© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU Saša Peršolja Article information: To cite this document: Peršolja, S. (2010). Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU, Dignitas, št. 47/48, str. 147-182. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/47/48-8 Created on: 16. 06. 2019 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 147 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU 1 1. Uvod Izmed tožb, ki so posamezniku na razpolago pred SEU, je po- sebej pomembna ničnostna tožba, ki ima dve ključni funkciji. Prva zajema možnost posameznika, da izpodbija akt EU, ki posega v njegove pravice. SEU lahko na podlagi ničnostne tožbe, če je ta ute- meljena, razglasi sporni akt za ničnega. Druga funkcija ničnostne tožbe je sodni nadzor nad zakonitostjo aktov EU, ki jih sprejemajo institucije, agencije, organi in uradi EU. Obravnava ničnostne tož- be temelji na predpostavki, da so bili kriteriji za dopustnost nično- stne tožbe posameznika pred SEU težko izpolnljivi. Še posebej se izpostavlja problematičnost dokazovanja, da akt EU posameznika zadeva posamično. Lizbonska pogodba je v normativno ureditev vnesla spremembe, ki naj bi pomenile večjo legitimacijo posame- znika, saj naj bi mu omogočale lažji dostop do SEU. Hkrati se pre- verja tudi trditev, postavljena v sodni praksi, da pravo EU vsebuje popoln sistem pravnih sredstev. 2. Ničnostna tožba SEU je bilo zaradi svoje aktivistične vloge in teleološke razla- ge večkrat kritizirano. 2 S sodbami v zadevah van Gend and Loos 3 , 1 Prispevek je pripravljen na podlagi diplomskega dela avtorice Uveljavljanje pravic posameznikov pred Sodiščem EU. 2 Forrester, The judicial function in european law and pleading in the european courts, Tulane Law Review, št. 81, 2007, str. 647. 3 26-62, NV Algemene Transport- en Expeditie Onderneming van Gend & Loos proti Nederlandse administratie der belastingen. Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU 1 Saša Peršolja 08 Sasa Persolja.indd 147 3.4.2011 19:14:37 148 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo Frankovich, 4 Von Colson and Kammann 5 in še nekaterimi je na različne načine okrepilo moč aktov EU. Slednji pa zato lahko ve- dno bolj posegajo v nacionalno pravo, 6 pa tudi v pravice posame- znikov. Iz tega logično sledi, da imajo posamezniki vedno večje in bolj utemeljene motive za izpodbijanje evropske zakonodaje, ki posega v njihove interese. 7 I. Veljavna ureditev po Lizbonski pogodbi SEU ima za presojo veljavnosti pravnih aktov na voljo le eno možnost, tj. direktno ničnostno tožbo, ki jo ureja 263. člen Pogod- be o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU). Ničnostno tožbo pred SEU lahko sprožijo privilegirani ali pa neprivilegirani tožniki. Po 263(2) členu PDEU je Sodišče pristojno za tožbe, ki jih vložijo države članice, Evropski parlament, Svet ali Komisija. Na podlagi te določbe se lahko sklepa, da je državam čla- nicam, Evropskemu parlamentu in Svetu vedno dovoljeno vložiti ničnostno tožbo, zaradi česar se imenujejo privilegirani tožniki. 8 Ničnostno tožbo lahko vložijo celo tedaj, ko je odločba naslovlje- na na kakšno drugo osebo ali organ. Posamezniki so neprivilegi- rani tožniki, saj morajo za vložitev ničnostne tožbe izpolnjevati še druge kriterije. 9 263(4) člen PDEU pravi, da lahko fizične in prav- ne osebe vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukre- pov. 4 Združeni zadevi C-6/90 in C-19/90, Andrea Francovich in Danila Bonifaci in drugi proti Italijanski republiki. 5 Zadeva 14/83, Sabine von Colson in Elisabeth Kamann proti Land Nordrhein-Westfalen. 6 Posebno povečanje učinka akta se lahko opazi na področju direktiv, kjer so se ustvarila nova pravila, ki delujejo neodvisno od pravila neposrednega učinka. Poseg v nacionalno pravo se vrši s pomočjo naslednjih institutov: dolžnost lojalne razlage, uporaba koncepta učinkovitega sodnega varstva, od- škodninska odgovornost držav članic. 7 Ward, Judicial review and the rights of private parties in EU law, 2. izdaja, New York, 2007, str. 259. 8 Računsko sodišče, Evropska centralna banka in Odbor regij lahko ravno tako vložijo ničnostno tož- bo, vendar samo zaradi varovanja svojih prerogativov (člen163(3) PDEU). Računsko sodišče, Evrop- ska centralna banka in Odbor regij so opredeljeni kot semi-privilegirani tožniki. 9 »The need to show standing is the primary distinction between institutional and private plaintiffs«, Xavier, Standing of private plaintiffs to annul generally applicable european community measures: If the system is broken, where should it be fixed?, Fordham International Law Journal, št. 30, 2007, str. 1496. 08 Sasa Persolja.indd 148 3.4.2011 19:14:37 149 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU Posameznikom, ki želijo vložiti ničnostno tožbo proti aktom Unije, ni potrebno delovati v prejšnjem postopku, 10 ničnostno tož- bo pa morajo vložiti pred Splošnim sodiščem. 11 Ničnostno tožbo se lahko vloži zaradi štirih razlogov: 12 a) za- radi nepristojnosti, b) zaradi bistvene kršitve postopka, c) zaradi kršitve Pogodb ali kateregakoli pravnega pravila, ki se nanaša na njuno uporabo 13 in č) zaradi zlorabe pooblastil. 14 Če je tožba utemeljena, Sodišče razglasi zadevni akt za nične- ga. 15 Sodba učinkuje erga omnes in praviloma ex tunc. Instituci- ja, organ, urad ali agencija, katere akt je bil razglašen za ničnega, mora sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe SEU. V praksi to pomeni, da mora institucija, organ, urad ali agencija prenehati z izvrševanjem ničnega akta in izdati nov akt, ki nima tistih lastnosti, zaradi katerih je bil prejšnji akt razglašen za ničnega. Za izpolnitev navedenega je dovoljeno razumno obdobje. 16 Ta obveznost pa ne vpliva na morebitne obveznosti, ki bi lahko izhajale iz nepogod- bene odškodninske odgovornosti. 17 II. Razvoj ureditve ničnostne tožbe A. Pogodbe Skupnosti in začetek sodne prakse Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (v na- daljevanju: Pogodba o ustanovitvi EGS) in Pogodba o ustanovitvi Euratom sta leta 1957 predvideli ničnostno tožbo, ki je podobna današnji po PDEU. Po 173. členu Pogodbe o ustanovitvi EGS je Sodišče pristojno za presojo zakonitosti aktov Sveta in Komisije, razen priporočil ali mnenj. Fizične in pravne osebe lahko sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki 10 Grilc/Ilešič, Pravo Evropske Unije, 2001, str. 299; glej tudi naprej pojasnila o pravilni vložitvi tožbe (rok za vložitev tožbe). 11 Za tožbe, ki jih vložijo posamezniki, je od leta 1995 pristojno Splošno sodišče (takrat poimenovano Sodišče 1. stopnje); glej člen 256 PDEU in člen 5 Statuta o Sodišču EU. 12 Člen 263(2) PDEU. 13 Pravno pravilo, ki se nanaša na uporabo Pogodb, bi lahko predstavljala vsa zakonodaja, ki je nastala na temelju Pogodb, skupaj s splošnimi načeli, ki jih uporablja SEU (Lasok/ Millett /Howard, Judicial control in the EU : procedures and principles, Richmond, 2004, str. 59). 14 Isti razlogi pridejo v poštev, ko se poskuša akt izpodbijati preko posrednega postopka, tj. preko postopka predhodnega odločanja po 267. členu PDEU (Craig, de Búrca, EU law – text, cases and materials, New York, 2008, str. 538). 15 Člen 264(1) PDEU. 16 Člen 266(1) PDEU; Lasok/ Millett/ Howard, Judicial control in the EU: procedures and principles, Richmond, 2004, str. 62. 17 Člen 266(2) PDEU v povezavi s členom 340(2) PDEU. 08 Sasa Persolja.indd 149 3.4.2011 19:14:37 15 0 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo. Kdaj odločba posamezni- ka zadeva posamično, ni bilo jasno, saj Pogodba o ustanovitvi EGS tega ni določala. Kriterij posamičnega zadevanja pa je zato opredelilo Sodišče v primeru Plaumann & co. proti Komisiji Evropske gospodarske sku- pnosti. 18 Podjetje Plaumann je vložilo tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije o zavrnitvi odobritve Zvezni republiki Nemčiji, da delno opusti carine za sveže mandarine in klementine, ki se uvažajo iz tretjih držav. Sodišče zatrjuje, da določba 173(2) člena dovoljuje posamezniku, da vloži tožbo zoper odločbe naslovlje- ne na drugo osebo, če ga »neposredno in posamično zadevajo«. Navedeni člen izrazov neposrednega in posamičnega zadevanja ne opredeljuje in niti ne omejuje, prav tako nobene omejitve ne izhajajo iz Pogodbe. Nasprotno, določb Pogodbe glede pravice vložiti tožbo se ne bi smelo razlagati omejevalno. Iz tega izhaja, da besedilo in smisel te določbe, ki posamezniku dovoljuje vložiti ničnostno tožbo, upravičujeta najširšo razlago. Sodišče v navede- ni zadevi pravi, da »/…/ je treba najprej ugotoviti, ali je izpolnjen drugi pogoj za dopustnost, saj če odločba tožnika ne zadeva po- samično, ni treba ugotavljati, ali ga zadeva neposredno.« Sodišče je tako moralo odločiti, kdaj tožnika odločba zadeva posamično. »/…/ Osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdijo, da jih odloč- ba zadeva posamično samo, če nanje učinkuje zaradi nekaterih lastnosti, ki so njihova posebnost, ali na podlagi okoliščin, ki jih ločijo od vseh drugih oseb in jih na podlagi tega posamično dolo- čajo na podoben način kot tiste, na katere je odločba naslovljena.« Sodišče je ničnostno tožbo v danem primeru razglasilo za nedo- pustno, ker je sporna določba zadevala tožečo stranko kot uvozni- ka klementin zaradi trgovinske dejavnosti. Trgovinsko dejavnost pa, kot razlaga Sodišče, lahko opravlja kdor koli, kadar koli in zato tožeče stranke ne označuje na enak način kot naslovljenca odloč- be. Razlaga, ki jo je glede posamičnega interesa razvilo in jo še raz- vija Sodišče, je bila predmet neštetih kritik in obsežnih razprav. Po mnenju nekaterih kritikov gre za sodno prakso Sodišča, ki je naj- 18 25-62, Plaumann & co. proti Komisiji Evropske gospodarske skupnosti (v nadaljevanju: Plau- mann). 08 Sasa Persolja.indd 150 3.4.2011 19:14:37 151 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU manj transparentna in najbolj kontroverzna. 19 Sledeč literaturi, 20 definicija posamične prizadetosti posameznika z odločbo zahte- va, da se dokaže pripadnost zaprti kategoriji subjektov, ki so priza- deti z odločbo. Ta prizadetost posameznika pa mora biti podobna prizadetosti naslovnika odločbe. Že naveden kriterij, ki ga mora posameznik dokazati, je dovolj strog. Sodišče pa gre še naprej v razlagi posamičnega interesa, ko zahteva, da se zaprta, abstraktno določena skupina prizadetih subjektov v prihodnosti ne bo nikoli več širila. V zadevnem primeru je že sama dejavnost uvažanja kle- mentin taka, da vedno obstaja potencialna možnost, da bo še kdo začel z uvažanjem, kar ne zadosti zadnjemu kriteriju o neširjenju zaprte skupine prizadetih subjektov. Uporaba Plaumannovega testa je tudi ekonomsko gledano ne- realna. Neprepričljiva je namreč trditev, da se lahko zaprta skupina subjektov (uvoznikov klementin) kadarkoli poveča. Število uvozni- kov klementin ni odraz naključja, ampak rezultat načela ponudbe in povpraševanja. 21 Zato trditev, da uvoz klementin lahko opravlja kdorkoli, na more biti eden od razlogov, da se posamezniku one- mogoči izpodbijanje akta. Problem je seveda še v tem, da se akti po večini nanašajo na neko obdobje v prihodnosti, ko pa skupina individualno prizadetih posameznikov v času sprejetja akta ni ne določena in ne določljiva. 22 Na tak način si je težko predstavlja- ti, kako bi sploh lahko uspela ničnostna tožba posameznika, ko mora ta izkazati posamični interes. 23 Kriterij posamične prizadeto- sti je posameznikom onemogočil tudi izpodbijanje splošnih aktov (uredb), zaradi česar je pri nekaterih zavladala (skrajna) ideja o nepovratni in globoki izgubi demokratičnosti v Skupnosti. 24 19 Cortes, At the european contitutional crossroads: easing the conditions for standing of individuals seeking judicial review of Community acts, Michigan State Journal of International Law, št. 12, 2003, str. 121. 20 Ibidem. 21 Tudi če bi se interes po uvažanju klementin povečal, bi lahko uvozniki klementin uvažali več kle- mentin; pa tudi če bi k uvozu klementin želeli pristopiti še drugi uvozniki, bi to vseeno vzelo nekaj časa (Craig, De Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, New York, 2008, str. 512). 22 Berry, Boyes, Access to justice in the community courts: A limited right?, Civil Justice Quarterly, 2005, str. 224–245. 23 Craig, De Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, New York, 2008, str. 513. Do leta 1976 je Sodišče, kljub velikemu številu ničnostnih tožb posameznikov, ugotovilo dopustnost tožbe le v treh primerih (Ward, Judicial review and the rights of private parties in EU law, 2. izdaja, New York, 2007, str. 288). 24 Cortes, At the european contitutional crossroads: easing the conditions for standing of individuals seeking judicial review of Community acts, Michigan State Journal of International Law, št. 12, 2003, str. 121. 08 Sasa Persolja.indd 151 3.4.2011 19:14:37 15 2 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo B. Izpodbojni akti Sodišče po 263(1) členu PDEU nadzoruje zakonitost širokega spektra aktov EU. To so zakonodajni akti, 25 akti Sveta, Komisije, Evropske centralne banke, 26 razen priporočil in mnenj. V spekter presoje zakonitosti pa sodijo tudi akti Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Seznama ak- tov še ni konec, saj se presoja zakonitosti širi tudi na akte organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe. Gre torej za presojo obveznih pravnih aktov, ki imajo navzven zavezujoče pravne učinke. 27 Kateri so ti akti, določa PDEU v 288. členu, ko navaja, da institucije Unije sprejemajo uredbe, direktive in sklepe, čeprav je na tem področju sodna praksa izoblikovala dodatna pravila. 28 V primeru ERTA se je postavilo vprašanje učin- ka tistih aktov, ki jih sprejemajo institucije, ki niso v obliki uredb, direktiv ali (po prejšnji ureditvi) odločb. Sodišče je odločilo, da bo dopustilo tožbo zoper vsak akt, ki ustvarja pravne učinke, ne gle- de na njegovo obliko ali poimenovanje. V literaturi se navaja pri- mer IBM, 29 ki pokaže, da je termin »pravnih učinkov« lahko kon- troverzen. 30 Podjetje IBM je vložilo ničnostno tožbo zoper dopis Komisije, s katerim je Komisija to podjetje obvestila o uvedbi kon- kurenčnega postopka, z namenom ugotoviti, ali je podjetje IBM kršilo pravila konkurence. Dopis Komisije je od podjetja IBM zah- teval, da odgovori na v dopisu navedene trditve. Sodišče je spre- jelo stališče, da je vsak akt, ki povzroča zavezujoče pravne učinke in prizadene interese posameznika tako, da bistveno spreminja njegov pravni položaj, lahko predmet ničnostne tožbe. Pri tem je oblika akta načeloma nepomembna. Kakorkoli, enako ne velja za akte, ki jih sprejemajo institucije znotraj internega postopka in ne predstavljajo končne odločitve te institucije. T. i. pripravljalni akti ne morejo biti predmet izpodbijanja, je pa zato lahko predmet iz- podbijanja končni akt, ki ga izda institucija v postopku. 31 25 Pravni akti, sprejeti po zakonodajnem postopku, so zakonodajni akti (289. člen PDEU). 26 V nadaljevanju: ECB. 27 Nerad, v: Grad et. al., Ustavno pravo Evropske Unije, 2007, str. 277. 28 22-70, Komisija Evropskih skupnosti proti Svetu Evropskih skupnosti, zadeva ERTA (v nadaljevanju: ERTA): »/…/an action for annulmen must be available in the case of all measures adopted by the insti- tutions, whatever their nature or form, which are intended to have legal effects.« 29 60/81, International Business Machines Corporation proti Komisiji Evropskih skupnosti (v nada- ljevanju: IBM). 30 Craig, De Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, New York, 2008, str. 504. 31 10., 11., 12. odstavek sodbe v zadevi IBM (60/81). 08 Sasa Persolja.indd 152 3.4.2011 19:14:37 15 3 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU a) Vsebinske omejitve Po ureditvi, ki je veljala do Lizbonske pogodbe, so se akti, ki so lahko bili predmet presoje zakonitosti Sodišča, delili na akte v prvem stebru ali v stebru Skupnosti, akte v drugem in v tretjem stebru. PEU na splošno ni omogočala izpodbijanja aktov, ker so bili akti iz drugega in tretjega stebra predmet meddržavnega ure- janja. 32 Gre za področje skupne zunanje in varnostne politike ter sodelovanje na področju pravosodja in notranje politike. Ureditev, ki v tretjem stebru (pravosodje in notranja politika) ni omogočala ničnostne tožbe posameznikov, se je zdela posebej vprašljiva od primera Puppino 33 dalje. 34 Lizbonska pogodba je odpravila stebrno strukturo in zato prav tako razlikovanje aktov znotraj stebrov. SEU še vedno ni pristojno za določbe v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko in akte, sprejete na njihovi podlagi. Pomembno pa je, da je Sodišče na po- dročju skupne zunanje in varnostne politike vendarle pristojno za odločanje o tožbah, ki jih vložijo posamezniki, v katerih se nadzo- ruje zakonitost sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam. 35 Zaradi kritik o spornosti omejene pristojnosti Sodišča v tretjem stebru, je delovna skupina X (WGX) v okviru Konvencije o pri- hodnosti Evrope zavzela stališče, da taka pristojnost Sodišča na področju, ki neposredno prizadene temeljne človekove pravice, ni več sprejemljiva. PDEU zato opušča posebna pravila o pristoj- nosti za področje svobode, varnosti in pravice. 36 Akti zadevnega področja so predmet presoje zakonitosti in tako omogočajo tudi direktno ničnostno tožbo posameznika. SEU pa ni pristojno za preverjanje veljavnosti ali sorazmernosti ukrepov policije ali dru- gih organov kazenskega pregona države članice ali za določbe o 32 Izjema je obstajala le, če je država članica priznala pristojnost Sodišča za presojanje veljavnosti in razlage okvirnih sklepov v postopku predhodnih vprašanj (35. člen PEU). 33 C-105/03, kazenski postopek proti Marii Pupino. Sodišče je sprejelo stališče, da morajo sodniki držav članic razlagati nacionalno pravo tudi v skladu z ukrepi iz tretjega stebra. Ukrepi na področju pravosodja in notranje politike lahko bistveno posegajo v pravice posameznikov, ti pa zoper take ukrepe ne morejo sprožiti ničnostne tožbe. 34 Sodišče je nakazalo širitev svoje pristojnosti na področje tretjega stebra s sodbo v zadevi Segi (C-355/04 P, Segi, Araitz Zubimendi Izaga in Aritza Galarraga proti Svetu Evropske unije). Sodišče je odločilo, da skupno stališče, ki ga je sprejel Svet, lahko daje pravne učinke v razmerju do tretjih oseb. S tem je Sodišče preprečilo Svetu, da bi zgolj z izbiro pravnega akta s tretjega stebra ušlo sodnemu nadzoru (53. in 54. odstavek). 35 Člen 275 PDEU in člen 24(2) PEU. 36 Carruthers, The Treaty of Lisbon and the reformed jurisdictional powers of the European Court of Justice in the field of justice and home affairs, European Human Rights Law Review, št. 6, 2009, str. 784-804. 08 Sasa Persolja.indd 153 3.4.2011 19:14:37 15 4 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo izpolnjevanju obveznosti držav članic glede vzdrževanja javnega reda in miru ter varovanja notranje varnosti. 37 b) Odločbe (sklepi) Čeprav veljavna ureditev ničnostne tožbe sklepov ne omenja, je ureditev iz Nice določala, da posamezniki lahko sprožijo po- stopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo. Iz pravkar povedanega se lahko razume dvoje. Posamezniki so bili aktivno legitimirani samo, če je bila odločba naslovljena nanje. Če odločba nanje ni bila naslovljena, so morali izkazati neposredni in posamični inte- res. V najtežjem primeru je bilo potrebno dokazati še, da je ured- ba v resnici odločba in ima samo obliko uredbe. Težava leži tudi v tem, da EU do sprejema Lizbonske pogodbe ni oblikovala jasne hierarhije pravnih norm. 38 Normativne omeji- tve ničnostne tožbe, ki so omogočale le izpodbijanje »vsebinskih odločb«, so izhajale iz zakonodajne narave uredb in so odražale strah, da bi izpodbijanje splošnih aktov s strani posameznikov sprožilo poplavo zadev pred SES. 39 c) Uredbe Ker je razlika med uredbami in odločbami, ki so le v obliki uredb, bistvenega pomena za aktivno legitimacijo posameznika, je moralo SES začrtati razlike med tema aktoma, pri čemer se je sklicevalo tudi na ureditev v Pogodbah. 40 V zadevi Plaumann je Sodišče za odločbe reklo, da je zanje značilno, da se nanašajo na omejeno število oseb. Za ugotovitev, ali gre za odločbo, je zato tre- ba raziskati, ali se zadevni akt nanaša na določene osebe. 37 Člen 276 PDEU. 38 Uredba se je lahko uporabljala za ureditev najpomembnejše zakonodajne materije, ali pa kot iz- vedbeni akt Komisije. Lizbonska pogodba je uvedla potrebno razmejitev med zakonodajnimi akti in izvedbenimi akti stricto sensu ter novo kategorijo delegiranih aktov (Vatovec, v: Accetto et. al., Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili, 2010, str. 67). 39 Albors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the Europe- an Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92. 40 »Uredba se splošno uporablja. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.« in »Odločba je v celoti zavezujoča za vse, na katere je naslovljena.« (Člen 249 PES, Pogodba iz Nice.) 08 Sasa Persolja.indd 154 3.4.2011 19:14:37 15 5 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU V zadevi Calpak 41 je prikazano, kako težko je dokazati »nepravo uredbo« oziroma, da ima akt naravo odločbe. Poleg tega sodba v primeru Calpak pove, kakšen je namen ureditve, ki predvideva izpodbijanje uredb, ki imajo naravo odločbe. Sodišče pravi, da je taka ureditev potrebna, da se prepreči institucijam Skupnosti, da bi le z izbiro uredbe kot oblike akta preprečile ničnostno tožbo posameznikov zoper odločbo, ki jih zadeva neposredno in indivi- dualno. 42 V zadevi Calpak sta dve italijanski podjetji vložili nično- stno tožbo zoper uredbo Komisije, ki je omejevala dodeljevanje pomoči pri proizvodnji hrušk Viljamovk. Tožnika sta trdila, da je na trgu Skupnosti omejeno število proizvajalcev hrušk Viljamovk, kar predstavlja zaprto in določljivo skupino posameznikov, ki je bila Komisiji znana, ko je sprejemala sporne določbe akta. Zara- di tega tožnika trdita, da sta neposredno in posamično prizadeta. Sodišče je ugotovilo nedopustnost tožbe, saj je izpodbijani akt akt splošne uporabe. To je utemeljilo s tem, da se akt nanaša na objek- tivno določene situacije in na skupino posameznikov, ki je dolo- čena na splošen in abstrakten način. Samo dejstvo, da je mogoče določiti število ali celo identiteto prizadetih posameznikov, še ne pomeni, da je uredba v resnici odločba. 43 Sodišče je to mnenje spremenilo na področju anti-dumpinških postopkov. V zadevi Extramet 44 se je istoimensko podjetje, kot glav- ni uvoznik kalcijeve kovine iz Kitajske in Rusije v Skupnosti, prito- žilo zoper uredbo Sveta, ki je določala anti-dumpinške dajatve na kalcijevo kovino. Sodišče je tožbo dopustilo in ublažilo kriterije, ki so določeni v primeru Plaumann. Sledeč sodbi so uredbe, ki uva- jajo anti-dumpinške dajatve, po svoji naravi in obsegu zakonodaj- ni akti, saj se nanašajo na celotno skupino uvoznikov. Vseeno pa lahko določbe te uredbe določene uvoznike posamično zadevajo. Iz naslova posamičnega interesa je Sodišče razširilo tudi obseg iz- podbojnih aktov. Sodišče pravi: »Akti, ki določajo anti-dumpinške 41 Združeni zadevi 789 in 790/79, Calpak SpA and Società Emiliana Lavorazione Frutta SpA proti Komi- siji Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Calpak). Glej tudi zadevo Zuckerfabrik Watenstedt proti Sve- tu (6/68), ki je že pred primerom Calpak določila razlikovanje med pravimi in nepravimi uredbami. 42 7. odstavek sodbe v zadevi Calpak (Združeni zadevi 789 in 790/79). 43 9. odstavek sodbe v zadevi Calpak (Združeni zadevi 789 in 790/79). Craig in De Búrca uporabljata izraz »abstract terminology test«. Poudarjata, da se nepomembnost oblike akta odraža v presoji norm, ki so oblikovane splošno in abstraktno, vendar pa je norme vedno mogoče oblikovati na tak način, da se izogne možnosti izpodbijanja akta s strani posameznika (Craig, De Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, New York, 2008). Sodišče je svojo sodbo v zadevi Calpak omililo s sodno prakso, ki je priznavala, da lahko prave uredbe vsebujejo določbe, ki imajo naravo odločb (Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 70, 71). 44 C-358/89, Extramet Industrie SA proti Svetu Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Extramet). 08 Sasa Persolja.indd 155 3.4.2011 19:14:37 15 6 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo dajatve, lahko določene uvoznike v določenih okoliščinah, ne da bi izgubili svojo naravo uredbe, individualno zadevajo.« 45 Kljub li- beralnemu stališču, ki ga je v tem primeru glede dopustnosti nič- nostne tožbe posameznika sprejelo SES, literatura še vedno opo- zarja na določene pomanjkljivosti. 46 Sodba v primeru Extramet namreč ni jasno povedala, da gre za odmik od dotedanje sodne prakse, prav tako se ni izjasnila glede njene uporabe izven anti- dumpinškega konteksta. Bolj jasna je bila sodba v zadevi Codorniu, 47 ki je pomembna tudi zaradi vsebine izpodbijanega akta, ki spada v področje skupne kmetijske politike. Sodišče je ponovilo, da lahko posamezniki iz- podbijajo le uredbo, ki je v resnici odločba, pri čemer ni pomemb- no, ali se lahko določi število ali identiteta naslovljencev uredbe. Potrdilo pa je, da imajo lahko tudi določbe zakonodajnega akta ozi- roma uredbe individualni učinek zoper nekatere posameznike. 48 d) Direktive in drugi akti Direktive niso bile nikoli del normativne ureditve, ki bi dopu- ščala ničnostno tožbo zoper njih. Vseeno pa SEU ni nikdar odloči- lo, da direktive ne morejo biti predmet izpodbijanja. Prav naspro- tno, SEU je obravnavalo direktive enako kot vsak drugi akt. Do- pustnost ničnostne tožbe, naperjene proti direktivi, je presojalo glede na to, ali je posameznik izkazal neposredno in posamično zadevanje. 49 Ker pa direktive po svoji naravi določajo le splošne standarde, ki jih morajo države članice implementirati, je posamič- ni interes težko dokazljiv. Enako velja za neposredni učinek, saj je država članica zadolžena za sprejemanje ustrezne oblike in načina za implementacijo direktive. 50 Ničnostno tožbo proti direktivi je Sodišče v zadevah Gibraltar 51 in Salamander 52 na primer razglasilo 45 14. odstavek sodbe v zadevi Extramet (C-358/89). 46 Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 72. 47 C-309/89, Codorníu SA proti Svetu Evropske unije (v nadaljevanju: Codorniu). 48 V zadevnem primeru je posameznik izkazal individualni interes z geografsko označbo, kot pravico intelektualne lastnine, ki ga ločuje od vseh ostalih naslovljencev uredbe. Vprašamo se lahko, ali sploh obstaja zahteva po tem, da ima uredba naravo odločbe, ali pa je dovolj le izkazan posamični interes, Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 72. 49 Lewis, Standing of private plaintiffs to annul generally applicable european community measures: If the system is broken, where should it be fixed?, Fordham International Law Journal, št. 30, 2007, str. 1496. 50 Ward, Judicial review and the rights of private parties in EU law, 2. izdaja, New York, 2007, str. 297. 51 C-298/89, Government of Gibraltar proti Svetu Evropskih skupnosti. 52 Združene zadeve T-172/98, T-175/98 do T-177/98, Salamander AG, Una Film »City Revue« GmbH, 08 Sasa Persolja.indd 156 3.4.2011 19:14:37 157 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU za nedopustno. Sodišče je v obeh primerih zaključilo, da direktiva ne predstavlja prikrite odločbe niti ne vsebuje določb, ki bi imele tako naravo. V primeru UEPME proti Svetu 53 je Sodišče dopolnilo svojo sodno prakso. Poudarilo je, da se posameznikom s tem, ko se kot obliko akta izbere direktivo, ne more preprečiti uporabe sredstev, ki jim jih zagotavlja Pogodba. 54 Nenazadnje je SES celo opustilo zahtevo, da so akti po svoji pravni naravi v resnici odločbe in uporabljalo besedi »odločba« ter »akt« kot sinonima. 55 Slednje je razvidno iz sodbe v primeru Reynolds, 56 kjer Sodišče pravi, da »le ukrepi, ki povzročijo zave- zujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe.« V tem pri- meru sklep o vložitvi pravnega sredstva ni spreminjal spornega pravnega položaja, zaradi česar je bila ničnostna tožba nedopu- stna. 57 C. Pasivno legitimirani upravičenci PDEU v 263(1) členu določa, da Sodišče nadzoruje zakonitost zakonodajnih aktov ter aktov Sveta, Komisije in Evropske cen- tralne banke, razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Nadzoruje tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe. Čeprav je bilo o izpodbojnih aktih že veliko povedanega, je potrebno poudariti dvoje: status Evropskega parlamenta in širitev pasivno legitimira- nih subjektov po Lizbonski pogodbi. Alma Media Group Advertising SA & Co. Partnership, Panel Two and Four Advertising SA, Rythmos Outdoor Advertising SA, Media Center Advertising SA, Zino Davidoff SA in Davidoff & Cie SA proti Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije. 53 T-135/96, Union Européenne de l’artisanat et des petites et moyennes entreprises (UEAPME) proti Svetu Evropske unije. 54 Hojnik, Izpodbijanje aktov Evropske skupnosti s strani lokalnih skupnosti, Lex localis, št. 3, 2006, str. 38 in 39. 55 Lewis, Standing of private plaintiffs to annul generally applicable european community measures: If the system is broken, where should it be fixed?, Fordham International Law Journal, št. 30, 2007, str. 1496. 56 C-131/03, R. J. Reynolds Tobacco Holdings, Inc. in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti. O tem tudi: European Union, International Law Update Vol. 9, april 2003, http://www.internationallawup- date.com. 57 54., 55., 56. odstavek sodbe v primeru Reynolds. Z vidika učinkovitega pravnega varstva Sodišče zaključi, da posameznikom ni preprečen dostop do Sodišča, saj lahko sprožijo postopek na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti. 08 Sasa Persolja.indd 157 3.4.2011 19:14:37 15 8 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo Presoja zakonitosti aktov Evropskega parlamenta dolgo ni bila mogoča. 58 Ker pa je Parlament sodeloval pri procesu odločanja, je bil njegov status sporen in je bila sprememba neizogibna. 59 V pri- meru Parti écologiste »Les Verts« proti Evropskemu parlamentu 60 Sodišče pojasni, da Parlament v Pogodbi ni eksplicitno označen kot pasivno legitimiran zaradi njegovih prvotnih pristojnosti, ki so zajemale le posvetovanja in politično kontrolo. 61 Sodišče pa pou- darja, da Evropska ekonomska skupnost sloni na vladavini prava, zato se ne države članice in ne institucije Skupnosti ne morejo iz- ogniti presoji skladnosti svojih aktov s Pogodbo. Akti Evropskega parlamenta pa lahko posegajo v pristojnosti držav članic ali drugih institucij ali prekoračijo pristojnosti, dane Evropskemu parlamen- tu, ne da bi bili predmet sodne presoje. Zato Sodišče zaključuje, da je dopustna ničnostna tožba proti aktom Evropskega parlamenta s pravnim učinkom za tretje osebe. 62 Lizbonska pogodba je pristojnosti Sodišča podvrgla še akte Evropskega sveta, ki povzročajo pravne učinke za tretje osebe. Prav tako se je stvarna pristojnost Sodišča razširila z akti organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe. V ak- tih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije se lahko dolo- čijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali prav- nih oseb zoper akte teh organov, uradov in agencij, ki imajo zanje pravni učinek. 63 Lizbonska pogodba je s tako določbo napovedala možnost prenosa širših pristojnosti na organe, urade in agencije, ki drugače izvajajo le operativne naloge. 64 D. Posamezniki kot aktivno legitimirani upravičenci a) Pojem posameznika 263(4) člen PDEU omogoča ničnostno tožbo posameznikov, 65 ki jih označuje kot »fizične ali pravne osebe«. Teorija pravi, da se kot »fizične ali pravne osebe« obravnavajo posamezniki v smislu fi- 58 Člen 173 Pogodbe o EGS (ničnostna tožba) ni omogočal presoje aktov Parlamenta. 59 Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 63. 60 294/83, Parti écologiste »Les Verts« proti Evropskemu parlamentu (v nadaljevanju: Les Verts). 61 Smiselno po 24. odstavku sodbe v zadevi Les Verts (294/83). 62 25. odstavek sodbe v zadevi Les Verts (294/83). 63 263(5) PDEU. 64 Dougan, The Treaty of Lisbon 2007: Winning minds, not hearts, CMLR, št. 45, 2008, str. 617-703. 65 »Private party« ali »private applicant«. 08 Sasa Persolja.indd 158 3.4.2011 19:14:37 15 9 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU zičnih oseb, podjetja in njim podobne organizacije ter pravne ose- be javnega prava. 66 Arnull v svoji literaturi navaja primer Sinochem Heilongjiang proti Svetu Evropske unije. 67 V navedenem primeru je Sodišče razložilo pomen »pravne osebe«. Sodišče pravi, da je do- pustnost ničnostne tožbe, ki jo vloži organizacija, odvisna od njene pravne osebnosti. V nadaljevanju Sodišče podaja kriterij za prizna- nje pravne osebnosti. Ta se prizna, če je pridobljena po pravu usta- novitve, ali pa, če so jo že prej priznale institucije Unije. V primeru Regione Friuli Venezia Giulia proti Komisiji Evrop- skih skupnosti 68 je Sodišče dopustilo ničnostno tožbo regionalne samouprave. 69 Sodišče pravi, da je namen ničnostne tožbe zago- toviti ustrezno sodno varstvo vseh oseb, fizičnih in pravnih, ki so neposredno in posamično prizadete z akti institucij Skupnosti. Ravno tako to velja za tožnika, ki je oseba javnega prava. Zato mora biti ničnostna tožba na voljo vsem, ki izpolnjujejo predpi- sane pogoje; torej tistim, ki imajo pravno osebnost ter so z aktom posamično in neposredno prizadeti. 70 Hojnik opozarja, da ima- jo lokalne skupnosti pri izvrševanju prava EU dvojno naravo. 71 V okviru načela neposrednega učinka, s pomočjo katerega se lahko posamezniki sklicujejo na pravo EU pred sodišči, lokalne skupnosti štejejo za del države. Drugače pa je torej v okviru nič- nostne tožbe, kjer lokalne skupnosti sodijo v kategorijo neprivi- legiranih tožnikov. b) Neposredni učinek Posameznik lahko izpodbija akt EU, ki nanj ni naslovljen, le, če dokaže, da ima akt nanj neposredni učinek. Akt ima neposredni učinek, če neposredno prizadene pravni položaj posameznika in naslovnikom ne dopušča nobene diskrecije za njegovo implemen- tacijo. 72 Po drugi strani Arnull trdi, da ima akt neposredni učinek v treh primerih: 1. če akt ne dopušča diskrecije, 2. če akt diskrecijo dopušča, vendar naslovnik diskrecije v konkretni zadevi ni imel 66 Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 69. 67 T-161/94, Sinochem Heilongjiang proti Svetu Evropske unije. 68 T-288/97, Regione Friuli Venezia Giulia proti Komisiji Evropskih skupnosti. 69 »Sub-State body« ali »regional authority«. 70 Povzeto po sodbi Regione Friuli Venezia Giulia proti Komisiji Evropskih skupnosti. 71 Hojnik, Izpodbijanje aktov Evropske skupnosti s strani lokalnih skupnosti, Lex localis, št. 3, 2006, str. st r. 27. 72 Craig, De Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, New York, 2008, str. 509. 08 Sasa Persolja.indd 159 3.4.2011 19:14:37 160 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo in 3., če v času sprejema spornega akta ni bilo dvoma, kako se bo diskrecija naslovnika izvrševala. 73 Sodba v primeru Les Verts je večkrat navajana kot pravilo ne- posrednega učinka in v 31. odstavku pravi, da izpodbijani akt ne- posredno učinkuje na tožnika, saj je implementacija akta avtoma- tična, torej ne dopušča diskrecije in izvira le iz pravil Skupnosti. 74 V primeru NV International Fruit Company in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti je Sodišče priznalo neposredno učinkovanje uredbe (ki je po besedah Sodišča v resnici predstavljala konglo- merat odločb), ki državam članicam ni puščala diskrecije glede podeljevanja uvoznih licenc. Države članice so za te namene le zbirale podatke, končno odločitev pa je sprejela Komisija, zaradi česar so posamezniki neposredno prizadeti. 75 Primer SA Piraiki- Patraiki in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti 76 pa služi v podporo dokazovanju neposrednega učinka, ki nastopi, če v času sprejema spornega akta ni bilo dvoma o tem, kako se bo diskrecija izvrševala. Komisija je Franciji odobrila uvedbo kvotnega sistema, ki je omejeval uvoz iz Grčije. Z odločbo, naslovljeno na Francijo, so neposredno prizadeti tudi grški izvozniki. Jasno je, da bo Fran- cija svojo diskrecijo izvrševala tako, da bo kvotni sistem uvedla, saj je zanj tudi zaprosila. Drugačno ravnanje Francije je le teoretične- ga pomena. 77 Ko obstoj diskrecije onemogoči izpodbijanje akta prek direk- tne ničnostne tožbe, je zaradi sprejema implementacijskega akta države članice (naslovnika) mogoče slednjega izpodbijati pred nacionalnimi sodišči. Posameznik lahko nadalje zaprosi, da sodi- šče vloži predlog za predhodno odločanje na SEU. 78 V kolikor je predlog za predhodno odločanje glede določenega akta (na pri- mer direktive) vložilo že več nacionalnih sodišč, lahko sodišče, glede na predlog stranke, le zadrži izvajanje implementacijskega predpisa (na primer pravilnika). 79 Pomemben je še zaključek sod- 73 Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 74. 74 »/…/They constitute a complete set of rules which are sufficient in themselves and which require no implementing provisions, since the calculation of the share of the appropriations to be granted to each of the political groupings concerned is automatic and leaves no room for any discretion,« 31. odstavek, 294/83. 75 Združene zadeve 41 do 44-70, NV International Fruit Company in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti. 76 11/82, SA Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Piraiki-Patra- iki). 77 10. odstavek sodbe v zadevi Piraiki Patraiki (11/82). 78 Berry, Boyes, Access to justice in the community courts: A limited right?, Civil Justice Quarterly, 2005, str. 224–245. 79 Več o tem: Brkan, Zadeva Jata: Ustavno sodišče RS in pravo EU, PP, št. 23, 2006, str. 25. 08 Sasa Persolja.indd 160 3.4.2011 19:14:37 161 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU be v primeru Salamander, kjer je Sodišče 1. stopnje ugotovilo, da ustavnopravna sodna praksa glede vpliva direktiv na nacionalno pravo ne govori v prid neposrednemu učinku. 80 c) Posamični učinek V primeru Plaumann je Sodišče najprej ugotavljalo, ali odloč- ba tožnika zadeva posamično, saj če ga ne, ni potrebno presojati, ali ga zadeva neposredno. 81 Sodna praksa Sodišča glede uporabe kriterija posamičnega interesa ni enotna. V določenih primerih je Sodišče že tako zahtevnemu Plaumannovemu testu dodalo še dru- ge kriterije, ki so morali biti izpolnjeni za dopustnost ničnostne tožbe. Po drugi strani pa je Sodišče zaradi nekaterih posebnih la- stnosti ali okoliščin posameznika v določenih primerih Plauman- nov test omililo. Plaumannov test posamičnega zadevanja se je razširil tudi na okoljevarstvene primere, 82 kjer je, glede na splošno in kolektivno naravo okoljevarstvenih pravic, skoraj nemogoče dokazati pripa- dnost zaprti skupini oseb. 83 Še posebej se problematika zaprte kategorije oseb pokaže v primeru, ko želijo akt izpodbijati zdru- ženja. 84 V slednjem primeru je Sodišče še bolj zaostrilo že tako za- ostren test posamičnega interesa, saj se za dopustnost ničnostne tožbe posameznika zahteva še dodatni element. 85 Arnull dodaja, da je Sodišče 1. stopnje za dopustnost ničnostne tožbe posame- znikov določilo tudi zahtevo, ki je precej drugačna od kriterijev posamičnega in neposrednega učinka. Gre za zahtevo po tem, da posameznik dokaže, da ima interes za vložitev tožbe. 86 Pri tem na- 80 Ward, Judicial review and the rights of private parties in EU law, 2. izdaja, New York, 2007 str. 320. 81 Albors-Llorens pravi, da sta testa neposrednega učinka in posamičnega interesa kumulativna (Al- bors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the European Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92). 82 (T-585/93), Stichting Greenpeace Council (Greenpeace International) in drugi proti Komisiji Evrop- skih skupnosti. 83 Albors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the Europe- an Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92. 84 Sodišče ne dovoli ničnostne tožbe združenja trgovcev, 1. ker noben predpis Skupnosti ne določa procesne pravice združenja (status združenja po nacionalnem pravu ni pomemben), 2. člani zdru- ženja niso posamično prizadeti in zato niso aktivno legitimirani ter 3. izpodbijani akt ne prizadene interesov združenja (Zadeva T-122/96, Federazione nazionale del commercio oleario (Federolio) proti Komisiji Evropskih skupnosti). 85 Albors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the Europe- an Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92. 86 Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 80, »interest in bringing proceedings«. 08 Sasa Persolja.indd 161 3.4.2011 19:14:37 162 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo vaja primer Micheli in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, 87 v katerem je Sodišče 1. stopnje najprej presojalo interes posame- znika za vložitev tožbe. Bolj liberalen pristop Sodišča je pogost na področjih anti-dum- pinga, konkurence in državnih pomoči. V določenih primerih pa je Sodišče dopustilo ničnostno tožbo zaradi posebnih lastno- sti (»unique characterisics«) tožnika. 88 Spet v drugih primerih se individualna prizadetost kaže v škodljivih učinkih (»damaging effects«). Teorija pa nadalje pravi, da je Sodišče navedeni kriterij uporabilo le dvakrat (v zadevah Extramet in Codorniu), saj naj bi potreba po uporabi bolj liberalnega kriterija izhajala iz posebnega steka okoliščin (»exceptional sets od facts«). 89 Posamični interes je poskušalo dokazati tudi združenje malih španskih kmetov, pri čemer je obenem uveljavljalo pravico do učin- kovitega sodnega varstva. 90 Unión de Pequeños Agricultores je vlo- žilo tožbo za razglasitev ničnosti uredbe, ki je spreminjala organiza- cijo trga olivnega olja in s tem škodila kmetom. 91 Sodišče 1. stopnje ničnostne tožbe ni dopustilo, saj je po njegovih besedah »izpodbi- jana uredba zadevala člane tožeče stranke samo zaradi objektivne okoliščine, da so gospodarski subjekti aktivni na teh trgih, torej jih je zadevala kot druge aktivne subjekte na teh trgih.« Glede učinko- vitega pravnega sredstva pa je Unión de Pequeños Agricultores za- trjevalo, da mu interna pravna sredstva ne dovoljujejo preizkusa ve- ljavnosti izpodbijane uredbe z vložitvijo predloga za sprejetje pred- hodne odločbe. Sodišče 1. stopnje je na to odgovorilo z načelom enakosti, ki naj bi vložitev ničnostne tožbe ne omejevalo glede na pravni red posamezne države članice. Sodišče 1. stopnje zatrjuje, da je dolžnost držav članic, da z uporabo načela lojalnega sodelovanja prispevajo k popolnemu sistemu pravnih sredstev in postopkov. 92 87 Zadeva T-183/97, Carla Micheli, Andrea Peirano, Carlo Nike Bianchi in Marinella Abbate proti Ko- misiji Evropskih skupnosti. 88 Sodba v zadevi Piraiki-Patraiki (11/82), kjer je Sodišče ugotovilo, da so tožniki del zaprte skupine oseb, ki je v določenem obdobju sklenila pogodbo. Podobna situacija je nastala v združeni zadevi 106 in 107-63 Alfred Toepfer in Getreide-Import Gesellschaft proti Komisiji EGS, kjer je Sodišče prav tako ugotovilo, da posamezniki izpolnjujejo kriterij posamičnega interesa, ker gre za zaprto skupino oseb, ki je na določen dan zaprosila za uvozne licence. Le wis, Standing of private plaintiffs to annul generally applicable european community measures: If the system is broken, where should it be fixed?, Fordham International Law Journal, št. 30, 2007, str. 1496. 89 Albors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the Europe- an Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92. 90 T-173/98, Unión de Pequeàos Agricultores proti Svetu Evropske unije (v nadaljevanju: UPA). 91 Izpodbijana uredba je omejevala število upravičencev do finančne pomoči. 92 62. odstavek sodbe v primeru UPA (T-173/98). Primerjaj tudi z zadevo Greenpeace (T-585/93), kjer posameznikom ni uspelo izkazati posamičnega interesa. Sodišče pa je kot izjemi, ko bi bil posamični 08 Sasa Persolja.indd 162 3.4.2011 19:14:37 163 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU UPA se je pritožilo na SES, ker mu ni bila omogočena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Trdilo je, da bi morala biti nič- nostna tožba posameznika avtomatično dopustna, če mu alterna- tivna pot za sodno presojo akta EU ni omogočena. Generalni pra- vobranilec Jacobs (v nadaljevanju: GP Jacobs) v svojem mnenju ni sprejel stališča UPA, je pa predlagal liberalno razlago kriterija posamičnega interesa. 93 Z uporabo take razlage posamičnega in- teresa bi se poudarek sodne presoje aktov preselil od vprašanja o dopustnosti do vprašanja o vsebini. 94 Po predlogu GP Jacobsa akt Skupnosti osebo individualno zadeva, ko akt ima ali bi lahko imel, zaradi posebnih okoliščin osebe, občutne negativne učinke na njene koristi. 95 Pred Sodiščem 1. stopnje pa se je kmalu pojavila nova zadeva, ki je podobna zadevi UPA. 96 Podjetje Jégo-Quéré & Cie SA je vloži- lo ničnostno tožbo, s katero je izpodbijalo veljavnost uredbe Ko- misije, ki je določala minimalno velikost mrežnega očesa (uredba Komisije št. 1162/2001) in s katero je Komisija želela zmanjšati ulov nedoraslih osličev na določenih območjih. Podjetje Jégo-Quéré je delovalo ravno na enem izmed teh območij in z mrežami, ki jih je uredba prepovedovala, lovilo ribe belice, ki so predstavljale glavni vir njegovega zaslužka. Sodišče 1. stopnje bi glede na ustaljeno sodno prakso lahko reklo enako kot v UPA, da »izpodbijana ured- ba zadeva člane tožeče stranke samo zaradi objektivne okoliščine, ker so aktivni gospodarski subjekti na teh trgih, torej jih zadeva kot druge aktivne subjekte na teh trgih.« Bilo pa je drugače, saj se je Sodišče 1. stopnje odločilo spremeniti sodno prakso in slediti mnenju GP Jacobsa iz zadeve UPA. Sodišče 1. stopnje je v zadevi Jégo-Quéré preverilo in preso- dilo učinkovitost pravnih sredstev, ki so na voljo posamezniku. Kar se tiče postopka predhodnega odločanja, Sodišče 1. stopnje pravi, da v določenih primerih ni akta implementacije, ki bi se ga interes priznan, določilo 1. situacijo, ko bi bila posameznikom po pravu Skupnosti podeljena pro- cesna pravica, ali 2. ko bi posamezniki izkazali pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva zaradi neobstoja sodnega postopka na nacionalni ravni. 93 Albors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the Europe- an Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92. 94 Usher, Direct and individual concern – an effective remedy or a conventional solution?, European Law Review, št. 28(5), 2003, str. 575-600. 95 C-50/00 P, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Jacobs, 21. marca 2002. »In my opinion, it should therefore be accepted that a person is to be regarded as individually concerned by a Commu- nity measure where, by reason of his particular circumstances, the measure has, or is liable to have, a substantial adverse effect on his interests,« 30. odstavek. 96 T-177/01, Jégo-Quéré & Cie SA proti Komisija Evropskih skupnosti(v nadaljevanju: Jégo-Quéré). 08 Sasa Persolja.indd 163 3.4.2011 19:14:37 164 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo lahko izpodbijalo pred nacionalnimi sodišči. Tako bi bil posame- znik primoran h kršitvi prava Skupnosti, da bi v postopku, ki bi bil sprožen proti njemu, pred nacionalnim sodiščem zatrjeval ne- zakonitost akta. Slednje pa ne predstavlja primernega pravnega sredstva, saj se od posameznika ne sme zahtevati, da pravo krši zato, da bi imel dostop do pravnega varstva. 97 Prav tako je Sodišče 1. stopnje ugotovilo neučinkovitost tožbe zaradi nepogodbene odškodninske odgovornosti, saj njen namen ni razglasitev neza- konitosti akta. 98 Sodišče 1. stopnje je opozorilo, da je pravica do sodnega varstva eden izmed poglavitnih elementov Skupnosti, ki sloni na vladavini prava, kot je to priznalo SES. Pravica do sodne- ga varstva je zagotovljena v Pogodbi, ki vzpostavlja popoln sistem pravnih sredstev in postopkov. 99 Sodišče 1. stopnje je iz tega skle- nilo, da je potrebno re-definirati restriktivno razlago pojma posa- mičnega interesa. 100 V 51. odstavku sodbe tako posamični interes na novo opredeli. Akt Skupnosti, ki se splošno uporablja in ima neposredni učinek, osebo individualno zadeva, če posega v njen pravni položaj na način, ki je dokončen in takojšen tako, da ome- juje njene pravice ali ji nalaga obveznosti. 101 Na sodbo sodišča 1. stopnje se je na SES pritožila Komisija in mnenje je zopet izdelal GP Jacobs, ki pa ni ponovil svojega mnenja iz zadeve UPA, ampak je sledil vplivom sodbe SES v isti zadevi. SES je v primeru UPA le ponovilo, da lahko fizična ali pravna oseba vloži pravno sredstvo zoper uredbo le, če je z njo nepo- sredno in posamično prizadeta. »In čeprav je potrebno zadnji po- goj razlagati glede na načelo učinkovitega sodnega varstva in pri tem upoštevati različne okoliščine, ki so take, da lahko opredelijo stranko, 102 pa s tako razlago ni mogoče odstraniti zadevnega pogo- ja, ki ga izrecno določa Pogodba, na da bi šlo pri tem za prekora- čitev pooblastil, ki jih sodiščem Skupnosti podeljuje Pogodba.« 103 97 45. odstavek sodbe v zadevi Jégo-Quéré (T-177/01). Sodišče 1. stopnje se eksplicitno sklicuje na mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi UPA. 98 46. odstavek sodbe v zadevi Jégo-Quéré (T-177/01). 99 41. odstavek sodbe v zadevi Jégo-Quéré (T-177/01). Sistem pravnih sredstev in postopkov dovoljuje SES sodno presojo zakonitosti aktov institucij. 100 50. odstavek sodbe v zadevi Jégo-Quéré (T-177/01). 101 »/…/a natural or legal person is to be regarded as individually concerned by a Community measure of general application that concerns him directly if the measure in question affects his legal position, in a manner which is both definite and immediate, by restricting his rights or by imposing obligations on him. The number and position of other persons who are likewise affected by the measure, or who may be so, are of no relevance in that regard,« 51. odstavek sodbe v zadevi Jégo-Quéré (T-177/01). 102 SES navaja sodbo Van Der Kooy proti Komisiji (67/85, 68/85, 70/85) ter sodbi v zadevah Extramet (C-358/89) in Codorniu (C-309/89). 103 C-50/00 P, Unión de Pequeàos Agricultores proti Svetu Evropske unije, 44. odstavek. SES meni, da 08 Sasa Persolja.indd 164 3.4.2011 19:14:37 165 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU SES je torej kot glavni argument proti bolj liberalni razlagi Plau- mannovega testa uporabilo jezikovno razlago 104 takratnega 230. člena PES. Lahko se zatrjuje, da predlagane spremembe GP Jacob- sa in še bolj Sodišča 1. stopnje sploh ne odstopajo od takratne- ga 230. člena PES, ampak deloma posegajo zgolj v strogo sodno prakso. 105 Kljub temu, da SES ni bilo pripravljeno omiliti kriteri- ja posamičnega interesa, je vseeno izpostavilo, da si je mogoče predstavljati drugačen sistem nadzora nad zakonitostjo splošnih aktov Skupnosti. 106 V tem primeru pa je preložilo pristojnost za spremembo sporne določbe na države članice 107 in tako spremi- njanje prava prepustilo politikom. GP Jacobs je v svojem pravnem mnenju v zadevi Jégo-Quéré presodil, da je Sodišče 1. stopnje storilo pravno napako, ko je od- stopilo od tradicionalne razlage individualnega zadevanja in je posledično kršilo določilo 230. člena PES. 108 Sodba v zadevi Jégo- Quéré 109 je bila pričakovana in SES je v glavnem sledilo argumen- tom iz sodbe v zadevi UPA. Poleg že znane teorije SES o popolnem sistemu pravnih sredstev, je SES odgovorilo tudi na problemati- ko o primernosti pravnega sredstva, ko je potrebno neposredno uporaben, splošni akt Skupnosti najprej kršiti, da se potem lahko prosi za njegovo sodno presojo. SES pravi, da lahko nacionalno pravo omogoči posamezniku, ki je neposredno prizadet z aktom, ki ga ni mogoče izpodbijati pred nacionalnimi sodišči, da od naci- onalnih oblasti zahteva izdajo akta, ki se ga bo lahko izpodbijalo. Posameznik bi tako lahko posredno zahteval sodno presojo ne- posredno uporabnega akta. Pri tem pa ni jasno, na kakšen način naj bi države članice akte ES, ki dejansko ne potrebujejo izvedbe, izvrševale. 110 Tudi nov test posamičnega interesa, ki ga je postavilo Sodišče 1. stopnje v tej zadevi, je SES zavrnilo. Taka redefinicija posamičnega interesa bi pojmu individualnega zadevanja, ekspli- citno določenega v Pogodbi, odvzela ves pomen. 111 bi s tem, ko bi preverjalo, če nacionalna pravna sredstva izpolnjujejo kriterij učinkovitega sodnega varstva, prekoračilo svoja pooblastila po Pogodbi. 104 SES je slavno po svoji teleološki razlagi, saj je navsezadnje oblikovalo načela neposrednega učinka, primarnosti prava EU in odškodninske odgovornosti držav članic. 105 Bedrač, Presoja veljavnosti aktov ES na pobudo posameznikov, Evro PP, št. 3, 2004, str. 19. 106 SES je s tem implicitno priznalo, da v pravu Skupnosti obstajajo primeri neučinkovitega sodnega varstva.(Albors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the European Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92). 107 C-50/00 P, Unión de Pequeàos Agricultores proti Svetu Evropske unije, 45. odstavek. 108 C-263/02 P, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Jacobs, 10. julija 2003, 41. odstavek. 109 C-263/02 P, Komisija Evropskih skupnosti proti Jégo-Quéré & Cie SA. 110 Bedrač, Presoja veljavnosti aktov ES na pobudo posameznikov, Evro PP, št. 3, 2004, str. 22. 111 38. odstavek sodbe v zadevi Jégo-Quéré (C-263/02 P). 08 Sasa Persolja.indd 165 3.4.2011 19:14:37 166 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo V sodbi Jégo-Quéré & Cie SA proti Komisiji Evropskih skupno- sti se je poskušalo oblikovati novo razlago posamičnega interesa, kar je predstavljalo precej nepričakovano reakcijo sodišča 1. sto- pnje, saj je še nekaj dni pred sodbo v zadevi Jégo-Quéré še vedno uporabljalo Plaumannov test za presojo posamične prizadetosti. 112 Sodba v zadevi UPA je zavrnila poskus Sodišča 1. stopnje, da bi spremenilo sodno prakso. GP Jacobs je celo ocenil, da je Sodi- šče 1. stopnje storilo pravno napako. SES samo se ni eksplicitno izjasnilo o tem, da nasprotuje bolj liberalni razlagi posamičnega interesa, 113 temveč je le priznalo, da so glavni igralci v razvoju pra- va Skupnosti države članice in tako njim naložilo breme spremem- be opredelitve posamičnega interesa. Pomembno pa je, da je SES že v svojem prispevku k medvladni konferenci, ki je botrovala k nastanku Amsterdamske pogodbe, na države članice eksplicitno naslovilo vprašanje, ali ničnostna tožba po takratnem 173. členu res omogoča učinkovito sodno varstvo. Na žalost države članice na namig Sodišča niso reagirale. 114 Vendarle pa je bila določba, ki ureja dopustnost ničnostne tožbe posameznika, spremenjena, in sicer več kot deset let kasneje – z Lizbonsko pogodbo. III. Spremenjeno besedilo Pogodb A. Do Lizbonske pogodbe V sodni praksi SEU se je, v okviru ničnostne tožbe posame- znika, največ fleksibilnosti opazilo na področju aktov, ki so lah- ko predmet sodne presoje. Govori se tudi o opustitvi razlike med ustavnopravno in upravnopravno presojo. 115 Besedilo določbe, ki ureja ničnostno tožbo, je potovalo skozi Pogodbe Skupnosti, v skoraj nespremenjeni različici. 173. člen Pogodbe o EGS, nov 173. člen Maastrichtske pogodbe, 230. člen Amsterdamske pogodbe in nov 230. člen Niške pogodbe, vsi določajo, da »fizične ali pravne 112 Kronenberger, Locus standi of individuals before Community courts under Article 230(4)EC: Illu- sions and Disillusions after the Jégo-Quéré (T-177/01) and Unión de Pequenos Agricultores (C-50/00 P), http://www.simons-law.com/library/pdf/e/324.pdf, 5. julij 2010. 113 Albors-Llorens, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the Euro- pean Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92. 114 Kronenberger, Locus standi of individuals before Community courts under Article 230(4)EC: Illu- sions and Disillusions after the Jégo-Quéré (T-177/01) and Unión de Pequenos Agricultores (C-50/00 P), http://www.simons-law.com/library/pdf/e/324.pdf, 5. julij 2010. 115 Berry, Boyes, Access to justice in the community courts: A limited right?, Civil Justice Quarterly, 2005, str. 224-245. 08 Sasa Persolja.indd 166 3.4.2011 19:14:37 167 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU osebe lahko /…/ sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odloč- be ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo ose- bo.« Kljub očitnim spremembam v sodni praksi, ki je širila obseg izpodbojnih aktov (poleg nepravih uredb je dovolila izpodbijanje pravih uredb itd.), se določba, ki je predpisovala pogoje za aktivno legitimacijo posameznika, ni v ničemer spremenila. Spremembe so se nanašale na stvarno pristojnost Sodišča oziroma na pasivno legitimirane upravičence, katerih akti se lahko izpodbijajo. Tako je Maastrichtska pogodba med pasivno legitimirane upravičence dodala še Evropski parlament in ECB. Potrebe po reformi obsto- ječega sistema so postale očitne, ko je SES v zadevi UPA zavrnilo redefinicijo posamičnega zadevanja. Pravna praznina, ki so jo v sistemu učinkovitih pravnih sredstev Skupnosti povzročili splo- šno uporabni akti, ki ne potrebujejo implementacije, je bila vedno bolj podvržena kritikam. Od leta 2002 naprej se je stroka aktivno ukvarjala z vprašanjem sodne presoje zakonitosti aktov EU in z dostopom posameznika do sodišč Skupnosti. V Pogodbi o Ustavi za Evropo (v nadaljevanju: Ustava) je raz- vidna želja po povečanju učinkovitega sodnega varstva posame- znika. 29. člen Ustave je določil, »da države članice vzpostavijo ustrezna pravna sredstva, s katerimi zagotovijo učinkovito pravno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije«. Ustava je končno spre- menila tudi določbo prejšnjega 4. odstavka 230. člena Niške po- godbe, ki bi se glasila takole: »Fizične ali pravne osebe lahko/…/ vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper izvršilne akte, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne vsebujejo izvedbenih ukrepov.« 116 V okviru zgornjega predloga je dan le kratek komen- tar zamišljenih »ustavnih sprememb«. Ureditev po Niški pogodbi ni poznala hierarhije pravnih aktov, kar se je večkrat odražalo v problematičnosti izpodbijanja na prvi pogled zakonodajnih aktov, ki pa so bili v resnici nezakonodajni splošni akti (torej niso bili sprejeti po zakonodajnem postopku), ki so se le enako imenovali. Ustava je zato želela uvesti jasno hie- rarhijo pravnih aktov, spremenila pa je tudi pravila njihovega po- imenovanja. Pravni akti so se delili na zakonodajne (evropski za- 116 Člen III-365 Pogodbe o Ustavi za Evropo. 08 Sasa Persolja.indd 167 3.4.2011 19:14:37 168 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo koni in okvirni zakoni) ter na nezakonodajne (evropske uredbe in evropski sklepi). 117 Bistvo hierarhije pravnih aktov pa je v tem, da imajo akti iste narave, isto stopnjo demokratične legitimnosti. 118 Razlikovanje je pomembno, ko je potrebno razložiti termin »izvr- šilnih aktov« (»regulatory acts«), ki ni opredeljen nikjer v Ustavi. Literatura pravi, da pojem izvršilnih aktov pomeni nezakonodaj- ne akte, vendar bi bila dokončna odločitev v rokah SEU. 119 Če se sprejme tezo o izvršilnih aktih kot nezakonodajnih aktih, bi po- samezniki v okviru ničnostne tožbe lahko izpodbijali evropske uredbe in evropske sklepe, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. 120 Na tak način je bila uvede- na razlika med zakonodajnimi akti, ki bi jih posamezniki lahko izpodbijali samo, če bi dokazali neposredni in posamični interes, ter med nezakonodajnimi akti. Z delom določbe, ki pravi, da lahko posamezniki vložijo nič- nostno tožbo »/…/ zoper izvršilne akte, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne vsebujejo izvedbenih ukrepov«, se je zapolnilo pra- znino, ko posamezniki ne bi bili deležni pravnega varstva ne na nacionalni ravni in ne na ravni EU. 121 Na tak način bi se preprečilo tiste primere, ko bi moral posameznik pravo EU kršiti, zato da bi lahko potem v postopku, ki bi bil sprožen proti njemu, prosil za sodno presojo akta. B. Po Lizbonski pogodbi Tudi Lizbonska pogodba je v PEU uvedla dolžnost držav čla- nic, »da vzpostavijo ustrezna pravna sredstva, potrebna za zagoto- vitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pra- 117 Člen I-33, I-34 in I-35 Pogodbe o Ustavi za Evropo. 118 Koch, Locus stanadi of private applicants under the EU constitution: Preserving gaps in the protec- tion of individuals’ right to an effective remedy, European Law Review, št. 30(4), 2005, str. 511 – 527. 119 Ibidem. Koch na podlagi sistematske razlage (uporaba določbe III-315(6) člena Ustave, ki se sicer nanaša na razlikovanje med akti držav članic) sklene, da so izvršilni akti (»regulatory acts«) nezako- nodajni akti (»non-legislative acts«). Slednje potrjuje tudi delo Konvencije, kjer je manjšina v skupini želela odpraviti dokazovanje posamičnega interesa le za »izvršilne akte«, saj naj bi se s tem vzpostavilo razlikovanje med zakonodajnimi in »izvršilnimi akti«. Tu di Arnull pravi, da travaux préparatoires napotuje na dejstvo, da »izvršilni akt« pomeni vse, kar ni zakonodajni akt (Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 88). Glej tudi http://european-convention.eu.int/, 30. avgust 2010. 120 Taka akta bi bila evropska uredba, ki je v celoti zavezujoča, in evropski sklep, ki ni naslovljen na tistega, ki ga izpodbija. 121 Cortes, At the european contitutional crossroads: easing the conditions for standing of individuals seeking judicial review of Community acts, Michigan State Journal of International Law, št. 12, 2003, str. 121. 08 Sasa Persolja.indd 168 3.4.2011 19:14:37 169 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU vo Unije.« 122 Slednja določba sledi ustaljeni sodni praksi Sodišča, ki breme učinkovitega pravnega varstva posameznika prenaša na države članice. Usher pa pravi, da gre za več kot le sledenje usta- ljeni sodni praksi, saj je na primer v zadevi UPA določena le dol- žnost nacionalnih sodišč, da zagotovijo učinkovito sodno varstvo »kolikor je mogoče«. Določba 19. člena PEU dejansko opredeljuje decentralizacijo sodnega sistema EU, 123 ki je najbolj očitna pri so- delovanju nacionalnih sodišč in SEU v okviru postopka predho- dnega odločanja. 124 PDEU je nadomestila 230. člen Pogodbe iz Nice z 263. členom. Četrti odstavek 263. člena določa, da »fizične ali pravne osebe lahko/…/vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpi- se, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbe- nih ukrepov.« Iz besedila 263(4) člena je razvidna podobnost s predvideno spremembo po III-365(4) členu Pogodbe o Ustavi za Evropo. Razlika se nanaša na termin »izvršilni akti«, ki je v PDEU nadomeščen s terminom »predpis«. V angleški različici Pogodbe o Ustavi za Evropo in PDEU pa gre za isti pojem, »regulatory act«. Iz navedenih dejstev bi torej lahko izhajalo, da gre le za spremembo v prevodu, ne pa v sami vsebini. V primerjavi s prejšnjo ureditvijo je opazna tudi menjava be- sede »odločba« z besedo »akt«. To je odraz sodne prakse, še po- sebej se izpostavlja zadevo IBM proti Komisiji. Akti, naslovljeni na posameznike, bodo še naprej predstavljali v glavnem sklepe oz. prejšnje odločbe. 125 Del določbe, ki omogoča izpodbijanje aktov, ki na posameznike niso naslovljeni, ampak se nanje nepo- sredno in posamično nanašajo, izhaja iz sodbe v zadevi Codor- niu, po kateri lahko tudi zakonodajni akti posameznika neposre- dno in posamično zadevajo. 126 Dougan ponavlja, da je zahteva po izkazovanju posamičnega interesa ohranjena za vse prime- re, razen ko gre za predpise, ki ne potrebujejo izvedbenih ukre- pov (»self-executing regulatory acts«). 127 Enako kot v Pogodbi o Ustavi za Evropo se tudi sedaj pojavi težava z opredelitvijo kon- 122 Člen 19(1) PEU. 123 Hojnikova navaja Tizzano A.: The Court of Justice in the Draft Treaty establishing a Constitution for Europe, v: Colneric, N., in drugi: Une communauté de droit. BMV, 2003, str. 41-50. 124 Hojnik, Prenova sodnega sistema EU po Lizbonski pogodbi, PP, št. 26, 2010, str. 22. 125 Hojnik, v: Accetto et. al., Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili, 2010, str. 105. 126 Ibidem. 127 Dougan, The Treaty of Lisbon 2007: Winning minds, not hearts, Common market law review, št. 45, 2008, str. 617-703. 08 Sasa Persolja.indd 169 3.4.2011 19:14:37 170 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo cepta »predpisa«. Kot »predpis« je, sledeč pripravljalnemu delu Konvencije, 128 razumeti samo nezakonodajne akte. 129 Dougan opozarja na nekonsistentnost takega sistema sodne presoje. Za- konodajni akti Unije so namreč skoraj izvzeti iz ničnostne tožbe posameznika, medtem ko so še vedno lahko predmet postopka predhodnega odločanja. Namen, ki naj bi ga Konvencija imela, pa je ravno olajšan dostop do sodnega varstva prek direktne nič- nostne tožbe, in ne prek indirektnega postopka predhodnega odločanja. Drug argument proti taki ureditvi je v prvotni ideji razlikovanja nezakonodajnih in zakonodajnih aktov, ki izhaja iz razumevanja nacionalnih ureditev. Po nacionalnih pravnih ure- ditvah je dopustnost izpodbijanja aktov tem težja, čim višje se vzpenja po hierarhiji pravnih aktov. Na ravni EU ne more biti enako, saj institucije EU, ki sprejemajo zakonodajne akte, ne uži- vajo enake stopnje demokratične legitimitete. 130 Tretji argument, s katerim Dougan kritizira obstoječo ureditev ničnostne tožbe, je formalistično in včasih celo arbitrarno razlikovanje med zakono- dajnimi in nezakonodajnimi akti. 131 3. Alternativni postopki pred SEU Sodna praksa SEU govori o popolnem sistemu pravnih sred- stev. 132 Učinkovito pravno varstvo posameznika naj bi skupaj z nič- nostno tožbo zagotavljali alternativni postopki, tako postopek za predhodno odločanje, kot tudi ostali postopki neposredno pred SEU, ki so v nadaljevanju kratko opredeljeni. Tožba zaradi nedelovanja, ki jo ureja 265. člen PDEU je dopu- stna, če institucija sploh ni bila aktivna ali pa je pri ukrepanju za- vlačevala. Če institucija izrecno odkloni svoje aktivno ravnanje, je to razlog za ničnostno tožbo in ne za tožbo zaradi nedelovanja. 133 V literaturi se navaja zadevo Eridania, 134 v kateri je SES poudarilo, 128 http://european-convention.eu.int/, 30. avgust 2010. 129 Nezakonodajni akti (niso sprejeti po zakonodajnem postopku) so po Lizbonski pogodbi delegirani akti, izvedbeni akti in nezakonodajni akti, sprejeti neposredno na podlagi Pogodb. 130 Dougan, The Treaty of Lisbon 2007: Winning minds, not hearts, Common market law review, št. 45, 2008, str. 617-703. Glej tudi C-50/00 P, sklepni predloge generalnega pravobranilca Jacobsa, 21. marca 2002. 131 »(Ne)opredelitev bistvenih elementov zakonodajnih aktov v Lizbonski pogodbi se navezuje na širše nejasno oziroma arbitrarno razlikovanje med zakonodajnimi in nezakonodajnimi akti.« (Vatovec, v: Accetto et. al., Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili, 2010, str. 75.) 132 23. odstavek sodbe v zadevi Les Verts (294/83). 133 Nerad, v: Grad et. al., Ustavno pravo Evropske Unije, 2007, str. 279. 134 Združeni zadevi 10 in 18-68, Società »Eridania« Zuccherifici Nazionali in drugi proti Komisiji Evrop- skih skupnosti (v nadaljevanju: Eridania). 08 Sasa Persolja.indd 170 3.4.2011 19:14:37 171 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU da se tožba zaradi nedelovanja ne sme uporabiti zato, da bi se ob- šlo dvomesečni rok za vložitev ničnostne tožbe. 135 V dani zadevi Eridania je šlo namreč za to, da je tožnik zahteval od Komisije, da prekliče sporen akt. Ker Komisija slednjega ni storila, je tožnik sprožil tožbo zaradi nedelovanja. Sodišče pa je na to odgovorilo, da bi taka tožba zaradi nedelovanja, če bi bila dopustna, pomenila nadomestilo za ničnostno tožbo, ki ne bi zahtevalo izpolnjevanja pogojev iz ničnostne tožbe. 136 Bistvo indirektne tožbe (ugovor nezakonitosti), urejene v 277. členu PDEU, je ravno v njeni »indirektnosti«, saj je kot pravno sredstvo lahko uporabna le v nekem že obstoječem sporu. 277. člen PDEU tako ne ponuja dodatne in neodvisne tožbe, ampak obrambno pravno sredstvo, ko je postopek na drugi pravni pod- lagi pred SEU že sprožen. 137 Na kontradiktornost indirektne tož- be opozarjata Craig in De Búrca, s tem, ko pravita, da mora biti prvotni spor še vedno sprožen v roku. Tako se mora na primer ničnostna tožba zoper odločbo, znotraj katere se izpodbija upo- rabo uredbe, na kateri odločba temelji, še vedno sprožiti v dvo- mesečnem roku. 138 Razpoložljivost indirektne tožbe omejuje tudi sodna praksa, tako da med načeloma pravne varnosti in zakonito- sti daje prednost prvemu. 139 Če se torej akt ne izpodbija v okviru ničnostne tožbe, pa bi se lahko, potem ni razloga za dopustitev ugovora zaradi nezakonitosti. Vzorčni primer je sodba v zadevi Simmenthal, 140 kjer Sodišče odloči, da lahko vsaka stranka v sporu izpodbija veljavnost splošnega akta institucije, ki pomeni pravno podlago, na kateri temelji odločba, ki je predmet spora. Splošno načelo o pravici do izpodbijanja akta v sporu pa velja le, če stran- ka ni upravičena do direktne ničnostne tožbe, s katero bi že prej lahko zahtevala razglasitev ničnosti zadevnega splošnega akta. 141 Načelo zakonitosti, ki utemeljuje obstoj indirektne tožbe, se odraža tudi na nacionalni ravni, saj lahko posameznik pred naci- onalnimi sodišči posredno ugovarja nezakonitosti aktov EU. Po pravilu Foto-Frost nacionalna sodišča sama ne smejo presojati ne- 135 Lasok/ Millett /Howard, Judicial control in the EU: procedures and principles, Richmond, 2004 str. 68; Craig, De Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, New York, 2008, str. 532. 136 17. odstavek sodbe v zadevi Eridania (Združeni zadevi 10 in 18-68). 137 Vogt, Indirect judicial protection in EC law – The case of the plea of illegality, European Law Revi- ew, št. 31(3), 2006, str. 364-377. 138 Craig, De Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, New York, 2008, str. 534. 139 Vogt, Indirect judicial protection in EC law – The case of the plea of illegality, European Law Revi- ew, št. 31(3), 2006, str. 364-377. 140 92/78, SpA Simmenthal proti Komisiji Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Simmenthal). 141 39. odstavek sodbe v zadevi Simmenthal (92/78). 08 Sasa Persolja.indd 171 3.4.2011 19:14:37 172 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo veljavnosti aktov EU, ampak lahko/morajo sprožiti postopek za predhodno odločanje. Ugovor nezakonitosti na nacionalni ravni je spet omejila sodna praksa, v tem primeru z zadevo Deggen- dorf. 142 Sodišče je v postopku za predhodno odločanje o zakoni- tosti odločbe, ki je bila sicer naslovljena na državo, odločilo, da tožnik ne more podati ugovora nezakonitosti sporne odločbe. To- žnik je bil o sporni odločbi pisno obveščen s strani države člani- ce. Zato je imel tožnik brez dvoma pravico vložiti direktno nično- stno tožbo, 143 vendar tega ni storil. 14 4 Iz tega naslova je bilo tožniku onemogočeno, da pred nacionalnimi sodišči, preko aktov, ki so implementirali sporno odločbo, zahteva presojo zakonitosti akta EU preko postopka za predhodno odločanje. Tudi na tem podro- čju ni enotne prakse, saj je Sodišče v podobnih primerih odločilo, da posameznik zaradi tega, ker ni vložil direktne ničnostne tožbe, vseeno ni prekludiran za ugovor nezakonitosti na nacionalni rav- ni. 145 Da je podana odškodninska odgovornost Unije iz naslova ne- pogodbene odškodninske odgovornosti na podlagi člena 340(2) PDEU, morajo biti podani naslednji elementi: protipravno dejanje ali opustitev, odgovornost, obstoj škode in vzročna zveza med pro- tipravnim dejanjem ali opustitvijo in škodo. 146 V okviru presojanja protipravnosti dejanja ali opustitve je tožba zaradi nepogodbene odškodninske odgovornosti podobna ničnostni tožbi in tožbi zara- di nedelovanja. Namen tožbe zaradi nepogodbene odškodninske odgovornosti pa je povrnitev škode, saj gre za neodvisno tožbo, ki ima v sistemu pravnih sredstev svoj namen. Prednost odškodnin- ske tožbe je predvsem v dolgem petletnem roku, ki ni tako strog kot dvomesečni rok za ničnostno tožbo. Petletni rok začne teči šele, ko se izpolnijo vsi pogoji za odgovornost Unije, še posebej je tukaj mišljena realizacija nastanka škode. 147 Še večja prednost od- škodninske tožbe pa je verjetno v tem, da posameznikom ni treba dokazovati neposrednega in posamičnega interesa. 148 142 C-188/92, TWD Textilwerke Deggendorf GmbH proti Bundesrepublik Deutschland (v nadaljevanju: Deggendorf). 143 »/…/ it could without any doubt have challenged it under Article 173 of the Treaty /…/«, 24. odstavek sodbe v zadevi Deggendorf (C-188/92). 14 4 24., 25., 26. odstavek sodbe v zadevi Deggendorf (C-188/92). 145 Ward, Judicial review and the rights of private parties in EU law, 2. izdaja, New York, 2007, str. 323. 146 Grilc/ Ilešič, Pravo Evropske unije, 2001, str. 336. 147 Ward, Judicial review and the rights of private parties in EU law, 2. izdaja, New York, 2007, str. 369, 370. 148 Ibidem. 08 Sasa Persolja.indd 172 3.4.2011 19:14:38 173 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU Splošno sodišče je v zadevi Jégo-Quéré presojalo, ali je tožba zaradi nepogodbene odškodninske odgovornosti res učinkovito pravno sredstvo, zlasti z vidika posameznika, ko želi ta izpodbijati akt EU. V luči zgoraj povedanega se že na prvi pogled zdi, enako kot je ugotovilo Splošno sodišče samo, da namen odškodninske tožbe ni in ne more biti sama sodna presoja akta. Splošno sodišče pravi, da odškodninska tožba ne predstavlja rešitve, ki bi zadovolji- vo zaščitila interese posameznika, ki je prizadet s spornim aktom. Taka odškodninska tožba namreč ne vpliva na veljavnost sporne- ga akta. Četudi se ugotovi, da škoda, ki je nastala posamezniku, izvira neposredno iz uporabe spornega akta, so kriteriji za dopu- stnost odškodninske tožbe drugačni od kriterijev za dopustnost ničnostne tožbe. Iz slednjega izhaja, da Sodišče ne more izvesti ce- lovite sodne presoje akta, ampak se v okviru odškodninske tožbe omejuje le na dovolj resne kršitve pravnih pravil, ki posamezniku podeljujejo pravice. 149 4. Alternativni postopek – predlog za predhodno odločanje Sodišča držav članic nikakor niso pristojna za presojanje ne- veljavnosti aktov Unije. 15 0 Po 267. členu PDEU je SEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb, veljav- nosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču. Gre za izredno pomembno pristojnost SEU, ki na ta način zagotavlja enako uporabo prava EU na celotnem območju EU. 151 Uniformnost prava EU je posebej pomembna, ko gre za vprašanja veljavnosti aktov EU. 15 2 Na tak način se zagotavlja sodni nadzor aktov Uni- 149 Povzeto po 46. odstavku sodbe v zadevi Jégo-Quéré (T-177/01). 150 314/85, Foto-Frost proti Hauptzollamt Lübeck-Ost(v nadaljevanju: Foto-Frost). 151 Teorija kritizira stališče SEU, ki ne dopušča postavljanja predhodnih vprašanj arbitražam, ki igrajo danes pomembno vlogo pri reševanju širokega spektra sporov. S tem SEU postavlja pod vprašanje uniformno uporabo prava, ki je ravno namen sistema predhodnih vprašanj. Rezultat takega sistema so tudi »contra ius« zavezujoče pravne odločitve arbitraže (Landi, Arbitral Tribunals and Article 234 of the EC Treaty: A Two-Speed System of Justice within the European Union?, Vindobona Journal of International Commercial Law & Arbitration, št. 11, 2007, str. 173.) 152 Ibidem. 08 Sasa Persolja.indd 173 3.4.2011 19:14:38 174 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo je, čeprav posredno. 15 3 V okviru tega postopka se je izoblikovalo načelo precedensa, ki omogoča raztezanje učinka sodnih odločb tudi zunaj načela inter partes. 15 4 GP Jacobs je v svojem mnenju v zadevi UPA 15 5 navedel več argu- mentov, zakaj postopek posredne sodne presoje aktov ni dovolj učinkovit, oziroma je še vedno manj učinkovit kot direktna nično- stna tožba posameznika pred SEU. GP Jacobs najprej poudari, da je postopek predhodnega odločanja pravno sredstvo sodišča in ne strank. Posameznik namreč ne more vplivati na to, ali bo pred- hodno vprašanje sploh postavljeno ali ne, kateri akt bo predmet predhodnega vprašanja in posledično sodne presoje ter kateri razlogi za ničnost akta bodo zatrjevani. V določenih primerih je sploh nemogoče posredno izpodbijati akt EU splošne narave, če ni akta implementacije, ki bi se lahko najprej izpodbijal pred naci- onalnimi sodišči. Poleg tega načelo pravne varnosti zahteva, da so lahko tudi akti EU splošne narave hitro podvrženi sodni presoji, in ne šele potem, ko se akt implementacije sprejme. Posredna sodna presoja aktov je podvržena tudi številnim postopkovnim oviram, tako z vidika časa kot stroškov. 15 6 GP Jacobs je v sklepnih predlo- gih v drugi zadevi izpostavil še dejstvo, da nacionalna sodišča na specifičnih področjih, kot je področje anti-dumpinga, nimajo po- trebnega strokovnega znanja, prav tako pa v postopku ne morejo sodelovati institucije, ki so akt sprejele. 157 5. Potrebnost ničnostne tožbe Splošno sprejeto stališče je, da EU ni dovolj odgovorna. 15 8 Ključ- ni element pravne odgovornosti je ravno sodni nadzor. Ko je go- vora o odgovornosti v EU, je torej treba upoštevati vlogo SEU. 15 9 SEU ima na podlagi 263. člena PDEU pristojnost za sodno presojo zakonitosti aktov Unije. Pristojnost SEU na tem področju je nujna, da se zagotavljata načeli vladavine prava in prenesenih pristojno- sti. 160 Bilo bi v nasprotju z ustavnimi tradicijami držav članic, če bi 153 Knez, v: Potočnik Janez et. al., Evropsko pravo, 2004, str. 145. 15 4 Ibidem. 155 C-50/00 P, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Jacobs, 21. marca 2002. 156 102. odstavek sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, Jacobs, 21. marca 2002. 157 C-358/89, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Jacobs, 21. marca 1991, 71. in 74. odstavek. 158 Fisher, The European Union in the age of accountibility, Oxford Journal of Legal Studies, št. 24, 2004, str. 495. 159 Ibidem. 160 Arnull, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, New York, 2006, str. 53. 08 Sasa Persolja.indd 174 3.4.2011 19:14:38 175 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU institucije Unije, ki uživajo široke zakonodajne pristojnosti, ušle sodni presoji sprejetih aktov. 161 Iz ustavnih tradicij držav članic iz- haja tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva posamezni- ka. Direktna ničnostna tožba je edino pravno sredstvo, ki posame- zniku omogoča, da se akt Unije, ki krši njegove pravice, razglasi za ničnega. Vpogled v statistične podatke daje jasno sliko o uspešnosti posameznikov pred SEU. Splošno sodišče je zavrglo skoraj 60 % direktnih tožb, medtem ko je bilo nekaj več kot 10 % direktnih tožb zavrženih na Sodišču. 162 Slednje se lahko pojasni s tem, da so tožniki pred Splošnim sodiščem posamezniki, na Sodišče pa tožbe vlagajo privilegirani tožniki. 163 Med samimi posamezniki je nekaj manj kot 10 % fizičnih oseb, katerih tožbe so 10 odstotno uspešne. 164 Navedeni podatki dokazujejo, da je bil za posamezni- ka že sam dostop do SEU izredno težaven in je v redkih primerih dopuščal vsebinsko odločanje. I. Kaj je še prinesla Lizbonska pogodba? Lizbonska pogodba je v pravni red EU vnesla kar nekaj dobro- došlih sprememb, še posebej kar se tiče varstva posameznika. Naj- prej je tu Listina o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju: Listina), ki je s svojo zavezujočo naravo dosegla, da imajo človekove pravice v EU značaj konkretnih upravičenj. Pri tem pa žal ne gre za razši- ritev aktivne legitimacije posameznika, 165 če se upošteva določbo 263(4) PDEU. Posamezniki zato pravic iz Listine ne bodo mogli uveljavljati neposredno pred SEU, po zgledu ustavnih pritožb v nacionalnih ureditvah. 166 Vseeno pa pomen Listine ni zanemarljiv, saj bo Listina lahko predstavljala vir razlogov za utemeljenost nič- nostne tožbe. 167 Za izboljšanje dostopa do sodnega varstva posa- meznika torej na Listino ni računati. S pristopom EU k EKČP se bo odprla možnost novega pravnega sredstva pred ESČP, vendar je 161 Ibidem. 162 Statistična analiza je narejena za obdobje med letoma 2001 in 2005. 163 Tridimas/Gari, Winners and losers in Luxembourg: A statistical analysis of judicial review before the European Court of Justice and the Court of First Instance (2001–2005), European Law Review, št. 35(2), 2010, str. 131–173. 164 Ibidem. 165 Smrkolj, v: Accetto et. al., Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili, 2010, str. 59. 166 Ibidem. 167 Leczykiewicz, »Effective judicial protection« of human rights after Lisbon: should national courts be empowered to review EU secondary law?, European Law Review, št. 35(3), 2010, str. 326-348. 08 Sasa Persolja.indd 175 3.4.2011 19:14:38 176 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo dopustnost pritožbe na ESČP odvisna od izčrpanja notranjih prav- nih sredstev. V okviru EU bo slednje pomenilo, da bodo aktivno legitimirani samo tisti posamezniki, ki bodo izpolnjevali kriterije za dopustnost direktne ničnostne tožbe pred SEU. V sistemu učinkovitega sodnega varstva nesporno igrajo po- membno vlogo nacionalna sodišča. Lizbonska pogodba je pou- darila decentraliziranost sodnega sistema EU. 168 S tako določbo je postavljena jasna dolžnost držav članic, da skrbijo za uresničeva- nje načela oziroma pravice do učinkovitega sodnega varstva posa- meznikov. Postopek predhodnega odločanja tudi sicer širi obseg sodne presoje Sodišča. SEU je glede na 267. člen PDEU pristojno za odločanje o veljavnosti in razlagi aktov institucij, pa tudi or- ganov, uradov in agencij Unije. 169 Kadar je vprašanje, ki je lahko predmet predhodnega odločanja, postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki ji je odvzeta pro- stost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku. 170 II. Ali so še potrebne spremembe? V luči potrebnosti ničnostne tožbe in sprememb, ki jih je pri- nesla Lizbonska pogodba, je treba ugotoviti, ali je učinkovito so- dno varstvo posameznika zagotovljeno. V okviru ničnostne tožbe je omogočeno izpodbijanje akta, ki posameznika neposredno in posamično zadeva, kar pomeni priznanje posamezniku, da lahko izpodbija tudi zakonodajne akte. Kot pa izhaja iz dolgoletne sodne prakse SEU, je ravno izkazovanje posamičnega interesa najbolj te- žavno, saj mora posameznik zadostiti strogemu Plaumannovemu testu. Dougan pravi, da bi bilo pričakovanje, da bo Sodišče spre- menilo restriktivno sodno prakso na področju posamičnega inte- resa, preveliko. Največ, kar se lahko pričakuje od SEU, je široka in- terpretacija termina predpisa, 171 kjer posamičnega interesa ni po- trebno dokazovati. Če bi se kriterij, ki se sedaj nanaša na predpis, razširil tudi na zakonodajne akte, obstaja skrb, da bi to sprožilo poplavo zadev pred Sodiščem. 172 Usher pa trdi, da je ta skrb neko- 168 Hojnik, Prenova sodnega sistema EU po Lizbonski pogodbi, PP, št. 26, 2010, str. 22. 169 Člen 267(1) PDEU. 170 Člen 267(4) PDEU. 171 Dougan, The Treaty of Lisbon 2007: Winning minds, not hearts, Common market law review, št. 45, 2008, str. 617–703. 172 Usher, Direct and individual concern – an effective remedy or a conventional solution?, European Law Review, št. 28(5), 2003, str. 575-600. 08 Sasa Persolja.indd 176 3.4.2011 19:14:38 17 7 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU liko odveč, upoštevajoč, da mora posameznik izkazati interes tudi pri razglasitvi ničnosti akta, ki ga izpodbija. 173 Široko razlago naj bi Sodišče sprejelo tudi glede pojma aktov na področju skupne zunanje in varnostne politike, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti tretjim osebam. Ni namreč gotovo, ali bi v kategorijo aktov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti tretjim osebam, sodili le akti, naslovljeni na posameznike ali pa bi sem sodili tudi drugi akti s pravnimi učinki zoper tretje osebe. 174 Povečanje učinkovitega sodnega varstva posameznika je bolj pričakovati na nacionalni ravni, sledeč novi dolžnosti držav članic, da vzpostavijo ustrezna pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Uni- je. Leczykiewicz opozarja, da je že zadeva Foto-Frost nacionalnim sodiščem omogočila nadzor nad akti Unije. Potrebno je razumeti razlikovanje med presojanjem neveljavnosti in veljavnosti aktov. Če se sodišče odloči, da ne bo vložilo predloga za predhodno odločanje, s tem presodi, da je sekundarno pravo EU v skladu s primarnim pravom EU. Dougan pravi, da nova dolžnost držav čla- nic sili nacionalna sodišča, da sprejmejo bona fide predloge za predhodno odločanje tistih, ki ne morejo vložiti ničnostne tožbe. Razširitev varstva preko ničnostne tožbe pa ne bi smela biti pove- zana s pravilom iz zadeve Deggendorf. 175 Če se že določa dolžnost držav članic, da zagotovijo učinkovito sodno varstvo, ugovor neza- konitosti pred nacionalnimi sodišči ne sme biti omejen s trditvijo, da bi stranka nedvomno lahko vložila direktno ničnostno tožbo. Usher predlaga, da se pravilo iz zadeve Deggendorf omeji na nek- danje odločbe, torej sklepe kot individualne akte, ki so naslovljeni na prizadetega posameznika. Povečanje sodnega varstva pred na- cionalnimi sodišči je tako še v veliki meri odvisno od razlage SEU in od nacionalnih sistemov samih. Ker pa nacionalna sodišča s postopkom predhodnega odloča- nja ne zadostijo potrebi po ničnostni tožbi, se v prihodnje priča- kuje nadaljnje spremembe v določbi 263(4) PDEU. Najprej je na Sodišču, da v okviru obstoječe normativne ureditve natančneje določi obseg sodnega varstva. 173 Glej zadevo Micheli (T-183/97). 174 Leczykiewicz, »Effective judicial protection« of human rights after Lisbon: should national courts be empowered to review EU secondary law?, European Law Review, št. 35(3), 2010, str. 326-348. 175 Usher, Direct and individual concern – an effective remedy or a conventional solution?, European Law Review, št. 28(5), 2003, str. 575–600. 08 Sasa Persolja.indd 177 3.4.2011 19:14:38 178 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo 6. Sklep Tako v sodni praksi SEU kot tudi v normativnem urejanju s Pogodbami se na področju dostopa do sodnega varstva posame- znika zasledi stalen, a vedno nezadosten napredek. Zahteva po izkazovanju posamičnega interesa se ohranja nespremenjena. Čeprav je SEU pokazalo pripravljenost spremeniti restriktivno so- dno prakso, države članice dolgo za to niso pokazale zanimanja. In čeprav so ravno države članice gospodarji pogodb, se trend evropskega kontitucionalizma vendarle premika k Evropejcu, dr- žavljanu EU. 176 Izkazovanje posamičnega interesa je omiljeno glede na razliko- vanje zakonodajnih in nezakonodajnih aktov, ki jih je uvedla Liz- bonska pogodba. Predpis, ki ga posameznik lahko izpodbija pred SEU z dokazovanjem zgolj neposrednega učinka, ki ga ima pred- pis nanj, je v literaturi zaenkrat razumljen kot nezakonodajni akt. Formalistično razlikovanje med zakonodajnimi in nezakonodajni- mi akti je v literaturi kritizirano. SEU je že doslej razvilo sodno pra- kso, ki mu je omogočila pristojnost nad čim večjim številom aktov, ki kršijo pravice posameznikov. Z razlikovanjem med zakonodaj- nimi in nezakonodajnimi akti se zopet zahteva interpretacija SEU, za katero se upa, da bo čim širše razložila termin predpisa. Čeprav je razvidno, tako iz dosedanje sodne prakse SEU kot tudi iz ureditve po Lizbonski pogodbi, da se še vedno daje pred- nost nacionalnim sistemom varstva, se s tem ne zadosti potrebi po dostopu do direktne ničnostne tožbe. Vladavina prava, ki naj se spoštuje tudi v EU, zahteva transparentnost sodnega varstva, ki naj bo učinkovito. Ni dovolj, da se le zatrjuje, da v EU obstaja popoln sistem pravnih sredstev. VIRI Monografske publikacije Accetto Matej et. al., Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana, 2010. Arnull Anthony, The European Union and its Court of Justice, 2. izdaja, Oxford Univerity Press Inc., New York, 2006. Craig Paul, Gráinne de Búrca, EU law – text, cases and materials, 4. izdaja, Oxford University Press Inc., New York, 2008. Grad Franc et. al., Ustavno pravo Evropske Unije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2007. Grilc Peter, Ilešič Tomaž, Pravo Evropske Unije, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2001. 176 Wernicke, Au nom de qui? The European Court of Justice between Member States, Civil Society and Union Citizens, European law Journal, vol. 13, št. 3, 2007, str. 383. 08 Sasa Persolja.indd 178 3.4.2011 19:14:38 179 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU Lasok K.P.E., Millett Timothy, Howard Anneli, Judicial control in the EU : procedures and principles, Richmond Law & Tax, Richmond, 2004. Potočnik Janez et. al., Evropsko pravo, Primath, Ljubljana, 2004. Ward Angela, Judicial review and the rights of private parties in EU law, 2. izdaja, Oxford University Press Inc., New York, 2007. Članki, objavljeni v publikacijah Albors-Llorens Albertina, The standing of private parties to challenge Community measures: Has the European Court missed the boat?, Cambridge Law Journal, št. 62(1), 2003, str. 72-92. Bedrač Janja, Presoja veljavnosti aktov ES na pobudo posameznikov, Evro pravna praksa, št. 3, 2004, str. 19. Berry Elspeth, Boyes Simon, Access to justice in the community courts: A limited right?, Civil Justice Quarterly, 2005, str. 224-245. Brkan Maja, Zadeva Jata: Ustavno sodišče RS in pravo EU, Pravna praksa, št. 23, 2006, str. 25. Carruthers Stephen, The Treaty of Lisbon and the reformed jurisdictional powers of the European Court of Justice in the field of justice and home affairs, European Human Rights Law Review, št. 6, 2009, str. 784-804. Cortes Martin Jose Manuel, At the european contitutional crossroads: easing the conditions for stan- ding of individuals seeking judicial review of Community acts, Michigan State Journal of Interna- tional Law, št.12, 2003, str. 121. Dougan Michael, The Treaty of Lisbon 2007: Winning minds, not hearts, Common market law review, št. 45, 2008, str. 617-703. Fisher Elizabeth, The European Union in the age of accountibility, Oxford Journal of Legal Studies, št. 24, 2004, str. 495. Forrester S. Ian, The judicial function in european law and pleading in the european courts, Tulane Law Review, št. 81, 2007, str. 647. Hojnik Janja, Izpodbijanje aktov Evropske skupnosti s strani lokalnih skupnosti, Lex localis, št. 3, 2006, str. 23-45. Hojnik Janja, Prenova sodnega sistema EU po Lizbonski pogodbi, Pravna praksa, št. 26, str. 22. Koch Cornelia, Locus stanadi of private applicants under the EU constitution: Preserving gaps in the protection of individuals' right to an effective remedy, European Law Review, št. 30(4), 2005, str. 511-527. Landi Niccolò, Arbitral Tribunals and Article 234 of the EC Treaty: A Two-Speed System of Justice within the European Union?, Vindobona Journal of International Commercial Law & Arbitration, št. 11., 2007, str. 173. Leczykiewicz Dorota, »Effective judicial protection« of human rights after Lisbon: should national courts be empowered to review EU secondary law?, European Law Review, št. 35(3), 2010, str. 326-348. Lewis Xavier, Standing of private plaintiffs to annul generally applicable european community mea- sures: If the system is broken, where should it be fixed?, Fordham International Law Journal, št. 30, 2007, str. 1496. Tridimas Takis, Gari Gabriel, Winners and losers in Luxembourg: A statistical analysis of judicial re- view before the European Court of Justice and the Court of First Instance (2001-2005), European Law Review, št. 35(2), 2010, str. 131-173. Usher A. John, Direct and individual concern – an effective remedy or a conventional solution?, Eu- ropean Law Review, št. 28(5), 2003, str. 575-600. Vogt Matthias, Indirect judicial protection in EC law – The case of the plea of illegality, European Law Review, št. 31(3), 2006, str. 364-377. Wernicke Stephan, Au nom de qui? The European Court of Justice between Member States, Civil Society and Union Citizens, European law Journal, vol. 13, št. 3, 2007, str. 380-407. Sodna praksa Sodišče 25-62, Plaumann & Co. proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča: angleška posebna izdaja stran 00095, http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61962 J0025:EN:HTML, 5. avgust 2010. 26-62, NV Algemene Transport- en Expeditie Onderneming van Gend & Loos proti Nederlandse administratie der belastingen, predlog za sprejetje predhodne odločbe: Tariefcommissie – Nizo- 08 Sasa Persolja.indd 179 3.4.2011 19:14:38 180 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo zemska, poročila Evropskega sodišča: angleška posebna izdaja stran 00001, http://eur-lex.europa. eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61962J0026:EN:HTML, 5. avgust 2010. Združeni zadevi 106 in 107-63, Alfred Toepfer in Getreide-Import Gesellschaft proti Komisiji EGS, poročila Evropskega sodišča : angleška posebna izdaja stran 00405, http://eur-lex.europa.eu/Le- xUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61963J0106:EN:HTML, 5. avgust 2010. 6/68, Zuckerfabrik Watenstedt proti Svetu, poročila Evropskega sodišča: angleška posebna izdaja stran 00409, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61968J0006:EN:HTM L, 21. avgust 2010. Združeni zadevi 10 in 18-68, Società »Eridania« Zuccherifici Nazionali in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1969 stran 00459, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=CELEX:61968J0010:EN:HTML, 31. avgust 2010. 22-70, Komisija Evropskih skupnosti proti Svetu Evropskih skupnosti, zadeva ERTA, poročila Evrops- kega sodišča 1971 stran 00263, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:619 70J0022:EN:HTML, 5. avgust 2010. Združene zadeve 41 do 44-70, NV International Fruit Company in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1971 stran 00411, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=CELEX:61970J0041:EN:HTML, 5. avgust 2010. 92/78, SpA Simmenthal proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1979 stran 00777, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61978J0092:EN:HTML, 31. avgust 2010. Združeni zadevi 789 in 790/79, Calpak SpA and Società Emiliana Lavorazione Frutta SpA proti Komi- siji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1980 stran 01949, http://eur-lex.europa.eu/ LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61979J0789:EN:HTML, 5. avgust 2010. 158/80, Rewe-Handelsgesellschaft Nord mbH in Rewe-Markt Steffen proti Hauptzollamt Kiel, poročila Evropskega sodišča 1981 stran 01805, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CEL EX:61980J0158:EN:HTML, 14. avgust 2010. 60/81, International Business Machines Corporation proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1981 stran 02639, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CE LEX:61981J0060:EN:HTML, 5. avgust 2010. 11/82, SA Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1985 stran 00207, http://eur-lex.europa.eu/Result.do?checktexts=checkbox&TypeAffichage=sort_k ey&page=1&idReq=27&Submit22=GO, 5, avgust 2010. 199/82, Amministrazione delle Finanze dello Stato proti SpA San Giorgio, predlog za sprejetje pred- hodne odločbe: Tribunale civile e penale di Trento – Italija, poročila Evropskega sodišča 1983 stran 03595, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61982J0199:EN:HTM L, 5. avgust 2010. 14/83, Sabine von Colson in Elisabeth Kamann proti Land Nordrhein-Westfalen, predlog za sprejetje predhodne odločbe: Arbeitsgericht Hamm – Nemčija, poročila Evropskega sodišča 1984 stran 01891, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61983J0014:EN:HTML, 5. av- gust 2010. 294/83, Parti écologiste »Les Verts« proti Evropskemu parlamentu, poročila Evropskega sodišča 1986 stran 01339, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61983J0294:EN:HTML , 5. avgust 2010. 314/85, Foto-Frost proti Hauptzollamt Lübeck-Ost, poročila Evropskega sodišča 1987 stran 04199 http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61985J0314:EN:HTML, 1. september 2010. C-298/89, Government of Gibraltar proti Svetu Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1993 stran I-03605, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61989J0298:EN :HTML, 22. avgust 2010. C-309/89, Codorníu SA proti Svetu Evropske unije, poročila Evropskega sodišča 1994 stran I-01853, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61989J0309:EN:HTML, 5. avgust 2010. C-309/89, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Lenz, 27. oktobra 1992, poročila Evropskega sodišča 1994 stran I-01853, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61989C 0309:EN:HTML, 28. avgust 2010. C-358/89, Extramet Industrie SA proti Svetu Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1992 stran I-03813, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61989J0358:EN:HTM L, 5. avgust 2010. C-358/89, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Jacobs, 21. marca 1991, poročila Evropskega sodišča 1992 stran I-03813, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61989C 0358:EN:HTML, 1. september 2010. 08 Sasa Persolja.indd 180 3.4.2011 19:14:38 181 DIGNITAS n Ničnostna tožba posameznikov v okviru sodnega varstva EU Združeni zadevi C-6/90 in C-9/90, Andrea Francovich in Danila Bonifaci in drugi proti Italijanski republiki, poročila Evropskega sodišča 1991 stran I-05357, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=CELEX:61990J0006:EN:HTML, 15. avgust 2010. C-188/92, TWD Textilwerke Deggendorf GmbH proti Bundesrepublik Deutschland, poročila Evrops- kega sodišča 1994 stran I-00833, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:6 1992J0188:EN:HTML, 1. september 2010. C-50/00 P, Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu Evropske unije, poročila Evropskega sodišča 2002 stran I-06677, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62000J0050:SL :HTML, 17. avgust 2010. C-50/00 P, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Jacobs, 21. marca 2002, poročila Evropskega sodišča 2002 stran I-06677, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62000 C0050:EN:HTML, 25. avgust 2010. C-63/01, Samuel Sidney Evans proti The Secretary of State for the Environment, Transport and the Regions in The Motor Insurers' Bureau, poročila Evropskega sodišča 2003 stran I-14447, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62001J0063:EN:HTML, 16. avgust 2010. C-263/02 P, Komisija Evropskih skupnosti proti Jégo-Quéré & Cie SA, poročila Evropskega sodišča 2004 stran I-03425, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62002J0263:E N:HTML, 5. avgust 2010. C-263/02 P, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Jacobs, 10. julija 2003, poročila Evropskega sodišča 2004 stran I-03425, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62002 C0263:EN:HTML, 27. avgust 2010. C-131/03, R.J. Reynolds Tobacco Holdings, Inc. in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 2006 stran I-07795, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=C ELEX:62003J0131:SL:HTML, 22. avgust 2010. C-355/04 P, Segi, Araitz Zubimendi Izaga in Aritza Galarraga proti Svetu Evropske unije, poročila Evropskega sodišča 2007 stran I-01657, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=C ELEX:62004J0355:SL:HTML, 1. september 2010. C-432/05, sklepni predlogi generalnega pravobranilca, Sharpston, 30. novembra 2006, poročila Evropskega sodišča 2007 stran I-02271, http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=C ELEX:62005C0432:SL:HTML, 1. september 2010. Splošno sodišče T-585/93, Stichting Greenpeace Council (Greenpeace International) in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 1995 stran II-02205, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=CELEX:61993B0585:EN:HTML, 5. avgust 2010. T-161/94, Sinochem Heilongjiang proti Svetu Evropske unije, poročila Evropskega sodišča 1996 stran II-00695, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61994A0161:EN:HTML, 1. september 2010. T-122/96, Federazione nazionale del commercio oleario (Federolio) proti Komisiji Evropskih skup- nosti, poročila Evropskega sodišča 1997 stran I-05325, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexU- riServ.do?uri=CELEX:61996B0122:EN:HTML, 5. avgust 2010 T-135/96, Union Européenne de l'artisanat et des petites et moyennes entreprises (UEAPME) proti Svetu Evropske unije, poročila Evropskega sodišča 1998 stran II-02335, http://eur-lex.europa.eu/ LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61998A0172:EN:HTML, 25. avgust 2010 T-183/97, Carla Micheli, Andrea Peirano, Carlo Nike Bianchi in Marinella Abbate proti Komisiji Evrops- kih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 2000 stran II-00287, http://eur-lex.europa.eu/LexUri- Serv/LexUriServ.do?uri=CELEX:61997A0183:EN:HTML, 5. avgust 2010 T-288/97, Regione Friuli Venezia Giulia proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 2001 stran II-01169, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61997 A0288%2801%29:EN:HTML, 5. avgust 2010. Združene zadeve T-172/98, T-175/98 do T-177/98, Salamander AG, Una Film »City Revue« GmbH, Alma Media Group Advertising SA & Co. Partnership, Panel Two and Four Advertising SA, Rythmos Outdoor Advertising SA, Media Center Advertising SA, Zino Davidoff SA in Davidoff & Cie SA proti Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije, poročila Evropskega sodišča 2000 stran II-02487, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61998A0172:EN:HTML, 5. avgust 2010. T-173/98, Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu Evropske unije, poročila Evropskega sodišča 1999 stran II-03357, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:61998B0173:E N:HTML, 25. avgust 2010. 08 Sasa Persolja.indd 181 3.4.2011 19:14:38 182 DIGNITAS n Pravo EU in nacionalno pravo T-177/01, Jégo-Quéré & Cie SA proti Komisija Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 2002 stran II-02365, http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62001A0177:EN:HTM L, 5. avgust 2010. T-201/04, Microsoft Corp. proti Komisiji Evropskih skupnosti, poročila Evropskega sodišča 2007 stran II-03601, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62004A0201:SL:HTML, 19. avgust 2010. Zakonodaja Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, 1957, Uradni list C 325 z dne 24. decembra 2002, http://eur-lex.europa.eu/sl/treaties/index.htm, 6. avgust 2010. Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, 1957, Uradni list C 325 z dne 24. decembra 2002, http://eur-lex.europa.eu/sl/treaties/index.htm, 6. avgust 2010. Pogodba o Evropski Uniji, 1992, Uradni list C 191, z dne 29. julija 1992, http://eur-lex.europa.eu/sl/ treaties/index.htm, 6. avgust 2010. Amsterdamska pogodba, 1997, Uradni list C 340 z dne 10. novembra 1997, http://eur-lex.europa.eu/ sl/treaties/index.htm, 6. avgust 2010. Pogodba iz Nice, Uradni list C 80 z dne 10. marec 2001, http://eur-lex.europa.eu/sl/treaties/index. htm, 6. avgust 2010. Pogodba o Ustavi za Evropo, Uradni list C 310 z dne 16. decembra 2004, http://eur-lex.europa.eu/sl/ treaties/index.htm, 6. avgust 2010. Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o delovanju Evropske unije, Uradni list C 83 z dne 30.3.2010, http://eur-lex.europa.eu/sl/treaties/index.htm, 6. avgust 2010. Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah, Uradni list C 83 z dne 30. 3. 2010, http://eur-lex.europa. eu/sl/treaties/index.htm, 6. avgust 2010. Protokol (št. 3) o Statutu Sodišča EU, Uradni list C 83/201 z dne 30. 3. 2010,http://eur-lex.europa.eu/ LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0201:0328:SL:PDF, 19. avgust 2010. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1950, http://www.echr.coe.int/NR/ rdonlyres/200393FD-EAD3-434F-BD46-41BE147A18E9/0/SVN_CONV.pdf, 6. avgust 2010. Seznam virov na spletu European Union, International Law Update Vol. 9. april 2003 http://www.internationallawupdate. com, 5. avgust 2010. Kronenberger Vincent, Locus standi of individuals before Community courts under Article 230(4) EC: Illusions and Disillusions after the Jégo-Quéré (T-177/01) and Unión de Pequenos Agricultores (C-50/00 P), http://www.simons-law.com/library/pdf/e/324.pdf, 5. julij 2010. The european convention, http://european-convention.eu.int/, 30. avgust 2010. 08 Sasa Persolja.indd 182 3.4.2011 19:14:38