spomini FAULKNERJANSKI CINEAST SAM PECKINPAH Lenobno predsilvestrsko vzdušje me je butnilo v udoben naslonjač. Pred menoj je bingljal televizor: napovedovali so Mi-neliijev film z Barbaro Streisand in Ivom Montanom v glavnih vlogah. Obetal se je torej zabaven večer. Zaziban v topli sobi, kamor se je hinavsko tihotapil mraz letošnje zime, sem veselo sledil zgodbi. Hollywoodsko vzdušje me je vedno bolj oddaljevalo od razposajene Barbare in mi speljalo misli na vbogajme slovenskega filma in na čase največjega projekta pri katerem sem sodeloval, na Železni križec in njegovega demiurga Sama Packinpaha, ki mi pogostokrat prihrumi v misel. Tokrat sem, ne vem zakaj, premišljeval o njegovem domu in življenju v Ameriki, o katerem ničesar nisem vedel. Iz njegovih pripovedovanj sem slutil, da živi nomadsko — tudi v Mehiki, kje, s kom — to je bila skrivnost. Kadarkoli je pripovedoval o življenju, je blodil med resničnostjo in fantazijo; vedeli smo le, da pravega doma nI imel, zato se je tudi ponašal s tem, da je beatnik. V Portorožu, kjer smo snemali, se je iz hotela preselil v lepo vilo, cirkuško oboževan od svojih podložnikov. Premišljeval sem o njegovem nemiru, o tem, da si nikoli ni želel samote brez ukanja in vriskanja, da si ni zaželel tistega kontemplativ-nega miru, ki je pribežališče slehernega ustvarjalca, da ni mogel brez semanjega rajanja dvornih norčkov, saj je med njimi bil še bolj osamljen. Zazvonil je telefon. Koledniki, kdo drug ob tem času. Metod Pevec: „Pred eno uro je umrl Sam Peckinpah". Bal se je smrti, tako močno sejo je bal, da ni verjel vanjo, zato jo je izzival. In dotrpel. Pisali smo leto 1976. Služi! sem kruh pri neki nemški televizijski seriji, ki so jo Bavarci snemali na Slovenskem. Sredi snemanja je iz Zagreba prišlo sporočilo: naj se takoj zglasim na Jadran filmu, kjer so me predlagali za prvega jugoslovanskega asistenta v najnovejšem filmu Sama Peckinpaha. Klic je bil nepričakovan. Nisem se ga niti razveselil — niti ustrašil. Bil je nenavaden. Začuden sem bil, ker mi spomin ni začel odvijati Peckinpahovih filmov, temveč legende, ki so se širile o tem ognjevitem človeku. Slišal in bral sem o njem kot o režiserju, ki trpinči svojo ekipo in na snemanju ustvarja vzdušje strahu, da pa je tudi veseljak, ki se zna približati vsakemu, da je človek, pred katerim trepetajo producenti in ga obožujejo statisti — in obratno. Vse to je vnašalo zmedo vame in mi meglilo navdušenje, ki se me je vedno bolj polaščalo. Stal sem na razpotju, toda v hipu se je v meni vse obrnilo: pobral sem svojo malho in odpotoval v mojstrovo delavnico. Naslednji dan sem v Jadran filmu srečal prvega ameriškega asistenta režije Angleža Bertha Batha. Gospod štiridesetih let, angleško ljubezniv, koščat, govorljiv, ves v vnemi, poln papirjev in načrtov; ne vem zakaj, spominjal me je na baletnega pedagoga. Njegov asistent je bil prikupen črnolasec Chris. Deloval je popolnoma neangleško, čeprav je njegov oče znameniti Londončan, ki si je nabral bogastvo s produkcijo porno grozljivk. Bila sta zanimiv par: učitelj in učenec — pravi Oto-čan in njegov mladi marokanski eleve. Berth je deloval kot človek, ki z zanesljivostjo obvlada svoj poklic. Takoj ko sva si Izmenjala nekaj vljudnostnih nice to meet you, je iz aktovke privlekel debele spise, nekakšen elaborat produkcijskega poteka filma. Na skoraj dvestotih straneh je z znanstveno natančnostjo obdelal plan snemanja — od poglavja do poglavja. Vrtal je v take malenkosti, da sem mu komaj sledil. Ko pa jez mikroskopsko natančnostjo začel pojasnjevati delovanje voznega parka, nisem več vedel, za kaj gre. Začela se mi je le odkrivati podoba ameriškega asistenta režije. Navajen sem bil na „evropsko estetiziranje", na dramaturške pogovore, na dolge pogovore o zasedbi — zato mi je Bathov govor deloval tuje. Veliko sem že delal v koprodukcijskih filmih In sem dobro vedel, kaj je moja naloga; tokrat pa se ml še sanjalo ni, kaj bom moral početi. Ko je Berth končal svoj govor, sem spoznal še nekaj naših sodelavcev, med njimi tudi starejšo, ekstravagantno gospo odsluženega glembajevskega kova. S svetovljansko nonšalant-nostjo je metala v isti koš Rilkejeve elegije in sočnost Rablai-sovega slovarja. Jeziki so bili njena stroka in dediščina. Že od prvih koprodukcij je v Jadran filmu delovala kot poliglotka. Stari Zagreb je imela v malem prstu, še prav rada pa se je ponašala s tem, da ji „Fric {Miroslav Krleža) ne bo pisal u oči". Tudi o Peckinpahu je takoj postregla s svojo sodbo: da je človek, ki s krinko gotovosti zakriva svojo negotovost, da s kričanjem postavlja zid pred preplašenimi sodelavci, da tuli, ker se boji samega sebe. V meni se je zarisala podoba kapricioznega zvezdnika, s katerim bodo še težave. Pred menoj pa je bilo šest mesecev. Za trenutek sem obžaloval, ker sem zapustil alpsko ugodje nemške serije. Na dvorišču Jadran filma je završalo. V sobo so prileteli bogaboječi organizatorji in se postavljali v pozo prisrčnega gostitelja, pri tem pa kolovratili kot šestnajstletna licej-ka, ki zardeva od zaljubljenosti v svojega profesorja verouka. Obrnil sem se proti oknu, kjer se je kotalila množica. S hodnika so se zaslišali približajoči se glasovi. V sobo je stopil Sari Peckinpah. Za njegovo auro so se gnetle glave spremljevalcev. Obstal je eleganten in sproščen, rahlo nasmejan. To je torej on. Brez besed sem se mu rahlo priklonil. Odgovoril je m enak način. V njem je bila nekakšna blagost, ki še zdaleč ni spominjala na rokovnjača z Divjega zahoda, kot so mi ga opi sovali. Predstavili so me. Ko je zvedel, da sem jugoslovanski asistent, je „dunajsko blagohotnost" v hipu zamenja! za držo „bossa". To pa je izvedel s tako briljanco že dolgo navajeniH spreminjanj, da me niti ni zmotilo. Napotila sva se k tabli, ns kateri so visele slike jugoslovanskih igralcev. Moji predlogi (za vsako vlogo je bilo predvidenih pet igralcev) so se skoraj skladali z njegovo zamislijo. Ko je opazoval slike, sem začutil njegovo močno intuicijo, nekatere pripombe pa so bile igrane: pred neznancem je bilo treba zaigrati mit o nedotakljivosti. Predložil sem mu, da iz fotografij narediva ožji izbor igralce, za katere se bo odločil, mu bom še pokazal v odlom kih iz jugoslovanskih filmov. Strinjal seje. Zaprl sem se v montažo in izbiral pomembne in tipične sceni predvidenih igralcev. Z vseh vetrov zbrana ekipa je okupirala zagrebški Interconti nental in ga spremenila v ogromno šotorišče. Po hodnikih hotela se je razlegal otroški ameriški smeh, člani ekipe S spremljevalci in spremljevalci s svojimi spremljevalci so begali po hotelu kot po peronih podzemskih železnic. Vsem sí je mudilo, vsi so bili silno zaposleni, vse je bilo tako nujno if1 zelo pomembno. Tam nekje na nadstropju temintem je v svo jem apartmaju kraljeval Peckinpah; takrat še skrit pogledor1 navadnega zemljana. Bolj ko si se bližal njegovim sobanam manj je po hodnikih bilo šundra in v bližini njegovega šotora je švignil le osamljeni izbrani sodelavec. Ko sem z igralci stopil v njegovo sobo, nas je sprejel izredne ljubeznivo, a že v naslednjem hipu je skočil na producenta mu začel tako močno zvijati roko, da je škratasti Nemec pre plašen ječa! od bolečine. Kot sem izvedel kasneje, je šlo z¡' malenkosten produkcijski nesporazum. Lep začetek, sem s misli!. Še posebno me je zmotilo to, da ni šlo za nekontroliraf nevrotičen izpad, temveč za odlično odigran prizor moči in ve | ličasti. Kot da se nič ni zgodilo, je svojo pozornost naklonil | jugoslovanskim igralcem. Ko sem v montaži pregledal lepo število filmov in izbral pri-. merne prizore, so organizirali projekcijo v dvorani Kluba film j skih delavcev. Peckinpah je priplesal, me objel in kričal, kol -da je srečal starega prijatelja. Tokrat je bil obdan le s komor \ no zasedbo, ki pa je nekomorno spremljala njegove koreo ¡ grafske izume. ( V dvoranici je zavladala tišina. Takoj je začutil igralce in jif 1 začel razporejati po svojem filmu. !z odlomkov, ki sem mu jif I kazal, je videl film, zaslutil je režiserja in o filmih govoril, ko' j da jih zna napamet. : Po projekciji mi je rekel, da naj ostalo zasedbo naredim sam. i Bil sem začuden, še bolj pa ameriški kolegi. I V Portorož so začeli prihajati prvi igralci, znanilci bližajočega1 se prvega snemalnega dne. (Od naših igralcev je prvi prišel1 Brane Grubar, ki je igral telegrafista v generalovem bunkerju-l [ James Copburn in Maximillian Scheil sta pri gosteh zbudiliJ precej pozornosti. Copburn je v hotelski avli deloval kot ni J; platnu: trden, samozavesten, ameriško prisrčen, če je potreb'1 no, tuai g i äsen: ycneir je du prijazen, neKoiiko oaaaijen, oeio-vai je kot razmišljujoč Evropejec med ameriškimi vrtavkami. (Skoda, da takšen ni ostal do konca). Tiho in neopazno je prišel James Masson. Nisem ga spoznal. Ni ga bilo moč spoznati. Ko sem mu bil predstavljen, še vedno nisem mogel verjeti, da je to tisti igralec, ki nas je beograjske mulce navduševal z možatostjo in gotovostjo nastopa. Spremenil se je, ne postara!. Nekdanjo rezkost je zamenjala milina. Njegova ljubeznivost je bila uglajena, v kratkih pogovorih je seval žar omike, vsakemu človeku se je znal približati, a vendar z razdaljo, ki je nakazovala spoštovanje do sebe in sogovornika, Nikoli ni pre-3. koračil meje svojega sveta, ni pa bil hladen in tuj. Nasprotno. y Njegova toplina ni prekipevala od evfortčnih ekstaz, ki tako j- Pogosto spremljajo filmska znanstva, a je zato delovala rey snično. a- Helmuta Griema žal ni bilo. Imel je časa le šest tednov. Vloga ;e bi se mu iztekla že v štirih, toda Peckinpah se ni hotel obremenjevati s termini. Igralce je hotel imeti vedno le zase. Pro-3- ducent mu je namesto Griema pripeljal Rogera Fritza, nekda-3 njega Viscontijevega volonterja, igralca, ki se ni odlikoval s i- Preveliko nadarjenostjo, je pa kot režiser v začetku nemškega ■[. novega vala kar precej obetal. Peckinpah ga ni maral, bil je do njega ironičen in posmehljiv, včasih tudi krivičen. Motila ga je j. njegova negotovost, ki pa jo je samo podpihoval, j. Kot duh se je prikazal David Waren. Iz Peckinpaha se je razlil ¡. stepski krik in začel je objemati zmedenega dolgina. Ko si je ti dal duška svoji ekstazi, me je vprašal, če vem, kdo je to. If Spomnil sem se čarobnega igralca iz Slarrmatih psov. Name-c sto njegovega imena sem povedal zadnje stavke iz filma, ki g Jih nikoli nisem pozabil. Še en vzrok za Peckinpahovo vzburje-li nie: tri dni sem hodil s povitim ušesom, ker mi ga je skoraj od-¡. griznil.