List S.
V torek 16. Proienca
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za pollcta 3 gold. in '/ , za ene kvatre t gold. in 15 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/2 gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8*gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Krajnski namestniki
pri frankobrodskimu zboru.
Vsak narod ima svoje pravice, vsak ima slasli pa naravni poklic, si svojo narodnost prihraniti, na poti omikanja in izobraženja nezaderžljivo napredovati, in kader mu po politiških razmerah ne bi bilo dano, se samo-stalno ustanoviti, saj v svojih notrajnih narod-skih rečeh si na moč neodvisnosti pridobiti ino preskerbljivo čuvati, da se mu prihodnost ne zavera ino sposobnost ne odvzame, po napredovanju vesolne zgodovine, katero božja previdnost vlada, doseči, kar sleherni človek želi, kar tim bolj vsak narod si privošiii mora — omikanost ino samostalnost!
V tem ogledu nismo nikdar sovražno ali zaničljivo presodili sedajno gibanje nemškiga naroda, se zjediniti ino po skupni svobodni ustavi kakor truplo, katero bi enajedina duša ino jedina moč oživela, včverstiti; prizanesli smo tudi Nemcam austrijanskih dežela, ako so se po prirojenimi! sočulji na Frankobrod vernih", ako so nemške barve si na perse nataknili ino za nemščino vneti si blagor ino svo-bodnost od Maina privošili — prizanesli smo jim take misli ino želje kakor narodno sočutje! Pertožiti se moramo pa čez Nemce sploh, de so se namest odkritoserčniga ino pravičniga ravnanja zvijač poslužili; de so namenili skoz sladke besede tudi Slavjane tistih dežela, ki so se poprejni nemški zvezi prišteli, si pridružiti; de so hotli tudi nas v njih narodno gibanje persiliti, kar drugiga nasledka ne bi bilo imelo, ko de bi naši poslanci pri vsakimu sklepu zavolj majnšiga števila v nema r prišli, ino se tako vlovljeni mogli podati v voljo nemške večine brez mogočjosti se sklepu, naj bode kakoršnikolj zoperstaviti. To so nam Nemci namenili, de bi po tem v obličji sveta se na tako rekočo territorialno pravico nasloniti mogli, ako bi se eden ali drugi del Slavjanskih dežela hotel od tako persilene zveze ločiti: ino ko so se jim naše rodovitne dežele neizpustljive zdele, zlasti pa jadransko morje jim diši; so nas kakor preljube sosedje per-vič vabili, poslednič pa clo od dolžnosti govorili, de moramo kakor k stari nemški zvezi prišteti — katero so poprej kakor neveljavni „Fiirstenbund" overgli — na vsako vižo se v Frankobrod podati ino k novo kovani zvezi pristopiti. Zahvalimo se torej de so nas vredne cenili, gor vzeti v nebesa slavne nemške svobode, nas osrečiti skoz osnove ino postave, po katerih od severniga do jadranskiga morja, od Reina do vogerske in galicianske meje, in morde še dalej vladati, samo visoko izobraženimi! nemškimi! narodu kaže? Tako dobroto ino njene nasledbe so austrijanski Slavjani kmalo pregledali, ino če ravno v pismenstvu ino izobraženju za Nemcam stoje, jim je Bog vender še zbrisane glave dal, de so hitro previdili, kakošna de se jim poje. Čehi so se pervi zoperstavili za Frankobrodski zbor voliti, tudi Slovenci so od rodoljubov dosti svar-jeni bili; zlasti na Krajnskim se je prikazalo, dc so se volitve brez praviga namena ino skorej le zavolj boječosti uradov ukazu ministerstva nasproti ravnati napravile; slovenski zbor v Dunaji se je tačas v sostavkih bojeval z slavnim grofam Auerspcrgam(Anastazius Griin), ino vender je grof, za Frankobrod izvoljen
poslanec, nar pervi svoje upanje na nemškim zboru zgubil ino se je z ranjenim ser-cam domu vernil. V zadni dobi, kjer se je prav na svitlo dalo, kakošni „inniger An-schluss" je Austrijancam v Frankrodu naka-njen, so se tudi ostalim našim poslancam oči odpcrle, in kakor vemo so nemški zbor za-pustivši, hvala Bogu, njih poroštvo dokončali. En sam teh rodoljubov se še nepremakljivo S. Pavla derži, ino morde čuti, de mu je od sv. duha oblast prišla, v imenu tistih sedem „Kurfiirstov", ki so ga, zato ki jih več ni k volitvi prišlo, zvolili, nas še naprej nadoinest-vati ino nas nesreče obraniti, de bi nas Nemci „izpustili" in de proti njimi se v moč postaviti bi nam neugibljivo ostalo, se tod verniti, kot se nam svoboda užuga — tako zagovarja v svojim zadnim pisanju svoje obnašanje ino za smejšno naj se perstavi, de se tudi na to opira, de kakor piše, še neprenehama zaupanje svojih — sedem — volivcov uživa! Bog mu daj dobro, mi pa končaje ne moremo kakor iz serca žalovati, de se je toliko denarja za dnine poslancov potrošilo, kar nc bo deželi nikdar povernjeno, prida pa ni kar nič prineslo. Ko bi se ta denar zdaj vkup imel kar so volitvini stroški ino dnine poslancov znesli, bi se na deželi lahko marsiktera šolica popravila ino vbogi otroci z bukvam sprevidili, in s tem se gotovo domovini bi bolj streglo, kakor skoz nekatere besede naših v Bogu po-čivajočih poslancov pri frankobrodskim zboru, katerim vender v čast povedati znamo, de so se v zadni za obstoj austrijanskiga cesarstva ino zlasti za Slavjanstvo tako važni dobi prav dobro deržali ino skoz njih poslovenje od nemškiga zbora pokazali, de jim dovoljnost domovine več velja kakor časni dohodek ali tudi osebno nagnenje.
Pismo Siavjana iz Pariza,
Iz dopisa prijatelskiga g. A. T. B. iz Pariza 24. Grudna p. 1. podamo naslednje ver-ste. Prid našiga v stoletni sužnosti pod ptu-jim opravništvam moralno ginečiga naroda terja, de se, med tem ko on verige ne-vredniga spanja stresa in v red evropejskih narodov stopa, taistim kot narod, poln izvirne dušne in telesne moči, poln pripravnosti k narvečim razvitju človeštva predstavi. — Ako kateri evropejski narod ima gotovo francozki hegemonio izobraženosti, če prav ne čiste, ali saj celo drugo Evropo nagibajoče. Temu narodu tedaj je treba, de se, stopaje na gledišč evropejske izobraženosti in noseč taisti nove, nevidjene moči prerorenja, po naših ljudeh v pravi podobi pokažemo!
Žali Bog! do zdaj tega ni bilo. Poslaništvo austrijansko, ktero nas tukej ex ofticio predstavlja, ne najde v svojih instrukcijah, po kterih govoriti in delati mora, nikjer, dt/v Austriji stari slavjanski narod novo življenje počenja in to od Lamartina in Palmerstona že iz števila deržav evropejskih izbrisano deržavo zopet vzdiguje. To poslaništvo nas Francozam ne oglašuje kot Slavjane, ampak nas kot Un-terthanen des Kaisers von Oesterreich repre-zentira. Posamezni z našimi zadevami malo znani popotniki iz naše domovine nas niso napeljali pred oči Francozov, kakor bi bilo treba, in ;?La Pologne", časopis naše stvari
braneč, izdajan od Cyprien Boberta, ima malo prijemnikov, pride le enkrat na mesec na pol poli, in ker iz naše domovine nikakoršnih novic, nobenih časopisov ne dobiva, če bi tudi rad z vsemi menjal, in clo za 1 istiz naših novin rad 5 — 6 svojih dajal, in ker z našimi domorodci zaveze nema, ne more z dobrim izidam naše prizadetje, naše idee, naše vodila razlagati. Zakaj nekaj jih sam ne pozna, nekaj pa vere ne najde.
Protivniki naši v vsih časopisih proti nam lajajo. „National" je naš narveči sovražnik. Nikoli od nas kaj dobriga ne vzame. On pa ima veliko moč čez sedanjiga predsednika skupno-vladarstva francozkiga, čez Ludovika Napo*-leona. Med tem ko nas tedej sovražniki naši z vsim mogočim orožjem tukaj kot divjake, trinoge in verigoljubne risajo, mi pa se braniti nikakor ne moremo, med tem, ko nas stopajoče v življenje evropejskili narodov grajajo in čemijo, in ko Hune in Tatare, svobodo laških, nemških in madjarskih narodov zatirajoče Parizu in zahodu predstavljajo: — ni od nas nobeniga, kteri bi v tukajšnih časopisih zoper to mnenje se vzdignil, zakaj naših slavjanskih časopisov austrijanska pošta (!) v Francozko ne puša, kakor tudi Be-ogradske novine vstavlja, in tudi naših iskrenih rodoljubov tukaj ni, kakor jih Nemci, Madjari in Lahi imajo. — Siromak Cyprien Robert, učitelj slavjanskih jezikov in pismen-stva, v veliki revšini živi, za to živo priporočim vsim Slavjanam, naj ga z jemanjem njegovih novin podpirajo: za zdaj ga Poljaki vzderže.
Ker je me tedaj želja, sitiga nemške izobraženosti v pet letih v Beču abstrahirane in iz-hegelianizirane, sem v Pariz pripeljala, jezik, literaturo in življenje Francozov politiško in cerkveno učiti se; ker sini vidil nevoljno mnenje tukej od nas in vsakdajno grajanje in ger-denje našiga prizadelja; sim se lotil z besedo, pismam in delani pokazati, de se tudi mi prizadevamo za svobodo, za bratinstvo, za enakost.
Tomaseo, kteri je tukej poslanik mletačke (beneške) vlade, pravi, de se zastonj trudimo za Italio. Ona neče tudi v Konfederacio! Neumno je, pravi, Busu se prodati, za Lom-bardio kuriti, in pa vender izgubiti. —
Tukej sta tudi Madjara Teleky in Irenyi Košutova poslanca pri prijatelski francozki vladi, ktera jim je tudi 8 oficirjev poslala. Ona pravita, de se nikakor Ogerska v Austrijo ne prelije, in de tega nikoli celi mad-jarski narod pripustil ne bo, kteri je veči od Košutove stranke. Tudi v Kromeriž se jim iti neče. Želeli bi pase z nami pomiriti. Bečkih študentov in demagogov sem povsod na poti našel; povsod dražijo in nagovarjajo mladino. Tukej je za Blumovo rodovino tudi koncert bil. Pojedine se dajajo in Francozam se predstavlja, kako vsi narodi od Francozov tisto svobodo pričakujejo, ktera se jim po glavi blodi. Ali Francozi hočejo mir.
Deržavni zbor.
15. Seja 8. Prosinca. Potem ko je inkasova predloga obveljala, po storjenih s interpelirengah manjši važnosti se je čez podstavrie pravice sploh govoriti začelo.
Wildner svojo predlogo nazaj vzame kir je slišal, de se bodo podstavne pravice na koncu bolj na tanko vredovale.
Smolka prav dobro zagovarja delo zalo postavljeniga odseka ustavniga zbora, in so-sebno Wildnerjevo zabavljanje, ktirimu se v temu načertu premalo od Austrijanov govori prav dobro overže, in kaže de so vse imenitne pravice svobodnih deržavljonov, ktere bi vladarstvo kratiti znalo, v temu načerto zapopadene.
Po dobrimu govoru Klaudita sklene to reč Rieger, in še enkrat WiIdnerjevo prazno vpitje prav smešno skaže, rekoč, de bi po g Wildnerju bilo potreba vsakiga austrijanskiga Ceha, Poljaka ali Laha koj po rojstvu z čer no-rumenimi barvami kokor šrango namazali On misli, de se bode vsak deržavljan z ve seljem ko Austrijana čutil, če se mu le bode svoboda, kakor je v nažertu namenjena, po dala.
V	16. seji 9. Prosinca se je začelo potem, ko je Fleischer ministra učilistva zavoljo obiskanja zvunajnih učiliš interpeliral, razgovaranje čez pervi podstavnih pravic
Šuselka je predlogo sturil, de bi se i; tako glasiti imel: Vse deržavne oblasti iz ljudstva izvirajo in so v ustavni deržavi med ljudstvam in vladarjem razdelene.
Trojan stori predlogo, de bi se I pri podstavnih pravicah opustil, in pri načertu čez deržavne oblasti vrinil. Potem se je začelo za §. i. in proti njemu govoriti.
Pervi govornik proti <§. je bil g. Ulepič, de se ima tukaj ovreči ta in pri načertu deržavnih oblast odboru deržavniga zbora za vredovanje prepustiti. Potem so za ta Bor-roš, Pitteri, Hein, Szabel, Brestel, Šuselka proti temu §. Selinger, Demel, Brauner, Smrekar in Wildner govorili, posebno lepo je Brauner dokazal, de je ta g. -nepotreben, ker, če se bojo ljudstvu dostojne pravice dale, se ne bo treba za ta <§. prepirati, če bi se pa ljudstvu svoboda okrajšala, bi ta le v oponašanje na čelu podstavnih pravic stal.
V	17. seji 10. Prosinca je po interpe-liranji Pittcra zavoljo laških zadev, in zavoljo nepostavniga ravnanja Badeckiga v Mi lani, ta reč dognana bila. Govorili so samo Lasser v imenu vsih drugih ki so bili proti Jj. 1. zapisani, in Lohner v imenu vsih, kir so ga zagovarjati hotli. Potem je še Bieger to reč sklenil, in g. Ulepičeva predlaga, de se ima <S>. 1. tukaj ovreči, je bila z večino glasov po te rje na.
18. seja 10. Prosinca. Minister sod-ništva Bach se zagovorja proti očitanju Rie-gera, de ni nikoli svoje poliliške vere zala-jil. Ambroš interpellira celo ministerstvo zato, kir se v Ljubljanskim okrožju mnoge grajšine gojzdni in pašni pravici svojih po-prejšnih podložnikov zoperstavljajo.
Potem se je začel razgovor čez 2. (glej 1 list Slovenije). Wihlner kir je od začetka zapisan bil proti njemu govoriti, ga je v hrambo vzel. Borroš, Brestel in Šuselka, ktiri so bili namenjen za-nj govorili, so nasproti govorili, Pač čudni možje! Nekoliko prenarejen je bil potem poterjen. Ko so se začeli čez g. 3 meniti, je minister voj-ništva razodel, de je potrebno ptujce za pov-zdigo našega brodništva v austrijansko službo vzeti, in de sploh podstavne pravice v obziru na našo armado prikrajšanja potrebavajo. Potem so govorili Neiuvall za obderžanje žlahtnih imen, Borroš proti požlahtnenju za naprej, Sidon in Mahalski za popolno vz-dignenje žlahtnosti.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske <!exclc.
Iz S a vinske doline. O sveta enakost in enakopravnost vsili austrijanskih narodov!
Skorej bo leto, kar ju imamo zapisane na pa pirju, skorej bo leto, kar nas Nemci in po-nemčani Slovenci tolažijo, in če marsikaj po-Irebniga po novicah terjamo, nam zabavljajo, zakaj de Slovenci toljki hrup delamo, ker so nam z Nemci enake pravice podelene. Zares; na papirju imamo novih pravic na kupe, v djauju pa nas Nemci še zmiram po starim kopitu pitajo s starimi krivicami; še zdaj mislijo nemške in ponemčane urade, de je ljudstvo tukej zavolj njih in ne one zavolj ljudstva. — Bil je namreč te dni, ne vem alj od Graškiga poglavarstva, alj od kod, po našim knezo-škof. konzistorju poslovenjen na-čert sedajniga ministerstva na vse dekanije poslan, gotovo v ta lepi in koristni namen, de bi po duhovnih ljudstvu še bolj na znanje prišel. Bili smo ravno skupej (rije Slovenci, ki smo že marsiktere slovenske in ilirske bukve in novice in tudi (a načert v izvirni besedi prebrali, alj tako srečni le nismo bili, te slovenšine pri pervim branju razumet! Od začetka se na glas smejimo na zadnje se smeh v veliko nevoljo spreoberne. Vzamem načert, ter ga bolj na lenjko pregledani, in kaj vse najdem? Več ko dvajset pregreškov zoper pravo pomembo besed, njih izpeljanje in zoper njih zlago; spet več kakor dvajset dru gib velikih pregreškov zoper slovensko slov nico; in de je galimatija popolnoma, še zraven ednajst bolj zlo motljivih pogreškov na-lisa. Prestavljavec nič ne ve, de predlog i i ne pomeni mit ampak aus, ne ve, kako se množivni ženski rodivnik glasi; ne ve, de tretji innoživni sklon ne konča z i ampak le šesti;
: ve, de ne govorimo in pišemo v 1. in 4. sklonu ljudstvu ampak ljudstvo, ne skuzi ampak skoz alj skozi; on nič ne ve, kako se besede zlagajo, in ktere glagolske oblike so pri enakim pomenu blagoglasniši od drugih itd. Kdo postavim zastopi: „Rane so za celili, zmetnjave za odrinili, v bližni prihodno sti nov red ravnav vpeljati;" — „čez prena-redbo na konstilucionalnimu nagibu, čez vstav-anja cesarskih sodbiš namest grajšinskih in mestjanskih sodba;" — „ministerstvo bo uradnike močno pokrepčevalo" (mende z žgani co?); — „to slališe nam tedej pot pokaže, na katero se bo ministerstvo v prašanju zavolj
nemške zaveze podal;"
„iz tem previža-njam nevdani;" itd. Do zdaj smo tudi „celi-no" imenovali neobdelano zemljo, zdaj pa naša armada varje „celino cesarstva!" Pač res, če bojo taki vitezi za cesarstvo skerbeli, de bo ostala cela Auslrija, posebno pa Slovenija nerodovitna in žalostna celina! — Kaj k takimu obnašanju naših nemških urad zdaj porečemo? Alj mar slovensko slovstvo še te slopinje doseglo ni, de bi se kaj takiga lepo in umno posloveniti ne dalo? Alj mar nimamo slovnic za-dost, katerih bo hitrej preveč, kakor premalo? Alj mar nimamo slovensko izobraženih mla-denčev dovolj, kateri bi bili za take opravila godni in za taki zaslužek hvaležni? Alj ravno lo je starih kopitnežev stara kita, de le na besedah in paragrafih jezdarijo, na korist svo-ih del pa ne gledajo- Sam sebi dopadljivo si visoki uradnik misli: načert sim dal poslovenili, med Slovence sim ga razposlal, ena-opravnosti sim zadostil, alj ga kdo zastopi alj ne, kaj meni mar? Druga kita teh staro-vopitnežev pa je la: de le kar na pisane spričbe alj Zeugnisse gledajo. Ako tedaj kdo spriča, de je skušnjo iz slovenšine na kterim učelišu dostal, bo sprejet — naj ima ravno slamo v odveržen. Kdor pa ve, kako lehko se take spričbe posebno na nekte-rih učeliših dobijo, in kako malo je tudi za sehrgut vediti treba, bo pričal, koljka neumnost de je to! Hočete tedaj ve urade! izurjene Slovence v službe dobiti, poprašajte slovenske Upe, kalere že krog in krog tako lepo razcvetejo, one vam bojo može naznanile, na katere se je zanesti. Na podlagi enakopravnosti stojimo in tedej po vsi pravici tirjamo, de dokler toljko drugih pisačev z lepimi pla-
čili po kanclijah čas in papir trati — kar zdaj nobena skrivnost več ni, se tudi ta potrebna služba slovenskih prestavlavcov primerno plača in pripravnim rokam zroči. Kaj je tudi z ta-cimi neumnimi prestavki pomaganiga? Ljudstvo poreče: Slovensko še manj zastopimo kakor
poprej nemško; in namesto ene stopinje naprej stopi zopet naše ljudstvo dve stopinje v narodnosti zazaj. —•
Pa škoda za besede; kdo bo od mačohe Ijubezin prave matere terjal? Kdo bo terjal od nemške mačohe, de bi slovenske pasterke tako ljubila, kakor svoje prave nemške otroke? Dokler se tedaj tvoje želje, premila Slovenija! ne dopolnijo, in tudi mi Koroški in Šlajarski Slovenci pod slovensko deželno vlado (Cubernium) ne stopimo, ampak kakor pri-tekljine pri Štajerskih in Koroških Nemcih hiramo, so vse lepe nade enakopravnosti le gole sanje! Dokler je narviši deželna vlada nemška, in večina pri deželnim zboru tudi nemška, mi Slovenci nobeniga dostojniga poroštva nimamo, de se bojo šole in nižej urade v pravim slovenskim duhu peljale. — Zato je zares modrost tistih naših pseudoslovenskih politikarjev nedosegljiva in nerazumljiva (pa tudi politika Celjskih slov. novin je v tej reči še zlo dvomljiva), kateri z deželnimi stanovi v eden rog trobijo in štajersko v sedajni omeji ohraniti hočejo, kar zato, ker je letašnimu zboru tako skleniti dopadlo, ravno kakor de bi bile njegove besede — besede s. pisma. Pravijo de se je stanovno premoženje tudi slovenskim krajem v prid obračalo. Meni od tega ni veliko znano, to pač po lastnim prepričanju vem, de ko so stanovi med Poljčanami in Kislo vodo (Sauerbrunn bei Rohitsch) nekoljko nove ceste napravili, so vse bližne soseske tlako delati morale, alj vendar jim je bilo potem naloženo, de so morale kakor vsi drugi od nove ceste cestnino plačovati, dokler de bi se stanovam potroški povernili. Dalej: dokler so že poprej ptuji težki vozje po dva krajcarja od konja plačati morali, sta bila ta dva krajcarja zdaj tudi k novi restnini pri-teknjena in tudi domačim ljudem naložena, še ne zadosti, dokler je od Poljčan do tje, kjer nova cesta začne, skorej pol ure hoda, in ravno na tem kraju kmetje svojo štelo in der-va dobivajo, se je cestnina v Poljčanski vesi poberala in vsaki kmet, ki je v log po derva šel, če ravno nove ceste še vidil ni, je mogel za novo cesto cestnino plačati in scer po 6 kr. sr. od konja! Poldrugo leto sim mogel poslušati toljko neznane kletve in gledati toljko kervavih prepirov in bojev, ker je ljudstvo v nebo vpijočo krivico živo občutilo, pa si ni pomagati smelo in moglo. Eden bogatejši posestnik si vendar misli, naj velja kar rado, pravico si stožiti. Dolgo, dolgo teče pravda, na zadnje le pravica obvela: Poljčanska okolica je bila cestnine oprostena, alj poprej krivično plačaniga dnarja ni nihče povernil. Je tedej morebiti ta tista ljubezen in skerb nemških deželnih stanov za Slovence?
v
Ce pomislim, de ravno kisla voda, ki na slovenski zemlji izvira, nar več dohodkov stanovam daja, mi posilama v misel pridejo besede rimskiga pesnika: Sic vos non vobis mel-lificatis apes! Tudi pravijo, de kar so stanovi v Gradecu posebno za omiko mladosti storili, je tudi slovenskim mladenčam v prid. Dozdaj je bilo to še nekoliko resnično; zdaj pa ko bomo — kar Bog skoraj daj! — v Ljubljani slavensko vseučiliše dobili, in ne bojo slovenski mladenči nič več kakor do zdaj v nemški Gradec ampak v slovensko Ljubljano k slovenskim Vilam v šolo hodilo, v kakšin prid bojo še potem Krajnskim Slovencam v nemškim Gradcu za slovenske petice osnovane naprave? Kako se tudi bolj spodobi, de bo slovenska kresija z slovenskim zboram, slovenske ljudstevne šole in dva slovenska gymnazia pod nemško deželno vlado alj pa pod slovensko? Vendar terdno zaupamo, de bo sedanje ministerstvo vstavne
pravice bolj spoštovalo in razumelo, kakor ti kratkovedni politikarji; samo tega ne ume-mo, kako se ravno ti možje pri svoji enostranski in nemškutarski politiki pa vender perderznejo prijatle slovenskiga ljudstva se imenovati? Če komu, go-lovo njim besede vdajo: Oculos liabent, et non videni; — coecisunt, et duces coecorum!
F. K.
Ilalmacia.
Zora Dalmatinska donese nam sledeči veseli razglas.
Tud Dalmatinci so Slavjani. Kir Dalmatine bi mogel, brez sramote, in kir ptu-jic brez de si sam sebi ne zlaže, to resnico vtajit. Čas je tukaj, dc se tudi Dalmatinci začnejo prav slavijansko obnašati, in de vsi ene misli svojo narodnost branijo in podpirajo. Nekteri rodoljubi, ki v Zadru stanujejo, so, prepričani od te resnice, in vneti od ljubezni do naroda in domovine, sklenili v Dalinacii osnovat Slavjansko družtvo pod imenam:
Družtvo slavijanske lipe v Dalmacii.
Tega družtva namembe so sledeče:
1.)	De sc vkorenini in razširi med nami duh slavjanski, t. j. narodno čutenje, posebno s pomočjo upeljanja in dotikanja našiga pre-krasniga Slavjanskiga narečja.
2.)	De se bode skerbelo in delalo za napredovanje kmetijstva, obertnosti in tergovine naše v Dalmacii, z obziram na zvezo Slavjansko.
3.)	Na konec, de bo naša preljuba domovina v bratovski in neprenehavni zvezi z vsimi drugimi svojimi slavjanskimi sestrami, in v serčnimu prijateljstvu z vsimi drugimi narodi sosebno austrijanskiga cesarstva v našo srečo in v hrambo proti vsim napadam od no-trajniga ali zvunajniga sovražnika. V temu driižtvu imajo samo Slavjani biti, to je
a.)	rojeni Dalmatinci in tisti ki so se v Dalmacii naselili v misli zmiraj tukaj ostati.
b.)	Vsi drugi naši bratje, ki so velikiga rodu Slavjanskiga, naj bodejo v Dalmacii ali kirkoli drugod.
—	Kotarci so prav verli Slavjani. Tirjali so namreč koj v začetku novih šol, de naj se Serbska šola napravi in zvolili so popa Jovanoviča za učenika, kir je samo ministerstvo ukazalo, de naj se koj letaš v začetnih šolah v maternimu jeziku učiti začne. Vodja tamoršnjih šol se je nekaj obotavljal, in ni mu hoda veljavnost ministerialniga ukaza prav v glavo iti. Kaj so kotarski Scrbi storili. Pogovorili so se nobeniga otroka v tal-janske šole poslati, in odločili so svojimu serb-skimu učeniku hišo, kir lahko uči. Žalostno je, de so v Dalmacii katolški duhovni, ki so v drugih slovenskih krajih tako verli Slavjani, tako mlačni, in tako potaljančeni. Tudi se klatijo tam Benešanski republikanci, in veliko uradnikov v laški rog trobi, pa odkar je Beč padel so grozno poteptani. Nekteri so clo liotli, de bi se narodni straži v Kotaru v nemškimu jeziku zapovedalo, pa odgovorili so verli Kotarci: „V Kotaru ni bilo in ne bode narodne straže drugač, če si ji ne bode po serbsko zapovedalo." In ta je tud obveljala.
Serbska Vojvodina.
—	Černogorski Vladika je mladimu vitezu Jurju Štratimiroviču viteški černogorski red Miloša Obilica poslal. To je zlata kolajna, na kteri visi svetinja s podobo Obiliča z napisani: »Miloš Obilic. Cetinje 1848." Na drugi strani je križ, dva meča nakrižem, lovorova in ma-slikova veja, z besedami: „Vera, svoboda za hrabrost." S tem darilam je Vladika sledeče pismo poslal:
„Visokovredni gospod Jur Stratimirovič! Vzemi serbski mladenč v z nam nje spoznanja tvojiga junaštva ta dar od mene. To je po-
doba Obiliča, podoba narvečiga junaka, od kteriga do zdaj ni bilo na svetu. Z kakšnim znamnjem bi sc zamogli dičiti serbski rodoljubi, serbski vitezi, kakor s tim. To je edino darilo za hrabrost v boju pri tvojih bratih v sokolivimu gnezdu. — Ktero znamnje bi se na tvojih junaških persih od tega lepši podalo ? Vzemi ga torej s tisto iskrenostjo, s ktiro ti ga pošlje s preserčnbn pozdravljenjem.
Vladika černogorski, Peter Petrovič Njegu&a s./r.
Cetinje na Arhangelov dan 1848.
(Nov. her.)
Ceska dežela.
Praga. Tudi tukaj je akademsko kar-delo svoje orožje oddati moralo. Predsednik austrijanskiga zbora Strobach, ktir se je zato, kir je cesarsko službo svetovavca pri Apella-cii v Pragi dobil, novi volitvi podvergel, je v Pragi zopet zvoljen. Od 50 volivcov so se 46 za-nj glasili, trije so grof Tinina eden pa Pillersdorfa zvoliti liotli. Delavci so se 9. Prosinca zavolj premajhne dnine nekaj puntali, pa kmalo so bili vkroteni. Znan gimna-zialni profesor Svvoboda je 9. 1. m. umeri.
Ogersko liorlsee.
Štirnajsti armadni razglas oznani, de je Graf Šlik voditel armade, ktira se v zgor-ni Ogerski deželi bije, slavno zmago čez pun-tarje ki so pod poveljemMeszarosa Kašavo napasti liotli pridobil. Madjarov je bil 18 bataljonov brambovcov (honved) in narodnih stražnikov s 33 topovi in 800 husari. Ta bitva je bila 4 Prosenca med Kašavo in Par-čanskimi goricami.
Puntarji so zgubili 10 topov, 6 strelilnih vozov, eno bandero, čez 200 pušk in 40konj, 2 oficirja in 500 mož je bilo vjetih.
Švoližerji so bežijočiga sovražnika preganjali in njegovo zadno stražo vhitili, kir so mu 6 možnarjev 1000 pušk odvzeli, in veliko konj in jetnikov si prisvojili.
Nar bolj se je obnašal regiment Parma, v beg je gnal legi o Poljakov in ji odvzel denarnico z 10000 cekini v zlatu, in zraven tega predalce napolnjeno z pismi poljske reči zadevajočimi.
Ce je bil tudi prav serdit boj, jih je vunder od naše strani le malo padlo.
Naši verli vojšaki so v strašnimu mrazu na sovražnika, z dobrimi z belgiškimi puškami oboroženiga, z veselim bojnim kričanjem z bajoneti napadli, de ni mogel več obstati.
Meszaros je smerti komaj všel, kir je samokres (pištola) s ktirim je c. k. oficir nanj nameril odpovedal.
Dunajske novice od 11. Prosinca imajo uradno opombo de dodatek k devetimu armad-nimu oznanilu od nektirili časopisov pritisnjen, de so namreč ostanki Perčelnove trume okoli 8000 mož proti Oedenburgu pobegnili, ni resničen. Kir so od vsih Perčelnovih pešeov samo 50—60 mož skoz Moor bežali, torej so drugi brez konjikov in arteliristov ktiri so naglo všli, skoraj vsi pokončani bili.
Knez Vindišgrec je koj po vzetju Buda-Pesta zapovedal 1) dc sta te dva mesta v ob-seji, 2) de se imajo vsi odpadeni vojaki h ce-sarkim banderam nazaj verniti, kir jim bode vsaka kazen odpušena, 3) de bo vsak, pri kterimu se orožja najdejo obešen, 4) De bo vsaka vas ktira bi se cesarskim vojakam zo-perstavit vtegnila popolnama razdjana, 5) de vse gosposke za vzderžanje miru pri svojim življenju skerbeti morajo.
Budapeštani so hotli Jelačiču še tisti dan ko je lod prišel zvečer veliko bakljado napravit, pa slavni vitez ni tega dopustil.
Miije dežele.
ustava, in od njega ukazan razhod pruskiga ustavodajavniga zbora veljavnosti ali ne. Veliko se je čez to reč modrovalo, pa niso mogli h sklepu priti.
Austrijansko ministerstvo je znani program Gagerna, v kterimu Austrija v nemški deržavni zavezi ni zapopadena, preklicalo, rekoč, de je austrijanska deržava do zdaj še zmiraj svoje iz nemške zaveze izvirajoče dolžnosti spolnila in jih ludi za naprej spolniti misli, de se prerorenje nemške zveze brez Austrije ne sme zgoditi, in de se bo prava ustava za Nemce le dati zamogla, ko se bojo vse vladarstva nemških dežela v te reči za-stopilc in zjedinile.
Po tem razglasu je Gagern odboru fran-kobrodskiga zbora, ktir se z austrijanskimi rečmi peča, predlogo storil, de mu bode dovoljeno v imenu središne oblasti z austrijan-skim vladarstvam razmere Austrije s prihodno nemško deržavo poravnal. Dalje v svojim odgovoru reče, de je osnova nemške zaveze reč frankobrodskiga zbora, ne pa posamesnih vla-darslev nemških dežela.
Frankobrodčani so velik hrup zagnali, in mislijo, de Austrija hoče zopet ko pod Me-terniham nemško povzdigo in nemško edinost zatert. Gor imenovani odbor frankobrodskiga zbora, je Gagernovi odgovor zavoljo ustavo-dajavne oblasti nemškiga zbora živo poterdil, in njega pooblastil z Austrijo samo zavoljo dežela, ki do zdaj še niso k nemški zavezi šlete bile se poravnati.
Pruska. Ojstro se ravno s poslanci raz-pušeniga zbora , kteri so davke vladarstvu odrekli bili. 6 od teh so v ječi, in 163 drugim se bode v kratkim pravda storila. Stotnik Čudnohovski je v 6 letno ječo obsojen, kir je adreso na kralja, de bi se ustavodajavni zbor ne razpustil, podpisal.
Saksonska. Znano je, de je gerb (Wap-pen) austrijanskiga konsula v Leipcigu, zavoljo obsodbe Bluma, doli vzet in oskrunjen bil. Hudodelniki so zdaj v desetletno ječo obsojeni.
V Hanoverskim gre vse rakovo pot. Oficirje narodne straže niso bili h kralju pripu-šeni mu novo leto vošit, kir niso poprej za to posebno milost prosili, k prihodnim kraljevim nasledniku tudi niso bili pripušeni, zato kir je dvor v žalovanju, in v zadnič pri veliki kraljevi objedi tudi niso bili, kir jih nobeden povabil ni.
Laška. Puntarji v Rimu so že postavo naredili zavoljo snidenja noviga ustavodajavniga zbora. Pooblastencov rimskiga ljudstva pri temu zboru bode 200, ktiri imajo od vsih prebivavcov papežove dežele naravnost zvo-Ijeni biti. Ta zbor se bode snidel 5 dan Svečana, novo ustavo dati. — Politiški zbor, al bolj rečeno, derhal z imenem „Circolo popu-Iare" je spoznala, de se ima Papežu vsa de-želska oblast odvzeti, kir se je (od ravno tistiga ljudstva v nebesa vzdignjen) blago-serčni Papež po misli teh nesramnežev nehvaležno proti ljudstvu obnašal.
Francozka. Sedaj ni predsednik francozke republike Napoleon je termast človek, s svojimi ministri je že imel zadosti prepira, on zmiraj pravi, de je on sam francozkimu ljudstvu odgovoren, torej ne posluša preveč na to kar mu le ti svetvajo. Tudi so zdaj krog njega štulijo vsi stari znanci in prijatlji, de bi jim h kakšni službi al službici pripomogel. Še clo en listonos (Zetteltrager) se v nekimu časopisu hudo pritoži, de je Napoleon tako nehvaležin proti njemu, ki je on vunder ob času njegove volitve, cel dan popis Napoleonoviga življenja kričaje volivcam razprodajal, (ako de so ga mogli zvoliti. —
Angličanska. Na Angličanskiin se je osnovala družba, ktira hoče mir po celimu svetu razširit, in vse razpertije med narodi po samo-voljenih sodnikih poravnati. Elihu Burri je novi apostel miru, on tud v la namen izdaja časopis z imenam „klicar miru". —
Na Irskim so katoliki sklenili, za Papeža zbirko napravit, in mu v teh težavah z dnarji v pomoč priti.
e p o 1 i t i š It i ti e 1.
Predrag iil Tfciiad.
(Serbska narodna pesem.) (Konec.)
Vstalo jih je trideset junakov, Na treli mestih so po desetero. Ko deset na pervim mestu najde, Se noben ne zderzne k njemu stopit, K njemu stopit, de mu konja vstavi , Tu začnejo s strelami nanj streljat, Nagovori jih mladenč Nenade: „Ne streljajte bratje iz gorice, ,,De bi vain ne bila takap želja, „Kakor meni je do mojga brata! „Ki je tožniga me les prignala." Oni so pustili ga pri miru. Ko deset na drugim mestu najde Tudi ti so s strelam nanj streljali, Tudi njim je Nenad tak besedil: „Ne streljajte bratje iz gorice, „De bi vam ne bila taka želja „Kakor meni je do mojga brata, „Ki je tožniga me les prignala." Ti tud so pustili ga pri miru. Ko deset na tretjim mestu najde Tudi ti so s strelam nanj streljali, Tu razserdi se mladenč Nenade, l'a napade trideset junakov S sabljo pervili je deset posekal, S konjem drugih je deset poteptal, Le deset pobegnejo od zadnih Ali k gori ali k vodi hladni. Zdaj zasliši junak Predrag glase: „0 gorje nam Predrag starašina, „Prišel k tebi je neznani junak, „In poseka v gori teb tovarše." Predrag poskoči na lahke noge Vzame sabo loke ino strele, Gre na cesto de bi ga zalezil, Tam g'a pazi za zeleno jelo. Ga zadene s strelo na konjiču. Pač na hudo mesto ga zadene Pač na hudi kraj v serce junaško, Zakriči Nenad kot sokol sivi, Kričijoč sc on po konju vije: „0 gorje teb junak iz zelenga gojzda! „Bog naj tebe živiga ubije! „Naj ti tvoja desna roka vsahne, „Iz katere s' name strelo spustil, „Naj oko ti desno s čela skoči, „S kterim si na mene bil namerili „Naj ti taka želja bo do brata! „Kakor meni je do mojga brata, „Ki je tožniga me les prignala, „Po nesreči in po moji termi!" Ko besede te Predrag zasliši Iz za jele njega poprašuje : „Kdo si mar junak, čigavga roda?" Banjen Nenad njemu odgovarja:
Kaj za rod mar mene isprašuješ „ Moj ga roda ti ne bo nevesta; „Jest sim mlad junak Nenade, „Imam staro zapušeno mater, „Iinam lastniga edinga brata , „Lastniga preljubga svojga brata , ,,1'a sim vzdignil se de njega išem, „l)e me živa moja želja mine, „Pač v nesrečo in po svoji termi." Ko je Predrag te besede slišal Od strahote strele je popustil, Prileti berž k ranjenimi junaku Položi na travico ga s konja: „Kaj si ti tedaj moj brat Nenade? „.Jest sim Predrag tvoj edini bratec? „A1 zamoreš rane preboleti? „De na seb raztergam tanko srajco „Dc tc celim in de te povijem." Ranjen Nenad njemu odgovarja: „Kaj, tako si ti moj bratec lastni!
Hvala Bogu de sim tebe vidil, „De me moja živa želja mine; „Jest ne morem rane preboleti, „Moja kri naj tebi prosta bode!" To izusti in dušico pusti. Nad njim Predrag- plakajoč zdihuje: „0j Nenade, moje žarko sonce! „Rano si ti meni prihajalo, „Pa tud tako rano mi zahajaš! „Moj bosiljček iz zelenga verta „Zgodaj si ti meni pač procvelel, „Pa tud zgodaj si ti meni zvenil!" Pa potegne nože iz prepasa, Ter zabode seb v serce junaško, Mertev pade poleg svojga brata.
1).
Serbska vojvodina.
Dan današnji dostikrat slišimo kaj od Serijske vojvodine. Z velikim veseljem smo undan brali, de je naš svitli cesar želje junaškiga
serbskiga naroda vslišal, in vojvodino Serbsko poterdil.
10. Veliciga travna je serbski narodni zbor v Novim Sadu sklenil, de Serbska vojvodina
lc lo kraje obseže. 1. Srem in njegovo gra-nico, 2. Baranjsko in bačko županijo. 3. O-bečko okolico in šajkiško okrožje. 4. Banat in njegovo granico. Vsi ti kraji merijo okoli 900 štirjaških mil. Tedaj majhno manj kakor cela češka dežela. Ljudi pa stanuje v Serbski vojvodini blizo dva milijona. Tode niso vsi Serbi. V treh banaških županijah in v banaški granici prebiva veliko Rumunov, v haranjski in bački županii, pa tudi v Banatu je precej Nemcov. V Sremu, v šajkiškim o-krožji in Petrovaradinski granici so pa skorej sami Serbi. Serbi pa ne stanujejo vsi v Serbski vojvodini. Tudi po drugih krajih je pod našim cesarjem veliko Serbov. Postavim: na Hervaškim, posebno v hervaški granici, po mnogih ogerskih županijah, v Dalmacii. Na Krajnskim so Marijodolci, Bojančani v Vi-niški fari in devet hiš na Hrastu v Metliški (ari pravi Serbi.
Kar je divji Turčin leta 1389 v bitvi na Kosovim polju serbskimu carstvu kosti polomil, ni Serbam v materni deželi več sonce sijalo. Torej sc jih je že v začetku 15. stoletja nekoliko čez Donavo na Ogersko podalo. Ogerska dežela je tačas premalo ljudi imela. N bilo koga, de bi bil zemljo obdeloval, pa tudi ne koga, de bi bil silniga Turka čez Donavo varoval. Torej so bili hrabri Serbi Ogram prijetni gosti. Ko je pa pod Leopoldam I. cesarska armada Turka deleč unkraj Donave in Save zapodila, se je pod pravoslavnim patri-arharn Arzenijem Černovičem leta 1090 na enkrat 37000 serbskih družin preselilo v zapušeno ogerske in slavonske kraje. Ti pa niso prišli tje v en dan, leniuč so storili s cesarjem spisano zavezo. Serbi so cesarju obljubili, de mu bojo zvesti, in se bojo vojskovali s cesarjevimi sovražniki, če bo treba. Kar so obljubili, so zvesto spolnovali clo do današnjiga dne.
Cesar in ogerski kralj pa je Serbam te lo pravice zagotovil: 1. De so samosvoj narod. 2. De smejo prebivati v tistih krajih, ktere so Turkam vzeli. 3. Pravico svobodno po svoji veri živeli. 4. Pravico patriarha in vojvoda si zvoliti. 5. Pravico, de jih bojo lastne gosposke po njih starih navadah vladale.
Pisma, v kterih so te imenitne pravice zapisane, so bile poterjene še od cesarjev Jožefa I. leta 1706, Karlna VI. leta 1713 in pa od cesarice Marije Terezije leta 1743. Po leni so pa zmiraj po malim šipali od tih pravic.
Naj hujši krivica se jc Serbam leta 1790 na ogerskim zboru zgodila. Do lega teta so imeli Serbi svoj narodni zbor, svoje narodne šolo in denarnice. V kraljevih dopisih so jih vselej nagovorili z besedami: „llirski ali serbski narod." Tega leta so jih pa nekaj na o-gerskiin zboru tebi nič meni nič za Ogre zapisali , nekaj so jih pa k Granici djali. Torej ni bilo po tem po Serbski vojvodini nc duha ne sluha več.
Leta 1790 je zgubil tudi njih patriarh patriarško čast, in je nietropolit postal. Vzeli so jim vojvoda, zaterlinarodni zbor, cerkveni zbor in oseško komisijo. Sčasama so Madjarji nad serbskimi gosposkami tako moč dobili, de so vse iz njih spravili, kar je bilo še serh-skiga duha. Naj slabši se jim je zadnje leta godilo. Ošabni Madjarji so se na vso moč napenjali, de bi bili Scrbe pomadjarili. Zato so jim dali madjarske gosposke, madjarske duhovne in madjarske učitelje. Če je kdo rekel, de jih nerazumi, ga je leskovka okasto madjaršino ličila.
Taka je bila s Serbi, ko je lanski sušeč jel svoj puntarski rep vihati. Serbi so jeli koj svoje stare pravice terjati. Torej se snidejo že 17. Sušca vPcštu. Sto krajev je bilo na ta serbski narodni zbor svoje poslance poslalo. Madjarji vidili serbski narodni zbor v glavnim madjarskim mestu, začnejo po časopisih in v madjarskim zboru Serbam tako zabavljati, de se Bogu usmili. To je peštansko mladino tako razločilo, de serbski poslanci niso bili več življenja svesti. Se ve de narodni zbor v takih okolšinah nič ni mogel skleniti.
Serbski zbor se razide, madjarska vlada pa da na znanje, de ne spozna na Ogerskim nikakoršne serbsko narodnosti. Kadar Serbi to zvejo, je bil ogenj v strehi. Serb je zgrabil za sabljo in puško, Hervat je prolil, de bode v Pešt prišel in plačal Madjarju, kar je že davno zaslužil. To je pretkaniga Košuta vender enmalo progrelo. De bi torej Scrbe
ukrotil, je šuvalRumune nad nje. Tode gerdo seje vpekel. Rumun od Madjarja ravno tako zalert kakor Serb je kmalo spoznal, kam de pes taco moli. Serb mu obljubi, de bo njegovo narodnost prijazno spostoval, in braniti pomagal. In Serb in Rumun se združita proti Madjarju. Nemec je mogel pa hočeš nečeš z njima deržati.
Kmalo je bila priložnost, de so si v lase planili. Kikindska mestna gosposka je namreč nekoliko 1000 oralov sveta po krivim spravila pod svojo oblast. Ljudstvo je hotlo ta svet nazaj imeti, gosposka ga pa ni hotla dati. Tedaj postane prepir in razsaj. Gosposka poprosi za pomoč. Vojaki pridejo ravno velikonočni pondeljek v Kikindo. Ljudstvo je bilo v cerkvi pri sveti maši. Vojaki obstopijo cerkev ino začnejo streljati na mirno ljudstvo. Strašni boj s vname in klanje, l judstvo napo k,'i madjarske vojake, jim pobere orožje in ubije dva gospoda mestne gosposke. To je bilo Ijubimu madjarskimu ministerstvu lepa priložnost vso svojo jezo spustili nad Serbe. Ministerstvo pošlje kraljeviga komisarja in veliko vojakov v Kikindo, in razglasi naglo sodbo. Ta je bila kmalo po tem razglašena tudi po družili serbskih krajih. Zdaj se začne mor-jenje zvestiga serbskiga ljudstva, de je groza pomisliti. Še dan današnji se neki vidijo gomile in gomile, pod kterimi počivajo umorjenci serbskiga naroda. Lahka jim žemljica bila!
(Konec sledi.)
'A m e s.
Znani razglas češke slavjanske lipe na Poljake ni svojiga konca dosegel. Z ger-dim smeham so ga oslepljeni Poljaci prebirali rekoč de nočejo nigdar zastran politike stopit u stopinjo austrijanskih Slavjanov. Več ko 10000 Poljakov, ki so se iz vsih krajev sveta snidili, so zdaj pri Madjarski puntarski vojski. V Tarnovskim okrožju ni skoraj vasi, "iz ktire bi ne bil kak Poljak Madjaram v pomoč pobegnil. Po spričevanju verlih vojšakov so Poljaki nar hujši in pogumniši sovražniki, ki se naši armadi z lepo ne vdajo.
*	Ko so Slovenci 551 sem prišli, so ra-zun krajev, ki jih še zdej v oblasti imajo, tudi gorno Koroško in gorni Štajer posedli. Bere se v zgodovini, dc so bili misjonarjT^ ki so na gorno Štajersko prišli, večkrat od on-dol prebivajočih Vendov pregnani. Sosedje koroških Slovencov pa so bili Bavari, z kterim so oni hude boje imeli. Ali poznej je nemški pildunk „Slovenski Barbarizm" iz tih krajev popolnama pregnal.
*	Bazpertije med Poljaci in Rusini zmiraj bolj narašajo, tako de ta strup že serca mladosti pokvari. Ni tega dolgo kar so v Lvovu učenci polskiga gimnazija na vrata ber-nardinskiga Gimnazija Rusinov z velikimi čer-kami zapisali: Cernorumenjaki (Schvvarz-gelben); Rusini pa, de se klin s klinam zbije, so napisali na vrata poljskiga gimnazija: Kolonisti B u s o v (t. j. v Sibirii). Rusini se na to opirajo de so pervi prebivavci v teh krajih bili. Pač žalostno! de seje med slavjanskimi bratmi tak nesrečen prepir vžgal!
*	Drugač se Serbi obnašajo. Ko se je pokiic patriarha v turški Serbii razglasil, šo se berž trume junakov nabrale svojim bratam proti Madjaram v pomoč iti. Leta prigodba se je pa v Jagodini pripetila. Tamoršnji predsednik okrožne sodnice Mita Tirič beroč rečeni razglas začne solze prelivat, in zavpije: „Nič nimam, s čim bi svojimi narodu pomagat mogel, vunder imam edinigasina, in tega darujem milimu serbskimu narodu, naj on torej gre za odrešenje Serbstva junaško kri prelit."
*	V nekim francozkimu časopisu sc berejo kratke versti sedajniga življenja poprej-šniga francozkiga kralja Ludvika Filipa. V njegovi hiši je vse prav pri pičlim. Pri ob-jedi se samo vol pije, vino bi bilo pre imenitno. Družina obstoji iz 5 al 6 služabnikov. Od začetka je imel najemno kočijo, zdaj se pa le vsako nedeljo z najetim kocijažem h katolški maši bližniga kraja pelje Princezne se ne oblačijo več v svilo, in vsaki kine certe. Princi pa za kratek čas ribe love. Kralj je že zlo postaral in slabe volje, zdaj prav rad politizira. Svoje naredbe za blagostanje francozkiga naroda še zmiraj hvali, rekoč; de bi, ako bi se v tem duhu napredovalo, francozka dežela v prihodnimu stoletju samo primožne ljudi imela. Čez Lamartina reče: „Vedil sini de še prccej dobre pesme zlaga, pa de je tako slab politikar tega bi ne bil verjel!" Nar bolj vsmiljenja vredni so njegovi sinovi nadepolni mladenči, kteri so zavolj pregreh svojiga očeta iz ljubljene domovine pregnani.