU na destinaciji. Tako smo se kolesarji zna­ šli v vlogi vzdrževalcev poti, ki jih vse bolj uporabljajo tudi turisti. Sam sem tudi zaradi zapleta z zakonodajo odstopil z mesta vodje turnokolesarskega odseka, od­ sek pa trenutno miruje. Fantje, ki imajo svoje družine in delo, so se namreč znašli v vlogi zastonjskih vzdr­ ževalcev poti, po katerih se kolesarji v praksi legalno marsikje sploh ne bi smeli voziti. Ne bi si želel, da bi iz podobnega razloga zamrl še kakšen turnokolesarski odsek, kar tolminsko planinsko društvo zelo obžaluje. T udi zato je treba stvari zakonsko urediti. Kaj pa sledi koles, ki precej bolj vplivajo na erozijo tal kot odtisi planinskih čevljev? V izsledke raziskav na tem področju se na tem mestu ne bi spuščal, je pa tudi zaradi tega treba določiti, kje naj se kolesarji vozijo, in vzpostaviti sistem vzdrževa­ nja poti. Pomembno jih je tudi izobraževati, izboljše­ vati njihovo tehnično znanje in jim privzgojiti zavest, naj se odsekom poti, ki jim s svojim znanjem niso kos, izognejo. Obnašanju kolesarjev na sploh se bo kon­ zorcij še posebej posvetil. Pravila bontona, ki so spre­ jeta na svetovnem nivoju in jih konzorcij le povzema, je treba ponavljati, tako da jih bodo začeli upoštevati vsi kolesarji. Kaj pa primeri dobre prakse, ki bi jih lahko vzeli za zgled? Bi bila lahko to recimo Avstrija? Sosednja Avstrija ima to različno urejeno po deželah in ima na državni ravni prav tako svoje probleme. Je pa dejstvo, da se je turizem odločno usmeril v načr­ ten razvoj kolesarskega turističnega produkta in ima močno podporo na deželni ravni. Zaradi potencialne odgovornosti lastnika zemljišča številni avstrijski la­ stniki gozdov zapirajo gozdne ceste. Po drugi strani pa smo pri nas samo lani uspešno pri­ lagodili zakona o kmetijskih zemljiščih in o gozdnih površinah; k temu nas je spodbudil predvsem opisa­ ni avstrijski primer, ki pri njih zavira razvoj gorskega kolesarjenja. Dosegli smo, da je razbremenitev odgo­ vornosti lastnika za ravnanja obiskovalcev na njego­ vem zemljišču v obeh zakonih izrecno zapisana. T ako se bo z lastniki laže dogovarjati za uporabo poti, ko govorimo o njihovem umeščanju v prostor. Pregleden, všečen in legalen sistem poti, znotraj kate­ rega je mesto tudi za kolesarje, ima Švica. Nemška planinska zveza je spisala strateški doku­ ment, v katerem se opredeljuje do gorskega kole­ sarstva, ga podpira in sprejema kot enakovrednega; pove, da želi iskati rešitve in medsebojno spoštova­ nje. V tujini so ponekod že table, ki opozarjajo, da so poti namenjene pohodnikom in kolesarjem, in pozi­ vajo k medsebojni toleranci. Ko bomo, upam, da v ne preveč oddaljeni prihodnosti, naglo rastoči kolesarski skupnosti lahko ponudili dovolj atraktivnih legalnih poti, bo tako treba napraviti tudi pri nas. Zato pa sta nujna dialog in potrpežljivost. Poleg bolj življenjske zakonodaje je potrebno tudi aktivno sodelovanje turnokolesarskih sekcij pri pla­ ninskih društvih, ki je bilo zelo spodbudno tudi v primeru vzpostavljanja STKP. Mislim, da se zelo pomemben del prihodnosti planinstva skriva prav v kolesarjih. Starost aktivnih članov, ki predstavlja­ jo pogon društev, raste, tu je vprašanje rentabilnosti delovanja planinskih koč, ki ga kolesarji s svojim obi­ skom pomagajo reševati, pa tudi vprašanje pridobiva­ nja novih članov društev. m Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si