TH A S n»i!!gi^^ I....IB........ J. MASSENET: Thais Opera v treh dejanjih (6 slikah) po romanu A. France-a napisal L. Oallet, prevel N. Štritof Dirigent: D. ŽEBRE Režiser: C. DEBEVEC Osebe: Athanael, puščavnik Nicias, mlad filozof Palemon, star puščavnik .... Suženj Thais, igralka in kurtizana . . . Krobila,, sužnja Mirtala, sužnja.................................V. Bukovčeva Albina, opatinja................................F. Golobova Puščavniki: Kobal, Gašperšič, Smrekar, Štular, Škabar, Drobnič, Gregorin, Sekula, Marenk. Plešejo: G. Bravničarjeva, S. Japljeva, M. Remškarjeva, M. Ktirbos, D. Pogačar in baletni zbor. Vodja zbora: S. HUBAD Koreograf: P. G.OLOVIN Kostimi: J. Vilfanova J. MASSENE THAl Vilko Ukmar: Dvoje misli Zopet prihaja ob Massenetovi operi »Thais« v zavest pojm o »prijetni lepoti« — to je o tisti posebni glasbeni lepoti, ki vedno znova teži iz sveta čiste lepotne zakonitosti v svet čutnih ugodij, kot da ji je pretesno v takem strogem vzdušju spričo posebne zapeljivosti tega sveta in kot da ji je pretežko popolnoma se odreči vsem tako privlačnim čarom golih prirodnih silnic. Da, da! Tako nekako je bilo s skladateljem samim, ki je vso to glasbo ustvarjal in ki se je prav vsled tega vedno tako zelo rad mudil pri vsebinski snovi takega značaja, da se morda niti prav zavedel ni, kako zelo je bil zapreden v erotično problematiko. »Herodijada«, »Manon«, »Thais«, »Sapho« — štiri opere in vse iztrgane iz srede nabitega erotičnega vzdušja, vse nošene od valov razgrete krvi. In kljub temu, da se povsod vžiga luč, ki kaže pot iz; tega Dgnja, je moč tega teveta vendarle tako velika, da je prepojila s svojo barvo vso Massenetovo glasbo. A to je, kar bi hotel povedati: človeku je nekako hudo, da je tako. Kajti ko poslušaš to glasbo »Thais« te vedno znova prevzema ta močni tok tonskega zvenenja, te očara nek plemeniti zanos, s katerim se razvijajo, širijo in razpenjajo melodične linije, razpletajo ritmi in ubirajo harmonije — tako zelo, da nimaš moči upreti se jim. A ko si se temu toku prepustil in se z njim vzpel V višave, tedaj začutiš, da si prišel z njim v svet lepote, toda nekam premehke, zasanjane in dražljive lepote. In tedaj se ti stoži. Kakšna moč muzikalnega navdiha! Kakšna sila glasbene zajemi jivosti! In kako velika in pristna bi bila umetniška vrednost, če bi ne bile — vsaj toliko ne — skaljene s čutnostjo barve tega doživetja! Močno zajame dušo vsebinski zapletljaj. Nič čudnega! Saj je iztrgan iz bistva človeške duševnosti, saj je izklesan iz bistvenih duševnih sestavin — iz večne borbe, ki se bije v človeški duši med njeno nižjo in višjo naravo: iz borbe med živaljo in človekom, ki živita v eni podobi in se borita za nadoblast. Dve skrajnosti si stojita v tej drami nasproti: človek, zapreden ves v nagon in človek, zagledan ves v duha. Drag drugemu se upirata, drug drugega zanikujeta. In prav iz teh skrajnosti, ki se trdovratno vijeta vsaksebi, sledi poguba. Rešitev pa je drugje: v ravnovesju. In ko gledaš ta močni dramatski konflikt, se ti nehote poraja spoznanje, da živi v vsakem človeškem bitju človek in žival, misel in nagon, askeza in strast — in da je morda vendarle smoter na zemlji živečega človeka, da prizna dvojico v sebi, da pa poišče tej dvojici ravnovesje: da prizna strast, pa jo asketično vodi; da prizna nagon, pa ga podredi misli; da prizna žival, pa jo presnovi in predela v — človeka. DVA SPEVA iz dveh duševnih svetov THAIS: Zrcalce moje zvesto, ti mi povej, povej, da lepa sem in lepa tudi bom prav do konca dni. Da nikdar ne uvenejo rože na mojih ustnih in da ne potemni sijaj mojih zlatih las, o, povej, da lepa sem in lepa tudi bom prav do konca dni, Venomer glas mi neusmiljen grize v uho Thais, mladost beži, prišel bo dan, ko več ne boš Thais! Ne, ne, to ni mogoče! Ti, boginja, daj, povej mi, kaj bo z mano, povej, če bo vsega kraj? Venus, nevidljivo navzoča, Venus, naših temin svetloba, boginja, povej, o, povej, da lepa sem in lepa tudi bom prav do konca dni, ah, da bom ostala lepa vekomaj! Poglej nebeško zarjo, poglej te rdeče rože nebeškega polja! Glej nebesa, glej, tam so angeli, tam so preroki in svetniki prihajajo s smehljajem božjim v rokah jim vse polno je rož. Dva serafina z belimi peroti plavata skoz azur — in kakor si dejal, položil Sin mi na oči je svoje prste polne luči ah, in briše sam mi z vek solze. Jaz slišim zlatih harf brnenje name pada vonjava pre.sladka in v duši čutim blaženost nepopisno ah, opojno blaženost, ki ziblje v sen vse zlo. Ah, nebo! .. .Tam je Bog! ... Vsebina Thais I. slikcf. V puščavi blizu Nila. Skupina puščavskih menihov pričakuje odsotnega tovariša Atanaela. Atanael nastopi in se ves razdvojen izpove sobratom, da ga stalno v mislih preganja razuzdana ženska Thais, ki jo je, predno je postal menih, dobro poznal in ki bi jo zdaj rad rešil iz nebrzdanega življenja in satanovega objema. Menihi se razidejo počivat po svojih kočah. Med spanjem se Atanaelu prikaže v strastnem prividu Thais. Atanael plane pokonci — privid izgine — Atanael pa se kljub Palemonovemu svarilu poda na pot v Aleksandrijo s trdnim namenom, da spreobrne zloglasno grešnico in zapeljivko. II. slika. V Aleksandriji, na terasi pred Nikijevo hišo. Atanael obišče svojega prijatelja iz mladosti, uživača in nasladneža Nikija. Ta ga sprejme v družbi porednih in lepih suženj Krobile in Mirtale in mu na njegovo vprašanje sporoči, da bo Thais vsak čas prišla k njemu na veselico, kjer lahko takoj prične s svojim spreobračanjem in reševanjem. Sužnjama ukaže, da ga primerno oblečeta in uredita za veseljaško družbo. Nastopi Thais v družbi častilcev in oboževateljev. Atanael ji pove svoj namen, Thais pa se mu roga v obraz in ko se pripravi ob navdušenju spremljevalcev celo na javni pregrešni ples, se Atanael zgrozi in zbeži. III. slika. Pri Thais doma. Vsega naveličana se Thais v hipnem navalu strahu pred starostjo in pred smrtjo vprašuje pred ogledalom, ali je še lepa in ali bo tudi njena lepota ostala večna. V tem razmišljanju jo preseneti Atanael, ki ji je sledil prav na njen dom. V skrajni napesti nasprotujočih si sil molita oba nasprotnika, vsak k svojemu božanstvu, da jima da moči za preizkušnjo in zmago. Ko se posluži Thais - skrajnega sredstva, pretrga Atanael svoje vrhno oblačilo in jo v črni halji asketa zaroti in ji zagrozi z večnim pogubljenjem. Vsa prestrašena in zmedena se zvija Thais pod menihovimi neizprosnimi pogledi in besedami in ko se začujejo v dalji še vabeči glasovi ljubimca Nikija, se Thais zmede, upre in se v bolnem smehu zruši in vsa razvrvana od bolečine notranjega boja krčevito zaihti. IV. slika. Na terasi pred hišo Thais. Po prečuti noči se vrača Thais z veselice domov. Na stopnicah njenega doma jo pričakuje menih. Thais mu prizna, da je pripravljena zapustiti svoje dosedanje življenje in mu slediti. Izpove mu svoje misli o ljubezni. »Ljubezen je redka krepost, redka, in moj greh ni bil z njo, temveč prej zoper njo. O, saj mi ni hudo, vso me je uklenila, le ciljev njenih, žal, nisem umela. Ona brani, da ženska se uda nekomu, naj bo, kdor že je, njen zakon nam veli, da jo vsak z dna srca spoštuje.« S kipcem boga ljubezni Erosa v roki, prosi Atanaela, naj vsaj tega malega spominčka ne uniči, temveč naj ga pokloni kakemu samostanu. Nič hudega sluteč pripomni, da ji -ga je poklonil svojčas še Nikija. To pa zadostuje, da vzbudi v menihu misel na razuzdane preživete strasti in kakor v divjem napadu ljubosumja, ji iztrga kipec in ga trešči v morje. Do mozga preplašena Thais se voljno uda menihovemu povelju, da gresta uničit vse njeno bogastvo in posvetno imetje. — Družba zabavajočih se uživačev se naslaja ob bohotnih plesih plesalk, ki jih je naročil za zaključek veselice Nikija. Kar stopi med bakantske veseljake Atanael in jim z grozečim glasom napove, da se je Thais odrekla svojemu gnusnemu življenju in da je izjavila, da mu bo sledila. Na divje ugovore pijane družb' se pojavi sama Thais z razpuščenimi lasmi in v spokorniški sivi halji. Ker hočejo prijatelji odhod priljubljene kurtizane nasilno pre- prečki, se posluži Nikija zvijače, da vrže med pobesnelo družbo denar, Atanaelu in Thais pa se v nastali zmedi posreči uiti. V tem hipu pa buškne iz Thaisine hiše požar, rdeč žar obšine razuzdance, zidovje se ruši, Nikija in prijatelji pa preplašeni ostrme pred plamenečim poslopjem. V. slika. V zelenici. Na dolgi poti v puščavski samostan sta Ata-nael in Thais prispela do male oaze. Na smrt izmučena in krvaveča omahne Thais in prosi malo oddiha in okrepčila. Končno se neizprosni menih le omeči in stopi k bližnjemu vodnjaku po kozarček vode in malo sadja. Ko se znova odpravljata na pot, se približajo bele sestre iz samostana in vzamejo Thais po Atanaelovem priporočilu seboj. Thais se v zadržanem obupu poslovi, Atanael pa po njenem odhodu klecne na kolena in zaječi: »Videl je ne bom nikdar' več! Nikdar več!« VI. slika. V samostanu pri Belih sestrah. Zbrane na samostanskem vrtu molijo sestre za dušo umirajoče Thais. Ko vstopi Atanael, se sestre v molitvi umaknejo v cerkev. Obupani in na rob blaznosti pritirani menih kleče roti Thais in ji zatrjuje svojo ljubezen. Toda-izpoved in priznanje prihajata prepozno. Zamaknjena v rajske višave in zazrta v nebo izdihne blodna Thais odrešena svojo dušo. Tiskarna — Buchdruckerei: MAKS HROVATIN, Ljubljana. I tl. I!. TO RICHARD WA G N ER : TANNHAUSER Znane so že posebne značilnosti Wagnerjevega osebnega opernega sloga in vemo, da je v njem globoko v glasbo pronikala dramska prvina; vemo, da se je zato glasbeni sestav opazno izpreme-nil, ker je postal otipljiv nosilec dramske ideje in dogajanja, da je zato vsled močnega umskega povdarka izgubil čisti glasbeni značaj in se podredil pomenski motiviki, da je vsled izrazne nasičenosti nabrekel in da je končno vsled preozke povezanosti glasbe z besedo in njeno sprotno vsebino pevska melodija izgubila samostojni melodični sok ter se presnovila v takoimenovani „Sprach-gesang“. Ta poslednja poteza je postala skoroda najznačilnejši pojav wagnerjanske opere. — Na vsebinski plati pa je ta osebni slog dobil svojo posebnost v močnem naslonu na mitos, v katerem je Wagner prav dočutil večnostni odrešujoči nagib človeške problematike, pa s tem obenem tudi opero samo odmaknil od naturalizma, kar operi po njenem dvignjenem, pojočem značaju prav gotovo pristoja. „Tannhauser“ je mejni kamen v oblikovanju Wagnerjevega osebnega sloga. Z njim je prvič posegel v opisano svojo značilnost, dasiravno ga je motiv Minnesanga še zadrževal nujno na polju čistejše pevske melodioznosti. Vendar je celotni glasbeni zasnutek že uokvirjen v opisani način izraza — poznano »pripovedovanje o Rimu11, je tipičen primer wagnerjanske deklamatornosti. S to opero pa je Wagner tudi prvič posegel bolj izrazito v mitos. Naslonil se je na ljudsko povest o skrivnem bitju, ki prebiva v zimi globoko v temnem smrečju — „Tann haust “ — se spomladi spusti po deželi in ji prinese toploto, ki jo poleti razgreje v vročino, pa se pred neprijaznostjo jesenskega hlada zopet umakne in si v smrečju poišče novi dom za zimo. Pri tem ga spremlja večni nemir in v večnem nihanju med mrakom in svetlobo se mu prede čas. — Motiv je oplodil skladatelja, ki je potegnil dejanje iz bajnega v resnični svet, ga postavil v srednji vek in združil v glavni osebi omenjeno mitično bitje s srednjeveškim pevcem Henrikom von Ofterdingen. Junaka je pesniško opremil z notranjim nemirom in z bolečim nihanjem med čutno in duhovno ljubeznijo, ki ju je predstavil z Venero in s plemkinjo Elizabeto, ki mu je poosebljena dekliška čistost in svetost. Ta motiv borbe med čutno blodnostjo in med duhovno čistostjo se mu je razrasel v veličastno pesnitev, v kateri se mu odigra najgloblja človeška drama. Opojne sile teme se vale proti jasnini svetlobe in zapredajo človeka, ki tava in bega med obema skrajnostima, nevedoč, kje mu je prava pot in kje rešitev. Odreši ga nedolžna žrtev čistega mladega življenja, ki je znalo ljubiti v popolni osebni odpovedi. Moč te ljubezni je tako silna, da pogazi vse temne moči in tudi razveljavi vse človeške postave, ki ji stopijo nasproti. Zamisel in realizacija tega dela sta nam že verna zrcalna podoba umetnikovega bistva in njegove duhovne usmerjenosti. Razkrivata nam Wagnerjev izredno živi in pristni umetniški impulz, ki je intuitivno posegal v globino človeške problematike, jo odstiral in urejal po načelih čiste etične zakonitosti. Obenem pa nam potrdita, da je bil Wagner pravi otrok svoje dobe, ki je zapadel duhu časa in se mu podrejal kljub temu da je v svojem dnu vendarle silil ven iz njega. Kljub temu namreč, da je tako močno nagibal v spiritualnost — v skrivnost duhovnega življenjskega bistva, je vendarle tako močno zajel materialistični in intelektualistični val tistega časa, da je dal ta pečat na vso njegovo umetnost. Snov in oblika sta kljub temu, da ju ideja pripenja visoko na nebo, močno odvisni od ču'nega življenjskega izkustva, ki jima potom predstavnega asociativnega doživljanja kaže smer in gradi značaj. Zato mu je zlasti glasbena stran zelo ujeta v razum in v predstavo snovnega sveta —• zato se mu celota marsikdaj požene za zunanjim učinkom in nabrekne v izzivalno patetično podobo. Vendarle pa vse io ne more spodnesti velike sile in umetniške pomembnosti Wagnerjevega dela, ki je postalo vsled izrecne sodobnosti in vsled velike notranje moči vrhovni sestavni del operne kulture iz druge polov.ce preteklega stoletja. Ostalo pa je obenem nosilec in predstavnik ideje o človeku zapadne kulturne sfere tiste dobe. M. Slavčeva: Gost, komorni pevec dr. Julij Poltzer Vtis, ki ga napravi osebnost dr. Poltzerja po nekaj dneh opazovanja na skušnjah in v razgovorih je nadvse ugoden: ta pevec je duševno in umetniško zrel človek, z veliko kulturo, inteligenten in razgledan, naraven in preprost in tako razorožujoče zaupljiv in odprt, da mora vsakogar osvojiti. Njegov kolegijalni odnos do so-pevcev je nesebičen, tako prežet od želje po celotnem uspehu za vse sodelujoče in ne za lastni učinek, da mora zbujati spoštovanje. Kolikor se da sklepati iz skušenj, je videti nasprotnik pretiravanja, v katero rad zaide predstavljalec wagnerijanskih partij, če se trudi da bi pri ustvarjanju junakov skušal umetno povečati svoj človeški in umetniški format. Dr. Poltzer ni prijatelj umetnih učinkov, on ustvarja na odru veliko linijo s človeško iskrenostjo in preprostostjo Zdi se kod da govori njegova sleherna kretnja sama sebi: Ne bodi več kot to, kar si; a to bodi v vsej resničnosti in žlahtnosti, ki ti je dana ... To išči v sebi, to dvigaj na dan, to goji, in bodi vedno pravi človek ter kot tak pravi umetnik. V tem pevcu živi globoko zaupanje v veličino vsega, kar je ustvarila narava; živi' vera v dragocenost misterija človekove bit-nosti, v njegovo žlahtnost, živi spoznanje velike skrivnosti, do katere prodro le redki izvoljenci, Ona je vir vsake resnične umetnosti, je neizčrpna moč in aquavit za vse življenje: Kdor ima priložnost, da opazuje dr. Poltzerja tekom skušenj, na odru, ali ko vadi sam na klavirju skale in si ogreva glas, ali poje kake pesmi, — v tistih ustvarjalnih trenutkih, ko je ves koncentriran, napravlja dojem, da se preda neki sili, ki ji prisluškuje z vsem svojim bistvom in izvršuje, kar mu narekuje. On je resni- čno, — v pravem pomenu besede — „posrednik“ utripa umetnine in njene magične sile. V razgovorih, ki se najrajši sučejo okrog petja, izdaja, kako mu je ta študij življenska os, kako velja vse njegovo zanimanje preiskušanju izpopolnjevanju in ohranitvi glasu. Kot pevec se zaveda silne odgovornosti in obveznosti, ki mu jo nalaga redko dragoceni dar njegovega glasu. Dr. Poltzer je eden izmed dveh najslovitejših wagnerijanskih junaških tenorjev v Reichu in poje kot tak petnajst let vse glavne tenorske vloge v Wagnerjevih delih. a- * * Nehaj misli o pevshi vzgoji „Brez glasbe bi bilo življenje trud in puščoba", — pravi Nie-tsche. Če si mislimo Boga nad nami, se ne razodeva nikjer določneje, kakor v mogočnih delih večnih mojstrov. Oživotvorjenje in predstavljanje teh del je torej sveta naloga. Izvršena mora biti s čistim srcem, brez misli na povzdig lastne vrednosti, z največjo predanostjo in spoštovanjem do volje in želje avtorja in psihološko pravilno. Ljudje z lepo postavo, splošno in posebno umetniško inteligenco in zdravim pevskim organom se rode vsa leta. Naša naloga je, da jih najdemo in izobrazimo. Vojna nas je oropala mnogih darovitih ljudi; iz naše srede mora zrasti nova pevska generacija- V celo mnogo ugodnejših razmerah kakor vladajo danes, ni bilo dobrih pevcev na pretek, kajti njihova izobrazba je dolgotrajna« težka in draga Po petih ali šestih letih študija so komaj na za- četku stvari in marsikak pevec je v hudi nevarnosti, da z velikimi partijami občutno škoduje svojemu glasu. Največja napaka, ki jo zagrešijo mladi pevci je neprestano tuljenje v fortissimu. Vsi mislijo: čim glasnejše, tem boljše! Iz te razvade nastaja često »pregloboko petje“ in marsikdo se je že sam uničil, še predno je stopil na oder. Celo majhen, a dobro postavljen in inteligentno voden glas preživi za leta največje fenomene v tuljenju, ki postanejo tekom časa vsi pregloboki in neuporabni. Dobro gojen glas potrebuje vsakodnevnih vaj s skalami, ki morajo biti izvedene z največjo točnosto in natančnostjo in pete s srednjo ali še manjšo močjo Glas mora ubogati na najrahlejši impulz in biti prožen kakor vzmet na uri. Na vseh dinamičnih stopnjah, v vseh legah in na vse vokale mora enako lepo zveneti, šele potem je idealen instrument. Vsebina Ze v uverturi je nakazan dramatski konflikt, ko se v njej srečujeta in borita za nadoblast dva motiva: motiv Venere in motiv romarjev — prvi predstavnik čutnega in drugi predstavnik duhovnega sveta. I. DEJANJE V očarljivem podzemnem domu boginje Venere doživlja Tannhauser vso sladkost nagonskih ljubezenskih želja — v objem boginje same Vendar spozna, da naslada sama človeka ne more utolažiti, da brez duševnega trpljenja ni pravega življenja in da more le slednje človeka osvoboditi iz suženjstva, v katero ga uklepa čutnost. Zaželi si nazaj na zemljo, na pot človeškega življenja Z vsem zapeljevanjem, ki ga Venus mojstrsko razvija, ne more zadržati hrepenečega Tannhauserja. Z vzklikom „moja rešitev je v Mariji“ raztrga ta poslednjo vez Venerinega čara in najde pot iz njenega objema. Sprememba: Tako se znajde v dolini pod gradom Wart-burg — v vsem sijaju razkošnega pomladnega dne. Zelene trate, nad njimi sonce, na njih vesele črede, ki jih pase pastirček, in polni s pesmijo svoje svireli ozračje pomladnega dneva Njegova pesem se prede s pesmijo pobožnih romarjev, ki gredo svojo pot v večni Rim V globokem ganotju in kesu se zruši Tannhauser V takem zdvojenem razpoloženju ga najde turinški grof Herman, ki je bil s svojimi plemiči na lovil, ter ga vabi, da ostane pri njem. Vendar ga je do kraja prevzel šele Wolframov poziv, naj ostane pri Elizabeti — jasni spomin na mlado devo mu je dal moči, da je našel tudi v sebi pot v človeški krog. II. DEJANJE V slavnostni pevski dvorani na Wartburgu, ki je bila pripravljena, da se v njej vrši plemenita borba s pesmimi najslavnejših pevcev, pričakuje v srečni nestrpnosti Elizabeta svoj tihi, neminljivi sen. Tannhauser vstopi in jo pozdravi v srčni raz-viharjenosti. Po izrazih srečnega svidenja jo Tannhauser zapusti, dvorano pa pričenja polniti zbor gostov, ki jih grof Herman in Elizabeta slavnostno sprejemata Končno se pojavi vseh šest slavnih tekmovalcev — med njimi Tannhauser. Tekmo prične Wofram von Eschenbach, ki v vznešenih verzih pozdravi družbo in poje slavospev plemeniti, čisti ljubezni V isto smer so obrnjena tudi pesniška nagnenja vseh ostalih pevcev. Tannhauserju pa v tem duševnem vzdušju ožive vse omamne predstave ljubezenskih užitkov, ki je bil deležen pri Veneri, vzvihra mu kri in v živi ekstazi prične opevati slast erotičnih užitkov, ki jih pozna le on: „0, vi siromaki, ki niste nikdar užili prave ljubezni, pojdite, pojdite tja v objem Venerin!" Vsa družba je žaljena v svojih čistih čustvih. Biterolf in za njim ves moški zbor se dvigne z meči nad Tannhauserja S svojim telesom ga zaščiti Elizabeta; z molitvijo in z resnimi, blažilnimi besedami pomiri plemiče ter reši Tannhauserja Ko se ta zave svojega dejanja, se ves skrušen sesede. In zanj ostane sedaj odprta edino še ena pot, ki mu jo pokaže grof Herman — pot romarja v Rim po odvezo svojih grehov. III. DEJANJE. V dolino pod Wartburg je dahnila jesen. Romarji se utrujeni od daljne poti vračajo domov. A Tannhauserja ni med njimi Dan za dnem jih je pričakovala Elizabeta na križ-potju ob velikem hrastu — dan za dnem je čakala nanje s toplo molitvijo k Mariji V predolgem trpljenju in v presilnem hrepenenju je usihalo njeno mlado življenje. A sedaj so tu — tu so romarji iz daljnega Rima Razburjena se Elizabeta spusti med nje in išče za njim, ki je luč njenega življenja. Zaman. Ko je zamrla poslednja stopinja odhajajočih romarjev, poklek e Elizabeta k znamenju in v vroči molitvi prosi Marijo za pomoč; prosi jo za Tann-hauserjevo odrešitev in prosi jo, naj bi smela sama prevzeti nase pokoro zanj Svojo željo si je izprosila. V tihi, ponižni odpovedi se strta v neizmernem trpljenju poda na svoj dom. Z njo gre smrtna slutnja, ki polni ves prostor in jo ujame v svojo pesniško besedo in v zvenenje svojih strun tudi Wolfram, ki je sočutno spremljal obup mlade deve — Toda Tannhauser se je vendarle vrnil, a vrnil se je v popolnem mraku, preklet in na večno pogubljen. In ker mu je nebo zaprto, si hoče zopet najti pot v Venerin objem Zapeljive sile pekla ga že obkrožajo. Toda v sočutju in ljubezni ga zadrži Wolfram s spominom na Elizabeto. Ob tem imenu se Tannhauser zdrzne, se zave in zopet zbere In kot iz megle se mu izoblikuje bridki prizor: sprevod plemičev in romarjev z odprto krsto Elizabete. „0, sveta Elizabeta, prosi zame!" — vzklikne še Tannhauser in se zruši mrtev ob krsti. — Jutranja zarja se razpne nad dolino s svojim blaženim odrešenjem. Richard Wagner: lamhamev ROMANTIČNA OPERA V TREH DEJANJIH PREVEDLA R. L. PETELINOVA Dirigent: Dr. DANILO ŠVARA - Režiser in scenograf: E. FRELIH Herman, thiiringiški deželni grof .... J. Betetto k. ([., A. Orel k. g. Tannhauser.............dr- J. Poltzer k. g. Wolfram von Eschinbach................dr. B. Popov Walther von der Vogelvveide............A. Uršič Biteroli........................F Langus Heinrich der Schreiber..................L. Rakovec Reinmar von Zvveter ........ L Korošec Elizabeta, nečakinja deželnega grofa ... V. Heybalova Venera.......................M. Kogejeva Pastir . ...........................M. Zakrajškova Štirje paži: V. Bukovčeva, M. Patikova, M. Zakrajškova, D. Lobetova Thiiringiški vitezi, grofje in plemiči, plemkinje, stari in mladi romarji itd. Prvo dejanje: V Horselski gori pri Eisenachu, dolina pred Wart-burgom. Drugo dejanje: Na Wartburgu Tretje dejanje: Dolina pred Wartburgom. Čas: Začetek 13. stoletja. — Po I. dejanju daljši odmor. Vodja zbora: S HUBAD Koreograf: P. GOLOVIN Kostimi: J. VILFANOVA H V Tiskarna — Buchdruckerei: MAKS HROVATIN, Ljubljana.