L i s t e k. Šola in svet. Iz zapiskov starega učitelja. — Spisal E. Gangl.1) Eodove, kateri nimajo prave včre ne nauka, bodeš težko ločil od živali. Šlomšek. Ljudske učilnice so obrodile krasno sadje. N aprej. Na počitkih sein bil. Obhodil sem vsa sela, ki stoje daleč na okrog razsipana po Belokranjski zemlji ob vznožji Gorjancev in ob bregovih Kolpe. Prišel sem v vas, katero nosi na skalnem svojem hrbtu strmi breg, ki mu pere čisti val zelene Kolpe razdrapano vznožje, v vas, katera zre z onih bregovitih tal v temno globino svoje reke, kakor bi hotela v nji brati vso ono veliko zgodovino viharnih, prešlih dnij . . . Mojega tovariša ni bilo doma: lepi dan ga je izvabil med svet. Jaz pa sem naprosil njega starogospodinjo, da mi otvori vse prostore šolskega poslopja. Pregledal in preiskal sem vsak kot tega svetišča, kjer se čuje toliko lepih besed, kjer se vzgaja toliko dobrih src, kjer se razbije toliko zlatih naukov ob starih, brezčutnih stenah. Zlezel sem na podstrešje. Zadohlost in vlažnost rai je vdarila ob vonj, in na obraz mi je pal rdeči solnčni žarek, ki se je prikral skozi ozko okno ter se razlil po debelem prahu in po kupu popirja, kateri je bil zmetan v kolu. — Kdo te je zavrgel v kot, ti zarumeneli popir, nositelj naših mislij in čustev, želja in nadej naših ? Morda je prav, da trohne s teboj vse lepe besede, katere ti je zaupalo čutno človeško srce — saj težko, da bi jih uniel ta svet, sam popir, ki se uname ob najmanjši iskri strastnega, nečloveškega početja, ki ostane neovrgljiv, ako se utrne nanj ogenj jasnega žara takisto jasnih, človeku dostojnih vzorov! — Sunil. sem v to kopo slame in cunj, ne vem zakaj — ali prav je, da sem. Pri tleh sem zagledal z vrvico povit kupec listov, vzel ga v roko in bral sem, dolgo bral. To so bile jasne besede katere je stari, tresoči roki učitelja-mučenika narekovalo njega srce. In stopil rai je pred oko osiveli, od peze let in mučenja upognjeni starec resnega, nagubanega lica. Po tein bledem obrazu je trepetala solnčna luč in silila v črke in. besede na popirji, kakor bi se hotela napiti onega izraza muke in one resnične srčne izpovedi. Bilo je hipoma na mrtvem pustem podstrešji, kakor bi vstala iz grobov davno prošla leta, in zdelo se mi je, da je tamkaj več življenja, kakor zunaj, kjer je zrl na živi svet veliki, solnčni dan! Oprosti, starec, da te motim v tvojern pokoji! — Iz tvojih zapiskov sem posnel, kar hočem brati tvojim tovarišem. Verjerni, ti te bodo umeli. Umeti neumljivo inore le oni, kateri v tem živi, kar je drugim neurnljivo. * * Bil je prav tak popoldan. V senci visoke lipe pred šolo je sedel mož-starec, ob njem pa je slonelo dekle — njega hči. Kaj mu je bilo to dete, povej sam: BSolnce mojih dnij, ki mi daješ moč, kadar obnemore moja sila; pomlad moji zimi, ki mi siliš na obraz kadar mrem ob svoji boli; zvezda mojemu delu, ki mi liješ tolažbo v dušo, kadar jo vznemirja vihar, kateri brije ob cvetji, vzraslem na vrtu mojega delovanja". — Ta stvarca torej sloni ob moži in zre vanj s svojirn velikim očesora, da se mu taja srce, da se mu nehote sklenejo roke in pritisnejo na prsi njo, ki mu je vse, kar inu je ostalo izza dobe mladih dnij. BKak6 me imaš rad, oče", vsklikne dekl6 ter pritiska svoja rožna usta na obledelo njega lice. ,,Rad te imam, tako neizrečeno rad", reče starec, in iz motnega očesa mu privrž cel potok solza ter se izlije v cvet dekličinega lica. Plaka kakor otrok — saj se star človek prej pootroči, kakor otrok postara. ^Vidiš1-, nadaljuje, ,,ti si mi jedina božja stvar, katero ljubim iz vse duše svoje!" (Dalje prih.) *) Bral pri večeru BSlov. uč. društva" dne 7. sušca t. 1.