Potovanje po okrajnah neba. Dan za dnevom se nam na nebu io na zemlji ozna-muje veličanstvo božjega stvarjenja. Leto za letom ee nezapopadljivo oživlja narava, io rodi nam in živalim telesno hrano; — ali še imenitniši vžitek v spoznanje neskončne popolnomasti božje nam podaja pogled z zvezdami okinčanega neba. Grozna tihota, kakor da bi vse spalo, zakriva naše kraje čez zimo; le v vodotocih niso zastale vode; sme-reka ni še osahnila, vedno deviška obleka jo krije; včasi ee dvignejo tndi viharji, burja piše, nanaša zasipe, spod globokega snega si zverina živeža iše, nad glavo pa ji pokajo in lomijo se veje opadenega drevja; tudi vranovi se za lesom včasi zadero; debele, černe megle se potegujejo čez dolino, sneg gre kakor da bi plašarje ter-gal ter nas skriven glas budi in opominja, da ne spe še vse naravne moči. Vendar se nam zdi, da vse počiva, pod sneženim krilom; mislimo, da spi blagodarna zemlja. Te misli bi pa nam pošle, ko bi se v tropiške kraje natopili, kamor so bežale ptice pred mrazom; ko bi se približali gorečim goram, iz kterih se vedno dim poganja ali pa plamen kvjško šviga. Ti pogledi nam »pričujejo, da so na zemlji in v zemlji vedne moči, ki nimajo nobenega postanka. Ne le na zemlji ne počivajo stvar jene moči, tudi tamkaj na višnjevem nebu se pozimi shajajo kardela krasnih zvezd , ki jih poleti ni vi-eliti; tam se verste svetovi truma za trumo, ki jih nevidne moči po odločenih potih vodijo. — Ozrite se na nebo, tje, kjer so se vam o božičnih praznikih naj lepši iučice prižigale, ali ne zapazite spremenjenja, kam je vam ušla Jakobova palica, kam so se druge kardela podile, od kod so pa te prišle, ki jih zdaj ogledujete? Spreminja se nam pred očmi vse kar vidimo na zemlji; spreminjajo se z njo vred cede belih lučic na nebu. Ali ne zapazite, da, ko poletje h koncu hiti, druge in druge zvezdne kardela ponoči na nebu svetijo? Tudi te bodo ušle, ko bo jesen prišla; ko bo zemlja svoje obličje spremenila, ga bo tudi nebo spremenilo do malega, kar vedno na svojem prostoru ostane. Tako se verste letni časi in z njimi se verste kardela za kardeli na nebu in sicer zmiraj natanko v tistem redu hodi eno za drugim. Ali ste se že kedaj popraševali, kaj da se nam v teh prikazih oznanuje? ali ste že kte-rikrat mislili, da je nevidna vsegamogočnost zemljo tako z zvezdami sklenila, da, kakor se na nji letni časi verste, se tamkej kardela za kerdeli cedijo? Kakošne pač morajo biti prečudne nezapopadljive zveze med zvezdami pa našo zemljo? Prepričan, da je med priprostim ljudstvom tolikanj krivih in nemarnih vraž, ki se jih ne morejo iznebiti, previdim kako potrebno bi bilo kaj prav zapopadljivega svojim rojakom povedati od zvezdoznanstva, to je, ktere prečudne zveze so med zvezdami pa našo zemljo, kaj so prikazni na nebu in kaj je neskončnost stvarjenja. Vem pa tudi, da je še veliko ljudi na tako nizki stopnji omike, da se jim mora zvezdoznanstvo še le prikupiti, da ga ne bodo zaničevali in da bi se veliko druzega še pred mogli naučiti, preden bi pravi prid in važnost te velike učenosti prevdariti zamogli. Ali to, hvala Bogu, ne zaderžava vsih ljudi, ker jih je dandanašnji že veliko saj toliko omikanih, da lahko previdijo potrebo učenosti, ki nam razkazuje neskončno modrost božjega stvarjenja. Učenost in vera ste si enake v prizadevanju ter nas od posvetnega in umerjočega k nebeškim in ne-umerjočim povzdigujete. (Dalje sledi.) — 350 — — 398 — Potovanje po okrajnah neba. (Dalje.) „Kako je pa bilo mogoče, da so zvezdogledi že pred to zoajdbo toliko od nebeških prikazin vedili? Al jih Tiho Brane ni tako natanko prerajtati znal?64 Poprej so dogodbe na neba na dve v i ž i prerajtovali. Perva se je ravnala po skušnjah, ki eo jih njih očaki ali pa sami že doživeli, in po znanih dogodbah, ki so se primerjalo v gotovih časih. Po tem so prerokovali, da se bo to ali uao tudi vprihodnje po navadi godilo. Tema prerokovanju ni treba znanstva naravnih postav, pa tudi ni tako važno, ker nemore od zvezd ali svetov na novo najdenih celo nič gotovega prerokovati. Druga pot je bila po znanstvu naravnih postav, po ktcrih zamoremo dogodbe prerokovati, če prav od pretečenih časov nobene skušnje nimamo. Ko bi bil Piacci vprašal Tiho Brahe-ta: „kje je moja zgubljena zvezda"? mu bi bil mogel odgovoriti: je bom iskal z daljnogledom sem ter tje po širokem nebu; morebiti jo dobim; vem pa prav nič ne za-njo, ker še dozdaj nje pot ni po skušnjah popisana. Tudi 0 Halejevim kometom se bi bila taka godila; če je ravno od hoda njenega nekaj znanega, bi vendar ne bilo mogoče vsega prerajtati, ko bi omenjenih postav ne imeli, ki sta jih Newton in Kepler na Kopernikovo spoznanje sozidala. „V čem vendar obstoje New to no ve postave ?tt Vsega vam nemorem tu razjasniti. Le naj potreb-nejši reči bom skušal dopovedati, ki jih vsak lahko razume. Nevvtonove postave obsežejo dokaze in skušnje, da se nebeški svetovi po ravno tistih naravnih postavah gibljejo kakor trupla na zemlji. Ze pred Newtonom je bilo znano, da se nobena stvar tukaj na zemlji nemore sama po sebi ustaviti, če si jo k teku ali gibanja pripravil, in da se nobena sama po sebi zmeziti in nika-mur gibati ne more, če nima življenja v sebi. „Kako nek more to biti, ker nas vsakdanje ska-šnje uče, da se krogla, ki jo po tleh zatekljaš, sama po sebi ustavi ter mirna obleži ?a To se nam le zdi, da se sama po sebi ustavi; v resnici jo pa ustavijo stvari medpotoma, ki jo zavirajo in čedalje bolj mire, dokler ji sčasoma vse moči ne vzamejo, da še daljnih zavirov zmagovati ne more. Skušnje nas uče, da zalikana krogla toliko dalje derči, kolikor glajši je pot. Če je pot polikana, bo krogla veliko dalje letela kakor po kamniti in roglati poti. Iz tega se da skleniti, da nobena giblijoča stvar ne more zmeniti sama po sebi ne svoje hitrosti ne svoje poti. „Kako je pa, da krogla ali kamen, ki ga Da posev v zrak z&ženemo, okroglo-zavito pot stori ?a Res je, da kamen ne pade navpično, ampak nav-krog, če ga na posev veržemo. Vzrok tega pa so zopet za vere, ki ga vedno na zemljo vlečejo, pa ga le »časoma omamljajo in na tla spravijo. Perva stanovitna za vera je peza (teža), če tako zovemo vedno moč nase zemlje, ki vse stvari na se vleče, da vsaka tako globoko pade, dokler podlage ne najde; draga zavera je zrak, kakor vsak ve, da se mu veter dela, kadar 2eti. — Trupla, ki same po sebi ne morejo svojega stanu premeniti, se ustaviti ali zmeziti, imenujemo ?5lenea, njih lastnost pa „lenoboa. (Dalje sledi.) — 399 - List 101. Potovanje po okrajnah neba. (Dalje.) Ce pa pravimo, da so trupla (stvari) lene, si ni misliti, da nimajo nikakorsne moči v sebi. To bi bilo zoper njih naravne lastnosti. One imajo veliko skrivnih in znanih moči, le samostalnosti jim manjka, da bi mogle kaj same po sebi storiti. Res čudno je, da ljudje tolika sto let teh naravnih in tako odkritih lastnost niso spoznali. Še le Galilej je spoznal: kaj je teža in njena moč (težnja), Deskart jo je pa pervi v rabo vpeljal. Veliko nam koristi vediti, da težnja (Schvver-kraft) je vzrok, da ena stvar drugo na se poteguje ali k sebi vleče. Gibanje padajočih stvari pa izvira odtod, ker jih zemlja na se vleče. Po Nevvtonovem dokazu je natega med stvarmi toliko mauja, kolikor dalje so saksebi. Natežna moč se hitreje zmanjšuje kot oddaljenost naraša. Če stvari dvakrat tako daleč saksebi postavimo, kakor so pred stale, se ne pomanjša natežna moč ali natega na pol, ampak bo štirikrat manja od prejšnje; če so stvari trikrat tako deleč saksebi kakor so pred stale, se bodo z devetkrat manjšo močjo nategovale ali na se vlekle. Ker je natežna moč pri vsakdanjih stvareh sploh našim občutkom zakrita, bom skusil to po nekem izgledu razjasniti. Naredite si na beli steni senco s plošico, ki jo en komolc od luči deržite, — vidiii bote, da je senca dosti širokejša kot plošica; deržite jo potem 2 komolca od luči, ter bote vidiii, da je senca 4krat manjša; ako jo deržite 3 komolce od luči, bo senca 9 krat manjša kakor je bila na pervi stopnji. Temu enako se zmanjšuje natežna moč, če trupla saksebi postavljamo. — Dalje je Newton dokazal, da natega, ki izvira iz vseh trohic okrogle zemlje, ravno s tako močjo po vunanji krogli sega, kakor da bi bile vse trohice, iz kterih ona obstoji, v nje sredi zbrane. Ravno to tudi velja od natežnih moči, s kterimi svetovi eden druzega na se vlečejo. Dj lune, ki je 60krat dalje od srede naše zemlje kakor stvari, ki na zemlji leže, ima zemlja GOkrat 60, to je, 3600krat manjšo moč kakor do svojih stvari. „Kako se pa zamoremo prepričati: ali res zemlja luno na se vleče ali ne?" Nič ložejega kot to. Kaj ne, krogla po likani poti na ravnost leti, če je nič.ne overa. Luna, ki po čistim zraku plava, pa nikoli naravnost ne gre, ker jo zemeljska natega z ravne poti spravlja, da se mora krog zemlje verteti. Ako oddelek krožne poti, po kteri luna plava, prerajtamo, je skrivljena pot natanko tista, ki našim pravilom od natege zadostuje. Njena pot se nagne vsako minuto za 15 čevljev, 7 palcov in pol. Pomislite: kaj če to reči, da mi med brezštevilnimi pogodbami, kterim bi znala skrivljena pot podveržena biti, vselej tisti odstop ali ovinek od ravne poti dobimo, ki praviiom natežnosti zadostuje. Luna se pa tudi med vsakim obhodom nam več kot na pol širokosti zemlje približa, potlej pa ravno toliko odmakne. Na vsakteri teh stopinj ima luna drugo oddaljenost, bolj ali manj skriv-Ijene pota, ki vselej natežnost poterjujejo. — Vidiii ste zdej, da so Nevvtonove postave čista resnica. Ravno to spričbo nam dajejo rajtinge, po kterih dobivamo pota krog solnca plavajočih svetov; vse nam spričuje, da se premikavne zvezde v svojem teku tako verte kakor nas Nevvtonove postave uče. Podoba naše zemlje je podveržena ravno tistim postavam, kterim so podveržene okrogle podobe druzih svetov, njih gibanje in krožne pota. Neutrudljivo preiskovanje je dokazalo, da je bila zemlja v starodavnih časih, preden je še bilo kaj življenja na nji, mehko-vlažne sostave, tedaj so se mogli vsi deli po postavah natege v podobo krogle združiti, da so ver h ni deli povsod enako deleč od srede zemlje ležali, ako jih niso drugi zaderžki pri uterjenju naše zemlje za-derževali. Med take zaderžke štejemo nje vretenato vertenje. Leto vertenje (kaže vam ga vreteno) žene vse, kar ni v cevki, naokrog; kar je daljnega, ima dalje pota, se toraj hitreje verteti mora. Učile so pa nas skušnje, da pri takem vertenju v okrogu vse od cevi hiti kakor pri vretenu na perotnicah vidite, ki med ver-lenjem velikokrat kavko po hiši zažene. Zemlja se je morala po tem okoli ravnika (Aequator) zbočati ali airokeja postati, na konceh pa nekoliko vdreti, ter je bolj ravna postala. Da zemlja ni popolnoma krogli podobna, ker se je na konceh ali polih posedla, okoli srede na ravniku pa povzdignila, so že 50 let pred vedili, kot eo postave v roke dobili, po kterih zamoremo natanko dokazati vzroke njene podobe. — Kakor zemlja so se tudi verteči svetovi ali planeti na svojih polih posedli, in sicer vsak po svoji velikosti in hitrosti. (Dalje sledi.) — 402 - Potovanje po okrajnah neba. (Dalje.) „Tega sicer ne moremo tajiti, da bi te naravne postave za vas zvezdoglede ne veljale; nam je pa vse to prazna govorica, ker so nam rekli, da v svetem pisma stoji, da je Josue Boga prosil, da je solnce ustavil". Jez bidjal, da s temi besedami ni rečeno, da solnce hodi, kakor še dandanašnji pratikarji pišejo, da solnce vzhaja in zahaja, namesto da bi rekli: ta in ta dau se bo zemlja na svoji poti tako vertila, da bomo ob sedmih solnce zagledali, kakor da bi v ti uri čez juternje gore prisijalo. — Poslušajte pa zdaj mene. Tudi meni je sveto pismo dobro znano, pa sem pri Hiob. pogl. 38. v. 13. in na več druzih krajih teh bukev najdel, da govori od „perotnic zemlje". Ce bi kdo z vsem tem dokazati hotel, da sveto pismo namen ima, nas v zvezdoznau-etvu podučevati, bi po zadnjem lepem izgledu očitno nas učilo, da se zemlja po zraku verti, ker bi sicer vedno mirne „perotnice" za ničesa ne bile. Poslušajte kaj govori Cnateaubriand (Šatobrian), ki velja za enega naj bolj učenih in pobožnih katoličanov naših dni. On od- . govarja na pritožbo, da so v Rimu važoe znajdbe zve-zdogledov prekleli: „ali ne spricujejo drugi dopisi iz Rima dobro ravno teh znajdb? Toraj moramo reči, da so tudi v Rimu, kot drugod, sčasoma k bulji razsoji prišli. Očitanje pa, da je pravo keršanstvo ljudsko omiko zaderževalo, ni res in velja le starim narodom, ki jih vendar za silo modre imamo. Leta 591 po tem, ko •o Rimsko mesto sozidali, se je starasiostvo zbralo in napovedalo, da naj se modroslovci iz mesta zapode. Sest let po tem si je tudi Kato prizadeval, da bi bili atenskega poslanca Karneada odpravili, da se ne okuži mladina po gerških zvijačah in da ne bo prihodnost ljudstva lerpela! „Če se je rimski prestol", pravi Chateaubriand dalje, „kadaj Kopernikovemu spoznanju vstavljal, ali se ni ravno kaj tacega že pri Gerkih primerilo?" Plu-tarh pravi: „Aristarh meni, Gerki naj bi Samoščana Kleanta (imeni ste predjane) pred sodbo poklicali in ga obsodili božje kletvine, ker je stan sveta poderl, posebno ker se je ta človek prederznil umišljevati, da obnebje pri miru stoji in da se le zemlja napošev vprek kroga živinskih znaminj pomikovaje krog sebe suče", — Cez 6 let so pa v Rimu sami privolili, da naj se Kopernikove misli v šole vpeljejo. Ali niso sv. oče papež Gregor, slavni popravljavec pratike, minih Bako, morebiti znajdenik daljnogleda, kardinal Kuza, mašnikGas-eendi, ali niso vsi ti bili zvesti varni, ki so podpirali 8 svojo umetnostjo zvezdoslovje? Kdo bi bil pa tudi perve leta te znajdbe v Rimu več zvezdoznanskih zapopadkov iskal kakor pri Tiho Brahe-tu, ki je vedno tajil, da se zemlja ne verti?" — To so besede moža, čigar slav-nost se razlega med modrimi duhovnimi pastirji vse Europe. To je pa druga — bote zdaj rekli, kaj ne! — če taki možje vaše resnice in znajdene postave sami podpirajo, bomo jim pa tudi mi verjeli. Veseli me, da sem vas otel tisti nesrečni kugi, ki serce ogluši, da resnice več zapopasti ne more. Verjemite: resnice ostanejo resnice, in veljavnost Kopernikovega zapopadka, veljavnost božjih postav v stvarjenju bo popolnoma krivično mnenje zmagala; propadle bodo kvante, babje vraže kakor se rušijo sčasoma sivi robovi stermega skalovja; obstalo bo le, kar se resnici ne opira, kakor bodo obstale pervine ali pervi sostavni deli teles in postave Stvarnika. (Konec sledi.) — 406 — — 410 - Potovanje po okrajnah neba. (Dalje.) Še jih vidim tam euo pest, ki bo jim nekaj po glavi meša; kažejo, da jim ni vse prav. No, oglasite se, kaj pa vam je? „Odkritoserčno ti povemo, da vašega zvezdoznan-atva io sploh naravoslovja terpeti ne moremo, ker človeka vsega spači. Po vašem ni Bog, ki veli solnca gori ali doli iti, —ni Bog, ki zemljo v svoji desni derži ter ji poletje in zimo pošilja! Po vašem ne opravlja tega Bog, ampak slepe naravne postave so njegovi namestniki. Vi ne vidite v bliska Njegove jeze, — vam ni strela druzega kot električen zrak, ki po naravuih postavah iz pozemeljskih reči v zraka postaja in v tistem trenutku po neobhodljivih pogodbah na zemljo treši. Po vašem ne razširja Njegova roka viharjev po zemlji. Vsega tega vi ne poznate, temač razderta ravnovaga vam je vsega vzrok. Dež, ki po suši našo zemljo okrepčava, ni dar Njegove dobrote in milosti, to je vam le igrača gorkih in merzlih vetrov!" Ali ste se skašljali? Vsak ima svoje težave, kakor mu ravno pamet zastaja. Ali morda naravoslovci taje, da je Bog svet ustvaril?! »Tega ne" — bote odgovorili. Bog je tedaj v svoji neskončni vsegamogočoosti in nespremenljivosti vse ustvaril; dal je pa tudi svetovom vselej neobhodne postave, preštel je njih poti ter jim je meje postavil in zapovedal, da se vedno gibljejo po redu, ki ga je On določil. Bog se od tistega časa ni spremenil, toraj je še zmiraj stvarjenje pervim Njegovim postavam podverženo. Če mi te postave beremo v bukvah božjega st varjenja, spoznamo Njegove zapovedi ali postave, ki jih je dal stvarjenim rečem, in kar se po teh postavah godi, se gotovo godi po zapovelju Tistega, ki jih je dal. Bog, pa noben drug, ni po st varjenju gospodaril; božja volja so postave, tedaj mi naravoslovci pravimo, da se po božji volji godi, če se kaj po najdenih postavah stvarjenja godi. Skoraj bi bil mislil, da se le norčujete, ko sem vaše perve besede zaslišal. Viditi pa, da oponašanja ni konca ne kraja, — da mislite: da pri zvezdoznancih vse križem gre, sem tedaj vam tudi to težavo od serca odvalil. Zdaj, ko sem vam serčneskerbi pomiril, preglejte prav z mirnim duhom prečudno osnovo stvarjenja. Vsaki planet je velika in temna krogla kakor naša zemlja, solnce pa jim daje dan in noč, v tem ko se verte in krog njega plavajo, ter ima ena pola sveta noč, ko ima druga dan; s č&som se pa noč in dan verstita. Zemlja se na svoji poti solncu približa: takrat imamo pa zimo, —potlej ae paodmakuje, poletje prihaja« Vsak planet dobiva svetlobo od solnca, tedaj ga zamoremo na nebu zagledati, — ko se sveti, mu pravimo zvezda. Pri tem premišljevanji se nam vrivajo misli, da bi ti brezštevilni svetovi utegnili obljudeni biti kakor naša zemlja, akoravno bi mogle njih stvari z mnogo-verstnimi drugimi lastnostmi previdene biti. Kaka neskončna širjava se odpira našemu začudenju, če premišljujemo, da je vsak tako imenovan »stoječ svet" zopet samostojno solnce in glaviten svet, krog kterega se drugi okrogli svetovi verte! Pri teh mislih zadeva našo dušo žark božjega razodenja, njegove modrosti in ne-zapopadljive skrivnosti naj čistejšega duha. Veličanstvo Njegovega stvarjenja obudi v našem sercu občutke po-božnosti in ponižnosti ter našo dušo k nebesom povzdiguje, ko vidimo: kaj je nečimernost tega sveta, — ke vidimo, da v nezmernem stvarjenji, v vednib spremembah časnih stvari večnost kraljuje. Na Dunuji. J. Šubic. — 354 - Potovanje po okrajnah neba. (Dalje.) ^Koliko težavnega učenja bo vendar nam treba, bote rekli, če hočemo božje dela prav spoznavatilu Ne bom vam matematično dokazoval Ko p erni ko-vega spoznanja. Kaj bi vam pač treba bilo velike učenosti, ktera tu ne velja toliko kakor veselje do spoznanja znajdb in stokrat dokazanih skašinj, ki so jih učeni možje v toliko sto letih od stvarjenih svetov si pridobili. „Kmali bomo tvojega prerokovanja siti, — že si Kopernika omenil, očeta dandanašnjih zvezdogledov, ki vsi v en rog trobijo, da se naša zemlja z dragimi svetovi vred krog eolnca suče". Al nisem uganil, da hitro se bote vsi oglasili, kakor hitro se prederznem starih vraž se dotakniti! Da se solnce z zvezdami vred ne obrača krog mirno stoječe zemlje, ampak da ravno temu nasproti zemlja z zvezdami vred se krog solncaverti, v tem so vsi zvezdogledi enih misel in si svesti, da je gotovo". ,.Tega ti ne bomo verjeli. Zvezdogledi so se že tako pogovorili, da nam resnice ne razodenejo". Pač bi bilo vendar to čudno, da bi toliko tisuč mož mnogoverstnih narodov v svoji laži edini ostali in nam čisto resnico tajili? Tega vendar ni verjeti, da bi ne bilo v preteklih dveh sto letih nobenega pravičnega moža med zvezdogledi bilo, — da bi ne bilo nobenega po leske-tečih cekinih mikalo, ki mu bi jih bili polne aržate na-euli, če bi bil laž izdal. „Kdo to pravi, da bi jih ne bilo manjkalo, ki so roke po zlatih stegovali?" Se ve da, — pa ko so se opekli, so jih rajši umaknili. Ako se je kdo prederznil zmolkniti, da Kopernik nima prav, so ga koj zvezdoznanci zavernili; revež je samega sebe v sramoto pripravil, ker ni vedil druzega kot stare kvante v svoje opravičenje odgovarjati. „Bodi tiho!" porečejo drugi, ki se bolj učene mislijo, „ne sili nas našim novincom kaj več verjeti kakor sivemu starčiku Tiho Brane-tu, ki si je svojo učenost na prostornem obnebju pri nebeških zvezdah pridobil, pa je svoje žive dni terdil, da svet mirno stoji". Odtekli so časi tamote in prišli so dnevi spregle-danja, ko si je človek orodje napravil, da ž njim bolj natančno pregledujemo nebo in na nebu vidimo stvari, ki jih Tiho Brahe nikoli pred oči ni dobil. ?3To bo zopet kakošna zvijača Kopernikove derhali; kaj Tiho Brahe ni bil tako moder, da bi bil orodje, ki ga misliš, v roke vzel in nebo ogledaval?" Vzel bi ga bil, pa je umeri leta 1601; daljnogled (Teleskop) pa so ene leta pozneje znajdli. Leta 1609 so pervikrat ž njim nebeške zvezde pregledovali, in oznanilo stvari, ki so jih najdli, je še le leta 1610 na svitlo prišlo. „Kdo ve, če ni Tiho Brahe sam že popred kakega daljnogleda znajdel, od kterega pa nam ni nič izročiti hotel". AH bi bil molčal od prečudnih stvari, ki bi jih bil ž njim ogledal? „Kaj ste pa novinci takega na nebesu vidili, kar Tiho Brahe ni vidil?" Poslušajte! (Dalje sledi) — 358 — Potovanje po okrajnah neba. (Dalje.) Galilej, ki je pervi daljnogled rabiti jel, je vi-dil, da ima zvezda Jupiter imenovana 4 lune. „No! a tem si je pač zlato krono zaslužil!" Gotovo je bil dobiček zvezdogledom in nam vsem, ker smo potem zamogli natanko prerajtati: kako daleč je od nas kraj na zemlji proti jutra ali kako daleč drugi proti večeru. Če se vam ljubi poslušati, bom vam razložil kako, in sicer ne po Koperniku, ampak prav po domače. Kaj ne? solnce pri jutru vzhaja ali tam, kjer solnce izhaja, je jutro? — nad tem se ne bote spodti-kovali ? „No! to je enkrat pametna! Kako pa naprej?" Kraj na zemlji, ki daleč od nas proti jutra leži, ima toraj pred jutro, poldne in večer kot mi. ^Gotovo da! kdor pred solnce zagleda, mu pred za božjo gnado gre". Vse dežele nase zemlje imajo v 24 urah dan pa noč, toraj imajo ljudje nasprotne pole sveta takrat dan, ko je noč pri nas. Noč in dan obsegata vsak polovico zemlje; kadar nas noč zapušča, se našim podli o ž ni k o m dan odmikuje, in bolj ko smo pri jutru, pred solnce zagledamo. Mislimo si zemljo čez pas v 24 enako širokih delov zdeljeno, — vstopimo se iz našega dela v tisti del, ki je proti jutru našemu naj bolj Mizo, tedaj bomo za celo uro pred solnce vidili kakor naši doma ostali rojaki, ako se še naprej v drugi del podamo, bomo že za cele dve uri pred dan in solnčni vzhod imeli kakor naši bratje doma. Ravno tako bo v pervem noč celo uro pred nastopila, v drugem že dve uri pred kot doma. >Solnce mora v 24 urah vseh 24 delov obsijati, tedaj vsakega eno uro obseva pred, pa ga tudi eno uro pred zapušča. Ce pa gremo v 12. del od nas proti zahodu ali vzhodu, bomo po pervi kot po drugi poti v enaki del sveta prišli, ki je na uni strani zemlje nam nasproti kakor so persi herbtu; ta kraj ima po prejšnjem dokazu 12 ur pred solnčni vzhod, to je, dan, ko imamo doma noč. Ako je nam znano, koliko ur je v enem kraju pred dan kot pri nas, zamoremo prerajtati: kako daleč je kraj od nas proti jutru; če pa ima pozneje dan, zvemo kako daleč je do njega proti večeru. „To že predolgo terpi. Če ne boš hud, čemu pa toliko prazne govorice?" Nejevoljno že konca dočakujete tedaj: Cujte čemu! Ko bi mi imeli znamenje na zemlji, kterega bi mogli ob tistem času zagledati od več krajev, ki so sto in sto milj saksebi, ter bi v trenutku, ko zagledamo, da je znamenje obsijano, hitro zapazili, koliko je ura odbila, al bi ne bilo mogoče po tem z voditi: koliko ur solnce potrebuje, da od tamkaj sem do nas pride? Če pa mi to vemo, se da prerajtati: kako daleč je od nas tje, kjer znamenje stoji. Takih znamenj pa na zemlji postavljati ne moremo, ker vemo, da okrogla postava zemlje naj više hribe našim očem odteguje, pred ko smo 20 milj za njimi. Takih znamenj moramo tedaj na nebu iskati, — te pa so lune Jupitrove, kolikorkrat se ktera izmed njih za-nj skrije. „Ali ta resnica poterduje Kopernikov nauk?" Saj tega nisem dokazoval; rekel sem le, da vam čem po domače povedati, da zvezde, ki so jih po Tiho Brahe-tovi amerti najdli, niso same prazne igrače. „Znaš prav imeti; nam se pa vendar le dozdeva, da bi vaše mogočne najdbe ne bile Tiho Brahe-ta nikakor na drugo pot spravile. Toliko je res, da bi ga sama najdba 4 Jupitrovih lun ne bila spreobernila. Ali naši časi niso v znajdbah tako ubožni. Mož bi se bil čudil, od veselja bi bil poskakoval viditi toliko neprecenljivih pot odpertih k izo-miki svoje učenosti. Premislite le, kaj vam brani zarjavele misli opustiti ter se bistroumnega spoznanja poprijeti. Saj sem že dostikrat slišal, da zatoraj, ker mislite, da je Bog toliko tisuč in tisuč zvezdic za volj naše zemlje ustvaril, da je naša zemlja vreteno, krog kterega se brez števila svetov verti. Ko bi le premislili, da je božja previdnost vse z nezapopadljivo modrostjo ustvarila, kako bi mogli v teh krivih vražah terdovratni ostajati, da bi bil Stvarnik vse svetove ali zvezde le za našo zemljo ustvaril, ki so tako daleč od nas, da jih z očmi brez pomočka še ugledati ne moremo,— kake bi mogli svojo pravo dalje terditi, ko bi premislili, da je luna to-varšica naše zemlje, druge lune pa, ki jih pri druzih zvezdah vidimo, bi ne bile za-nje, ampak za našo zemlja stvarjene!? (Dalje sledi.) List 95. Potovanje po okrajnah neba. (Dalje). Koj v pervih letih, ko so jeli daljnoglede rabiti, so se misli zvezdogledov čedalje bolj čistile. Dokler se niso daljnogleda imeli, so menili, da imajo dragi planeti, zvezde, svitlobo sami po sebi, ki je naša zemlja nima. Kako bi bil mogel kdo pri takih mislih torditi, da se zemlja z dragimi planeti krog solnca sače? Daljnogled pa je nam odkril resnico, ki je pred nismo poznali, ter nam pokazal, da so deli planetov, ki jih solnce ne ob-feeva, temni kakor je naša zemlja temna na ponočni poli sveta, kakor vidimo to pri luni na neobsijanem dela. Zagledali smo pa tudi, kar Tiho Brahe na svojih zvezdah ni vidil, namreč lise, ki se na njih obrazih kažejo, in pa vertenje teb svetov, ki ga mož še ni razločiti mogel. Tndi v solnca so se take lise najdle; njih pervo popisanje je prišlo leta 1611. na svitlo od Fa-bricija Frisija, pa jih je ravno tega leta tudi zagledal jezuit, Krištof Scheiner z imenom. Njegovi prijatli so ga prosili, naj bi znajdbo na svetlo dal, kar ga je tudi volja bila storiti, ko bi ga ne bile nasprotne filozofične \raže svojega časa zaderževale. Kako bi kdo lise in madeže zagledali mogel v solncu, ki je veljalo In se velja za podobo čistosti, — to se ni moglo zje-diniti z zapopadkom te zvezde. Lise v luoi so celo tako velike, da jih vsak lahko s prostimi očmi vidi, v resnici bo pa hribi, ki bi jih tudi pred znajdbo daljnogleda nobeden ne bil spoznal« „Saj jih tudi mi nismo vidili, ki smo skoz daljnogled luno ogledovali, le toliko smo mogli razločiti, da imajo tla v lani veliko jam in kupov". Saj ste še prav vidili. Jame pa in kupi, ki jih 50.000 milj deleč vidimo, morajo vendar nekaj veči biti kakor dva komolca. Take velike kape parati in skalovja pa mi hribe imenujemo. „Ali je lana tako deleč od nas?" Merjava je pokazala, da je. Saj ti resnici se ne bote ustavljali, ki jo je že Tiho Brahe spoznal. Mož vam sam tukaj roko poda, poprimite se in lahko si bote po skušnjah in dokazih na pravo pot pomagali; saj vam ne bo treba druge palice kakor zdrave človeške briht-nosti. Naj višje gore se naj dalje vidijo po zemlji. Ako od deleč verh hriba, turna ali pa jadra zagledamo, moramo soditi, da je verh visoko nad ravnino ali pa nad morjem. Hrib, ki ga 20 milj deleč vidimo, mora koli precej visok biti. Od lune se pa ve, da jo ljudje, ki so po 2500 milj saksebi, ravno tako vidijo na enem kot na drugem kraju. Luna mora tedaj več tisuč milj nad zemljo po zraku plavati. Sicer s primerjanjem samo roi nikoli ne dosežemo prave oddaljenosti, pa za našo reč je dosti, da vidimo kako vsakteri more zapopasti, da je luna veliko dalje od nas in tudi veliko veči svet kakor si jo ljudstvo misli, ki zvezdogledom ne verjame* Ravno tako si lahko bolji zapopadek od lune zadobite, če premislite, da se nam zmiraj enako velika vidi, naj bo nad glavo ali pa deleč od nas tam nad sivimi hribi, ko se že našemu pogledu odteguje. „Zdaj si pa jel bolj pametne praviti, da ti vendar more človek kaj verjeti". Kaj ne, ko bi vas vraže ne zaderževale, bimikoj prav dali ? „Kajše, slišim vas odgovarjati, kaj tacega verjeti, bi morali prav oslepeti; dokler pa sami z lastnimi očmi vidimo, da se obnebje obrača in zemlja stoji, nas ne boš z nobeno zvijačo preslepil, da tema ni tako". Kakor vidim, ne manjka veliko, da bote rekli: mi moramo svojim očem v čast celo zdravo pamet zastaviti in si kako puhlo bučo sposoditi? Po vašem bi morale tedaj reči, ki se majhne vidijo majhne biti. Po tem bi pa morali misliti, da stvari med našo potjo narašajo, ker so tako visoke, ko pred nje stopimo. Mi bi morali misliti, da je drevored na drugem koncu zmiraj ožji, da se hiše po ulicah toliko bolj približujejo, kolikor dalje odidemo in nam tje prid-eim tako rekoč s poti beže. Rekli bote, da nam take zmote oči same popravljajo. Tedaj vendar previdite, da se oči tudi motijo, in to bote toliko bolj previdili, kolikor zvestejši me na dalje poslušate. Postavimo, da se peljete po železnici skozi smerečje in vidite kako hitio se drevo za drevesom suče, kakor da bi pri ti priči v lesu vse plesalo. Ali je vam kterikrat v glavo padlo, kaj takega misliti? Ko ste se vozili po reki, se je vam zdelo, da bregovi, in na bregovih stoječe hiše in drevesa tje lete, od kodar se vi peljete. Ali so tudi te reči same na sebi, kakoršne se nam vidijo? ali morebiti tudi mi z ladjo na vodi stojimo na enem mestu, bregovi ee pa pred našimi očmi sprehajajo?! „V ti reči naj se pa raji zvezdogledi podučiti dajo. Oci pričajo, česar vidijo, in tako mora biti". Terdovratni glas, ki ste ga s hrupom zagnali, kaže, da vam že za živo kožo gre. Vidim, da se bo treba še po bolj prepričavnih rečeh ozreti, če vam ho-<čem dokazati, kako napčne so vaše misli. Kako pa če — 378 — se dva popotnika srečata ter eden kot drugi terdi, da luna ž njim gre? Kteri ima prav? Z obema, veste, da na enkrat ne more iti. Iz tega lahko previdite, da so ju oči za nos vodile! (Dalje sledi.)] — 386 ~ Potovanje po okrajnah neba, (Dalje.) 5,Ce je pa že le res, da nas tu iu tam oči zapeljujejo, na koga se pa četno v prihodnje zanašati?" Le zdravega uma in pameti nikar ne zanemarjajte! Preden kaj o tem verjamete, dobro presodite: je li tudi mogoče ali ne. Sicer mislim, da vam ni neznano, koliko vam bistroumnost zvezdogledov pomaga; kaže vam to vsaka pratika. Al nam zvezdogledi ne povedo natanko vsako leto: kolikokrat bo soloce in luna mraknila? in še celo ob kteri url in ob kteri minuti se bo to zgodilo? Če bi ne bili v pratiki oznanila brali, če bi ne bili zvezdogledi popred tega prerajtali, bi utegnile vas stare babjo vraže v grozen strah pripraviti, da bi se vam kaj hlače tresle. Vsak se bo še spominjal velikega solnčnega mraka v letu 1843. Pratike so ga bile naj pred naznanile in še s prižnic so vam oznanovali, kaka tema bo pri jasnem nebu vladala,—pa vse to še le ni moglo vas babjih vraž oteti! Romaj se stemni, so že nekteri kričali: „S<»dni dan je, svet se bo pogreznil, vsega bo konec!41 Še Danajčani si posmehovaje pripovedujejo, kak strah je braojevke na „Naschmarktu" prevzel. One, ki so sicer žive podobe prederznosti, da se ne vstrašijo živega vraga ne, so bile skorej groznega strahu obno-rele; poderle so štante, padle ena čez drugo — pa ne v lase kakor je sicer njih navada — ampak v omedlevico. — Kdo bi vam bil mogel to prerokovati, kakor zvezdogledi , ki bero v bukvah stvarjenja, ki jih je vsegamogočni Bog na nebu milostno odperl? Oni so naj pred s pomočjo svojih oči in pripravnih daljnogledov nebo pregledovali In si znamenitne reči zapazili, oni so tisuč in tisuč let dogodivšine zvezd neutrudljivo nabirali« Vedno so si prizadevali boljšega orodja napraviti si, da so mogli bolj natanko stvari na nebu pregledovati, njih velikost, od- daljenost in pota premerjati. Kar so prerajtali in premerili, niso pred poterdili, dokler niso zvezde na neba znajdenih resnic dokazale. Kdo bi pač še dalje dvomil, da bi taka poštena neutrudljivoat in toliko prizadevanje nobenega žarka resnice ne dalo? S tem so se zvezdogledi naučili, kako se morejo prikazni na neba ne le za kakih sto let naprej oznanjati, ampak za tisuč in tisuč let. Najdba ene resnice je k drugi znajdbi pripomogla: Možje naj bistrejšega uma, kar jih poznamo, so se vzdigailf za najdbo resnic, — za Kopernikom so prišli Ga lile j, Nevtonin Kepler. Zadnji je na dela p rej s ni h nepremakljive postave opiral, ktere nas uče prerajtovati pota svetov ter nam kažejo vsakdanje mesto zvezde na nebu. Keplerjeve postave so se po Tiho Braneto vih skušnjah naj pred poterdile, in od tistega časa do današnjega dneva jih poterdujejo skušnje celih dve sto let. Vsak vnovič najden planet spričuje veljavnost Keplerjevih resnic. Ko je AVilliam Heršel 1781 Urana najdel, so zamogli s pomočjo Keplerjevih postav že v 4 letih prerajtati, da Uran v 84 letih krog solnca priplava* Ko je leta 1801 Piacci najdel Cerero, pa v kratkem potem zbolel, da je ni mogel več ogledovati, je ni mogel po zadobljenem zdravju zopet najti. Nobeden mu je bi ne bil vedil pomagati iskati, ko bi ne bilo Keplerjevih postav; ž njimi pa so prerajtali, na kterem mesta neskončnega neba Cerera tiči. Novo spričbo poterjenih postav je prinesel Hallejev komet, ki se je bil nekaj čez 70 let našim očem skril. Po teh postavah se je njegova pot prerajtala, in, glej, ob prerokovanem času se je pokazal! Ali to ni živo spričevanje velikih resnic naravnih postav, po kterih se svetovi gibljejo? Z iaj saj ne bote več prerokovanja zvezdogiedov la za zgolj uganjevanje imeli, ki se včasih spolnuje, naj večkrat pa ne. Kako lepo govori Littrovv v svojih bukvah z naslovom 5,Wunder des Himmelea (čuda na nebu): vKtera družin učenost" — pravi — „ki se ne opira na matematiko, daje tako natančoe zapopadke in »pričala? Na polji te učenosti ni tistega brezumnega in pokvarjenega govorjenja, ne tiste nesrečne teme, ki v nekterih druzih učenostih kakor plevel poraša ter cvetlice zadušuje. Računstvo (matematika) nas uči spoznavati resnico, veleva zametovati vraže in kvante" itd. (Dalje sledi.)