6 IZVESTJE 10 • 2013 Članki IZVESTJE 10 • 2013 Članki LATINSKI PISCI IZ 17. IN 18. STOLETJA, ROJENI V SOLKANU BRANKO MARUŠIČ Redni prof. dr. zgodovinskih znanosti, znanstveni svetnik v pokoju branko.marusic@guest.arnes.si K raj, kjer danes zborujemo, ponuja veliko iz- hodišč za raznolike razprave o preteklosti Goriške.* V prvi vrsti pomislimo na bivše la- stnike gradu Kromberk, na grofovsko družino Coronini, ki je še in bo še dolgo velik navdih za raziskovalce zgodovine goriškega in sosednjih ozemelj. Prav Coroniniji so dali Kromberku ime. Prvotno slovensko ime Stran je sedaj v rabi pozabljeno. Naselje je danes skorajda sestavni del Nove Gorice, a je skozi zgodovino upravno sodilo pod Solkan, v kraj, ki se skupaj z Gorico v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1001. Skupna omemba kaže na veliko polično-uprav- no in cerkveno povezanost Solkana z Gorico skozi dobršen del srednjega veka. Bližina Gorice je dajala Solkanu poseben pečat, kar se je kazalo tudi pri nekaterih solkan- skih rojakih, ki jim je bližina Gorice omogoča- la, da so dosegli šolsko izobrazbo, in ta jim je odpirala pot v svet. Kar nekaj je Solkancev, ki so v 17. in 18. stoletju pisali v latinščini, sicer pa v veliki večini niso delovali v Gorici, mar- več kar daleč od rodnega kraja in dežele. Da so nekateri Solkanci dosegli pomembne intelektu- alno izobraženost in poklice je zasluga goriške- ga jezuitskega šolstva v duhu takrat veljavnega latinskega kozmopolitstva, to pa ni bilo gluho tudi za krajevne jezikovne značilnosti. Opozo- riti je namreč treba na misijonsko delo, ki so ga s pridigami v slovenščini opravljali goriški je- zuitje tudi v slovenski okolici Gorice (Čepovan, Kanal, Solkan). 1 * 1 Predavanje na 13. študijskem srečanju Gorizia tra sto- ria e cultura – Nuovi contributi tržaškega društva za domoznanstvo Julijske krajine (Deputazione di storia Če odmislimo p. Martina Bavčerja (1595– 1668), ki so ga uvrščali med solkanske rojake 2 – da pa je bil rojen v Selu sredi Vipavske do- line, dokazujejo zgodovinski viri –, bomo ta pregled začeli z patrom jezuitom Bernardom Čeferinom (Bernardus Zeff erin), ki je bil ro- jen v Solkanu 21. maja 1628.³ Kraj njegovega rojstva potrjuje knjiga rojstev oziroma krstov solkanske župnije iz let 1604–1635. Zagotovo je najbolj verodostojno življenjepisno gradivo, ki ga je zbral Ladislav Lukács. 3 Manj zanesljiva sta zapisa Čeferinovega življenja pri Stoegerju in Backer-Sommervoglu. 4 Vendar je Lukács zapi- patria per la Venezia Giulia) 20. oktobra 2012 na gra- du Kromberk. 1 Francesco Spessot, Primordi, incremento e sviluppo dell istituzioni gesuitiche di Gorizia (1615–1773). Gorizia, Tipografi a Sociale, 1925, str. 44. 2 »Martino nacque in Salcano, villlagio non molto dis- costo da Gorizia ...« (Pier Antonio Codelli, Gli scrit- tori Friulano-Austriaci negli ultime due secoli. Gorizia 1792³, str. 46). Priimek Čeferin pišejo zgodovinski viri na nekaj na- činov: Zeff erin, Zeff arin, Zaff arin, Zafarin, Zepheri- nus, Zepherin. 3 Ladislav Lukács, Catalogus generalis seu Nomenclator biographicus personarum Provinciae Austriae Societa- tis Jesu (1555–1773). 3. Roma, Institutum historicum, 1988, str. 1891. 4 Johannu N. Stoegerju je za svoje delo Scriptores pro- vinciae austriacae societatis Jesu (Dunaj, Typis Con- gregationis Mechitharisticae, 1855, str. 404)) našel ustrezne podatke, vsaj kar zadeva Čeferina, v roko- pisu Gesta et Scripta Provinciae Austriacae Societatis Jesu, tedaj jo je hranila Dvorna knjižnica. Stoegerje- va knjiga je služila tudi zapisu o Čeferinu v skupnem delu bratov Augustina in Aloysa de Backerja ter Carlosa Sommervogla Bibliothèque de la Compagnie de Jesus. Bibliographie (8. Bruxelles, Province de Bel- Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:6 Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:6 15.1.2014 10:20:51 15.1.2014 10:20:51 7 IZVESTJE 10 • 2013 Članki IZVESTJE 10 • 2013 sal, da je bil Čeferin rojen v Gorici, opredeljen pa je kot goritiensis in Italus. 5 Rojstni Solkan, v neposredni okolice Gorice, je Čeferinu olajšal dostop do tiste stopnje šola- nja, ki jo je nudila jezuitska gimnazija v Gorici. V času Bernardovega rojstva je minevalo trinaj- sto leto od prihoda jezuitskega reda v Gorico (od 17. julija 1615), potekalo pa je tudi sedmo leto (od 1621), ko je pričel delovati njihov gori- ški kolegij. Gimnazijo je obiskoval v Gorici. Šo- lanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je 6. januarja 1648 stopil v jezuitski red in po opravljenem noviciatu (1649) študiral na na graški in dunaj- ski univerzi fi lozofi jo (1650–1651, 1654–1657), med tem študijem (1652–1653) deloval v Go- rici. Dosegel je doktorat iz fi lozofi je. 6 Njegovo bivanje v Gorici med sredino leta 1651 in v letu 1652 potrjuje tudi kronika goriškega jezuitske- ga kolegija. Leta 1658 je služboval v Judenburgu, nato v Trst (1659) in v Dobrli vasi/Eberndorf na Koro- škem (1660). Sledili sta dve leti službovanja na univerzi v Trnavi (1661–1662) na Slovaškem, tu je učil v šolskem letu 1660–1661 matemati- ko, naslednjem šolskem letu pa etiko. 7 Potem je deloval na dunajski univerzi (1663–1667).V zadnjem obdobju svojega življenja je odšel sku- paj z avstrijskim ambasadorjem baronom Bur- kersrodom na nekakšno diplomatsko misijo, bil je pridigar na saškem kraljevskem dvoru v Dresdenu (1668–1673). Takrat je bila habsbur- gique, 1898, str. 1479). Stoeger je zapisal, da je bil Če- ferin Italus, rojen v Gorici v Furlaniji. Da je izhajal iz italijanskega prostora, je sodil tudi Branislav Varsik v Narodnostný problém Trnavskej univerzity (Bratislava, Práce Učené Společnosti Šafaříkovy, 1938, str. 225). 5 Tudi Ljubomir Andrej Lisac piše v Primorskem slo- venskem biografskem leksikonu (1, str. 222), da je bil Čeferin rojen v Gorici. 6 Po šolanju na Dunaju naj bi Čeferin po Johannu N. Stoegerju (n. o. m., str. 404) služboval najprej na Reki in na jezuitski gimnaziji poučeval humaniora, misijo- naril je v Zadru in okolici ter na otokih, v takrat bene- ški Dalmaciji. Dve leti je učil na univerzi v Trnavi ma- tematiko in etiko (1661–1662), retoriko na akademiji v Zagrebu (1663) ter fi lozofi jo, logiko ter matematiko in fi ziko na univerzi na Dunaju (1664–1666). 7 Karl A. F. Fischer, Die Koschauer und Tyrnauer Je- suiten-Universitäten im 17. und 18. Jahrhundert. Namenslisten und Professoren. V: Ungarn-Jahrbuch, München, Ungarisches Institut, 1987, B. 15, str. 154. ška monarhija v zavezniških odnosih s Saško. V tej nemški kraljevini naj bi utrjeval katoliško veroizpoved zaradi njenega soočanja s prote- stantizmom (» ... Catholicos in sacra fi de con- fi rmavit, pluresque errantes ad Ovile Christi reduxit.« 8 ). Zeff erin naj bi za dvorno kapelo na saškem dvoru pripravil nekaj sakralnih besedil, ki jih je uglasbil tudi Carlo Pallavicino. 9 V letih 1674–1675 se je vrnil na Dunaj in po bivanju na Reki prišel leta 1667 v Gorico, kjer je 11. aprila 1679 umrl, kot prefekt spiritual pri jezuitskem kolegiju. 10 V zelo skopih podatkih o Čeferinovem ži- vljenju piše, da je bil matematik, 11 podobno kot tudi njegov mlajši brat jezuit Filip (1630-1666), umrl v Carigradu, od koder naj bi se podal delo na Kitajsko v posebni misiji. 12 T udi Filip Čeferin, goritiensis, Friulanus Goritiensis, naj bi bil rojen v Gorici v Furlaniji, v Comitatus Salcanensis. 13 Lukács, ki prav piše, da je bil rojen v Solkanu (kraj pozna z imenom Salco), tudi ne potrjuje navedbe, da je Filip Čeferin po letu 1660 živel na 8 Johann N. Stoeger, O. c. ... str. 404. 9 Mary E. Frandsen, Crossing Confessional Boundari- es: Th e Patronage of Italian Saacral Music in Seven- teenth-Century Dresden. Oxford–New York, Oxford University Press, 2006, str. 111. Čeferin naj bi, po na- vedbi Frandsenove, živel med letoma 1620 in 1682. 10 Ta datum smrti navaja: Francesco Spessot, L. c., str. 30; Joannes N. Stoeger navaja 10. april 1679 (O. c., str. 404), Ladislav Lukács 12. april 1679 (O. c., str.1891), pri Baker- Sommervoglu je ta datum 15. april 1679 (O. c., str. 1479). 11 Ivan in Branko Marušič, Goriški rojak dr. Marko Anton pl. Plenčič.V: Goriška srečanja (Nova Gorica), 2/1967, št. 8, str. 31; Ljubomir Andrej Lisac v: Primor- ki slovenski biografski leksikon. 1, str. 222; Vinko Paljk, Iz cerkvene zgodovine Solkana. V: Jako stara vas na Goriškem je Solkan. Zbornik ob tisočletnici omembe kraja. Solkan, Krajevna skupnost, 2001, str. 108, 111; Ivan in Branko Marušič, Goriški rojak dr. Marko An- ton pl. Plenčič. V: Goriška srečanja (Nova Gorica), 2/1967, št. 8, str. 31 (članek je izšel tudi v separatni obliki). 12 Spessot, L. c., str. 22; Jahresbericht des kais. kön. ersten Staats-Gymnasiums in Graz. Graz 1870, str. 63; Vin- ko Paljk, L.c. str. 111. Podatek, da sta brata Čeferina umrla na začetku 18. stoletja na Japonskem, ki sta ga Ivan in Branko Marušič (L. c., str.31) kot nepreverjen, je neresničen. 13 Joseph Dehergne, Répertoire des jésuites de Chine de 1552 a 1800. Roma–Paris, Institutum historicum, 1973, str. 303. Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:7 Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:7 15.1.2014 10:20:51 15.1.2014 10:20:51 8 Članki IZVESTJE 10 • 2013 Kitajskem, kamor se je želel podati pred tem že dvakrat (1654, 1655), 14 a zdi se predvsem zato, da bi na kitajskem dvoru deloval kot matematik in astronom. Jezuit in morda tudi matematik je bil tudi še tretji brat Čeferin, in sicer goritiensis Andrej (1634–1668), ki je umrl na misijonski službi v Beogradu. 15 Verjetno mu je delovanje v tem srbskem mestu, a v turški državi, omogoča- lo prav znanje slovenskega jezika. V Backer-Sommervoglovi enciklopediji književnega ustvarjanja jezuitske družbe 16 pa je podatek, da je bil Bernard Čeferin avtor dveh latinskih del, in sicer Ephemrides Tyrnavienses (Trnava 1662) in Questiones controversarium fi - dei, ki naj bi izšlo postumno v Rimu leta 1680. Primož Simoniti v svoji bibliografi ji slovenskih latinskih piscev 17 , sestavljal jo je tudi na podlagi Backer-Sommervoglovega dela, Bernarda Če- ferina ni uvrstil med slovenske latinske pisce. Na Backer-Sommervogla se je oziral tudi ma- džarski avtor Kiss Farkas Gábor, ki je v razpra- vi o astrofi lu Johannu Mischu 18 omenil kar dva Zeff erina, in sicer avtorja Trnavskih efemerid in Zeff erina, ki je učil v Trnavi v letih 1661–1662. Očitno gre za pomoto zaradi napačno zapisanih priimkov (Zeff erim namesto Zeff erin). Iskanje kraja in ustanove, kjer bi se obe Čeferinovi deli hranili, ni bilo uspešno. Na iz- recno vprašanje, če morda knjigi hrani zgodo- vinska knjižnica jezuitskega reda v Rimu, je bil odgovor negativen. Iz kronike jezuitskega reda v Gorici ter iz Čefernovih biografi j (J. Stoeger, Backer-Sommervogel), ki pa so temeljile na po- datkih iz te jezuitske kronike, je mogoče razbra- 14 Ladislav Lukács, O. c., str. 1891. Filip Čeferin naj bi od novembra 1665 živel v Carigradu (Galata). 15 Ladislav Lukács, O. c., str. 1890; Mijo Korade–Mira Aliksić–Jerko Matoš, Isusovci i hrvatska kultura. Za- greb, Hrvatski povijesni institut u Beču, 1993, str. 102. V mrliški knjigi solkanske župnije je zapisan ne- natančen podatek o dveh bratih Čeferin, ki sta bila matematika in umrla na Japonskem (?) v začetku 18. stoletja. 16 Bibliothèque de la Compagnie de Jésus, n. d., str. 1479. 17 Sloveniae scriptores latini recentioris aetatis. Opera scriptorum latinorum Sloveniae usque ad annum MD- CCCXLVIII typis edita. Zagreb–Ljubljana, SAZU in JAZU, 1972. 18 http:// epa.oszk.hu/00000/00021/0045/ksz 2005-2- 02.htm ti, da je bilo delo Quaestiones contraversarium fi dei pripravljeno za tisk, a vendar ni nikdar izšlo. Nekaj gradiva (Epistolae. Elogia defuncto- rum societatis Jesu) o Bernardu Čeferinu (Zef- ferinu oz. Zeff erimu) je hranila knjižnica uni- verze v Budimpešti, ki sicer hrani več gradiva o jezuiskem šolstvu v Trnavi (madžarska oblika: Nagyszombatban). 19 V arhivu knjižnice pari- škega observatorija (Observatoire de Paris) se nahajajo v korespondenci poljskega astronoma Jana Heweliusza (1611–1687) Čeferinovi pismi, ki ju je poslal Heweliuszu v Gdansk (Dunaj, 25. julij 1665 in 30. januar 1666) in naslovnikova odgovora (Gdansk, 9. oktober 1665 in 23. april 1866). Dopisovala sta si v latinščini. 20 Nihče iz- med furlanskih in goriških leksikografov kot so bili Pier Antonio Codelli, Carlo Morelli, Fran- cesco di Manzano, Giuseppe Marchetti in Gi- anni Nazzi, ni navedel življenjepisnih podatkov za Bernarda Čeferina, prav tako ga ne omenja Nuovo Liruti. Latinskega pesnika Andreja Batiča (An- dreas Battig), ki je bil rojen v Solkanu 16. okto- bra 1636, pozna kot slovenskega rojaka Primož Simoniti, 21 mesto pa je našel tudi v Primorskem slovenskem biografskem lekiskonu, kjer je o njem, tako kot o Bernardu Čeferinu, pisal hrva- ški pisec Ljubomir Andrej Lisac. Ob njegovem imenu je v biografi ji dodano, da je Salcanensis, Italus in Goritiensis. 22 Kar pa zadeva Batičevo poznavanje pri goriških oziroma furlanskih le- ksikografi h, pa velja podobno kot za Čeferina. Batič je humaniora in fi lozofi jo končal pri jezu- itih v Gorici, teologijo je študiral na Dunaju in tam stopil v jezuitski red (1660). Po končanem noviciatu je bil v dušnopastirski službi v več jezuitskih kolegijih. Med letoma 1668–1671 je bil profesor na gimnaziji v Gradcu. Nato je bil kot vojaški spovednik poslan Carigrad, kjer je v cerkvenih zadevah, očitno zaradi znanja slo- venščine, posredoval med kristjani in turškim 19 Catalogus manuscriptorum Bibliothecae reg. Scient. Univeritatis Budapestensis. 2, Budapest, Typis typo- graphie Universitatis Re. Scint.,1889, str. 40 in 43. Navajata se Zeff erin in Zeff erim. Zeffi n se dvakrat omenja, ob njem pa enkrat Zeff erim. 20 http://www.aihs-iahs.org/fr/system/fi les/md-aihs.pdf. 21 Sloveniae scriptores latini ..., str. 20. 22 J. N. Stoeger, O. c., str. 23. Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:8 Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:8 15.1.2014 10:20:51 15.1.2014 10:20:51 9 Članki IZVESTJE 10 • 2013 dvorom. Leta 1683 se je moral vrniti na Dunaj, poslej je služboval na Dunaju, v Steyerju, Linzu in Trstu, kjer je 17. junija 1702 umrl. V Grad- cu naj bi Batič objavil dela Lycaeum Sapientiae Martis gymnasium (1670) in Laus sapientiae ex sacro codice deprompta et lyrico carmine deduc- ta atque ... neomagistris in alma ac celeberrima universitate Graecensi a r. P. Francisco Seitz ... oblata anno MDCLXXI (1671). Tudi teh dveh objav ni bilo mogoče izslediti. 23 Naslednji solkanski latinski pisec je mnogo bolj poznani Janez Marija Žbogar (Joannes Maria Sbogar), rojen v Solkanu 5. maja 1654. Odraščal je v Nemčiji (Bavarska,Westfalija), na Dunaju pa je stopil v red sv. Pavla (barnabiti) in tam študiral teologijo. Slovesne zaobljube je opravil 14. decembra 1681 in bil posvečen 13. marca 1683. Januarja 1684 je postal kaplan v župniji Mistelbach v Nižji Avstriji. Leta 1690 je postal predstojnik rodovne hiše (kolegij sv. Mi- haela) na Dunaju in od leta 1894 je vodil kolegij v Pragi. Podatki o kraju in času njegove smrti so različni, najverjetneje je umrl leta 1711. Čerav- no naj bi po nekaterih navedbah umrl že deset let pred tem, leta 1701. Žbogarja omenja Asquini v svojem delu Cent'ottanta e piú uomini illustri del Friuli ... (Venezia 1735, Bologna 1990), poznajo pa ga tudi Codelli, Morelli, Manzano, Nuovo Liruti in slovenski leksikografski izdaji Slovenski bio- grafski leksikon in Primorski slovenski biografski leksikon, vendar ni zastopan v Enciklopediji Slo- venije ter v delu Osebnosti. Veliki slovenski bio- grafski leksikon (1–2, Ljubljana 2008). Žbogarjevo temeljno delo je obsežna Th eo- logia radicalis, ki je izšla v treh izdajah v Pragi (1698, 1708 in 1725) in šteje preko 1.200 stra- ni. Podpisal jo je kot Solkanec (»a d. Joanne Sbogar Salcanensi«). V knjigi je obrazložil 143 nasprotujočih si trditev raznih teologov, in si- cer 110 tako imenovanih ohlapnih trditev in 33 trditev tako imenovane strožje morale, »ki jih je Sveti sedež zavrnil kot nevarne v pastirova- nju, in s tem obvaroval versko življenje vsakršne 23 Publikacijo Lycaeum Sapientiae... omenja tretji zvezek Deutsches Anonymen-Lexicon 1501-1850 (Weimar, Gesellschaft der Bibliophilen, 1905, str. 97) Michaela Holzmanna in Hannsa Bohatte. skrajnosti.« 24 Žbogar je zbral ugovore oziroma obsodbe papežev Aleksandra VII., Aleksandra VIII. in Inocenca XI. na stroge trditve univer- zitetnih učiteljev. Pri tem se je, kot pravi p. dr. Bruno Korošak, »razodela vsa genialnost p. Žbogarja«, 25 da je vso raznovrstnost problema- tike uredil tako, da je ustvaril pravi teološki le- ksikon in bi se njegova knjiga o zakoreninjeni teologiji moral po pravici imenovati Lexicon theologicum. Delo patra Janeza Marije Žbogarja bi se zaslužilo temeljitejšo oznako kot jo zmore opozorilo na tem mestu. V drugi polovici 17. stoletja sta bila rojena v Solkanu dva zdravnika, in sicer Ivan Štefan Zanutti (Joannes Stephanus Zanutti) oziroma Zanutig, ko so takrat zapisovali v solkanske ma- tične knjige 26 in Franc Ksaverij Bensa (Franci- scus Xaverius Bensa). Iz poškodovane matične knjige v solkanskem župnijskem arhivu za čas med letoma 1655 in 1692 ni mogoče ugotovi- ti, da bi bila rojena v Solkanu. Le za Benso bi po nepopolnem podatku iz poškodovane knji- ge sklepali, da bil rojen sredi leta 1668. 27 Zapis v mrliški knjigi Liber mortuorum Venerande Ecclesiae S. Stephani Salcani (1727–1784) govo- ri, da je umrl na Dunaju zelo verjetno leta 1750 v starosti okoli osemdesetih let. 28 Ivan Štefan Zanutti (tudi Zannutti) je bil starejši od Bense, morda največ za deset let. Podatek, da je bil rojen v Solkanu, najdemo v literaturi, ob tem je še dodano, da je bil Italus Goritiensis. 29 Leta 1688 se je vpisal na dunaj- 24 Bruno Korošak, Barnabit pater Janez Žbogar in nje- gova »zakoreninjena teologija.« V: Jako stara vas na Goriškem ... str. 386–387. 25 Bruno Korošak, L. c., str. 388. 26 Leta 1648 sta rojstni/krstni knjigi solkanske župnije za obdobje 1633–1655 vpisana na primer Jurij Zanu- tig in njegov sin Štefan (rojen 24. marca 1648). 27 26. julija 1668 se je deček, čigar ime ni ohranjeno, ro- dil zakocema Katarini in Janezu Bensa. 28 Lavoslav Glesinger (Goričan dr. Anton Mihelič 1748– 1819 in njegove zasluge za medicinsko delo, Srečanja (Nova Gorica) 7/1972, št. 33–34, str. 43) navaja leto 1670, Primorski slovenski biografski leksikon (1, str. 63) pa leto 1679. . 29 Acta Facultatis Medicae Universitatis Vindobonensis. 6, 1912, str. 94; Adolf Holzhausen, Geschichte der Stadt Wien, Wien 1918, str. 150. Za slovenskega le- ksikografa Marka Pohlina (Bibliotheca Carnioliae. Laibach 1862, str.62) je bil Kranjec (Carniolus). Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:9 Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:9 15.1.2014 10:20:51 15.1.2014 10:20:51 10 Članki IZVESTJE 10 • 2013 sko univerzo, nadaljeval je šolanje v Padovi tu je doktoriral in nato ta doktorat potrdil še na Dunaju (1692). Leta 1705 je postal profesor du- najske univerze in bil vpisan v seznam uglednih predstavnikov dunajske univerze kot doktor medicine in fi lozofi je, redni profesor univerze, osebni zdravnik cesarice vdove Eleonore Mag- dalene, tretje soproge cesarja Lepolda I. Bil je tudi deželni fi zik Nižje Avstrije 30 in dekan du- najske medicinske fakultete. Umrl je na Dunaju 28. marca 1720 zaradi krvavitve ob operativ- nem posegu. Prispevki k Zanuttijevi biografi ji niso zelo natančni v navajanju njegovih objav. Že leta 1689 je na Dunaju objavil panegirik Lysia subi- erunt divi Cosmas et Damianus medicinae prin- cipes. O svetih Kozmi in Damijanu je napisal in objavil tudi dva slavnostna govora. 31 Objavil je nekaj polemičnih besedil, tiskanih v folio for- matu (4°) 32 . Med njimi je tudi polemični spis, namenjen rektorju univerze v Strassbougu Jo- hannu Georgiusu Scherzii Quaestio an carnifi - cis, vel excoriatoris fi lius ad gradum medicinae possit admitti (1719) 33 . Katalog knjižnice dunaj- ske medicinske fakulteta pa vsebuje listek za na- vedbo, da je leta 1713 pa je na Dunaju objavil v nemščini knjigo Ganz kurzer deutlicher Auff satz wie sich der gemeine Mann ... gegen die Seuch... selbst schützen und heilen kann (136 strani). Peti solkanski pisec, rojen v 17. stoletju, je zdravnik Franc Ksaverij Bensa. Mejnika njego- vega življenja smo že omenili. Kaj drugega pa iz njegovega življenja za enkrat ni znano. Več podatkov bi nudili dunajski arhivi. Medicino je študiral na Dunaju. Iz tega časa sta ohranjeni dve njegovi natiskani tezi, in sicer Th eses medi- cae de signis in genere, ki jo je branil pri Kar- lu Wolfgangum Lebzelterju, je izšla leta 1704 na Dunaju ter Th eses medicae de morborum iz leta 1705. V avstrijskem glavnem mestu je 30 Ignaz Pöck, Catalogus Revenderissimorum, illustrissi- morum, magnifi corum ...dominorum antiquissima ad celeberrima Universitate Viennensi inclyte Nationis Austriacae procuratorum... Dunaj 1748, str. 19 31 Marko Pohlin, Bibliotheca Carnioliae. Laibach 1862, str. 62. 32 Primož Simoniti, O. c., str. 152. 33 booksnow2.scholarsportal.info/e-books/oca9/.../catalo- guegn47 fran __djvu.txt. Bensa opravljal zdravniško prakso (»Magist. Sanit. extra urbem«). Leta 1717 je na Dunaju izdal delo Historica relatio pestis anni huius sa- eculi XII. XIII. & XIV. Austriam & conterminas partes infestantis; Exhibens causas, diff erentias, signa tam diagnostica, quàm prognostica,& me- thodum genuinam tam praeservatoriam, quàm curatoriam hac renus à nemine sic practicaram. Cum adjunctibus Spacialioribus Observationi- bus propriâ experientiâ & autopsiâ in Lazaretho tam Posoniensi quàm Viennensi factis.. 34 Podpi- sal jo je kot: »Phil. & Med. Doct. Magist. Sanit. extra Urbem«. V 248 strani obsegajoči knjigi je objavil svoje zdravniško delo in opazovanja ob epidemiji kuge med letoma 1712–1714, zlasti pri zdravljenju obolelih v dunajski in bratisla- vski bolnišnici. Bensova knjiga se je nahajala v knjižnici madžarskega grofa Szechenyja, 35 naha- ja pa tudi v drugih svetovnih knjižnicah. Zdravnika in zdravstvena pisca Marko An- ton Plenčič (Marcus Antonius Plenciz) in An- ton Mihelič (Antonius Michelitz) pripadata 18. stoletju. Med vsemi latinskimi pisci, roje- nimi v Solkanu, je Marko Anton Plenčič (tudi Plentschitsch) daleč najbolj poznan. Prav zato se mu na tem mestu ne bomo podrobneje po- svečali. Rojen je bil 22. aprila leta 1705, srednje šole je opravil v Gorici, medicino je študiral na Dunaju in v Padovi, kjer je doktoriral leta 1733. Potem se je vrnil na Dunaju, kjer je opravil no- strifi kacijo doktorata, ki ga prejel na padovan- ski univerzi. Morda je rokopis De febribus pu- tridis 36 besedilo njegove doktorske disertacije. V avstrijski prestolnici je opravljal zdravniško prakso in se posvečal raziskovalnemu delu na področju medicine. Od leta 1762 je učil na du- najski medicinski fakulteti in istega leta je kot rezultat svojega do takratnega raziskovanja objavil delo Opera medico-physica in quatuor tractatus digesta, quorum primus contagii mor- borum ideam novam una cum additamento de 34 Bensovo knjigo omenja: Antoine J. L. Jourdan, Dicti- onaire des sciencès méedicales: Biographie medicale. 2. Paris 1820, str. 150 ter nemški prevod tega dela Bio- graphie der Aerzte (1, Helberstadt 1829, str. 389). 35 Catalogus Bibliotheca Hungarica Francisci com. Sze- chenyi. T. 1. Scriptores Hungaris et rerum Hungaricam typis editos complexus. Sopron 1799, str. 98–99. 36 Marko Pohlin, O. c., str. 42. Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:10 Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:10 15.1.2014 10:20:51 15.1.2014 10:20:51 11 Članki IZVESTJE 10 • 2013 lue bovina anno 1761 epidemice grassante sistit; secundus de variolis; tertius de scarlatina; quar- tus de terrae motu, sed praecipue illo horribili agit, qui prima novembris anno 1765 Europam, Africam et Americam conquassabat sestoječe iz štirih knjig. V prvi je obdelal najprej izvor bo- lezenskega kužila (contagium vivum) ne le pri človeku, marveč tudi pri živali. V drugi knjigi je pisal o varioli, o epidemiji črnih koz, v tretji knjigi je razglabljal o škrlatinki in četrto knjigo namenil problematiki potresov, zlasti tistemu kiz leta 1755. Prva knjiga o bolezenskem kuži- lu je bila prevedena tudi v slovenščino. 37 V njej je Plenčič razložil svojo teorijo o živem kužilu, nastalo zaradi novih spoznanj o vzrokih dolo- čenih bolezni ne le pri človeku, posegel je na- 37 O bolezenskem kontagiju. Nova ideja. Ljubljana, In- štitut za zgodovino Medicinske fakultete in Slovensko mikrobiološko društvo, 1998. mreč tudi na področje veterine. Plenčič je do- kazoval, da bolezenske klice ne nastanejo same od sebe, temveč vsaka iz svojega semena, tako kot pri rastlinah. Velja za predhodnika moder- ne mikrobiologije. V poznejših letih je besedilo škrlatinki iz leta 1762 izšlo v ponatisu (1775), v nemškem prevodu (1779) ter v knjigi Trac tatu s de scarlatina, olim cum aliis eiusdem operibus, nunc vero separatim et ab auctore ipso novis ob- servationibus auctus (1780). Plenčič je obrav- naval tudi probleme ohranjanja zdravih živil in kako preprečiti njih gnitje (1764; več izdaj tudi v nemščini in francoščini). S tem je posegel tudi na področje gospodarstva, podobno kot je pred tem posegal tudi na področje veterine, ko je proučeval bolezni pri govedu. Plenčič je umrl na Dunaju 25. septembra 1786. O Plenčiču so pisali F. Di Manzano, C. Mo- relli, G. Marchetti in Nuovo Liruti. Plenčič je ena izmed pomembnih osebnosti v zgodovini svetovne medicine. O njem piše tudi Wurzba- chov biografski leksikon avstrijskega cesarstva (zv. 22, 1870) in druga leksikografska dela. Posvečali so se mu in se mu še posvečajo pred- vsem zgodovinarji medicine. Goriški deželni stanovi so ga leta 1766 povzdignili med dežel- no plemstvo. Uveljavljal se je tudi Plečnikov sin Jožef (1752–1785), ki mu je obetajočo kariero zdravnika in znanstvenika preprečila prezgo- dnja smrt. Anton Mihelič je bil za življenja bolj po- znan v svetu kot v domačih krajih. Že omenjeni Wurzbachov leksikon na primer ne pozna kra- ja in ne natančnega datuma njegovega rojstva (zapiše tudi napačno leto rojstva – 1747). 38 V arhivu dunajske univerze je te temeljne podatke Miheličevega življenja odkril pred polstoletja zagrebški zgodovinar medicine Lavoslav Gle- singer. 39 Mihelič je bil rojen 10. maja 1748 v Sol- 38 Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. 18, Wien, K.K. Hof- und Staatsdru-Ckerei, 1868, str. 217. Ta leksikon pozna, med v tem članku omenjeni- mi solkanskimi rojaki, le Plenčiča in Miheliča. 39 Anton Mihelič (1748–1818) i njegov doprinos neuro- fi ziologiji. V: Liječnički vjesnik (Zagreb), 85/1963, št. 3, str. 307–315; Id., Anton Mihelič (1748–1818) and his Contribution to Neurophysiology. V: Ithaca. Pro- ceedings of the tenth international congress of history of science 26. 8.– 2. 9. 1962. Paris, Hermann, 1964, str. 931–935; Id., Goričan dr. Anton Mihelič (1748–1818) Naslovna stran farmakološke teze Dissertatio syste- maticam salium divisionem s katero je Anton Mihelič promoviral na Dunaju (1776). Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:11 Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:11 15.1.2014 10:20:52 15.1.2014 10:20:52 12 Članki IZVESTJE 10 • 2013 Naslovna stran knjige zdravnika Franca Ksaverija Bense v kateri je objavil svoje zdravniško delo in opazovanja ob epidemiji kuge med letoma 1712–1714, zlasti pri zdravljenju obolelih v dunajski in bratislavski bolnišnici. kanu, umrl pa je 18. avgsuta 1818 v Pragi, kjer je preživel velik del življenja. Rojstna/krstna knji- ga s podatkom o Miheličevem rojstvu oziroma krstu ni ohranjena. Promoviral je na Dunaju (1776) in na objavljeni farmakološki tezi Dis- sertatio sistens systematicam salium divisionem piše, da je » e comitatu Goritiensi«. Od leta 1878 je bil profesor na medicinski fakulteti univerze v Pragi, kasneje dekan fakultete in rektor uni- verze. Poleg disertacije je objavil še pet samo- stojnih strokovnih del, med njimi je eno v nem- ščini. Med objavami je najpomembnejša knjiga Scrutinium hypoteseos spirituum animalium iz leta 1782, v njej je pokazal svoje nove poglede na delovanje, zgradbo in funkcijo živčnega sis- tema. Pisal je o problemu, ki so mu zdravniki pogosto namenjali veliko pozornost. Pri tem je Miheliču, kot piše že omenjeni prof. Glesinger, pripadalo posebno mesto tudi zato, ker je imel velik vpliv na velikega pionirja nevrologije Jiřija Prochasko, ki je med drugim razložil nastanek refl eksa pri človeku. Mihelič se je ukvarjal tudi s fi ziologijo. Knjigi iz leta 1782 sledi naslednje leto prav tako v Pragi izdana Disquisitio physi- ologica caussarum respirationis ter leta 1792 Materiase medicae ad normam pharamacopo- eae Austriaco-provincialis ordine therapevtico digestae et novissimi saeculi observationibus illu- stratae. 40 V latinščini Programma quo hodierna vestibus mulieris ratio valetudini perniciosa as- seritur in nemščini Über den Nachtheil welchen die heutige Frauentracht der Gesundheit bringt je leta 1803 je objavil besedilo o zdravju škodlji- vem vplivu ženskih oblačil. Razlaga Miheličevih kot tudi Plenčičevih dognanj potrebuje posebna medicinska znanja, tako kot jih sicer zahteva zgodovina medicine sploh. Krajevni goriško-furlanski biografski leksikoni Miheliča ne poznajo, izjema je Pri- morski slovenski biografski leksikon. Mihelič, podobno kot Franc Ksaver Bensa, tudi ni uvr- šče, v seznam knjižnih objav slovenskih piscev v latinskem jeziku, sestavljavec te bibliografi je pa in njegove zasluge za medicinsko delo. V: Srečanja (Nova Gorica) 7/1972, štev. 33–34, str. 43–44. 40 V uvodu/posvetilu knjige je omenil svoje rojaštvo: »... forojuliensem simplicitatem meam adulari scio.« pozna Plenčiča. 41 Na kratko ga je omenil v član- ku Il primo manuale di fi siologia edito a Praga leta 1950 (Humana studia) češki medikohisto- rik M. Matoušek. * * * O solkanskih latinskih piscih, njih življenju in delu je še veliko neznanega. Raziskovalna pot bi nas morala voditi do arhivskega gradiva, ki ga hranijo na Dunaju, Gradcu, Pragi, Budimpe- šti, Parizu in Rimu. To naštevanje pove veliko o prostorski in vsebinski razsežnosti njih delo- vanja. 41 Primož Simoniti, O.c., str. 101. Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:12 Izvestje 10 12-2k13.indd Sec1:12 15.1.2014 10:20:52 15.1.2014 10:20:52