162 Spomini na mojo mater Spisal Josip Marin akor bi videl še danes njih dobri, blagodušni obraz, njih mile oči; iz katerih jc sijalo toliko ljubezni in dobrosrčnosti! Kakor bi slišal še vedno njih gias, kako me opominjajo in prosijo z rahlimi, le redkokdaj strogimi in ostrejšimi besedami: ,,Varuj se, moj sin, da ne zabredeš na stranska pota; pazl se, da ne zaideš v zagate, \z katerih se je le težko še rešiti. Pri vsakem svojem koraku poslušaj svojo vest in ne pozabi na Boga!" V šumenju dneva in v skrbeh življenja, v trenotkih polnih žalosti in omahovanja, v veselih urah brezskrbnosti in sreče, — vedno jih vidim pred seboj, svojo ljubo, dobro mater, vedno se mi zdi, da plava nad mano njih ljubeča duša in da skrbč zame kakor nekdaj. Najjasnejše pa se jih spominjam o tihem večernem času. Zunaj je mesto umoikniio in noč je legla črna in hladna na utrujeno zemljo. Pred mano gorf luč in obseva z bledo, trepetajočo svetlobo knjige, ležeče po mizi, in posteljo in stenc. In pred moje duševne oči prihajajo nekdanji časi, — lepi in jasni, da se mi toži po njih iz globočine srca, da bi jih poklical nazaj in živel še jedenkrat, če bi bilo to mogoče . . . A ne vrnejo se več. Ura beži za uro in leto za letom; pozabljene so kmalu vse skrbi, pozabljeni vsi žalostni in srcčni trenotki in samo slabi sledovi ostancjo še v srcu po njih ... Spominjam se, kakšna grenka žalost me je ovladala ob materini smrti. Zdel sem se samemu sebi kakor ptica, ki ji odrežejo peroti. ,,Kam naj se obrnem, kaj naj počnem? Kdo naj mi svetuje, kadar omahujem mej blagim in hudim ? Kdo naj mc odslej tolaži, kadar položi nesreča svojo železno roko na mojo ramo? Kdo naj se veseli mojega napredka in moje sreče?" A hujše kakor vse to je bila težl::i, tako neizmerno težka zavest, da sem tolikrat in tako brezčutno žalil svojo mater; da sem jim iz svojeglav-nosti in lahkomisclnosti napravljal toliko grenkih ur. Vsaka solza, ki so jo prelili kdaj moja mati zaradi mene, ležaia je sedaj na mojem srcu, vroča in pekoča, kakor kaplja stopljenega svinca . . . Toda kesanje je bilo prepozno, prepozno sem jim poljubljal mrzle, odrevenele roke in jih prosil odpuščanja. Ležali so tam na mrtvaškem odru, bledi in mirni, in ljubeč, prijazcn smehljaj je plaval na njih mrtvih ustnih. Oh, da bi mogel priklicati preteklost nazaj ! Kako bi jih Ijubil, svojo dobro mater, kako bi poslušal vsako njih besedo! Njti jedna sama solza ne bi jim smela več skaliti prijaznih očij. Ne bilo bi jim treba zapovedovati, ne opotninjati in ne prositi; ubogal bi jih na prvi pogled in siužil jim veselo in udano, kakor mora služiti otrok svoji materi .. . A z vsem tem ne bi jim mogel poplačati nikdar vseh skrbij in tolike ljubezni. ¦^ 163 *- Toda malo je otrok, ki bi se spominjali svojih dolžnostij o pravem času. Najbolj Ijubeče in najbolj skrbne matere imajo za plačilo navadno samo nehvaležnost in neubogljivost. . . Kadar pa mu mati umrje, takrat šele se spomni otrok, kaj je izgubil. A potem joka prepozno in prepozno si želi nazaj minulih dnij, da bi popravil in izbrisal, kar je zagrešil. Tako se je zgodilo z menoj. Dokler so živeli moja mati, slišal sem samo njih nauke in opomine, videl samo, kako so delali brez prenehanja in se trudili zame, dokler jim ni izkopala prevelika skrb in napornost prezgodnjega groba. A tega nisem takrat videl, kako so prebdeli v skrbeh in molitvi cele noči, videl nisem njih tihe, vroče materinske ljubezni, s katero so spremljali vsak moj korak, kakor zvesti angelj varuh. Vse to čutim šele sedaj, ko jih kličem zaman v trenotkih žalosti in solza . . . Ali vendar: — kadar se jih spominjam, potolaži in umiri se moje srce in jaz čutim, da plava njih duša nad mano, visoko gori nad zvezdami, kjer ni vec nikakih skrbij in nikake bolesti . .. ,,Spominjajte se me, mati, ljuba moja mati; spominjajte se me v svetli nebeški krasoti, da se ne izpodtakne moja noga, da ne omahnejo moje roke!" i I. Sestra mi je pravila pozneje o nekem dogodku, ki mi prikliče v oči solze hvaležnosti in ljubezni, kadar se ga domisiim . . . Hodil sem v prvo šolo v mestu; vsak mesec ali še bolj pogosto so prišli mati, da so mi prinesli pošito in oprano perilo in da so oskrbeli še mnogo drugih stvarij. Hrano sem imel skromno in tudi za stanarino in obleko mi je hodila precej trda. Mati so si odtrgali zadnji grižljaj od ust, da so mi mogli dati od časa do časa kakšno desetico; hodiJi so v mesto peš, v blatu in snegu, — štiri dobre ure. Zjutraj na vse zgodaj so se odpravili in utrujeni in polni skrbij so se vračali zvečer domov. Bilo je v decembru. Sneg je naletaval neprestano v drobnih, ledenih iglicah, ki so se zasajale v obraz, kakor bi zbadal vanj z ostrimi bucikami. Tako je bilo dan za dnem. Vsa pota so bila pokrita z blatno mešanico, ki je segala tu pa tam čez gležnja. Zunaj je bilo še temno in leden mraz je pritiskal na zemljo. Moja mati so vstali in prižgali luč. Sestri sta še mirno spali, le mlajši brat se je za trenotek vzbudil, pa je takoj zopet zadremal. Kmalu je bil napravljen v peči ogenj in pristavljen lonček kave. Mej tem, ko se je kuhal zajutrek, pa so se mati napravljali za dolgo pot. Pregledali so še jedenkrat vse, kar so bili pripravili prejšnji dati, da poneso meni v mesto. Naposled so povezali vse skupaj v veliko višnjevo ruto, prekrižali se, sklenili roke in sedli k peči. Kaj so tačas mislili? Za koga so molili tako goreče, da so jim padale solze po suhih, od trpljenja nagubanih licih . . . ? Zajutrek je bil kuhan in mati so vzbudili mojo starejšo sestro, da ji naroče, kaj naj počn6 ves dan doma in kako naj se vedejo, da bi ne bilo zvečer pritoževanja in prepirov. Uredili so, kar je bilo treba za kosilo in 10~ -»5 164 5*- večerjo in — odšli so na cesto, v mrzlo zimsko noč, še predno se je začelo jasniti nebo na vzhodu. Kakšna pot je bila to! Noga je zastajala pri vsakem koraku v mastnem, s snegom in ledom namešanem blatu. Na planem je začel briti ostri jutranji ' veter in na obleki, na laseh, na obrvih in trepalnicah se je prikazala slana v mrzlih belih nitih. Obraz jim je pokrila kmalu tenka ledena mrena in ustna so postala trda in okorna, kakor bi bila zamrznila drugo na drugo. A dobra mati so šli neutrudno dalje s hitrimi, jednakomernimi koraki. Niso se zmenili ne za mraz ne za burjo, tako polno je bilo njih srce težkih skrbij in vroče ljubezni. Ozrli so se sedaj pa sedaj nazaj, če ne prihaja kakšen voznik, da prisedejo vsaj za nekaj časa in si odpočijejo. Toda bilo ni nikogar. Na pol pota je stala gostilna, kjer se je mudil navadno vsakdo, ki je prihajal iz mesta v našo vas. Ali moja mati se niso smeli muditi, niso si smeli privoščiti niti kapljicc brinjevca, da bi si ogreli premrle ude. Le dalje, dalje, — za sina .. .! Prišli so v mesto, na moje stanovanje, kjer so čakali, da sem prišel iz šole. Skoro prestrašil sem sc svoje matere, tako izmučen in premrzl je bil njih obraz, ozeble in odreveneie so jim bile roke. Ali nasmchljali so se iskreno in Ijubeznivo, ko sem vstopil v sobo, in njih pogled me je objel s tistim gorkim, prisrčnosti in sočutja polnim žarkom, kakor prihaja samo iz materinih očij. ,,Kako dolgo te ni bilo! . . . Ali si zdrav?.. . Kako se ti godi?" In sledila so tista nešteta vprašanja o najneznatnejših malenkostih, ki so pričala vsa o neprestanih skrbeh zame in za mojo srečo. Jaz sem odgo-varjal samo površno in — Bog mi odpusti, — velikrat nisem povedal čiste resnice, da bi matere ne žalii in ne vznemirjal. ,,Pa kako ste mogli priti peš po taki poti in v takem mrazu ? Kaj niste mogli dobiti nobenega voza ?" ,,,,Ni bilo take sile. Cesta je bila še precej zmrzla; samo bolj proti mestu se je že otajala . .."" Odšel sem kosit in čez pol ure sem se vrnil na stanovanje. Mati so sedeli še vedno tam; razgovarjali so se z gospodinjo o mnogih potrebnih stvareh, za katere se pa jaz takrat nisem veliko brigal. Potem so se šli zahvalit različnim mojim dobrotnikom, ki so mi skrbeli za hrano in pomagali plačevati stanarino. Naposled, bilo je že precej pozno popoludne in jaz sem bil ravno šole prost, odpravili so se zopet proti domu. Peš, kakor so bili prišli. Spremljal sem jih nekoliko poti in izpraševali so me o šoli in drugem ter mi dajali nauke, katerih pa v svoji tedanji lahkomiselnosti in brezskrbnosti nisem posebno pazno poslušai. AH kljub temu vem, da sem prav tisti dan še bolj kakor kdaj prej čutil veliko ljubezen in hvaležnost do svoje matere. Hotel sem jih vprašati, kje so kosili, ali so utrujeni, aii se nič ne bojč te dolge, doige poti in kako bodo hodili, ko se že bliža noč. Toda iz neznanega vzroka so mi zastala vsa ta vprašanja v grlu. Naposled sva se poslovila. Predno pa sva se ločila, stisnili so mi v roko desetico. -*š 165 s»- nDa ne boš lačen", so pripomnili z nekako čudno žalostnim smehljajem. Gledal sejn še dolgo časa za njimi, kako so stopali po razmočeni cesti s trudom in muko, dokler niso izginili za ovinkom. Noč je prihajala hitro in dohitela je mojo mater sredi pota. Kako so jim začele omagovati moči, — kako so se ozirali in poslušali, če ne prihaja morda kak voz, — kako so potem hiteli dalje, premraženi in do smrti utrujcni, — vsega tega si nc smem predstavljati in srce se mi stiska od žalosti, če se spomnim tistega dne. .. In vse to samo zame, iz same čiste, neizmerne Ijubezni! Prišli so naposled domov že pozno v noč in se zgrudili na stol. Za-pustile so jih zadnje moci in izgubili so zavest. Moje sestre so begale pre-strašene krog njih in jim močile čelo in senca z vodo in kisom. Čez dobre pol ure so se osvestili, toda vsi udje so jim bili težki, kakor bi se jim po žilah pretakal raztopljen svinec namesto krvi. Zavžili niso ves dan ničesar. Zadnjo desetico so bili dali meni, — ko sem prišel od kosila. Sami pa so hodili ves dan v mrazu in burji; v svoji materinski ljubezni so pozabili nase. Ako bi bilo meni v blagor in srečo, dali bi si iztrgati iz prsij svoje gorko srce, — to srce polno vzvišene, ne-razumljive ljubezni . . . Tudi ko bi še živeli moja mati, ne mogel bi jim nikdar poplačati niti jednega trenotka njihovih skrbij. A sedaj počivajo . . . (Dalje prihodnjič.)