' P O š A S TI Edvard Kocbek TIHA TAJA Kar se tiče osebne higiene, vam svetujem tiho vajo. večkrat na dan se obrnite nenadoma in scela, s-tistim trenom očesa. ki smo z njim nekoč odkrivali opice v krošnjah, mesečino na sončni uri in stopinje na stropu, kajti varnost ne prihaja od tiste strani. ki buljimo vanjo. in odrešenje se ne razodeva v pretehtanih obrazcih, varnost moramo loviti edino v nevarnosti. Zato se večkrat na dan obrnite nenadoma in scela v sumljivo pokrajino. kajti resnice prihajajo v podobah pošasti. spuščajo se z oblakov in se obračajo v ključavnicah. strašijo po sobah, ki jih več ni in visijo na pajčevinah, kotijo se po kartotekah in smrčijo v pasjih sanjah, posedajo med cariniki in kvartajo v spomenikih, plnzijo se po vulkanih in se parijo za oltarji, vedežiijejo v starih koledarjih in molijo po javnih hišah, trkajo na španske stene in ponujajo loterijske listke. nihajo monotono na zborovanjih in kličejo na pomoč. same neodrešene prikazni. resnice svetem besu in laži v smrtnih spakah. Zato se jih ne bojte in jih ne preganjajte. temveč jim pomagajte, 580 le strahote nas bodo uredile. brez pošasti smo pomanjkljivi in brez sovražnika izgubljeni. PAPIGE Termiti so napadli pokrajino, izvodili mostove in spomenike, mize in postelje so razpadle v prah. Bacili so se zalezli v laboratorije, naselili so se na čistih instrumentih in mimogrede ukanili učene može. Ase se je zgodilo pošastno tiho. Pri nas so se zaredile papige, zelene in rumene so zavreščale po vrtovih, hišah in kuhinjah, požrešne, nesnažne in prostaške so vdrle v kopalnice in spalnice in se nazadnje naselile v ljudeh. Vse se je zgodilo pošastno glasno Nihče med nami ne zna več lagati in nihče ne more povedati resnice, govorilno jezik neznanega plemena, kričimo, kolnemo. zavijamo, tulimo, širimo usta in napenjamo oči. še dvorni norec je zblaznel in vrešči kakor vsi drugi. Nekje pa stojijo možje v krogu in nemo gledajo v mirno središče, nepremično stojijo in blaženo molčijo ramena so jim vedno širša pod starim bremenom tišine. Ko se bodo nanagloma obrnili, bodo papige v nas poginile. Potem mu je rekel še eno težko besedo in zatem še hujšo in nazadnje ga je uničil z nepopisno sramoto. In ko se je ponižani do kraja skrčil vase 581 PONIŽANI in prišel do meje gorja in smo vsi pričakovali. da bo planil pokonci, zatulil od groze in se zaletel v zoprn i ka in ga vrgel na tla in ga zdrobil v prah, je zajel sapo in začutil sebe, potem pa zaokrožil usta, jih nežno nastavil in začel peti, tiho, čeprav drhteči-. potem pa mirneje in vse močneje in vse trdneje in vse bolj neznansko. Vstali smo in si pokrili oči in se nagnili na drugo stran. te moči nismo mogli prenesti. bila je hujša od udarca. krutejša od poljuba in od odpuščanja. nevidna stara stopa nas je začela treti in mleti. zadihali smo globoko in od bolečine v drobovju legli na tla ob divjaj očem oceanu kakor ribe, ki jih je vrglo iz srečnih globin, bilo je groznejše od siniti. strašnejše od srečanja z maščevalno pošastjo. nihče izmed nas se ni več vrnil domov. CERKEV V PRLEKIJl Graliasto telo utrujenega vola, varovalna barva pametne želve, lišaj starih noči, mah krotkih gozdov, tišina metulja, iz trajanja sestavljena potrpežlj ivost, 582 začasno mrtva žival, riba faronika. zmaj ali mastodont ali utrujeni vol z debelo glavo, naslonjeno na nebo, dobro oko se včasih odpre za nevidno igro. dan je ponoči na poševni strelii. noč je podnevi v navpični notranjosti. ustvarjeno se objema z neustvarjenim. nikjer ni razpoke. srce, miruj. ne utripaj preglasno. da se skladnost svetega telesa ne sesuje v prikazen. ČREDE Začenja me mučiti poslednja tesnoba. Ponoči se strgajo neizmerne črede z, verig in zatopotajo lačne in žejne, vznemirjene od nečesa neznanskega, kakor da nekje gori ali se bliža potres ali se je razlila vesoljna po voden j, topotajo od vsepovsod in zateglo mukajo v neizmerno zvočnost nočnega prostora, mukajo divje in ne morejo nehali, mukajo brez prestanka, vedno silneje tulijo, vedno strašneje topotajo. prerivajo se. padajo, vstajajo, drhtijo od teme. si parajo trebuhe, mukajo utrujeno, neusmiljeno, gluho, mukajo brez pomoči, obsojene na smrt, mukajo z zadnjimi silami in poginjajo, mukajo iz gobca, mukajo iz oči, mukajo iz drobovja, mukajo iz groze, mukajo \ nebo. mukajo v zemljo, mukajo v odmeve, mukajo v brezodmevnost, mukajo v mojo poslednjo tesnobo, ali so me divji ljudje šele spočeli ali pa sem že med zavrženimi. 583 PIŠEM Najprej sem se razvnel nad črno tablico, jezik mi je molel od napora iz ust, s črtalom sem rezal bela znamenja in jih sproti brisal z vlažno gobico, brazgotine so ostajale na molčeči snovi. Potem sem se nagnil nad zvezek s pivnikom in postal voliček z dolgo, toplo slino. pero sem namakal v prašni črnilnik, dišal je presunljivo in nezamenljivo, znamenja se niso dala več izbrisati. Roka mi je začela postajati urna, spretnost se je pohujšala od radovednosti, pisal sem na zidove in na večerna pota, rezal sem znamenja v debla dreves, kar naprej so se spreminjala v spako. Zdaj pišem v vodo in v veter in temo, znamenja so vedno bolj skrivnostna in roka mi postaja vedno bolj nežna, že sem zasut s samimi podobami in še vedno nisem napisal pesmi. 584