POROČILU O VZGOJIIN IZOBRAŽEVANJU NA ROB
Ali imamo res radi otroke
Ves pretekli mesec je v občini potekala razprava o Poročilu o vzgoji in izobraževanju v občini Center v šolskem letu 1986/87, ki je (razprava namreč) doživela svoj »veliki finale« na zborih občinske skupščine 25. februarja.
Kako je izzvenela večina razprav, najbolj zgoščeno ponazarja stališče kra-jevne skupnosti Ajdovščine, ki je ob poročilu zapisala: »Trditi je moč, da v celotnem izobraževanju veliko stvari ne ,§tima«.
Razprave so dajale vtis, kot da je šele poročilo razkrilo stanje in s tem tudi naš odnos do tistega dela naše družbe, ki ji še ni dana možnost izražanja svojega mnenja in odločanja o svoji usodi. Veliko je bilo pobud, da bi številnim problemom v poročilu dodali še nove. Nekatera okolja so izkoristila priložnost in ob poročilu ponovno opozorila na svoje probleme ali s svoje plati osvetlila vzroke problemov.
In vse je pri tem tudi ostalo. Vemo, kaj je narobe in kaj bi morali spremeniti, toda ali smo to tudi pripravljeni in sposobni storiti? Prisegamo, da imamo svoje otroke radi, te kratkohlačne ufienjake in zapeljive najstnice, pripisujemo jim vse najlepše lastnosti in so ves naš up. Povsod so navzoči, živijo z nami in vendar se nanje tako malokrat spomnimo. V javnosti o njih govorimo in pišemo samo ob posebnih priložnostih, ko napoCi teden olroka, dan mladosti, ko se začne in konča pouk, ko sklenemo kdo ve kolikič že izboljšati šolski sistem. Otroci niso nikdar v središču aktualnih dogodkov, nasprotno, tako zelo v napoto so nam pogosto. V naši soseski je neurejen prostor: čemu ga bomo namenili? Bomo dali prednost zelenici za otroke ali parkirišču? Odgovor, da bo zmagal otrok pred avtom ni najbolj prepričljiv in zanesljiv.
Ob poročilu, kot že rečeno, nobene slabe vesti za stanje, nobenih občutkov krivde ali sklepov, da bomo kaj spremenili. Ali ni tudi nesklepfinost zbora združenega dela pokazala, koliko nam )e mar za to, da se razmere spremenijo? Zbor sestavljajo delegati iz okolij, ki zagotavljajo materialno osnovo za obstoj dejavnosti in ki od šolstva pričakujejo kvalitetno usposobljen strokovni kader?
In nenazadnje, ali nismo mi občani starši tistega otroka, ki prihaja iz šole lačen, bled, utrujen in nezadovoljen z učiteljem, s skrbjo ali bo imel čas za vse, kar so mu v šoli naložili za domače delo za naslednji dan, potem ko bo popoldne pritekel s plavanja v Hali Tivoli? V naši ulici je šola, v kateri med poukom pada omet s stropa in v katero pošiljajo otroka v stanju, da se ne bo prehladil, ker obnova ogrevalnih naprav ni bila pravočasno koniana. Mi smo starši razočaranega otroka, ki ga je srednja šola odklonila zaradi pomanjkanja prostora in mu izbrala življenjsko pot, ki si je ne želi. In vse to mirno gledamo in dopuščamo. Imamo svoje otroke res radi?
Dogovorili smo se, da bomo izdelali akcijski nafirt, zadolžili izvajalce, stro-kovne službe in samoupravne skupnosti ter jih opozorili na njihove naloge in odgovornosti že zapisane v zakonih in statutih. Breme in skrb bomo tako preložili in čakali do naslednjega poročila.
Oarinka Kabelka-Vrdlovec