Obilen blagoslov za delo pridnih rok Šrob pa ni le važno hranilo, saj rabijo mamica ponekod krompirjev škrob tudi takrat, kadar likajo za oče­ ta trde ovratnike. * * # Kmetje pripravijo njivo za krom­ pir že v jeseni. Tedaj jo pognoje in zorjejo. Zmrzal jo do pomladi še zrah­ lja ter uniči škodljive žuželke, ki se skrivajo v zemlji. Na pomlad njivo še enkrat prcorjejo. Napredni kmet trdi: »Kdor bolj globoko orje, več pridela.« Tako je či- tal v kmetijskem listu, da so na eni in isti njivi pridelali 27 centov krompirja, ko so preorali zemljo 10 cm globoko. Ko so orali 20 cm globoko so pridelali 86 centov krompirja. Tretji poizkus pa je presenetil vse. 45 cm globoko oranje je vrglo 102 centa krompirja. Gospodinje in dekle pripravijo se­ me takrat, ko orje gospodar. Vsak go­ molj razrežejo na več krhljev. Vsak krhelj mora imeti dva do tri Očesa, iz njih poganja nova rastlina. Krompir bi se dal tudi sejati iz semena, vendar bi tedaj rabil tri leta, da bi dal zadovo­ ljivo debele gomolje. Z leti krompir oslabi, če jemljemo pridelek domačih njiv za nadaljnje sa­ jenje. Zato je priporočljivo semenski krompir menjavati. Kmet, ki je doma z Dolenjskega, se je obrnil letos na znan­ ca iz Štajerskega, ki mu je preskrbel dober semenski krompir. V sosednji vasi je občina naročila kmetom semen­ ski krompir. Dobili so ga ceneje, ker so ga naročili vagonsko pošiljko. Krompirjeve krhlje sade v jamice, ki jih zasipajo. Tudi kasneje, ko je krompir že ozelenel, ga osipavajo. To koristi gomoljem, da se bolj debele. Na jesen je na njivah veselo, če je pridelek bogat. Veselo pobirajo iz­ kopani krompir in ga nosijo v košarah na voz. Doma ga razdele: debelejšega porabijo za kuho, drobnejšega bodo kuhali za živino. Nekaj centov ga tudi prodajo. Za krompir je navadno dovolj povpraševanj. Bogatin in siromak ga cenita, saj je krompir res skoro glavna hrana našega človeka. Jože Župančič. ŽUŽELKE KOT LJUDSKA HRANA Ko sem se v otroških letih lovil s tovariši po hostah okoli domače vasi, smo iz radovednosti brskali tudi po mravljiščih. Enemu izmed nas je prišlo ob taki priliki na misel, da bi bilo do­ bro poskusiti, kako tekne takle mrav­ ljinec. Polovili smo pest mravljincev in jim grizli zadke. V želodcu je izbruh­ nila revolucija, ampak to nas ni mo­ tilo. Imenitno se nam je zdelo, da nas bolj mevžasti tovariši občudujejo. Od takrat nisem namenoma in ve- doma požrl nobene žuželke več. Koliko muh in drugih šesteronožeev sem po­ m nevedoma spravil pod: streho, ne vem. Škodilo mi menda ni. Prav gotova po­ magajo uničevati žuželke mnogi, ki se jim o tem niti ne sanja. Če bi vedeli. . Odkod tak gnus in odpor proti žu­ želkam, vsaj pri nas? Raki in ostrige niso nič boljšega okusa in vendar mno­ gi žrtvujejo mnogo denarja za take »slaščice«. Mogoče so morske živali radi slanega in vodnatega staničja bolj podobne kuhanim jedem. V letih la­ kote in pomanjkanja pa so prišle na vrsto tudi žuželke, saj ni ljudem ostal noben drug izhod! Narodi izven Evrope imajo mnogo manj predsodkov. Že od nekdaj jedo vzhodni narodi kobilice, škržate, ličin­ ke hroščev in drugo. Na pr. sv. pismo piše o Janezu Krstniku, da je živel od kobilic in medu divjih čebel. To ni bila nobena posebnost in so hoteli le pouda­ riti njegovo zmernost. Beduini v Ara­ biji že od nekdaj love kobilice in jih pripravijo na poseben način. Vržejo jih najprej v slano vodo in jih posuše na soncu. Glavo, noge in krila odtržejo, trup očistijo soli in ga pohrustajo ali pa namažejo kobilice na kruh. Na oto­ ku Madagaskarju uživajo tri vrste ve­ likih kobilic. Misijonarji, ki žive že leta in leta na otoku, pravijo, da so na olju pečene kobilice prav okusna jed. Po­ skusiti je treba! V. Cotič: Kobilice Kobilice niso .edine žuželke,* ki si jih je človek izbral za prikuho. Rim­ ljani so pitali ličinke hrošča, po imenu Cossus, z moko in črvojedino, da so se lahkq na pojedinah postavili s tako okusno pečenko. Ker ni bilo takrat no^ benih naravoslovcev, ki bi znali opisati to živalco, ne vemo točno čigava ličinka ie to bila. Zelo verjetno je, da so bile to ličinke rogača, ker so razmeroma debele in baje še dosti okusne. V sta­ rih dobrih časih so se mastili s tako pečenko celo kralji in knezi. Gorje ku­ harju, ki ni poznal takih slaščic in skrivnosti njih pripravljanja. Njegovi glavi se je slabo godilo. Ličinke hroščev rilčkarjev so v Afriki zelo cenjena jed, ki jo radi po­ kušajo celo Evropejci. Posebno palmov črv — ličinka nekega rilčkarja, 4—- 5 cm dolgega črnorjavega hrošča, je za za­ morce in Indijance prava slaščica. Hrošč živi namreč v Afriki in južni Ameriki. Ličinke so tolste, okroglaste, belkastorumene in do 6 cm dolge. Njih vsebina je skoro sama mast, ki jim daje dobro ime in okus. Zamorci na­ režejo skorjo palme, da teče iz nje sok in takoj priletijo hrošči, da ga srkajo. Obenem izležejo jajčeca v drevesni stržen. Ličinke dorastejo v šestih ted­ nih. Zamorci si preskrbijo zalogo tako, da zarežejo več palm. Preden ličinke pojedo, jih umijejo v mlačni vodi in jih vržejo v vročo mast kar žive. Živali pri tem nabreknejo kakor meh in so podobne našim kranjskim klobasam. V Braziliji jedo razen ličink omenjenega rilčkarja še mnogo drugih žuželk. Našemu majskemu hrošču podob­ na žuželka v Indiji ima ličinke, ki ob­ jedajo riževa stebla na poljih. Prebi­ valci teh krajev jih pridno nabirajo, ker jih smatrajo za slaščico. A jih ne kuhajo, ne pražijo, ne pečejo, temveč jih z največjim užitkom pospravijo kar surove. Gotovo ste že slišali ali brali o avstrilskih črncih. Z velikimi težavami si morajo priboriti vsakdanjo jed. Ni čudno, da so se spomnili med drugim tudi na žuželke. * * • ■ V. Cotič: Mravlje Celo gosenice ne uidejo bistremu očesu lačnega človeka. Afriški potova- lec Lander pripoveduje, da ga je ob­ iskal visok dostojanstvenik zamorske­ ga plemena, Debeluh se je pohvalil, da si lahko priskrbi vse, kar mu poželi sr­ ce. Samo ziniti mu je treba in takoj je pred njim skleda oslovskega mesa, pe­ čenih gosenic ali celo rajsko dobra ju­ ha iz kobilic in mravljincev. Kaj se ne bi človeku sline cedile ob tako okus­ nem jedilnem listu. Kitajce poznate; pri njih ne izgine in se ne zavrže nobena, le količkaj užitna stvar. Saj jedo celo bube svil­ nega prelca, ki se jih pri nas še živali ne lotijo. Bube pražijo v ponvi, da jim odpade trdi roženi ovoj, potem prire­ dijo očiščene bube z maslom ali oljem in polivajo z mesno juho. Ko se naku­ hajo, jih z žlico mečkajo. Bogataši dajo v tako mešanico še jajec. Na Madaga­ skarju ima pravico do bube nekega nočnega metulja le knez. Indijanci ob Amazonki, največji reki v Južni Ameriki, se radi poslad­ kajo z rdečo, veliko mravljo, ki živi v velikih trumah ob Amazonki. Včasih rojijo v velikanskih rojih. Če se to zgo­ di v bližini indijanske vasi, zaženejo otroci in žene vik in hitijo z vsemi po­ sodami, kar jih premorejo, da zajamejo živali. Samice bolj cenijo od drugih, ker so debelejše radi jajčec. Vsaki mravlji odtržejo glavo in pojedo le za­ dek. V Braziliji jih prodajajo kakor pri nas kostanj. Tudi po izložbah jih raz­ stavijo. Nekaj primerkov oblečejo kot lutke, da privabijo kupce. Na zapadni obali Afrike jedo za­ morci črne mravlje. Na otoku Ceylonu lovijo in jedo mravlje, kadar rojijo. Pražijo jih z ri- teljem kakor pri nas koline. Termiti, ki žive v vročih, južnih krajih, so na jedilnem listu raznih in­ dijanskih rodov v južni Ameriki, pri zamorcih in v Indiji. Bušmani nosijo več kilogramov težke kamne s seboj, da lahko razderejo trdne termitske stavbe in spražijo termite kar v lon­ čenih posodah ali jih pojedo surove. Človeški želodec ne prizanese niti škržatom in stenicam. Indijanci v Me­ hiki nalovijo letno več desettisočev ki­ logramov jajčec neke vodne stenice. Še mnoge druge stenice, mravlje, termiti in sploh žuželke nam služijo s telesom ali proizvodi. Čisto gotovo pa noben užitek ni tako svojevrsten, da bi se dal primerjati s slaščicami za­ morcev in Indijancev, ki jih pobirajo kar na svojih glavah ali na glavah svojih sorodnikov. Predstavljajte si, kakšen užitek je to, kadar ujame Indijanka uš na glavi in jo pohrusta. Rafael Bačar V. Cotič: Gnezdo termitov