List 103.
X torek Grudna
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dora v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo jc celoletno plačilo 8*gold., polletno
ene kvatre 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Politiški karakter!.
Mornar, ktir se po širokim morju vozi, potrebuje magnetne igle, ki mu zmiraj zvesto vse štir strane sveta pokaže, nej tud černi oblaki vedro nebo pokrijejo, naj tudi besni viharji mirno morje razdražijo. Mornar gleda vedno na svojo magnetno iglo, in ona ga tud poprej ali kasneje, naravnost ali po ovinkih v zaželjeno barkostajo pripelje — ali ž njim vred konc najde.
Saharskimu popotniku je treba vodivne zvezde, de mu takrat, če besni samum - veter zadni sled steze s peškam zaspe, tisto stran sveta pokaže, v kteri mesto leži, kamor popotva. Če tudi černi oblaki za nekoliko časa ta potni kazavnik zakrijejo, vendar vladarstvo divjega elementa ne terpi dolgo časa. Malo časa prejde, in njegova zvezda sopet pomoli lice, in mu pokaže pravo pot, ki ga vodi k zaželjenimu mestu.
Tako je tudi celimu narodu treba živili magnetnih igel, živih zvezd, ki mu sveto v nebeški svetlobi na teški in stanoviti poti k slobodi in omiki v jedinim cilju in koncu človeštva, treba je možev, ktiri mu na poti k temu cilju naprej gredo v lepim in slabim vremenu, v miru in v vojski, v vsaki dobi in premembi narodniga življenja. Na take može, na take svoje nepremakljive stebre, nespre-mineče duhove, na take serca, ki so v mnogih burjah in napadih kakor železo okaljene, se rad narod ozira, ter jih posluša in vboga, in srečno prispe ondi, kir mu cvete sloboda in blagostanje.
Oj, blagor tistimu narodu, ktir ima tacih možev, tacih zvezd, ki mu razsvitlajo stezo duševniga in politiškiga razvitka. —
Taki moževi se imenujejo politiški ka-rakteri.
Besedo karakter, kakor jo v vsakdanjim življenju rabimo, zaslužijo le tisti, ki se neogibljivo pravih moralnih načel (Grundsatze) v vsih svojih delih derže. Al od tistiga, ki se dosledno (consetpient) le po hinavsko obnaša , še nobeden ni rekel, de ima karakter.
Kdor se hvali, da se politike Taleyranda derži, in svoje načela potem, kakšne de so okoljšine, premenuje, ta ni politiški karakter, temuč politiška veternca.
Kdor le na ves glas kriči, in se brez razloga povsod prepira zato, da bi se povsod na njega kazalo, in de bi prazno slavo zado-bil, ta ni politiški karakter, temuč politiški ust ne ž.
Kdor svoje načela in svoje namere berž samo s silo vpeljati želi, brez obzira na obstoječi red, kdor samo punte in prekucije kuje, ni politiški karakter; temuč politiški prekucnež.
Človek vreden častniga imena „p o li tiski karakter" je liberalen mož, ktir si je po globokim vsestranskim premišljevanju samo take načela postavil, ktire njegoviniu narodu in njegovi domovini le v pravo srečo biti zamorejo. Njegove načela, kir so osnovane na rečnih postavah prirodc, pa ne na peščenim temelju stranke, ktira gospodari, sc nikoli z načeli druziga politiškiga karaktera ne preprečijo, onedva morebiti zastran pota k cilju nista enake misli, pa obema ravno tisti cilj in konc pred očmi stoji. Od njegovih načel ga ne spreoberne ne žuganje ne obelanje, ne
gospostvo ne ponižanje, ne čast ne ječa, ne prikazni enaka slava, ne sramotna smert na morišu; rajši bi on svojo dušo izdahnul, kakor načela svoje preklical ali pogazil, kir dobro ve, da bo iz njegoviga pepela poprej ali poznej lovor zmage kliti začel.
On ne išče javnih služb, pa on jih tudi ne zaverže, ako se od njega ne tirja, da bi svoje načela spreobernil, pa poprej da bi od njih odstopil bi rajši v nar večini siromaštvu živil. Čista vest mu olajša černo skorjico kruha, in rajši bi bil živ zakopan kakor de bi slišal ljude od sebe govoriti. Glejte človeka, ki drugač govori, in drugač dela. On se pri vpeljanju svojih načel ne posluži sile, in če tudi okoljšine v svoj prid porabi, vendar ni njih suženj, on brani samo pravice naroda, pa ne svojo ali ene stranke korist, on je zmiraj in povsod mož beseda.
Taki možje so pač kaj redki, redki kakor bele vrane, in kader tak politiški karakter svoje neogibljivo hrepenenje za narodno srečo in slobodo s svojim življenjem poterdi, bo tudi narod na njega gledal, in po njim ravnal. To je tista čarobna moč, s ktiro so posamezni možje brez vsake telesne moči voditelji celiga naroda k visokimu cilju človeštva postali. To je taista moč, s ktiro so VVasliington in Franklin, Kosciuszko in Lafeyette vladali. Le stoletja take poliliške karaktere rode. To so naši visoki izgledi, ktirim približat se truditi moramo. —
Ali tud mi imamo v našim narodu politiške karaktere? Ali imamo tud mi može, ki so v vsaki politiški premembi, v vsaki burji in nevihti, v vsih okoljšinah deržavniga življenja svojim enkrat izrečenim na-čelam zvesti ostali; narodno slobodo in srečo na vso moč podpirat.
Al imamo mi nek može, na ktire bi se zamogcl cel narod kot na svoje izglede ozirat, in po njih se obnašat. »Sanjali smo, da imamo dokaj tacih možev, dokler de se nismo v z&dni politiški premembi iz teh lepih sanj zdramili. Z žalostjo vidimo, kak so možje, ki so popred na čelu naroda stali, zavoljo iastniga dobička, in zavoljo hrepenenja za prazno slavo na postranske pota prišli, in zdaj se za srečne derže, če visokimu gospodu rob obleke poljubiti smejo. Z žalostjo vidimo, kak so možje, poprej v učenih knigali narodno autonomio branivši, ravno tisto za neke časti v grob pripravili.
Mi nočemo dalje pregrinjalo od te žalostne prikazni odgernut, pa na take može se ne more na dalje naš nar: d ozirat. Možje, ki so se borili proti magjarizniu, pa še ma-gjarsko ne znajo, zdaj pa se klanjajo nemščini, kir so se nekaj nemških besed naučili; možje, ki so se včeraj s ponosain v surki šopirili, danas pa mislijo, da se morajo zavoljo svoje evropejske važnosti v diplomatiškini fraku prikazat itd., taki možje nimajo nobeniga politiškiga značaja, in oni bi bili naši politiški karakteri ?
Sedajno politiško gibanje je od pšenice ljuskino posnelo, in nam ljudi v njih pravi podobi pokazalo.
Zastonj se taki narodni odpadniki opirajo na mogočnost svojih gospodarjev; tudi njih stranka bo padla poprej ali poznej, kir se ona ne naslanja na narod, in z njo bojo tudi padli nje klienli; kakor podružne zvezde svojo svet-
lobo zgube, kader planet pomerkne, od ktiriga svojo svitlost dobivajo. Nam je to politiško trebljenje pokazalo in kakor zlato v ognju izkušalo tiste ljudi, ki so zvesti svojimu narodu, desi tudi jim to za zdaj ni slave in hvale prineslo. — Pa tudi pred naše vrata bo sončice prisijalo.
Nam pa je treba človeka, ktir bi si vstva-ril načela in politiški system po potrebah slo-bode, materialniga in duševniga razvitka in slave našega naroda, kir bi se postavil na čelo liberalne stranke, kir bi brez ozira na prazno čast samo po tisti slavi hrepenel, ki čaka branitelje in mučenike naroda; ktir bi liberalne življe zbral, in jih modro v boju z reakcio vodil. Pač teške skerbi ga čakajo, teške muke v tej dolgi goreči bitvi, pa če on narodni reči zvest ostane, in bo na tako vižo krasno ime politiškiga karaktera zadobil. Al je nek mati rodila junaka, ktir bi take slave želil?	(Slav. Jug.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana 19. grudna. Znano je, de je sedajni gospod Schmerling lani frankobrod-skimu zboru plan predložil, po kterim bi se Ogerska dežela z nemškimi naselniki obljuditi imela. Že je blo vse govorjenje od te reči vtihnilo; —• tu, zatrobi, ni zdavnej, neki nemški časopis, de hoče naša vlada preselo-vanje iz Nemčije v Ogersko napeljati. Mi nemoremo verjeti, de naše ministerstvo zares kaj takšniga misli, zakaj prekrivično in neza-govorljivo bi bilo tako početje. Opustimo razložiti, kak nepolitiško, za Austrijo nevarno bi bilo izpelanje ove osode — polne misli, saj je obče znano, de nemški narod je na Ogerskim nar zvestejši podpornik madžarskiga punta bil, in de se je bati treba, de bi Austrija na nemških naselnikih namest vernih deržavljanov, le nemirne podjedovavce v svoje oserčje dobila; pa opomnili hočemo, kak krivično in protinaravno bi bilo tako ravnanje. Resnica je, in nihče ne more odreči, de v ustavni deržavi vlada, kot ena stran deržavne oblasti, sama nemore nove ude v deržavo vzeti, — v te važni reči se tudi mora deržavni zbor, kot zastopnik ljudstva, uslišati; resnica je tudi, de mi imamo sveto pravico tirjati, de Austrijanska vlada narpopred za Austrijanske deržavljane skerbi. Naša vlada nemore reči, de v deržavi vse tako dobro stoji, de nima za nikogar skerbeti; žali Bog! v Austriji imamo veliko siromaških deržavljanov, ja celih narodov, kteri v objokljivi nadlogi živijo. Na Češkim, Moravskim in Siležkim je dosti preobljudenih krajev, kterim bi se z podelitvo Ogerskih naselbin pomagati imelo; pa pervo pravico do teh naselbin imajo revni Slovaki, kot Ogerski prebivavci, zaslužijo jih kot urni Austrijanci, in jih tudi potrebujejo, de nobeden ne tako; saj vidimo vsak dan, de so reveži persiljeni, v ptujšini pičli živež iskati, ker jih gorata, kamnita domovina pre-rediti nemore. Tudi naši vbogi sosedi; Kra-šovci, bi z veselim in hvaležnim sercam boljši seliša prejeli. —
Glej, slavno ministerstvo! koliko domačih revežev; pomagaj jim, kir lahko moreš, in
veliko slavo sebi, Austriji pa stanoviten blagor bodeš pripravilo.
Ljubljana. V nedelo 23. t. m. je bila svečanost okinčenja gosp. Elija Rebiča z veliko zlato svetinjo na traku.
Velika množica ljudstva je pričakovala v redutu gosp. deželniga poglavarja in gosp. Rebiča; ob enajstih sta oba stopila pred nas in sta bila s glasam trombent sprejeta. Nj. prevzvišenost gosp. poglavar grof Welsers-heimb bere v uradni obleki nagovor na gosp. profesorja, iz kteriga zvemo, de je gosp. Re-bič na velki šoli v Gradcu ko učene že pričel mladost učiti zemljopisa in dogodivšine na mestu nekiga učenika, de je takrat že za svoj trud od štajarskiga deželniga poglavarstva pohvaljen bil, de je potem postal gimnazialni učenik v Celju, in kmalo na ljubljanski gimnazi prestavljen bil. Pozneje za vodja ljub-Ijanskiga gimnazija postavljen, je na tem mestu zvesto in pridno svojo dolžnost izpolnoval, in sosebno v zadnim letu polnim prekucii za-dovoljnost vikše vlade pridobil. Ko je nova osnova za gimnazije službo vodja (praefecta) odpravila, in bi bil torej gosp. Rebič iz službe stopiti imel, je gosp. minister javniga uka očitno izrekel, de bi mu težko prihajalo, ako bi gosp. Rebič šolam slovo dal. Res je, za prid mladosti vnet gosp. profesor, iz svoje proste volje nalogo poduka v gimnaziju zopet prevzel. Spoznavši vse te posebne zasluge gosp. Rebiča ministerstvu in cesarju naznanjene; mu je nj. veličanstvo podarilo častno veliko zlato svetinjo na traku.
Gosp. poglavar je sklenil svoj govor z opominam, de ga veseli svojo službo ko poglavar te dežele s to slovesnostjo končati. — ifidaj je gosp. poglavar vrednimu gosp. profesorju med glasenjem tromb, svetinjo pripel
Zahvalil se je za sprejeto čast gosp. profesor poglavarju, cesarju in vladi, zahvalil se je pričijočim učenikam za podporo pri njegovih delili, zahvalil tudi vsim pričujočim za njih prijaznost; potem pak je s tako iskreno besedo mlade učence spodbadal k bogaboječno-sti, poštenosti, zvestobi in ljubezni do Roga cesarja in doma, de je bilo vsako serce ga njeno. Na zadnje je na klic gosp. poglavarja „slavo zadonela našimu cesarju , muzika je pesem za cesarja zagodila, in vsi so hiteli gosp Rebiču srečo vošiti. Naj mu bo dopadljivo tudi naše serčno vošilo!
Iz Dvora nad Verbo 18. grudna. Snega skor nič nemarno, pa tudi mraza ne Zgorna Rožna dolina je zgubila prav pridniga tehanta gospoda Šimna Pečnika, ki je na Pe ravo zvunaj Belaka prestavljen za fajmoštra in tehanta. Vroča in občinska hvala cele zgorne Rožne doline je šla za tim izkrenim Slovencam. Rog daj, da bi na njega mesto naše škofijstvo kmalo gospoda Jakoba Sibiča, našiga obče ljubljeniga začasniga tehanta postaviti blagovolilo, ker je goreč ljubitel šolske mladeži in verli vlaštenc.
Vesti iz štajara polne pelina.
V Vaših listovih bila je večpot želja izrečena, naj kdokoji božji, od te stvari dobro obavestjen v vsih novinah objavi, što da slovenščina dela v malom Štajaru, vlastito pa kako stoji kaj ž njoj v srednih učilnah, tako zvanih gimnaziah. Ovoj želji da doskočim, hočem vam navestiti, kako se ima ta reč v Mariboru na Dravi. Da naše učilne gimnazije ne manje kakor ludske i višje šole do nekoje dobe niso bile druga nego zavodi - naprave ponemčanja, toga ni treba vam praviti, to je dovolje znano. Pri nas nije bilo inače, kakor po vsoj carevini, — vlada nije imala ne pe-neza, da ga oberne na izobrazu slovenskih mladičev, razve ako su stariši žertvovali ne samo svoje dete, nego — temoč i svoje primočje — premoženje, da se verže lakol-nomu moloku — nemčiji — u keržela, i da se potom na veke od domovine odtudji. Od su-šeovih danov je v Mariboru slovenskoj mladeži toliko blažesti zasvanulo, da su od uči-
tela g. Matjašiča, v čegar persih ponemčiva nje še nije slovenskoga duha zavsema umorilo, po dvaput na tjeden podučanje v slovenskoj slovnici prijimali. S tim skupim — pičlim naukom morali su se rodjeni slovenski mladiči zadovoliti kroz vse leto 1848. V te-kučem letu, odkada je od svetloga cesara rav-nopravnost izrečena, in od cesarskoga naukov ministerstva tiskana osnova za nauke v gim-nazialnih i realnih učilnah na svetlo dana, v koji se veli, da je materinski jezik v vsih klasih obligati predmet;— ta naredba tuka— ovde nikak nije mogla stupiti v živlenje, jer vsi učiteli razve jednoga, ki smo ga gore na-pomenuli, su tverdi Nemci, premda včenci su — tri četvertine — rodjeni Slovenci. Ker su ovi često i čestie se pojavlivati za slovensku poduku, je napomenutomu g. učitelu po veli kodušnoj lojalnosti dozvoljeno, da sme, ko liko bi mu bilo moguče, brez vse nagrade •— plače slovensku slovnicu predavati. Ker pa je on s drugimi nauki preobteršen, mu nije moguče več časa s slovenšinoj se zabavlati — pečati, kakor pet ur na tjeden. O vili pet ur razdelil si je tako, da dve uri naučava učence iz višjih treh oddelkov, — ker je le tos le sedem oddelkov (klas gimnazialnih Mariboru — je dnu vuru vučence četvertoga oddelka, dve vuri učence iz tretje i druge klase skupa. Učenci perve klase moraju še dan danas stradati narodne izobraze! — Tako stoji stvar v gimnaziji mariboržkoj. — Hoče li kdo znati, kakor je duh v mariboržkoj okolici, kde povsud sami Slovenci prebivaju? — Za odgovor Vam budi v Slabo! — Duh slovenski jest umorjen; — Kako bi inače moguče bilo? Uže od sedemdeset let su vse urade nemečke, vse učilnice skoro nemečke, sloven ska narodnost odrinjena je v hleve in siroma šne kolibe; — što čuda, ako tukajšni prebr vavci ne poznajo veče sladkosti, kakor če jim lojalni nemac kosti ponudja, s kojih je meso zglodal? — što čuda, ako smo Slovenci zdaj kakor telo brez duše, ker smo bili toliko ve kov k narodni smerti obsojeni? što čuda, ako se Slovenci tako dolgo iz te narodne smerti predramiti ne morejo? — što čuda, ako le po jedinozvelični tujšini hrepenijo, se njoj kakor ponižni sužniki naklanjajo, namesto da bi jednoglasno tirjali, naj se zanemarjenoj slo-venšini ravno tista čast i tiste pravice dodelijo , ktere nemščina v šolah in pisarnicali uže davno uživa ? Jeli čuda, ako je nedavno nek oče tako daleč zablodil, da je svojoj slovenskoj hčerki prepovedal, naj v učilnici iz slovenske slovnice nič ne odgovori?! — Stariši, stariši! zakaj sami šibu nepokoršine spletate? — Pa nečem od žalosti toga dalje napominjati. U černe bukve s takimi! —
Hočete li zvediti, kako se pri nas obna-šaju učiteli slovenskih učilnic na kmetih? Moram odgovoriti s veseljem: v obče dobro napredujejo ; ako ravno še za takšu učilnicu na slovenskem vem — z žalostju rečem — kde su slovenski otroci pri letašnim šolskim izpitu slovenski sostavek še z nemškimi pi-smenkami pisali, ker njih učitel slovenski pisati ne zna! — Potem takim še tudi tuka ni vina brez pelina. — Še z večjo žalostju moram vam povedati, da je v neki čisto slovenskoj učilnici terdo nemški učitel ki ima slovensku mladež naučati, odgajati za celo živlenje! pa vendar slovenski ne zna! — To na-spačnost spoznavši ondašni farmani so prosili za drugoga školnika, ki bi saj slovenski znal. Njihova proska z mnogimi podpisi previdjena se žalibože ni uslišala! dal se mu je samo slovenski pomočnik! Naj bi se takša napaka na nemškem pripetila, — brez vsih podpisov ji mu dali putni list, ne bi trebalo zato prositi ! — Tudi to ni brez pelina! —
Nek domorodni šolski distriktni — okrajni ogleda popraša podškolnika, ki je iz drugoga dekanata v službu prestupil, jeli što iz slovenske slovnice zna? Kaj mislite, kaj je ti nevednež odgovoril? Razžaljen na takšo pra-
šanje odgovori po nemško, da mu toga ni treba, v pervešnoj učilnici (kde je tudi same Slovence imel) je vse le po nemško učil! — Tako je tudi ovde pelina! •—
Kakor se čuje, je nek nemškutarski šolo-gleda učitele, ki slovensku slovnicu učiju, opo-irienul, naj se poboljšaju, t. j. naj nemšku slovnicu učiju, ter se opira na nekšu naredbu od konsistoria; ako ravno iz ust drugoga okraj-noga šologleda za gotovo vemo, da je šolski nadogleda g. kanonik Gruber totemu rekel: Wenn die Aeltern liaben vvollen; dass ihre Kinder nebst der Muttersprache auch deutsch lernen, so sollen sie den Lehrer dafiir extra bezahlen." — Inimici dominis domestici ejus! — tako tudi ovde ne sme brez.pelina biti!
Zaničovaje smo čitali tiste nesramne izobraženega moža clo nedostojne besede, ki jih je nek „sirovi" učitel v Lubljani svojim učencom, ki so se za slovensku poduku oglasili rekel: „Le domu pojti vi krave past, tam se bote slovensko učili;" — pa kaj mislite, kako so mariboržki gimnazialni učiteli to do— morodno hvalevredno obnašanje lubljanskih dijakov razsodili? Iz resničnih ust sem to le zvedil: Dva učitela se pogovarjata od te strašne^) prederznosti (!?) lubljanskih učeneov, kakor je v „Lloidu" ta reč popisana bila. Jeden v vsej svojoj1 profesorskoj mudrosti obsodi te prederzneže takole: „Man soli siezumMi-litar stellen." Risum teneatis amici! — Za sada zamolčim ime tega mudrijaša; samo to pristavim, razjokati se je, ako pomislimo, da takši ludje slovensku mladež naučajo, ino med Slovenci dobro žive, pa so nasprotniki slovenske narodnosti! Lubljena šolska mladež v Lubljani! stoj čversta kakor zidi grada; Lubljana je serce vsih Slovencov, na vas gledaju vsi ostali slovenski učenci v Mariboru, v Celju, bodite jim izgled gorečoga rodoljubja! —	Rešetar.
Hervaška in serltska dežela.
Na Zagrebško general-komando je prišel cesarski ukaz od 10. t. m. de za naprej, kdor hoče namestnika za vojašinjo pridobiti, mora v cesarsko denarnico plačati v Galicii, Bukovim, na Ogerskim, Erdeljskim, Hervaškim in Slavonskim, v Dalmacii in Vojvodini 500 gold., v lombardo-beneškim kraljestvu 700 gold., v vsih druzih deželah 600 gold. Iz obresti tih denarjev bodo namestniki dobivali po 15 gold. na roko, in za celo življenje po 5 kraje, na dan ako so leta vojašinje enkrat doslužili; ako v drugič vstopijo kot namestniki, dobivajo po 10 kr., ako v tretjič, po 15 kr. Pred smertjo zamorejo še po svoji volji komu izgovoriti 30 goldinarjev. —
v
Ceska in Moravska dežela.
Več kot 300 učeneov je podpisalo prošnjo na ministerstvo, de naj bi se vsi redni predmeti na pravdni šoli tudi v češkim jeziku učili na vseučelišu v Pragi.
Za pravdno stolico na Holomuškimu vseučelišu, ki je bila za českiga učenika odločena, se ni nihče oglasil. „Union" pravi, de vzrok je le po zastarani navadi ukazani kon-kurs, kterimu se nobedin pametin podvreči ne želi.
Po telegrafu je regiment »Aleksander" v terdnjavi Tlieresienstadt povelje dobil, v 24 urah pripravljen biti za pot na Saksonsko.
V Berni je umeri nadvojvoda Ferdinand d'Este, 28 let star na vročinski bolezni. Brat je bil sedajniga vojvoda Modeneškiga. Kir ta otrok nima, in ranjci sina tudi zapustil ni, se zna po smerti tega vojvoda zgoditi, de Mo-dena k Austrii pade. —
Ceske „Narodni Noviny" dne 13. grudna pišejo:
Večidel pravijo: de celi narod naj se ni-kolj ne graja zavolj pregreh posamesnih, ni-kolj naj se od celiga zato slabo ne govori, de toraj madež na moralnim značaju ene osebe naj nikdar ne pade na celo stranko ali celi
narod te osebe. — Pač se večkrat tako govori; ampak ne dela se po tem; drugači je v teorii, drugači v praksi. Kakor si celi narod posebne zasluge svojih blagih iz kakiga vzroka po svetu slovečih mož v čast ima; kakor dolgo časa narod od svojih nar blagejšili in slavniših možov s ponosain govori: ravno tako se nasprotniki in sovražniki z veseljem popri-mejo vsaciga pregreška posamesnih, de zamorejo nečast razprostiti po ccli stranki, ali clo po celim narodu.
Vterdila se je resnica teh besedi zopet pri primerljeju z gosp. Trojanam, ta bart pač v sramoto tistih, ki so nas hoteli v sramoto spraviti. Gotovo je bil ta primerlej, ne le v Pragi, timuč po vsih krajih domovine, predmet raznih pogovorov, razpertij, hudob-niga veselja na tej kakor britke žalosti na uni strani. Ko je hipama kakor strela iz jas-niga neba govorica Prago prešinila, de Trojan je zavolj goljufije od kaznovavniga soda zapert, smo bili vsi kakor omamljeni od pri-godka tako nepričakaniga in nenavadniga. Vsi, kteri tega moža od mladiga poznajo in z njim se pečajo, so se prepričali njegoviga blaziga častivredniga značaja in njegoviga lastniga podarenja, s kterim je za občni prid naše domovine brez obzira na kaki dobiček ali kako zgubo nevtrudno delal: in jez sam, pisatelj teh verstic, ki sim več let v ozki prijazni zvezi in ravnanjem z njim, sim večkrat bil v stanu; Trojanoviga blaziga značaja se prepričati, ne le iz njegovih besedi, timuč iz njegovih djanj, in ne le iz očitnih timuč tudi iz prav domačih njegovih djanj.
Po naznanju de je zapert, zapert od kaznovavniga roda, zapert zavolj goljufije, sim bil ves omamljen. Gospodje neke stranke, kteri bi nas vse branitelje pravic naroda nar raji vidili razterte pri vislicah, ali vsaj z nar hujim osramotenjem , ti gospodje so mej tem hiteli nar bolj zaničljivih govoric od vzroka Trojan o ve vklenitve po vsili potih raztro-sevati. Slišalo se je, de veliko let je že bankovce ponarejal, je mnogo ljudi ob veliko de narja pripravil itd., tako de se človeku gnjusi ponoviti, kar so ti ljudje vse po mestu nosili.
Pa nar veči prijatelji „miru in reda", kteri naši stranki vedno očitajo nemirnost, ošabnost in vse „ultra", ravno ti gospodje so pri ti priliki tako, kakor pri vsaki drugi ska-zali, kako bi jim dopadljivo bilo, nas clo potreti. Jim ni zadostelo le Trojan a osramo-teti; koj je mogla cela naša stranka le obstati iz zgol hudodelnikov, goljufivcov, kri-vičnikov itd. toliko, de dobro znani pravdn profesor se clo v svojim opravku (pririgro-siu) zderžati ni mogel, nas vse s kratenjem časti omadežvati. Kar smo od tacih in enacih dobrotnikov tukaj v Pragi slišati mogli, vsaki lahko presodi po tem, kar so si prederznili v časnikih natisniti dati, sosebno v listu, zastran kteriga smo davnej že terdno sklenili, z njegovim imenam naših novin več ne oskruniti. Tudi dunajski „Lloyd" od kteriga je dovelj znano, na čigar troške de izhaja, piše takole:
„Hudodelstvo, čigar Trojan a dolže, slišim , de je ponarejenje pisem in goljufna pridobitev ptujiga blaga. Lepo opravilo za narodniga namestnika brez dnine."
Vidi se koj iz tega, kako bi gospodje še vselej narodni zbor v želodcu imajo, in de dosihmal še niso mogli zavžiti njega , in po njem storjeni žolc.
V tako skelečih razmerah smo se potrudili, saj zvediti, kaki sum de kaznovavni sod na Trojan a ima; kar smo od cele reči zve-dli, smo v kratkim takrat koj naznanili, de bi saj nekoliko une gerde govorice zaterli. Zdaj pak smo pač zvedili, de še to, kar smo naznanili, ni res, in sosebno, de Turek ni na kantu.
#) Naznanjeno je bilo, de se je Trojan pomenil z nekim Turekam, ki so ga na kant djali, dolžnike goljufivno ob plačo pripraviti.
Razsodba vikšiga soda, v seji pomnože-niga senata storjena enoglasno (od g. sveto vavcov in obeh predsednikov,) je gosp. Tro jana očistila vsiga suma. Tako mu je, se ve, njegovi očitni stan ohranjen, in vse prej-šne časti in urade so mu zopet izročene, kdo pak mu popolnama poverne vse zgube in bolečine , ktere niti je prehitenje pražkiga kaznovavniga soda naredilo? Le kdo prevdariti zamore, kakoršin občutik je timu, kteri tako gerdi sum nosi, od kteriga se po celi deželi take govorice trosijo, le ta zamore ceniti breme krivice, ktero je pražki kaznovavni sot gosp. Trojanu naklonil. Predsednik soda, gosp. Pstross bi bil imel v te reči toliko varniši ravnati, kir so njegove osobne razmere z gosp. Trojanam občno znane. Vsak ve, de je g. Trojan namestu g. Pstrossa postal so-ud deželniga odbora, iz kteriga urada gosp. Trojan 900 gold. sr. na leto ima; in ravno tako vsak ve, de se je gosp. Pstross po pismu pritožil z vidno nasprot-nostjo proti gosp. Trojanu pri pražkim mestnim oskerbništvu, de so Pstrossovi dohodki okrateni, in de je torej povračila tirjal od srenje za svoj trud. Tudi vsak ve, de se je po odstopu gosp.. mestniga poglavarja Mul ler, gosp. Trojan trudil, de je bil drug za poplavarja izvoljen, in ne gosp. Pstross Ravno, kir je znano vse to, bi bil mogel g. Pstross, predsednik pražkiga kaznovavniga soda, važniši delati; kir sleherni ve, de v tacih rečeh je veliko na predsedniku ležeče kteri za vsako reč senat sam sostavi.
Tudi se ve s kako hitrostjo de je kaznovavni sod svoj prenagleni sklep nad gosp. Trojanam izpeljal, in kako bitro je njega vklenitvo mestnimu odboru itd. naznanil; ravno tako se nasprotno ve, s kakim pomišleva-njem je kaznovavni sod Trojanov rekurs na vikši sod poslal. Trojanov rekurs je pet dni potreboval, priti iz „novomeške" mestne hiše na „malo plat", in tako je bil gosp Tro jan dalj časa po nedolžnim v ječi, kir je bila seja vikšiga soda zamujena. Nalaš vse te resnične okolstave omenimo, de pokažemo, kako de je bila za kaznovavni sod ravno ta bart nar veči pazljivost in varnost potrebna, de bi se priložnost k sumu postranosti ne dala.
Cela prigodba pak je bila saj v temu na uka polna za nas, de smo zopet dosti ljudi spoznali, ktere bi bilo v sercu veselilo, ako bi bili mogli proti naši stranki zlo veliko ne-časti in nejevolje vstvariti, in s tem naše opravila skazati. Rog jim to odpusti!
Galicia in Vladimiria.
Krakovo 10. grudna. Vojaško sodniše je 19 ljudi obsodilo zavolj letošniga puntanja na Krakovskim. Vsi skor so mestnjani, in 20—30 let stari. Edin je obsojen k obe-senju, drugi vsi v ječo deloma v železu; k smerti obsojenimu je kazin spreobernjena v 20 letno delo na šancah v težkih verigah. —
Ptuje dežele.
Laška. Iz Orvieta se piše, de Jezuiti so zopet pridobili svoje premoženje v tistih krajih, in povsod v papežkih deželah, kjer je jim bilo odvzeto.
Rimska vlada je izposojilo sklenila z francosko , kakor pravijo, z dobičkam.
Pravi uzrok, zakaj de španska vlada svoje vojake iz Rimskiga nazaj kliče, je mende zoperstava papeža zoper prodajo cerkveniga premoženja na Španskim.
20. dan t. m. pričakovali so očeta papeža v Rim nazaj; lahko de zopet zastonj.
Papež je 8. dan t. m. v pričo neapoli-tanske kraljeve rodovine sv. mašo bral. Po maši je bila velika vojaška parada, med ktero je francoski general d'Hilliers vedno zraven papeža bil, in z njim se pogovarjal.
V Neapoltanskim kraljestvu tako vse nazaj gre, de pri sodbah čez politiške jetnike
prič za njih očišenje clo slišati nečejo. Cenzura zopet vlada. Na otoku Sicilianskim so vsi tiskari v ječi, torej natisa tam ni. V mestu Neapoli scer ne zapirajo ljudi več, tode nejevolja je že na nar vikši stopnji, posebno pri prostimu ljudstvu. Ptujci se mesta ogibajo, od njih pak je veliko ljudstva živelo. Kralj je razglasil postavo za študente s 16 stavki. Bo potem v Neapoli odbor štirih duhovnov in eniga zvedeniga policijskiga komisarja, ki bo imel čuti na študente zastran obiskovanja duhovnih zborov in šol.
V	Sardinii je pri novih volitvah za narodni zbor vlada prevagala; njenih prijatlov bo večina v zboru. 20 t. m. bi se bil zbor pričeti imel.
V	Genovi je policija skrivni punt zapazila, in torej veliko ljudi zaperla.
Tam vlada svoje brodovje zbira inoboro-žuje. — Na mesto kavalierja Jocteau pojde grof Rriguole-Sales za poročnika na Dunaj.
Nemška. Uradniki začasne nove nemške vlade so došli v Majnski Frankfurt. Udje vladniga odbora so: Iz Austrije: Skrivni sve-tovavec baron Kuebek - Ivuebenau in feldm. lieut. Schoenhals; iz Pruskiga: General-lieut. žlahtni Radovic in vikši predsednik Boetticher.
Pri očitni sodbi v Berolinu za nedolžniga spoznan Waldek je zopet v svojim uradu kot svelovavec vikšiga zborniga soda. V njegovim stanovališu se znajde veliko častnih darov, srebernih kozarcev, cvetlic, pohvalnih pisem. — Tudi v Koenigsbergu je očitna sodba Dr. Jakobita, zavolj puntanja zatoženiga, čisto nedolžniga spoznala. —
Zugajočimu pismu austrijanske vlade na prusko zastran od te izpisaniga nemškiga zbora v Erfurtu, je bilo pridjano zaupno prijazno pismo austr. ministra zvunajnih oprav, kneza Švarcenberga, v kterimu je rečeno, de je austr. vladi težko ojstro govoriti, in de misli, de s tem prijazna zastopnost obeh vlad nehala ne bo.
O začetku mesca grudna je bil visoki oficir poslan od pruske vlade na saksonski dvor, de bi kralju in princu Janezu še enkrat razložil nevarnosti, ktere bi pred ali pozneje prišle iz odprave zveze 26. vel. travna s Prusijo, iz združenja s radikalci, in iz skle-nitbo s Austrijo, ktera namestovanje naroda ne pripusti. Oficir je nazaj prišel 21 ur pozneje, kakor je bil pričakovan. Eni pravijo, de ni znano kar je opravil, drugi ne zakrivajo, de je slabo opravil. Ni bil kaj dobro sprejet; na dvoru očitno spoznajo, de je dolga posada dežele s Austrijanci potrebna. Govori se, de bi Prusija znabiti tem nasprot tudi vojšakov na Saksonsko poslala.
Nadvojvoda Janez, oskerbnik nemške vlade to opravilo pred odložil ne bo; predin vse nemške deržave k zvezi nove začasne vlade ne pristopijo. Niegova podoba bo djana v versto podob nemških cesarjev v mestni hiši v Frankobrodu.
V Monakovim je derhal popotujočimu sinu znaniga maršala kneza \Vindischgratza ja-derno po mačkino zagodla.
Pruski kralj se je v pismu na velikiga vojvoda Meklenburg - Schvverinskiga vstavil vpeljanju nove ustave, od tega za Meklen-juržko sklenjene.
Francozka. V zboru se posvetujejo čez važni davk od pijač; Ievičari se zlo trudijo ga odpraviti; prošnje za odpravo v 4 dneh vložene imajo več kot 50,000 podpisov.
Predsednik republike je mobilno gardo parižko razpustil.
Na povabilo k nekimu plesu je predsednik Bonaparte neki odgovoril: „Rekli so od Karla X. de na lov hodi, od Luj Filipa de e hodi zato, de pusti zidati, od načasne vlade, de clo ne hodi; nečem, de bi od mene sravili: le na plese hodi."
Veliko zavolj punta mesca rožnika p. I. iz dežele izgnanih na Belle isle, se je vernilo domu po naznanilu odpušanja; veliko druzih izgnanih toži, de se jim ne pripusti domu jriti, desiravno od odpušenja niso izjeti. —
I e i) o 1 i t i i k i del.
med posvetne reči se se rčklo: Sacra mis-
Čitanka.
Čitanka bnde nam potrebna trojverstna, namreč: čitanka za početna učilišča (Lese-buch), za nižji i za višji gimnasium (Samm-lung schriftlicher Aufsatze, Chrestomatia.)
"Čitanka za početna učilišča deželna i mestna mora biti tako složena, da se iz nje mladina nauči vsaku slavensku knjigu citati (brati), naj je spisana s latinskimi ali s cirilskimi s tiskavnimi ali s pisavnimi pismeni, — i da se iz nje nauči nčšto iz dogodovščine i iz zemljopisa u obče i od Slavenov posebi, nčšto od gospodarstva, poljodelstva, od živinoreje i od vertnarstva, bučelarstva, od naravoslovja (historia naturali), od sloge i uzajemnosti slavenske, od pravic i dolžnostih ustavnoga der-žavljana i u obče od stvarih vsakomu deržav-ljanu potrebnih. Verozakonske stvari moraju u posebnoj knjižici biti, ne imaju umčšati, to bi cere profanis.
Čitanka za nižji gimnasium mora biti tako složena, da se mladina iz nje soznani s na-rečjemi slovenskim, horvatskim i serbskim
Čitanka za višji gimnasium mora biti tako složena, da se mladina iz nje soznani s ilirskim, ruskim, češkim i poljskim jezikom
Ovde hočem progovoriti samo, kako mora biti čitanka za nižji gimnasium spisana
Čitanka za nižji gimnasium mora neobhodno sledčči dve vlastnosti imeti
/. mora biti tiskana s latinskimi i cirilskimi pismeni, s tiskavnimi (anlit/ua) i pisavnimi (kursivJ;
2. mora obseči upervoj polovini sostav-ke slovenske, u drugoj ilirske, t o je, horvat-ske i serbske.
Te dve vlastnosti ste čitanki neobhodno potrebne, ste: conditio sine qua non! Čitanka za nižji gimnasium bres ovih dvčh vlastnostih bi bila podobna mlinu brez vode, ptici brez perut. Ovo je za čitanku glavna stvar, vse drugo je le malenkost.
Slavenska mladina se mora neobhodno navaditi abecede i azbuke tiskavne i pisavne da more vsaku slavensku knjigu citati. Nam sadajnim Slovencem ne bude nijeden pameten človek zamerit, da smo ciriliee malo navadjeni. Mi nismo imeli slovenskih učilišč, malo knjig; še slovenščini smo se morali, kakor bi rekel, le šiloma učiti, ker su se nam od mnogih stran zapreke stavljale. Vse drugače bude za na-pred. Že u početnih učiliščih se budu učenci i učenke učili citati u abecedi i cirilici. Kako gerdo bi moralo biti, ako bi djak u gimnasiu moral sramotno obstati, da pri vsem študiro vanju se še toliko naučil ni, da bi vsaku sla vensku knjigu saj citati znal. Kako ničemerna i kukavna' (miserabel) bi bila čitanka jedno strano samo u latini ali samo u cirilici tiskana! Slaveni, koji cirilicu upotrebuju, u Ga cii, Bukovini, u Ugarskoj, Hervatskoj i Slavonii moraju že od nekada po ukazu ce-sarskoin tudi u početnih učiliščih se učiti citati i pisati s cirilskimi pismeni i zraven tudi s latinskimi; zašto bi mi ne mogli se obadvojnih pismen navaditi? — Nemci upotrebuju svoja
nemečka pismena, i brez vse potrčbe, kakor bi rekel za kratek čas, tudi latinska, gotička, kanclej, fraktur i tako dalje; zašto bi mi Slaveni ne mogli saj dva alfabeta zajedno upo trčbovati, namreč: latinski i cirilski? Nas tomu sila sili, sila pak kola lomi; slovstveno se Slaveni složiti i sjediniti moremo samo: ako se latinskih i cirilskih pismen dobro naučimo i navadimo.
Lehko se tudi cirilice navadimo. Kdor s latinskimi pismeni citati zna, spozna lehko u jednoj uri cirilska i u dvčh urah lehko čita kakor velja. Cirilski alfabet i čitanje s cirilskimi tiskavnimi i pisavnimi pismeni se najde tudi u mojej slovenskoj knjižici: Predpisi latinsko - i cirilsko - slavenski.
Čitanka mora obseči u pervoj polovini so> stavke slovenske, u drugoj ilirske, to je, lior vatske i serbske.
U čitanki našej moraju biti sostavki slovenski, ker je čitanka za djake slovenske To je naravno! Ovi slovenski sostavki moraju biti u pervoj polovini, po obče znanom pravilu naukoslovnom: Vsaki nauk se mora početi od znanoga i napredovati k neznanomu; mora početi od ložejega i potle pristupiti k težjemu. Slovenščina je pak Slovencem vsakako zna-nejša i ložejsa, nego (kakor) ilirščina.
U drugoj polovini mora čitanka obseči sostavke ilirske, to je, sostavke ilirskih (zagrebških) spisovateljev s latinskimi pismeni, i sostavke serbske (iz knjig Vuka Štefanoviča) s cirilskimi gradjanskimi pismeni. — U počet-
nih učiliščih, potle u čelom nižjem i višjem gimnasiu, to je, celili dvanajst let samo pri-proste slovenščine se učiti, to bi pa vendar bilo predolgo. Po slovensko zna vsaki slovenski pastir, pogosto pravilneje i gladkeje, nego študirani i na pol poneničani Slovenci. Dvanajst let poredoma samo domaču slovenščini! mlatiti — priatelji! to ne gre. Što bi svet od nas mislil? U gimnasiu moramo vsa-ako še zvunaj domače slovenščine se naučiti tudi nekteroga drugoga slavenskoga narečja. J čitanki za nižji gimnasium moraju biti sostavki slovenski i tudi ilirski. U učiliščih se po čelom svčtu uče književnoga jezika, ne pak samo govora jedne deželice: za to se moramo tudi mi tako učiti, da budemo znali s celim jugoslavenskim, ilirskim, narodom govoriti, to je mi moramo znati po slovensko, lorvatsko i serbsko. Kadar se toga naučimo, budemo že tudi imeli jeden književni ilirsko-slavenski jezik. — Poglejmo na druge narode. Tirolec se u učiliščih ne uči govoriti i pisati samo po tirolsko, Švab ne samo po švabsko, Prus ne samo po prusko, Hanoveranec ne samo po lianoveransko, nego vsi se uče jezica književnoga u vsili nemečkih deželah ra-zumljivoga. Ako bi mi hoteli u čitanku samo slovenske sostavke uzeti, to bi bilo toliko, cakor da bi Solnogradčani si izumeli Samm-lung deutscher Beispiele samo u narečju Pin-zgauskim; ali da bi na dunajskom vseučilišču začeli vse nauke razlagati u avstrijanskom govoru Hans-Jorgelnovom. Mi se moramo po čitanki soznaniti s govorom vsih Ilirov, Jugo-slavenov.
U čitanki imaju biti sostavki u razrčšcnom šlogu (Prosa) i tudi pčsme; u pervoj polovini knjige vsi sostavki slovenski; nčkteri s latin skimi, nčkteri s cirilskimi pismeni, nekoji tiskavnimi, nekoji s pisavnimi.
Spisovatelj čitanke ne sme sostavke še le izumiti i spisovati, temoč jih le u slovenskih ilirskih knjigah pojiskati i sbrati. Jezik mora ostati, kakor je u onih sostavkih, ker se ne sme kovati nekak nov jezik.
Samo to bi jaz želil, da bi se u slovenskih sostavkih upotrčbovalo pismeč i c, u cirilskih namesto pismena iie pisnie i s jednoj pikoj, i poslčdnie, da bi se mali jer (b) vsigdar po sebi, kako posebno pisme,upotreboval.
U drugu polovinu čitanke bi prišli sostavki iz spisov ilirskih (zagrebških) spisovateljev s latinskimi tiskavnimi i pisavnimi pismeni i potle sostavki serbski iz knjig Vuka štefanoviča tudi s tiskavnimi i pisavnimi cirilskimi pismeni.
U uvodu bi prav bilo, da bi se povedalo nesto od sloga (Stil), vidi u knjigi Pravila kako izobraževati ilirsko narečje §. 68 do konca knjige.
Slovenski sostavki bi se uzeli iz Vertov-cove kemije i vinoreje, iz kmetijskih Novic, morebiti tudi iz Slovenije; tudi sostavek moj: Slovensko slovstvo, iz Drobtinc leta 1849; (popred bi ga po moral še malo poravnati i silu božju tiskarskih pogrčšek popraviti, ktere su se podkradle). Morebiti bi bilo tudi iz pervih 19 paragrafov iz knjige: Pravila nčšto prikladno. Potle pesme Tomanove i morebiti nektere iz kmetijskih Novic i iz Slovenje. Iz nemškoga poslovenjene se tu sem ne sliše.
Ilirski sostavki s latinskimi pismeni bi se uzeli iz Danice ilirske, ktera je od leta 1836 do letos izhadjala u Zagrebu; — iz knjige: Pogled u Bosnu; u Zagrebu 1842; — iz šest knjig: Kolo; u Zagrebu i tako dalje. Pčsme bi se uzele iz Prcradovičeve knjige: Pervenci, u Zadru 1846; — iz Danice ilirske i tako dalje. Vsi serbski sostavki i pesme s cirilskimi pismeni naj se uzameju iz knjig Vuka Štefanoviča.
U našu čitanku se ne smčju uzeti sostavci u staroslavenščini spisani, ne sostavci iz starih dubrovničkih, ne iz starih slovenskih spisovateljev, postavim: Trubarja, Dalmatina tudi ne iz naj starejšega slovenskoga spisa: Freisinger - Fragment. Za što ne? Zato ker su ove stvari le za jezikoslovce, kteri preis-kuju, kakov je bil nekada jezik starih Slavenov. Naša mladina u nižjem ginmasiu se mora pa učiti le sadajnoga čistoga slovenskega, horvatskoga i serbskoga narečja, iz kojih nam bude procvčtel književni ilirski jezik. Tudi Nemci ne sostave svoju čitanku: Samm-lung deutscher Beispiele, iz staroga nemečko-ga sv. pisma odUliila pisanoga, ne iz pesem • Nibelungen-Lied. — Sostavci u českoslaven
bi se jim moralo nehoteč u glavi verteti. — Nekoji serbski spisovatelji pišu neku smesu, ker med lepu serbščinu mešaju mnogo cerk-venoslavenskih i ruskih slov — njihovih so-stavkov se ne sme uzeti u čitanku.
Blizo tako, kakor je rečeno od naše čitanke, bi se imeli složiti tudi čitanki začeho-slavene i za Poljake. Vsaka izmed njuh mora biti spisana s latinoj i cirilicoj, i imeti dva razdela. U českoslavenskoj čitanki naj je je-dna polovina po češko, druga po ugerskoslo-vensko; sostavkov iz knjig lvolarovih ne sme manjkati; on piše 11 p ra v českoslavenski i zraven toga iliršcini verlo podobno. To je važno ne zamo za Čehoslavene, nego i za nas Ilire. U poljskoj čitanki naj obzeže jedna polovina polske sostavke, druga pak . . , rusinske? ali češke? — Kakor se bude Poljakom zdelo, prav — iz samih poljskih sostavkov vendar ne sme biti sostavlena njihova čitanka. Poslednič še jedenkrat ponovim: Čitanka za Slovence u nižjem gimnasiu mora:
1.	biti tiskana s latinskimi i cirilskimi tiskavnimi i pisavnimi pismeni;
2.	mora obseči u pervoj polovini sostavke slovenske, u drugoj ilirske.
To je glavna stvar, vse drugo je le malenkost.	Matia Majar.
Razjasnenje.
V 51. listu Novic se bere: „Ne
moremo smo uni
pa zamolčati, de smo se zavzeli, ko dan v dopisu iz Dunaja (v 98. 1. Slovenije) brali, de se bo naš verli gosp. prestavljavec v prihodnjih listih deržavniga zakonika tudi občno zaželjenih novejših oblik poprijel.
Na to odgovorimo: Kar se tiče besed „novejših oblik", moramo reči, da jih gosp. dopisovavec v taki pomembini mislil, kakor jih bi vtegnil kdo razlagati, zakaj oblike, od kterih je govorjenje so starje od oblik, ktere naše sicer slavne Novice rabijo. Teh oblik so se le novejši pisatelji poprijeli opiraje se na ilirščino in staroslovanščino. — Ker so se Novice nad imenovanimi besedami Dunajskega dopisovavca tako zavzele, gre misliti, da so si mislile, dn bo g. prestavljavec derž. zakonika vse ilirske oblike kar na vrat na nos vpeljal. Mi pa zamoremo zagotoviti, da ne bode med temi oblikami ne ene, ki bi ne bila slovenska, — ki bi se v naših raznih slovenskih slovnicah, ktere so Novice imenovale, ne nahajala. Toliko za zdaj; po dokončanim spisu v' Novicah zastran te reči kaj več.
Klati izreki.
Beda krasit, kipiatok raka!
To je: Nesreča krasi, kakor raka krop!
Nesreča je mnogo ljudem edina šola modrosti in kreposti.
Z nt c s.
Jelite, če Francoz kaj po nemško piše, da bo svoje ime tako podpisal, kakor se po francozkim pravopisu pisati ima? Tega menim mu ne more nobeden braniti, mu nobeden ne sme in mu tudi nobeden ne brani. Kako pa pri nas? Kakor se kaže, še svojih imen ne bomo smeli po svoje pisati. Ljubljanski učen-ček spiše tako imenovani nemški „kartelc". Gosp. »Schreibmeister" zapaziti, da je svoje ime, ki se na č konča, po našim občenavad-nim od ministra poterjenim in zapovedanim pravopisu, podčerkal, č prečerta in zh zapiše rekoč: vMi tako pišemo", in revček je mogel še enkrat pisati. Znabiti (sej takim možem nič ni nemogoč) bo revše zato zdaj kaki
ga bil imel, če bi se bil štariga kopita deržal. (0 Schreibmeister ti Schreibmeister!)
skom, poljskom i ruskom narečju tudi ne smčju postaviti u ovu našu knjigu. Zadosti je
se
w______ u ovu nasu _ _
ako'se mladina u nižjem gimnasiu le jugosia-venščine dobro nauči. Ako bi hoteli na jeden mah vsa slavenska narečja razlagati učencem
Sredstvo zoper prevzetnost velikasev.
(Iz Biirgerja.)
Čez velikaše dost tožiti
de prevzetni so; kraj če biti,
Jez slišim
Prevzetnosti te
Ko červi biti nehamo.
Tolažba.
(Iz Burgerja.)
Če ti obrekvanje je v zbad, Tolažbe take ti dado se: Nar slabši pač ni tisti sad, Ki glodajo ga ose.