—    174    —
Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih*
Spisal M. Verne,
13. pismo.
Dragi prijatel!
Tretji dan zjutraj sim Karlovec zapustil in se v Zagreb, poglavno horvaško mesto, podal. Cesta pelje po silno veliki krasni ravnini. Vsa ta ravnina ali cela okrajna od Karlovca do Zagreba, je res tako lepa, de se ne bojim reci in terditi, de bi se smela z Lom-barškimi okrajnami meriti, ko bi biia obdelena kakor gre. Zemlja je dobra in rodovitna, desiravno so tla semtertje nekoliko mocirns, in še nikjer nisim lepši tur-šice vidil, ko v ti ravnini, posebno okrog Jaške. Ko bi tedaj rok in denarjev ne manjkalo — pa mende obo-jiga manjka — bi se dala okrajna, ki je že sama na sebi silno lepa, v kratkim v prav raj spremeniti, kjer bi se mnogoverstniga žita, sočivja , vina in naržlaht-nejšiga sadja obilo obilo pridelovalo.
Vsiga tega se res že veliko prideluje ; prek gore, ki ravnino na severni   strani  meji,   in  ki se ji Okic
—    175    —
pravi, raste veliko prav dobriga vina, ki je mende nar boljši na Horvaškim ; tudi sadja in žita se veliko prideluje : ali kaj bi še bilo, ko bi bila cela ravnina obdelana kakor bi mogla biti!
Tu sim srečal v soseski, ki se ji Draga nič pravi, pogrebščino. Že od dalječ sim vidil neko trumo ljudi, pa nisim vedil kam grejo. Spred je šlo šest ali sedem starih mož, kterih je vsak dolg lesen križ nesel; pa niso šli po versti, temuč v šopku zmešani. Za njimi je šel duhovni ¦ in za duhovnam mcrtvaški voz, ali marveč navaden kmečk voz z dvema parama volov. Mertvaska truga, za ktero je šlo SO—30 večidel mladih žensk, je bila z belo rjuho pogernjena. Te ženske pa niso vpile in vekale, kakor pravijo, de je tod navada , temuč so merliča spodobno in tiho spremljale.
Kmalo po enajstih pred polduem sim prišel v Jasko, velik lep terg na niskim griču. Tu sim zadel precej na nekiga še mladiga, prav priljudniga duhovna, ki me je v bližnji frančiškanarski samostan peljal. Samostan je blizo terga v lepim, prijetnim, pa mende nič kaj zdravim kraji, ker so vsi mnihi merzlico imeli.
Ob dveh popoldne sim naprej v Zagreb šel. V Rakovim potoku, pri samotni pošti v prav lepim kraji, sim se le toliko vstavil, de so konje prepregli, in kmalo po peti uri sim bil že pri krasni Savi, od ktere je še dobre pol ure do Zagreba. Ni tedaj res, de Sava skozi Zagrebško mesto teče in ga deli, kakor sim v Hiibner-ju (Hubners Staats-, Zeitungs- und Conversa-tions-Lexikon) bral. Nekoliko pred šesto uro zvečer sini prišel v poglavno horvaško mesto, ki je precej veliko in ki šteje okoli 18 tisuč duš. Veči del mesta stoji na dveh gričih; na nižjim je velika, silno lepa stolna cerkev svetiga Štefana poleg škofoviga poslopja, ki ima velik krasen vert ali marveč gaj (Park), kamor se mestnjani sprehajat hodijo. — Na višjim griču pa je poslopje, v kterim horvaški Ban stanuje. Tu je tudi gimnazij, Zagrebško gledišče, in mende večidel vradij. Na tem griču je tudi krasna dvorana, ki mi jo je gosp. tajnik „Matice" prijazno okazal. V tem lepim poslopji je muzeum osnovan, ki bo sčasama lep kine Zagrebškimu mestu. Na jugo-zahodni strani tega griča imajo mestnjani prav lepo sprehajališče, ki ga, kakor napis kaže, po nemško ^Promenade" in — prav po slovansko »Promenada"! imenujejo! Pa tudi neko teržišče na griču ima prav slovansko (?) ime, ker se mu „Piaca pravi. — Iz omenjeniga sprehajališča ali šetališča je razgled nedopovedljivo lep. Od tod se vidi slovito Turopolje na desni strani Save, — cela ravnina med Zagrebam in Karlovcam, visoki Klek nad Ogulinam in vojna granica noter do Bosnie, kjer se verhi nekterih visocih gor kažejo. S serčno radostjo sim tii stal in se krog in krog oziral!
Manjši del mesta pa je pod gričema v ravnini. Tuje tudi prav velik terg, ki ga „Terg Jelačiča Bana" imenujejo. V tem delu mesta je v ulicah, po kterih sim v Zagreb prišel, tudi neko lepo poslopje z zalo cerkvijo za poduk in izrejo mladih ubozih deklet. Ko sim v cerkev prišel, je nek duhoven pred altarjem z deklicami, ki jih pa ni bilo viditi, ker so bile na nekakim koru, po nemško 9)roženkranc" molil — pa kako! Duhovniga sim nekoliko razumel, dekleta so pa tako berbrale, de nisim bil v stanu kar besedice razločiti , in ko bi ne bil duhovniga razumel ? bi gotovo ne bil spoznal, če se tu po nemško ali po kitajsko moli. To ni molitev, temuč tlaka! — Kaj se tedaj čudite, de oživljajoči duh prave vere čedalje bolj peša, ker sami unanje šege, unanjo službo v škodo prave žive Kristusove vere povzdigujete in širite! Učite mladost — pa ne samo v Zagrebu, temuč povsod — Boga spodobno v duhu in v resnici častiti in moliti, in ves čas
svojiga življenja do zadnje ure ga bo rada častila in molila ; take tlake pa se človek prej ali potlej gotova naveliča.