List 59.
Potovanje po okrajnah natoroznanstva.
Žveplo in njegove zveze.
V 51. lista smo povedati, da v žrelih množin gora, ki fo nekdaj gorele, pozneje pa je ogenj v njih ugasnil, je sila  sila veliko žvepla nakopičenega.   Le jemati ga
ja treba iz teh zakladov, in dosti ga je za vse fabrike in obertoije, ki ga potrebujejo za mnoge izdelke. Laska dežela je bogata žvepla, kterega je v ognjobljuvuih gorah Pozzuoliških (blizo Napoie) in Toškanskih toliko, da vsako leto se ga dobi 20 do 30 tisuč centov, to je, skor 5. del vsega, ki ga nemške dežele potrebujejo.
Pa tudi v nekterih druzih deželah je žvepla do-velj, ki se koplje tam pa tam z gipsom, glino, kamnito soljo in mnogimi rudami in se potem topi in čisti v posebnih pečeh. Zveplice v Sicilii so od nekdaj naj bogatejše bile; v letu 1852 ga je iz same Sicilijo 1,890.000 centov na prodaj bilo. Tudi na Spanjskem, posebno blizo Trafalgara, v Galicii pri Svoscovicah, na Horvaškem pri Radoboju in na druzih mestih se najde žvepla na kremenitih skladih v glimerjevih šibrah, v prestopnih apnikih in v gipsu s kamnito soljo navdanem.
Al še veliko več ga je v družbi s kovinami in v združbah žveplene kisline s kovinskimi okisanci in zemljami. Ali so pa tudi te žveplene kovine, ktere so rudarjem znane pod imenom prodcov (Kiese), leskov (Glanz) in bliščev (Blenden), stvar nekdanjega podzemeljskega ognja, nihče gotovo ne ve.
Pa ne le v terdem kamnju in v rudah se nahaja žveplo. V studenčnici in deževnici raztopljeno gre s temi vodami v zemljo, kjer ss je kolikor toliko napivajo rastline, in po rastlinah gre v život ljudi in žival. Ravno naj imenitniši deli, iz kterih živalske in rastlinske životnice (organismen) obstoje, to je, beljakovci imajo žvepla v sebi, čeravno ne toliko, da bi se iz njih dobival za obert-nije in fabrike, pa vendar toliko, da se vidi, kako tesno je zvsim življenjem žveplo zedinjeno. Vsi deli, v kterih je beljak, tedaj ne le jajca perutnine, ampak tudi naša in živalska kri, mesu, lasje in dlaka in scav-nica imajo žvepla v sebi; med semeni so tiste naj bolj tečne za jed, ki imajo naj več beljaka (tedaj tudi žvepla) v sebi, kakor grah, bob, leča; in v nekterih koreninah 9 kakor v hrenu, je žveplo poglavitni obstojui del. Kadar gnjijo, razodevajo po smradu, da je vodeni gaz zedinjen v njih z žveplom, in če več let kupi človeškega blata kje leže, se napravljajo včasih po njih celo majhni žvepleni vledenci (kristali).
—   234    —