Političen list za slovenski národ. P* poŠti prejeman velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol lota S gld., za četrt leta 4 gld., za en mesec 1 Kld. 40 kr. V administraciji prejema« veljA: Za colo leto 12 pld., za pol leta C gld., za četrt leta 8 fld., za en mesec 1 ¡jld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. vec na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekapedicija, Semeniško ulice št. 2, II., 28. Naznanilu (inseratil se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr če se tiska dvakrat: 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Tredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vaak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1 ,6. uri popoludne. í^tey. IN. V Ljubljani, v torek 22. januarija 1889. Letiiil* X VII. Slabi časi. u. A Včeraj smo načrtali v glavnih potezah nekaj vzrokov sedanjih slabih časov. Ti vzroki pa vplivajo v prvi vrsti v ožjih krogih. Ali slabi časi niso samo v posameznih kronovinah to ali one države, tudi ne pri pojedinib narodih, marveč čutijo je narodi cele Evrope. Stara je pesem, katero smo že i mi peli v raznih „durih" in „molih", da Marsovi čestilci zahtevajo premnogo krvnega in denarnega davka. Nikdo drugi, ko lord Salisbury, ministerski predsednik ponosne Anglije, govoril je dne 9. novembra m. 1. pomenljivo besede: „Kaj bo konec temu?" Odgovoril ni na to vprašanje, pač pa se je izrazil, da rastoče armade niso poroštvo miru. Ali bi morda Bismarck mogel odgovoriti na vprašanje: „Kaj bo konec temu?" Mogoče, da tudi on ne ve pravega odgovora, ali pa si ga ne upa izreči. On je postavil načelo, da države ohranijo mir, ako se oborožujejo, nemški državnik torej jo zakrivil slabe sedanje politične čase, ker mir veduo visi le na niti. Vsak dan lahko trešči iz sivih političnih oblakov ter zaneti nakopičene sode smodnika. Celo prostozidarske vlade si ne zaupajo. Pred nekimi tedni je pretila traucosko-italijanska, kateri se Nemčija ne bi mogla izoguiti. Nemčija in Praucija ste si nasproti zaprti, kakor dve menažeriji. Damoklejev meč svetovne vojske vedno visi nad revno Evropo, akoravno vladarji zatrjujejo mir. Staro prijateljstvo med Rusijo in Nemčijo se je razbilo; car je moral v Franciji iskati posojil, ker je ruski papirnati denar v Nemčiji bil nevaren in „nerodoljuben". Ako ruski princ obišče Pariz, vpraša se vznemirjeni svet: Kaj išče tam? Ako so Vatikan pogaja z Rusijo o cerkvenih stvareh, že prorokujejo politični proroki, da Rusija išče zveze pri Vatikanu in Španiji proti Nemčiji. Rusko premikanje armade proti zahodu je že nekaj let ua dnevnem redu političnih razgovorov. Nedavno je pisal nemški olicijozni list ob Renu: Rusija se sicer I tiho in počasi oborožuje, ali njeno oboroževanje je | v največji meri. V potrebnem treuotku bode imela : na nogah nad dva milijona vojakov in navstal bode boj, kakoršnega še ne poznii zgodovina. Zvezo z Nemčijo je nedavno obsenčilo neko nezaupanje. Madjari na pr. ji ne zaupajo, ker čutijo, da le Nemčija išče pomoči pri Avstriji; ko pa bi se Avstrija zapletla v boj z Rusijo, skoraj gotovo bi zastonj iskali nemške pomoči. Pa tudi slovanski narodi, ki se zavedajo svoje krvi, ne gore za tako zvezo, v kateri bi le Bismarck gospodoval. S kratka: slabi so sedanji politični časi, ker narodi so sovražijo in skušajo v prvi vrsti ohraniti le svojo narodnost. To je sedaj moderno. Tako je nedavno pisal neki pruski list: Naša misel je ta, da se otroci našega časa najprvo čutijo kot Nemce in potem še-le kot katolike, protestante in izraelite. Izven katoliške cerkve je tudi krščanstvo narodno, posebno pa v državi „strahu božjega". Zato je pretil drugi pruski list nemškim katolikom: Ako bodo katoliki ostali v dosedanji opoziciji ter škodovali koristim domovine in protestantizma, lahko jim zopet vzamemo, kar ste jim dovolili protestanška vlada in večina v zbornici. Za kulturni boj bode pruska vlada vedno imela večino v zbornici. Praznovali smo minolo leto 401etnico prve „narodne pomladi", ali sla vije je bilo jako mrzlo. Iu kako tudi ne! Kdor je le vrgel oči na vojaške račune in tajnosti vojaških tovarn, moral je vzdihniti: Kaj bode konec temu? Kje je ona pomlad, ko so so narodi probudili iz zimskega spanja? Prešla je iu zopet je zima pokrila zemljo z debelo ledeno odejo materi-jalizma. Militarizem in birokracija imata zopet svojo veljavo, to priznd celo Bismarck. „Država, ki ima tako družbo, pridobila si bode moč iu veljavo, ka-koršne nikoli ni imel absolutizem. Taka država pa ne more obstati na podlagi reprezentativne ustave." Velikanske so naloge, katere imajo zvrševati sedaujo države; te naloge pa niso iz ki j učljivo jedne države, marveč obče človeške. A kako naj jih zvršujejo, ker jedna proti drugi zida z bajoneti zidove. Skoraj vse države pečajo se le s takimi vprašanji, ki zahtevajo žrtve, a vprašanja, ki bi zbolj-šala slabe čase, pridejo na vrsto, ko že prete ulo-miti vrata. Pojem „mednarodnosti" je zgubil svojo veljavo. Tako je zvezni svet nemške države zavrgel od državnega zbora skoraj soglasno vsprejete predloge o zavarovanji delavcev, ker se boje tuje kon-kurencije nasproti veliki nemški industriji. In kdo se je lotil tega socijalnega vprašanja? Najnižja plast prebivalstva, socijalna demokracija, ker hoče biti mejnarodua, in židje, ker hočejo gospodovati narodom. Moralne zveze tako nimajo ne prvi, ne drugi, le materijalizcm spaja nasprotja. Med tema mlinskima kamnoma pa se tarejo države z narodi, kakor suha koruza. Kaj bode konec temu? Knez Clary o narodnostnem prepiru. A Meseca septembra minolega leta je knez Clary v „Bohemiji" objavil ostro kritiko nemške politike ua Češkem. Ta spis je vzbudil tem večjo pozornost, ker je knez Clary v gospodski zbornici vedno glasoval z ustavoverno stranko ter z besedo in dejanjem zagovarjal nemštvo na Češkem. Njegova kritika nemške abstinenčne politike ni imela vspeha, vendar se ni dal ostrašiti ter je poslal vred-ništvu lista „Töplitz-Schönauer-Anzeiger" novo izjavo, v kateri biča narodnostni prepir. Ta izjava se glasi: „Ker mi je na tem, da me moji topliški someščani umejo. odkrijem svoje misli o narodnostnem prepiru, da pojasnim svoje navidezno nasprotje na obe strani, proti Nemcem in Čehom. Obe stranki hočem presojati s svojega višjega stališča. Ali bode v resnici edino le narodnost spopol-nila človeštvo, ker tako rada zabrede v egoizem in narodnostni prepir ter provzročuje krvave vojske? Pozabljeno svetišče. Ako Te je, dragi čitatelj, katerikrat prívela pot v jedno najbolj romantičnih krajev dolenjske zemlje, v šentrupersko - mokronoško dolino, tedaj si se gotovo čudil toliki mnogovrstni krasoti v naravi gledaje sedaj rumeno žitno polje in zeleue travnike, sedaj lepe griče in vinske gorico z belimi zidanicami, sedaj zopet visoke gore s cerkvicami, izmej katerih Ti od daleč bliščite cerkvi sv. Jošta in svete Neže na Kumu. Res krasen svet se razprostira pred Tvojimi očmi iu ni se Ti ga mogoče nagledati. Toda pojdiva v duhu za stoletja nazaj. Pred nama se razprostira dolina zarasla z visokimi ja-gnedi, griči obrasli so stoletnimi hrasti in vinskih goric hrbtovjo obraščajo debele búkve. Iz te goščave se nama prikaže na več krajih veliko poslopje — mogočen grad, krog njega kmetske koče. Sedaj sva v srednjem veku; ako ideva še nazaj, zmanjka nama nekaj gradov, drugi še stoje — za časa Rimljanov. Pojdiva še dalje, tudi gradovi zmaujkajo, vse je pusto in prazno — za časa Keltov. Postojva vrhu Žalostne gore nad Mokronogom in oglejva si svet ua okoli. Četrt ure od naji vzdi- guje se nad vasjo Slepščkom prijazen hribček z imenom Božji grob. To je nama kraj poln zgodovinskih spominov starodavnih stanovalcev teh pokrajin. Hribček sam ima precej podobo velikega groba, na njega vrhu se nama v solncu blišči po-drtina starega svetišča. Svet vsega hribčka je precej peščen ter dandanes z brinjem in osatom zarasel. Nekdaj pa je bilo tu drugače. Starodavni narod keltski imel je tu svoje grobišče, kamor so se pokopavali ostanki umrlih. Pred nekimi leti izkopavale so se tu različne reči. Veliki in mali čuduo izdelani lonci in skledice, jako ukusno izdelane zaponke in igle, v loncih sežgane kosti in prst, v jednem celo precej ohranjena Človeška glava. Raznovrstne 60 bile tudi druge reči, vse imenitno delo še pred Rimljani živečega naroda. Toda kolikor spada to v področje zgodovinskih raziskavanj o teh prebivalcih, nama tu ui mesta raz-motrivati, so li bili Kelti ali kateri drugi narod, in čegavo delo so bile one izkopane reči, in katerega ljudstva sinov hladen grob, o tem molčiva. Pojdiva v dčibo Rimljanov. Za bivališče tega naroda nam govore imena v Lakah, Lakovščo (lacus), travniki in ne daleč njiva Portnica (porta) iu v Pa-ludih ') (palus). ') To ime je v mirnskoj občini, kakor mi jo pravil proč. gosp. župnik Jarc. Za Rimljane uama govori Gomila, kjer so tudi stari ostanki Rimljanov. Ravno tako nam kaže rimska cesta, ki je baje vodila čez Trebelno, Hmelnik itd. Od teh časov so dobile ime ajdovske jame pri Pečarji nad Mokronogom, in baš na tem kraji je svet, na katerem je bil nekdaj rimski tabor.1) Za bivališče Rimljanov nama pričajo leta 1879 pri Mokronogu izkopani novci raznih rimskih cesarjev. Da je bila tu nekdaj rimska naselbina, nam kaže latinsko ime Madipedium (Mokronog) iu mej ljudstvom razširjena govorica, da je tu nekdaj stalo veliko mesto, katero pa je sovražnik razdejal. Leta 1681 pa je ves Mokronog pogorel.2) Toda pojdiva zopet nazaj v stari Slepšček. V srednjem veku vzdigovala so je na podnožji Božjega groba mogočna graščina Blindenbach, koja se v domači zgodovini često navaja. Na katerem mestu pa je pravo za pravo stal ta grad, nič se ne ve, tudi ni več sledu po njem. Okoli graščine so je jela počasi vzdigovati vds Slepšček. Na vrhunci Božjega groba pa se je sezidala kapelica, posvečena ') Ko sem imel nekoč čast c. kr. stotnika gosp. Uarbota spremljati na Žalostno goro, ogledal si jo ves kraj ter mi pokazal uprav proti ajdovskim jamam rekoč: „Sehen Sie, dawar einst ein römisches Lager, denn die ganze Gegend spricht dafür." ') Glej Žlogar: „Trojna božja pot-' str. 23. Rail bi naštl vir te nevarnosti. Po mojem prepričanji je ta vir v zmoti, da jo obožavanje svoje narodnosti čednost, tuje narodnosti pa pregreha. Naravno jo in odpustljivo, da vsakdo ljubi svoj narod in njegove posebnosti, kakor je naravna ljubezen starišev do otrok, a to ljubezen jaz ne morem imenovati čednost. Dolžnost je vsakega naroda, da v&-ruje in razvija svojo duševne zaklade: vero, slovstvo in vedo. Država ne sme ovirati teh željil svojih narodov. Nasprotno je dolžnost tudi države, da te želje in težnje narodov pospešuje, ako pri tem ne trpe višje koristi. Pa tudi te želje niso čednost, temveč le plemenit narodnosten egoizem. Nasprotno pa je treba nekoliko zatajevanja, da nekaj od tega darujemo, kar nam je ljubo in drago, ako zahtevajo višji oziri; in to je politična čednost, posebno v državi, kakor je Avstrija, kjer ne živi jedna sama narodnost, da bi se pokrivala pojma narodnost in država. Tisti torej, ki poznajo le svojo narodnost, delajo ravno proti omenjeni politični čednosti. Tako n. pr. je veda mejnarodua, skupno dobro vseh narodov. A sedaj temu ni več tako. Pretirano obožavanje narodnosti je protikrščausko. Težko je povedati, kje je meja med dovoljenim in nedovoljenim. Ako vre narodnostni prepir, poneha vsa nravnost, celo pri ženskah. V letih 1848 in 1849 so elegantne italijanske dame pohajale po ulicah, ko so srečavale avstrijske vojake. Ko je Orsini napadel Napoleona, videl sem s svojimi očmi malo zlato Orsinijevo bombo na uri znane mi gospe v Benetkah. Italijani so tedaj mislili, da Napoleon ničesa ne stori za osvobojenje Italije. Orsini jim je bil zato priljubljen, in zlatarji so porabili to priliko, da so izdelovali male bombe; imeli so dobro kupčijo. II koncu še jeden vzgled nemške prevzetnosti. Zaničevanje, če je smešno, je najnevarnejše orožje, ker ima krohotače ua svoji strani. Tako vidimo že več let v dunajskih šaljivih listih Čehe kot stvari, ki so bolj podobne opicam kakor ljudem, kakoržuega si morda Karol Vogt misli našega skupnega prvega očeta, katerega upa enkrat najti v drobovji zemlje. Ako se bratje v družini ravsajo in kavsajo, je to neod-pustljivo. Pri narodih pa je vse dovoljeno, tu velja druga morala. Moji nazori so morda preidejalni in nepraktični, ker se ne strinjajo s človeškimi strastmi. Ali pa naj popustimo, kar je moralno pravo in resnično, ako se dti težko vresničiti? Mislim, da no. Dobro seme vendar more pasti v dobro zemljo in obroditi. Zato me tudi zaničevanje „N. Fr. Pr." ue bode premaknilo z mojega avstrijskega stališča. To stališče je pravo, in se da razlagati tudi iz zgodovine moje družine. Družina Clary je iz Fiorencije, kjer jo je cesar Karol IV. povzdignil v plemeni-taški stan. Potem se je preselila v Furlanijo in bila italijanska do sedemnajstega veka. Tedaj je stopila v službo Habsburžanov v Gradci, pozneje na Češkem. Na Češkem je dobila posestva po bitki na Beli Gori, torej v času, ko še ni bilo češkega državnega prava. Zato se v moji družini ni mogel podedovati pojem avtonomnega češkega kraljestva." sv. Lavrenciju. Kolikor se je dalo iz razvalin sklepati, bila je precej podobna znameuitej kapelici pri sv. Petru pod Trebelnim. Kakor se čuje mej narodom še dandanes, bil je ta kraj nekdaj jako sloveč. Od blizu in d»leč dohajali so ljudje na zelo glaso-vite sejmove, katerih je bilo v letu več. Pač niso vedeli ti sejmarji in prijatelji Božjega groba, da se pod njihovimi nogami nahajajo tako redki spomini iz davne dobe. Toda mnogo časa je vže preteklo od takrat, ko je bila kapelica sv. Lavrencija v takem čislu daleč na okoli. Zob časa jel je tudi njej udarjati znamenja svojega gospodarstva čez vse stvari na zemlji in kamen za kamnom je odpal. Na nekej sliki iz začetka tega stoletja vidi se še precej razvaline, dandanes pa je podrto do malega vse. Največ kamenja razmetali so pastirji pasoči po hribčku Božjega groba, imajoč to navado, da so radi kamenje valili in metali v dolino. Tudi se je morda nekaj kamenja porabilo za vodnjak, ki se nahaja nekako v sredi hriba, kojeuiu vode nikdar ne zmanjka, dočim je čudno: odkod bi prihajalo semkaj toliko mokrote, ker je hrib večinoma peščen. ') ') O teiu studencu se pripoveduje, da bode jedenkrat vzkipel ter poplavil vso dolino; to so bode pa zgodilo, kadar se bodo Rogu hudobija prebivalcev v dolini zdela prevo-lika. Politični pregled. V Ljubljani, 22. januarija. Motrau!« dežele. V pragi se je predvčeraj vršil delavski shod, ki je sklenil resolucijo zoper delavsko zbornice. Zaradi izgredov pa je vladni komisar razpustil shod. — Včeraj ponoči je umrl češki deželni poslanec Facek. Skrajni levičarji ogerskega državnega zbora živahno agitujejo mej budimpeštanskimi visokošolci zoper novo orožno postavo. Boje se, da se bodo prihodnjo nedeljo vršile strastne izjave zoper skupno avstrijsko vojno. Vlada «e na vse moči trudi, da zabrani vsak izgred. — „Agramer Tagblatt" objavlja brzojavko z Dunaja: „Agitacija madjarske mladine zoper orožno postavo je tukaj napravila jako neprijeten vtis. Ako ne bode kmalu pojenjalo to po-čenjanje, odložila se bode preselitev dvora v Budimpešto. JPoiunska akademicna mladei je sklenila, da se pridraži budimpeštanskemu shodu zoper orožno postavo. Na shodu se bode stavil predlog, naj se odpošlje k cesarju deputacija s prošnjo, da se izloči iz orožne postave § 25. Deputacijo bodo vodil bivši pravosodnji minister Baltazar Ilorvi'ith. Brat umrlega patrljarha Angjeliva je daroval patronatu gimnazije v Karlovcih iznesek 120.000 goldinarjev, da se sezida novo gimnazijsko poslopje. Ustanova se imenuje .brata Angjelič". Tiianje države. Koliko časa bo ostal K r i s t i c še na vladnem krmilu? To vprašanje je sedaj v Srbiji na dnevnem redu. Ako smemo verjeti vestem iz Belegagrada, čakati bodomo morali še dolgo odgovora na zgoraj-šuje vprašanje. Takö je izvedel „PesterLloyd" iz srbskih vladuih krogov, da so novo ministerstvo iz političnih in finančnih vzrokov ne bo imenovalo pred novimi volitvami v skupščino. Tudi se preklicuje vest, da hoče kralj poklicati ministerstvo Vuič. Neka belgrajska brzojavka trdi namreč, da je popolnoma neosnovana govorica, ki pravi, da hoče kralj izročiti sestavo kabineta bivšemu finančnemu ministru dr. Vuicu. Iz vsega tega je razvidno le euo: Gosp. Ni-kola Kristič vlada neomejeno, radikalna narodna strauka pa zastonj čaka ua izpolnitev svojih tirjatev. — Radikalci trezno sodijo o znani pisavi Garašani-novega glasila „Videlo"; dobro vedö, da se jim hoče Garašanin na ta način prikupiti, a znano jim je tudi, kolike vrednosti je njegovo prijateljstvo. Garašanin se zastonj trudi. Mej bolgarskim eksarhom v Carjigradu in bolgarsko vlado je z nova navstal resen razpor. Stambulov obravnava s carjigrajskim patrijarhom, da bi bolgarsko cerkev oprostil duhovniške soduosti eksarhata. Na drugi strani pa je eksarh razposlal mej bolgarsko duhovščino okrožnico, ki jej prepoveduje spominjati se v molitvah princa Ferdinanda Koburškega. — Princ Ferdinand je pred nekaterimi dnevi poskusil razobesiti ua knežji palači namestu narodne zastave tako z grbom koburške hiše. To je storil princ zaradi tega, ker je tudi princ Aleksander Battenberški razobešal v Sofiji svojo hišno zastavo. Toda kar je smel storiti Battenberžan, to je bilo pri Koburžauu nenavaden korak, kajti hu-dovaii so se nad koburškim grbom celo poluuradni listi. Vsled ta splošnje razburjenosti je dal princ zamenjati svoj grb z narodno zastavo. Zadnje do-tičuo poročilo iz Sofije pa pravi, da od sobote zjutraj zopet veje s palače koburžanova zastava, kar vzbuja po celem mestu veliko začudenje. Dandaues se tudi od razvaline vidi le še nekaj kamenja, katero pa bode menda tudi počasi prišlo v dolino. Pod hribčkom se danes vidi mala v