List 35.
O seji akacije.
Dostikrat naletimo v lesoreji na naznanila, v kterih se mnogotero lesovje zavolj kake posebne koristi na vso moč priporočoje in vsled tega priporočevanja tudi s posebno skerbjo saditi začne, pa včasih kmalo spet opusti, ker skušnje niso poterdile, kar se je hvalilo, zlasti takrat, kadar se ni prav ž njim ravnalo.
Tako se je godilo tudi akacii ali ahacii. Ni še dolgo kar so ji učeni in neučeni ljudje veliko hvalo peli, in so mislili, da je edino drevo, s kterim bodo svoje lesovje v kratkem času na visoko stopnjo povzdignili. Ce bi se bilo povsod tistim širokoustnikom verjelo, ki so akacijo čez ves drug les priporočevali, gotovo bi že ne bilo ne sledu ne tirii od druzega lesovja, — vse bi bili neusmiljeno posekali in poruvali, da bi bili le več prostora za akacijo dobili. Po takem ravnanji bi si bili pa veliko škodo napravili in gojzde več ali manj uničili.
Res ni nikjer večje pazljivosti in večjega nezaupanja potreba, kakor ravno pri gojzdnarstvu. Tu je treba varno postopati, in skušnje le morajo edino vodilo biti.
Ravno tako je pa tudi nasprotij res, da smo večkrat pri novih rečeh preterdovratni. Ce nam le ena skušnja spodleti, ker smo po nevednosti ravnali in nismo gledali na posebno naturo novega sadii, pa tudi na kraj in zemljo ne, kamor smo ga sadili, berž potem radi rečemo: 5?to ni vse nič!a To pa je napčno in velika škoda, ker marsiktera dobra reč po taki nečimernosti ne pride k veljavi in se njena korist prav ne spozna.
Tako je bilo tudi z rejo akacije.
Kakor se je akacija v svoji mladosti po svoji spesni in hitri rasti, koristnem lesu in morebiti tudi po svoji lepoti in prijetnosti gospodarjem hitro prikupila; ravno tako so jo v starosti hromota, revni stan in slabo množenje lesa ob vso veljavnost pripravile in iz naših host po krivici odpravile.
In vendar so skušnje tako očitno kazale: akacijo rabi, dokler je mlada, pa ne čakaj njene starosti!
V takih krajih, kjer imajo veliko nogradov in obilo vina prideljujejo, potrebujejo tudi obilo tertnih kolov. Ce pa še v takih krajih le po malem lesa raste, kakor, postavimo, na Ogerskem, gotovo ni boljše pomoči si potrebnih količev pridobiti, kakor akacijo si izrejati.
Da je marsikdo opustil akacijo in je ne terpi več, to dela pa le v svojo škodo. Obljubim, da ga ni drevesa od akacije, da bi se tako naglo obrastlo in zarastlo, da bi mu v malo letih tako lep zarod nogradških količev zaredilo.
Akacija terpi in terpi in skor bi rekel, da ga ni drevesa, da bi se tako težko zamoriti in pokončati dalo kakor ravno akacija; ona pokriva že v svoji mladosti zemljo s svojim gostim perjem in jo krepča. Obdana z ojstrimi terni se zgosti kmalo tako, da se ne da skoz priti.
Že dorašene akacije dajejo prav koristen les, kterega veliko mizarji za razne reči porabijo; tudi struga rji pogostoma po njem poprašujejo.
v
Ze nje lahko zasajenje, in ker je njeni les ze zgodaj za rabo, se lahko proda za nogradške kole itd., bi moglo drevorednikom oči odpreti, da ni prav, da se akacija tako zanemarja, kakor do zdaj.
5)Allg. Land- und Forst-Ztg.a