Ob uspehu gledališke skupine Ivančna gorica
Gledališka skupina deluje pod okriljem Kulturnega društva in pod vodstvom tov. Marjane Hočevar iz Ivančne gorice. Dne 12. 5. 1984 nam je naša skupina pripravila komedijo Toneta Partljiča z naslovom »TOLMUN IN KAMEN«. To izredno zani-mivo delo in uspeh dramske skupine je potrdila tudi na-bito polna dvorana. Krajani smo potrebni takšnih kultur-nih prireditev.
Kdo je potreben, da narod drži v oblasti? Menim, da kul-turna vzgoja naše mladine. Vedno težja gospodarska si-tuacija nam govori, da je ravno kultura tisto, kar zdru-žuje in daje narodu moralo, da se lažje prebijemo skozi težke dni. Poglejmo malo v preteklost. Rodila sem se sredi vojne vihre. Po pripo-vedovanjih starejših in po knjigah, ki opisujejo zgodo-vino vojnih grozot, je bila ravno kultura geslo za moč. Med vojno je bilo največ kul-turnih prireditev, pele so se slovenske pesmi. To je torej narodu dajalo moč, da se je lažje prebijal skozo tegobe vojne.
Tudi mi si želimo, da bi v našem kraju kultura bolj za-živeJa, da bi spet začel delo-vati pevski zbor, kajti Ivančna gorica ni več neka vasica, ki ne bi s skupnimi močmi zmogla česa več. V slogi je namreč tnoč. In vse sile, ki bi hotele to slogo raz-bliniti, je potrebno odstraniti.
Še eno misel bi rada nani-zala ob gledanju te komedije. Ali nismo krajani Ivančnego-rice tudi nekakšni Tolmunča-ni, ki živimo kot tolmunski kamni? Morda bi tudi nam prihod   kakšnega   umetmka
popestril življenje, da bi po-gledali resnici v dno. Če že ne umetnika, pa vsaj kakega no-vinarja, ki bi se seznanil z re-sničnostjo našega življenja. Hodil bi lahko po cestnih luknjah; gledal uboge vrti-čarje, kako se gnetejo v pre-tesnih prostorih otroškega vrtca; šolarje, kako se prebi-jajo v šolo skozi gnečo, ki jo ogrožajo ne samo avtomobili, pač pa kar viličarji, ki niti ne odgovarjajo predpisom in mirno, brez vsake ovire dir-jajo po regionalni cesti, sedaj imenovani Ljubljanska cesta, ki bo prav kmalu takšna kot je pot, ki pelje v vasi Malo in Veliko Črnelo. Seznanil bi se lahko s poslušanjem žalostnih krajanov, kako pridno plaču-jejo samoprispevek za vrtec, pa ga ne morejo in ne morefo vnovčiti, kajti za naš Tolmun je zmanjkalo občinske pomo-či, če Tolmunčani ne kimajo dovolj dolgo. Izvedel bi re-snico, kako se je s težkim in požrtvovalnim delom zgradil Zadružni dom, ki je kar naenkrat brež vednosti kra-janov mirno in tiho, razpo-lovljen na dvoje dobil novega gospodarja. Koliko tujskih sob je v našem kraju, zaradi česar je bil tudi grajen Za-družni dom. Kako lahko še nadalje mirno seveda brez besed (če kdo kaj reče se ga hitro obtoži, kaj je rekel) ča-kamo, kdaj bo odprta javna prehrana, ki se nam že leta obeta in seveda kje? In ne na-zadnje bi izvedel, da se z ni-komur ne prepiramo, da smo z vsemi prijatelji, le da se obna-šamo preponižno, kot tol-munski kamni, da smo pre-malo GLASNI IN ZA-HTEVNI.
Lojzka Sever