zavesti — ti so še danes priča njegovega nravilnetJa vzSoineSa dela med liudstvom. Anton Mlekuž. Dne 1. decembra je umrl v Čepovanu na Goriškem nadučitelj v pok. Anton Mlekuž. Ta kratka vest je globoko pretresla vse njegove prijatelje in znance, ki niso mogli pohiteti na sveže izkopani grob, da se poslove od znanca, prijatelja, moža kremeni* tega značaja, železne volje, rodoljuba, bla= gega vzgojitelja in očeta. Nad 40 let je pokojnik učitelje.al in najbrže bi podaljšal svoje šolsko delo št za kako leto, da ni usoda odtrgala takro velik del našega ozemlja in ga prisodila Italiji. Okupacija mu je zrahljala živce in moral je zaprositi za upokojitev. Polnih 39 let je služboval v Čepovanu, izbral si tamkaj svojo življenjsko družico in vzgojil v strogo nacionalnem duhu 8 otrok, izmed katerih se jih je posvetilo 5 učiteljskemu poklicu. Dva sta šolska upravitelja, dve učiteljici, a najmlajša študira učiteljišče v Mariboru. Kot more le najboljši očc, skrbel je pokojnik za svojo rodbino, a ostalo mu je še ljubezni, ki so je bili deležni Čepovanci. Vodil je vse narodno izobraževalno delo med tamkajšnjim ljudstvom in se poleg tega posvetil predvsem sadjarstvu, in Čepovan se je ponašal z res lepimi sadovnjaki, ki jih je pa svetovna vojna precej uničila, a so jih deloma zopet popravili. — To je bil vidcn znak njegovega dela in truda, a mnogi značajni in zavcdni narodnjaki, ki niso klonili niti pred silo in niso zatajili svojc narodne zavesti — ti so še danes priča njegovega pravilncga vzgojnega dela med ljudstvom. Kako priljubljen je bil v vsej čepovan* ski okolici, je pričala za tamkajšnje razmere naravnost ogromna udcležba pri pogrebu. Cerkvcni pevski zbor mu je zapel na grobu tri žalostinke in domači župnik je imel lep nagrobni govor, v katerem je poudarjal po = kojnikove zasluge. Ni ga bilo očesa, ki bi ostalo suho ob grobu tako zaslužnega moža. »Takega učitclja ne bomo več imeli,« so še« petali ljudje, ko so se vračali s pokopališča, in govorili so rcsnico. Prezgodaj*je legel v grob. 72 let življenja je imel za seboj, a ljudstvo i.n družina bi ga še potrebovali — toda usoda je neizprosna. Bodi pokojniku nesvobodna zemljica lahka, vsem prizadetim pa izrečeno sožalje. f