Tatjana Greif
Vrzeli osemdesetih:
ČKZ brez homoerotičnega naboja
»Evo, očitno je šla tudi Juga, tako kot stara Grčija, v franže prav po zaslugi homoseksualcev. Sori, pomladniki«.
Max Modic1
1 Spolne prakse pod udari zakona. MladiNa mestu, kjer je leta 1984 stal Dom mladih Šiškarjev, na Vodnikovi na štev. 5, 3. 2. 2004. 141 v Ljubljani, in kjer je leta 1984 živel legendarni disko FV in tudi prvi Gay disko v vsej vzhodni Evropi, se leta 2008 bohoti Cerkev Jezusa Kristusa.
Sredi osemdesetih let, ko so bila nova družbena gibanja na zmagoslavnem pohodu, se ne bi moglo zgoditi to, kar se lahko zgodi dandanes - da bi Galerija Škuc, tedaj domicil homoseksualnih kultur, zavrnila razstavo »And Then He Was A She« britanske slikarke Sadie Lee, serijo oljnih portretov Holly Woodlawn, legende svetovne boemije, Warholove super-zvezde, tudi junakinje komada »Walk On The Wild Side« Lou Reeda. Ne, danes, leta 2008, je Galerija Škuc zavrnila razstavo zaradi »konceptualnih razlogov«. Morda bi morali tudi njo porušiti in tudi tam postaviti kakšen sakralni objekt?
Pod drobnogledom
Pričujoče vrednotenje, kritična aktualizacija treh letnikov Časopisa za kritiko znanosti, in sicer 1983, 1984 in 1985, je pogled v zgodovino časopisa, ki je celih petintrideset let neutrudno oblikoval analitsko-teoretsko perspektivo in prepoznavno intelektualno držo. Pogled nazaj je pogled iz časovne distance, listanje po več kot četrt stoletja starih zapisih, ki obenem odstira tudi duha tedanjega, danes se zdi, karizmatičnega časa.
Letniki, izdani med letoma 1983 in 1985, zajemajo trideset številk, in sicer: štev. 55-56/1983; štev. 57/1983; štev. 58-59/1983; štev. 60/1983; štev. 61/1983; štev. 62-63/1983; štev. 64-65/1984 (Struktura znanstvene paradigme in razvoj znanosti); štev. 66/1984; štev. 67/1984; štev. 68/1984; štev. 69-70/1984; štev. 71-72/1984 (Religija in osvoboditev); štev. 73-74/1985; štev. 75-76/1985 (Clausewitz); štev. 77-78/1985 (Logika in zgodovina); štev. 79-80/1985; štev. 81-82/1985; štev. 83-84/1985. Med njimi je enajst dvojnih številk in štiri tematske.
Vse tri letnike ČKZsta izdali Univerzitetni konferenci ZSMS Maribor in ZSMS Ljubljana. Revijo sta sofinancirali Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije. Kot naslov oziroma sedež uredništva se izmenično navajata Trg osvoboditve 1 v Ljubljani in Kersnikova 4 v Ljubljani. Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (štev. 421-1/74, z dne 14.3.1974) je bila revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Kot uredniki in urednice so v tistem času delovali Milan Balažic, Igor Bavčar, Vekoslav Grmič, Peter Gruden, Vlasta Jalušič, Janez Janša, Srečo Kirn, Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Erna Krašovec, Mitja Maruško, Ranko Novak, Igor Omerza, Rudi Podgornik, Diana Sivec, Leo Šešerko, Nada Špolar-Kirn, Peter Wieser, Samo Škrbec, Siniša Zarič, Pavle Zgaga in Janko Zlodre.
Številke 55-56/1983, 58-59/1983 in 69-70/1984 imajo enega glavnega in odgovornega urednika, in sicer Lea Šešerka, preostale številke so prakticirale delitev uredniške funkcije na odgovornega urednika Sreča Kirna in glavnega urednika Lea Šešerka. Grafični urednik je do leta 1985 Ranko Novak, tehnični urednik je vseskozi Janko Zlodre. Lektor je Miha Bergant.
Izdajateljski svet revije so sestavljali Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivec, Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik in Ivo Soče, Vika Potočnik, Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn in Igor Omerza. Predsednik izdajateljskega sveta je bil Franci Pivec, nato pa Andrej Kirn (od štev. 81-82/1985).
V opazovanem okviru so bila objavljena besedila pod naslednjimi imeni: Theodor W. Adorno, Gertrud Alexander, Igor Bavčar, Milan Balažic, Ciril Baškovič, Anton Bebler, Johannes Berger, Ivan Bernik, Aleksander A. Bogdanov, Biljana Brankovic, Tom Clark, Carl von Clausewitz, Božidar Debeljak, Jože Dežman, Andrej Drapal, Franček Drenovec, Dragiša Bukic, Friderich Engels, Aleš Erjavec, Barbara Ehrenreich, Deidre English, Ivo Fabinc, Paul Fayerabend, Franc Friškovec, Pierre Fougeyrolles, Slavko Gaber, Pavel Gantar, Vesna Godina, Matevž Grenko, Vekoslav Grmič, Georg Grosz, Peter Gruden, Julian Gumperz, Shaun Hargreaves Heap, John Heartfield, Slavko Hozjan, Tine Hribar, Iztok Ilich, Hizvi Islani, Makoto Itoh, Vlasta Jalušič, Janez Janša, Božo Jezernik, Valentin Jež, Martin Jurjevič, Staško Južnič, Peter Kampmeier, Milan Kangrga, Paul Kellerman, Platon A. Keržencev, Andrej Kirn, Srečo Kirn, Ciril Klajnšček, Andrej Klemenc, M. Knapova, Lev Kreft, Adalbert Krims, Bojan Korsika, Drago Kos, Bogomir Kovač, Brane Kovič, Maja Košak, Thomas Kuhn, Imre Lakatos, Cene Logar, Janko Lubej, Yvette Lucas, Ernest Mandel, Mitja Maruško, Paul Mattick, Branko Medojevic, Matko Meštrovič, Valter Motaln, Kevin McKean, Srna Mandič, Karl Marx, Polona Matjan, Zlatko Mihaljčič, Zdravko Milharčič, Lepa Mladenovic, Fergus Murray, J. Justice Nagle, Igor Omerza, Milovan Pavlovic, Zoran Pavlovič, Borut Pihler, Dušan Pirec, Franci Pivec, Andrej Pogačnik, Sigrid Pohl, Karl R. Popper, Matjaž Potrč, Tanja Rener, Wolfgang Rudig, Richard A. Shaefter, Martin Spence, Jadwiga Staniszkis, Wolfgang Stegmüller, Janez Strehovec, Leo Šešerko, Samo Škrbec, Christof Šubik, Turgut Taylan, August Thalheimer, Cvetka Toth, Andrej Ule, Nikolas Valtikos, Liljana Veguti, Lucijan Vuga, Lore Weber-Voigt, Karl A. Wittfogel, Erich Wulff, Darij Zadnikar, Siniša Zaric, Pavle Zgaga, Janko Zlodre in Boško Živkovic.
Seznam zajema tudi avtorje in avtorice ponatisov, ki so v izvirniku izhajali v Neue Rhenische Zeitung (1848-1849), Der Gegner (1920), Die Rote Fahne (1928) in Književnosti (1934).
Vpogled v spolno statistiko uredniške in avtorske ekipe kaže, da je bila sestava izdajateljskega sveta in uredništva v obravnavanem okviru skoraj v celoti moškega spola. Izdajateljski svet sestoji v celoti iz moških, medtem ko so bile v uredništvu izmenično zastopane štiri urednice
(ali dobrih 16 odstotkov žensk, od tega Vlasta Jalušič le v eni številki). Še slabša je spolna sestava avtorjev in avtoric prispevkov obravnavanega segmenta ČKZ. Med skupno 118 pisci, vključno s ponatisi in prevodi, je le 13 odstotkov žensk. Na vodilnih položajih uredništva, torej v funkciji predsednika izdajateljskega sveta ter na mestu odgovornega in glavnega urednika so bili vseskozi izključno moški. Zanimivo je, da so bile z redkimi izjemami skoraj vse prevajalke ženske.2
Dosje osemdeseta - nova družbena gibanja
Tukajšnja počastitev jubileja Časopisa za kritiko znanosti, mejnikov prehojene poti z bogato bero neprecenljivih prispevkov k publicistični in teoretični razgibanosti ter ostrini v kontekstu razrahljanega socializma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila motivirana z vidika zgodovinske aktualizacije njegove intelektualne produkcije, njegove radikalne kritične pozicije ter njegove družbene, akademske in teoretične opozicije.
Trije letniki ČKZ niso bili opazovani s splošnega, temveč s partikularnega vidika o novih družbenih gibanjih kot tistem družbenem fenomenu, ki je najbolj vitalno zaznamoval okostenelo sistemsko in mentalitetno strukturo v osemdesetih letih v Sloveniji.
Časovni kriterij izbire - letniki od leta 1983 do 1985 - ni naključen, saj me zanima ravno tisti segment izhajanja ČKZ, ki sovpada s porajanjem gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji. Retrospektiva se razgrinja skozi sledenje morebitnim vsebinskim kono-tacijam in težiščem v tem pogledu in v tem časovnem preseku ter vrsti in stopnji refleksije prav tega družbenega momenta. Moja želja je bila zaslediti morebitne intelektualne refleksije ČKZ na ta v tedanjem družbenem kontekstu zelo odmeven, politično škandalozen in v marsičem zelo konflikten pojav. To je bil hkrati tudi čas oblikovanja nič manj odmevnega novega vala feminističnega gibanja v Sloveniji, ki je leto dni zamujalo za gejevskim.3 Zato sem pod drobnogled vzela tudi odziv uredniške politike ČKZ na tedaj zelo aktualno dogajanje na področju feminizma, ženskega gibanja in ženskih študij.
Eksplozija alternative in novih družbenih gibanj na Vzhodu je pomenila vznik vzporednih linij civilnih pobud, ki jih rigidni vladajoči sistem ni mogel pogoltniti in zanje ni imel uspešne obrambne strategije.4 Civilna družba je učila oblast prepoznavati razlike, javnost pa je zapolnjevala z novimi vsebinami, novimi zornimi koti. Prav to je bil način legitimiranja novih družbenih gibanj: alternativa je dobesedno izmišljala samo sebe in s tem zavzemala prostor. Spekter izbir je širila z novim besednjakom, novimi prostori, novimi modeli bivanja, življenjskimi stili in kulturami, od politike pa je zahtevala celovito rekonstrukcijo sistemske mreže. Znotraj diferenciranih diskurzov na novem obzorju civilnih svoboščin5 so v osemdesetih v Sloveniji vzniknila različna gibanja, od ekološkega in mirovniškega ter duhovnega do feminističnega ter gejevskega in lezbičnega.
Nova družbena gibanja so vprašanja osebnega in zasebnega postavila na platformo javnega. Medtem ko je oblast pred tem diktirala, kaj je dopustno v javni sferi in kaj ne, so zdaj sami akterji nedopustnega tisti, ki postavljajo točke svojega programa, premikajo meje javnega dis-kurza in politično oblast stiskajo v kot. Homoseksualci so bili disidentske politične identitete, notranji sovražnik, a tudi »moralno nečiste« identitete, saj jih je dolgo tako kategorizirala tudi
Lučka Sašek Balzanti, Metoda Cevc, Mojca Dobnikar, Zlata Gorenc, Vlasta Jalušič, Verena Karuze, Vesna Kondrič, Alenka Novak, Breda Omerza, Vika Premrl, Jana Unuk, Marina Urbas, Elen Uršič-Šegota in druge.
3	Kot začetek gejevskega gibanja štejem Magnus festival (april 1984), kot zagon novega vala feminizma pa otvoritveno dejanje skupine Lilit (marec 1985).
4	Nataša Velikonja, Homoseksualnost in politika. Časopis za kritiko znanosti štev. 177, 1995, 86-87.
5	Nataša Velikonja, 1995.
Vlasta Jalušič, Kako smo hodile v feministično gimnazijo. Ljubljana 2002.
7	Ljubo Bavcon in Peter Kobe, Kazenski zakonik s pojasnili in sodno prakso, UL SRS, Ljubljana 1970. Lezbištvo ni bilo zakonsko regulirano.
8	Ljubo Bavcon, Vprašanje nove jugoslovanske kazenske zakonodaje. Pravnik let. 29/1-3, 1974, 31.
9	Ljubo Bavcon, Obrazložitev osnutka Kazenskega zakona SR Slovenije. Ljubljana 1975.
10	Ljubo Bavcon in Peter Kobe, 1970; Ljubo Bavcon, 1975.
zakonodaja. A nemoralna kategorija so ostali tudi po dekrimina-lizaciji - stigmatiziranost, družbena distanca in homofobija so v Sloveniji stalnica vse do danes.
Nova družbena gibanja, sprožena kot reakcija na akutno sistemsko disfunkcionalnost, se organizirajo okrog konkretnih življenjskih situacij posameznikov in skupin, ne pa okrog doktri-narnih političnih programov ali oblastniških frakcij. Zavzamejo avtonomne družbene prostore, znotraj katerih je mogoče svobodno združevanje, javno življenje, opredeljevanje in ustvarjanje zunaj režima državnega nadzora in regulacije, zunaj državnih sankcij. Subkulturna in alternativna gibanja niso težila k oblasti, temveč so oblast omejevala. Prinesla so razpad starega sistema in vzpostavila nov javni prostor, novo senzibilnost, nove taktike političnega delovanja, redefinirala so razmerja med intimnim, zasebnim in javnim ter spodbudila razprave o legitimnosti diferenciranih identitet.6
Vsebinska poudarka sta torej ^gejevsko in feministično gibanje. Skratka, zanimalo me je, kako se je inteligenca, zbrana okrog Časopisa za kritiko znanosti, odzvala na teorijo in prakso eman-cipacijskih gibanj seksualnih manjšin in žensk.
1984 - gejevsko gibanje
Pogoj za začetek razvoja organiziranega družbenega gibanja za pravice homoseksualcev leta 1984 je bila dekriminalizacija homoseksualnosti v kazenski zakonodaji Socialistične republike Slovenije, ki se je zgodila v okviru zvezne reforme sodstva SFRJ. Moška homoseksualnost je bila namreč po Kazenskem zakonu SFR Jugoslavije predmet kriminalnega pregona.7 Drugi odstavek 186. člena je določal, da se »protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola kaznuje s kaznijo z zaporom do enega leta«.
Leta 1974 je bilo z ustavnim zakonom za izvedbo ustave SFRJ določeno, da mora biti sprejet zvezni kazenski zakon, hkrati pa morajo biti uveljavljeni republiški in pokrajinski kazenski zakoni. To je pomenilo prehod z enotne kazenske zakonodaje na sistem razdeljene zakonodajne pristojnosti med federacijo in republikami ter pokrajinama.8 Z reformo zakonodaje in s prenosom oblasti s federalnega vrha na republiške in pokrajinske je torej bil opuščen Kazenski zakonik SFRJ.
V sedemdesetih letih je bilo mogoče zaslediti strokovne pomisleke glede prepovedi homoseksualnosti. Nanje je od začetka sedemdesetih opozarjal zlasti profesor prava Univerze v Ljubljani Ljubo Bavcon, ki je Komisijo za sprejem kazenskega zakona pozval k dekriminaliza-ciji homoseksualnosti.9 V komentarju spornega 186. člena je med drugim zapisal, da je dekri-minalizacija moške homoseksualnosti že dolgo aktualna, ne le zato, ker tega dejanja v praksi že dolgo ne preganjajo, temveč tudi iz načelnih razlogov. Bavcon piše, da lahko sporazumne spolne odnose med osebami istega spola ocenjujemo negativno s stališča morale ali estetike, vendar pa ni dvoma, da po sodobnih pojmovanjih ne more biti v njih ničesar kriminalnega. Takšno ravnanje preide v kriminalno cono šele ob nasilju, zlorabi, grožnji, izsiljevanju in podobno. Poudarja tudi, da sporazumni homoseksualni odnosi med odraslimi osebami v večini evropskih držav niso več predmet kazenskega pregona.10 Skupščina SR Slovenije je 26. maja 1977 sprejela
11 Kazenski zakon SR Slovenije, Uradni list SRS, Ljubljana 1977.
nov kazenski zakonik11 in tako prva v Jugoslaviji dekriminalizi- 12 |da Renar, Magnus: kultura in homose-rala homoseksualne stike med moškimi, kar so strokovni krogi ksualnost. Mladina, 10. 5. 1984.
tedaj označili kot »zgodovinski dogodek za Slovence«.	13 Npr. predsednik republiške SZDL Jože
Ne glede na zakonski status je moralni kodeks socializma Smole je bil označen kot »zagovornik
obravnaval homoseksualnost kot patološko stanje in skrajno obli- pedrov«. Še danes je v srbski popu-
ko zahodnjaške dekadence. Na seznamih boja proti notranjemu	larni kulturi živ lik Slovenca - pedra: v
v	l.i ii	i i ,. v i	i ■ .	humorističnem programu »Kursadiie«
sovražniku so bile poleg homoseksualnosti še druge »deviantne	, • , , ■!■
,	i	Tv Pink, kjer nastopajo predstavniki
prakse« in »spolne perverzi]e«: pornografila, sadizem, mazo- vseh nekdanjih republik in pokrajin, je lik hizem, nekrofilija, gerontofilija, vojerizem, ekshibicionizem, Slovenca homoseksualen (Janez Drno) ekuterizem, sodomija ipd. »Kljub temu, da je homoseksualnost in poimenovan po pokojnem premierju legalizirana, prihaja v praksi do zelo perečih problemov, ki jih Janezu Drnovšku. občutijo homoseksualci na lastni koži. Še vedno ostajajo moralno 14 Ljubomir Prelic, Pornografija: porok ili oporečni,« je leta 1984 pisala Mladina.12 V osemdesetih letih so ^m^ Beograd I987, str. I85. bile značilne homofobne oznake slovenskih politikov: te so jugo- 15 Primož Žagar, Dolg pogovor s homose-slovanski mediji radi razglašali za »pedre«.1 Srbski moralistični ksualcem, Problemi 108, 1971; Primož
tisk se še leta 1987 zgraža nad trinajst let starim predlogom za	Žagar, Drugi del p°g°vora s homoseksu-
i i ■ ■ i-	r-- 1 .	i ■ iv v	alcem, Problemi 111-112, 1972;
dekriminalizacijo pornografije, o katerem pravi, da ni naključje,
,	,	i i	ii'	j. Lorenci, Sodnik vrhovnega sodišča SRS
da je prišel ravno iz Slovenije, ki tudi sicer dovoljuje »protinarav- Janez Šinkovec o homoseksualnosti, ITD
no nečistovanje« med moškimi, obregne pa se tudi ob »najnovejši 12. 2. 1974; Janko Lorenci, Beg pred žen-
primer prvega in edinega glasila homoseksualcev v Jugoslaviji« sko? |TD 5. 3 1974; Bernarda Rakovec,
Gayzine, diskoteko K4, klub Lilit in klub lezbijk.14	Moška ljubezen, svobodna ljubezen. ITD,
14, 4. 1977; Rosetta Brooks, Stilizirana
Do homoseksualnosti skrajno neprijazna družbena klima se , . . . ~ . • -s. • , • ,
brutalnost. Galerija Škuc, izdaja štev. 1,
je omehčala šele v objemu novih družbenih gibanj v osemde- 1981; Samohodništvo lezbijk. Ljubezen,
setih, ki so pomenila prodor punkerskih in drugih alternativnih ki mora ostati skrita, Jana štev. 45, 11.
subkultur, vključno z gejevsko in lezbično subkulturo ter femi- 11 1981; Paul Veyne Homoseksualnost
nizmom, v območje javnega. Pred tem so seksualne in spolno- v Rimu. Proble7 6-8, ^8?; Rudolf ho1-.	,v.	ii- v zer, »Kdo je ta človek«: Ob filmu Vaba.
identitetne manjSine vstopale v javni diskurz zgolj naključno v Problemi 6-8, 1983; Andreas Spengler, prevodih in drugih objavah od sedemdesetih let naprej.15	Sadomazohisti in njihove subkulture. Viks
Osmega decembra 1984 je bila pri Škuc-Forumu uradno štev. 1, 1983. ustanovljena gejevska sekcija Magnus.16 Za platformo so si zada- 16 zbornik 20 let gejevskega in lezbič-li kultiviranje javnega interesa za drugačnost. Že prej, aprila nega gibanja (uredila Nataša Velikonja). 1984, je v Ljubljani potekal prvi Festival Magnus z naslovom Ljubljana 2004. »Homoseksualnost in kultura«.17 Organizator festivala z bogatim 17 Festival se je odvijal med 23. in 29. enotedenskim kulturnim in političnim programom so bili Škuc- aprilom 1984 v Galeriji Škuc, Discu FV, Forum oziroma Bogdan Lešnik, Aldo Ivančič, Marina Gržinič, Kinu Škuc-Križanke in na Filozofski fakul-Barbara Borčič, Neven Korda, Zemira Alajbegovic in drugi. V teti v Ljubljani. sklopu festivala je v zavidljivi nakladi 600 izvodov izšla posebna 18 Viks štev. 2. Homoseksualnost in številka revije Viks.18 V zgodovinskem uvodniku z naslovom »Pač, kultura. Ljubljana 1984. so razlogi za vznemirjenje« je Bogdan Lešnik zapisal, da tematska 19 Bogdan Lešnik, Pač, so razlogi za vzne-številka spremlja in dopolnjuje večmedijski projekt, ki pomeni mirjenje. Viks štev. 2 1994, str. 4. določen presek homoseksualne subkulture, in to predvsem tistega njenega dela, ki se organizira zato, da bi ta subkultura prešla
iz zasebnosti v javnost.19 Številka je obravnavala različna - s tedanjega vidika gotovo šokantna - vprašanja gejevske subkulture, od seksa (»Seks je zame oblika komunikacije, užitek, a vsi totalitarni režimi in posamezniki so bili zmeraj proti svobodi komunikacije, ker takrat oslabi kontrola
20 If I die I die. Viks štev. 2, 1984, str. 10.
21	Zbornik 20 let, 2004, str. 15.
22	Politika Ekspres, 6. 4. 1987.
23	Vlasta Jalušič, »Nove demokracije« in »ženske študije«. V: Od ženskih študij k feministični teoriji (uredila Eva Bahovec). Posebna številka ČKZ, Ljubljana 1993, str. 113.
24	Med njenimi članicami so bile Srna Mandič, Mirjana Ule, Polona Sepe, Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Tanja Rener, Darka Podmenik, Diana Sivec, Manca Košir, Milica Antic, Marcela Debatistič, Alenka Suhadolnik, Erika Schauer idr. (Jalušič, 1993, str. 32).
25	Mojca Dobnikar, Zgodovina ženskih skupin (1984-2000). http://www.dru-stvo-sos.si/branje/zgodovina.htm; Vlasta Jalušič, 1993, 31.
26	Mladina, 7. 3. 1985.
27	Npr. v rubriki Rolanje po sceni v tedniku Mladina leta 1985.
28	Mojca Dobnikar, Klub Lilith. Mladina, 23. 3. 1985.
državnega aparata nad posameznikom,« so pisali v Viksu)20 do aidsa, sadomazohizma in analize homoseksualnosti pod realnim socializmom, predstavila je projekt Magnus ter bogat program Galerije Škuc, ki je, zahvaljujoč subkulturni naravnanosti tedanje kustosinje Marine Gržinič, zagotavljal pomembno mesto na novo nastalemu gejevskemu gibanju. Redni sobotni večeri Magnus Gay Club v klubu Disco FV na Kersnikovi 4 v Ljubljani so bili edino organizirano družabno življenje gejev ne samo v Jugoslaviji, temveč v vseh socialističnih državah, obiskovalci so prihajali iz Hrvaške, Srbije, Italije, Avstrije.
Že naslednje leto je začel izhajati samostojni gejevski časopis Gayzine, festival Magnus pa se je nadaljeval vse do leta 1987, ko so ga SZDL in mestne oblasti prepovedale - zaradi domnevne nevarnosti, da bi se v Ljubljani sešle »rizične skupine iz vse Evrope«, kar bi pomenilo »resno nevarnost zaradi širjenja aidsa«.21 Beograjska Politika je ob neuspelem festivalu Magnus zapisala: »Ljubljana ni gostiteljica umazanega festivala ... pro-vokacija ni uspela«.22 Gejevska sekcija Magnus danes še vedno deluje pri društvu Škuc.
1985 - feministično gibanje
Prve ženske in feministične skupine novega vala feminizma v Sloveniji so nastale sredi osemdesetih let. Še v zgodnjih osemdesetih je bila iz ideoloških razlogov zasežena priloga Naše žene, v kateri so bili objavljeni povzetki nekaterih besedil predvojnih feministk.23 Šestega decembra 1984 je začela delovati Ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani.24 Ta velja kot prvi avtonomni ženski prostor, ki se je tudi javno deklariral kot tak.25 Ženska sekcija je bila skupina za medsebojno ozaveščanje in podporo, tu so potekali prvi pogovori o osebnih izkušnjah žensk. Ključen nadaljnji korak Ženske sekcije je bila objava priloge »Pogledi« v reviji Mladina ob 8. marcu 1985.26
V	okviru Ženske sekcije je nastala ideja o ustanovitvi aktivistične feministične skupine Lilit v okviru Škuc-Foruma, ki se je nato formalno ustanovila 14. maja 1985. Prvi večer Lilit je bil že 3. aprila 1985 v klubu K4: z razpravo o ženski seksualnosti je pomenil »radikalni rez - vzpostavil je prvi popolnoma javen ženski prostor«. Prvega večera se je udeležilo več kot 250 žensk, kar je zelo veliko - še zlasti če to primerjamo z današnjimi razmerami. Razprava je globoko zarezala v medijski diskurz, ki je še dolgo zatem premleval seksistične pripombe o vaginalnih in klitoralnih orgazmih.27 Zanimivo pa je, da v medijski objavi ob odprtju kluba Lilit, ob opisu in predstavitvi dejavnosti, ni bila niti enkrat samkrat uporabljena beseda feminizem.28
V	naslednjih treh letih je Lilit organizirala vrsto diskusijskih večerov v K4 in Galeriji Škuc o tedaj nezaželenih ali celo tabuiziranih temah, kot so ženska seksualnost, nevidno delo žensk, lezbištvo, pornografija, abortus, zdravje in reproduktivno zdravje žensk, podobe žensk v reklamni industriji, vojaški rok za ženske, mirovništvo ipd. Poleg javnih razprav je Lilit organizirala tudi družabna srečanja samo za ženske v klubu K4. Odzivi javnosti, tudi altrernativne scene, so
bili polni besa - tudi zato, ker moškim vstop na večere Lilit ni bil dovoljen.29 Svojo dejavnost so lilitke oglaševale z vpadljivimi črno-rumenimi plakati, ki so preplavili središče Ljubljane.30
V okviru Lilit je od samega začetka delovala tudi lezbična pobuda, lezbična podskupina Lilit. Aktivno delovanje lezbijk v okviru Lilit ter sistematična obdelava lezbične tematike, ki se je odražala tudi v organizaciji javnih prireditev (od 30 večerov Lilit so bili trije izrecno lezbični), pa tudi aktivni angažma lezbijk znotraj Magnusa, dajejo podlago za ugotovitev, da lahko začetek neformalnega lezbičnega gibanja mirno postavimo že v leto 1984. Od takrat naprej je namreč potekala občasna, a sistematična, javno deklarirana dejavnost na področju socializacije in kulture lezbištva.31
Avgusta 1984 je Teleks objavil pismo bralke Roni, ki je zapisala, da se je že zgodaj zaljubljala v dekleta, obenem pa je javno pozvala fante in dekleta, naj se ji pridružijo v parku nasproti glavne postaje v Ljubljani, češ »ni prijetno biti v družbi brez družbe ... Upam, da ne bom obsedela sama.«32 Pozneje se je skupina žensk, zbrana okrog Roni, sestajala v gostišču Rio. Med mejnike lezbičnega delovanja od leta 1984 spada vrsta javnih kulturnih prireditev, na primer predvajanje lezbičnih filmov v Galeriji Škuc v okviru festivalov Magnus (Grenke solze Petre von Kant R. W. Fassbinderja, filmi novega ženskega vala itd.), razstava fotografij Obscene ženske avstrijske umetnice Kriste Beinstein, predavanja s predstavitvijo položaja lezbijk v Nemčiji (Barbara Martin), Švici, na Nizozemskem (Anja Kornstraa) in v Veliki Britaniji. Tridesetega maja 1985 je bil prvi samostojni sestanek lezbične podskupine, ki je sprejela tudi program. Junija 1985 je bil drugi sestanek v gostišču Rio.33 Junija 1985 so se lezbične aktivistke udeležile Parade ponosa na Nizozemskem in se na poti domov ustavile še na mednarodni konferenci ILGA (International Lesbian and Gay Association) v Kölnu, kjer so lezbični del Lilita včlanile v ILGA. Že naslednje leto so se udeležile prve vzhodnoevropske, 'ilegalne' konference ILGA v Budimpešti na Madžarskem.
Predstavnica lezbične podskupine Lilit Suzana Tratnik se je leta 1986 udeležila osme mednarodne lezbične konference ILIS v Ženevi in o svoji udeležbi poročala na javnem predavanju. Na pamfletih so se objavljali klasični teksti iz lezbične teorije, od Radicalesbians, prek Rite Mae Brown, Alice Schwarzner, do Charlotte Bunch. Temeljna lezbična besedila so bila nato leta 1985 objavljena v Krtovem zborniku »O ženski in ženskem gibanju«,3 ki velja za prvo prevodno delo lezbičnega aktivizma v slovenskem jeziku.
Odcepitev lezbijk
Lezbična podskupina, ki je delovala znotraj skupine Lilit, se je julija 1987 formalno osamosvojila v lezbično sekcijo LL - Lezbično Lilit.35 Prvi javni projekt LL je bila legendarna priloga
O moških reakcijah na prepoved vstopa krožijo različne anekdote, najbolj znani pa sta tista o glasbenem kritiku iz Ljubljane, ki je iz jeze zagnal stol v steno, ter 'afera metla', o Mariborčanu, ki je demonstrativno prelomil metlo in jo hotel uporabiti za pretep.
30	Mojca Dobnikar, Zgodovina ženskih skupin.
31	Suzana Tratnik, Nataša S. Segan, L: Zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem. Ljubljana 1995.
32	Roni. Pisma bralcev. Teleks, 9. 8. 1984.
33	Tratnik in Segan, 1995, str. 158. Program lezbične podskupine Lilit je zajemal izid lezbičnega biltena, zbiranje tujega lezbičnega tiska, zbiranje in prevajanje literature ipd.
34	Zbornik je uredila Mojca Dobnikar, prinesel je lezbične tekste: Rita Mae Brown in Charlotte Bunch, Kaj bi morala vedeti vsaka lezbijka; Sue Cartledge in Susan Hemmings, Kako smo postale lezbijke; Martha Shelley, Zapiski radikalne lezbijke; Ti-Grace Atkinson, Kate Millet.
35	Kratica LL pomeni okrajšavo za 'Lezbično Lilit'; na ustanovnem sestanku LL so bile udeležene Erika, Suzana, Nataša, Roni, Davorka, Marjeta in Silva (ust. inf. N.S.).
37
Mladina, 30. 10. 1987. Vlasta Jalušič, 2002, 50.
Enako so se lezbičnim vprašanjem namenoma izognile tudi nerazkrite lezbijke. Izmed štirinajstih intervjuvank v zborniku Kako smo hodile v feministično gimnazijo, sta le dve deklarirani lezbijki, čeravno bi lahko govorili o najmanj šestih.
39 Marina Gržinič, Uvodnik. Viks štev. 1, 1983.
40
Mladine »Ljubimo ženske«.36 Decembra 1987 sta na prvem jugoslovanskem feminističnem srečanju, ki je bilo organizirano v Ljubljani, Suzana Tratnik in Nataša Sukič predstavili programske vsebine lezbične sekcije LL in njen manifest. Januarja 1988 lezbična sekcija LL preide pod okrilje društva Škuc kot avtonomna Sekcija Škuc-LL, kjer deluje še danes.
Medtem ko so bile feministke tudi v določenih segmentih novih družbenih gibanj potisnjene na rob in depolitizirane, so bile lezbijke še bolj ekstremna kategorija. Identiteta feministke je bila problematična, označena kot sovražna moškim, separatistična in škodljiva; v napadih nanjo so jo enačili z lezbištvom. Lezbištvo se je uporabljalo kot psovka za feministke.37 Razcep med feminističnim in lezbičnim gibanjem je bil posledica nelagodja, odklanjanja lezbičnih tem in vzpostavljanja razločne distance do lezbištva iz strahu pred negativnimi reakcijami in zavračanjem. Za ceno ohranjanja feminističnih ciljev in da bi se izognili stigmatizaciji se je bilo nelezbičnim feministkam pogosto treba odreči lezbičnim tematikam.38
Vlasta Jalušič, 2002, str. 54.
Nereflektirano: homo emancipacija
Teme identitetnih politik so v osemdesetih letih postale politično relevantne. Politika ni več ekskluzivna domena osvajanja oblasti, političnih programov in frakcijskih bojev vladajočega razreda, temveč postane osvojeno, prilaščeno bojno polje partikularnih, odpadniških in stigma-tiziranih diskurzov po načelu »osebno je politično«. V procesih redefinicije državljanstva, na katerem temeljijo državljanski status, stopnja državljanske aktivnosti, družbene participacije in nazadnje načelo enakopravnosti, je bila moška in ženska homoseksualnost vroča tema, ki je temeljno preoblikovala politično in družbeno agendo osemdesetih ne le v Sloveniji, temveč je razburjala javnost in politične vrhove v celotni Jugoslaviji. Ključno je, da so nova družbena gibanja vpeljala tudi tiste marginalizirane identitetne politike, katerih akterji niso bili družbeno sprejemljivi - recimo različne oblike seksualnosti, ki so deviantne za družbeno '.normalnost39 — vendar so v zaledju širšega gibanja našli določeno mero solidarne podpore.
Vendar tako, kot jih je sprva sprejelo pod svoje okrilje, jih je pozneje tudi odrinilo. Homoseksualnost je bila »hudičeva preizkušnja« ne le feminizma, temveč novih družbenih gibanj na splošno. Zahteva po priznanju je številna družbena gibanja tako zelo homogenizira-la, da so podlegla težnji po nacionalnem priznanju, pri čemer pa so se porajale nove margine. Tako so navsezadnje geji in lezbijke v tranzicijskem rojevanju homogenizirane nacionalne identitete obviseli zunaj paradigme »svetosti družine« kot »naravnega subjekta« družbe40 in so še danes daleč zunaj dosega nacionalnih interesov, ustavne in zakonske enakosti, javnih struktur in družbene skrbi za manjšine.
Uvodoma sem zapisala, da me žene zanimanje o tem, kakšna je bila refleksija intelektualnih krogov CKZ na tedanje trende gejevskega gibanja in feminizma. Burno alternativno, subkultur-no in civilnodružbeno dogajanje, v katerem je dozorela stopnja smelosti in poguma za javno izpostavljeno, organizirano delovanje seksualnih manjšin, pa ni pustilo vidnih sledi v uredniški politiki ČKZ. Po pregledu sočasnih letnikov lahko povzamem, da odzivnosti na homoseksualno tematiko ni bilo - čeprav se gibljemo v letu 1984, ki velja za začetek gejevskega in lezbičnega
41 Nataša Velikonja, Glej jih, odhajajoče. Reprezentacije homoseksualnosti v jav-
gibanja v Sloveniji, pa tudi za prvo organizirano gejevsko in lez- nem prostoru v S|oveniji. CKZ 202-203, i -v -i	, i nr?r>T ■ ■ i j ■ T7 ■ ■	2001, str. 395; glej: Nataša Velikonja,
bicno gibanje v tedanji SFRJ in vsej vzhodni Evropi, in čeprav . . ..... bJ , .' . i !	ii	ni Izbrana bibliografija literature z gejevsko
so drugod v javnem in medijskem prostoru tovrstne refleksije in lezbično tematiko 1900-2000. Ljublja-
ravno v tem obdobju močno narasle. Javne medijske obravnave na 2000.
ali omembe homoseksualnosti so se v sedemdesetih čedalje 42 Nataša Velikonja 2001 str 396
bolj zgoščevale, v osemdesetih pa so naravnost eksplodirale.	43 n vi • u-i v. j ■ , ,■ 1 11 ,■ ČKZ štev. 177, 1995. Gejevske in lez-
Razlika je bila očitna predvsem v prisotnosti homoseksualnosti v	. .„ „^ ... . ...	... ..
.	, i -i ■ 1 m, , „ ,, .	bicne študije (uredila Nataša Velikonja).
množičnih medijih: poleg rednih prispevkov v Tckhu Mbdmi	Glavni urednik ČKZ je bil Darij Zadnikar.
in Tribuni objave najdemo tudi v dnevnem časopisju in drugod.	44 „
Ne a tudi v ČKZ.	ČKZ štev. 185, 1997. Nelagodje doma:
e pa u i v .	homoseksualnost na ulici (uredila Nataša
Homoseksualnost v publicističnem prostoru, kot ga je zasta-	velikonja); ČKZ štev. 202-203, 2001.
vil ČKZ, v času, ko so bila dogajanja na vrhuncu, ne obstaja. V Zgodovina spolov (uredila Nataša Veliko-zgornjih poglavjih orisan razvoj gejevskega in lezbičnega giba- nja); ČKZ štev. 229-23°, 2007. Lezbicna nja ilustrira vso njegovo intenzivnost, ostro družbeno kritiko in gverila (uredila Tatjana Greif). alternativno, subkulturno pozicijo, jasna programska stališča ter 45 Liz Highleyman, Radikalni geji in lezbij-zlasti pojav popolnoma novih, avtonomnih in suverenih diskur- ke ali gejevski in lezbicni radikalci? Lesbo zov seksualnih manjšin, ki jih pred tem ni bilo. Zato je kontrast s ,,. popolno praznino v sočasnih letnikih ČKZ toliko bolj osupljiv. Liz Highleyman 2005, 89.
Ničelna stopnja odzivnosti ob sočasni živahni diskusiji odraža svojevrsten izolacionizem. Tega ne moremo razumeti kot posledico teoretične šibkosti, pomanjkanja teorij o homoseksualnosti
in lezbištvu ali ustreznega referenčnega okvira. Opraviti imamo z neodzivnostjo ter drugačno interesno usmeritvijo, ki kaže na selektivni pristop. Odsotnost homoseksualne tematike v ČKZ lahko razumemo kot simptom stigmatizacije; selektivnost in izključevalnost vodita v konceptualne pomanjkljivosti, pristranskost in zmanjšano objektivnost. Če je bil tudi ČKZ del širšega civilnodružbenega vrenja, potem popolni molk o homoseksualnosti odstira dodatno dimenzijo: gejevsko gibanje očitno ni bilo enakovredno vpeto v del novih družbenih gibanj, nelagodje, ki ga je porajala (homo)seksualnost, pa se je odražalo tudi v obliki ignorance.
Odnos do homoseksualnosti se večinoma oblikuje iz reprezentacijskih praks, ki jih javnosti ponujajo mediji, državne institucije in centri s širokim dostopom do javnega prostora.42 Molk o homoseksualnosti in lezbištvu je v ČKZ obstajal tako rekoč vse do objave prvega bloka lezbič-nih in gejevskih študij v tej reviji, to je do leta 1995.43 Prvemu bloku so sledili še trije.44 Ravno ČKZ je bil od sredine devetdesetih let tisti, ki je odprl vrata vprašanjem homoseksualnosti ter lansiral gejevske in lezbične študije v akademski kontekst v Sloveniji.
Gejevske, lezbične in seksualne teme se nemalokrat znajdejo v nemilosti tudi zaradi levičarskega sovraštva do organiziranja na ravni identitete, čemur Duberman pravi »horda čemernih, korektnih strejtlevičarjev, ki objokujejo iztirjenje razrednega boja« zaradi »trivialnih terapij 'izmišljenih' identitetnih politik«.45 Mnogi na levici menijo, da so seks, seksualnost in spol neresne teme, luksuz privilegiranih ali izguba časa; ta vprašanja skušajo potisniti v zasebnost. Homofobični levičarji na homoseksualnost gledajo kot na obliko meščanske dekadence, skeptični so do vsega, kar vključuje seksualne prakse. Bojazen pred tveganjem, da bi bili tudi sami označeni za geje in lezbijke, s katero se pogosto soočajo heteroseksualci, zna biti zelo ogrožajoča.46 Tudi za alternativne, progresivne in celo radikalne kroge.
Vendar pa refleksije spolov, seksualnosti in subkulturne estetike najdemo v grafični opremi ČKZ. Eden takih je reprodukcija umetniškega dela Typische Vertikalklitterung als Darstellung
des Dada Baargeld, 1920,47 katerega avtor je nemški dadaistični pesnik in slikar Johannes Theodor Baargeld.48 Podoba, ki je v objavi nepopolno podnaslovljena, ženskega torza z moško glavo je fotomontaža antičnega kipa miloške Venere, ki jo dopolnjuje umetnikov avtoportret, tako da spolna transgresija ustvarja »tipično vertikalno zmešnjavo«. Omenjam tudi ČKZ štev. 61 (1983), opremljen s fotografijami in grafikami iz knjige La rivolta dello stile, ki je izšla ob začetku srečanju mladinskih subkultur in alternativne kulture septembra 1983 v Rimu z naslovom »I love you, fuck you«. Tedaj je rimski časnik La Republica srečanje bombastično napovedoval z naslovom »Arrivano i punk, anche da Lubiana«. Ljubljansko ekipo so predstavljali Igor Vidmar, Dušan Mandič, Marina Gržinič in Pankrti.49
Zanemarjeno: feminizem
Podobno kot vprašanja seksualnih subkultur, vendar ne v celoti, je zanemarjen tudi feministični vidik. Iz nabora pregledanih arhivskih številk ČKZ najdemo zgolj tri prispevke, ki jih lahko uvrstimo v kontekst feministične kritike. Omeniti želim prispevek Prisiljene v bolezen: Ženske in medicina v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju Barbare Ehrenreich in Deidre English.50 Besedilo je v slovenščino prevedla Metoda Cevc, ki je napisala tudi kratko spremno besedo. Takšen izbor utemeljujem z dejstvom, da je v celotnem spektru analiziranih objav ta članek primer zgodnje, levičarske feministične teorije, ženskih in feminističnih študij, ki so na Zahodu v sedemdesetih in osemdesetih letih doživljale velik razcvet. Prevedena poglavja so pomemben prispevek na področju revizije historičnega, medicinskega in psihiatričnega statusa žensk ter zahtev po demedikalizaciji spolov. Prinašajo izsledke raziskave ideologije bolezni kot instrumenta zatiranja žensk v 19. in 20. stoletju v ZDA. Nemška izdaja Zur Krankheit Gezwungen51 je verzija izvirnika iz leta 1973, Complaints and Disorders: The Sexual Politics of Sickness, ki je nadaljevanje njunega »underground bestsellerja« Witches, Midwives and Nurses iz leta 1970. Analiza tradicionalnega seksizma v ameriški medicini na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko vse šibkejše religiozno moralno argumentiranje, s katerim so ženske disciplinirali znotraj družine in zunaj javne sfere, nadomesti nič manj rasistična biomedicinska argumentacija, vse od Hipokratove definicije ženske kot »šibkejšega spola«.
Poleg tega najdemo v opazovanih treh letnikih tudi dva prispevka o ekonomskem izkoriščanju žensk. Prvi je članek Sigrid Pohl Mezdna diskriminacija žensk: Feministična razmišljanja k Marxovi teoriji vrednosti.52 Članek je iz Das Argument prevedla Vlasta Jalušič. Drugi pa je prispevek Maje Košak z naslovom Industrija in ženske v deželah v razvoju.53 Ta sestavka sta tudi sicer v trendu, ki ga je uredništvo ČKZ sledilo med letoma 1983 in 1985, ko je v interesni sferi uredniške politike očitno prevladovala neomarksistična teorija ekonomskih odnosov, položaja delavstva, produkcijskih razmerij in analize kapitalizma. Nesorazmerno velik delež prispevkov sledi ravno tej tematiki. Vse druge objave iz časovnega razpona 1983-1985 predstavljajo raznovrstne teme in predstavljajo različne avtorske pristope, pri čemer je bila feministična perspektiva vidno zanemarjena. To je nelogično, zlasti ker vemo, da so bile nekatere izmed pobudnic novega vala feminističnega gibanja tudi sodelavke ČKZ in celo članice uredništva.54
Fotomontaža (37.1 x 1 cm), Grafična zbirka Kunsthaus Zürich.
48	ČKZ štev. 68, 1984, 24.
49	J. Z., Podobe v tej številki, ČKZ 61, 1983.
50	ČKZ štev. 71-72, 1984, 87-95 in ČKZ štev. 73-74, 1985, 113-120.
51	Frauenoffensive, München 1976.
52	ČKZ štev. 67, 1984, 19-20.
53	ČKZ 81-82, 1985, 51-72.
54	Glej op. 23.
55 Povzeto po: Nataša Sukič, Pomota.
V: Zbornik 20 let, 17.
Subverzija seksualnega
A kaj bi to. Osemdeseta so bila vendar polna »deviantnega« seksualnega naboja. Scena v Ljubljani je bila blazno alter, nova družbena gibanja na vrhuncu, Borghesia šokira s homoe-rotičnimi videospoti, tipi so furali usnje, z mejkapom in podvezicami pohujševali meščanstvo, Tom of Finland je kult, Tožibabe razsuvajo mit o ženskih starletah, lilitke in lezbijke pa tabuje o ženskem seksu in tipologiji orgazma.5 Naj torej namesto zaključka navedem »Mladega zapornika« legendarne Borghesie, ob katerem zamrznejo seksualno higienične leve in desne politike tega sveta:
bog govori domovina govori partija govori mati govori ljubezen govori mi se šlatamo (hommage a J. Genet).