'
P O š A S TI
Edvard   Kocbek
TIHA TAJA
Kar se tiče osebne higiene,
vam svetujem tiho vajo.
večkrat na dan se obrnite
nenadoma in  scela,
s-tistim trenom očesa.
ki smo z njim nekoč
odkrivali opice v krošnjah,
mesečino na sončni uri
in stopinje na stropu,
kajti varnost ne prihaja
od tiste strani.
ki buljimo vanjo.
in odrešenje se ne razodeva
v  pretehtanih  obrazcih,
varnost moramo loviti
edino v nevarnosti.
Zato se večkrat na dan
obrnite nenadoma in scela
v  sumljivo pokrajino.
kajti resnice prihajajo
v podobah pošasti.
spuščajo se z oblakov
in  se obračajo v ključavnicah.
strašijo po sobah, ki jih več ni
in visijo na pajčevinah,
kotijo se po kartotekah
in  smrčijo v pasjih sanjah,
posedajo med cariniki
in kvartajo v spomenikih,
plnzijo se po vulkanih
in se parijo za oltarji,
vedežiijejo v starih koledarjih
in molijo po javnih hišah,
trkajo na španske stene
in  ponujajo loterijske listke.
nihajo monotono na zborovanjih
in  kličejo na pomoč.
same neodrešene prikazni.
resnice      svetem besu
in  laži v smrtnih spakah.
Zato se jih ne bojte
in jih ne preganjajte.
temveč jim pomagajte,
580
le strahote nas bodo uredile. brez pošasti smo pomanjkljivi in brez sovražnika izgubljeni.
PAPIGE
Termiti so napadli pokrajino, izvodili mostove in spomenike, mize in postelje so razpadle v prah. Bacili so se zalezli v laboratorije, naselili so se na čistih instrumentih in mimogrede ukanili učene može. Ase se je zgodilo pošastno tiho.
Pri nas so se zaredile papige, zelene in rumene so zavreščale po vrtovih, hišah in kuhinjah, požrešne, nesnažne in prostaške so vdrle v kopalnice in spalnice in se nazadnje naselile v ljudeh. Vse se je zgodilo pošastno glasno
Nihče med nami ne zna več lagati in nihče ne more povedati resnice, govorilno jezik neznanega plemena, kričimo, kolnemo. zavijamo, tulimo, širimo usta in napenjamo oči. še dvorni norec je zblaznel in  vrešči kakor vsi drugi.
Nekje pa stojijo možje v krogu in nemo gledajo v mirno središče, nepremično stojijo in blaženo  molčijo ramena so jim vedno širša pod starim bremenom tišine. Ko se bodo nanagloma obrnili, bodo papige v nas poginile.
Potem mu je rekel še eno težko besedo in zatem še hujšo in nazadnje ga je uničil z nepopisno sramoto. In ko se je ponižani do kraja skrčil vase
581
PONIŽANI
in prišel do meje gorja
in smo vsi pričakovali.
da bo planil pokonci,
zatulil od groze
in  se zaletel  v  zoprn i ka
in ga vrgel na tla
in ga zdrobil v prah,
je zajel sapo
in  začutil sebe,
potem pa zaokrožil usta,
jih nežno nastavil
in začel peti,
tiho, čeprav drhteči-.
potem pa mirneje
in  vse močneje
in  vse trdneje
in vse bolj  neznansko.
Vstali  smo in si pokrili  oči
in se nagnili na drugo stran.
te moči nismo mogli prenesti.
bila je hujša od udarca.
krutejša od poljuba
in od odpuščanja.
nevidna stara stopa
nas je začela treti in  mleti.
zadihali smo globoko
in od bolečine v drobovju
legli na tla
ob divjaj očem oceanu
kakor ribe,  ki  jih  je  vrglo
iz srečnih globin,
bilo je groznejše od siniti.
strašnejše od srečanja
z maščevalno pošastjo.
nihče izmed  nas
se ni več vrnil domov.
CERKEV V PRLEKIJl
Graliasto telo utrujenega  vola, varovalna barva pametne želve, lišaj starih noči, mah krotkih gozdov, tišina metulja, iz trajanja sestavljena potrpežlj ivost,
582
začasno mrtva žival,
riba faronika.
zmaj  ali mastodont
ali utrujeni   vol
z debelo glavo,
naslonjeno na nebo,
dobro oko
se včasih odpre
za nevidno igro.
dan je ponoči
na poševni strelii.
noč je podnevi
v  navpični notranjosti.
ustvarjeno se objema
z neustvarjenim.
nikjer ni razpoke.
srce, miruj.
ne utripaj  preglasno.
da se skladnost
svetega telesa
ne sesuje v prikazen.
ČREDE
Začenja me mučiti poslednja tesnoba. Ponoči se strgajo neizmerne črede z,   verig in zatopotajo lačne in žejne, vznemirjene od nečesa neznanskega, kakor da nekje gori ali se bliža potres ali  se je razlila vesoljna po voden j, topotajo od vsepovsod  in zateglo mukajo v  neizmerno zvočnost nočnega prostora, mukajo divje in  ne morejo nehali, mukajo brez prestanka, vedno silneje tulijo, vedno strašneje topotajo. prerivajo se. padajo, vstajajo, drhtijo od teme. si parajo trebuhe, mukajo utrujeno, neusmiljeno, gluho, mukajo brez pomoči, obsojene na smrt, mukajo z zadnjimi  silami  in  poginjajo, mukajo iz gobca, mukajo iz oči, mukajo iz drobovja, mukajo iz groze, mukajo \   nebo. mukajo v zemljo, mukajo  v odmeve, mukajo  v  brezodmevnost, mukajo  v mojo poslednjo tesnobo, ali  so me divji ljudje šele spočeli ali pa sem že med zavrženimi.
583
PIŠEM
Najprej sem se razvnel nad črno tablico, jezik mi je molel od napora iz ust, s črtalom sem rezal bela znamenja in jih sproti brisal z vlažno gobico, brazgotine so ostajale na molčeči snovi. Potem sem se nagnil nad zvezek s pivnikom in postal voliček z dolgo, toplo slino. pero sem namakal v prašni črnilnik, dišal je presunljivo in nezamenljivo, znamenja se niso dala več izbrisati.
Roka mi je začela postajati urna, spretnost se je pohujšala od radovednosti, pisal sem na zidove in na večerna pota, rezal sem  znamenja v debla dreves, kar naprej so se spreminjala v spako. Zdaj pišem v vodo in v veter in temo, znamenja so vedno bolj skrivnostna in  roka mi postaja vedno bolj nežna, že sem zasut s samimi podobami in še vedno nisem napisal pesmi.
584