Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika DOSEDANJE DELO IN BODOČE NALOGE GORIŠKEGA ZGODOVINARJA IN ZGODOVINOPISJA branko marušic Pričujoči prispevek nima namena poda- jati neki dokončni in kritični obračun o oipfavljenem delu goriškega zgodovinarja ia zgodovinopisja. Bežen pregled in oznaka dosedanjega dela in raziskav sta le infor- mativnega značaja hkrati pa točka za lažje razumevanje in postavljanje bodočih nalog. Način ipodajanja zgodovinskih opisov dolo- čenih krajev ali ozemelj, izoliranih v vseh pogledih od svojih matičnih centrov, je za- starel in n,i v skladu s cilji in metodami zgodovinopisja našega časa. Pa tudi druga dejavnost zgodovinarja ne more biti ome- jena na lokalno ozkost. Prav zato tudi ni namen tega članka stremljenje po taki de- lovni usmeritvi zgodovinarja in zgodovino- pisja; pokaže naj važnoAt krajevnozgodo- vinskih proučevanj za slovensko historio- grafijo v okviru dognanj in smernic, ki jih je le-ta postavila ob nekem (posameznem ali splošnem zgodovinskem problemu ozi- roma dogajanju. Kdo in kaj so dosedaj pisali o zgodoDini Goriške? Kot vsa druga slovenska je tudi histoTiografija o goriški zemlji stara nekaj stoleitij in skromna v .svojem obsegu; zrasla je ob različnih prilikah in iz raznih nagi- bov. Njen začetek moramo iskati v dobi prehajanja srednjega v novi vek, ko so se s pojavom nastajanja nacionalnosti in moč- nejšega poudarjanja deželske pripadnosti pojavili nekateri pokrajinski zgodovinski apisi. Vsekakor se osnovne poteze goriškega ujemajo z osnovnimi koinceptd slovenskega zgodovinopisja tistega časa, vendar pa mu določeni momenti dajejo karakteristično lice. To je v prvi vrsti geografiS.ki položaj: ozemlje Goniške je stikališče dveh različnih narodnostnih skupin, med kateri se je pred stoletji skušal vriniti tudi močan german- ski element. S tem v zvezi so se pojavili močni gosipodarski, politični in kulturni vplivi tujega, socialno močnejšega sveta. Medsebojno vplivanje predvsem dveh naj- močnejših etničnih enot na tem ozemlju (Slovani, Romani), različnih tako v gospo-! darskili, kulturnih in socialnih ozirih, težnje 1)0 asimilaciji in po raznarodenju slabot- nejšega so dajale zgodovinopiisju Goriške ])ečat, ki je kasneje dobival določnejše ob- like. Slovence niso obravnavali kot enako- praven faktor zgodovinskih dejanj. V zgo- dovini svoje dežele niso našli pravega me- sta, pa tudi sam, od fevdalne miselnofiiti vplivani način podajanja zgodovine se je omejeval bolj na gole politične in vojaške dogodke ter genealogije raznih plemiških družiin, medtem ko se podložniškega stanu, tako romanskega še bolj pa slovenskega prebivalstva ni mnogo dotikal. Dadašnja Goriška je bila že v antiki pred- met obravnave številnih zgodovinskih, zem- ljepisnih, etnografskih in drugih del. Prav tako se je večkrat posredno spominjajo mnoga večja srednjeveška historična dela. Niti humanizem niti protestantizem pa ni- sta ustvarila nobenega pregleda njene zgo- dovine. Prva dela so plod jezuita slovenskega rodu Martina Bavčarja (Bauzerja), roje- nega 1595 nekje v Vipavski dolini (Selo?), umrlega 1668 v Gorici. (O Bavčarju glej po- leg drugega še naslednjo literaturo: Z. Je- linčič, Martin Bavčar, prvi slovenski zgo- dovinar, Primorisiki dnevnik od 2. I. 1952; Z. Jelinčič, Martino Bauzer, il primo storico goriziano. Studi Goriziani, vol. XXIII, 1958, str. 45—55; Podčavenski, Martin Bavčar, go- riški zgodopisec. Domovina, 3. I. 1868, štev. I, str. 4: R. Bednafik, Prvi goriški zgodo- vinar, Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1926, str. 76.) Ohranjenih je troje njegovih zgodovinskih del. Obe poglavitni »Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium« in »Syllabus ducalium sacri Romani Imperii Goritiae comitum« sta ostali v rokopisu, medtem ko je njegov slavnostni govor ob priiliki obiska cesarja Leopolda v Gorici izšel tiskan v Vidmu. Prav tu je bila 1684 tiskana zgodovina Goriške, ki jo je v ita- lijanščini napisal duhovnik Giovanni DTschia. Iz tega stoletja je ohranjenih tudi 145 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino nekaj ^zgodovinskih preigleduv furlanske zgodovine, ki iso jili napisali E. Palladio (1649), E. Partenopeo (1604) in G. F. Palla- dio degli Olivi (1660). V vseh pogledih so seveda boljša delu iz XVIII. stoletja. Omeniti je treba razna dela de Bonoma, Asquina, Fistularia, Li- ruttija, zlasti pa Rudolfa Coronini-Cron- berga; ta dela nam morejo služiti tudi kot zgodovinski vir. Vrsto zgodovinarjev, ki so v tem času bolj ali manj uspešno pisali, bi lahko še (povečali. Med historiki tega sto- letja je najbolj us;pel jožefinski uradnik Carlo Morelli di Schönfeld (1730—1792), ki je prvi del svoje zgodovine goriške grofije objavil že 1773. leta, iponatis tega in njegovo nadaljevanje pa je v treh zvezkih skupaj s četrtim zvezkom svojih opazk in dopolnil objavil med leti 1855-56 G. D. della Bona. Kljub zastarelosti je delo še redno eden najboljših prikazov za obdobje, ki ga ob- ravnava (zgodovina Goriške od 1500 dalje). Vsa ta dela so močno prežeta s pokrajinsko izoliranostjo, pisana pa so v neslovenskih jezikih ter jih preveva tudi tuja miselnost. Poleg celoitnih zgodovinskih prikazov po- krajine se že kažejo tendence za podaja- nje posameznih pomeiiabnejših dogodkov iz goiriške ipreteklosti, pišejo se geuealogije plemiških rodbin in nekateri tematski zgo- dovinski opisi. V delih je še vedno veliko diletantizma in s tem povezana fantazija, s katero so skušali pisci razložiti določene probleme in na ta uačin i>otešiti svojo raz- iskovalno vnemo (Cipriani). V XVIII. stol. pričenjajo prve objave virov, važnih za zgo- dovino Goriške. Njihovo izdajanje dobi ve- lik razmah v naslednjem stoletju. V prvi polovici XIX. stoletja kakšnih po- sebnih del ni bilo. V Gorici je bila 1843 tiskana prva zigodovinska knjiga v sloven- ščini na Goriškem. Kljub teinu, da je bila knjiga prevod iz italijanščine, je bil s Pa- sconijevo zgodovino božje poti na sv. Goro pri Gorici storjen le prvi korak. V sredini stolei;ja se pojavijo tudi prvi slovenski zgo- dovinarji, ki svoja dela objavljajo v slo- venščini. Najpomembnejši je vsekakor Šte- fan Kociančič (1818—1883), ki je bil teme- ljit zbiralec narodnega blaga in se je tako seveda zanimal tudi za preteklost domačih krajev. Manjšega pomena so dela Filipa Jakoba Kalfola in Franca Blažiča. Italijan- ski zgodovinarji so 'bili še vedno številnejši, med njimi je bil vsekakor najboljši Della Bona, ki je bil tudi z;biratelj zgodovinskih predmetov in bibliofil. Ko se je v 70. letih preteklega stoletja pojavila v slovenski historiografiji meja med diletantizmom in pravo zgodovinsko znanostjo, je bil viden odsev tega tudi v goriškem zgodovinopisju. Slovenci so tvo- rili tedaj na Goriškem že močan sloj mestne inteligence in mestnega prebivalstva. Za slovensko zgodovinopisje Goriške nastopajo sedaj novi časi. Tudi Slovenci so odslej znanstveno raziskovali in podajali goriško zgodovino. Obravnavali so jo v okviru splošnih zgodovinskih del slovenskega na- roda, katerega del tvorijo seveda tudi gori- ški Slovenci. Odslej moremo v glavnem lo- čiti dve vrsti goriškega zgodovinopisja: sta- rejše in obsežnejše italijansko ter mlajše slovensko. V Gorici, kulturnem, gospodar- skem in političnem centru, ise ustanavljajo razne slovenske kulturne ustanove in izha- jajo razni časniki, kar daje zgodovinopisju zelo močno oporo. Prvi pravi poklicni slovenski zgodovi- nar, ki se je ukvarjal z goriško zgodovino, je bil Simon Rutar (1851—1903). Poleg arhe- ološkega dela, ki mu je prineslo sloves pio- nirja te vede pri Slovencih, je obdelal v posameznih svojih delih zgodovino raznih slovenskih dežel. Poleg tega je objavil še vrsto razprav iz zgodovine Goriške in ostale Primoirske. Ko je prišel službovat v Gorico ob komcu preteklega stoletja dr. Fran Kos (1853—1924), se je število slovenskih zgodo- vinskih del o Goriški še povečalo z nje- govimi tehtnimi doneski. Njegovo ustvar- janje je odslej poleg splošne izdaje virov za slovensko zgodovino usmerjeno pred- vsem v poglabljanje in razmotrivanje pre- teklosti goriške zemlje. Prizadevanja slovenskega goriškega zgo- dovinoipisja se odslej morejo postavljati na isto raven z italijanskimi, ki jim še po- sebno kvari vrednost vnašanje iredentistič- nih tendenc v zgodovinsko znanost. Italijani se sedaj veliko prizadevajo za izdajo virov. Ti so predvsem srednjeveški. Poleg tega iz- hajajo viri, važni za zgodovino Goriške, tudi v okviru osrednjih avstrijskih držav- nih izbdrk. Leta 1873 se je pojavila temeljita in obsežna, nemško napisana zgodovina Go- riško-Gradiščanske, ki jo je pripravil Carl von Czörnig. Poleg zgodovinskega popisa prinaša to delo še vse tisto, kar more zgodo- vinsko sliko samo pojasniti. Delo spada v slvlop tistih historiografskih del, ki doslej v tem poigledu še niso bila obravnavana. Gre namreč še za skupino nemškega go- riškega zgodovinopisja, ki je, razumljivo, manj obširno. Med nemškimi deli so važna še razna splošna dela iz avstrijske zgodo- vine, v katerih je zajeta tudi Goriška kot ena izmed številnih avstrijskih dežel. Prazgodovinska odkritja v drugi polovici XIX. stoletja so ustvarila vrsto raznih arhe-^ 146 časopis za slovensko krajevno zg.odovino kronika ološkili del predvsem na podlagi najdb v Šempetru pri Gorici in izkopavanj v zgor- nji Soški dolini. Takrat se je pričela pra- zgodovina sistematično proučevati. Dela, ki so o teh problemih nastala, pa niso prešla okvira poročil o izkopavanjih. Ta in druga arheološka področja na Goriškem so pre- učevali tudi dunajski arheologi. Med pisci raznih arheoloških razprav in poročil sre- čamo Italijane Marchesettija, Bizzaroja ter Majonico in Slovenca Rutarja. V drugi polovioi XIX. in v začetku XX. stoletja se morejo med pisce goriške zgodo- vine med Slovenci prišteti še Andrej Ma- rušič, Ernest Klavžar in kasneje še Karel Capuder. Vsa slovenska dela izhajajo samo- stojno, v raznih časopisih ali drugih publi- kacijah, osrednjih kot lokalnih. V času pred l>rvo svetovno vojno je pričel pot sloven- skega zgodovinarja sin Frana Kosa Milko; med prv"imi njegovimi razpravami so mno- ge posegale tudi v preteklost goriške dežele. Do danes je ustvaril vrsto pomembnih del, med katerimi je vsekakor doslej najbolje izdelana goriška srednjeveška zgodovinska podoba, ki jo je pripravil v svoji komen- tirani izdaji urbarjev tolminskega in ne- katerih goriških gospostev. Italijani in v nekoliko manjši meri tudi Nemci so imeli pri svojem historičnem delu nedvomno večje ugodnosti že zaradi svojega privilegiranega položaja v primerjavi s Slo- venci. Italijani objavljajo svoje izsledke v krajevnozgodovinskih publikacijah trža- škem »Archeografo Triestino«, goriškem »Forum Julii« in drugod. Njihov pristran- ski mačin podajanja določenih zgodovinskih dejstev se pokaže prav posebno v obdobju pred prvo svetovno vojno in med njo, še mnogo bolj pa po italijamski okupacijii Pri- morske ter v času diplomatskih borb po končani vojni. Po italijanski okupaciji se je velik del slovenskega kulturnega />ivljenja umaknil iz Goriškega v Jugoslavijo, in z njim so se seveda preselili tudi nekateri goriški zgodo- vinarji. Drugi so še ostali doma in pisali naprej, seveda v okviru možnosti, ki jih je nudil vedno bolj naraščajoči fašističiii pritisk (Arko, Bednafik in drugi). Njihova dela so se tiskala v raznih koledarjih, pe- riodikah in seveda časopisih, dokler ni tudi tega fašizem prepovedal. Z naraščajočim pritiskom fašizma je moralo to že tako skrčeno delo iskoraj popolnoma odpasti, fa- šizem se je le predobro zavedal resnice, ki bi jo moglo proučevanje zgodovine odkriti. V Jugoslaviji se je vedno še mnogo pisalo o Goriški, čeprav so bile tu možnosti zaradi slabšega izkoriščanja virov zmanjšane. Andrej Gabršček je v začetku tridesetih let izdal svojo, v dveh obsežnih knjigah tiskano delo o politični zgodovini Goriških Slovencev med leti 1848 in 1923, ki je bilo napisano na podlagi časopisnih virov in spominov. Gabršček je zbral mnogo gra- diva, ki ga je pa pomanjkljivo uredil in analiziral. Z najnovejšo zgodovino goriških in drugih primorskih Slovencev se je že v obdobju med obema vojnama in se še danes ukvarja vsestranski znanstveni in kulturni delavec Lavo Cermelj. Torišče njegovih razprav je bilo obravnavanje razmer v ti- stih delih slovenskega ozemlja, ki so ga zasedli Italijani. Med Italijani se je že pred prvo svetovno vojno zlasti pa po njej pojavila vrsta novih imen, med katerimi je vsekakor najbolj znano Piera Silveria Leichta. Pomembni pa so tudi Ranieri Mario Cossär, Francesco Spessot, Pietro Caldini, Carlo Battisti in drugi. Antično obdobje so obravnavaili Puschi, Sticotti in pozneje še Degrassi ter Stucchi. Pri obravnavanju tega obdobja so italijanski zgodovinarji storili največ. Ana- lizirali pa so le nekatere vrste virov, zato so s svojimi raziskavami ostali na pol pota. Antično in sploh predzgodovinsko obdobje v smislu modernih raziskav zgodovinske in arheološke znanosti danes še ni obdelano. V obdobju med obema vojnama je tudi Slovenec Miroslav Premrou objavljal mno- ge svoje razprave v italijanščini. Tedaj se je ustanovila tudi revija »Studi Goriziani«, ki od leta 1923 izhaja z nekaj letnimi pre- sledki vse do danes, prinaša pa še vedno predvsem zgodovinske razprave! Zgodovin- ski članki o Goriški pa so se pojavili tudi na straneh revije »Memorie storiche foro- giuliesi« in drugod (Archeografo Triestino, La Porta Orientale, Ce fastu? Rivista della Societa Filologica Friulana, Sot la nape). NaTodnoosvobodilna boirba in naša socia- listična revolucija sta z uvajanjem novih družbenih odnosov in načina življenja spre- menili tudi dosedanji način podajanja, ra- zumevanja in analiziranja zgodovinskih dejstev. Historični materializem je nova metoda slovenskega zgodovinopisja v Jugo- slaviji. Prvi primer takega podajanja je knjiga Edvarda Kardelja >Razvoj sloven- skega narodnostnega vprašanja«. Splošne ugotovitve, izražene v tem delu, veljajo se- veda tudi za Goriško. Po drugi svetovni vojni se je zgodovino- pisje o Gorišiki razmahnilo. Mnogo so pri tem ustvarili razni vidnejši slovenski zgo- dovinarji, posebno še v času bojev za pra- vičnejše državne meje. Najbolj popolna zgodovinska in tudi drugačna podoba Go- 147 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino riškega je izšla v obširnem zborniku »Slo- vensko Primorje in Istra« 1953. leta, ki je skupinsko delo najvidnejših jugoslovan- skih zgodovinarjev in drugih strokovnja- kov. V tem delu je tudi obdelan doslej naj- obširnejši in najboljši pregled narodnoosvo- bodilnega boja na Primoirskem, ki ga je prispeval Ivo Juvančič, avtor še nekaterih dTugih razprav iz istega časa, najslavnej- šega obdobja v preteklosti slovenskega ljudstva v Primorju in na Goiriškem. O posameznih dogodkih iz narodnoosvobodil- nega boja so pisali in še danes pišejo pred- vsem njegovi udeleženci, vendar se njih dela štejejo v veliki večini med zgodovin- ske vire. K delom istega značaja je treba prišteti tudi različne članke Ivana Regenta, Josipa Petejana in drugih, ki so prispevali sponiine o razvoju delavskega gibanja na Primorskem in drugih dogajanjih. Zgodo- vino Goriške obravnavajo danes v poisa- meznih in redkih razpravah ali pa v okviru večjih pregledov vsi vidnejši slovenski zgo- dovinarji in drugi pisci, med katerimi je na prvem mestu omeniti pravnega zgodovinarja Berana s študijo o pravno zgodovinskih prilikah na Goriškem. Med Italijani je po vojni srečati mnoga že iz časa pred vojno znana imena, obenem pa tudi nekaj novih. Ob novi meji je nek- danji center goriških Slovencev, mesto Go- rica, ostal v Italiji. Slovenci, združeni % rodno Jugoslavijo, so bili s tem odrezani od svojega naravnega, gospodarskega in kulturnega središča. Že zavoljo tega delo lokalnega zgodovinarja na Goriškein po vojni in še danes ni rodilo večjih uspehov. Mnogo več so storili pri tem nekateri vid- nejši slovenski zgodovinarji. Italijani so svojo dejavnost bolj' razširili tudi že zaradi vzrokov in namenov, v območju katerih se je tedaj odvijal njihov način podajanja zgodovine. V zadnjih letih pa so se med samimi italijanskimi zgodovinarji na Go- riškem javili kritičnejši duhovd, ki skušajo nekdanjo šovinistično mržnjo in potvorbe, ki so jih žal nosila tudi zgodovinska dela, zamenjati s treznejšim pogledom na celotno problematiko ter pri tem apelirajo na važ- nost proučevanja narodnostne sestave po- krajine in na raziskavo »formacije sloven- ske narodne zavesti in iz te izvirajoče po- litične smeri« (Studi Goriziani, vol. XXIX, 1961, str. 23). Slovensko goriško zgodovino- pisje v Italiji je danes skromno, brez več- jih znanstvenih ambicij, in v mnogih pri- merih noče skriti sovraštva do življenja Slovencev v svobodni domovini in ise s ta- kim odnosom loteva tudi obravnave dogod- kov iz novejše zgodovine. Mnogi tržaški zgodovinarji kažejo pri tem drugačna, po- zitivnejša nagnjenja. Za povojno dobo je o jugoslovanskem lokalnem goriškem zgo- dovinopisju mogoče izreči, da je ustvarilo kljub različnim možnostim le malo. Neke celotne goriške zgodovine danes še nimamo. Vsi dosedanji poskusi so ostali ne- popolni in za današnji čas zaradi številnih ponia.njkljivosti neprimerni. Seveda je pri vsem treba upoštevati poseben moment, to je dvojen in pred leti celo trojen način po- dajanja goriške preteklosti. Celotno tako delo bi danes zahtevalo tesnega in medse- bojnega sporazumnega sodelovanja pred- \"sem slovenskih in italijanskih zgodovinar- jev. Za začetek takega dela bi bil prvi (po- goj popolna uporaba vseh virov, ki so jiajrazličnejši in danes ohranjeni na raznih krajih. Antične \ ire so izdali v raznih splošnih zbirkah, njih izkoriščanje je danes v primerjavi z drugimi obdobji najlažje omogočeno. Problemi nastanejo pri izkori- ščanju virov za srednji vek in poznejša obdobja. Ti še zdaleč niso bili v^^si izdani in niso niti tisti, ki so doslej izšli, zbrani na enem mestu. Sistematičnega dela tu do- slej še ni bilo. Vse izdaje virov se tičejo predvsem listinskega gradiva. Velik delež so pri izdaji srednjeveških virov za Gori- ško opravili slovenski zgodovinarji, pred- \iseiin Fran iai Milko Kos. V okrilju splošnih jugoslovanskih in slovenskih izdaj virov za zgodovino delavskega gibanja in naše socialistične revolucije se upoštevajo tudi viri, važni za prončevanje teh dob na Go- riškem. Problemov, ki so se doslej upoštevali, je, kot je iz doslej navedenega mogoče raz- brati, mnogo. Nekateri so bili v raznih de- lih dobro, drugi zopet nekoliko pomanjk- ljivo podani. Podrobnejše navajanje vseh doslej obravnavanih problemov in dogod- kov bi seveda zaradi svoje precejšnje ob- širnosti prešlo okvir, ki ga ima ta sestavek. Zato hočem v naslednjem govoriti o bodo- čih nalogah, ki jih je bilo mogoče pravilno določiti in formulirati le na podlagi pre- gleda doslej opravljenega dela. Katere naj hi bile bodoče naloge in delo? Danes rešujejo krajevnozgodovinska raz- iskovanja nešteto podrobnih problemov, ki jih slovenska historiografija zaradi svojega splošnega značaja ne more Teševati. V tem smislu mora potekati vse bodoče delo slo- venskega zigodo vinar ja na Goriškem. Po- stavljanje pokrajinskega pred občesloven- ski koncept je nepravilno, in je preostanek fevdalnega mišljenja, brez tega koncepta je vsako delo nepopolno ter otežuje pra- vilno pojmovanje in razumevanje. 148 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika Vse od prazgodovine dalje so le redke zgodovinske dobe našle v historiografiji Go" riške svoj pravi obraz in podobo. Nekatera obdobja so podana le v bežnih obrisih, spet drugim manjka globljih notranjih analiz, predvsem gospodarsko socialne narave, ki dajejo današnjemu zgodovinopisju prav po- sebno veljavo. Prav s takim proučevanjem preteklosti se je mogoče približati zgodo- vinski resnici, odkriti gomilne sile zgodo- xinskega razvoja in s tem v zvetzi spoznati dana.šnje življenje, kar je tudi ena izmed poglavitnih na.log modernega zgodovino- I'isja. Prazgodoviiiiskim študijam manjka siste- matične ureditve, ki mora biti pogoj pri tem delu. Objektov, ki bi bili danes potrebni preiskav, je še danes na Goriškem mnogo, nekateri so le deloma raziskani in čakajo dokončnih obdelav, izkopani predmeti pa primernih analiz. Čeprav je predzgodovin- sko prebivalstvo izginilo s prihodom Rim- ljanov, je vendar njegov obstoj vplival še mnogo kasneje na značaj slovenske kulture in naselitve na tem ozemlju, bodisi posred- no ali neposredno. Seveda pri tem trčimo že na arheologovo območje dela, ki se prav zaradi drugačnega načina raziskovalnih me- tod kljub podobnosti ciljev razlikuje od zgodovinarjevega. Goriška ni tako bogata antičnih najdb kot sosednja Furlanija, vendar pa je nudila in še nudi obilico nerešenih vprašanj. Ita- lijanski zgodovinarji v preteklosti so tu mnogo storili, ne da bi skrivali namene, ki so jih hoteli doseči s proiučevanjem te dobe. Gospodarska in družbena podoba antilke sta še vedno zanemarjeni, isto velja tudi za pozno antiko in za prehod srednjega v novi vek. Z naselitvijo Slovencev so se družbeni odnosi ter gospodarski in kulturni značaj goriške dežele zelo spremenili. Naselitev Slovencev in njih ustalitev na tem ozemlju so razni slovenski zgodovinarji temeljito obdelali. Isto velja tudi za srednji vek, če- prav se tndi za to obdobje znova in znova kažejo novi problemi. Za prehod srednjega v novi vek je bilo dosti napravljenega že v okviru obče slo- venske historiografije. Podrobnejše študije, nastale predvsem na podlagi obširnega gra- diva iz tržaških, goriških in raznih drugih furlanskih arhivov, bi morda dale za Slo- vence zanimive in važne podatke, ki so jih razni zgodovinarji hote ali nehote zamolčali. Vpogledi v to arhivsko gradivo spričo dolo- čenih okoliščin niso v vseh možnostih dani. Mnoigo arhivnega gradiva, ki je bilo odpe- ljano z našega ozemlja, se je s pogajanji med italijansko in jugoslovansko vlado že pred leti vrnilo. Novejša pogajanja, ki so se končala s sporazumom 15. septembra 1961, so prinesla zado\oljivo rešitev vpra- šanja arhivov in še drugih perečih kultur- nih vprašanj. (Podrobneje o tem M. Kos, Iz državnega arhiva v Trstu Jugoslaviji izro- čene arhival-ije. ZC XV, 1961. str. 197—199 in Jože Maček, Grada koju je Državni arhiv Slovenije preuzeo od državnog arhiva u Trstu, Arhivist, 1, 1962, XII, str. 160—161). Delež Slovencev v zgodovini mesta Go- rice v poznem srednjem in novem veku še vedno ni dovolj natanko preiskan. Tudi o gospodarskem stanju našega podeželja v dobi propadanja fevdalnega reda bi veljalo pisati. Ni še Taziskano delo prvega zgodo- vinarja goriške dežele Martina Bavčarja. Takih in podobnih problemov je danes še nešteto. Življenje goriških Slovencev v XIX. stoletju potrebuje boljših obravnav, kot je Gabrščkova. Italijani so o svojem življe- nju v mestu Gorici v tem času storili mno- go več. Zgodovina XX. stoletja je podana le fragmentarno. Največja vrzel je v ob- dobju, ki je pripravljalo našo socialistično revolucijo. Za to dobo je ohranjenega zelo malo arhi^ skega gradiva, zato bi bilo treba zbirati spomine ljudi, ki so v tem obdobju živeli in delovali. Isto seveda velja za čas naše narodnoosvobodilne borbe, kjer si je v mnogih primerih mogoče ustvariti podobo o nekem dogodku le na podlagi pričevanj udeležencev. Prav posebno pozornost je treba tu posvetiti začetkom narodnoosvo- bodilnega boja, saj za ta čas manjka pri- mernih dokumentov. Pri pisanju bodočih del o NOB bo treba odslej več pozornosti posvetiti tudi dogodkom, ki niso bili zgolj vojaškega značaja. Mnogo problemov in vprašanj, ki bi jih bilo na Primorskem treba proučevati, je pokazal v posebnem članku A. Savli (Vprašanja iz Primorske, Kronika, I, 1953. z v. 3, str. 158—162). Iz vsega navedenega si je mogoče posta- viti vidike za nadaljnja proučevanja in za še večji razvoj slovenske goriške historio- grafije. V smislu splošne zgodovinske pro- blematike pa bi morali goriški zgodovinarji na jugoslovanski strani državne meje urav- navati svoje delo v naslednjih smereh: 1. .zbiranje, registriranje in interpretacija najrazličnejšega gradiva iz preteklosti, 2. zaščita in varstvo vseh zgodovinskih, etnoloških, iimetnostnozgodovinskih in dru- gih spomenikov, ki tudi služijo pri rekon- str u kc i j i p r et ekl osti, 3. ustanovitev nekega organa, ki bo vodil vse to delo in koordiniral pri tem posamez- nike ali s'kupine in uravnaval delo goriških 149 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino znanstvenih in ]KKlobnih ustanov; skrb za izdajanje neke lokalne publikacije, ki bi tudi prinašala razne zgodovinske članke, s katerimi bi se dal zelo viden obseg dela in doseženih usipehov. 1. Pod zbiranjem gradiva je razumeti iskanje in registriranje najrazličnejših zgodovinskih virov, od raznih urbarskih zaipisov, starega orožja in orodja ipreko raz- nih časopisov, knjig, listin pa do fotograf- skih podob iz preteklosti. Pozornost bi bilo treba posvetiti pisanim virom-arhivalijam, ki so danes raztresene na različnih krajih in marsikod prepuščene zaradi neprimerne- ga hranjenja propadu. Arhivalije je treba zbrati ma enem kraju in sicer v prav za ta namen postavljenem arhivu, ki deluje na Goriškem in v okviru Goriškega muzeja. Vse listo gradivo, ki ga ne bi bilo mogoče zara- di določenih vzrokov zbrati v arhivu, pa bi i)ilo treba evidentirati in \^ primeru slabega Hranjenja zavarovati. Danes se hrani na erenu vrsta tega blaga, na primer stari ob- činski in župnijski arhivi, arhivi raznih društev in ustanov, matične in zemljiške knjige, arhivi partizanskih enot, staro ča- .-opisje in tudi hišne arhivalije. Pri tem je :>meniti, da je bil s popisom Modesta Golije »Arhivske zbirke v tolminskem okraju« (Arhivist. I. sept.-dcc. 1961, zv. 3. str. 72—95) storjen že prvi korak v tej smeri. Potrebno bi bilo omogočiti primernejše izkoriščanje gradiva iz arhivov onstran državne meje. Te arhivalije bi bilo najbolje prejeti prefoto- graf irane, če ne bi bile že drugače dosegljive (mnogo na mikrofilm posnetih dokumentov iz goriških arhivov hrani Državni arhiv Slovenije v Ljubljani). Prav tako bi bilo treba evidentirati vse važnejše tiske in dru- ge bibliografske vrednosti, ki jih hranijo razne podeželske knjižnice in privatni last- niki. Evidenco o tem bi moral voditi štu- dijski oddelek Goriške knjižnice, ki bi mo- ral vse svoje delo uravnavati v tesnem sodelovanju z muzejem. Zavodom za spome- niško varstvo in nekim v bodoče postavlje- nim zgodovinskim ali podobnim društvom. Pri vsem tem delu pa je treba stremeti za tem, da se čimveč arhivalij in drugega ma- teriala prenese v eno od navedenih usta- nov. Poseben pomen imajo pri zbiranju take- ga gradiva raziskave na terenu. Te morejo potekati v delu ekip, ki jih na teren pošlje ena od navedenih ustanov ali pa v delu po- sameznikov. Običajno se delo na terenu odvija v obliki topografskih akcij; teh je Goriški muzej že priredil nekaj in jih tudi v bodoče še namerava. Na terenu se pro- učujejo razna ledinska imena in ljudska izročila, ki danes izginjajo v jwzabo. Za najnovejša obdobja so važni zapiski sjKjmi- nov partizanskih borcev in drugih sodelav- cev v naši revoluciji in v boju proti fašiz" mu. Vendar pa je treba pri vsem tem upo- števati, da so taka poročila zaradi časov- nega razmaka med opravljenim dejanjem in današnjim časom velika ter je treba taka pričevanja kot sekundarni vir preverjati zelo pazljivo. Sploh se mora celotno delo zgodovinarja na Goriškem, tako poklicnega kot amaterskega, odvijati v območju nalog in zahtev moderne zgodovinske znanosti. Delo na terenu prinese tudi kako etno- grafsko najdbo od mnogih pohištvenih predmetov, oblek in narodnih noš do raz- ličnega orodja. Ti predmeti se morajo na terenu zavarovati ali pa prenesti v muzej. Bolj kot zgodovinarjevo je arheologovo področje izkopavanje in sistematiziranje najdb iz prazgodovine in zgodnjega sred- njega veka. S tem pa trčimo že na drugo, od prej postavljenih smernic, to je na va- rovanje in zavarovanje predmetov na te- renu. 2. V tem smislu se danes mnogo govori o propadanju raznih kulturnih spomenikov in drugih ostalin preteklosti na terenu. Njih hranjenje in zaščita v preteklosti nista bili zadovoljivi, toda tudi danes ni mogoče go- soriti o kakšnem posebnem napredku. Tako varovanje in zavarovanje spremlja bolj kot katerokoli drugo delo poraba velikega šte- vila finančnih sredstev. Mnogi spomeniki in predmeti propadajo, z njimi propada tudi pomemben zgodovinski vir. Njegovega za- varovanja bi se bilo treba lotiti nemudo- ma. Ne moremo dopustiti, da propadajo že tako zelo borni ostanki objektov iz antične dobe, zidovja srednjeveških gradov, mno- gi etnografski predmeti, cerkve in njih fre- ske. Isto velja še v večji meri za predmete iz novejših obdobij, predvsem za razne ob- jekte iz narodnoosvobodilnega boja. 3. Tretja smer bodočega dela je prav ta- ko važna. Če nekaj delamo in ustvarjamo, smo dolžni dajati družbi, ki nas pri tem podpira, neki obračun dela, ki mora biti v \seh pogledih prvenstveno vzgojnega po- mena. To je treba storiti na ta način, da se |)lodovi različnih oblik raziskav dajejo javnosti na vpogled. Pri tem najbolje slu- žijo stalne in začasne zbirke v muzeju in njegovih objektih ter razstave, prirejene v njegovem okrilju. Drugi način pa je poda- janje takih obračunov v obliki krajših ali daljših strokovnih in poljudnih člankov. Temu najbolje služi izhajanje nekega ča- sopisa, ki naj s svojo vsebino prikaže rezul- tate prizadevanj v smeri zbiranja gradiva 150 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika in njegove obdelave. Ker za samo zgodo- vinsko, arheološko in etnografsko gradivo za goriško območje ne bi zadoščal in opra- vičil obstoj posebne publikacije, bi se mo- gel obseg take izdaje povečati in razširiti še na druga področja kulturnega pa tudi go- spodarskega ustvarjanja na Goriškem. V tem smislu so mnogi kraji na Slovenskem storili že mnogo, saj izdajajo redno različne periodične publikacije, v katerih prevladu- je zgodovinski del, saj je zgodovina eno najbolj privlačnih področij zlasti v krajev- nih pogledih. »Goriški zbornik« (1957) je pomenil prvi korak v tem snovanju, a žal je ostal le pri svojem prvem in doslej edi- nem letniku. Njegovo nadaljevanje je po- trebno, krajevno časopisje te vrzeli ne more nadoknaditi, pa tudi izhaja za drugačne namene. Članki, ki jih od časa do časa pri- nese, so namreč prigodnega značaja in niso plod načrtnih raziskav. S tem ne bi bilo izpolnjeno samo neko važno kulturno po- slanstvo, temveč bi se tudi nadaljevala bo- gata izdajateljska tradicija Goriške. Ustanovitev zgodovinskega društva za Goriško, oziroma oživitev tistega dela, ki je pred leti nastalo (1951) in propadlo, je nuj- na. Svoje udejstvovanje bi moralo društvo zaradi raizmer razširiti še na druga področ- ja, ki so z zgodovino v tesni zvezi (arheo- logija, etnologija, umetnostna zgodovina itd.). Kot že omenjeno, naj bi to društvo koordiniralo delo Goriškega muzeja, Zavo- da za spomeniško varstvo in študijskega oddelka Goriške knjižnice ter še drugih enakih ustanov na Goriškem in Primor- skem; člani društva naj bi pomagali posa- meznim tem nstanovam pri opravljanju njihovih nalog. Društvo naj bi tudi sodelo- valo pri urejanju zgoraj navedene puJ^lika- cije, katere izhajanje bi seveda zahtevalo tudi vodstvo in sodelovanje občinskih in drugih forumov. Naštete so v grobih obrisih naloge, ki jih današnji čas postavlja pred goriškega zgo- dovinarja in zgodovinopisje v Jugoslaviji. Postavljene naloge naj bi bile odskočna deska za neko kasnejše še popolnejše delo. Poudariti je treba, da so za vsako bodočo dejavnost potrebni vsi pogoji, od katerih je eden najvažnejših zbrano gradivo, na podlagi katerega se lahko delajo raziskave v smeri in smislu krajevnozgodovinskih proučevanj. V teh pogledih nas zgodovi- narji onstran državne meje močno preka- šajo, čeprav kritični duhovi med Italijani samimi ugotavljajo, da so še na marsikate- rem področju njihova razskovanja šele na začetku. Novo vzdušje, ki je začelo prevla- dovati v italijanski historiografiji in sploh v samih odnosih do Slovencev, brez dvoma odpira možnosti odkritega sodelovanja, ki je potrebno pri obravnavanju določenih vprašanj, zlasti iz novejše zgodovine. V tem smislu je treba pohvaliti in spre- jeti pobudo, da je »potreba postaviti itali- jansko\slovenske študijske organe, ki bi raziskovali in pojasnjevali novo in najno- vejšo lokalno zgodovino ter njene najbolj zanimive dogodke«, ki jo je nedavno spro- žila goriška Tevija »Iniziativa isontina« (dicembre 1%3, št. 15, str. 21). Treba je le pričeti in nadoknaditi zamujeno. OPO^IBE Literatura: M. Kos. Pregled slovenske historio- grafije. Jugoislovenski istoriski časopis, 1. 1935, str. 8.-21. — B. Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času, ZC, I, 1W7, s'tr. 11—30. — B. Grafenaiier, Struktura in tehnika zgodovinske vode, Ljubljana 1960, str. 216—249 (tli je navedena vsa važnejša z vpraša- njem slo^enske historiografije povezana literatu- ra). — B. Grafenauer, Historiografija. Slovenija, str. 13—^13, Enciklopedija Jugoslavije, 4, Zagreb i960. — M. Paliior, Nekatera vprašanja primorske in slovensko-istrske historiografije, Istrsiki zgo- dovinski zbornik, I, 1935, str. 147—iöQ. — G. j Cervani, Lineamenti di storiografia risorgimen- talo nazionale e goriziana (drugi del tega članka o goriški historiografiji Appunti per una moder- na storiografia risorgimentale isontina, je po- natisnila revija Studi Goriziani, vol. XXIX, 1961, str. 9—25) v publikacij i Gorizia nel risorgimento, Gorizia 1961, str. 7—42 (ocena: I. Juvaneič, ZC, XVI, 1962, str. 265—269). — P. Blaznik, Pota in vidiki slovenske krajevne zgodovine. Kronika. III, 1955, ZV. 3, str. 145—150. 151