860
SPET STARA  ZGODBA...
V Kijlnu izhaja list z imenom »Deutsche Zeitung«. To je eden manj znanih zahodnonemških dnevnikov, ima pa prizadevnega urednika kulturnega dela, pripovednika Hansa Benderja, in zato v tem pogledu prekaša marsikak bolj znan list. Pred nedavnim je poročal o poiljski in o madžarski poeziji, v številki za 27./28. maj (sobotna št.) pa je namenil celo stran jugoslovanski literaturi.
Vmes je objavljena reprodukcija Hegedušiceve slike »Jutro I«, vzeta iz kataloga razstave jugoslovanske umetnosti v Wiesbadnu, in portretni fotografiji Miroslava Krleže in Iva Andriča, vendar te dve le zato, ker sta avtorja nemški javnosti precej znana: Andriču so izdali v prevodu že tri knjige, Krileževa »Vrnitev Filipa Latinoviča« pa je napovedana pri založbi Suhrkamp za to poletje. Literarni prispevki sami predstavljajo le mlajši, v svetu neznani rod. Dve pesmi, »Vodna lirika« Stevana Raičkoviča in »Ljubezen« Oskarja Daviča, zgodba Antuna Šoljana »Dež, kakor da bi padale drobne ribice« in članek Ostoja Jeftiča »Pisatelj raziskuje sam sebe«. Zraven še kratka spremna beseda uredništva s podatki o nekaterih avtorjih in o prevodih.
Ostoja Jeftič se je po izjavi uredništva naslonil na neki esej Ivana Slam-niga. Domnevati moramo, da citiranih del ne pozna iz lastnega branja, sicer bi se mu ne bilo primerilo, da je prišteli Božičeve »Kurlane«, Davičevo »Pesnitev« in Šegedinove »Božje otroke« med predvojna dela. Pravo avtorstvo moramo torej verjetno pripisati bolj Slamnigu kot Jeftiču. Esej je napisan živahno in zanimivo, tako da ga je vredno na kratko povzeti.
V uvodu so navedeni razni vplivi, ki so pomagali oblikovati sodobno jugoslovansko slovstvo in omogočili, da so se ob živem tradicionalnem načinu pisanja razvili tudi »novi, presenetljivi načini izražanja«. Za zgled navaja pisec Miodraga Bulatoviča in Antonija Isakoviča, in obširneje govori o noveli Ranka Marinkoviča »Objem«, češ da je to ena najbolj zanimivih pripovedi mlajše literature, ker se dogaja tako rekoč na treh ravninah: v vsakdanjem življenju, v pisateljevi duševnosti in v duševnosti gledavca, ki opazuje pisatelja in pravzaprav piše zgodbo. Kot druge poskuse novih ustvarjalnih prijemov navaja avtor dela A. Šoljana, M. Bulatoviča, I. Raosa in V. Kalcba. Glede nagnjenja do posnemanja tujih zgledov sodi pisec, da je precej popustilo, češ da so stiki med literaturami danes tako hitri in živahni, da novosti brž izgubljajo mik. Šoiljanovo pisanje navaja Jeftič kot zgled za ustvarjanje mladih avtorjev, o katerem pravi takole: »V svoji usmerjenosti k človeku, k čisto človeškemu, so mladi avtorji ustvarili nov sestav vrednotenja, ki jim omogoča, da človeka opisujejo v omejenem stadiju, celo v enem samem trenutku.« In nadalje: »V zvezi z vsemi temi tokovi je presenetljivo nagnjenje k odkritosti, odkritost avtorja, ki se kaže vsepovsod v moderni prozi. Avtor nič več ne skriva, da je on pripovednik, ki vse to zapisuje, in ne preostaja mu nič drugega kot psihološka analiza, analiza samega sebe; ker ni vseveden, lahko o drugih izreka samo domneve.« Tako naj bi med mladimi pisal zlasti Slobodan Novak. Na koncu eseja avtor ugotavlja, da je treba »brez pridržka pozdraviti, da sodobna jugoslovanska literatura prekoračuje meje svoje dežele in jezika«, obžaluje pa, da pogosteje prevajajo starejše avtorje in da zanimanje za mlajšo literaturo komaj začenja kliti.
Gotovo smo lahko veseli vsake priložnosti, ko se svet seznanja s slovstvenim ustvarjanjem v Jugoslaviji. Kaj nam tedaj ni prav? Da se to tako pogosto dogaja na nepravilen način: da si namreč informatorji lastijo pravico, govoriti o jugoslovanski literaturi, čeprav predstavljajo tujim bravcem samo njen del, in ne da bi kakor koli omenili, da imamo tu več literatur. Če sestav-Ijavci takih izborov in pisci informativnih člankov že ne poznajo sami slovenskih in makedonskih del, kaj bi se jim bilo tako težko obrniti h komu po podatke in gradivo? In če tega nočejo, zakaj ne povejo, da govorijo le o srbskih in hrvaških avtorjih? Tu očitno ne gre samo za neznanje. Take reči se vse preveč ponavljajo, da bi bilo mogoče le zamahniti z roko nad njimi. Naj spomnimo na malo starejši zgled: leta 1959 je nemški dvomesečnik »Akzente« predstavil svojim bravcem »Jugoslovansko literaturo sredine stoletja«: pesmi Vaška Popa, proza Vaša Popoviča, Vladana Desnice in Miodraga Bulatoviča, spremne besede o njih in nekaj splošnega o jugoslovanski literaturi, ničesar pa o posameznih literaturah naših narodov in nobenega slovenskega ali makedonskega imena. Prav isto se je zdaj ponovilo pri »Deutsche Zeitung«. Kdo se ne bi ob iem, ko smo že pri Nemcih, domislil Heinejevih stihov:
»Es ist eine alte Geschichte, doch wird sie immer neu« ...
Cf
861