KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OD KOD RAICEV PSEVDONIM SEROLOŠKI? JAN SEDIV"? Prvi redno nastavljeni in plačani učitelj slovenščine na mariborski gimnaziji (1853— 1860), Božidar Raič, je objavil leta 1860 v Novicah daljši članek »Slovenščina in sred- nje učilišče v Mariboru«. V njem je prikazal krivice, ki so se godile slovenskim gimnazij- cem. Ni pa se potrudil, da bi zbral tudi jasne dokaze, s katerimi bi se mogel uspešno bra- niti, ko ga je gimnazijski ravnatelj Adolf Lang (1857—1869) na zahtevo nemških na- cionalističnih profesorjev zaradi očitkov po- klical na odgovor. Ta članek je povzročil, da sta morala Božidar Raič in Viktor Lipež za- pustiti gimnazijo. Članek je avtor podpisal s psevdonimom Sekoloski. Iz sloga in vsebi- ne ni bilo težko uganiti pravega pisca. Psev- donim pa ni izmišljena beseda, marveč je vzet iz zgodovine njegove ožje domovine. Do začetka XVIII. stoletja sta malonedelj- ska in velikonedeljska župnija mejili druga na drugo, ker še ni bilo med njima tomažev- ske. Leta 1716 pa je kmet Tomaž Kres iz Koračic nagovoril sosede, da so zgradili de- loma zidano deloma leseno kapelo sv. To- maža v kraju Bukevci na ozemlju malone- deljske župnije. Kmalu nato so zgradili lese- no kapelo sv. Tomaža tudi v Kostanjevju, kjer zdaj stoji župnijska cerkev sv. Tomaža. Malonedeljčani so hoteli svojo kapelo v Bu- kevci razširiti v cerkev. Zato so se zbrali in odšli v Kostanjevje, kjer so prebivalci imeli isti namen. Malonedeljčani so ponoči 6. ju- lija 1717 z debelimi kiji, ki so bili na eni strani debelejši in podobni paglavcem, po- drli kapelo in odnesli zvon, podobe in kipe v svojo kapelo v Bukevci. V teh krajih pra- vijo paglavcem patoglavci in zato so Malo- nedeljčani dobili zaničljiv vzdevek Pato- glavci, ozemlje malonedeljske župnije pa Patoglavsko. Malonedeljčani so torej doma na Pätoglavskem. Čez mesec dni, 7. avgusta 1717, pa so pri- šli ponoči s sekirami velikonedeljski kmetje z ozemlja sedanje tomaževske župnije, ki so hoteli na vsak način cerkev ne v Bukevci, ampak v Kostanjevju. S sekirami so tako dolgo sekali po leseni kapeli v Bukevci, da so jo podrli, ves plen pa so odnesli v Kosta- njevje. Ko se je postavil odločno na njihovo stran komtur nemškega viteškega reda, ki je imel v bližini velika posestva ter grad in župnijo Velike Nedelje, so res postavili novo cerkev v Kostanjevju. Užaljeni Malonedelj- čani so dali prebivalcem tomaževske župnije zaničljivo ime Sekolovci, ozemlje te župnije pa so navadno imenovali Sekolösko.^ Tako je vzklilo hudo sovraštvo, ki je bilo še zelo živo po dveh stoletjih. Ko je umrl 15. decembra 1910 pri Mali Nedelji župnik Ferdo Soštarič, je bila dalj časa ob nedeljah samo jutranja maša, ker tedaj duhovnik ni smel dnevno dvakrat maševati. Ko so prišli fantje iz sosednih vasi malonedeljske žup- nije k pozni maši k Sv. Tomažu, so jih tam sekoloski fantje izzivali »Patoglavci pod pod!« in nato jih zapodili, da so se razpršili na vse strani. Kmalu so Patoglavci vrnili Sekolov- cem. Tomaževski župnik in dekan Jakob Caf je umrl 13. marca 1914 in tedaj nekaj časa ni bilo pozne maše pri Sv. Tomažu. Pretepa- ški patoglavski fantje se niso zadovoljili s klici »Sekolovci pod pod!« Natepli so jih in spodili.3 Božidar Raič se je rodil 9. februarja 1827 na Zvabu v tomaževski župniji, torej na Se- koloskem in je bil Sekolovec. Kakor kaže njegov psevdonim, se Raič ni sramoval tega izraza, ki je še sedaj živ med ljudstvom. OPOMBE 1 Novice 1860 št. 35, 36, 38—44. — 2 Roikopisna kronika malonedeljske župnije, ki jo je spisal zgodovinar Matej Slekovec. Ta del kronike je sestavil na temelju listin v škofijskem arhivu v Gradcu. — 3 Nekrologij svetnih in redovnih du- hovnikov lavantinske škofije od 1. IX. 1859 do 1. I. 1959 in lastni spomini. 150