Pa3ov€&neH lasfncga O španskem kralju Filipu II. (1555— 1598) pripovedujejo, da je pustil prirediti v svoji zadnji bolezni generalno vaJo za svoj lastni mrtvaški oder. Pustil Be je položiti v krasno posteljo kakor mrlifi in je nadziral od tam vsc priprave, jih kritiziral ter odobraval, da je bilo vse urejeno po njegovem zamislu. Še le tri tedne po tej generalni vaji je pomirjen umrl, da se bo Izvršil pogreb natančno po njegovih navodilih in da ni fličesar prezrl. Podobne govorice krožijo tudi o vojBkovodji Wallensteinu (1583 do 1634). Ko je bival še na svojib posestvih na Ceškem, se ga je lotila želja, da bi videl •amega sebe kot mrliča. Sklical je svojo »lužinčad in zapovedal, naj priredijo •no od sob kot mrtvaško sobo. Sam je legel v obleki kapucina na ležišče. Ig ralci, katerib je bilo več na njegovem imanju, so morali prednaSati latinsko nagrobni govor, katerega je bil sestavil sam Wallenstein. V resnici pa je bilo ob njegovi smrti pozneje čisto drugače. Tedaj še Wallenstein ni znal, da bode umorjen, sicer bi bil vpletel tudi ta prizor v predčasno pogrebno svečanost. V Bukarešti v sodno-medicinskem zavodu je videti fotografijo profesorja Trandabiresca, kako počiva na okrašonem mrtvaškem odru med cvetlicami ter venci, s križem med sklenjenima rokama ter z zaprtimi očmi. Po fotografiranju na mrtvaškem odru je živel ta učeni Rumun še dva tedna. Ko je pa videl na lastne oči, da se je fotografija posrečila, si je vzel sam Življenje. Isto hrepenenje je objelo Ieta 1890 bolj neznatnega slikarja Leopolda Hufnagel. Lepega dne so ga našli ustreljenega v deiavnici. Ko se je ukvarjala sodna komisija s preiskavo ,ali gre res v tem slučaju za somomor, je zdrknilo zagrinjalo 3 slikarske table. Navzoči so videli na sliki prizor ustreljenega slikarja, ležečega na sredini delavnice. Enako zgodbo pripovedujejo o izza svetovne vojne dobro znanem ruskem velikem knezu Nikolajeviču. Med vojno je dal slikarju povelje, naj naslika njega kot padlega generala v sredini med modernimi vojnimi grozotami. Povelje je bilo izvršeno, dobro izdelana in velika slika je bila Nikolajeviču v izredno iveselje. Sliko so uničili boljševiki ob izbruhu revolucije. Tudi v tem slučaju je odločilo življenje povsem drugače. Rueki veliki knez ni padel na bojišču, ampak je mirno zatisnil oči leta 1926 kot izgnanec v San Remo.