Dve knjigi o Josipu Vidmarju
Franc Zadravec: Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar. Založba Obzorja, Maribor 1976. 106 str.
Portret literarnega teoretika in kritika Josipa Vidmarja je literarni zgodovinar Franc Zadravec pripravil za kritikovo osemdesetletnico. Portretna študija podrobno razčlenjuje Vidmarjevo dejavnost v slovenskem kulturnem prostoru v vsej dolgi in plodni dobi kritikovega živega in samoniklega poseganja v usmerjanje duhovnega dogajanja pri nas.
Osrednji namen predstavitve je opazovati in določiti poglavitne smernice Vidmarje-vega umetnostnega nazora, z njim tesno povezanih literarnokritičnih meril, ki so ss posebej jasno pokazala v različnih obdobjih ocenjevanja književnega ustvarjanja v slovenski književnosti dvajsetega stoletja in gledališkega uprizarjanja tega časa kot osebnostno določna in jasna ter hkrati tudi v veliki meri prepričljiva, ter naposled pretehtati Vidmarjev nazor o narodnostni problematiki ter o vzajemnem odnosu med kulturo in narodnostno politiko. V predstavitvi se je Zadravec odločil za krono-
loški in motivni oziroma problemski vidik ter se odrekel polemičnim posegom v Vid-marjeva estetska in vrednotenjska načela, čeprav je ob posameznih problemih zaslediti ob spoznanjih tudi kritično stališče do nekaterih portretirančevih teoretičnih razmišljanj. Tako ostaja osnovni namen portretne študije: predstaviti razsežnost Vidmarjevega dosedanjega opusa s poudarki na njegovih najpomembnejših in za sodobni razvoj slovenske književnosti ter literarne in gledališke kritike odločilnih dejanj.
Portretno študijo sestavljajo naslednja poglavja: Literarnoteoretske teme (Umetniško ustvarjanje in svetovni nazor. Lirika, epika, dramatika) zasledujejo Vidmarjev nazorski razvoj in razvoj njegovega kritiškega postopka, ki ga Zadravec opazuje skozi razvoj slovenske literarne kritike 19. in 20. stoletja in skozi Vidmarjevo zasledovanje evropske kritike svojega časa. Ob tem posebej podrobno pretresa Vidmarjeva razmišljanja o odnosu med umetnostjo in ideologijo, umetnostjo in moralo, med človekovo elementarnostjo in duhovnostjo. Ob Vidmarjevem sklepu, ki ga Zadravec imenuje drznega in izzivalnega, namreč.
151
da je V umetnosti mogoče govoriti o enem samem nazora in to o nazoru umetnosti, išče avtor portreta posledice v dejanskem soočanju tega stališča z vrednostnimi kriteriji v Vidmarjevih kritikah ter v nadaljnjem razvoju Vidmarjevih stališč o tem pomembnem vprašanju v teku njegovih kasnejših spoznanj o bistvu umetniškega ustvarjanja.
Posebej zanima Franca Zadravca Vidmarje vo nemirno iskanje trdnih ter prepričljivih teoretičnih meril, ki vodijo njegov odnos do slovenske literarne znanosti in sočasne kritike. Ob tem pokaže, kako je Vidmar zadeval ob bistvene probleme bazičnih prvin literarnih zvrsti in po svoji poti razkrival njihove lastnosti. Vidmar-jeva spoznanja o bistvenih prvinah lirske-ga, epskega in dramatskega po Zadravče-vem mnenju kljub temu, da so utrjena po logičnem sklepanju in spoznanju v Vid-marjevem praktičnem kritiškem postopku, niso tako prepričljiva kot v teoretski misli.
Analiza znanega Vidmarjevega lepotnega ideala v umetnosti je vodila Zadravca v dokumentirano sporočilo o Vidmarjevih vzornikih, ki so kritikovo samoniklo iskanje intenzivno dopolnjevali tako s teoretičnimi načeli kot z dokazi teh načel v samem umetniškem ustvarjanju. Predstavitev tega vprašanja pove o Vidmarju predvsem to, da je njegov estetski ideal v umetnosti podrejen čistim humanističnim načelom, predvsem načelom odkrivanja lepote človekovega duha, kar je kot visoko postavljeno in zahtevno načelo narekovalo tudi Vidmarjevo mnogokrat ostro kritično odklanjanje avantgardnih umetniških iskanj in dejanj.
Franc Zadravec meni, da je kot literarni kritik in dramaturg Vidmar deloval v skladu s svojim izdelanim nazorom o umetnosti. V poglavju o tej vrsti Vidmarjevega delovanja Zadravec zasleduje Vidmarjev kritiški razvoj (z dokumentiranimi dejstvi) in konkretne postaje njegovih stikov z gledališčem in sočasnimi literarnimi dogodki. Zadnji dve poglavji govorita o Vid-marjevem razmišljanju o vlogi malega naroda ter o Vidmarju kot oblikovalcu in prevajalcu. Ob tem velja povedati Zadrav-čevo misel, ki se navdušuje nad Vidmarje-vim mojstrstvom v besedi, nad njegovim kultiviranim izrazom ter jasnim in neposrednim stavkom, ki tudi abstraktni misli najde ravno pot.
Vidmarjeve literarnozgodovinske razprave in eseje Zadravec po pravici imenuje »su-
gestivna intelektualna epika«, s čimer točno zaznamuje bistvo Vidmarjeve miselne in oblikovalne moči, moč njegovega dojemanja umetnosti in dojemljivost njegovega sporočanja o njej.
Preglednost osnovnih vprašanj ob Vidmar-jevem kritičnem in miselnem delu, s katero je Zadravec zgoščeno zarisal črte Vidmarjevega portreta, daje bralcu jasno podobo portretirančevega razvoja in določno opozarja na ključne točke njegovega prispevka k razvoju slovenske kulture. Portretu so dodani še Važnejši biografski podatki ter Viri in literatura.
Josip Vidmar: Razumijevanje književnog stvaranja. Izbor in predgovor Franc Zadravec, prevod Juraj Martinović. IP »Ve-selin Masleša'<, Sarajevo 1977. 495 str.
Knjiga Vidmarjevega izbranega dela obsega enaintrideset besedil njegovega kritiškega in esejističnega dela v prevodu sarajevskega slovenista Juraja Martinovića in v redakciji Franca Zadravca, ki je izboru dodal tudi skrajšan in zgoščen esej oziroma portret Vidmarjeve osebnosti in njegovega dela. Izbor obsega Vidmarjeve tekste iz vseh obdobij njegovega delovanja (prvi je iz leta 1928, zadnji iz leta 1976) ter predstavlja zanimiv prerez skozi Vidmarjev opus z najboljšimi predstavnicami njegove kritike in esejistike. Prvo poglavje obsega kritiško esejistiko (Oton Župančič, Ivan Cankar, Svetle samote, Sa-morastniki. Improvizacije o Shakespearu, Improvizacije o Molieru, Dva komediografa. Poznavalec sveta. Veliko delo), drugo predstavlja jedro Vidmarjeve teoretične in literarnoestetske misli (od njegovih prispevkov k problematiki realizma v petdesetih letih do razmišljanj o kritiki v šestdesetih letih), tretji razdelek prinaša Vid-marjeva razmišljanja o umetniškem ustvarjanju, ob katerem se kritiku in mislecu odpirajo tudi elementarna življenjska vprašanja in ob katerih odkriva tudi svojo osebno filozofijo umetnosti in življenja.
Zadnje poglavje smiselno zaključuje izbor Vidmarjevega dela z razsežnostjo njegovih spoznanj ob ključnih problemih človekove kulture, zgodovine, umetnosti in filozofije v splošnem smislu in v slovenskem prostoru posebej. V tem poglavju posebej izstopa lik Vidmarjevega miselnega razvoja in njegovega odkrivanja zakonitosti v človekovem duhovnem svetu, za katere najde potrdilo v zgodovinski preteklosti, v
152
vznemirjajoči ga sedanjosti in iz nje rastoče prihodnosti.
Izbor Vidmarjevega dela s spremno študijo je pomembno dejanje ne le zaradi informacije o najpomembnejši osebnosti slovenske literarne kritike v širšem jugoslovanskem kulturnem prostoru, temveč tudi zaradi predstavitve pomembnih slovenskih književnih ustvarjalcev, ki so z Vidmarjevo besedo dobili odličnega posredovalca in razlagalca.
Helga Glušič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
153