glas pa mu je bil tenak in trd, kakor šiba, ki švigne po zraku. Kričal je v drugo izbo, skoz priprte duri:
»Kaj ? Sto f orintov za kožuh ? Ali misliš, da sem z Rotšildom bratovščino pil ? Sto forintov za babji kožuh! Ob vojskinem času! , , , Kaj bi radi?«
»Samo še en hlebec v imenu božjem!«
»Kolikor hočete, le denarna mizo! Šenka so obesili!«
»En sam hlebec na upanje !«
»Vraga, saj ste bogati! Saj vas država zalaga, ko imate moža v vojski!«
»Kam bi s tisto miloščino ? Za stanovanje je komaj, za tisto luknjo; za drva že ne!«
»Jaz še take miloščine ne dobivam od nikogar! Ste že opravili!«
Vstal je ter je šel počasi proti durim, odkoder se je slišalo pritajeno ihtenje,
»Samo še en hlebec, v imenu božjem!« je še-petaje ponovila ženska, ko je bil pek že zaloputnil duri za seboj. Droben, iglast sneg ji je bušil v lica, ko je stopila na ulico. Hitela je sključena po spolzkem tlaku in kakor je bila tenka in majhna, je bila vsa podobna otroku, zavitemu v predolgo materino haljo. Kolikor bližji je bil dom, toliko počasnejši in trudnejši je bil korak; globoko je klonil hrbet, kakor da bi tiščalo na pleča silno breme. Le ena tolažba je bila v njenem srcu, šepetajoča kakor molitev:
»Da bi spali! Vsaj spanja jim dodeli, o Bog! Saj spanje je tvoja miloščina, ne pekova in ne cesarjeva!« —
Otroci so bili utihnili. Zunaj pred durmi, na temnem hodniku, je stala ženska, v ruto zavita, in je trepetaje prisluškavala. Mati si ni upala k otrokom,
CESTE -----------
Zložil JjOS, Lovrenčič.
Pod mano v daljo vijejo se ceste,  krive kače, tu, tam demantne glave jim blešče v stoterih žarkih.
Sestale so se v mestih,  da o svoji poti se poda zvite nove si zamislijo zvijače,          [govore, ki hrepeneče bi podleglo mlado jim srce; da poizvedo spotoma po senčnih parkih, kjer lazi toliko število njih zaroda stez, ob nogah palm, kostanjev, lavora in belih brez, če ktera v novi misli jim prekanjenost pove. —
NOVO LETO VRH TRIGLRVH.
Demantne krone jim polagoma ugašajo,
oko  jih  je  zgrešilo  v  temi  —  a srce jih vidi,
kako  gredo  čez polja mimo  hiš in vsako vprašajo
Imaš  mladost?  če   tvoji skrivajo  jo  zidi,
priklici solze  in ji reci:  idi!
Odpri ji  dveri  —  meni jo poveri,
in pojde pot,  ki  šli  so jo  že tisočeri!  —
In ko se vrne, ji lase boš videla srebrne
in v  srcu  misli čudno  črne,
a nauki,  ki ji dam jih,  bodo zlati . . .
Ti ji kaj takega ne moreš dati!  —-
Ne vidim,  vem:  odpirajo  se  nizka vrata in cesta hrepenenja je bogata!
—    27
4*