Boris A. Novak je leposlovni avtor in univerzitetni profesor s  področja lite rarne vede. V skladu s  pojmovanjem sistemske teorije književnosti znotraj družbenega polisistema (Itamar Even Zohar) je književnost se- stavljena iz šestih elementov (avtor/proizvajalec, ustanove, trg, reper- toar, knjige/produkti, bralci/konzumerji). Novaka bi lahko definirali kot sistem skega avtorja, saj v slovenskem literarnem sistemu opravlja več kot tri funkcije: je avtor (dramatik, pesnik, pisatelj); visokošolski predavatelj, urednik, kritičen intelektualec; na trgu so njegova dela dostopna v knjižni in neknjiž ni obliki; na repertoarju slovenske književnosti je navzoč kot eden vrhunskih piscev, ki je vpet v  evropski oziroma svetovni literarni sistem (mobilnost, prevajanje, udeležbe na mednarodnih srečanjih) in ima široko paleto bralstva (otroke, mladino in odrasle, tudi profesionalne bralce). Posebej pomembna je vpetost v evropski prostor ter t. i. medna- rodno mreženje, tako v smislu medsebojnega vplivanja kot tudi “svetov- ljenja” slovenske književnosti oziroma “slovenjenja” svetovne književ no sti (M. Juvan: Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem). Novak se ukvarja s pisanjem kot primarnim eksistenčnim virom ter s pisanjem, ki je povezano z  literaturo (M. Dović: Profesionalizacija slovenskega literar- nega proizvajalca). Njegovi poti, pesniška in akademska, se torej ves čas medsebojno prepletata, dopolnjujeta in nadgrajujeta; literatura je avtorjev modus vivendi in poslanstvo. Milena Mileva Blažić Boris A. Novak: Oblike duha. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. Sodobnost 2017 651 Mlada Sodobnost Tudi v pričujoči monografiji nam avtor približa obe plati: leposlovno in znanstveno; Oblike duha so hkrati kulturni spomin in medij kulturne- ga spomina (M. Juvan: Kulturni spomin in literatura). Ob vsem bogastvu zbirk o pesniških oblikah (od prve izdaje Oblike sveta (1991) prek druge izdaje Oblike srca (1997) do pričujoče izdaje) je nemogoče na kratko zajeti literarnozgodovinsko, literarnoteoretično in avtorsko poetiko razširjenih Oblik duha, v katere je avtor vključil 220 pesniških oblik (od kratkih do obsežnih oblik in pesnitev), med katerimi jih je del iz prejšnjih izdaj, del pa je upesnjen povsem na novo. Poglobljeno branje Novakove monografije razkrije, da gre v pesmih in razlagah pesmi (pesniške definicije) za “časovne palimpseste” od antike (alkajski enajsterec in kitica) do danes (grafit), za ponazoritev literar- nega kanona (Homer, Horac, Dante, Petrarca, Prešeren …), prek katere avtor zagotavlja nadaljnje življenje reprezentativnih intertekstualnih prvin s pesniško argumentacijo in pesniško imaginacijo. Pesniške teme, motive, motivne drobce (Vogali besede hiša) in slepe motive (M. Luthi: Evropska pravljica) povezuje v pesniške oblike, ki se z bogato citatnostjo spomin- jajo svoje literarne tradicije (Milton, Spencer …), jo posodabljajo (brata Avsenik in alpska poskočnica) in stopajo v  širši družbenozgodovinski kontekst (socialistični časi …). Novak je izrazit literarni kozmopolit tako na literar noteoretskem (svetovne oblike) kot tudi na literarnozgodovinskem področju (od antike, srednjega in novega veka do sodobnosti). Oblike duha so primer transnacionalnega artefakta, v katerem so razvid- ni ponotranjeni mednarodni sistemi, tokovi in vplivi. Če je slovenska (mladinska) književnost pogosto predstavljena kot eden izmed perifernih literarnih sistemov ali periferija Srednje in Vzhodne Evrope, se je antologi- ja izkazala za izvirno soustvarjalko svetovnega literarnega sistema: angle- ški sonet (Milton, Shakespeare, Spencer), antična književnost (ep, miti, različne pesniške oblike), arabske pesniške oblike (zadžal), črnogorski verzi, francoska lirika (pesniki: Ronsard …) in oblike (balada, lai, rondel …), italijanski sonet (Dante, Petrarca), japonski haiku, ruska babuška, španska romanca, srbski ali junaški deseterec … Medbesedilno predstavljanje/sklicevanje (M. Juvan: Intertekstualnost) je tudi sicer ena glavnih značilnosti Novakove poetike. Najdemo ga na ravni metajezikovnih oznak (opis), zvrstnih in literarnosmernih navezav (Literarnozgodovinski simpozij med tradicionalistom, modernistom in postmo- dernistom) in navezav na avtorja (Prešeren: Magistrale Sonetnega venca). Intertekstualnost se pojavlja tudi kot prenos (npr. naslova, citata), va- riacija (naslova, citata, imena osebe, prizorišča, motiva), imitacija (pes- 652 Sodobnost 2017 Mlada Sodobnost Boris A. Novak: Oblike duha niških oblik, historičnih oblik podnaslavljanja – na primer Madrigal (za peteroglasni zbor)) ali aluzija na značilen kraj ali motiv. V Oblikah duha je moč najti tudi samoreferencialnost (avtor se ekspli- cira v prvi osebi ednine, npr. “(J)e Raymond Queneau mojstrsko preigral registre različnih pesniških oblik, vendar z drugačno umetniško ambicijo kakor jaz: Queneau je uporabljene oblike ironiziral, parodiral in travestiral, medtem ko sem se jaz poskušal po svojih najboljših močeh – zvesto držati ne le pravil, temveč tudi in predvsem značaja pesniških oblik (balada je pač po naravi tragična, limerick pa komičen)”, pojavi se samoironija (“Boris Bo ris, tisti mali Boris, Bo Boris Bos” … “kot je rekel Boris A.”, “Boris Ž. Novak” … )). Opazna je tudi avtorjeva osebnoizpovedna nota (npr. babi Pepca; Tomaž Pengov, “ki je 10. februarja 2014 izdihnil v mojem naročju”), pri čemer skozi reže individualnega spomina pronica kolektivni spomin. Pesmarica pesniških oblik je hkrati leksikon slovenskih (J. Detela, S. Makarovič, F. Prešeren, T. Šalamun, V. Vodnik, D. Zajc …) in svetovnih avtorjev (Baudelaire, Carroll, Dante, Mallarmé, Petrarca, Shakespeare idr.) ter prava enciklopedija literarnoteoretskih terminov, ki temelji na slo- venski (A. Ocvirk, S. Trdina, M. Kmecl, leksikon Literatura) in svetovni tradiciji (Valerij Brjusov, John Hollander, Raymond Queneau). Na slogovni ravni Novak uporablja različne kvalifikatorje, pomenske, terminološke (literarne) in stilno-zvrstne (vznesene, slovesne) besede, hkrati pa tudi nižjepogovorne ali vulgarne izraze (Ekloga: “Naš edini svet / je postal sekret.”). Značilni so tudi neologizmi (npr. bžraumps, člopica in ednina množinskega samostalnika ljudje – ljud). V pesmi Budilka s po- snemovalnim medmetom zzz ponazarja spanje, zvonjenje (zzzbudilka, zzzzzgodaj, zzzbudi se, pozzzno je, grozzzno, zzzver, zzzdajci, zzzares). V pesmi Tihotapci z medmetom pst ter aliteracijami in asonancami ustvarja vzdušje v pesmi (pssstihotipci, tihohodci, tiholazci, tihotipci, hrupotapci, hrupotapiti), prav tako tudi z  blizuzvočnicami ali paronimi (nebo (si) oblači oblake, oblačne hlače; vsemirje – vserimje; brezvetrje – brezetrje; “Zadrga je / zadrega hlač”). Novak je z  dosledno pesniško poetiko zvena in pomena besed eden najinovativnejših pesnikov tako na ravni besedotvorja (izpeljava, zlagan- je, sestavljanje, sklapljanje in mešane vrste) kot na ravni neologizmov. Je avtor, pri katerem fonetika in semantika oziroma zven in pomen besed ustvarita estetsko celoto z različnimi učinki, npr. onomatopeje z razpolo- ženjskimi in posnemovalnimi medmeti (bla, ha-ha, he-he, hi-hi, la-la) ter asonancami in aliteracijami. V primerjavi s prvima dvema pesmaricama pesniških oblik (Oblike sveta, Oblike srca) značilnost tretje, razširjene izdaje ni le zamik v času nastanka Sodobnost 2017 653 Boris A. Novak: Oblike duha Mlada Sodobnost (25 let), ampak tudi enciklopedijska omnipotentnost. Oblike duha so mag- na karta slovenske književnosti v svetovnem kontekstu. Zanimivo je, da Oblike srca iz leta 1997 edine vsebujejo seznam citiranih avtorjev in del, ki je dejansko intertekstualno kazalo, ki vsebuje okoli 200 referenc, med najpogostejše sodijo antični avtorji (Aristofan, Aristotel, Horac …), Biblija (kralj David, Knjiga Psalmov), Carmina burana, Dante, Mallarmé, Novak (avtocitatnost), Petrarka, najpogosteje pa Prešeren (Sonetni venec), tudi Bob Dylan. Od avtoric najdemo le Silvo Trdina in v Oblikah duha Svetla- no Makarovič, za katero zapiše, da je “ena izmed največjih slovenskih in evropskih pesnic”. V Oblikah duha so pogosto tematizirane tudi junakinje, npr. Alica, Artemida, Dafne, Deklici, Eho, Perzefona. Kot zanimivost je treba omeniti, da poleg orientalskih pesniških avtorjev/oblik (zajel), Novak omenja še vietnamsko obliko luc-bat. Oblike duha odlikuje didaktični princip diskretne diferenciacije ali nivoj- skega “pouka”: večji font za mlajše (temeljno znanje) in manjši font za univerzitetni nivo (višji nivo). Novak z metodo razlaganja, ki je kombina- cija znanstvenega in umetniškega opisovanja, definira pesniške oblike in z metodo demonstriranja ponazori pesniško obliko/postopek z avtorskimi pesniškimi primeri. Najpodrobneje so predstavljene pesniške oblike bala- da, ep in sonet. V Oblikah sveta je pesnik ep predstavil na dveh straneh in kot avtorski primer predstavil Epilij o začetku in koncu sveta, v Oblikah duha pa je ep razložen na treh straneh in pesniški primeri obsegajo enajst strani, ki so zunaj konteksta epopeje Vrata nepovrata. Oblike duha so se oddaljile od mladinskega koncepta Oblik sveta in otroške dobe slovenske mladinske književnosti ter se očitneje usmerile v večnaslovniškost, rezultat pa je nekakšna borgesovska vesoljna knjižnica, nastala v domišljiji pesnika, ki “je zaljubljen v besede / Zato so tudi besede zaljubljene v pesnika …”. Če avtor v začetku zapiše “Moj namen z Oblikami pa je nazorno pokazati, da so pesniške oblike sad ustvarjalne igre,” lahko ob koncu v slogu didaktike rečemo, da je namen knjige uresničen, in to na najvišji ravni, saj so Oblike duha prava poetična enciklopedija. 654 Sodobnost 2017 Mlada Sodobnost Boris A. Novak: Oblike duha