Kje počivajo Habsburžani?
j^^jj^^^M^^^^^M                 Spisal Dominicus.
P^jjH l^rednjedeželni Ilabsburžani, t. j. tisti, katerih dedovine so bile I S0 * na ^vabskem, v Alzaciji in Švici, so bili pokopani v opatiji ^ ^jflallfl^——^» Koenigsfeldenu, v argavskem kantonu v Švici. Od tod ^HTi^^^HHfl^H so bili preneseni v benediktinski samostan sv. Blaža v ^Ef2SLL99BSl Črnem lesu. Od sv. Blaža so jih šele prepeljati v nji-ML_ ^BH^^|9^    hovo   poslednje   počivali.Šče,   v   staro   vojvodsko   rakev
mmššas^—--?^           Friderik Lepi (1308-1330) se je dal   pokopati v
kartuzijanskem samostanu Mauerbacha, ki ga je sam ustanovil; ondi je bila tudi pokopana njegova soproga, Elizabeta Aragonska, ki je oslepela zaradi prevelikega žalovanja takrat, ko je bil njen soprog jetnik Ljudevita Bavarskega.
Oton Veseli (f 1339) počiva v sredi svoje obitelji v samostanu Neubergu, ki ga je on ustanovil. — Maksimilijan, imenovan »zadnji vitez« (f 1519), spi večno spanje v Dunajskem Novem mcstu. — Štajerska vrsta habsburške hiže ima, ustevši Ferdinanda II., svoje pokopališče v Gradcu.
Praded rodovine pa, Rudolf ITabsburški (1273—1291), si je za poslednje počivališče izvolil Speier, kjer leži tudi njegov sin Albreht (1282—1308). Španski Habsburžani snivajo večno spanje v Eskorialu, kesnejže potomce avstrijske vrste pa pohri stoletja polagajo v rakev pri očetih kapucinih na Dunaju.
Kapucinski samostan in cerkev na Dunaju na Novem trgu je ustanovila cesarica Ana, ki je prva (1618.) bila položena v novo rakev. Omenjeni sa-mostan in cerkev sta bila dozidana za Ferdinanda II. (1622.). V tej cerkvi se nahaja cesarska rakev,  v katero shranjujejo mriiče cesarske rodovine.
Rakev obstoji iz več prostorov. Spomeniki so, izvzemši onega Marije Terezije ter Franca T.( jako preprosti. Mrliči leže v lesenih krstah, te pa v kositernih. V prvem prostoru, do katerega dospeŠ, počivajo Člani starejšega, v drugem pa oni mJajšega rodu.
Kakor povedano, je ustanoviteljica rakve, cesarica Ana, prva tu na^la i-aželeni mir. Zravea n]e ]e rakev njenega soproga, cesarja Matije, k\ je umrl
-*    182    ks-
leto dni po njeni srarti. Ferdinand II. (1619—1637) je pokopan v Gradcu. Leta 1639. v kapucinsko rakev položena mrliča sta nadvojvodi Filip Avguštin in Maksimilijan Tomaž.
Zraven Ferdinanda III. (1637—1657) so položene njegove soproge, bil je trikrat oženjen, in pa njegov sin Ferdinand IV., ki se je pet let pred očetom preseiit v večnost.
Krsta Karla III., ki je umrl 1740. 1., krasi dvoje laskavih napisov. S tem cesarjem je uumrl moški rod Habsburžanov.
Najkrasnejši je pač mavzolej Marije Terezije ter njenega soproga Franca I. Lotarinškega. Kar je ta vladarica dobrega storila za svojo državo, je brati na levi strani njcne rakve. — Jako preprosta je rakev cesarja Jožefa II. (1780—1790). No, dasi je preprosta, je vcndar draga vsakemu Avstrijcu, ker hrani kosti blagega, za Avstrijo vnetega vladarja. Tu je tudi rakev Leopolda II. (f 1792), ki je vladal samo dve leti, zraven pa počivališče zadnjega nemškega volilnega cesarja ter prvega dednega cesarja avstrijskega Franca (1792—1835). Leta 1847. so semkaj k večnemu počitku spravili zmagovttega nadvojvodo Karla.
Nadalje počivajo tu: Sofija, hčerka našega presvetlega vladarja Franca . Jožefa, nesrečni brat našega vladarja Maksimilijan Mehikanski, ki je dne 19. rožnika 1867. izdihnil v Kveretaru, cesar Ferdinand Dobrotljivi (1835—1848), ki se je na korist svojemu nečaku Francu Jožefu odpovedal prestolu.
Dne 5. svečna 1889. je cesarska rakev sprejela novega mriiča; bil je to nadebudni cesarjevič Rudolf, ki ga je smrt pokosila dosti prezgodaj. Za njim je prišel na vrsto nadvojvoda Viljem (1894), za tem pa oče vojakov, sivolasi nadvojvoda Albreht (1895).
Ko smo leta 1898. obhajali petdesetletnico vladanja premilega vladarja, nam je zagrenila vso slavnost grozna nesreča, ki je zadela našega cesarja. Bil je to umor deželne naše matere, bivie naše cesarice Elizabete, ki je tam v hriboviti bvici dne 10. kimavca izdihnila plemenito dušo pod morilčevim bodalom. Ta plemenita gospa je bila zadnji mrlič, pridejan onim v cesarski rakvi. Dal Bog, da bi še dolgo, dolgo let ostala vrata cesarske r-akve v kapucinski cerkvi zaprta ter da bi prostor, ki si ga je ondi izvolil presvetli naš vladar za zadnje svoje bivališče, ostal prazen še nebrojno letl