215
Novičar iz slovenskih krajev.
Iz  doljniga Stajarsldga QH)»    Pretekli  mesec 8im po Savinski dolini potoval,   in  serce me sili, da Vam, kar sim posebnima vidil ali slišal, nekoliko pišem. V Celji sim  očitne  porotne  sodbe poslušal.    Dopadlo mi je,  kako   vitez g. A cul a gladko in lepo slovensko govori;  dopadlo,  kako  resno   se  g. Mula j,   deržavni pravdnik , obnaša; ali pa niste pervi razsodbi g, porotnikov nad tistima dvema ženskama, od kterih se je mislilo, de ste novorojenčke umorile,  premilostljiv e bile ,  si ne upam razsoditi. — V Stražneku, nekim gradiču med Brasločah in Gomilskim,   sim  vidil in slišal nov inštrument, iznajden od slavniga orglarja Alojzi a Horbig er, ki ga (antropogloson) človekoglasnik zato imenuje, ker neke pisali človeku podoben glas imajo.    Ne sila prostoren,   okoli  4  čevljev  visok  in tri  in  pol čevljev širok, ima kot orgije klavijaturo s 5 ^/^^ oktavami in 4 premembami;   nar nižji glas ima,  kakor v orgijah, 16 čevljev visoka pisal F,   in naj   višji  glas G;  pisali so iz čina, pakfona in mesinga narejene; prav milo pojejo, in glasi so močni  pa tudi tihi (^crescendo et desccndo) če  se   koliko   kaj   z   nogo   pritisne.    H petju, posebno veliki tedin, bi   ta inštrument gotovo   še   prijetnejši   se prilagal  kot fisharmonika.    Horbiger  misli ta inštrument  v   večih  mestih pokazati,   in sčasama ga še bolj popolnama   sostaviti. — Domu  vernivši  sim v neki soseski vidil  nov  strop   na  hišo devati,   ktera je že vec let strehe pogreševala, kakor ga kozolc še dandanašnji nima. Začudim se, in rečem: no lejte! nemarni možak se poboljša!   Smehlaje mi  na to sosed pove, da so posestnika   razterganlga poslopja,   ko druziga  ni bilo, ki bi bil pisati in brati znal , za župana zvolili; in ker je sosede  sram,   da  bi  njih župan v taki razdertii  bival, so mu skop in drugih  pomočkov  brez plačila ponudili, samo da bi si   svoje poslopje  popravil.    Vidite , da žu-panijštvo tudi svoj dobiček ima — in tako je vsim po-magano. ^—Na zadnje sim še eno smešnico slišal. Okoli mize neke oštarije je pet  kmetov s enim teržanam sedelo , in teržan je pšenico kupoval. Ko s enim kmetam
216
Že skoraj barantijo stori, opomne drugi kmet rekoč: boter! pokaj bi zdaj pšenico prodavali, spomladi pa bomo morali žita kupovati? Bedak! — zakriči boter — od kod pa bom denar dobil, spomladi žita kupiti, ako zdaj pšenice ne prodam? in je teržanu v roke segel. — Sploh se ljudje bojijo, da bo čez zimo veliko pomanjkanje postalo in huda lakota pritisnila. Klaja pri živini nič ne tekne, in ljudje so že zdaj pri pičlim. Bog se usmili, in ljubi mir ohrani, sicer bo nadloga še veči. — Popisovanje vojaških novincov se je pri nas brez vse spotike doveršilo, in za našo sosesko smo že štiri vha-jače v vojaštvo odrajtali.
Iz Kamniške okrajne. Na tudi v „Novicah^' omenjeno prošnjo šestih županov, ki so jo visocimu de-želnimu poglavarstvu predložili, da naj jim kantonsko poglavarstvo po slovensko dopisuje, ker nemškiga ne razumejo, so dopisi častitiga kantonskiga poglavarstva do teh 6 županov zdej zvesto slovenski; kako se pa drugod godi, ne vemo — upati je, de se bo povsod pravica spolnila, — Ko bo nemško-slovenski del slovarja, ki ga slovensko družtvo izdeluje, dokončan , naj skerbi slavno družtvo , da se koj natiskovati začne. Bog nas varuj tiste nesrečne odlašovske misli, ki se rada v glavo rije, rekoč: počakajmo , bo ta ali uni še pred svojiga natisniti dal; bomo vidili kaj bo napravil, in potlej lahko iz njegoviga dela to naše poboljšamo. To misel sim pri nekimu zapazil, ki ga že 15 let, kar jez vem, nekaj moti, in še danes ta dan ga tako moti, kakor tačas, ko ga je začela, in motila ga bo blezo do groba. H slovenskim litanijam bi bilo med drugim to dostaviti: ^^Od odlašanja pri izdajanji elovenskiga slovarja, resi nas o Gospod!'^
Iz hribov Ljublj. okrajniga poglavarstva 10. t. m. (^PO Gospod komisar, od Ljubljanskiga okrajniga poglavarja poslan, pride v hribovsko županijo-------
na popis fantov za novake ali novince na vojsko, kteri pa slovenšino s težavo le za silo lomi. Na popis prideta s županijskima svetovavcama vred novi in tudi poprejšnji župan, ktera oba tudi nemško znata. Tedej pokazati, de znata več, ko hruške peč, jo začneta z gospod komisarjem po nemško rezati; županova svetova ve a pa sta jih debelo gledala ; ali kmalo se oglasi eden izmed svetovavcov rekoč: „mi dva tega jezika ne razumeva; ker ste začeli v jeziku nama neznanim govoriti, nimava nič tukej opraviti, tedej greva domii." In, lejte, ko bi odrezal, je nemškovanje omolknilo, in začel je gospod komisar slovenšino, kakor je mogel in znal. — Ko bi se tako po izgledu našiga svetovavca povsod Slovenci svojih svetih pravic poprijemali, bi o kratkim vsi gospodje vradniki med Slovenci gladko slovenšino govorili in pisali. Scer nam je pa ta prigodba veselo znamnje, de že tudi hribovci od cesarja podeljene pravice zapopa-dejo in jih spoštujejo, kakor gre.