217
Kratkočasno berilo.
Konj in vol.
Neki kmetovavec na Gorenskem je imel navado konja in vola vkup vpregati in z njima voziti, kakor se okoli Ljubljane še zdaj večkrat vidita konj in vol vkup naprežena. Konj je grozno nerad vidil zraven sebe vola, pervič že zato, ker ga je bilo sram z govedetom vprežen biti; drugič pa tudi zato, ker je preveč vleči mogel, vol je le zadej ostajal.
Konj je le želel konja za tovarša imeti. Enega dne eta mogla dolgo njivo izorati; zlo trudna prideta zvečer doimi, tako, da se nobenemu jesti ne ljubi. Ko vse potihne, vol začne konji tako govoriti: „0 neusmiljen je najigospodar, ker naji tako h težkemu delu toliko časa priganja, da nama še oddihniti ne da. Konj odgovori: „Res je to, pa veš, ljubi moj tovarš, jez ti vem dober svet, da se boš vsega dela znebil". Vol reče: „Daj prijatel, daj! povej mi, kako naj bi naredil, da me bo gospodar pri miru pustil, da me ne bo tako h delu priganjal; vse bom bogal, kar mi boš svetoval. Konj pravi: „Ce hočeš, da te ne bo gospodar precej jutri napregel, kar bolnega se naredi, nič ne jej, kar koli ti bo gospodar ponujal, ne pokusi, in pa stokaj, boš vidil, da boš doma ostal". Vol uboga, kakor mu je konj svetoval, nič ne je in zjutraj ko gospodar zgodaj pride jima pokladat, vol stoka in se nobene klaje ne dotakne. Gospodar pravi: vol je bolan, nič ni jedel; pustimo ga v hlevu in samega konja naprezimo. Tako gresta hlapec in gospodar na njivo in sta celi dan s samim konjem orala. Konj si misli, zdaj sem si pa pravo naredil, tovarša sem naučil brez dela ostati, jez moram pa celi dan orati. Vendar konj vse rad preterpi, da bi le dobil česar želi.    Vesel je slišal go-
spodarja govoriti, da misli vola pobiti in ž njim se gostiti. Toda vse drugač se je razšlo, kakor konj misli. Gospodar je vola prodal sosedu, kjer se mu dobro godi, in kupi zdaj namesto vola — osla. Pred je konj z volom vprežen nerad vozil, zdaj mora zraven osla vleči več kakor pred zraven vola. Gospodar ga je tako priganjal, da je začel hujšati, in kmali potem pogine.
Spoznal je konj, da resnično je: „Kdor drugemu jamo koplje, sam va-njo pade".