153
               Skušnja      
(Slika.)
   dali ga bomo v mesto, dali«, kimal je ponosno ože Debeljak, »samo, če ga bodo hoteli vzeti. Kaj mi-slite, boter?«
»I, seveda ga bodo, saj fant ni neumen. E, še ve-seli ga bodo«, trdil je boter Kolenec.
»Da bi ga le!« vzdibne Debeljak.
»Teteai, glejte, nazadnje bomo imeli še iz naše rodovine gospoda. E, niamo zadnji, nismo !«
Da, da, tri vasi na okolu so vedeli vsi Ijudje, da pojde Debeljako' Andrejček učit se za »gospoda«. To je bilo govorjenja! Vsak si je prišel ogledat bodočega dijaka in vsak je vedel povedati kak dober svet ali nauk. Bosopeti tovariši Andrejčkovi so ga zdaj gledali s spo-ito-vanjem in skoro, da ga niso več šteli med se.
Pa res ni bil neumen deček ta Andrejček ! Spri-čevalo je imel najboljse v celi vasi, in gospod župnik ga je imel najrajši. Kajpak bil je nekoliko navihan in lahkomišljen in je napravil v&sih kako budalost. No, pa hudoben ni bil Andrejček
Sicer pa Andrejčku ni bilo nič kaj prijetno zadnje dni pri 8rcu. Vedel je, da bode moral čez d\'a meseca zapustiti domačo vas, domačc ledine in tovariše in iti med ptuje ljudi — in to mu ni bilo prav nič všeč. E, ljubo doma, kdor ga ima!
A še bolj kakor to ga je skrbela vsprejemna skušnja. Vedel je, tla, (e propade, se mu bo godilo kakor Balan-tovemu Joiku, — smejali se mu bodo, norčevali se iz njega in stariši bodo žalostni. Vrh tega ao mu bili ne-prijetni ljudje, ki so ga hodili gledat kakor medveda.
Prišla je potovka, Kovačeva Mica, k materi v ku-hinjo in vskliknila:
»Joj, mati, kadar bo novo mašo pel!« in plosknila je z rokama-
«Kakor Bog hoče«. dejala je Debeljakova mati.
»Takrat me povabite na novo mašo, kaj ne?« pro-sila je Mica.
»I no. te pa bomo«, rekla je mati počasi. Mica pa je odšla vsa blaiena.
154
Prišel je tudi Jurjev stric,' nagajal Andrejčku ter ga vprašal, 6e jih bode hotel že pogledati, kaclar bo črnošolec.
»Kajpak, da bo«, oglasi se Debeljak, »čebo stresal prevzetnost, bo šiba pela!«
»I, saj res«, zavzame se mati, »še takrat ga boš pre-tepal, misliš, ko bo pred oltarjem. Glej ga no, kaj misli!«
Jurjev stric pa se je smejal in odšel.
In še marsikdo, se marsikdo je prišel. Prišepal je tudi krojaČ Malek. ki je bil RibniČaru da bi umeril Andrejčku obleko. In sukaje se okrog njega je govoril:
»Veste, ljudje božji, jaz sem bil svoje dni tudi v šoli.ff
»Ti si bil v šoli, v mestu?« začudi se Debeljakovka.
»I, jaz, jaz!« poatavi 6e Malek, »kdo pa mislite da sem ?«
»I, krojač Malek ste menda«, podraži ga dekla.
»O, da bi se ti jezik obrnil!« zareži Malek nanjo.
»Povejte, povejte !« zaprosi Andrejček.
»Nu, veste: moj oče — Bo^ jim odpusti grehe — so me nekoč poklicali, %zeli v roke bič in mi rekli: Glej, Janez, jaz te bom dal v mesto študirat. To ti pa povem, če ne boš šel dobro naprej, boš imel pisan hrbet.«
»Kaj pa je bilo potem?«
»Kaj? V šolo sem šel! Pa, glejte spaka! Komaj sem bil jeden tedon v mestu, pa se mi je stožilo in kar pobral sem jo domov. Joj, kaj je bilodoma! Veste, ves teden sem potem ležal razbit v senu. Oče so mi pa potem rckli: Veš, Janez, ker nisi hotel biti gospod, boš pa kmet!«
Vse se je smejalo krojaču.
»I, kaj bi se smejali«, zadere se ta, »veate, jazbi bil lahko jedel piške in pil vino vsak dan, če bi bil hotel!«
Tako in jednako je prešel <5as. In približal se je dan, ko je bilo Andrejčku treba iti v mesto delat vspre-jemni i?,pit. Takrat je bilo živahno že na vse zgodaj pri Debeljakovih. Mati je tekala skrbna sem ter tja, oče je imel opraviti z vozom in konjem, Andrejtfek pa je hodil nekako neukretno okoli matere v svoji novi obleki.
Naposled je bilo opravljeno "vse in treba je bilo odriniti.
155
»Pa pojdimo v Jjožjem imenu«, reže oče Debeljak in zleze v voz.
»Z Bogom, mati«, ogjasi se Andrejček in hoče za očetom.
»Počakaj, da te prekrižam z blagoslovljeno vodo«, odgovori mati. »Le glej, da se bo dobro izteklo«, reče nato in ga poljubi. Milo se ji je storilo.
»Z Bogom!« zakriči še jedenkrat Debeljak. »Hi, rjavec!«
Pognal je konja in komaj je še slisal sosedo, ki je kričala: »Bog daj srečo! Bog daj srečo!«
Joj, kako je bilo dolgočasno tisti dan pri Debe-ljakovili! Mati je molč6 hodila po biši, in otroci so se nekako boječe pogovarjali med seboj. Vse je bilo v skrbeh.
ln kako nepotrpežljivo so ^akali drugi dan voza! Mati je prišla vsak trenutek gledat na prag, če že gred6, in otroci so tekli pred vas, da bi čim prej ugledali vo-ziček. A ni ga bilo od nikoder.
Šcle v mraku pridrve paglavci k hiši:
»Že gredo, mati, že gredo!«
Počasi se je pripeljal voz na dvorišče. Veličastno je serlel oče Debeljak v njem, obraz mu je žarel od ve-selja in nos od pijače.
»No, kako je. stari?« hitela je mati.
»Vse dobro, vse, e. naš fant, naš fant! Že dopol-dne je vse naredil!« zakliče Debeljak.
»I, saj sem vedela«. zasmeje se mati in objame Andrejčka, ki je od veselja komaj vedel, kje da je.
»Ej, oče, pa sta se menda le preveč gostila, da sta tako pozna«, smejala se je zadovoljno mati.
»Boter!« vsklikne Andrejček.
Boter Kolenec je prikoračil na dvorišče, kjer je bilo zbrane pol vasi. Takoj je vedel vse.
»I, recite, kar hočete, jaz sem pa le vedno govoril, da bo dobro naredil!« pobaba se takoj.
»To smo tudi me rekle«, oglaai se Koširjeva Meta.
»I kajpak, saj Bte res!« oporeče ji boter Kolenec ter izvleče iz zamazanega mošnjička groš. »na, tu imaš, Andrejček, zato, ker si priden. 0, veste ljudje, Andrejček  I bo še kdaj velik gospod!«                                    P. D.